po božjim usmiljenji in po milosti svctiga apostoliskiga Stola sv. pisma Doktor, vernim Goriške škofije pozdravljenje in blagoslov od Gospoda Jezusa Kristusa! Jgfo božjim sklepu sim bil izvoljen, desiravno nevredin, viši škof Goriške škofije. Ker dans to imenitno od Boga mi zročeno službo nastopim, želim vas, ljubi verni kristjani! s pričujočim listam ob kratkim ogovoriti. S službo, fctero sim nastopil, je sicer tudi posvetna čast in unanje poštovanje sklenjeno; tode s to posvetno blišdbo je tudi združena velika butara in ojster odgovor, ki ga bom mogel dati nar višimu Pastirju naših duš za vse moji skerbi zročene ovčice. Velike so dolžnosti, ki jih imajo škofje in drugi duhovni pastirji po nauku sv. Pavla aposteljna. Oni morajo biti neutrudljivi učeniki ljudstva, verne vsih stanov k spolnovanju njih dolžnost perganjati, ter jih, kjer je potreba, svariti. Dan današnji je služba škofov in duhovnov veliko težji, kakor je bila v poprejšnjih časih, ko so bili ljudje bolj uterjeni v veri, in so raji poslušali duhovne pastirje, ker so bili prepričani, de so duhovni pastirji namestniki Jezusa Kristusa in aposteljnov. V sedanjim času se pa mora od veliko kristjanov reči, kar je nekdaj Bog Izraelcam po preroku Jeremii očital: „Mene vir žive vode so zapustili in si luknaste vodnjake skopali, kteri vode deržati ne morejo .'' 1 Dan današnji jih tudi v nizkih stanovih ne manjka, kteri živo vodo Jezusoviga nauka zametjejo, in se raji po naukih sveta ravnajo, to je, služijo „poželjenju mesa, poieljenju oči , in napuhu življenja . 11 Naše dni ljudje močno tožijo, de so hudi časi, de so razpori in sovraštva med narodi, med sosedi in med posameznimi ljudmi. Od kod to pride? Veci del od tod, ker vera med ljudmi peša, ker ljudje v vsih rečeh le po svoji glavi ravnajo, ne pa po naukih sv. vere. Tudi v poprejšnjih časih so bili bogati in ubogi, premožni in revni na svetu. Tode večidel vsi so po nauku Kristusovim poznali božjo roko, ktera ljudi vodi, in to je storilo, de so bili v božjo voljo vdani in s svojim stanam zadovoljni ali vsaj poter- pežljivi. Zdaj pa je veliko ljudi, kteri na božjo previdnost pozabijo, ktera nad vsakim človekam čuje, enimu več, drugimu manj pozemljiskih darov podeli, od kterih bodo ljudje enkrat odgovor dati mogli. Nadloge in vevšina, terpljenje in bolezni, so bile vseskozi na svetu in so zadevale mnogo ljudi, tode ti so tolažbo najdli v misli: To je božja volja, moje terpljenje ne bo vekoma terpelo; prišla bo ura, ko me bo Bog po poti terpljenja perpeljal v večno veselje. Zdaj pa ljudem poterpežljivosti manjka, ker ne išejo pomoči in tolažbe per Bogu, ampak le per ljudeh in v posvetnih rečeh. Dokler so besede, ki jih je Kristus k Pilatu govoril: „Ti bi nobene oblasti do mene ne imel, ho bi ti ne bilo od zgorej dano , u splošno veljavo med ljudmi vsih stanov imele, so spoznali v oblastnikih božjo roko, od ktere oblast pride. V sedanjih časih je pa veliko ljudi ta nauk sv. vere zapustilo, in od tod pridejo prekucije, razpori in sovraštvo med ljudstvam in ljudstvam, vojske in druge nadloge, ktere naše dni ljudi in cele narode tarejo, ter jih ob časno in večno srečo perpravijo. Vera nam tedaj ne kaže samo poti v večno življenje, za ktero je človek stvarjen, temuč tudi k časni sreči, k miru in zadovoljnosti veliko perpomore, zmanjša in polajša nadloge, kterim se na tem svetu, v dolini solz, nihče popolnama umakniti ne more. Vera dan današnji posebno med omikanimi ljudmi po mestih peša, tode tudi med ljudmi nizkiga stanu, med rokodelci in kmeti se semtertje pogreša gorečnost v veri; ljudje ne poslušajo radi oznanovanja resnic sv. vere, so mlačni v prejemanji sv. zakramentov in se sploh ravnajo bolj po poželjenji mesa, kakor po naukih Kristusovih. Torej, poslan od s. Očeta papeža, Pija devetiga, za višiga pastirja Goriške škofije, spoznam svojo dolžnost, vas, preljubi kristjani! v svojim pervim ogovoru v Gospodu opominjati, de ?i perzadevajte živo vero v resnice od Boga nam razodete v sebi obudovati, ker to vam bo k časni, posebno pa k večni sreči teknilo. Od kod pa pride sv. vera, ki nam je toliko potrebna? Na to vprašanje odgovori sv. Pavel rekoč: „ Velikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakarn po prerokih, in zadnjič tiste dni nam je govoril po Sinu, kteriga je postavil deležnika vsih reči, po kterim je stvaril tudi svet, kteri, ko je svetloba časti in podoba bilja njegoviga in vse z besedo svoje moči nosi, je očišenje od grehov opravil in sedi na desnici veličastva na visokostih Pred svojim vnebohodam je Jezus svojim aposteljnam in po njih tudi njih naslednikam zročil sveto službo, namreč oznanovati resnice sv. vere, deliti vernim sv. zakramente, ter jih voditi po poti zveličanja. On reče aposteljnam: ,.Kakor je Oče mene poslal, tudi jez vas pošljemh — „ Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Buha. Učite jih derzati vse, kar koli sim vam zapovedal. In glejte, jez sim z vami vse dni do konca svetah Memo aposteljnov je Gospod izvolil še drugih dva in sedemdeset učencov in jih je poslal po dva pred svojim obličjem. „ Pojdite, jez vas pošljem, kakor jagnjeta med volkove. — Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri meje poslal. u — De bi bili aposteljni in učenci med seboj sklenjeni, de bi se med njimi edi¬ nost ohranila, jim je dal poglavarja sv. Petra, na kteriga je svojo cerkev zidal, — kterimu je dal ključe nebeškiga kraljestva, — in kterimu je ukazal pasti svoje jagnjeta in svoje ovce. Kakor so aposteljni dobili Petra za svojiga poglavarja, tako so bili oni poglavarji dva in sedemdeset učencov, ki jim jih je Jezus pomagavce dal. Ker pa aposteljni in učenci niso povsod in zmeraj per vernih biti zamogli, so si izvolili naslednike, škofe in mašnike. Ravno tako so delali in delajo njih nasledniki do da- našnjiga dne. Na mesto sv. Petra je njegov naslednik na apostoliskim stolu v Rimu, sv. Oče papež, na mesto aposteljnov so škofje, in na mesto učencov mašniki stopili. Tako se je nauk sv. vere, kakor so ga Kristus in aposteljni oznanovali, do današnjiga dne v Rimski katoliški cerkvi ohranil. Kdor tedej v čisti veri Jezusovi podučen biti želi, naj posluša duhovne pastirje, kteri so od svojiga škofa pooblasteni, resnice sv. vere oznanovati. Kar sv. Pavel od sebe in aposteljnov pravi: „MV smo poslanci Kristusovi , u to velja tudi od sedanjih duhovnih pastirjev. Vera pa sama na sebi, če sadu ne obrodi, človeka ne more zveličati, kakor nas uči Jezus, rekoč: „ Vsako dobro drevo, rodi dober sad. u In: „Ne vsak, kteri mi pravi: „ Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kteri stori voljo mojiga Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.“ Ravno tako nas uči sv. apostelj Jakob, ki piše: „Kaj bo pomagalo, bratje! če kdo pravi, de ima vero, del pa nima? Ga bo le vera mogla zveličati? u „ Vera, če nima del, je mertva sama na sebi. u Vsak naj si tedej v svojim stanu, v kteriga je od božje previdnosti poklican, perzadeva svoje dolžnosti spolnovati. Pesebno pa opominjam vas, stariše: Skerbite za časno in večno srečo svojih otro'k. Podučite jih v resnicah sv. vere ali sami ali po drugih; pošiljajte jih v šolo, kjer se lahko ne le keršanskiga nauka do dobriga nauče, ampak tudi marsikaj korist- niga za svojo časno srečo. Izredite jih v strahu božjim; odvračajte od njih vse pohuj¬ šanje; kažite jim s svojim bogaboječim življenjem, kako naj žive, de bodo večno življenje dosegli. Ako je treba, otroke svariti, in jih strahovati, jim nikar ne zanašajte. Pomislite, de bote Bogu odgovor dajali, če vaši otro'ci zavolj vaše zanikernosti v greh in nesrečo zabredejo. Opominjam pa tudi vas otroke, sinove in hčere, bodite pokorni svojim staršem, kteri so vaši nar veči dobrotniki in namestniki božji. Pomanjkanje pokoršine otrok do svojih staršev je dandanašnji žalostno znamnje, de je vera tudi med priprostim ljudstvam pešati začela. Kdor staršev ne spoštuje, se tudi Boga ne boji; že v starim zakonu se bere: ..Kdor se Gospoda boji, spoštuje stariše. — Spoštuj svojiga očeta z djanjem, z besedo in z vso poterpež/jivostjo, de njegov zcgen nad te pride in do zadnjiga per tebi ostane .“ Kar so stariši svojim otrokam, to naj so gospodarji in gospodinje svojim poslam, hlapcam in deklam. Sv. Pavel pravi: ,.Kdor za domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujši, kakor nevernik, u Nasproti morate pa tudi vi posli svoje gospodarje in gospodinje spoštovati in jim pokorni biti zavolj Boga, kakor vas opominja apostelj, rekoč: „ Vi sužnji bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem v priprostosti svojiga serca, kakor Kristusu. In nikar ne služite na videz, kakor de bi kotli ljudem dopasti, ampak kakor sužnji Kristusovi, storite božjo voljo iz serca radi in služite z dobro voljo kakor Gospodu, in ne kakor človekam. u Še veliko drugih važnih resnic katoliške vere bi vam, ljubi kristjani! rad per- poročil, ako bi čas in okolišine perpustile. Kakor škof želim sicer, de bi zamogel vsim svojim podložnim sv. vero oznanovati; ker je pa to nemogoče, imam namestnike, du¬ hovne pastirje, kteri so od mene k temu imenitnimu delu pooblasteni. Tudi njim sim pisal obširin list, v kterim jih opomnim njih dolžnost do vernih kristjanov, kteri so njih duhovni skerbi zročeni. Poslušajte radi njih nauke, sprejmite jih kakor poslance Kri¬ stusove. Sv. Pavel opominja kristjane: „Bodite pokorni svojim visim in bodite jim podložni, zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, de to z veseljem store in ne zdihovaje, kar bi za vas ne bilo dobro. u Po duhovnih uči zerkev, „kdor pa cerkve ne posluša, “ se po nauki Kristusovim med nevernike šteje. S tem kratkim listam sim želil vas, ljubi kristjani! per nastopu svoje svete službe ogovoriti. De bi pač moje besede rahlo zemljo najdle! De bi se to zgodilo, ne bom opustil Boga, od kteriga vsak dober dar pride, ponižno in pogosto prositi. Združite pa tudi vi svoje molitve z mojimi. Posnemajmo v tem sv. Pavla, kteri zago¬ tovi Rimljane, de se v svojih molitvah neprenehama njih spomni, nasproti jih pa prosi, de naj mu pomagajo per Bogu v svojih molitvah. Molite za sv. Očeta papeža Pija, de keršansko ljudstvo od njega vdjeno v veri in dobrih delih raste. Molite za našiga presvitliga Cesarja Frančiška Jožefa, de sebi zročene ljudstva z močjo in z modrostjo vlada. Molite tudi za-me nevredniga služabnika Gospodoviga, de naj se milostljivo na-me ozre, de bom svojim podložnim lepe zglede dajal in z njimi vred večno živ¬ ljenje dosegel. O usmiljeni Bog! žegnaj verne kristjane, moji duhovni skerbi zročene. Raz¬ svetli jih, de bodo moje in svojih duhovnih pastirjev nauke in opominjevanja radi poslušali in po njih živeli. Oživljaj njih upanje, de bodo pred vsim drugim božjiga kraljestva iskali; užgi v njih sercih sv. ljubezen, de bodo tebe čez vse, in bližnjiga kakor sebe ljubili. Žegnaj nas vse, pastirje in ovce, de se nobeden zmed nas ne pogubi, temuč vsi večno življenje dosežemo. Amen. ®ia§.¥ @®rM Im Visi - slcof. Natisnil J. Rudolf Milic v Ljubljani.