LJUBLJANSKI ČASNIK.
£
S t. M OS.
V sabo ta 27. Grudna.
1SS1.
»Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku .lnžefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vradni tlel*
20. decembra 1851 je bil v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju LXX1. del občnega deržavnega zakonika in vladnega Ii-šta, in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 251. Ukaz ministerstva pravosodja od 2. oktobra 1851 , po kterim se po najvišjem sklepu določenega delavnega okroga c. k. de-narstvenih vradnij sklene, da zanaprej za zagovarjanje zakonske zveze, pri razposih v veljavi ali Jočenju zakona, kakor tudi v pre-merleju, ako se kdo zavolj možitve ali ženit-be za mertvega naznani, nima denarstvena vradnija razsoditi po pričah, ampak poklicati se ima umen in pravičen mož.
Št. 252. Razpis ministerstva denarstva od S. decembra 1851, s kterim se ravnanje 1. decembra 1851 pod redno št. 357 srečkanih moravsko-stanovskih 4 percentnih deržavnih obligacij naznani.
Št. 253. Ukaz ministerstva notrajnih oprav od 4. decembra zadevajoč opolnomočenje okli-canje pri ženitvah in možitvah opustiti, ako se poterdi bližnja smertna nevarnost.
Št. 254. Razglas ministerstva za pravosodje od 6. decembra 1851, s kterim naznani od višjega in kasacionalnega sodništva sklenjeno razjasnenje o vprašanja, kdaj da se zamore še dalje pritožiti po obstoječih začasnih postavnih odločbah o enakih razsodbah sodništev na Ogerskem, Horvaškem in Slavonskem , v serbski vojvodini in temeskem Ha-natu in na Sedmograškem, potem v kterih primerlejih se zamore za ničnost sodbe prositi , in kako se je v tem ravnati, kar se vsim sodništvom naznani.
Dunaj 19. decembra 1851.
Od c. k. vredništva občnega deržavniga za konika in vladniga lista.
17. decembra 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju doklada LX1V. delu občnega deržavnega zakonika in vladnega lista, vendar za zdaj v edino-nemškem izdanju izdana in razposlana.
Zapopade pod
Št. 244. Občno avstrijansko mitno tarifo za vvaževanje, izvaževanje in prevaževanje.
Tudi danes 17. decembra 1851 bo za edino—nemško izdanje občnega deržavnega zakonika in vladnega lista pregled zapopade mesca novembra 1851 izdanih delov zakonika izdan in razposlan.
Od delov občnega deržavnega zakonika in vladnega lista od leta 1851, ki do zdaj še niso bili v romansko-nemškem dvojnem izdanju izdani in razposlani, so sledeči prišlo na svitlo ter so bili razposlani:
13. decembra 1851 XXVII. del Zapopade pod
Št. 86. Cesarski patent od 11. aprila 1851, s kterim se zapovedo za Tirolsko in Vorarl-berško kronovino vodila glede odrajtovanja odškodnine isting za vse prejemšine, ki so po zemljišni odvezi za dvignjene ali odško-dovavne spoznane, kakor tudi način, kako mora zaveznik istingo izplačati.
Št. 87. Cesarski patent od 11. aprila 1851, po kterem se za Tirolsko in Vorarlberško ravnanje gosposk glede odškodovanja isting za tiste prejemšine vredi, ki se imajo po zemljišni odvezi dvignuti ali pa odškodovati.
Št. 88. Cesarski patent od 1 i. aprila 1851, veljaven za Avstrijansko pod in nad Anižo, za Solnograško, Tirolsko, Češko, Moravsko, Silesko, Štajarsko, Koroško, Krajnsko, Istri-jansko, potem za Gorico in Gradiško, po kterem se zapove za vladno leto 1852 pobrati 5 percentni dotatek k vsim direktnim davkom, da se potrebni deželni pripomočki za izpeljavo zemljišne odveze skupej spravijo.
29. novembra 1851 XI.. del.
Zapopade pod
Št. 132. Raspis ministerstva kupčije od 1. februarja 1851, zadevajoč dvignenje franki-ranja pisem med Avstrijo in poljskem kraljestvom.
Št. 133. Razpis ministra kupčije od 3. februarja 1851 , zadevajoč prostost poštnine središnega vrada za ogledovanje svobodnega brodarenja na Padu.
Št. 134. Ukaz ministerstva uka in bogočastja od 29. aprila 1851 , zadevajoč seme-stralna spraševanja privatnih učeneov na gim-naziu.
Št. 135. Razpis ministerstva kupčije od 10. maja 1851 , s kterim se razglasi, da se ima po najvišji odločbi od 19. aprila 1851 kilen-sko bandero v avstrijanskih pristaniščih za poprijaznjeno imeti.
Št. 136. Razpis ministerstva kupčije od 17 maja 1851 , glede naprave opravilnih vodstev na c. k. deržavnih železnicah in sicer v Pragi, Peštu in Gradcu.
Št. 137. Cesarski ukaz od 19. maja 1851, glede rabe 34 nove sodniške vstave od 14. junija 1849.
Št. 138. Cesarske ukaz od 19. maja 1851, s kterim se dvigne obstoječa postavna nared-ba, da je sodnik, ki je s stranko ali nje zastopnikom v pogodbenih razmerah najema ali dražbe , izjet izpeljave sodniškega opravila v deržavljanskih pravnih zadevah te stranke.
Št. 139. Cesarski ukaz od 20. maja 1851, glede ravnanja pri odločbi začasne kazni za tiste hudodelnike, kterim se kazen odpusti, ktero so jim porotne sodbe naložile.
St. 140. Razpis ministerstva notrajnih oprav od 22. maja 1851 , po kterem se vojaškim odstopnikom, ki stopijo v c. k. deželno žan-darmerijo perva vložitev iz svojega (št. 68. organske postave za žandarmerijo; deržavni zakonik št. XII.) odpusti.
št. 141. Cesarski ukaz od 23. maja 1851 po kterem se ravnanje na predloge posebnega polajšanja po porotnih sodbah spoznanih kazen vredi.
Št. 142. Razpis ministerstva notrajnih oprav, vojaštva in denarstva od 25. maja 1851 , glede vredenja občin v tri odločene razrede po 28. najvišjega poterjenega predpisa o vkvar-tirovanju vojakov od 15. maja t. 1. za pode-Ijenje izbe za častnika na potih.
Št. 143. Razpis ministerstev notrajnih oprav, vojaštva in denarstva od 25. maja 1851 za začasno preskerbovanje vojakov na potih.
Od delov občnega deržavnega zakonika in vladnega lista od lela 1850, ki dozdaj še ni so v vsih dvojnih izdanjih izdani in razposlani bili, so prišli sledeči na svitlo te so razposlani bili in sicer:
29. novembra 1850 XXII. del v madjarsko-nemškem in CXXVII1. del v poljsko-, rusinsko-, serbsko-in horvaško-nemškem dvojnem izdanju.
S CXXVI1I. delom je tedaj tudi horvaško-nemško dvojno izdanje občnega deržavnega zakonika in vladnega lista od leta 1850 do-
veracno.
3. decembra 1851 LXXXIII. del v mad-jarsko-nemškem dvojnem izdanju.
6. decembra 1851 XCII. del inXCVII.de! v madjarsko-nemškem in XCIX. del in C. del v rusinsko-nemškem dvojnem izdanju.
10. decembra 1851 LXXIX. del v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju.
13. decembra 1851 XLVHI. del v rusinsko-nemškem dvojnem izdanju.
Danes 17. decembra 1851 bo XXXIX. del tečaja 1850 občnega deržavnega zakoniko in vladnega lista v rusinsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Poslednjič se glede na oznanilo v „Wiener Zeitung" 6. oktobra t. 1. št. 256 naznani, da se bo jutro 18. decembra 1851 tečaj 1838 nabire pravosodnih postav izdal in vradnijam poslal. ;
Dunaj 17. decembra 1851.
Od c. k. vredništva občnega deržavniga zakonika in vladniga lista.
23. decembra 1851 je bil LXV. del, III. tečaja deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan ; ki zapopade:
Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 4. Novembra 1851 podeljenih izklenivnih po-oblastnjenj. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 11. Novembra 1851. Vgasnjenje Pavi Pinelove privilegie. — Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 11. Novembra 1851 podeljenih izklenivnih privilegij. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 17. Novembra 1851. Prenešenje privilegie. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 18. Novembra 1851. Podaljšanje privilegie. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 19. Novembra 1851. Prenešenje privilegie. — Razpis c. k. kupčjiskega ministerstva 20. Novembra 1851. Preneše-
nje privilegie. — Okoljni ukaz c. k. štaj. ilirsk. dnarstvinega deželn. vodstva 18. Novembra 1851. Prostost davšine poverjenih prepisov oddatvinih recepisov poslatev po vožnji pošli. — Deržavna pogodba med Avstrio in Modeno 4. Junija 1851, zastran naprave in vzajemnega zedinjenja telegrafskih potez. — Deržavna pogodba med Avstrio in Parmo 15. Septembra 1851, zastran naprave in vzajemnega zedinjenja telegrafskih potez.— Razpis dnarstvinega ministerstva 14. Novembra 1851, s kterim se popravi natisni pogrešek v obrazcu v ukazu 16. Novembra 1850 št. 448 derž. zakonika. — Razpis c. k. kupčjiskega ministerstva 21. Novembra 1851, s kterim se razglasi, da se bode vožnja po poprejšni Krakovski gornosilezki privatni železni cesti od i. Januarja 1852 naprej v deržavno osker-hovanje prevzela, ti cesti ime „c. k. izhodna deržavna železna cesta" dalo, in z nje vodbo začasno c. k. vozno vodstvo v Krakovu odločilo.
Icvrailni «lel*
Dohtar Skaza, ali pravdar Sebigrabič,
(Iz Novic leta 1847.)
(Konec.)
Pa to še ni dosti; zdaj pride mož pijan iz oštarije, začne ženo pretepati, daviti, in po tleh valjati; k sreči se mu zmuzne in v drugo hišo uide, sicer bi jo na mara ubil. Dedec v svoj togoti gre zopet v oštarijo, ženo z otroci še mora od doma spraviti, in per sosedu pre-spati, de je ne zadavi, ko ponoči domu kakor svinja perrogovili. Tega ne stori enkrat, ampak večkrat; ne eden, ampak jih je veliko; ne v enim samim kraji, ampak se najdejo povsod. Vse to je res, pa brezvestniga kerč-marja nič ne peče; temuč njega nekaj <lru»i-ga šiplje: Bilje že nekolikrat kaznjen, ko je čez uro točil, in zdej se dela, de bi mu prepovedali točiti. Kje je pomoč? kako se lagati, kaniti in viti, de bi se še olel? Vsi taki in enaki nepoštenoviči zalezejo k nepo-štenovič Pravdarju ali dohtar Skazatu se z njim posvetovat, kako bi gosposko nalagali in ljudi zvijali in derli. Tako se lak snedež preživi z žuli kmeta, in pa z goljufijo kmeti-ških goljufov, zapeljuje serca, postave pre-jeda, in gosposko zaničuje. Tacih pravdar Skazov se ne manjka; ne sme se reči, de je per vsih tolika hudobija, kakor je tukej popisana; per nekterih je tudi nekoliko neumnost in nevednost kriva; pa ravno zalo toliko veči strahovanje zaslužijo, ki se s tacimi rečmi pečajo, kijih ne umejo, in tako ljudi zapeljujejo. Še veliko hujši pa je za tiste, ki krivico prav očitno spoznajo in vedama in s pre-derznim sercam pravice podkopujejo, de le per tem človeško kri pijejo. Zoper te mer-čese so sicer postave, pa kaj, ko zapeljani tacih motapirjev, ki po mračnih kotih svojo mojstrijo tirajo, nočejo na znanje dati, de bi se jim na peto stopilo, in njih zelo zderlo, s kterim strup razlijajo.
Ljubi kmetje! kedar mislite, de se vam ka-košna krivica godi; nikar po kotih tacih goljufov ne išite; ampak oglasite se za pomoč in svet per gosposki ali per možeh, ki so v ta namen postavljeni, de vaše pravice ohranijo , te skerbe za varnost vašiga življenja in premoženja. To verjemite: Kakor brez duhovne gosposke ne morete svojih duš zveličati ; tako brez deželske gosposke vam ni moč premoženja ohraniti, sebe in svojih presker-beti. Sej vitide, de še per dobrih postavah in zraven bistre skerbnosti gosposke vam vender hudobni ljudje večkrat nadlegovajo; kaj bi še le brez tega bilo ? Deželski gosposki se mora čast skazovati — ne le v zunanjim, am-
pak tudi v sercu se mora spoštovati. Na to pa, vi kmetje! vse premalo porajtate. Sveto pismo povsod resnico govori, tega nihče ne dvomi; ali mislite tedaj, de se samo v tistim laže , ko nam spoštovanje in pokoršino do gosposke zapoveduje ? Poslušajte , in nikar ne pozabite, kakor govori večna resnica po sv. Pavlu: „Ni oblasti, de bi ne bila od Boga; ktere pa so, so od Boga postavljene. Kdor se tedaj oblasti vstavlja, se božji napravi vstavlja. Kteri pa se vstavljajo, si sami sebi pogubljenje nakopljejo." (Rimlj. 13,1. dalj.) In v bukvah Modrosti je pisano posposki: „0d Gospoda vam je oblast dana, in m<fc od Naj-vikšiga; On bo vaše dela sodil, in vaše misli preiskal." (6, 4.) Iz tega tudi vidimo, de se na gosposko sveslo zanesti smemo, ker mora ona po božji in cesarski zapovedi po pravici z nami delati, zakaj pred Bogam in pred cesarjem tudi ona od vsiga svojiga dja-nja odgovor daje. To je kraljestvo božje na zemlji, de keršanska ljubezen veže naj vikši-ga z naj manjšim , kakor ste od ljubezni do bližnjiga že veliko lepiga v Novicah brali. Ne poslušajte butastih samoglavcov, ki se svojim predpostavljenim , tačas ko so per njih, hinavsko perlizujejo, kedar pa so od njih,jih opravljajo, in vas podpihujejo in k vsakeršnim zdražbam in sovražtvu šuntajo. Podložili mora vsak človek biti; kjer je podložnost iz ljubezni, ondi je kraljestvo božje; kjer pa je podložnost le persiljena, hinavska, le zunanja, tedaj brez ljubezni, ondi je kraljestvo satana. Pravdar Skazi si perzadevajo kraljestvo satana na zemlji razširiti, ker morijo ljubezen do bližnjiga, lepo zveze, ki veže človeške serca med seboj, in vse skupej z Bogam. Torej bo nar bolj prav, de se ne menimo s pravdar Skazi; potem bodo sami šli rakam žvižgal.
Podkorenčan.
Pogled na „mirno goro".
Nad Cernomljeni na strani zapadnej se vzdi-guje velikanska gora, nazvana „mirna" ali gora s. Frančiška. Na verh gore pridši; vidiš pod sabo, k izhodu obernjen, okolice Cer-nomeljsko, ktera z vinskimi goricami kot krasen mizen pert z zlatim ožovom zarobljena svoje dražesti: mične pake (Anhohe), niske berda in krotke livade na ogled gizdavo stavi. V veči dalji se razgrinja ponosna horvaška dežela po bistri Kopi ločena od kranjske. Pogled nje veličastva očara človeka: na desno z glavo visoko pod nebom moli pri Ogulinu plešasti Klek, mirni stan pridnih čbelic, na levo pa Okič kod Samobora poldanske sončne žarke prideržuje kuhajoč Horvatom jačno in sladko kaplico vina. Med njima se razvija poldrugi dan hoda široka ravnina, ktera k iztoku vedno širja biva, dokler se v plavo ne zgubi v Slavonii in Turčii. V tej nezmernej daljini se tu in tam samo kak vmol zagledali da na dober kukalnik. Resnične so pesnikove besede:
Oj ! horvatske krasne gore !
Jeli svet kaj lepšeg' zamore?
Ve sle očem mojim mile
Nekdaj perve se odkrile!
Krenuvši s pogledom bolj proti severu ti se oko odtergati ne da od prijazne štajarske poljane, ki se tja do Maribora preteže. Očem se naravnost proti severu nastavi hribovito Krajnsko, čigar krona, ponositi Triglav krati daljni pogled. Na zapadu selstria, ko sonce vzhaja, lepo viditi da.
Na tej gori pravi pripovedka, je bila zlobna (huda) jama. Kadar koli bi se bilo k hudimi! vremenu pripravljalo, bi bila megla iz te jame vstajala in se v siv oblak spremenjala, iz kteriga bi se bilo potem bliskalo, gromelo in toča pod bliskom, gromom in treskom vsuvši
se bi bila proti izhodu tja do Slavonie poljane in gorice pokončala. Ko se bi ta skon-čavna unima 7 let zaporedoma ponavljati jele, bi bilo Krajncem inHervatom na misel prišlo, na rečenej gori sozidati cerkev s. Frančišku Ksav. v čast. Veliki oltar bi bili postavili verh obokane jame, iz ktere, Bog bodi z nami! bi bil zmaj (pozoj) zijal, blisk, grom in točo bljuval. Ondi bi bili nastanili duhovna, kteri je pred s. Frančiškom vsaki dan dar s. maše daroval. Na to bi gora mirovati jela in on tod bila mirna imenovana. (Letaš se je tega imena jako nevredna izkazala.) Benedikt, 14. papež tega imena, bi bil v bratovščino sv. Frančiška dovolil, obdarivši jo z velikimi odpustki. Na to bi se bila bratovščina ta ne le med niskimi ljudmi, temuč tudi uied visokomi zaplodila; celo cesarica Maria Terezia bi bila veliko zaupanje stavila na s. Frančiška na tej, gori, in pisala, da bi jo v to bratovščino zapisali in jej dali na znanje dolžnosti, ki so bratom opravljati, poslavši zagovorno (obljubilo) tablico cerkvi. Na tej tablici leži moška oseba na postelji, poleg nje pa sedi gospa starosti srednje. Sem bi vervele iz vsih bližnih far procešie, osebiti spomlad, kadar bi se poljske in gorske maše tii over-ševale. Černomeljska jih opravlja še dan današnji.— Prosveta 18. veka je te praznovanja zaterla, kakor tudi romarjev število grozno umalila. Le enega romarja bi si pisatelj tega močno sem želel — Koseskiga ! Ko bi slavni pesnik „visoke pesmi" prišel poletin dan, ter šel v nedeljo rano na goro, kadar na sveto jutro po spodej ležečej okolici zvoni, od ko-dar, če veter vleče, skladno soglasje od blizo 50 cerkev na ušesa doni, in kadar priplava žarko sonce na zreniku iz Slavonie in prežene rnerklo tamo, se kaže v svojem lesku poze-meljsko veličastvo in nezmerno moč Tistegs, ki je rekel: „bodi in je bilo. Ko bi nam slavni mojster čute , ki bi jih njegovo blago seree o tisti dobi čutilo, v krasni pesmi razodel, gotovo bi bila pesem „visoke pesmi" vredna!
Kobe. (Nov.)
•Vesel naj bo, kdor brati zna.
(Mladim, pa tudi etarejim ljudem po kmetih v prevdark).
(Iz Novic leta 1849.)
Kdor se brati nauči, se mu to tako dobro zdi, kakor de bi še tako srečin bil, ker spozna , de mu to veliko pomaga, de se veliko dobriga nauči in si kratek čas dela ; de si mar-siktero reč v svoj prid oberne,in tudi drugim pove , kar je koristniga bral. Kako žalostno je pa za tiste, ki brati ne znajo; kolikokrat se sliši; de ta ali uni pravi; „oj ko bi jez brati znal, bi rad 50 ali 100goldinarjev dal! Glejte ! kako se nekteri kesajo, ki niso v šolo hodili in lepi čas zamudili, de se niso brati naučili. Nekteri bi se še lahko brat naučili, pa si mislijo , de je pretežko , in zato se ne podstopijo kteriga prosili, de bi jim čerke pokazal, in jih dalje besede izrekovati naučil. Nekteri pravijo: „sini že preslar, se ne moreni nič več naučiti." Ali jez Vam pravim: Od šestiga do tridesetiga leta se zna vsakteri lahko v svojim jeziku brati naučiti. Tudi od-rašeni človek se pozimski čas od sv. Martina do sv.Jurja lahko brati nauči; in če bi v tem času ravno kaj zamudil, se mu bo po tem obilno povračevalo, ker bo brati znal, dokler bo živel.
(Konec sledi.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Te dni smo prejeli koledar za novo leta 1852 „Zoro" iz Gradca, o kterem bomo prihod-
hjič več govorili. Za danes podamo le poslednji sostavek, „Svršetek", iz kterega, ki se sme med naj bolje, kolikor jih v Zori najdemo, šteti, se cena Zore pokaže.
Na zadnjej strani pa podamo junaško pesem „Minka", ker jo hočemo drugopot bolj pretresli.
S v r š e t e k.
Eto vam „Zore" rodjaci vlastimili! koja sti-dnim licem stupi u beli svet. Nemojte misliti, da je zora uže popolna, koja nam žarnoruj-nimi ustnicami naznačuje žarko solnce, svit nebeški, beli den. Zoro toprvo stupi u prvi slupenj svoj naravski — ncstane nočne tmine, skrivaju se srebrnožarne zvezdice pred kra-Ijicom svetlom, koja počeše otvarati novi den. Ako Bog da i Slava mati, če ju skoro nasle-dovati prava zora, koja u krilu svojem nosi siaset ružah i cvetlicah iz vseh stranah širo-koga sveta, da se s njimikinči majke prestol. Naša „Zora" je samo vestnik one zore, koja če probuditi mlado i staro k novomu življenju; naša „Zora" če po svojoj slabahnoj moči put pripravljati pravoj zori, da u njezinom svitu segurno možemo broditi u bele dvore sreče nove, budučnosti slavne. — — Budi nam dakle dozvoljeno, nekoliko o „Zori" progovoriti da se laglje sporazumimo.
Svrha „Zore" jest pokazati put,kojim valja stupati k slavohramu — sloge; poradi toga je i obleka njezina samo načasna, promenljiva, nedogotovljena. Njezina sladka naloga i za-dača jest: sklopiti ruke detce jedne matke, bratučedah , Slovenecah i Srbah. Njezina namera jest, pokazati razdrobljenoj delci matko Slave, da nas put, po kojim smo do sada ko-račili, nepelje k ožudjenoniu sloge domu; nego da se ima vse jednostrano, sebično kano nevaljalo odstraniti, te vseobčim nadomestiti. Jezik, kojega „Zora" govori, je dakle onaj, koj se obadvojici , Srbom i Slovencem kao sredstvo priporuča, kojim se mogu do sloge svete dokopati. Mi ga pako nestavljamo do-morodnomu občinstvu kao več dovršena pred oči; mi s njim hočemo stranputice mimoitj, u koje čestokrati vidimo bratju srodnu prelepe Jugoslavie zagaziti. Ako smo s njim žice pravoga živobitja zadeli, to smo barem toliko uzročili, da jeden ali drugi počne razmotri-vati turobno stanje našega jugoslavenskoga jezikoslovja, te da se osvedoči, da se na kri-vom nalazimo , ako kod obljuble^oga zavičaja ostanemo; to smo onda zadaču svoju dovršili i mi se čemo prvi onoga latiti, čto nam se bude dokazi kao najbolje, najobčie , kao bratsko predložilo. — ,.Zora" naša se ozira preko Balkana, Fruške gore, Velebita i Triglava na visoke starodavne Tatre, na Šumavu i Kr-konoše gore, na poljane neizmerne do Urala. Badi toga nosi u krilu svojem i drobtinicu reči, koje nas vežu s bratjom od severa, kojih i kod nas na jugu nije povse nestalo, dopače bisu od spisateljah naših turene i prognane u kolibe naroda. — Jeden nam če nedoslednost u upotrebljavanju besedah i oblikah očitati, drugi nerazumljivost predbacivali. Prvi neka pomisli, da mi nepružimo uže dovršena jezikoslovna delca; drugi nega razmotri, da se vsaki narod učiti ima svojega književnoga jezika , buduč nikto celoga zaklada svojega bo-galoga jezika sobom nedonese pri narodjenju; nego se ga ima učiti, te opet učiti, da može razumeti tajne glase onoga duha, koj u narodu od 80 milionah glavah i njegovom jeziku vekovečno živi. — Koncovke — ah u ro-divniku višebroja nijesu občeslavjanske, isto take nijesu gibivi samoglasnici vsegda i pov-Suda po občoj meri razmereni — jer toprv pripravljamo um svojih rodjakah tim , da srdca
željah povse i zcela nepreziramo. — U »narodnih pripovedkah" če se po koje slovo na-laziti, koja se podnipočto nemože spraviti pod pravila krasoslovja, koja su vse prie, nego estetička; no nemojmo zaboraviti, da su te stvari — narodne, i da bismo je izopačili, kad smo je prigladili. — Cirilska azbuka če Slovence občeslavenskom abcedom soznaniti, koju poznati nam je neobhodno potrebito, kako se je i druga bratja naša več odavna soznanila latiniconi.
Cto se „životopisah" tiče, moramo kazati, da nijesino popisali najodličniih glavah južne grane slavjanskoga stebla; nego za sada nam samo najbolje poznatih rodoljubah, te da čemo životopise dostavili, budi u drogom tečaju „Zore", budi u kojem časupisu i to vseh za domovinu zasluženih domorodecah i domorod-kinjah, kada budemo o njimi točnia imali iz-vestja. — Konečno jošče napomenemo, da se „Zora" neplaši i strogoga suda, samo da je praveden, koj razmotriva vse okoljščine našega sadašnjega stanja. U ostalom kažemo (gotovi smo, da je ono isto i želja večine slavjan-skih rodoljubah) , da čemo mi blagosloviti onaj trenut, koj če nam donesti občevaljali, obče-slavjanski, jeden jedini književni jezik, ma-kar bil kitajski, samo da je obči. Gotovo neče imati mladiča, kojemu je Slave slava mila i draga, koj se nebi noč i den trudil, si ga prisvojiti, se ga naučiti, kao jednoga vezila toli ogromnoga naroda.
S Bogom dakle mlada „Zoro!" plivaj sretno po obzorju širokoga Slave svela kao vestnica topla solnca, bela dneva.
* lnNabrežina na Krasu. Pri morji še delavci zmeraj ne železnici delajo, ker je vreme tako lepo in tako toplo, kakor da bi spomlad bila. 19. t. m. se je tukaj nesreča primerila, — na začasni železnici, po kteri se izkopani zasip čez vinograde v morje vozi, je ei« voz. po zanikernosti delavcov iz šin stopil in eniga delavca po imenu šimna Businna iz Cerov poleg Gorice tako zdruznil, da je mahoma mer-tev bil. — Kmetje hitijo oljke obirati, ktere so letos še precej obrodile; pa mraz in veter pretečeniga mesca je oljkino zernje močno o-smodil in posušil, tako da se pri obilnosti zer-nja vender le malo olja pričakuje. Primorski vinogradi so se dobro obnesli. Pridelalo se je pa veliko več beliga kot černiga vina, ktero se zdaj po visoki ceni prodaja. Marusič.
(Novice.)
Avstrijanska.
Cesarske kase v Ljubljani, Celji, Gorici, Solnogradu, Černovici in v Krakovi bojo sedanje slare bankovce po 5 11. kmalo v nove menjati začele, ker so nove bankovci zato že na poti.
Tuje dežele. Francoska.
Na Francoskim je armada punt povsod za-terla; vsa dežela je v vojaški oblasti in popolnoma pokojna; Napoleon je 110 slavnih križcev vojakam podelil, in novo svetovavstvo iz 178 mož si izvolil; tri imenitne može (med temi je slavni general Cavaignac) je iz zapora izpustil; armada je že volila; velika večina, namreč 310,000 vojakov je za Napoleona; 20. in 21. tega mesca je volilo ljudstvo, izid teh volitev še ni znan, vunder po splošnim mnenju ni dvomljivo, da v sedanjih okolišinah Francoskiga bo večino glasov dobil in oblast obderžal, naj bo volitev kakoršna koli.	(Nov.)
Ljubljanski novicar.
Pretečeni četertek (18. t. m.) je začela v Vevčah pod Ljubljano nova popirnica (prav za prav novo prizidanje k poprejšnji fabriki), ki se po svitlim nadvojvodu Janezu „Janezia" imenuje, pervikrat delati. Bil je pa začetek slovesno praznovan. Gospodje vlastniki Ter-pinc, Češko, Galle in Bischof so povabili k slovcsnimu začetku razun tistih gospodov, ki so nove mašine izdelali, tudi vse g. vodnike popirnice, vse mojstre, ki so pri zidanji „Ja-nezie" delali, vlastnika poprejšnjiga mlina in mnogo druzih gospodov, ki so s popirnico v kakožni dotiki. Vsi so se nar poprej k sv. maši v farno cerkev pri sv. Devici Marii v Polji podali, pri kteri so se tudi iz fabrike vsi delavci in delavke praznično oblečeni zbrali. Pervikrat se je danes priterkvalo tudi z dvema novima zvonama, ktera so farmani napraviti dali; pri sv. maši g. fajmoštra Pajka je orglal g. Andrej Fleišmann in pele so domače pevke tako lepo in tako lepe pesmi, da so se vsi gospodje čudili nad prijetnim petjem, in so mojstru, ki je take pevke izučil, po dokončani sv. maši enoglasno hvalo dali. To začudenje je bilo pa še veči, ko nam je on povedal, da te pevke znajo okoli 329 cerkvenih pesem peti, od različnih slovenskih mojstrov zloženih. Čast in hvala takim slovenskim gerlicam , — čast in hvala njih prid-nimu učeniku, — čast in hvala g. fajmoštru, ki skerbi za lepo petje v Božji veži! Po sv. maši smo šli vsi skupej v novo popirnico, ki je na tistim mestu vstala, ki je poprej mlin sedanjiga Poljskiga župana bil. Ogledali smo nar poprej vso labriko , in nismo se zaniogli dosti prečuditi nad umetnimi in veličanškimi novimi mašinami, kakoršnih po zagotovilu ptu-jiga gospoda, ki pozna popirnice , nobena druga nima. Zdcj pa so začele mašine delati, in kaj jc pred malo minutami še cunja bila, smo vzeli kmalo kot lično izdelani pervi popir v roko, kteriga smo z veseljem klicam „Do-bro došlo ! sprejeli. Pri krasnim kosilu , kteriga so nam gospodje vlastniki popoldne v Ljubljani napravili, smo že prejeli perve izdelane pole lično natisnjene in g. Blaznikove tiskarnice. Vsak gost je dobil eno tako polo v spomin veseliga začetka nove popirnice, na kteri je bilo v slovenskim in nemškim jeziku tole brati: „Zastava veseliga spomina naj bo ta priprosti list, kteri je danes kot pervi izdelk iz mašine prišel v novim prizidanju Vevške popirnice, ktero slavno ime ima Janezia po blagoserčnim podporniku domače obertnije Njih cesarske visokosti presvitlim nadvojvodu in careviču Janezu Kerstniku, ki so 25. rožnika 1850 — ob dnevu, ko je poprejšni mlin v posestvo po pirnice prišel — Vevško popirnico obiskali, in milostno dovolili, da naj se nova fabrika po Njih imenu Janezia imenuje. Nadušeni od spomina na ta nepozabljivi dan, in veselo ginjeni od tega noviga napredka naše domače obertnije, zaženemo vsi, kar nas je pri slovesnim začetku Janezie pričujočih bilo od perviga do zadniga veseli glas: Slava presvitlimu podporniku in zavetniku oberlnije nadvojvodu Janezu ! Slava domači obertnii! Slava obertnij Austrijanski!" Ko so te spomnice na mizo prišle , so se začele zdravice napivati, in „ži-
vio
«
in „živila"
je donelo od vsih strani veselih gostov. Bili smo zares židane volje, da je bilo kaj; vse je bilo le eniga serca, in vsak je to gotovo tudi v sercu čutil, kar so usta govorile: „Dobra sreča novi fabriki, po kteri je domovina spet za eno koristno napravo pre-možniši, ktera bo dajala mnogoterim družinam zaslužek in živež v tem kraji."
(Novice.)
412 —
JfHEI II®!1,
M i 11 k a
junačka deklica Od Ivana Vinkoviča.
Polne ljubezni, čiste device, Vile domače!
Vam se zaupam, od Vas si zapomolim pomoč; Da devico vredno čestim, domorodkinjo pravo,
Ka je imela pogum, kteri še vitezu ni. Ljubavi vneta nas je izbavila turskoga jarma, Tam pri Radgoni je vničila divji napuh.
Jasnoga jutra otec pokliče Minko prijazno
I jo nagovori: „Žal bi mi bilo zate Da se te hčerka nulena, podpore moram znebiti,
Čudne sem senje to noč imel, da naj ti povem: Oborožana v jeklo zavita na strani junakov
Zmožna devica si strah bila za turško vojsko, Pa joj tebi! Turčin privihra i sabljoj zamahne,
Tvojo razkolje glavo, premda sam padne Turčin. Žal bi mi bilo za te, pa vender te moram poslati
V Radgono: nesi taj list, tam ga županu podaj, Neide po šumah, cesta velika vorneja jeste;
Vrni se opet domu, kakor ti brž bo mogoč." — „„Otče moj ljubi! ne starajte se podosta ža Minko,
Dobro mi pot je poznan, šumica, vsaka takaj; Krotkoga srdca Slovenci so mirni, mi nič ne storijo,
Rog je nad menoj, on če čuvati mene povsod."" Rahlo se sdaj je k koinom očeta Minka spustila,
1 ga objame čvrsto, ga pogledivša v obraz S milo prosečim pogledom. Otec jo dobro razumi,
Vendar mu dvomba i up križata stalno srdce. Starček povzdigne oči zasolzene proti nebesom
Ino s pravoj rokoj blaži preljubljeno hčer. Sdaj kroz prozor solnce zasine na hčerko s očetom,
Oj krasota! Kdo, kdo jo popisati če? Minkini črni lasje so se svetili vse črnobe, Rožna rudečica lic bila je eden le žar; Njene oči so vendar plavele tak milo i krasno
Da bi še angel celo bi se zaljubil u njo Bila je tenka ko jela, bistra ko srnica mlada,
Krotka i nježna srdca, razuma ostra ko žar. „Stani, saj vem tvoj hot i pojdi i bodi pametna!"
Nikaj ne odgovori deklica sramna na to. Milo jo prime za ramena otec ter vrh jo posadi
I ji poljubi obraz, samo pusti jo potom. Bože moj ! vzklikne za čas tak milo devica vzdihaje,
Kn Ha jo krivnja teif, kvesia si venčTer je ni. Res d i joj prva v mladih klije prsah ljubezen Grešna pa duša ni bla, ona ni znala za zlo.
V murskoj dolini dolnjega Štajera Radgona mesto
S pevnim obzidjem leži s Muroj oblita v okrog. Krepki Slovenci nje stanovniki se hranijo čedno,
Hrabri so mestnjani, ni jim spočitati kaj. Župan jih Lorber izsisanih kosti, ohologa srdca Mestjanu vsakomu trn, tujec ne pozna ljudi. Bogomir Lorberič vendar že hrani značaj slovenski Krotek i tih mu je rad vsaki, kdogod ga pozna.
Dvadesetletnoga belorudeči obraz ga prijati,
Deklic obhaja oči stasa visoka ponos. Modra beseda prav mnogo velja v okrogu pametnih,
Vesel vesele stori, tužen le vbogim se vda. Vitežkih, svojemu veku primernih mišic, pogumen
Stražo straži junak mestno i vodi modro; Misli i snuje priprave za oprt se Turkom,
Kojih požežni plamen napeveduje blizost Malena trumica domovine braniteljev svoje Ino prazdno dno mestne peneznice mu Mnogo zavdajajo skrbi i to še tim večma, Ker še u glavi oče tema i prodec preti. Bogomir v svojij pisarni sedi i glavo si tere
Kako nevarnesti bi bilo odstraniti meč. V misli zamišljen ne spazi ko plašno mu draga na pragu
Postoji opaže, ljubimca v brigali obraz. Ona duša drži, tesnoba prsa joj vrši,
Noge ne makne, oko gleda brižljivo na nja. Kalamita je ljubav, njoj se protiviti neda
Duše sorodne čute blizokost ljubavi sve. Lorberič naglo pogledne i že mu v naročju je Minka,
Rajsko zavživa si slast, pije iz ustnice med. -r-Blaženosti i sreči nesreča se vkratkom pridruži,
Jasnost življenja kali čisto vodo kako prah. Lorberu trnje devojka nižjega stana u peti, Žlahtlca blago srdce deklica ljubi prosto. Lorber prišuti k dveram pisarne, objemanje vidi —
Tako zagromi, da se ves strese obok. Dčklica drbče ko šiba na vodi od stvalia i srama,
Ostro nesramne so njoj sbadale kletve srdce. Lorberič reči ne more v njeno obrambo podati,
Otca serditi glas tako preplaši pogum. Župan prestane proklinjati Minko, nedolžno devico,
I jo popita rekoč : Ma li ljubezni potir Toliko moči, da cesta do Radgone ni predaleka?
Sdaj še le prav se zbudi Minka, pomisli na list, Spomni se, kar potujoča čez Negovo vid'la je v šumi
1 zaboravi na mah, prejšnih župana besed. Tak govori: Od očeta sem vam toto pismice nesla,
Ko ura hoda od tod spazim prav čudne ljudi; Rila jim glava debelo zavita, široke breguše,
Pisano prslek našit, debel oviti pojas, U njem dve pištoli i nož tako dolgi ko laket
1 viseča od ram sablja zavita v obroč, Ravno kot otec je mnogokrat pripovedoval od Turkov.
Tudi med njimi je bil z našega kraja možak. Vsi so skoro tak govorili slavenski kot nas kdo.
Tu vas gotova pot pelja do Radgone tik, Reče našinec, i nikdo vas spaziti neče ,
Ta vas najdeni nocoj, kadar bo ura deset; Osemkrat deset čvrstih junakov bo zadostilo
Grad pridobiti. —Alj glej deklica stori tako: Dajte gospod mi stotine pol izabranih junakov,
Kako v nebesah je Bog, Turke posečemo vse. — Vitežka deklica! preslica, metla i pisker je tvoje —
Reče joj župan — je tvoje orodje, i gre. Minka sramno pobesi oči, pak koj se razmisli:
Ljubor moj dragi zdravstvuj! reče i že je več ni.
(Konec sledi.)
Vradni list št. 80.
št. 5925.	Oznanilo. (220.) c3
Po sklepu občinskega svetovavstva od 27. novembra t. I. se imajo v mestu in ljubljanskih predmestjih vsi rokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati ne glede na starost, kakor tudi vsi fanti in dekliči, kterih dolžnost je v nedeljsko šolo hoditi, popisati.
Na podlagi te odločbe se bo vsacemu hišnemu posestniku pola poslala z naročilom, zase, potem za vsako stranko rubrike spolniti, tako spolnjeno polo pa o dveh dneh zadevajočemu okrajnemu predstojniku nazaj poslati.
Gospodom hišnim posestnikom se posebno priporoči, tej naredbi natanjko vbogati, in ob enem se jim naznani, da se bo mojster, ako kakega učenca zamolči, po postavi kaznoval, in da je od zdaj zanaprej vsak mojster odgovoren, vsako premembo ali odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti. Ljubljansko mestno poglavarstvo 7. decembra 1851.
Dr. Burger, s. r. župan.
št. 5925. Oznanilo. (22t)c3
Občinsko svetovavstvo je v seji 27. novembra sklenulo :
1.	Da se vsi [rokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati, popišejo brez razločka starosti, in da ima vsaka fara take vpisne bukve imeti.
2.	Da se bo zamolčanje kacega učenca od mojstra po postavi kaznovalo, in da je ravno tako vsak mojster odgovoren vsako
premembo in novo odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti.
3.	Da se vpisovanje rokodelskih učeneov učenikom nedeljske šole, kakor tudi kate-hetom 1'are z naročilom prepusti, ako kak učenec iz šole ostane, vsakbart mestnemu poglavarstvu naznaniti, da bo mojstra poklicalo in potrebno storilo.
4.	Da se za učenca le tisti sme odinjati, ki sspričali poterdi, daje dva trivialna šolska reda doveršil in se brati, pisati in ra-čuniti naučil. Le pri zlo teških obertni-jah, pri kterih je pesebne telesne moči potreba, se zamorejo v posebnih primer-lejih, ker zdaj še niso skoz in skoz farne šole vpeljane, še skoz 6 let, tedej do konca leta 1857 učenci brez &jšričal jemati. Po preleku te dobe se pa tudi pri teh obertnijah ne sme noben za učenca odinjati brez imenovanih šolskih spričal.
5.	Da imata, da se potrebni red v šoli ob-derži, vsako nedeljo ali zapovedani praznik po redu od mestnega poglavarstva vstanovljenem, dva mojstra v soli pričujoča biti.
Ljubljansko mestno svetovavstvo 7. decembra 1851.
Dr. Burger, s. r. župan.
st. 3991. Oznanilo. (M8.j.»
Podpisano c. k. poštno vodstvo za prav spozna dobo za vložitvo ponudb glede po-godbinega prevzetja potrebnih sedlarskih, kovaških, kolarskih, klamfarskih in steklarskih del za popravo poštnih vozov, ki je bila od
lukajšne vradnije po oznanilu od 20. novembra t. I. št. 3616 pod stavkom 6 do 20. t. m. odločena noter do 10. januarja 1852 podaljšati, da se bo tistim, ki hočejo ponudbo storiti veči priložnost dala, pogodbine odločbe kakor tudi tarifne stavke pretehtati in to s podpisom poterditi.
Kar se s tem sploh naznani.
C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 18. decembra 1852.
Hoffmann s. r.
ŠtTTiMfl^	Prog 1 a S. (222.) C 2
Podpisani, rojeni leta 1830 namreč:
Anton Hlebš Juri šusteršič Jožef Pernot Jernej Božič Martin Zupančič Anton Kramar Valentin ltosman Anton Okorn Gašper Šetina Blaž Praprotnik Filip Samagor Pavel Zaveršnik Janez Podvies in Jožef Sever
iz Dobrujn	št.	25
„ Jezera	„	8
„ Verh ni ke	„	140
„ Polhovega gradca,,	38
„ Velike stare vasi	„	18
„ Zaloga	„	14
„ Zgornih Pirnič	„	34
„ llake	„	6
„ Zlil	„	22
„ Smolnika	„	3
„ Prevoja	„	15
„ Hriba	„	11
„ Gosteč	„	12
24
Jez C C
se še niso za vojaško nabiro za leto 1851 oglasili, se toraj pozovejo, o treh mescih toliko bolj gotovo pri c. k. okrajnem poglavarstvu v Ljubljaui se oglasiti in se opravičiti, zakaj da se dozdaj niso predstavili, ker se bo sicer z njimi kakor z begovci ravnalo, C. k. okrajno poglavarstvo Ljubljana 6. decembra 1851.