249
rabijo podatki o raznih plemenitaških rodbinah, je pisatelj mnogim prav vstregel s svojo knjigo, a njegova dosedanja marljivost nam priča, da bo kmalu izdal tudi plemenitaške matice za druge hrvaške županije.
Leon   XIII. kao papa   i kao   pjesnik.
Priredio Ante Špoljar. 8°, str. 95, cena 50 vinarjev. — V proslavo petindvajsetletnice papeštva Leona XIII. je priredil katehet na samostanskih   šolah v Zagrebu   g. A. Špoljar
njega Namjesnika Kristova usade dobrim Hrva-tima u srce živo pouzdanje u Boga, odanost svetoj katoličkoj crkvi, ali i ljubav k onoj krasnoj i mukotrpno]" domovini, u kojoj smo rogjeni i preporogjeni — k našoj lijepoj Hrvat-skoj!" —
Hrvatski narodni razgovori. — Izdaje dr. Stjepan Ortner. Sv. I. Knjiga i narod. 120, str. 64, cena 20 vin. Ob štiristoletnici hrvaške   umetne   književnosti   se   je   porodila

lično knjižico, v kateri je v kratkih potezah opisal delovanje velikega Leona kot papeža, a posebej ga je še očrtal kot pesnika. V tej knjižici je zbral najlepše pesmi Leonove in jih priobčil v izvirniku in v dovršenem prevodu. Knjižica nam je dobro došla, in tudi mi se strinjamo z njegovo željo, da „pjesme sadaš-
misel, da se naj med ljudstvom snujejo ljudske knjižnice. Ta ideja je oživela in doslej je osno-vanih že do trideset ljudskih knjižnic, največ v hrvaškem Zagorju, kjer je ljudstvo sicer siromašno, a najbolj probujeno. Seveda se je pri tem pokazalo, da manjka poljudnih knjig, katere  bi mogli dati v roke preprostemu na-
250
rodu, razen knjig „Društva sv. Jeronima". Da temu pomanjkanju pomore, je začel dr. Ortner izdajati knjižnico „Hrvatski narodni razgovori". V prvem zvezku razlaga poljudno, kaj je knjiga in koliko lahko koristi, a h krati mu podal nekoliko kratkih navodil iz postav, gospodarstva in zdravilstva. Misel je jako dobra; naj bi se le domoljubi zanjo ogreli in napisali mnogo sestavkov, kateri bi narod za knjigo navdušili in ga lahko razumljivo vzgojevali moralno in gospodarsko!
Hrvatske narodne ženske pjesme (muslimanske). Sv. I. Sabrao i uredio Meh med Dželaluddin Kurt (Hafiz Mostari). 80. str. 233. — V novejšem času se mnogi moha-medanci priznavajo za Hrvate, in „Matica hrvatska" je že izdala nekoliko knjig, katere so napisali mohamedanski Hrvatje. Med te spada tudi nabiratelj te zbirke narodnih pesmi, kateri je hotel pokazati, kako so Srbi (med njimi tudi Vuk Stefanovič Karadžič) mnoge pesmi moha-medanskih Hrvatov malo predrugačili in izdali za svoje. V prvi knjigi je priobčil nabiratelj oseminosemdeset pesmi, katere mu je narekovala in pela njegova mati Nafiza, rojena Hadži Mehmed-aga Selimhodžič iz Mostara. Pesmi so težko razumljive; ker je v njih zelo mnogo turških besedi, zato jim je nabiratelj dodal kratek slovarček (str. 203-233). Meh-med Dželaluddin Kurt je navdušen Hrvat, kateri obljubuje: „da če do zadnjeg časa svoga radiu' za hrvatsku stvar i za svoj mili narod". Svojo zbirko bo nadaljeval; zanimiva je posebno zato, ker bo v sledečih zvezkih priobčil pesmi, ki jih je zbral med mohamedankami, med katere bi drug nemohamedanski nabiratelj težko prišel.                                Janko Barle.
ČEŠKA.
Božena Vi ko va-Kuhet icka: Macecha a jine črty. Libuše sv. 206. Naklada Fr. Si-mačka. V Praze 1902. Str. 148. - B. Vikova-Kuneticka je znana boriteljica za žensko emancipacijo na Češkem. Svoje misli o tem vprašanju je pokazala dovolj v svojih daljših delih „Minulost", „Medficka" in „Vzpoura". Ko je začela v svojih leposlovnih spisih propagirati žensko emancipacijo, je rekel neki kritik o njenih spisih, da se čudi, kako more kaj takega pisati ženska roka. A v tej knjigi, ki je namenjena širjim krogom, je Kuneticka precej krenila od svoje navadne pisateljske smeri. V daljši povesti „Macecha" nam slika popolnoma drugo mačeho, nego  nam jo rišejo   navadno
drugi pisatelji. To je vzorna mačeha, ki se z ljubeznijo oklepa osirotelih otrok svojega soproga. Takoj, ko pride v hišo, išče otrok, „katerih po materini smrti nihče ni poljubil, s katerimi nihče ni molil". Tudi druge črte, kakor „Kapital pani Zuzejkove", „V boji se smrti", „Navšteva v jine vsi" i. dr. so dobro zadete slike iz češkega vsakdanjega življenja in so obenem lepe študije kulturnega ter fol-klorističnega značaja.
R. E. J a m o t.   Po   ruznych   stezkach.
Sbirka drobnych praci. Nakladem Bursika a Kohouta. V Praze 1903. - Pisatelj R. E.Jamot je dr. Thomajer, popularen zdravnik in priljubljeni profesor na češki univerzi. Svoje ime je obrnil in pod tem psevdonimom že izdal nekoliko knjig, katere sta kritika in občinstvo sprejeli z veseljem in priznanjem. („Pfiroda a lide", „Vedle cesty" itd.) V novi knjigi podaja pisatelj najprej nekoliko zanimivih in dragocenih črtic o raznih rajnih čeških umetnikih, kakor n. pr. o A. Jedličku, B. Havlasu, Stroupežnickem, A. Lhotu in A. Chitussiju. Pridružil jim je nekoliko humorističnih slik iz praškega življenja in nekaj potopisnih odlomkov iz potovanja po Francoskem, Škotskem in Grškem. Vse Jamo-tove knjige so izvirne ter neprisiljene. In taka je tudi ta njegova knjiga.
Jaroslav Kronbauer: Z pražskvch katakomb. V Praze 1902. Nakladatelske druž-stvo Maje. Str. 232. Cena 3-40 K. - Znani pisatelj slik in povesti, katerih predmet je vzet „z zadnjih postaj", iz porodnišnice in najde-nišnice, nas pelje topot s svojimi štirimi slikami v „praške katakombe", ki so danes že večjidel podrte ali pa policijsko zaprte, v prostore praškega ponočnega sveta, kjer sede mračni junaki za umazano mizo in na nečednih klopeh, in kjer raste material za ječe, norišnico, porodnišnico in najdenišnico. To so resnične katakombe, v katere zahajajo izgubljeni ljudje; podnevi je tam egiptovska tema, prostori so zaprti, in ni tam živega krsta, a ponoči postane živahno. Svetlo je v vseh oknih, vpitje in godba vabita že oddaleč. Ti prostori so dolgi in obokani; prej so tu bila skladišča ali hlevi. Vsi prostori so polni, glava pri glavi, možje, ženske, dekleta, starčki in otroci — vsi v eni gruči. Pri klavirju sedi kak večen visoko-šolec, pri mizah in na plesišču je taka ljudska zmes, kakršne ne najdeš nikjer drugje. „Praške katakombe" niso saloni s sijajno razsvetljavo, v katerih strast obhaja za denar svoje orgije, ampak to so vlažni, z brlečimi svetilkami razsvetljeni brlogi, kjer se shajajo nezadovoljni, obupni ter nesrečni ljudje, ki nimajo poguma in moči za samozatajevanje in za boj z usodo.