VESTNIK
E	Verlagspostamt 9020 Klagenfurt	E
E	Izhaja v Celovcu
E	Erscheinungsort Klagenfurt
E	Posamezni izvod 3 šilinge
E	mesečna naročnina 12 šiiingov	E
E cetoielna naročnina 120 šiiingov E
P. b. b.
rtnttutmnuntmuutHiHutmmmnHtimiimmmmmmuunti?
LETW!K XXXII.
CELOVEC, PETEK, 1S. APRtL 1977
ŠTEV. 1$ {1009)
Z ziocinsko izsetitvijo pred 35 teti je bito začrtano ozemtje naše nasetitve
Na vsem tem ozemtju živimo koroški Siovenci tudi danes-na vsem tem ozemiju mora biti v ceioti izpoinjen čien 7!
JUŽNA KOROŠKA KARTA NASILNE IZSELITVE DELA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA V APRILU LETA 1942
ŠMOHOR O




OB 35-LETNICI PREGANJANJA
/(o se ;e v /fZ? a^r;7$^/Z; Jae/? /;rcJ J3 /er; začc/o a;aož/čao prcgaa;aa;e ^oroi&Z/? š/ovewcer;, gotovo a/ s/o za ^°v z/oč/a, ^/ /?/ ga /;/// /zaat/; še/e ^ac/sr/; ^ rcsa/c/ /e /;// to /e začetek ^fesa/čevaa/a itar;7; aačrtov, so ;/Z; rrewš^/ aac/oaa//st/ a a /(oroš^cat /?n-P^av/ja/; že vse oj /eta /920, Ja /a v ^"A/a „zatage v aetaš^/ aoč;" Jo-^oačao „reš;7/" ^oroš&o vprasaa/e.
77; aaa;rfč aa^/);<č;e, Ja /e g/avao ^^ogo pr; /zse//tv/ /gra/ /;rav pos/o-teJaa/e z/;;rne orgaa/zac/;e ^^wš^oaac/oaa/a/Z; /a „Jo?aov;a;zve-^'7;" zJražea/, ^oroš^ega /Ve/a:at-y<nJa z)/o;s A/a/er-/7a;7;/tscZ;. Potr-"" /e to ta J; ^oroš^; gaa/e/ter Fr/c J-^<r/; Ra/aer, ^o /e v svo/eat govora o/</eta/c/ p/e/asc/ta /cta /943 /?ot 8'<!vao aa/ogo /(oroš^e /ateaova/ "Jo^oačao areJ/tev" ^oro%ega ^P^ašaa/a. PreJvsea; pa JoZ;aza/e to
re/c/rs/Z/^rer;^ P/e/ar/c/M D/ataJer/a /z /eta /943, s katero ;c ^/o ce/otao ozera/je avtoAtoae aa-^^//tvc ^oroš^;7; ^/oveacev prog/aše-xa „aea;š^o aase/;'tveao o/^oč/e", Jrew aa; /;;* Joraacc pre/;/va/-^T^o rega ozeat/;a /tozaJeva/ aačrt/ Za7/ pr;'prav/;ea/ za ^a^;7? 30.000 preše/;/; v ae^o ,,/Vovo Ko-;°Š.	^ /o a;eaJa že pr/prav-
/ar/ ae/?;e aa Po/;s^err; a/; v Č7^ra-v ^o/;^or S/oveace pač ae /*; o/ere/g por/o/;r:a asoJa ^ot Ž/Je, A:;' Po /e aeraš^/ aaJč/oveZ: na a;Z//;oaf ^°8^a/ s^oz; J/ata/^e ^rfa;ator;;cv.
Da sc tozaJeva/ aačrt/ &oroš&;7? ^ac/onaZ/srof ra^rar a/so aresa/c;/;, rraarao za/;va/;'r; Je/srva, Ja se ;e /**"oora; zaragov/r/ poAoJ aac/zraa ^Jao /<o/J spreobrača/ v poraz, /f Josera pa gre zas/aga /a zabva/a 'j^7a aaš/ra ro;aboa;. b/ so aa /n"o; ^T*ep z/oč/asbe /zse/Zrce oJgovor;/;
,o zgrab;'/;' za orožje /a š/; ^ bo/ pror/ aac;'sr;čaea;a aas;7;a.
Prav ro pa ;e r/sro. cesar aearšb; ^c;oaa/;'sr; aa Korošbcra — b; so eo vo/ašbera poraza /era /9J3 s/cer ^raea/a/; rjavo aa/Jorrao za r/av/ R^rar, veaJar a/so sprearea/// svoje ^'re/aosr/ — borošb/ar š/oveacera
(Daije na 2. strani)
iZJAVA RAZŠiRJENE SEJE ZSO:
Odtočno
zavračamo
neutemetjene očitke dežeinega giavarja
Ma razširjeni seji odbornikov Zveze siovenskih organizacij na Koroškem ter v njej vkijučenih zvez in društev dne 13. apriio 1977 je bita med drugim obravnavana tudi izjava dežeinega giavarja Leopoida Wagnerja, ki jo je dne H. t. m. objavi) v tiskovni siui-bi svoje stranke.
Zveza siovenskih organizacij in v njej včianjena društva z vso odioč-nostjo zavračajo neutemeijene očitke dežeinega giavarja, češ da izjave predstavnikov koroških Siovencev kažejo tendence radikaiizacije in se ne ujemajo s tem, kar dežeiani obeh jezikov pričakujejo od odgovornih ijudi v strankah in v organizacijah narodne skupnosti.
Mimo tega, da dež. giavar iznaša pavšaine očitke in ne imenuje ne oseb ne konkretnih izjav, njegovega žaijive-ga izpada v tem trenutku tudi ne razumemo. V koiikor šeie sedaj reagira na izjave predsednikov osrednjih siovenskih organizacij ob priiožnosti demonstracije pred odborom OZM za odprava vseh obiik rasne diskriminacije dne 2. aprita na Dunaju, ga opozarjamo, da je bita demonstracija prijavijena, da gre pri taki obiiki protesta za demokratično pravico državijanov in da v izjavah ni bito povedano nič neresničnega, marveč je biia pokazano ie skrajno nezadovoijivo stanje vprašanja naše narodne skupnosti tako, kakršno na žaiost je. Če nam dežeini giavar v tej zvezi očita, da žeiimo ..ustvariti državo v državi", gre očitek v napačno smer in poskuša s taktiko .primite tatu" zakriti iastno manjšinsko poiitiko, ki je ne vodi viada, marveč v resnici .viada v viadi" — Kdrntner Heimatdienst, katerega ujetniki so v tem vprašanju viada in stranke.
Zato se ne čudimo razburjenosti dežeinega giavarja zaradi tega, ker sia-venska narodna skupnost odkianja rešitev svojega vprašanja v obiiki zakona o narodnih skupinah. Koroški Siovenci pač nikdar ne bomo sprejeti rešitve, ki jo nam vsiijujejo zakieii sovražniki našega ijudstva od ieta 1920 naprej in ki brez dvoma predstavijo kršitev jasnih manjšinsko-varstvenih doiočit državne pogodbe z dne H. S. 19H. Če pri tem pomenijo za dežeinega giavarja dotočita o uporabi s)o-venskega uradnega jezika v zakonu o narodnih skupinah priznanje pravice do jezika in kuiturnega udejstvovanje in v osnutkih odredb o doiočitvi pokrajinskih deiov, v katerih bodo nameščene topogratske označbe v nem škem in siovenskem jeziku ter a doiočitvi sodišč, upravnih obtasti in drugih siužbenih mest, pri katerih bo dopuščen siovenski jezik dodatno k nemščini kot uradni jezik, vsebovane doiočbe rešitev „v nadproporcionainem obsegu", potem nam v resnici ne preostane nič drugega, kakor da čimprej skrbimo za dejanska formatno internacio-naiizacijo, da svet spozna čudovito pripravijenost avstrijske države „do pospeševanja svojih manjšin" in do rešitve mednarodnih obveznosti.
Dežeini giavar očitno žeto občuti pritisk nemškonacionainih si) v našem vprašanju. Le tako je razumeti njegov neupravičeni očitek, češ da izvajamo pritisk na čiane siovenske narodne skupnosti v zvezi s sodeiovanjem v sosvetih narodnih skupin, ko v resnici ie toimačima svoje giedanje na to ustanovo, ki naj bi po zamisii snovat-cev zakona o narodnih skupinah nadomestita dosedanje predstavništvo koroških Siovencev. Me moremo pa nič zato, če naše ijudstvo ob razmotri-
Novi generaini konzu! SFRJ na obisku pri ZSO
V	četrtek 14. aprita 1977 dopotdne je bi! na prvem obisku na sedežu Zveze siovenskih organizacij na Koroškem novi gene-realni konzul SFRJ v Celovcu Milan Samec.
V	navzočnosti članov obeh odborov in uslužbencev ZSO je gosta pozdravil predsednik dr. Franci Zwitter. Poudarit je, da je novi generalni konzul že star znanec, dober poznavalec koroških razmer in iskren prijatelj koroških Slovencev, zato smo prepričani, da bomo pri njem vedno našli razumevanje in podporo v našem boju. Ta boj je trenutno posebno težak, ko postaja vedno bolj očitno, da znotraj Avstrije ne bo mogoče doseči zadovoljive rešitve našega vprašanja in bomo zato bolj kot kdaj koli prej potrebvali pomoč matičnega naroda in njegove države.
Generalni konzul Samec je v svojem odgovoru prav tako dejal, da delo gotovo ne bo prijetno v trenutku, ko avstrijsko-jugoslovanske odnose bremenijo neizpolnjene obveznosti Avstrije. Poudaril je, da se Jugoslavija nenehno trudi za zboljšanje teh odnosov, vendar pa to ne more biti doseženo za ceno, ki je Jugoslavija ne more in tudi noče plačati, to je za ceno usode slovenske In hrvaške narodne manjšine v Avstriji. Kot predstavnik Jugoslavije je zagotovil vso podporo in pomoč ter naglasil, da bo Jugoslavija boj koroških Slovencev vedno podpirala — vsaj v tolikšni meri, kolikor bodo koroški Slovenci tudi sami aktivni in se borili za svoje pravice.
vanju pisma zveznega kancierja, ki ga obravnavamo na širok demokratični način, spričo etnocidnih prediogov treh strank, ki so brez spremembe za-popadeni v zgoraj omenjenih viadnih osnutkih, brez izjeme odtočna odkianja sieherno sodetovanje v sosvetih brez sieherne kompetence in ki po sktenjenem zakonu in sprejetih odredbah iahko samo še govorijo in raz-pravtjajo o brezpomembnih zadevah.
Ce nam končno dežeini giavar očita .moten odnos do demokracije", potem ga tahko samo opozorimo, da smo se koroški Siovenci boriti za demokracijo v času, v katerem so mnogi odtočitni predstavniki strank in viade biti še višji ati nižji tunkcionarji nacističnega režima; da smo biti pripravijeni za razgovore in sprejemijive kompromise do zadnjega, in sicer vsedotiej, dokier ni viada na pritisk KHD razgovore prekinita in proti vsem pomisiekom in pred-
togom siovenske narodne skupnosti pariamentu prediagata 7. juiija 1976 sprejete zakone. Če ima torej kdo .moten odnos do demokracije", poiem veija to za tiste, ki brezobzirno ok-troirajo manjšini svoje rešitve ne gtede na mednarodne sporazume in živijenj-ske potrebe prizadete narodne skupnosti.
Koroški Siovenci si čiena 7 nismo priboriti zato, da bi v mednarodnem dokumentu zagotovtjene pravice zamenjati z rešitvijo v obtiki zakona a narodnih skupinah, ki v zadnji konsekvenci ne pomeni zaščite in pospeševanja manjšine, ampak z zožitvijo skromnih manjšinskih pravic na tretjina našega živtjenjskega prostora na koncu smrt siovenske narodne skupnosti, kakor so to poskušali doseči tudi že z ziočinskim preganjanjem koroških Slovencev pred 3S leti, katerih dogodkov se spominjamo prav v teh dneh.
Avstrija se poslužuje
sredstev
ki so v sramoto kuiturui iu pravni državi
Vse od Heimatdiensto pa do najvižjih uradnih predstavnikov de-ieie in države skušajo javnost prepričati, da bojkot jezikovnega štetja tani novembra ni uspei in da so rezuitati tega preštevanja zato ne samo uporabni, marveč morajo sptoh siužiti kot podiaga pri nadaij-njem reševanju manjšinskih vprašanj. )n tukaj pot od besed k dejanjem izjemoma enkrat ni biia doiga: tako imenovani zakon o narodnih skupinah in vse dosedanje odredbe k temu zakonu temeijijo na rezuitatih štetja. S tem pa si je Avstrija sama povsem jasno izstavita spričevaio, da ni sposobna niti voijna rešiti odprta vprašanja in izpoiniti mednarodne obveznosti. Še posebno pa je pred najširšo javnostjo razkriia, da se v manjšinski poiitiki posiužuje sredstev, ki morajo biti v sramoto vsaki civiiizirani, kuiturni in pravni državi!
nu hrvtz&kc
Pod nasiovom ..Nasitna asimitacija stovenske in hrvaške manjšine v Avstriji" je obsežna dokumentacija o potožaju koroških Stovencev in gradiščanskih Hrvatov izšta zdaj tudi v makedonskem jeziku. Gre za zbirko razprav oziroma predavanj, ki so jih priznani strokovnjaki prispevati na ionskem ijubtjanskem posvetu o aktuainih vprašanjih obeh navedenih manjšin. Makedonsko izdajo tega obsežnega gradiva je pripravit znani novinar pubticist in družbenopoiitični detavec Tošo Popovski.
V	pubtikaciji so vprašanja stovenske in hrvaške manjšine v Avstriji prikazana iz vseh vidikov, z gradivom dosedanjih tjud-skih štetij v Avstriji pa je — kakor je v svojem poročiiu o izidu pubtikacije zapisa) Tanjug — avtentično prikazana kontinuiteta raznarodovatne potitike, ki jo uvetjavtja Avstrija proti Stoven-cem in Hrvatom. Prav tako so v pubtikaciji navedene tudi obveznosti, ki jih je prevzeta Avstrija v državni pogodbi napram stovenski in hrvaški manjšini.
V	uvodni besedi je poudarjeno, da makedonski narod ter aibanska in turška narodnost v repubiiki Makedoniji zagotav-tjajo poino podporo boju stovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ter podpirajo vse akcije, ki jih je in jih še bo podvzeta ju-gostovanska vtada proti kršenju državne pogodbe s strani avstrijske vtade. ..tzhodišče za to sogiasno podporo boju siovenske in hrvaške manjšine je prepričanje in zavest makedonskega naroda ter atbanske in turške narodnosti v Makedoniji, da probtem težkega potožaja stovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ni te probtem repubtik Stovenije in Hrvaške, ampak v prvi vrsti probtem Jugostavije, vseh njenih narodov in narodnosti."
Sejem turizma v Wetsu
Že v zadnji števiiki smo kratko poročali, kako absurdni so rezultati jezikovnega štetja. Naj k temu sledijo še nadaljnje podrobnosti:
Jezikovnega štetja 14. novembra 1976 se je po vsej Avstriji udeležilo samo 1,923.225 oseb, to je komaj 26,7 odstotka celotnega števila prebivalcev. Veljavnih ,glasovnic" je bilo oddanih 1,911.030. Nemščino kot materni jezik je navedlo 1,870.016 oseb, slovenščino je vpisalo 13.283 ljudi, hrvaščino 7.619 in madžarščino 6.438 oseb, medtem ko se je 13.674 oseb ^priznalo" za „druge jezike".
Posebej za Koroško so podatki naslednji: volilnih upravičencev je bilo 522.172, oddanih ,glasovnic" 451.178, veljavnih popisnih listkov 444.858, od tega 438.542 za nemščino, 3941 za slovenščino, 626 za hrvaščino in 336 za madžarščino, 1.413 pa za ,druge jezike".
Če izvzamemo Koroško, ki je z
Široka
podpora
sotidarnostnega gibanja v Avstriji
Dunajski soiidarnostni komite za pospeševanje in za pravite siovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji je avstrijsko javnost s posebno izjavo za tisk obvestit, da so predstavniki osrednjih organizacij koroških Sioventev predaii udeiežencem dunajskega zasedanja odbora OZN za odpravo rasne diskriminacije obsežno dokumentacijo, s katero so jih opozoriti na ne-izpotnjevanje obveznosti Avstrije napram stovenski in hrvaški narodni manjšini.
To pobudo stovenskih držav-tjanov repubtike Avstrije dunajski soiidarnostni komite odobrava in podpira — je rečeno v izjavi — ter vidi v njej tegitimno pravico do zastopanja tastnih interesov. Kot skupina iz nem-škogovoreče večine pa prevzema sotidarnostni komite obveznost, da podpira boj za dosego manjšinskih pravit ter napram mednarodnemu torumu izrazi medsebojno odgovornost avstrijskih državtjanov.
tanskim jezikovnim štetjem slavila ponovno „zmago v nemški noči" z vsemi že iz preteklosti znanimi atributi, je štetje brez dvoma Avstriji padlo na glavo, kakor smo zapisali že v prvem poročilu o rezultatih in kakor to še posebno potrjujejo zdaj objavljeni podatki. Že samo dejstvo, da se je kljub vsej uradni in neuradni propagandi, kljub pozivom vlade in drugih dejavnikov,
kljub velikanskim vloženim sredstvom iz državne blagajne komaj dobra četrtina upravičencev poslu-žila svoje pravice oz. izpolnila svojo dolžnost, dovolj zgovorno priča o tem, kaj misli povprečni Avstrijec o tako umazanih trikih, kakršno je štetje kot ,podlaga" za reševanje manjšinskih vprašanj. Odgovornim politikom je treba postaviti vprašanje, kako morejo ob takih dejstvih trditi, da zastopajo voljo ljudstva, ko pa so skoraj tri četrtine ljudi pokazale figo ter jim nedvoumno izrekle nezaupnico?! Če bi imeli vsaj malo čuta za poštenost in odgovornost, bi morali že 15. novembra 1976 povezati culo in prepustiti svoja mesta takim, ki bi poslušali mnenje ljudstva, ne pa sramotno kapitulirali pred peščico nemških nacionalistov.
Sedaj objavljeni rezultati pa odkrivajo popolno neuporabnost rezultatov štetja tudi na Koroškem in Gradiščanskem. Tam, kjer so avtohtono naseljene slovenska, hrvaška in madžarska manjšina, so po ,zaslugi" tega štetja Slovenci in Madžari skoraj povsem .izginili", zato pa so se nenadoma pojavili v drugih deželah Avstrije in zlasti na Dunaju. Na Koroškem je slovenščino kot materin jezik navedlo te 3.941 oseb, zato pa je bilo v ostali Avstriji naštetih skoraj trikrat toliko .Slovencev" in sam Dunaj jih ima po najnovejšem precej več kot Koroška, namreč 4747. Precej podobno je s Hrvati: .doma" na Gradiščanskem so bili zreducirani na 2.946 oseb, zato pa se jih je v
ostali Avstriji 14. novembra 1976 .rodilo" kar 4.673. In pri Madžarih: na Gradiščanskem jih je bilo 1.838, v ostali Avstriji pa 4600, od tega samo na Dunaju 2.329.
Ob takih rezultatih govoriti o uporabnosti in veljavnosti številk pomeni višek nesramnosti. Hkrati pa taki rezultati odkrivajo tudi zvrhano mero smešnosti ter mora biti vsakogar sram, ki se pred domačo in zlasti mednarodno javnostjo ponaša s takšnimi štetji. Kam so izginili Slovenci, Hrvati in Madžari, ki so jih .uradno" našteli še pet tet prej? Ali je Avstrija tako demokratična, da v nekaj letih enostavno izbriše na desettisoče ljudi? To je vendar genocid, to je rodomor!
Naravnost vsiljujejo pa se tudi druge vrste vprašanja: Ali so merodajni dejavniki že premislili, v katerih dunajskih okrajih bodo uvedli dvojezično uradovanje in na katerih cestah bodo namestili dvojezične napise? Vprašanje prav nič ni smešno, saj je vendar na Dunaju na podlagi jezikovnega štetja dosti več .Slovencev" kot na Koroškem in precej več Hrvatov ter Madžarov kot pa na Gradiščanskem! In kakšno uradovanje in kakšne napise nameravajo uvesti sicer v Avstriji, ko pa se je od skupno 7,212.796 .volilnih upravičencev" samo 1,870.016 oseb opredelilo za nemščino; vsi ostali govorijo druge jezike ali pa so v smislu jezikovnega štetja brez materinega jezika oz. nemi.
Mislimo, da že teh nekaj številk dovolj prepričljivo dokazuje, da s takšnimi statističnimi triki ni mogoče reševati manjšinskih vprašanj. Če pa se Avstrija kljub temu podaja na tako nevarno in spolzko pot, potem mora biti njenim odgovornim predstavnikom pač jasno, da jim po tej poti ne bomo sledili, marveč jih bomo doma in pred svetovno javnostjo vedno znova obtoževali, da njihova manjšinska politika v resnici predstavlja kršenje mednarodnih dokumentov in teptanje človekovih pravic. S svojo politiko pa razumljivo prevzemajo tudi odgovornost za posledice, ki jih nujno mora imeti njihovo lahko-mištjeno zapravljanje ugleda naše države.
V dneh od 16. do 24. aprila bo v Welsu na Zgornjem Avstrijskem spet veliki sejem turizma, povezan z raznimi strokovnimi razstavami in prireditvami, ki bodo — kakor vedno — spet pritegnile neštete obiskovalce od blizu in daleč. To je tudi razumljivo, saj ima sejemska prireditev v Welsu staro tradicijo, ki sega v obliki podeželskih sejmov še v stari vek, v obliki velike ljudske veselice, povezane z obrtnimi razstavami, pa do leta 1878. V letih po drugi svetovni vojni pa so se sejemske prireditve v We!su razvile v velike manifestacije mednarodnega značaja, ki jih prirejajo izmenoma vsako drugo leto: sejem kmetijstva in sejem turizma.
Za letošnji sejem turizma vlada izredno veliko zanimanje ter bo na raznih razstavah sodelovalo skupaj 1263 podjetij, ki bodo svoje izdelke in storitve predstavljale na skupni površini 205.000 kvadratnih metrov. Samo sejem turizma bo zavzemal razstavno površino 124.000 kvadratnih metrov, od tega odpade 45.300 kvadratnih metrov na 31 hal in 27
paviljonov. Še nekaj o udeležbi: na sejmu turizma bo sodelovalo skupno 1263 podjetij, od tega 833 iz Avstrije, 430 pa iz 30 tujih držav; na strokovni razstavi „Gastro-Invest" bo udeleženih 241 razstavljalcev, od tega 125 avstrijskih in 116 inozemskih iz 14 držav; na razstavi gradbenega materiala „Baumat" pa bo zastopanih 197 podjetij, od tega 143 domačih in 54 tujih iz 12 držav.
Kakor že povedano, bo sejem tudi letos obsegal vrsto strokovnih razstav in prireditev. V središču bo seveda 3. avstrijski strokovni sejem gastronomije z naslovom „Gastro-Invest"; prav tako tretjič bo prirejen avstrijski strokovni sejem gradbenega materiala in gradbene tehnike „Baumat"; sledile bodo strokovne razstave pekarske tehnike, združenja zgornjeavstrijskih mizarjev, avstrijskih pivovarn; urejen bo poseben vzorčni hotel, prikazana bo pisarniška tehnika, posebna razstava bo namenjena Avstriji kot turistični deželi, nadaljnja razstava bo veljala tehniki v gospodinjstvu, prav tako pa bodo obiskovalci našli pester prikaz vsega, kar je povezano s kopališči, kampingi itd.
We!s kot sejemsko mesto uživa tudi mednarodni sloves; o tem govorijo podatki o udeležbi inozemskih razstavljalcev. Med njimi zavzema po številu prvo mesto Zahodna Nemčija (126 podjetij), sledijo ji Italija (47), Švica (34) in Francija (27). Po 5 do 10 podjetij bo udeleženih iz Velike Britanije, iz Združenih držav Amerike, iz Vzhodne Nemčije in iz Švedske. Vzhodne države se bodo predvsem predstavile s svojimi turističnimi zmogljivostmi in privlačnostmi. To velja za Sovjetsko zvezo enako kot za Bolgarijo, Poljsko in Češkoslovaško; Jugoslavija se bo tozadevno predstavila kar dvakrat — enkrat v vsedržavnem okviru, drugič pa še Zagreb posebej; na svoje privlačnosti za tuje turiste pa bo opozorila tudi Tunezija. Nekatere države bodo dale poudarek izdelkom umetniške obrti, kar velja zlasti za Tajsko, Indijo. Pakistan, Iran in Albanijo. Francija pa bo razumljivo snet predstavila svoja vina. sire in druge specialitete, o katerih kvaliteti se bodo obiskovalci lahko prepričali na licu mesta.
Sestavni del vsakokratne sejemske prireditve v Welsu pa je razumljivo znana ljudska veselica, ki ob skoraj stoletni tradiciji nudi mladim in starejšim najrazličnejše oblike zabave in razvedrila, seveda pa tudi bogato ponudbo gostinskih uslug.
OB PETINTRIDESETLETNICI
preganjanja koroških Slovencev
(Nadaljevanje s 1. strani)
mkddr niso odpnstiii.' dd so se nprii nemškem# berren-voikn. Ni ndm ZMdno, dd bi se M; tisti, ki se itndjo zd ndsiedni^e predvojnegd Ne:mdtd?enstd in poznejše-gd Neimdtbnndd, kddjkoi: d:stdMfirdi! od omenjene genocidne politike svoji/? predhodnikov. Ndsprotno tn-di po vojni, v demokrdtični repnbiiki, doživijdmo ndj-rdzličnejše poskuse „dokončnegd reševdnjd" koroškegd vprdšdnjd — od iikviddcije dvojezičnegd šoistvd in pogromov nd dvojezične ndpise tjd do stdtistične dtomi-zdcije siovenske ndrodne sknpnosti in ospordvdnjd n;ene-gd ndseiitvenegd ozemijd, vse v dnhd progrdmdtične nd-povedi nemških ndciondiistov, dd ho mir v dežeii Zdvid-ddi šeie tdkrdt, ko enegd od oheh ndrodov ne ho vcc.
Pri tem pd je zd rdzmere nd Koroškem posebno zndčiino in zd ngied Avstrije ndrdvnost pordzno dejstvo, dd je v nresničevdnje teh ndčrtov v zddnji konsekvenci dsmerjend tndi nrddnd poiitikd,- srdmotno sprc-neveddnje okoii števiid krdjev, kjer hi mordd (e še bid-govoiiii prizndti obstoj Slovencev, je pdč dovoij pre-pričijiv dokdz. Koroški Siovenci pri tdkšnem „reševd-njn", ki hi v resnici pomenilo ndrodni sdmomor, rdznm-ijivo ne moremo sodeiovdti. Kdkor se med vojno nismo pdstiii kot teie odpeijdti v kidvnico, mdrveč smo nd ndsiije odgovonii z nporom, tdko nds tndi ddnes niti svetohlinsko prigovdrjdnje niti brezobzirno izsiijevd-nje ne bo sprdviio nd koiend, dd bi nbogijivo pod-pisdii idstno smrtno obsodbo.
Ndj deželni gidvdr Wdgner še tdko besni in zgdbijd živce, ndj se v psovdnjn Slovencev in njibovegd vod-stvd ponižnje nd rdven, ki smo jo doslej bili vdjeni le s strdni ndjbdjšib nemških ndciondiistov — eno bo tndi
on mordi vzeti nd zndnje,- z besednimi dkrobdcijdmi, ki so nevredne odgovornegd poiitikd, ne bo mogel ni-kogdr, ndjmdnj pd koroške Slovence prepričdti, dd se-ddnje „rešitve", ki so v resnici sdd tristrdnkdrske kdpi-tnidcije pred K//D, predstdvijdjo izpolnitev obveznost? iz drždvne pogodbe. Tdhko še tdko trmdsto vztrdjd pri svojih trditvdh, venddr ne more spremeniti resnice, dd je vsdko reševdnje mdnjšinskegd vprdšdnjd nd osnovi odstotkov in vsdko pogojevdnje mdnjšinskih prdvic z njeno številčno močjo v očitnem ndsprotjn s členom 7 in zdto pomeni kršitev in revizijo drždvne pogodbe.
Ali se tisti, ki bi nds hoteli prepričdti dli tndi prisiliti, dd bi pristdli nd Zdkon o ndrodnib sknpindh in bi sodeiovdii v sosvetih, res ne Zdveddjo, k čem:<r nds ndgovdrjdjo? Če so se že oni sdmi poddii nd nevdrno pot kršenjd in revizije drždvne pogodbe, mi jim po tej poti vsekdkor nočemo slediti. Nočemo izpodkopdvdti temeljev, nd kdterib je zgrdjend iz protijdšističnegd bojd porojend in Zd ceno ogromnih žrtev dvstrijskih pdtrio-tov in dnti/dšistov dmgib ndrodnosti obnovljend demo-krdtičnd repnbiikd Avstrijd, h kdtere osvoboditvi smo prdv koroški Siovenci doprinesli pomemben delež z nd-šim trpljenjem in z ndšim bojem.
Sdd tegd ndšegd bojd je tndi člen 7 drždvne pogodbe, ki Zdgotdvijd obstoj in vsestrdnski rdzvoj siovenske ndrodne sknpnosti nd Koroškem. Ne Zdbtevdmo nobenih privilegijev, pdč pd terjdmo dosledno spoštovdnje obveznosti, ki jih ndidgd Avstriji drždvnd pogodbd. Terjdmo, dd mord biti člen 7 v celoti izveden nd vsem tistem ozemljn, kjer dvtobtono živimo koroški Siovenci. To ozemlje pd je bilo neizbrisno zdčrtdno z zločinsko izselitvijo pred 33 leti/
Glasbena podoba Verdijeve opere „Ples v maskah"
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU
vabi
na operno predstavo G. Verdija
Ples v maskah
v nedeljo 24. aprila 1977 ob 14.30 uri
v Mestnem gledališču v Celovcu Gostuje ansambel Opere SNG v Ljubljani Ljubitelje operne umetnosti vabimo k številni udeležbi
Odbor
Avstrija dolguje Jugosiaviji
še mnogo arhivskega gradiva in kulturnih dobrin
V osemnajstih letih, ki ločijo ,Tra-viato* od „Aide", zadnjega in najboljšega dela v Verdijevem srednjem ustvarjalnem obdobju, je Verdi napisal več oper: ..Sicilijanske večernice", .Simone Boccanegra", „P!es v maskah", .Moč usode" in .Don Carlos". Čeprav se nobena od teh ne more docela meriti z znamenito starejšo trojico, ki jo predstavljajo .Rigoletto", .Traviata" in .Trubadur", je vsaka po svoje prispevala k razvoju, ki je skladatelja pripeljal na poznejši vrhunec.
Opera .Ples v maskah", ki je nastajala v letih 1857 in 1858, je polnovredna umetnina v Verdijevem opusu in tudi bistveno pomembna na poti k stvaritvam, kot so .Aida", .Othelo" ali .Falstaff". Če izvzamemo svojevrstnega .Simone Boccanegro", pomeni to delo kompozicijsko tehnično in v oblikovanju značajev napredek nasproti prejšnjim operam, dasiravno ni povsem brez pomanjkljivosti.
Ker so osebe libreta večinoma dokaj lesene, je toliko bolj nenavadno, da jih je znal Verdi povsem oživeti in da je dal njihovi glasbi zelo široko izraznost in takšne ekspresivne vrednosti, kot jih doslej v njegovem opusu še ne odkrijemo. Čeprav kaže glasba Riccarda lahkotno eleganco, ki je sorodna tisti lahkomiselnega in brezvestnega vodjev .Rigolettu", jetatudi zaznavno drugačna, bolj plemenita in razodeva, da je Riccardo kaj drugega kot razuzdanec. Res je, da je razlika med njima že stvar libreta, prav gotovo pa bi ju skladatelj s šibkejšim smislom za karakterizacijo kaj lahko postavil na isto izrazno raven. Enako Renato, ki je brez večje izraznosti v besedilu, v glasbi presenetljivo krepko zaživi in nas nikjer ne dolgočasi, tudi ne še preden doživi razočaranje In se izpoje v veliki ariji. Amelija je v svoji človečnosti popolnejša kot starejše Verdijeve junakinje. Je bolj heroična narava kot dekliška Gilda ali patetična Violetta, a khrati bolj nežna kot Leonora v .Trubadurju". In ker sta oba protagonista muzikalno tako živo upodobljena, ne preseneča, da je Verdiju uspelo tako prepričljivo izraziti njuno ljubezensko strast. Ulrika kaže sorodnost z Azuceno in čarovnicami v .Macbethu". Vendar se Verdi ni zadovoljil le z varianto glasbe, ki se je vezala s temi osebami. Njegova Ulrika je markanten, močno individualen lik In daleč presega konvencionalno operno vedeževalko. Posebno pozornost zbuja paž Oskar, ki je nekaj novega v tedanji tragični italijanski operi in ki s svojo veselostjo in iskrivostjo vnaša svetlobo v mračno dogajanje. Posmehljiva drznost njegove pesmi v zadnjem dejanju služi na primer čisto Istemu dramskemu namenu kot prizor z Ostricom neposredno pred katastrofo v .Hamletu". Oskar je sopran v hlačah kot Siebel (.Faust"), paž Ur-°°ln (.Hugenoti"), ki je bil Verdiju niorda tudi nekoliko za vzor, Cheru-bino (.Figarova svatba") in vrsta dru-
gih opernih mladeničev v moški obleki in z ženskim glasom. Ne glede na to je s svojo predrznostjo, veselostjo in neugnanostjo edinstven in tako tudi drugačen kot bolj grobo humoristični Fra Melitone (.Moč usode") ali Fal-statf s svojim gromkim smehom, čeprav se v .Plesu v maskah" že rahto nakazuje tisio, kar najdemo kasneje v glasbi omenjenih oseb. Sploh pa sta humor in aristokratska uglajenost nekaj, kar daje .Plesu v maskah" svojstveno mesto v Verdijevem opusu. Celo mračno zaklinjanje vedeževalke nekoliko razsvetli komični dogodek s Silvanom in slika se konča z veselim zborom. Čisto drugačen je humoristični sarkazem zarotnikov. Kot novost v Verdijevem stilu je ta prav tako važen kot Oskarjeva glasba. Zarotniki so sicer poznavalcu Verdija že dobro znani iz .Ernanija", vendar so se ti šele zdaj naučili, kako se je treba smejati.
Ko pa je taka karakterizacija oseb v marsičem boljša, postane tudi bolj zapletena glasbena struktura. Značil-
.SVcufMsArz g/cd^/:šL^ Z?! JZ/tns/?^ MTTzefMost je izga/h/d enegd Zz?ned svoji/? vc/:A:'/? sodo/???;/? predstdv??;Aov.' v Z.j%Z?/jd7?i je v starosti ^o???dj 33 /et M?nr/ z??d??Z g/edd/Zs^Z Zn JZ/???s^Z režiser /gor Pref??dr.
/gor Pret??dr se /e rodi/ 3. d/?r:/d /92-/ v Z.jd/?/jd??i, ^jer je po ^OMCrzzzz gz?MHr!Zz;r o/?:s/?ovd/ zz^z:z/er?M;o Zzz g/edd/Zs^o zzzrzetrzosZ, po z/žp/ozrzz pzz
Oman
razstavlja
v Domu umetnikov
Done: zvečer (ob 19. uri) bo v celovškem Domu umetnikov odprta razstava našega domačega umetnika Va-ientina Omana. Razstava, ki bo prirejena v okviru „Avstrij-ske gaierije", bo odprta do 7. maja, in sicer dnevno (razen ob nedeijah) od 10. do H. ter od 16. do 19. ure.
Na razstavo, o kateri bomo še poročati, že zdaj opo zarjamo in jo priporočamo vsem tjubitetjem umetnosti.
no je povezovanje več zaključenih točk z vmesnim ariosom v velike glasbene scene, medtem ko je bel canto, ki razodeva novo intenziteto, povsem v službi izraza. Tematika raste v vsej svoji raznolikosti in kontrastnosti iz vsakokratne dramske situacije. Nasproti kantilenam liričnega in patetičnega značaja se pojavlja duhovito iskriva melodija briljantne uglajenosti. Te in one skladatelj včasih tudi učinkovito združuje v umetno grajenih ansamblih. Zdaj upodablja polifonijo ne le v gradnji vokalnih ansamblov in finalov, ampak tudi v orkestru za ka-rakteriziranje določenih situacij in razpoloženj. Tako je orkester bolj razgiban in neodvisen pa tudi mestoma bolj barvit. V tej zvezi je vredno omeniti uporabo nekaterih obligatnih instrumentov kot oboe v prvi in čela v drugi Amelijini ariji.
Opero uvaja kratka orkestralna predigra. Ta temelji na treh temah, od
/Dd/je 7. strd??Z)
je ??ddd/jevd/ štddij ??d visoki Ji/???-s^i šo/Z v A/os^vi. Po vrnitvi v do???ovino se je posvet:/ JZ/?nd /rt je Z?i/ ??djprej režiser Trig/dv Ji/?wd. Z.e-td /934 je posta/ rež/ser Zn KtMetHts^i vodjd Prešernovega g/edd/iščd v Krd-nj%, or/ jn/Zja /933 pa je de/ovd/ ^ot režiser na /jn/r/jans^ent A/estnem g/e-dd/i!ČK, ^jer je režira/ do/go vrsto g/edd/is^i/? t/e/. 5 posebno r?d^/o??je-nostjo se je posveča/ raslim avtor-jetn ot/ Gogo/ja in Čehova do Gorkega in /Ratajeva, tnet/tern ^o nta je /n/ met/ 5/ovenci naj/ro/j pri/ja/r/jen /van Cankar.
K/jd/? net/voamnim aspe/?om, ^i ji/? je t/osege/ ^ot ot/rsZ?; ametni/?, pa je /gor Pretnar zaora/ najg/o/?je /?razt/e na njivi s/ovens^e jr/ms/te ametnosti. Že njegov prvi igrani fi/m „Na va/ovi/? A/are" po novc/i A/išCt Kranjca je /n/ izret/no aspešen. S/ct/i/ je ji/m „Pet minat raja", potem eGa-nizacija Preži/?oviZ? ..Samorastnikov", višek pa je Z?rez t/voma t/osege/ s Cankarjevim Afartinom Kačarjem, ki ga je prikaza/ v ji/ma ,,/t/ea/ist", s katerim je o/? sto/etnici Cankarjevega rojstva astvari/ pisate/ja in tat/i seki trajen spomenik.
Prav za režijo ji/ma ,,/t/ea/ist" in sp/ok za ce/otno ji/msko t/e/o je /gor Pretnar /etos preje/ Prešernovo na-grat/o in ki/ t/e/ežen se t/ragik priznanj. Z njegovo smrtjo je s/ovenska ji/mska in ot/rska ametnost atrpe/a kat/ at/arcc, saj si je z/asti s/ovenski ji/m ot/ njega še mnogo oketa/.
Kakor smo v našem listu že ponovno poročati, Avstrija kljub jasnim mednarodnim pogodbam in meddržavnim sporazumom še vedno ni izpolnila svojega dolga, ki ga ima na primer glede vrnitve arhivskega gradiva in kulturnih dobrin Jugoslaviji. Po dolgih pogajanjih — tozadevni dogovor je bil sklenjen že leta 1923! — je lani končno uspelo doseči delno izpolnitev tozadevnega dolga, vendar pa je to, kakor je zapisala beograjska ..Politika", samo začetek velikega dela pri vrnitvi celotnega arhivskega materiala, ki ga Avstrija še vedno dolguje Jugoslaviji.
V tej zvezi omenjeni list poudarja, da gre za gradivo, ki ga zadržuje Avstrija še vse od časov av-sto-ogrske monarhije. Podrobno je navedeno, da mora Avstrija vrniti Jugoslaviji med drugim 2500 dokumentov, srednjeveških listin slovenskega plemstva, 19 statutov sred-
njeveških dalmatinskih mest, družinskih arhivov hrvaških rodbin Zrinjskih in Frankopanov, ki so se v 17. stoletju uprle avstro-ogrski monarhiji, ter za polnih 16 vagonov arhivalij, ki so jih v letih 1914 do 1918 odvlekli iz Srbije.
Na ta dolgoletni dolg Avstrije je Jugoslavija vedno spet opozarjala in zahtevala, da ga Avstrija končno izpolni, kakor se je obvezala in kot je pričakovati od države, ki se sklicuje na pravno ureditev. Vendar pa je minilo pol stoletja, ko Avstrija o teh zahtevah sploh ni hotela slišati; šele v zadnjih letih so pogajanja rodila prve uspehe. To pa je — kakor že povedano — „samo začetek velikega dela", samo prvi korak po poti, po kateri si bo Avstrija z doslednim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti spet pridobila pravico sklicevati se na pravno ureditev in pogodbeno zvestobo.
Umri je Igor Pretnar
*+++++++++++++++++++++++'
DR. ANTON SVETINA	14
PRiSPEVK) K ZGODOViN! ŠMiHELA PR! PUBERKU
Če pa primerjamo število smrtnih pri-nterov leta 1715 v mestu Pliberku samem, Ner je podlegla kugi skoro polovica mestnega prebivalstva, smemo sklepati, da so bdi na deželi ljudje bolj odporni zoper to božjo kazen, kakor so v tistih časih imeno-vah te pojave nalezljivih bolezni kuge in kolere. Pač pa je bila na deželi mortaliteta otrok "strahujoča. Tako so matičarji zabeležili za Smihelsko župnijo za leto 1705 med 42 smrtnici primeri 23 otrok, za leto 1708 med 49 smrt-*"mi primeri 24 otrok in za leto 1719 med 38 srnrtnimi primeri 19 otrok. To pomeni, da je v teh treh letih pripadala polovica umrlih oseb nedorasli mladini. Večkrat so matičarji v svo-J'h poročilih ločili otroke v zakonsko in izven-Zakonsko rojene. Tako je bilo leta 1708 od 80 ^ župniji Šmihel rojenih otrok 12 nezakonskih, 'j letu 1713 od 78 novorojenčkov 11 nezakonskih in v letu 1725 od 60 novorojenih otrok 7 nezakonskih, to se pravi, da je bilo v teh treh etth več kot 10 "/c otrok rojenih izven zakona, ta pojev je pripisati predvsem socialnemu po-°zaju kmečkih poslov, posebno kmečkih detelj ki zaradi revščine niso imele prilike in tnoznost do poroke.
2a leto 1754 je tudi za šmihelsko župnijo "branjen seznam vseh faranov z navedbo njihovega imena in priimka, bivališča, starosti in Poklica. Prebivalcev je štela župnija v tem tetu 1928, od teh so se bavile z obrtnimi po-fhci 103 osebe: 11 je bilo tesarjev, 11 čevljar-c' .15 tkalcev, 15 kladivarjev (Hammer-schmiede), 10 žebljarjev (Nagelschmiede), 9 bihnarjev, 15 krojačev, 2 gostilničarja, 1 god-cntk, 11 varilcev piva, 1 sodarki mojster in 2 kovaška mojstra.
, Ob zaključku bojo na kratko ocenjene druž-cnopolitične, gospodarske, socialne in narod-tostnc razmere prebivalstva šmihelske župnije ^ "asu od leta 1461 do 1787.
Družbenopolitično so vladale v Šmihelu podobne razmere kot v sosednji pliberški župniji s to razliko, da je spadal teritorij pliberške župnije v celoti pod deželsko sodišče pliber-škega gospostva, medtem ko je spadal teritorij šmihelske župnije deloma pod pliberško deželsko sodišče, deloma pa pod deželsko sodišče samostanskega gospostva v Dobrli vasi. Medtem ko je bilo visoko (krvno) kazensko sodstvo v rokah deželskih sodišč zemljiških go-sposk, so imeli vikarji za svoj župni okoliš pravico do kaznovanja svojih faranov zaradi nepokorščine v cerkvenih zadevah, kakor smo to videli v primeru, ko je vikar Peer kaznoval podložnika, ki ni hotel priti pred njega na zemljišče. Med prebivalstvom so družbenopolitično odigravali vidnejšo vlogo cerkveni ključarji, ki so skupno z vikarjem upravljali premoženje cerkve, za katero so bili imenovani. Skupno z vikarjem so cerkveni ključarji odločali v prvi instanci v civilno-sodnih sporih, ki so nastajali v zvezi z uživanjem podložniških kmetij in zemljišč, kakor smo to videli v primeru pritožbe vdove Helene Schuster iz leta 1668, ko je škof poučil vikarja, da predstavljajo cerkveno zemljiško gospoščino vikar in cerkveni ključarji skupno. Beneficiat sv. Katarine Jakob Rormeister je leta 1688 v ustanovni listini določil, naj cerkveni ključarji upravljajo z dohodki in izdatki te ustanove.
V gospodarskem pogledu se je večina prebivalstva šmihelske župnije bavila z živinorejo in kmetijstvom. Mnogo kmečkih podložnikov pa se je poleg kmetijstva bavilo tudi z obrtno dejavnostjo. Tako smo videli, da je bilo v tej župniji 15 tkalcev in 11 varilcev piva. Ti dve obrti sta bili več ali manj domače obrti, varjenje piva pa je bila posebnost slovenskega dela koroške dežele, kakor so bili tega mnenja tudi memški koroški zgodovinarji, ki so v Ca-
rinthii to domačo obrt vpisovali. Varili so tako imenovani kameni ol, nemško Steinbier, po Wolfovem slovarju kamni ol ali kamba, izdelek sam pa so imenovali koritnjak. Na kratko bom pojasnil, zakaj so to pivo imenovali kameni ol. V velika lesena vedra, v katerih so bile z vodo pomešane surovine, obstoječe iz naprej določene količine ječmena, ovsa, hmelja in kvasa, so metali posebno vrsto kamenja, ki se je dalo segreti do take stopnje, da je potem v vedrih prijravljena zmes nekaj ur vrela. Še na koncu 19. stoletja so ugotovili, da so še v nekaterih krajih slovenske Koroške varili to pivo, po letu 1900 pa je ta domača slovenska obrt popolnoma izumrla, ker so jo izpodrinile vedno številnejše pivovarne. Ko so addajali zemljiški podložniki za poravnavo naturalnih dajatev in desetine žito v zrnu, so se v tem delu Koroške posluževali za mero žita posode, ki so jo imenovali „piskrič", kakor sem to ugotovil v raznih urbarjih in listinah. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali poznajo slovenski kmetje na Koroškem še izraz piskrič in koliko je tak piskrič meril. Za deželo Koroško je bila namreč leta 1581 izdana nova uredba o merah, po katerih je znašala merica žita 3,411, pol merice pa 1,75 1.
Med obrtniki smo zasledili tudi celo vrsto fužinskih delavcev in 9 mlinarjev. Ti so imeli svoje obrtne naprave in svoje mline ob vodi in je potok Bistrica, ki teče delno po ozemlju župnije Šmihel, moral biti v tistih časih gosto posejana s temi vodnimi napravami. Imenjski davek za te vodne naprave pa je vsekakor pobirala gospoščina v Pliberku oziroma v Do-brli vasi.
V socialnem pogledu smo videli, da je večina prebivalcev šmihelske župnije spadala med najnižji sloj prebivalstva, saj so večino tvorili kmečki podložniki in obrtniki. Podložniki pa so se znali proti krivičnim bremenom in proti izkorščanju zemljških gosposk tudi upreti. Značilen je primer vikarja Primoža Peera, ki ga je pri pobiranju desetine napadel oškodovani podložnik s svojimi tremi sinovi.
Zoper vikarja Peera se je uprla mladina, ker ji je hotel zabraniti veseljačenje ob kresovanju. Podložni kmetje so se uprli tudi zoper vojaštvo, ki je prišlo iz Celovca v Šmihel po vsej priliki z nameni, ki so bili prebivalstvu sovražni.
Vikar Peer se je kmalu po svojem prihodu v Šmihel pritožil na škofijski ordinariat, da mu med Korošci ni mogoče živeti in da so koroški kmetje revnejši kot kranjski. To je bilo res, temu pa niso bili krivi prebivalci te pokrajine, temveč geografska lega koroške dežele; njena nadmorska višina je večja od one na Kranjskem, zaradi česar je tudi zemlja na Koroškem manj rodovitna kot na Kranjskem.
V	kulturnem pogledu smo videli, da se je prebivalstvo te dežele držalo z ljubeznijo starih običajev, ko so Šmihelčani vsako leto praznovali kresovanje, pri tem igrali na piščali in citre ter plesali in prepevali. Tudi kristalni obročki, ki so jih metali fantje v okna župnišča, spadajo med koroško folkloro.
V	času, ki ga opisujemo, šole v Šmihelu še ni bilo; vsa skrb za vzgojo mladine je ležala na ramah duhovščine, ki so nadarjene dečke poučevali tudi v latinščini in jih pripravljali na duhovniški poklic. Tu je treba vsekakor dati priznanje vikarju Primožu Peeru, ki po svojem značaju ni bil preveč priljubljen pri svojih faranih, ki pa je vzgojil nekaj dečkov, ki so postali pozneje duhovniki.
V	narodnostnem pogledu smemo z vso gotovostjo trditi, da je vse ozemlje šmihelske župnije v teh treh stoletjih, ki jih opisujemo, bilo strnjeno naseljeno s Slovenci. Tudi duhovniki, ki so službovali v Šmihelu, so bili Slovenci, saj je mnogo teh duhovnikov prišlo iz Kranjske in Štajerske. Izjema je bi! morda vikar Riedl, sin pliberškega meščana, ki pa se je že v mladosti naučil v pliberški šoli toliko slovenščine, da mu to ni delalo težave pri opravljanju svojega poklica. Naše slaviste pa bo morda zanimala ugotovitev, da je izšel leta 1673 evangelij v slovenskem jeziku.
/Konec)
Bor o vij e - Slovenj i Plajberk
Y torek 29. marca 1977 je bita v Borovtjah :eja lakoimenovanega kutturnega krožka. Siovemki ve:tnik je o občnem zboru tega krožka že poročat, tz vabita, ki ga je podpisat predsednik krožka Matthias Rupacher, ni bit razviden dnevni red. Meumestno in smeSno je bito predsednikovo vneto opozarjanje, da na sejah ne smejo načenjati potitičnih probtemov. Takoj nato pa je prebrat v nemžčino preveden čtanek iz Stovenskega vestnika „ Podžupan gospod Oraže bistveno ovira in onemogoča uspežno sodetova-nje stovensko in nemžkogovorečih v borovetj-ski občini" in brez da bi vpražat navzoče, odmerit znanemu nekdanjemu SS-ovcu Koschierju, ki je strogo na protistovenski tiniji (gtej pamttet „KARNTEN — EiNE iNFORMATiON") cetih pet minut za zagovor.
Omenjeni članek v Slovenskem vestniku namreč koroško javnost ponovno spominja na nacionalno-socilistično preteklost dr. Koschier-ja in opozarja, da le-ta še vedno poskuša pod plaščem vsestranskega kulturnega delovanja uresničiti svoje predstave o novi Evropi. Saj je teta 1944 v pismu, ki ga je poslal dr. Rupniku in ki govori o pouku zgodovine zapisal:	,A)s Ab-
schluf) der Geschichtsbetrachtung ist das Reich als Fuhrungsmacht und Vorkampfer tur das neue Eu-ropa zu besprechen.
Koschier je to priložnost seveda takoj izkoristil in poudaril, da ni zagrešil ničesar, zaradi česar bi se moral zagovarjati pred sodiščem. Skušal je tudi ustvariti občutek, da so trditve neresnične. Jasno in poučno pa je to, da ni mogel zanikati, da je bil SS-ovec in da je zasedal druge odgovorne funkcije v N5DAP.
Koschier lahko danes trdi kar hoče. Dejstvo pa je, da je bil dvorni svetnik Koschier že dolgo pred vkorakanjem Nemcev v Avstrijo izvrsten in zavzet grobar 1. avstrijske republike in da je to svojo vlogo igral temeljito in zagrizeno ta-korekoč do zadnjega dne 3. raj-ha. Nadalje je dejstvo, da dr. Koschier, ki je bil deležen mnogih odlikovanj v drugi republiki, ni naredil niti trohice za postavitev druge avstrijske republike. In pravta-ko je dejstvo, da mnogo bivših mo-
rilcev in ubijalcev iz tiste dobe danes živi nekaznovanih med nami (SS-ovec Druschke itd).
Omeniti je treba tudi še nekaj. Slovenci v boroveljski občini nimamo pravice, da bi uporabljali na občini naš slovenski jezik. Zupan Woschitz je pred kratkim javno povedal, da je uporaba slovenskega jezika v boroveljski občinski hiši prepovedana.
Za bivšega nacista in SS-ovca ter izdajalca protislovenskega pamtleta: „KARNTEN — EINE INFORMATION" pa na občinske stroške prevajajo članke iz slovenščine v nemščino, medtem ko izvajanja slovenskega občinskega odbornika na občinski seji niti ne zapišejo v protokol.
Tudi predlog slovenskih zastopnikov, da bi v letošnji sezoni boroveljska občina priredila centralno dvojezično prireditev, je podpiralo mnogo demokratov, tako da so pripombe tistih, ki so nam Slovencem hoteli še naprej predpisovati, katere pesmi smemo in katere ne smemo peti, postale nepomembne. Koschier pa, ki se ni počutil preveč dobro in ki sta ga edino zagovarjala predsednik Rupacher in podžupan Oraže, jo je takoj, ko so navzoči sklenili dvojezično prireditev, popihal.
V takem vzdušju se je nadaljevala seja kulturnega krožka. Slovenski vestnik je v članku 18. marca 1977 zapisal, da je podžupan
Kaninsko pogorje - pomemben smučarski center
V nedffjo Eodo na!; penino na svojem :z/efH (med drMgrmj oELEgl; fKd: Ean;MsEo pogorje, v ^gferem rMstdjg jKŽm jKgos/ovans^; sfram pomemžmo smKČars^o m tKrrsdčno sredrsče. D% so se tamosnj; ZKrtsdčm dejdvm^r od/oedr z<3 f<2 projekt, E: pd še M; č;sfo Kresm&m — v rmcrpr je še cef% vrsha vfečmc m drKgrZ? Md-prdv — je prrpisdd predvsem oE;!;c; snega m pd lepim m dolgim smdčdr-siUm terenom, E;er je možnd smtr^d celo še poleti, /z Bovcd vodi nd E%-nlrts^e pode gondolska žlčnlcd, katere gors^d postdjd je EEr%:; taadl re-stdvrdcljd s 300 sedeži. Od tdm se smtačdrj! IdEEo potegnejo še sto metrov višje nd Sedlo (2200 mj. To je EEr%;; t«d; ndjvlšjd fočEa, E; jo v /dgosldvljl IdEEo dosežeš z vlečnico dll podobno ndprdvo. JVd Egn:M$E;E podila je letos zdpddlo toliko snegd, dd je žlčnlčdrjem v velijo nddlego.
2e Eo stopiš Iz gorske restdvrdclje nd pldno, je snežnd odejd de!*e!d od 6 do 70 metrov. Zd pozndvdlce snežni!? rdzmer nd jttžnl strdnl Kdnlnd ni to nič nendvddnegd. TaEo so gorski reševdlcl In žlčnlčdrjl pred štlrl-ndjstlml dnevi, Eo so prlprdvljdll progo zd spomldddns^o smnčdrs^o progo v Velikem GrdlanM, ngotovlll, dd je tdm nd več mestlla od 20 do 30 metrov delaeld snežnd odejd. Dd
nd tem gorskem olamočjat pride do td&o ogromnegd snežnegd Iddgotlovd je prlplsdtl predvsem zemljepisni legi — EgnlmEo pogorje je ndmreč dolgd In vlso^d gorska gmotd (nd-rdvnd pregrdddj, Id vldžnlm zrdčnlm tokovom z /ddrdns^egd morjd lardnl prelaod prc^o te ladrlere,* posledlcd tegd je, dd je tdm ogromno pdddvln. Splo^ je zndno, dd je gornje Posočje eno ndjlaolj pdddvlns^lla področij Evrope.
/n tdEo so prdv Izredno aagodne snežne rdzmere odločilno vpllvdle, dd so se pred šestimi leti zdgrlzll v ččd-nln. 7*o, Edr je E;!o doslej nd Ednln-sEem pogorjn storjenegd pd sevedd še zddleEd ne odtelatd prdve ndrdvne vrednosti ^dnlnsElla smnčlšč, treEd Eo ndpetl še precej moči, dd Eo med čudovitimi smaašElml tereni In ndprd-vdml, El ndj jim slnžljo, prišlo do prdvegd rdzmerjd. Sevedd je zd to potrebno ogromno jlndnc.
Me ndZddnje je treEd še poveddtl, dd je s EdnlnsEegd pogorjd oE lepem vremenn mogoče videt; /ddrdnsEo morje. Vsem, El El rddl od Ellzn spozndll td lepi gorsEl svet v še po-polnomd zlmsEem odeln, Imdjo to priložnost v nedeljo, Eo Eodo ndšl pldnlncl, Eot je Ello v čdsopIslE nd-poveddno, ndprdvlll Izlet v td č;<-dovlto lepi gorsEl rdj.
Stovetuko prosvetno društvo ..Bisernico vabi na predavanje dr. Pavia Zdovca
OD BRiZiNSKiH SPOMENiKOV DO CESARSKiH PATENTOV (Oris zunanje zgodovine stovenskega jezika)
k) bo v petek 1$. apriia 1977 ob 19.30 uri v dijaškem domu S$D v Tarviser Strahe 16.
Prisrčno vdEljenl/
onemogočil diskusijo o namenu kulturnega krožka. Ta trditev v celoti odgovarja resnici. Res je tudi, da v odboru kulturnega krožka niso zastopani Slovenci in da vseh pet sosvetov vodijo nemškogovoreči. Kljub temu je Rupacher zagrozil slovenskemu zastopniku, da mu ne bo več pošiljal vabil za seje, če Slovenski vestnik svoje trditve ne prekliče (očividno tudi trditve glede Koschierja).
Slovenci smo iz dneva v dan deležni neprijaznih opozoril, opominov in tudi groženj (dosti jih je bilo objavljenih). Vendar so grožnje lahko neke vrste izraz netolerantnosti in zavestnega neupoštevanja stvarnosti, da je Koroška tudi in predvsem (zgodovinsko gledano) domovina Slovencev. Slovenski zastopnik je grožnje predsednika Ru-pacherja zavrnil, in opozoril, da Slovenci želimo in hočemo sodelovati v boroveljskem kulturnem krožku kot enakopravni partnerji in da bomo z vsako netolerantnostjo in krivico stopili v javnost.
Ostali del seje je po zaslugi nekaterih nemškogovorečih boroveljskih demokratov in po zaslugi slovenskih zastopnikov tov. dipl. inž. Feliksa Wieserja in Romana Verdela potekal bolj konstruktivno. Navzoči so se dogovorili o nekaterih prireditvah kulturnega krožka, na katerih bodo sodelovali tudi Slovenci.
Slovenci se bomo morali v bodoče bolj vključevati v različna telesa na občinski ravni in nemškogovo-rečim občanom tolmačiti naša stališča, kajti informacije iz nemških časopisov so zelo enostranske.
Samo z aktivnim povezovanjem z nemškimi demokrati in z graditvijo širokega demokratičnega bloka bomo lahko onemogočili razdiralno delovanje večno včerajšnjih in tistih, ki iz strankarsko-političnih interesov želijo in gojijo šovinizem in nacionalno sovraštvo. Vemo, da taka pot ni lahka in da moramo biti dobro podkovani v argumentih, toda postati nam mora jasno, da je to edina pot.
Pri takem političnem delovanju obstoja nevarnost, da nas drugi preglasijo in da sčasoma utihnemo, ali pa da nas izolirajo, češ da smo trmasti brezkompromisni ljudje. Če bomo dosledno zagovarjali popolnoma enakopraven položaj slovenskega človeka in jezika in izhajali iz tega, da je večina ljudi poštenih in da na svetu ni nič dokončnega in nespremenljivega in če bomo vrhu tega še prepričani v zmago, potem uspeh ne bo izostal. Uspeh bo prinesel s seboj posebno zadovoljstvo in močno korist našemu narodu na Koroškem.
Grpiče pri Podkloštru
V Št. Lenartu pri Sedmih studencih se je razširila žalostna vest, da je v samostanu frančiškanov v Solbad Hallu pri Innsbrucku dne 27. marca nenadoma umrl naš šentlenški rojak brat Blasius (Laienbruder) — Pa-cher Jožef pd. Mlinarjev Zepej. Bil je izučen mizar. Ta poklic je razen v letih vojne, ko je bil vpoklican v nemško vojsko (v ujetništvu v Jugoslaviji je iz ujetniškega tabora hodil vsak dan na delo kot mizar v Slovensko Bistrico), izvrševal do zadnjega dne v zatišju samostanskih zidov. Svoje počitnice je vsako leto preživljal v rojstni vasi pa ne brez dela. Napravlja) je drva za svojo sestro in pomaga) kjerkoli je bila potreba zlasti na področju mizarstva, saj je slovet kot izredno izurjen strokovnjak na tem področju.
Medtem ko je pred dvema letoma ob asistenci sedmih menihov frančiškanov pokopal svojo 92-letno mater, je sam dočakal komaj 65 let. Pokopan )e bd na slovesen načm na samostanskem pokopališču v Hallu na Tirolskem.
Vabilo
na
OTVORiTEV RAZSTAVE SiOVeMSk) tisk
na Koroškem
v torek 19. apriia 1977 ob 19. uri v dvorani „avia siovenica", Pauiitschgasse 5—7.
Razstavo sta pripravita Jaro Doiar in Radojka Vrančič.
O razstavi bo ob otvoritvi spregovori) prof. Jaro Doiar.
Razstava bo odprta do 29. apriia 1977 in sicer od ponedeljka do petka od 13. do 17. ure.
Na ta izredno pomembni kuiturni dogodek prisrčno vabijeni.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
Nepozabni vtisi o dvojezičnem šoistvu v Lendavi
Letošnjega učitetjskega srečanja, katerega je spet pripravita Zveza stovenskih izobražencev v Cetovcu, se je udetežito nad 50 učitetjev, profesorjev in izobražencev iz vseh predetov dvojezične Koroške. Seminar, ki je bi! v vetikem tednu v Murski Soboti, nas je seznanit s tamkajšnjim sistemom dvojezičnega šotstva. V Prekmurju ob madžarski meji živi pribtižno 12.000 Madžarov.
Mistim, da govorim tudi v imenu moiih kotegov, če pravim, da smo iz Murske Sobote odnesti vrsto nepozabnih in dragocenih vtisov. Sam zase tahko povem, da sem se vrnit na Koroško srečen kot redkokedaj poprej, potn novih idej in gto-bokih vtisov. Skušat bom opisati vrsto stvari, o katerih mistim da so ravno za nas in naše šotstvo vetikega pomena.
Naj najprej omenim dvojezično osnovno šoto v Lendavi ob jugostovansko-mad-žarski meji. Kot sem že omenit, živi v tem kotu Stovenije tudi madžarska narodna skupnost in zato je pouk na tej šoti dvojezičen. !n sicer je pouk — nasprotno našemu trenutnemu šotskemu sistemu — obvezno za vse šotarje dvojezičen, šoto obiskuje nad 900 učencev. Ob navzočnosti ravnatetja in učitetjskega zbora so nas prisrčno pozdraviti šotarji z recitacijami v obeh jezikih. Prisostvovati smo, razporejeni po skupinah, dvojezičnemu pouku v posameznih razredih. Nato je stedita kutturno-fotktorna prireditev v tetovadnici šote Tetovadnica je večja kot pri nas športna dvorana v kakem mestu. Prireditev je potekata popotnoma dvojezično. Stišati smo stovenske in madžarske pesmi
KRiTiKA — iZZtVANJE ALi POMOČ!
4. Tinj:ki k u i f u r n i pogovor
v nedeijo 1. maja 1977 ob 14. uri v Domu pro$vete v Tinjah. Prireditev bo dvojezična.
Uvodni referat: univ. prof. doc. dr. Aieš Lokar, Tuf Prirediteija: Kiub Miadje in Dom prosvete v Tinjah.
ZiVLJENJE V DVOJE — PRiPRAVA NA ZAKON
od petka 1S. apriia ob 19. uri do nedeije 17. apriia 1977 do 12. ure.
ROMARSKO POTOVANJE V MARiBOR (Siomškov grob) in na PTUJSKO GORO v sredo 27. apriia 1977. Cena: 140 šiiingov. Prijave sprejema: Dom v Tinjah do 18. apriia 1977.
Katoiiški dom prosvete SODALiTAS v Tinjah
ČESTiTAMO
Zvezni predsednik Kirchschid-ger je pred nedavnim po-deiii doigoietnemu občinskemu odborniku in podžupanu rožeške občine Maksu Kan-zianu pd. Kocjanu iz Roieka ziato koiajno za zasiuge za repubiiko Avstrijo.
K visokemu priznanju iskreno čestitamo.
Stovensko prosvetno društvo ..Danica" v St. Vidu v Podjuni vabi na
PEVSKi KONCERT v soboto 23. apriia 1977 ob 20. uri pri Vogiu v Št. Primožu.
Gostujeta:	Mešani pevski
zbor .Krka' iz Novega mesta, vod) Kokoi Miro, in in-strumentaini ansambei ..Matiček" pod vodstvom Matije Siaka.
Purčno fgE!;fM;/
(Tom kjer teče bistra Zitja), recitacije v obeh jezikih ter videti fotktorne ptese v narodnih nošah.
Ravnatetj šote nam je raztožit, da so šotske prireditve, na katerih so navzoči tudi starši, popotnoma dvojezične, šota skuša s tem prispevati k sožitju med obema narodnostnima skupinama. Nakazat je, kako važno se mu zdi, da stišijo starši govoriti, recitirati in peti tastnega otroka v obeh jezikih. Kakšna raztika napram našim šotam. Kje in kdaj še stišimo pri nas ob večjih šotskih prireditvah stovensko besedo?
Po prireditvi v tetovadnici, smo se zbrati v konferenčni sobi, kjer smo v diskusiji imeti pritožnost zavzeti statišče k temu kar smo videti na šoti in v razredih ter k drugim vprašanjim dvojezičnega šotstva.
Predvsem smo spoznati in videti, da se na tej šoti ujema teorija s prakso. To kar je zapisano v zakonih na papirju, se sto odstotno ujema s tem, kar smo videti pri pouku v razredih — torej popotna dvojezičnost v šotskem živtjenju. Kaj pomenijo najtepši zakoni, če pa praksa — kot pri nas na Koroškem — kaže nasprotno sti-ko. Soba ravnatetja, konferenčna soba, razredi, tetovadnica, stranišča . . . povsod dvojezični napisi. Ravnatetj je ob tej pritožnosti raztožit, da je za otroka psi-hotoško žeto važno, da v okotju v katerem se gibtje, vidi javne naptse tudi v tem jeziku, ki mu je tjubši. Reke! je, da se otrok ne počuti dobro, če ne vidi napisov v „svojem" jeziku. Kakšna raztika napram našim šotam! Kje, v kateri šot! vidimo pri nas tudi v stovenščini napisano: 2. razred, konferenčna soba, itd.???
V praksi se odigrava dvojezični pouk na osnovni šoti v Lendavi (madžarski napis Lendva) stedeče: Pri vpisovanju ugotovi učitetj v razgovoru s starši jezik, ki ga otrok govori doma v družini, ne vprašujejo po materinščini (Erhebung der Mut-tersprache); učitetj vpraša starše, v katerem jeziku bo otrok tažje stedit pouku! V 1. razredu se madžarski otrok uči pisati v madžarščini, otrok stovenskih staršev pa piše v stovenščini. Ustmeno predava uči-tetjica paratetno v obeh jezikih. V 2. razredu se vtoge menjajo: Madžari se učijo pisati stovensko, Stovenci pa pišejo madžarsko. Od tretjega razreda naprej poteka pouk za vse učence ustmeno in pismeno dvojezično. Torej obvezen dvojezični pouk za vse šotarje — in zaradi tega še ki obiskujejo srednje šote uspešno stedi-zik, are za osebnost)" je ob tem primeru izjavit ravnatetj šote.
Vodja šote je poudarit izredno visok učni uspeh dvojezične šote. 92 % učencev, ki obiskujejo srednje šote uspešno stedi-jo pouku na teh šotah. To števito je nad povprečjem v primerjavi s šotarji, ki prihajajo iz enojezičnih šot. Primer kaže, da učenci dvojezičnih šot uspešneje detujejo tudi na gimnaziji.
Na vprašanje, kako bi v Lendavi zagovarjati njihov sistem obveznega dvojezičnega šotstva pred koroškimi potitiki, ki na Koroškem zagovarjajo ..demokratičen sistem dvojezičnosti (kdor žeti pouk tudi v stovenščini, se mora prijaviti!) — smo stišati stedeči čudovit odgovor inšpektorja šote: „Če zahtevam od sočtoveka, da me bo spoštovat in razumet, je nujno potrebno, da tudi jaz njega spoštujem in skušam razumeti. Pri tem pa je nujno potrebno, da skušam obvtadati in spoštovati njegov jezik in njegovo kutturo Kako bom razumet in spoštovat čtoveka, s katerim živim v skupnem živtjenskem prostoru, če nisem pripravtjen naučiti se nje govega jezika? Kako morem potemtakem zahtevati od sočtoveka, da se nauči mojega jezika? Pri nas je ravno dvojezično šolstvo odigrato svojo vtopo: Medtem ko je tansko teto v Gtobasnict ščitito 150 po-ticistov prireditev koroških Stovencev, imamo prt nas vsako teto več prireditev tako stovenske kot madžarske narodne skupnosti in niti en poticist ne ščiti takšne prireditve."
Stišati smo tudi stedeči stavek: „!deja demokracije je, da se steherni čtovek tahko brez konftiktov vktjučuje v okotico, v kateri se pojavtja. Tej zahtevi je pri nas zadoščeno. Med obema narodnima skupnostima ni niti najmanjšega spora!"
Kjo se pri nas na Koroškem Stovenec tahko vktjučuje v okotico brez spora, brez odpovedi napram svoji narodni pripadnosti, napram svojemu materinemu jeziku? Kje se more koroški Stovenec postuievati v javnosti materinega jezika?
Mistim, da je treba enkrat jasno povedati, da pri nas na Koroškem dvojezičnih osnovnih šot ni! Kdor govori pri nas o dvojezičnih šotah, ta ne vidi, ati noče videti reatnost). Dvojezičnost obstoja for-matno na papirju, v zakonih — praksa pa preveč zgovorno kaže, da imamo nemške šote, v katerih se učijo prijavtjeni otroci tudi stovenščine Nikakor pa ne moremo trditi, da je stovenščina enakopravna i nemščino. Bistveni predpogoj dvojezične šote je ta, da je jezik — nemški ati sto-
prtiit
Po vsem tem kar sem videt v Lendavi, predtagam, da osrednji organizaciji priredita za koroške potitike, pedagoge in časnikarje seminar na dvojezični osnovni šoti v Lendavi Videti bi, kako enostavno so dajo rešiti manjšinska vprašanja, če družba in državna obtast priznata manjšino kot etement, ki obogati tastno kulturo in državo Trenutno ..reševanje" manjšinskega vprašanja na Koroškem ima en sam cNj — genocid
loško Wro!ich, Loče
BHčovski pevci gostovati na Tržaškem
V soboto 2. in nedeijo 3. oprita so se pevci Siovenskega prosvetnega društva .Biika" v Biičovsu udetežiii kar dveh pevskih koncertov — moški pevski zbor pod vodstvom Joška Boštjančiča je v okviru revije .Primorska poje"" nastopi) v soboto v Trstu, nasiednjega dne pa sta moški pevski zbor in mešani pevski zbor, siednji pod vodstvom pevovodje Kapusa, nastopita na pevskem koncertu v Boijuncu pri Trstu.
V Boijuncu je poleg domačih in -obeh naših pevskih zborov nastopil tudi Komorni pevski zbor KUD .Stane Žagar" iz Krope v Sloveniji. Pevska prireditev je sijajno -uspela in tudi dosegla željeni cilj — utrjevanje prijateljstva in sodelovanja med rojaki iz matične dežele In zamejstva. Koncert je otvorit -mešani pevski zbor iz Boljunca, ki je pod vodstvom Draga Žerjala zapet tri pesmi v pozdrav gostujočim oborom. Nato so sledile pesmi moškega zbora SPD .Bilka" pod vod-
MLADiNSK) SEMiNAR
Prirediteij: ZVEZA SLOVENSKE MLADINE
Kraj: v Žeiezni Kapii v hotelu Obir
Ca:: Začetek v petek 22. 4. ob 17. uri; zaktjuček v nedeljo ob 13. uri.
Prisrčno
ČESTiTAMO
Med ietošnjimi dobitniki .Korner-leve nagrade" je tudi zakonski par dr. Gunhiid in Peter Kersche. To nagrado sta prejela za števiine prevode iz jugosiovanske književnosti, čestitamo!
stvom Joška Boštjančiča, ki je zapel širši izbor koroških narodnih pesmi, medtem ko se je mešani pevski zbor pod vodstvom Kapusa predstavil z nežnimi koroškimi narodnimi motivi. Pevski zbor KUD .Stane Žagar" se je predstavil s slovenskimi narodnimi motivi v moder-nerjši interpretaciji. Da je koncert, ki je imel meddržavni značaj, saj so na njem nastopali pevci iz treh držav — Avstrije, Italije in Jugo-lavije, res lepo uspel, so pričale navdušene ovacije nastopajočim. V imenu SPD .Bilka" je na koncertu spregovoril predsednik društva Toni Schellander. V kratkih besedah je orisal narodno politično situacijo slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki se mora trdo boriti za svoj narodni obstoj. On je tudi med sporedom povezoval posamezne pesmi in tako dal številnim navzočim priložnost še bolj se seznaniti s posebnostmi slovenske narodne pesmi na Koroškem.
Na koncertu je spregovoril tudi dolinski župan Edvin Švab, ki je podčrtal pomembnost meddržavnega srečanja pevskih skupin, ki jih druži isti jezik. Omenil je tudi Osimski sporazum, ki odpira nove perspektive. Poudaril je tudi, da se morajo Slovenci v Italiji še vedno boriti za svoje pravice in da ta borba poteka skupno oziroma s pod-
poro demokratičnih sil v Italiji. Na koncu svojega govora se je pohvalno izrazil o vlogi slovenskih organizacij in društev in izrazil solidarnost koroškim Slovencem v njihovem boju za svoje pravice.
Po koncertu je sledila izmenjava daril. Tako so naši pevci podarili gostiteljem sliko s koroškim motivom, Bilčovščani pa so od gostiteljev prejeli plaketo in sliko njihovega zbora.
Med zakusko so si navzoči izmenjati mnenja in delali načrte za prihodnjost. Naši pevci so se s prosvetnim društvom iz Boljunca dogovorili za ponovno srečanje na Koroškem.
Naj še omenimo, da so gostitelji naše pevce pred koncertom popeljali na ogled zanimivosti mesta Trsta, po kosilu pa so se domačini skupno z gosti zbrali pri občinskem spomeniku v Dolini in se padlim poklonili s pesmijo. Koncert pevskih zborov treh držav v Boijuncu je bil lepa manifestacija slovenske pesmi in hkrati tudi prepričljiv dokaz, da pesem ne pozna meja.
Loče nad Baškim jezerom
Na povabilo domačega SPD „Je-pa-Baško jezero" sta na velikonočni ponedeljek gostovala v Ločah dva mlada ansambla iz Roža in sicer vokalno instrumentalni ansambel SPD „Drava" iz Borovelj in znani kvartet iz Slovenjega Plajberka. V nabito polni dvorani smo prijetno uživali ob številnih nam dragih slovenskih ljudskih melodijah.
Po vsem tem, kar smo slišali na koncertu — ki je bil bolj zabavnega značaja — nam je vsem nerazumljivo zakaj naši zbori oziroma ansambli nimajo možnosti nastopati v avstrijskem radiu oziromo v televiziji. Ali je namen teh medijev zabrisati dejstvo, da na Koroškem živita dve narodni skupnosti!? Tako je bila pred nedavnim oddaja celovškega radia iz Borovelj .In's Land eine los'n". V tej oddaji, ki se je odvijala na dvojezičnem ozemlju, ni bilo slišati niti ene slovenske pesmi ali besede, čeprav so v boroveljski občini znani slovenski pevci iz Se), kvartet iz Plajberka in ansambel SPD Borovlje „Drava".
Prav tako je televizija pred nedavnim dvakrat oddajala iz Št. Lenarta pri Sedmih studencih — „Sing mit" in .Spie! mit". Tudi tukaj nismo čuli niti ene slovenske pesmi.
Mislim, da je takšno postopanje javnih medijev skrajno nekulturno in lažnivo! Država, ki tako ignorira jezik lastnih državljanov spada pred mednarodni forum.
Obiščimo razstavo „Camping 77"
V času od 22. do 25. aprila tega meseca bo na celovškem sejemskem razstavišču 2. strokovni sejem za stanovanjska vozila, šotore, 'Opremo za Camping, čolne in pritikline, imenovan .Camping 77".
Namen vsakega dopusta je ponavadi v tem, da bi potekel brez kakšnih nezgod, da bi človek pošteno okreval in da bi bil povezan z varavo. Ljudje, ki radi taborijo na prostem, imajo na sejmu .Camping 77" lepo priložnost seznaniti se z najnovejšimi dosežki na področju toborenja na prostem. Na sejmu boste našli bogat program vseh listih naprav, ki jih potrebuje izletnik ki tabori na prostem pod šotorom ali v stanovanjskem vozilu. V Celovcu bodo razstavljeni najnovejši tnodeli šotorov, vozit in drugih naprav z vsemi potrebnimi dodatnimi pritiklinami. Na razstavi bodo avto in moto-organizacije dajale informacije o raznih potovalnih ciljih, o taboriščih za kampironje in prvič vam bo na voljo tudi možnost poskusne vožnje po sejemskem terenu z vozilom za kampiranje.
Vsem, ki je kampiranje na prostem v zabavo, toplo priporočamo <>bisk razstave, tam boste našli vse tisto, kar vam bo olepšalo in olajšalo bivanje na prihodnjem dopustu bodisi pod šotorom ali pa v stanovanjskem vozilu.

Odprfo pismo
dr. VaJendnu Finspie/ei^u
Dušan Nečak, znanstveni sodeiavec inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubijani, nam je s prošnjo za objavo posiai .Odprto pismo" dr. Vatentinu Einspieierju, ker je ie-ta v svoji knjigi .Verhandiungen iiber die der s)owenischen Minderheit angebotene Kuiturautonomie: 192$—1930" napačno citirai njegovo razpravo in s tem prikaza) izkriv-ijeno siiko uspeha siovenske tiste na kmetijskozborskih voiitvah 1932. Odprto pismo se takoie giasi:
5poš;oT4w: gospod dvorn: svetn:'^/
Og^MT?! se v zvez? z V<zšo knjigo .VfrBdnd/HMgfH M^er dre der s(owerdscžieM Affnder^ert ange^oieMe KrdtMr%Mtono?7M'e.' 7923—7930", RTzgen/Krf 7976. V nje; ste rMwreč dopKstd: TMpg^o, s ŠM-rero potMrjcte dejstva, ^%r n: sawo v 7Ms7?ro;jK z načelo??: znanstvene o^fe^trvnostr :n natančnost:', temveč :ma v tem primera tad: Izrazit politični namen. Napade doslej, vsaj v meni znani paldlc!-stl^l In llteratarl, niste popravili, ^ar &aže na to, da ste jo zavestno dopastlll In s tem pos^ašall javnosti pokazati napačno sll^o obravnavane tematfbe. Da bo javnost pravilno obveščena, bom to pismo objavil.
Gre namreč za naslednje. V zadnjem dela bnjlge ste, v poglavja „5trelt am dle Zabl der Slotvenen" (str. 733), v baterem dobaza-jete domnevno netočnost podatbov o številčni moči slovensbe manjšine na Korošbem, babor jlb le-ta navaja, In s tem tadl številčno šlbbost ter nepomembnost te narodne sbapnostl, citiral pod štev. 43 tadl mojo razpravo v Zgodovlnsbem časopisa", TjafdjarM AAV//7/ 7974, štev. 7-2, str. 93-776, z naslovom .Volitve v bmetljsbe zbornice na Aorošbem po dragi svetovni vojni". Ne glede na to, da za dobazovanje številčne moči nebe narodne sbapnostl brlterlj aspeba na .političnih" volitvah ne more biti .Der beste Bewe:s .. . neben dem Zasgang der Volbsabstlmmang" (str. 733) In je pri .stanov-sblb" volitvah, babršne so bmetljsbozborsbe, aporaba tabega brl-terlja je še tollbo bolj absardna, ste Iz navedene razprave netočno citirali rezaltate bmetljsbozborsblh volitev leta 7932 (na strani 96 moje razprave) In zapisali, da je slovensba lista dobila 2372 glasov In 2 [dva) mandata. Tab rezaltat naj bi bil z ozirom na način Vašega vrednotenja tega vprašanja, zananjl Izraz majhnosti In nepomembnosti slovensbe manjšine na Aorošbem. Slovensba stranba (Kmečba zveza) pa na volitvah 7932 ni dobiia ie dveh temveč tri mandate, bar je pomenilo, da je bila tretja najmočnejša stranba (od šestih) v deželni bmetljsbl zbornici. Tri tem pa ste popolnoma zanemarili dejstvo, da je Kmečba zveza, v štirih obrajlh, tabo-Imenovanega dvojezičnega ozemlja Tčorošbe dobila celo absolatno večino; v TlrTer^a 66,9 odstotno (pet od šestih mandatov), v Borovljah 37,3 odstotno (pet od sedmih mandatov), v obrajlh Dobrla vas In Železna Kapla, bi sta sestavljala sbapaj eno samo obrajno bmetljsbo zbornico, 33 odstotno (šest od desetih mandatov) In v Kožeba 30,7 odstotno (štiri od sedmih mandatov). V sodnih obrajlh Vellbovec, Celovec In Beljab je bila slovensba lista draga najmočnejša, brez mandata (na ozemlja, bjer je Kmečba zveza bandl-dlrala) pa je ostala samo v šmohorsbem obraja.
Navedene števllbe, bi so vse jasno razvidne Iz citirane strani moje razprave v .Zgodovlnsbem časopisa", torej očitno bažejo, da z njimi ni mogoče dobazovatl netočnost: podatbov o številčni moč: slovensbe manjšine na Korošbem In ne njene šlbbostl ter nepomembnosti, še zlasti ne na njenem naselitvenem ozemlja.
Razpravo o primernosti tabega načina atemeljevanja navedenih trditev, bi labho razpredala na dolgo In šlrobo, vendar to ni moj namen. Tadl napaba sama, bi bi se jo dalo opravičevati s .tlsbarsblm šbratom", ne bi bila tabo pomembna, če ne bi netočnega citata Iz moje razprave aporablll za dobazovanje svojih trditev. Oglasil sem se torej, da opozorim na navedeno netočnost, bi Izbrlv-Ija pravo sllbo aspeha slovensbe liste na bmetljsbozborsblh volitvah leta 7932.
5 spoštovanjem
Tjabljana, dne 3. 4. 7977.
Dušan Nečak, I r
^VAN CANKAR	14
I HiŠA MARUE POMOČNiCE
B
. Prišlo je hrupno in silno, kakor velik vihar in bilo je, -rvx ^ ^ ^ je zamajal strop in da se je zazibala vsa hiša. ^ce je udaril starca s pestjo, zgrabil ga je bil pač trdo in težki koraki so drsali proti durim. .Lump! Lump!" Nato je stopi) k Tončki in jo je sunil v kot; postal je sredi izbe, nato Je šel molče in zaprl je duri mirno za sabo, kakor da bi se d nečesa domislil. Še tisti večer so prišli tuji ljudje; oče je govori) z njimi v svoji sobi, kričal je in potem je bilo vse t'ho. Mati je prišla s hitrimi koraki v izbo, sopla je vzburila. .Naj se zgodi karkoli! To je bilo plačilo — dovolj dna!.. . Tvoj oče je v kletki, Tončka, v kletki! Kakor mi je °8 priča, da pride v kletko!" .. . Zasmejala se je nena-tavno, hripavo, in je šla . . . Tončka ni razumela, živela je Kakor v viharju sredi gozda, tn kmalu so prišli in so jo od-PNjali; poslovila se je brez žalosti in vesela je bila, ko je tjrdral voz po kamenitem tlaku — Bog vedi kam, v katero ocz.elo. Tja morda, kamor roma njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer sije čisto sonce in boža po licih z nedolžno oko. Da, v tiste kraje, zakaj voz je drdral f jprestano, dolga R bila pot in daleč je bil že dom z vso temno in zaduhlo Kfozo. . . Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi; vzdig-n.de so jo v naročje materinske roke in vedela je, da je bil 'st in ljubezniv obraz, ki se je nagni) k nji, tako čist in tubezniv kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor zvo-I^vi, ki jih je slišala časih od daleč in ki so jo vabili . . . ^cč je bil dom. —
Nagnila je glavo in se ni branila, ko je začula gladki
glas, ki jo je vabil domov; tako kakor bi stopala radovoljno in s tresočimi nogami v črni gozd, grozi naproti.
.Lepo je zdaj doma!" je dejal oče. „In ne spodobi se, da bi bila v bolnišnici! Damo ti učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. Ali nisi nič vesela?"
.Vesela sem, oče!" je odgovorila Tončka, njen glas pa je bil kakor krik kanarčka, ki je bil butnil ob okno in padel na polico ter umrl.
Šla je, med durmi pa se je okrenita. In tedaj so bile njene oči, kakor da bi bile izpregledale: široko so bile odprte in polne groze.
Tako se je vrnila Tončka v življenje. Vrnila se je v dolino; na gori pa je sijala pomlad, lepa kakor še nikoli . . .
IX
Zunaj je sijala pomlad, lepa kakor še nikoli. Vsa soba je bila polna sonca, vsa srca so ga bila polna. In upanje, prej tako negotovo, skoro nerazumljivo, se je v zdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo.
Vstala je časih Malči v postelji, tenke roke so se opirale ob blazino in gledala je skozi okno. Tam gori se je svetil košček sinjega neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako blizu, da bi se ga skoro doteknila; gledalo je veselo dol, nji naravnost v oči, smejalo se je in je vabilo . . .
Jeseni je bilo, ko je prišla Malči, takrat še mlada in otročja. Ni bila samo zima vmes, dolgo življenje je bilo. Njen obraz se je spremeni) popolnoma; bel je bil kakor prej in droben, toda nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo več nemira, plahosti; gledale so resno in pokojno, kakor gledajo oči starca, ki je opravil z življenjem .. . Spreletelo jo je bito prvi večer in zajokala je; zdaj je bil daleč tisti večer in vse, kar je bilo pred njim.
Prihajala je mati in je prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja mati iz daljnodaljnih krajev, iz drugega
sveta; videla jo je kakor skozi motno zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. In mati je pripovedovala o domu, o sosedih, o vsem tistem daljnodaljnem svetu; kar je pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno in smešno, tako da Malči ni poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila, kakor iz sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo to sočutje; prijela je časih mater za roko in jo je stisnila v obe svoji tenki koščeni roki in jo je privila k sebi — ubogo, trudno, delavsko roko. Nato jo je izpustila, ni se zavedla več ne sočutja, ne matere in je gledala skozi okno, kjer je sijalo sonce in je vabilo ...
Njeno telo je bilo že čisto skopnelo. Tenke, skrivljene in zvite koščice so bile zavite v prozorno kožo; prsti so bili kakor tenki dolgi kremplji tiča; lic ni bilo več, ustnice so bile tanjše in daljše, iz globokih jam so gledale nenaravno velike, mirne oči. Iz kosti na nogah, na hrbtu se je širila bolezen po vsem telesu. Odpirale so se rane na tilniku, prikazale so se hraste za ušesi, otekle so nenadoma celo dlani in od dolgega ležanja so bila ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice so bile vroče in so pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga.
.Ati zelo trpiš, Malči?" je izpraševala mati in solze so ji tekle po licih.
Malči pa se je začudila; samo malo se je nasmehnila in je stresla z glavo, zato ker so ji padali lasje venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla je mater in je mislila, čemu ji pač teko solze po licih; a glej, zaradi nje teko! . . .
Mati je jokala, ali Malči ni bila žalostna in tudi trpela ni. Kaj je bilo trpljenje? Tam daleč je, zunaj, globoko iz doline šumi. Zavzdihnila je časih, ko se je okrenila na postelji, toda sama ni slišala svojega vzdiha in tudi čutila ga ni. Okusila je trpljenje poslednjikrat, ko je umrl kanarček. Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje . . .
'	Zatisnila je nekoč oči; ni bila zaspana, samo gledati se

Bolni zob
Mama je Jata kuhat sirove štruklje, ko je na stopnicah nenadoma zaslišala korake. Prisluhnila je. Malce okorni, še počasni koraki, to je bil dveinpolletni Boštjan. In drugi, ki bi bili morali biti urni in lahki, čeprav tokrat niso bili, to je bil šestinpolletni Rok.
Zakaj Rok ne teče po stopnicah kakor navadno, se je spraševala mama. Gotovo je kaj narobe. Se je stepel? Ali padel? Ali . . .
Tedaj je pozvonilo.
Pred vrati sta res stala Rok tn Boštjan. Rokov obraz je bil ves skisan, za njim pa je mežikal Boštjan, ki so mu v veselih očeh poplesavali sami poredni vražički.
.Kaj je?" je zaskrbljeno vprašala mama.
„Zob me boli," je javknil Rok in nabiral solze.
„Mi pokažeš, kateri je?" je vprašala mama.
Rok je previdno odprl usta in od daleč po-
UGANKE
Gre, pa nima nog; ieii, pa nima postelje; tahko je, pa vendar hiše poiomi.
(6aus)
Kdo se poti, kadar mu je mraz!
(qtu){0 Du ed)§)
Kdaj tahko nosiš vodo v rešetu!
(ouafuzjujz af jopox)
Kam gre mačka, kadar je eno teto stara!
(otai o6rup /\)
Kaj je najtežje iz sebe stresti!
(uazaiog)
Jaz nosim svojega gospodarja, gospodar pa mene.
(fiaAe?)
Beta njiva, črna rat — te učeni bo orat.
(OUJSid)
kazal na zob. Potem je usta urno spet zaprl. Mama tako prav zares ni vedela, kateri zob ga boli.
„Hočeš pol tablete?" ga je vprašala. „Zdro-bila jo bom in ti jo dala s čajem."
.Ne, nočem, pregrenka je," se je trmasto cmihal Rok.
.Ne, pleglenka je," je kakor papagaj ponavljal za njim Boštjan.
.Boš legel?"
Rok je prikimal.
Toda ko ga je mama spravila na kavč, se
je spet prijel za lice in zacvilil: .Boli, boli!"
Tudi Boštjan se je kremžil in ponavljal: .Boli, boli!" In medtem ko je mama kuhala, je kar naprej plesal okoli nje, se držal za lica in momljal: .Boli, boli!"
Kmalu je spet pozvonilo. Očka je začudeno pogledal mamo, ki mu je odprla. Navadno je to napravil Rok.
.Kje je Rok?" je vprašal.
.Boli, boli!" je pridivjal Boštjan z očkovimi copatami.
.Kaj boli?" ga je začudeno pogledal očka.
.Roka boli zob," je neveselo odgovorila mama.
Ker se Rok pri kosilu sirovih štrukljev še dotaknil ni, sta očka in mama spoznala, da je z zobom zares hudo. Očka je predlagal, da bi šli vsi skupaj v zobno ambulanto. Rok, ki je bil sprva za to, pa si je pred vrati v ambulanto premislil. Kakor podlasica je šinil nazaj na stopnice in Boštjan seveda za njim. Očka je preskakoval po dve stopnici, da je ujel Roka, mama pa po eno, da je ujela Boštjana.
.Veš, kaj si obljubil?" je strogo rekel očka in grdo pogledal Roka. .Obljubil si, da boš priden in da boš zobozdravniku pokazal zob, ki te boli."
.Saj me ne boli več," se je z lažjo poskušal izviti Rok. .Zares me ne boli več," je zatrjeval, ko ga je očka v čakalnici trdo držal za roko, da bi mu je še enkrat ne pobrisal.
Tedaj so se odprla vrata in na prag je stopila sestra in poklicala: .Rok Kovač!"
Tisti hip je Rok poskočil, kot bi ga bila pičila kača.
„Ne, ne grem," je zakričal. .Bolelo bo."
Očka ga je poskušal zadržati, a Rok se je vrgel na tla, cepetal je in tulil, da ne gre noter. Na drugem koncu čakalnice je Roka oponašal Boštjan, le da je bil še bolj glasen.
Ljudje v čakalnici so se začeli razburjati.
.Kakšna grozna otroka —"
.Sitna sta."
.Tečna."
„Da jima starši pustijo!"
Mamo je bilo neznansko sram, očka pa se je še kar otepal z Rokom. Že je dvignil roko, da bi udaril, ko je nenadoma vprašal moški glas:
.Kakšen cirkus pa je to?"
Glas ni bil neprijazen, bil pa je odločen, a hkrati tudi radoveden. Rok je ob njem kar utihnil in pustil, da ga je očka postavil na noge. Ko se je obrnil, je zagledal zobozdravnika v beli halji.
.Stopite noter!" je rekel visoki mož.
Roka je kar neslo skozi vrata, ki ga skoznje prej še zvleči niso mogli. Boštjan, ki je prav tako umolknil, se je držal mame in se radovedno razgledoval po ordinaciji.
Zobozdravnik je sedel na rob vrtljivega stola in pogledal Roka. Nato ga je vprašal: .Zakaj si tulil kakor Indijanec?"
Rok je povesil oči: .Bal sem se."
Zobozdravnik je spraševal naprej: „Pa se zdaj še bojiš?"
Rok je nekaj zamomljal, kar bi bilo lahko da ali pa tudi ne.
„Bi mi pokazal zobe?" je vprašal zobozdravnik in prijel Roka za brado. .Če nočeš, sploh ne bom šaril po njih."
Rok je samo pokimal in se spravil na stol, ki mu ga je pokazal zobozdravnik.
.Odpri usta!" je rekel zobozdravnik in Rok je ubogal.
Če bi bii
Če /n /cuec M, ne /n
s^rZ?no /n' vgrofg/,
Artzne /n jinz nosi/ in ji/; negova/.
Če /?i ^nzetofa/ec M, velijo pšenice, .sadja Z?i zasadi/, a trie ne,
saj -pince predeč f g/avo gre.
Če /d M<rite/j M, otrobe čistoče, o/i^e /?i MČd,
da /d potetn odras/i ijadje naravo varova/i ;n jo spoštova/i.
.Kar tri luknjice imaš. Ena je precej velika. Ampak če misliš, da jih ni treba zamašiti . . ."
Še preden je Rok kaj odgovoril, je Boštjan že vlekel zobozdravnika za belo haljo.
„Še meni, še meni!"
Pri tem je na vso moč odpiral usta.
Zdravnik se je zasmejal: „Bi tudi ti rad pokazal zobe?"
.Prav v vsem oponaša brata," je pojasnjeval očka.
Zobozdravnik je dvignil Roka s stola in posadil nanj Boštjana. Ta je mežikal in še zmeraj držal usta odprta.
.Pri tebi ni kaj popravljati," je rekel zobozdravnik. .Zobe imaš kot bele kamenčke."
Ko je Boštjan zlezel s stola, je Rok kar sam od sebe spet zlezel nanj.
„Kai bova zdaj?" je vprašal zobozdravnik, .Če zalijeva luknjice, bo danes bolelo, a ne preveč. Če jih pustiva odprte, bodo zmeraj večje in bodo zmeraj bolj bolele. Odloči se!"
Mama in očka sta se spogledala. Očka je upal, da Rok vsaj ne bo reva, in mama je upala, da bo junak. Pravzaprav sta oba pričakovala isto.
Rok je tiho rekel: „Pa jih zalijva!"
Zabrnel je sveder. Rok je prebledel in se trdno prijel za stol. Mama je videla, da ga je kdaj pa kdaj zabolelo, vendar zajokal ni. Očka je kar vzdihnil od olajšanja.
.Opravila sva," je nenadoma rekel zobozdravnik. .Kar dobro si premagal strah, zato-bom na tisti cirkus prej kar pozabil."
Rok se je malce zarežal.
.Kako bo s preostalima dvema luknjicama?* Boš še prišel?" je zanimalo zobozdravnika.
Rok je važno prikimal. Očka je bil kar ponosen nanj, mama se je nasmehnila, Boštjan pa je seveda tudi prikimal.
Kužek in muca
Ko sla se kužek in mucka zbudila, je sijalo toplo sonce.
.Lepo je," sla si rekla, „z doma pojdeva."
In ko sla se tako sprehajala, sla slišala, kako nekdo nekje liho joka.
.Kaj neki lako liho joka, ali je pliček?" je rekel kuža.
.To že ni pliček, ptički ne jočejo tako nežno," je dejala muca. .Morda joče hrošček, ki se mu je kaj pripetilo."
„A)i pa metulj," je rekel kužek.
.Ali pa zlomljena cvetlica," je rekla mucka.
Iskala sla in iskala ter se ozirala naokrog, od kod je slišali la tihi jok. In zagledata
sla bilje, ki je tako nežno jokalo. Prav v kolu, v visoki, po dežju še mokri travi, je ležala med koprivami majhna punčka. Neki otrok jo je izgubil ali odložil in punčka je ležala tam že nekaj dni. Deževalo je nanjo in obleko je imela mokro, glavico pa malo razbilo. Lačna je bila pa kašljala je malo in bala se je lam lako sama.
.Zakaj lako jočeš, punčka?" sla jo vprašala kužek in mucka.
In punčka je rekla: .Jočem, ker mi je hudo, da me je moja deklica lako zavrgla. Pozabita je, da sem lačna in da mi je dolgčas sami."
.Revica, tudi nama je hudo," je rekel kuža. .Tista deklica ni bila tvoja pridna mamica, če te je kar tako odložila in pozabila tu. To ni lepo."
In mucka je rekla: .Veš kaj, tako se nama smiliš! Vzameva le k sebi, če le tista tvoja deklica ni marala."
Kuža in muca sla vzela odloženo punčko in jo skrbno odnesla domov. Punčka ni več jokala in bila je vesela, da se ji ni treba več bali v mokri travi in koprivah.
.Tako," sla se veselila kužek in mucka, .sedaj imava svojo punčko. Sama sva jo našla in lo bo najin otrok!"
ji ni hotelo. Prišla je mati; Malči je slišala njene korake, toda trepalnic ni vzdignila. In ko je stopila mati k postelji, je zajokala na glas. .Malči! Malči!" Zakaj pač joka mati? Odprla je počasi oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. „Ali me še poznaš, Malči?" Kako je mati otroška! Kakor obraz otroka je njen obraz, ves solzen in plašen. Kako bi ne poznala matere? Govoriti pa se ji ni hotelo in sama ni vedela, kako se je zgodilo, — spet so se zatisnile trepalnice in samo malo so se svetile bele oči skozi dolge temne vejice. Mati je klečala poleg postelje, skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel duhovnik, Malči ga je spoznala po težki kmečki hoji, ker je nosil z žeblji podkovane čevlje. Ni ga imela rada; dolg je bil in suh, tudi obraz mu je bil dolg in suh in nos je štrlel kakor kljun. „Ne jokajte, gospa, ne jokajte. Veseli bodite, da jo Bog pokliče k sebi. Tako življenje — ni življenje. Svetu je v nadlego in sebi..Malči je poslušala in se je smejala v srcu. Od daleč nekod so prihajali ti glasovi, ali bili so čisto jasni in razumljivi. Iz doline je govorilo, tako resno in svečano, kakor govore otroci, kadar se napravijo v odrasle in hodijo po sobi, v naročju punco iz cunj, ali očetov cilinder na glavi in jegovo dolgo pipo v ustih ... In o smrti govore s spoštovanjem in strahom, kakor govori otrok o vedomcu... Uboga mati, objokani otrok, ubogi nosokljuni kaplan! Čemu vajino sočutje? .. .
Govorili so o smrti in tako je tudi Malči mislila nanjo. Kmalu ko je bila prišla, jo je ugledala in se je hitro navadila nanjo, kakor na prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva mamca, hodila je tiho kakor sestra Cecilija, stopila je k tej, k oni postelji in prijazen je bil njen obraz. Sedela je ponoči v kotu, na nizkem stolu, preštevala je jagode na molku in je dremala ... Vse so vedele, da je v sobi in se niso zmenile zanjo, tudi govorile so malokdaj o nji, zato ker se je niso ne bale in je tudi ljubite niso. Tu je bila, kakor miza sredi sobe, kakor bele stene, kakor dremajoča luč pred jaslicami. ..
Samo nekoč se je prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so
bila njena lica še polna in ko so gledale še nemirno njene oči. Ob postelji sta bili mati in sestra Cecilija in mati je bila vsa vesela, zato ker je bila kaplja krvi v Malčinih licih.
In tedaj je dejala sestra Cecilija: .Se je mogoče, da se obrne na boljše in da pride na spomlad ven ..." Malči, ki je sedela, se je naslonila na vzglavje, tako so jo vzburile te besede. Takrat ni vedela MalČi, če se je bila vzburila od strahu ali od veselja. Toda ponoči je začutila rane, tipala se je po ubogem telesu in je jokala . .. Ob tistem času je bil obraz smrti bolj tuj in bolj strašen, nego pozneje, ni bila še prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi — ali tisti večer jo je poklicala. Žalostna je bila in ni razumela in tudi ne mislila, odkod žalost.. .
Zdaj pa je razumela vse, njene misli, prej nemirne, nejasne, so hodile zdaj po lepi ravni cesti, naravnost proti j cilju, ki je bil določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele popki poganjali.
Otročje in nerazumno je upala nekoč na .drugo življenje", ki je pravila mati o njem, da je nekje in da pride nenadoma, „po Božiču morda, po Veliki noči..." Ali ni ga bilo, minil je Božič, minila je Velika noč, mati je sedela i pred svetilko, globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz. Nerazumno je bilo tisto upanje, upanje na čudež. .Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim, bo vse drugače . . ." Nerazumno in nestalno upanje, vzraslo iz bolnega srca, iz skrbi in trpljenja, izgubljeno, blodeče po strmih stezah, daleč od lepe ravne ceste. Slutnja je bilo to upanje, nemirno kakor slutnja, pojemajoče, zdaj visoko plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju . . . Tako ga je čutila Malči, dokler se ni razcvetela njena duša kakor roža v topli sobi.
Zdaj je odprla oči in se je ozrla na nebo, ki je vabilo in
se je nasmehnila...	, v ,
Zunaj je bila pomlad, lepa kakor še mkoh. Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno in toplo, na veselo sonce, ki se je
smejalo in je hodilo skozi okno v vas, in napravljale so se: na pot. Čudne povesti so pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko zmagoslavnega pričakovanja! Vse, ki so mogle iz postelje, so se napravljale na pot, v lepo deželo, v drugo-življenje. Mnogo jih je bilo že lani tam in pripovedovale so,, s čistim in skrivnostnim veseljem, kakor pripovedujejo otroci o svetem Miklavžu, o Božiču in o Veliki noči.
Koncem maja se napravijo na pot. Kakor na veselo-svatbo, prazniško oblečene, smejoče in vriskajoče. Sestra Cecilija pojde z njimi; spodaj pred velikimi vratmi bo čakalo troje voz, nestrpno bodo bili konji s kopiti, voznik se bo oziral in bo priganjal. .Urno, urno, da ne zamudimo, vlaka!" Urno, urno na pot! In po širokih, neizmerno dolgih ulicah, mimo visokih hiš, skozi prašno mesto. Zbogom,, prašno mesto, zbogom, gospa grofica! Hvaljen bodi Jezus Kristus!... V železniške vozove; že vriska vlak, že je zaropotalo, stresel se je voz .. . Zbogom, mesto, zbogom, dolina, zbogom, življenje! Vlak drdra, enakomeren, zamolkel topot, kakor tiktakanje nevidne velikanske ure. K oknu,, otroci! Neizmerno mesto tam doli, brez števila vitkih visokih fabriških dimnikov — mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in holmi, drug svet, novo življenje... Sonce, sonce, sonce! Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli? Ni ga več, samo upanje je bilo, samo slutnja! In tu je sonce, razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo po vsem širokem nebu, po vsi prostrani zemlji. Visoko je in neizmerno, vse je potopljeno v njem. . . Tako je poplačal Bog trdno vero ...
In vera je bila zmerom nemirnejša, nestrpnejša, kolikor lepši so bili dnevi in kolikor toplejše noči. Na pot, na pot! .. . Tam je vsa pokrajina neskončen vrt. Ziblje se drevje v sončnih sanjah; rože sanjajo in človek gre mimo in sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah izgubljen. Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem zraku, ugašajo-krila in se užigajo . . .
(Da/je f prihodnji Ite-odU)
8. Koroški kuitumi dnevi v Cetovcu
(Nadaljevanje iz zadn/e Itevd^e)
Med prvimi pionirji na zapadnem delu Koroške, predvsem v Rožu, je bil Matija Verdnik-Tomaž, doma iz Bistrice v Rožu. Spočetka je bil komisar Gorenjskega odreda. Ker pa so v njem spoznali odličnega organizatorja, so ga poslali na Koroško. Z velikim veseljem se je odzval klicu, da odide na Koroško pripravljat teren ostalim borcem, ki mu bodo sledili. Na pot je šel februarja 1943. Februarja 1944 je padel, ko je opravil izredno veliko dela. Nad 20 odborov OF je postavil. Imel je kontakt tudi z nemškogovorečimi Korošci v Celovcu in Beljaku. Verdnik Tomaž je bil tisti, ki je vključil prve upornike, takozvani zeleni kader v Selah v partizanske enote. Tomaž je bil po vojni imenovan za narodnega heroja in je pokopan v Svečah, kjer je na negovem grobu vsako leto spominska svečanost.
Politična in vojaška organizacija na Koroškem je bila tiste čase razdeljena na vzhodni del, ki se je naslanjal na Štajersko, in zapad-ni del, naslonjen na Gorenjsko, kjer je delal Verdnik Tomaž. Kakih vezi med vzhodom in zapadom Koroške do jeseni 1943 ni bilo.
Na vzhodnem delu Koroške je bil formiran Vzhodnokoroški odred s tremi bataljoni. Bilo je to že jeseni 1943. Tudi na zapadu je bil formiran odred z dvema bataljonoma. Da se je protifašistični boj koroških Slovencev tako hitro in globoko zasidral in se razvil, je pripisati kapitulaciji Italije. Dozorel je čas, da se vojaško in politično postavi na Koroškem samostojno vodstvo.
Marca 1944 je bil formiran Pokrajinski od-Bor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško kot samostojno politično vodstvo za Koroško. Dne 24. aprila 1944 pa je bila ustanovljena Koroška grupa odredov kot samostojno vojaško vodstvo koroškega partizanstva. V ko-toško grupo odredov sta bila vključena oba odreda, Vzhodni in Zapadni odred.
Pritok v partizane iz nemške vojske je bil izredno velik, tako da je postalo ozemlje Koroške premajhno in so bili naši fantje poslani v razne druge slovenske partizanske edinice, n. pr. na Pohorje, na Štajersko in še na Dolenjsko. Vsled neprikladnega terena avstrijske Koroške se je vršila oborožena protifašistična Borba, saj je to ozemlje dolgo okoli 100 km, široko pa komaj 40 km in je še ta dolgi pas prerezan z Dravo, ki je bila huda zapreka za partizansko manevriranje, se na Koroškem ni mogla zadrževati močnejša vojaška enota. Zaradi tega je bila ukinjena Koroška grupa odredov in namesto nje je nastal Koroški odred, Bi je imel svoj operativni prostor od Pliberka Bo Šmohorja in od Železne Kaple visoko v Svinsko planino do Golovice in Djekš.
Mislim, da bo zanimivo tudi pogledati gosto mrežo nacističnih policijskih in orožniških postojank na partizanskem operativnem ozemlju na Koroškem in jih primerjati s postojankami, ki so bile stare. Južno od Drave je bilo starih postojank 26, novih pa 70, severno Drave starih 17 novih 39. Vsega skupaj je Bilo na slovenskem ozemlju pred vojno torej 43, med vojno pa kar 152 postojank, ki so stele od 50 do 200 oBoroženih nacistov.
K temu pregledu je treba pripomniti, da je bd napravljen na podlagi podatkov, ki so bili ugotovljeni iz poročil obveščevalne službe slo-
venske partizanske vojske. Ker so se mnoga poročila izgubila, moremo z vso gotovostjo reči, da je stvarno število nemške vojaške sile bilo na našem ozemlju mnogo večje. Pregled nam kaže več značilnosti. Prva je ta, da je bilo južno od Drave precej več postojank kakor severno od Drave. To dejstvo velja za stare in za nove postojanke. Druga značilnost pa kaže dejstvo izrednega števila novih nemških postojank na vsem slovenskem ozemlju v dobi partizanskega gibanja. V tej dobi je nastalo torej kar 109 novih postojank. Če k temu prištejemo še 43 starih, dobimo 152 nemških postojank na vsem slovenskem in mešanem ozemlju. V njih je vključno s Celovcem, toda brez Beljaka, bilo v poletnih mesecih 1944 stalno 13.000 do 15.000 oboroženih nemških vojakov, policistov in žandarjev, ki so vodili boj proti slovenskim partizanom.
Slovenski partizani na Koroškem pa niso imeli samo svoj vojaški in politični cilj, osvoboditi svoj narod izpod fašističnega jarma. Zadali so si tudi nalogo, da vključijo Avstrijce v protifašistični boj. Avstrijce so s tiskano in ustno besedo vedno zopet opozarjali na Moskovsko deklaracijo (oktobra 1943) in jih vabili, naj se končno tudi oni uprejo Hitlerju. Velike žrtve, ki so jih partizani dali za to internacionalno delo, pa v Avstriji sami niso bile poplačane s posebnimi uspehi. Na našem borečem se ozemlju so bile pod najtežjimi okoliščinami tiskane nemške brošure, časopisi in letaki, ki so pozivali nemškogovoreče prebivalstvo, naj se postavi Hitlerju po robu, naj sabotira nacistično vojsko in upravo. Partizanski kurirji so lačni, prezebli in izčrpani nosili težka bremena te literature celo preko Drave, da zbudijo tudi Avstrijce, naj se bore za svojo svobodo. Predvsem Drava je zahtevala ogromne žrtve slovenskih partizanov, saj je samo pri Apovniku na Komlju 12. oktobra 1944 padlo 12 naših borcev, ki so imeli pripravljene težke nahrbtnike partizanske literature, namenjene avstrijskim sodržavljanom v območju Svinje planine in Korice.
Naj ugotovimo: Kar koli se je v Avstriji, takratni Ostmarki zgodilo, so napravili slovenski partizani. Kolikor so bili avstrijski pro-tifašisti sploh aktivni, so bili, ker so se naslonili na slovenske protifašistične borce. Če je na Koroškem nastalo partizansko gibanje že leta 1942, so nastale avstrijske partizanske edinice šele pozno jeseni 1944 in to daleč od avstrijske meje. Dne 24. novembra 1944 je bil ustanovljen I. avstrijski partizanski bataljon v Tribučah v Beli Krajini. In temu avstrijskemu bataljonu moramo prizntai veliko junaštvo v oboroženih spopadih na tamkajš-nem ozemlju.
Pomoč slovenskih koroških partizanov zavezniškemu bloku je razmeroma velika. Slovenskega narodnoosvobodilnega protifašističnega gibanja v celoti in posebej še na Koroškem ne moremo dovolj ceniti samo s slovenskega vidika, temveč ga je treba povezati v celotni okvir jugoslovanskih narodov in v okvir zavezniških vojnih operacij proti Hitlerjevi Nemčiji. V tem okviru so prav slovenski partizani na Koroškem žrtvovali veliko za skupno zavezniško stvar, za skupno zmago nad nacistično Nemčijo. Pomoč in žrtev koroških partizanov je bila za zaveznike toliko
pomembnejša, ker je bila to edina kvalitetna pomoč v mejah nemškega rajha samega. — Celotno koroško partizanstvo se je razvijalo na prometno zelo občutljivem prostoru za Nemce. Da bi bili varnejši pred običajnim partizanskim iznenadenjem, so morali Nemci posebno leta 1944 postaviti poleg prejšnjih postojank, ki so jih leta 1944 zelo okrepili, še celo vrsto novih, ki so bile dobro oborožene in številne, da bi mogle v največji meri paralizirati slovensko partizansko aktivnost. Na ta način je na dobrih 2000 km? partizanske Koroške bilo v letih 1944-1945 stalno okoli 15 tisoč oboroženih mož, to pomeni, da je bilo na Koroško vezanih nemških sil za dobro divizijo, ki bi bila sicer Nemcem zelo potrebna na vzhodni fronti. Tega so se zavezniki tudi dobro zavedali, zaradi tega so že pomladi 1944 poslali na naše ozemlje zavezniške misije za zveze. Te misije so nam dobavljale tudi vojaški material, orožje in obleko. Hvaležni so nam bili, ker so videli, da smo koroški partizani pomagali tudi iz vojnega ujetništva mnogim Angležem, Francozom, Rusom, Nizozemcem, Belgijcem, ki so bili kot vojni ujetniki zaposleni v tovarnah ali na kmetih, ter jim preskrbeli, da so prišli že pred koncem vojne do svojih zavezniških edinic ali pa so ostali pri nas v partizanih.
„Ich will in ihren Blicken das Funkeln des wilden Tieres sehen!" Ta želja se je Hitlerju izpolnila. Njegova mladina v uniformi SA in SS in v uniformi policista ali orožnika je pokazala vse svoje zverinstvo. Dne 25. aprila
1945, štirinajst dni pred brezpogojno kapitulacijo nacistične Nemčije, je ta nemška, morda tudi avstrijska mladina v uniformi SS morala imeti v svojih očeh blesk divje živali, ko je pri Peršmanu v Podpeci brezčutno postrelila sedem otrok v starosti od 8 mesecev do 14 let, 80 let staro mater, očeta, mater in sestro. Da je fašizem na Koroškem gojil živalsko mržnjo do Slovencev, dokazuje brezobzirno streljanje maja 1944 v Bistrici v Rožu. Gestapovec Rath je na domu ustrelil tri Slovence: Aleša Einspielerja, Franca Schwarza in Florijana Križnarja. Pokol nemškogovorečih zakoncev pri Karlutu v Svinji planini: policija ju je brez sodnijske obravnave peljala v hlev in ju ustrelila; žena je bila noseča. — Trinajst obglavljenih koroških Slovencev 29. aprila 1943: „Kom-munistischterroristische Elemente unschadlich gemacht," je takrat zapisal nacistični časopis Karntner Zeitung.
Teroristično diktaturo nemškega fašizma smo koroški Slovenci težko občutili in to takrat, ko sta Hitler in Gobbels razglasila totalno vojno. Koroški Slovenci smo se uprli organizirano pod vodstvom OF in z orožjem v rokah. Uprli takrat, ko je veljala parola: „Wo der deutsche Soldat steht, kommt kein anderer mehr hin". Koroški Slovenci smo se uprli še pred padcem Stalingrada in zmagali. Zmagali pa zaradi tega, ker smo vodili pravično osvobodilno vojno proti krivični osvajalski, nam vsiljeni vojni kot zavezniški vojaki. In v tej vojni smo koroški slovenski partizani ohranili tudi kot vojaki svoje človeško dostojanstvo. Od naših ljudi, ki so nas podpirali z vsemi mogočimi sredstvi, sem po vojni večkrat slišal
pomilovanje: „Oh, kako ste bili ubogi. . ." Vedno pa sem jim govoril: „Mi nismo bili ubogi, mi se nacistov nismo bali". Partizani smo vedno imeli pred očmi, da se borimo za svoje ljudi na svoji zemlji. Nemci so bili tujci na tujem. Partizani smo vedno vedeli, kje so Nemci, koliko jih je, kako so oboroženi. To smo zvedeli od naših domačih ljudi, ki so bili naša zanesljiva obveščevalna služba.
Nemci nikoli niso vedeli, kje so partizani, koliko nas je in kako smo oboroženi. Partizansko dostojanstvo in naša kulturnost se je kazala n. pr. tudi v tem, da spomenikov nismo razstreljevali, čeprav smo bili na Koroškem kot država v državi in čeprav nam nekateri spomeniki niso bili pri srcu.
Nemce je bilo pred partizani strah. Vedeli so n. pr. tudi za hišo v Beli, za Štegerjevo hišo, ki je dala sedem partizanov. Vedeli so za Podpesnikovo hišo, iz katere so bili trije v partizanih, vedeli so tudi za Rojakovo hišo v Št. Vidu v Podjuni, ki je dala štiri partizane in od teh štirih je ostal samo eden živ, trije so padli v borbi proti fašizmu.
Na Koroškem imamo 40 pokopališč, kjer so pokopani borci za svobodo, padli v borbi proti fašizmu. Na teh 40 pokopališčih počiva 500 borcev. Drago smo koroški Slovenci plačali sedmi člen avstrijske državne pogodbe, ki nam jamči naše narodne pravice. Drago smo plačali za Avstrijo, da je po Moskovski deklaraciji dobila status napadene države.
Maja 1944 je na novinarski konferenci v Metliki spregovoril pokojni slovenski pisatelj
France Bevk naslednje zgodovinske besede: „Mi se danes borimo s puško v roki, borimo pa se tudi s knjigo, brošuro in časnikom. Naše geslo je resnica in pravica. Naše časopisje mora biti udarno kot naše brigade, a obenem kot žarka luč, ki preganja samo laži, kot jasen kažipot do srečnejše bodočnosti!"
Iz tega znamenitega besedila pisatelja Franceta Bevka za današnjo stvarnost lahko izločimo samo eno besedo — puško. Vse ostalo naj nam bo kot oporoka za nadaljnjo borbo proti avstrijskemu fašizmu za dosego naših pravic.
Kdo drug je februarja 1944 pobil Hojnikovega 90 let starega očeta Florijana, njegovega sina Johana in snaho Angelo, jih vrgel v gorečo hišo, da so sosedje pokopali pozneje samo še pepel? To je bil fašizem v osebah avstrijskih žandarjev z bleskom divje živali v očeh. Lahko bi našteval še in še, pa poglejmo raje malo v današnjo stvarnost, kaj je fašizem danes na Koroškem.
Ali niso imeli v očeh bleska divje živali koroški „Tafelsturmerji"? V Škocijanu smo opazili blesk divje živali v očeh celo pri policistih in orožnikih, ki so pozabili, da so uradniki republike Avstrije, ne pa nacistične Nemčije. Ali niso imeli nosilci transparenta, na katerem je bilo zapisano: „S!owenisches Gymna-sium das groBe Gift!" v svojih razkrojenih možganih fašistične miselnosti: „Die S!awen sollen ftir uns arbeiten . . . Die Bildung ist ge-fahrlich. Es gentigt, dalš sie bis hundert zah-len konnen. Hochstens die Bildung, die uns brauchbare Handlanger schafft, ist zulassig".
To je fašizem v Avstriji in posebno še na Koroškem — danes!
Kare) Prušnik-Gašper
Koroški Siovenci
V OBOROŽENEM BOJU PROT) FAŠIZMU
Ob gostovanju ljubljanske Opere
(Nadaljevanje s 3. strani) Katerih slišimo vsako spet neposredno latern ob odprti sceni. Prva je topla melodija, ki jo pojejo dvorjani in Ijud-stvo ob dvigu zavese, druga je skrivnostna, v spretnem fugatu zasnovana tema zarotnikov, tretja pa izhaja iz Riccardove ljubezenske romance. Obe ladnji temi igrata v operi važno vlo-9° in sta nekakšna njena vodilna motiva. Tako ima predigra, ki se zdi na Prvi pogled potpuri, bistveno pro-Sramsko funkcijo. S kontrastiranjem tem Grofu prijateljskega in sovražne-
Prav plemenita je arija Renata, ki se povsem ujema s kontekstom, vendar se zdi glede na spremljavo in še zlasti zaključno kadenco nekoliko bolj staromodna. V nadaljevanju zasluži vso pozornost nastop paža Oskarja z briljantno in lahkotno ballato. Ta ballata je res domiselna in dosti prispeva k muzikalni kvaliteti obravnavane slike. Prizor zaključuje živahen in veder ansambel, ki ga vodi Riccardo. V njem je Verdi izrazil šaljivost kraljevega povabila na obisk pri vedeževalki z glasbo že kar Offenbachove frivolnosti.
Glasbena podoba...
9a okolja kakor tudi z uvedbo ljubezenske teme nazorno začrta situacijo začetku dejanja. Nenadna cenzuro, ki sledi kratki in stopnjevani izpeljavi fugiranega motiva, posegajoča '' ljubezensko temo, pa nakazuje tra-9'čni konec opere.
Znaten del prve slike ne sodi med uajvečje dosežke zrelega Verdija. To ''sija že za uvodni zbor, ki sicer do-'(olj učinkovito ponazoruje nasprotje "Veh strank na dvoru — izražanje spoštovanja prekinja mrmranje zarotnikov — a bi ga skoroda ne mogli Postaviti ob nekatere druge sijajne srdijeve operne zbore. Sledi recita-'v Riccarda in Oskarja ter romantično zasanjana in čustveno ljubezenska romanca prvega. Čeprav romanca ni kaj osti več kot prijetno lepa melodija, P° je le značilno za zrelega Verdija, ° se ta ne zaključi z izrazno stopnjevano in efektno cabaleto, ampak pre-""e v ansambel vseh nastopajočih.
Naslednjo sliko uvaja orkestralna predigra z značilnimi zvoki nizkega klarineta, ki evocira mračno in grozljivo vzdušje. Ulrikin spev zaklinjanja učinkuje zlovešče in grandiozno. V njem skrivnostne fantastične orkestralne barve izvrstno podpirajo intenzivno vokalno linijo. Kratki komični epizodi s Silvanom sledi tercet, v katerem se vežejo široke melodične linije Amelije in Riccarda s kratkimi recitativnimi replikami vedeževalke. Tercet vsebuje tudi Amelijino molitev, ki je ena od Verdijevih preprostih, a zelo ekspresivnih melodij in je v operi uporabljena pozneje še orkestralno. Strofična pesem Riccarda, preoblečenega v mornarja, je prijetno vesela in ima popularni prizvok, ki čisto pristoja preprostemu človeku. Vzdušje se za hip stemni, ko Ulrika prerokuje grofu smrt. Toda lahkotni humor prevlada in Riccarda uvede kvintet z znamenito melodijo, ki jo označuje priostren punktiran
ritem in ki se povsem sklada z njegovo identiteto. Ta kvintet je eminentna ansambelska točka opere in v njem je skladatelj prepričljivo začrtal občutja in razpoloženja nastopajočih: vznemirjenost zarotnikov, občutek varnosti grofa, ki ne verjame prerokbi, zaskrbljenost in preplah Oskarja ter začudenost in užaljenost Ulrike. Dejanje zaključuje hrupno veseli zbor, ki vzklika Riccardu, čigar tematika se zdi precej vsakdanja in morda ni brez rahle reminiscence na Meyerbeera.
Nedvomno najboljše je drugo dejanje, ki se vzpenja v enem samem neprekinjenem loku. Orkestralni uvod se začenja viharno in izraža Amelijino duševno stisko in grozo. Kmalu pa into-nira flavta in zatem še ponove violine melodijo, ki jo je pela junakinja v tercetu prejšnjega dejanja. Spet se povrne vznemirjenje in Amelija nastopi z daljšim recitativom in čudovito in globoko ekspresivno arijo. V njej se glasbena karakterizacija, dramska situacija in čista melodična invencija nenavadno skladajo. Ljubezenski duet Riccarda in Amelije pa potrjuje, da je Verdi že prehodil dobršen det poti k popolnosti dueta iz prvega dejanja .Othella". Ta duet se kaže v vsej polnosti dinamične melodičnosti in vsebuje močne kontraste. V njem se vrste kratki vzkliki in vroče prošnje junakinje, zanosna melodija strastne Riccardove izpovedi in poetično vzvišena lirika. Sledi vznemirljiv in glasbeno in dramatsko izvrsten tercet, v katerem Renato in Amelija pregovorita Riccarda, da odide. Tudi finale drugega dejanja z zaničljivim smehom zarotnikov, ki se rogajo Renatu, je izdatno in-spiriran. Razvije se ansambel, v katerem se predirljiva Amelijino tožba vzpenja v legato frazah nad zabavnimi pripombami Toma in Samuela ter besnenjem Renata. Tu je že nakazana metoda, ki jo bo skladatelj uporabil
v komične namene v ,Falstaffu".
Skoro enakovredna prejšnjemu dejanju je prva slika tretjega dejanja. Začenja se z burnim prerekanjem med Renatom in Amelijo. Amelijino arijo s solom violončela, ki je bolestna prošnja matere, da zadnjič pogleda svojega otroka, označuje pridušen patos. Neposredno sledi fin recitativ Renata in potem najbolj znamenita točka opere, Renatova arija, ki ostane kot izraz tragičnega trpljenja nenadkriljena celo ob poznejših Verdijevih operah. Ta arija poteka v dveh kontrastnih delih. Prvi je ogorčena in bridka obsodba Riccarda s spremljavo v ritem bolera in krepko figuro v basih. Drugi del je obujanje spominov na minulo srečo. Uvaja ga preprosta in prekrasna melodija flavte z drpeggi harfe, ki jo nato prevzame pevski glas. Prihod zarotnikov Toma in Samuela najavi značilni fugirani motiv. Renato pristane na zaroto in intonira udarno melodijo, ki spominja na zgodnjega Verdija in morda tudi na Meyerbeera in ki se nato razvije v očitno izpeljan tercet.
V	nadaljevanju opozorimo na vznemirljiv orkestralni pasus, povezan z usodnim žrebanjem izvršilca umora. Tu zlasti ustvarja napetost trobente solo, nič manj učinkovit pa je nenadni ppp orkestra. Razgiban in živ zaključek slike tvori kvintet, ki je enako kot tisti iz prvega dejanja odličen primer zrele Verdijeve umetnosti opernih ansamblov. Začenja ga druga tipična Oskarjeva pesem, katere sijajne kotorature močno kontrastirajo s pevskim stilom Amelije in treh nižjih moških glasov.
V	ostalem delu opere ni skladateljeva inspiracija povsem na isti višini. Bržkone najboljša je neobsežna slika z Riccardom, kjer ima vlogo motiv ljubezni. Ze v uvodu ga intonirajo prve violine, nakar še spremlja recitativ.
Riccardova arija je preprosta, a ganljiva in domiselno instrumentirana. Med pogovorom Riccarda z Oskarjem slišimo v ozadju glasbo plesa. Ko pa Riccardo zasluti končno srečanje z Amelijo, prekrije orkester godbo za sceno in Riccardo spet zapoje svojo ljubezensko temo.
Dejanje zadnje slike z maškarado se odvija vse do umora Riccarda ob ritmih plesne glasbe. Ta ni niti boljša niti slabša kot večina Verdijeve baletne glasbe; izjema je seveda po svoji izredni kvaliteti le tista, ki jo je mojster napisal za ,Aido". Kot že v ,Luisi Miller", „Rigolettu" ali „Travia-ti", podslikuje tudi usodno resno dogajanje s plesno glasbo z namenom doseči močan kontrast. Oskarjeva pesem, grajena v dveh strofah z refrenom tra-la-la je močno inspirirana in naravnost očarljiva. Prav domiselna je tu uporaba piccola, ki napravi orkestralni kolorit svetlejši. Sploh pa se zdi fa pažova pesem med vsemi njegovimi najboljša. Prizor umora grofa z menue-tom kot glasbenim in vizuelnim ozadjem je izrazno zadržan, da že skoro ne rečemo uglajen. Smrt pride ob glasbi, ki je bolj elegična kot presunljiva. Sam zaključek je krajši kot pri večini Verdijevih oper. Potem, ko je Riccardo zaboden, se izteče plesna glasba do konca in ob spremljavi štirih violin, v dveh partih in klarineta v nizkem registru priseže Riccardo Renatu, da je Amelija nedolžna. V sklepnem ansamblu so udeleženi skoro vsi nastopajoči: umirajoči Riccardo, Renato, prevzet od kesanja, globoko žalujoča Amelija in Oskar ter zarotniki, ki jih prevzame grofova velikodušnost. Ko Riccardo zbere poslednje moči, da se poslovi od življenja, premine sredi pevske fraze, vsekakor za opero nekoliko nenavadna smrt osebe grofovega dostojanstva.
Jože Sivec
Camping - Strokovna razstava stanovanjskih vozi!, šotorov in pritiktin
cemphg ctogenfucžh
od 22. do 25. apri!a
Ceiovec, sejemska ha!a 5, vhod St. Ruprechter StraBe
Otvoritev v petek 22. apriia 1977 ob 12. uri
V soboto, nedeijo in ponedetjek odprto od tO. do 18. ure.
tttnnnuitnintnnmtmmmnmu)ututimnmm)uunuunnumunutmmunmmmtn]uimutmmuumt))umittnii
ŠPORTNI VESTNIK - ŠPORTNI
ntttttminuumtnnunmmnt)mumttmutmmntumnmmnmmummmmmnu..
TEČAJ ZA .SERViCE V HOTELU tH OOSPODiHJSTVU
Od 18. apriia do 5. maja 1977 vedno od ponedeljka do četrtka od 18. do 21. ure je od Deiovnega urada financiran tečaj za študente in šoiar je, katerega vodi Friedrich Korbei, šefservicavBeijaku.
Prijave pri pristojnem deiovnem uradu.
Podrobna pojasnita nudi tudi Rutar — hote! Korotan, tei. 0 42 73- 22 54 aii 0 42 36 -220
Stovensko prosvetno društvo „Borovije vabi na
.KULTURNO PRiREDiTEV
ki bo v nedeijo 17. oprita 1977 ob 14.30 uri pri Cingei-cu na Trati, igraiska skupina Stovenskega prosvetnega društva .Bitka" it Biičovsa se nam bo predstavita z burko .Trije tički" in vesetoigro „Oh ta taberna".
Ljubitetji zdravega humorja prisrčno vabtjeni!
Stovensko prosvetno društvo „Edinost" v Ptiberku in mešani pevski zbor ..Podjuna" vabita na
ViGREDN) KONCERT
ki bo v soboto 16. apriia 1977, ob 20. uri v dvorani go stitne Schwarzi v Ptiberku. Nastopajo: Moški pevski zbor SPD ..Edinost", vodi Fotti Hartman; mešani pevski zbor ..Podjuna", vodi Oto Wutte in fotktorna skupina SPD .Edinost", vodi Hitda Opetnik
Lutkovna igra
..HUDOBNi GRAŠČAK
Sobota, 16. aprita 1977:
Vetikovec, gospodinjska šota, ob 16. uri
Nedetja, 17. aprita 1977:
Radiše, pri Taverju, ob 10.30 uri
St. Jani, pr) Tištarju, ob 14.30 uri
Stovenjt Ptajberk, pri Fottu, ob 17. uri.
NOGOMET
Mtadinci Stovenskega attetskega ktuba tudi proti ASV-u brez možnosti
Mtadinska enajsterica SAK-ja je gosto-vata na vetikonočno nedetjo v Annabich-!u, kjer je odigrata prvenstveno tekmo proti tamošnjim sovrstnikom, tzgtedi na uspešen nastop in tep rezuttat so biti pred tekmo botj štabi nego dobri. Domačini so povedti z 1:0, toda 3. Gregorič je zatrese) mrežo in izenačit. Nato pa so domačini igrati z našim moštvom, kakor se jim je tjubito in rezuttat 5:1 ob potčasu govori že jasno besedo.
V drugem potčasu so se naši botj koncentrirati na obrambo in domačini so do-segti te še en got. Rezuttat v Annabichtu torej 6:1 in ponoven poraz naše mtade enajsterice.
Poraz Oiimpije
Jugostovanski prvotigaš, tjubtjanska Otimpija je še nadatje v krizi, čeprav so Ljubtjančani na štadionu JLA v Beogradu pokazati zadovotjivo igro in imeti ce! koš pritoinosti za zadetek, niso znati reatizi-rati nobene. Partizan pa je v 72. minuti dosege) zmagoviti zadetek. Crvena zvezda je v Sptitu premagata Hajduk z rezutta-tom 2:1 in vodi sedaj z naskokom šestih točk na testvici, potem ko je Dinamo pod-teget v Rijeki 0:1. Otimpija je zdrknita na 12. mesto.
Za prvo moštvo Stovenskega attetskega kiuba :e začne resnost živijenja
Pred pričetkom spomtadanskega prvenstva smo prositi predsednika SAK-ja, Francija Šmida, da nam pove nekaj o pripravah moštva na ta det sezone ter o iz-gtedih na športnih dosežkih Stovenskega attetskega ktuba v drugem detu prvenstva.
Stovenski vestnik: Franci, kakšno je Tvoje mnenje o pripravah Stovenskega attetskega ktuba na spomtadansko prvenstvo, predvsem prvega moštva?
Francišmid:Mis!im, da so bite priprave tokrat optimatne, saj smo se priprav-tjati v Matem Lošinju na trde prvenstvene tekme, ki bodo stedite, vrhu tega pa smo s treningom pričeti že sredi januarja.
Stovenski vestnik: Kako mistiš bo odre-zato prvo moštvo SAK-ja v tem detu prvenstva proti razmeroma močnim nasprotnikom, kt igrajo s stovenskim moštvom v isti skupini?
Franci Šmid: Jeseni smo imeti tudi precej smote, upam da se nam bo sreča spo-mtadi botj nasmehnita in hkrati si vsi že-timo, da bi sodniki iz športnega vidika soditi naše tekme, kar se jeseni ni vedno dogajato. Prepričan sem, da bomo dose-gti mesto v prvi tretjini testvice, in da se igratci zavedajo, da so zastopniki stoven-ske manjšine na Koroškem na športnem področju. Predvsem pa me veseti, da bo spet zaigrat v moštvu Marjan Pande), ki je že neštetokrat dokazat, da je gtava moštva.
Stovenski vestnik: V čem vidiš vzrok štabe uvrstitve mtadinske enajsterice SAK-ja v tej sezoni, potem ko je to moštvo v prejšnji sezoni s precejšnjim naskokom osvojito prvo mesto na testvici v svoji skuptni?
Franci Šmid: Ne smemo pozabiti, da igra mtadinsko moštvo v najmočnejši mta dinski skupini na Koroškem in nekateri igratci, ki so tani igrati v mtadinskem moštvu, radi starostne omejitve (16 tet) ne smejo več zaigrati v mtadinski enajsterici. Poteg tega pa se ponavtjajo organizacijske težave, saj so fantie-igratci raztreše-ni po vsej južni Koroški.
Stovenski vestnik:	Franci, prav tepa
hvata za intervju in prepričani smo, da bodo vsa moštva SAK-ja spomtadi uspešno zaigrata v prvenstvenih tekmah in da bo na koncu sezone vsak naš rojak ponosen na naše fante-nogometaše
HOKEJ NA LEDU
Nekaj dni pred začetkom svetovnega prvenstva skupine A na Dunaju je vzdušje že na višku. Prvenstvo se bo odvijato v znamenju povratka kanadskih hokejistov
na tekmovanje za najvišjo tovoriko. Čeprav Kanadčani v prijtetjskih spopadih niso znati navdušiti (proti švedski so enkrat remizirati in drugič podtegti), bo treba na turnirju računati z njimi, saj se bo kanadska reprezentanca do pričetka svetovnega prvenstva okrepita še z izvrstnimi igratci, ki trenutno še igrajo v tekmovanju za Stantey-Cup. Pa tudi svetovni prvak, reprezentanca češkostovaške se prav nič ne boji Kanadčanov, saj so biti ravno čehostovaki tisti, ki so v ta-kozvanem Canada-Cupu premagati favorizirane profesionatce z rezuttatom 1:0. Vsekakor bo Češkostovaška tudi na Dunaju zaigrata žeto močno.
Vetiki favorit za nastov svetovnega prvaka v turnirju na Dunaju pa je po mnenju strokovnjakov Sovjetska zveza. Rusi se nahajajo teden pred pričetkom turnirja v izredni formi in na pripravtjatni tekmi proti Švedom (Sovjetska zveza je zmagata z 4:2) so to prepričtjivo dokumentirati. Še teden dni, in ruski medved že steguje tace po šampionatu.
Sovjetska zveza, Kanada in Češkostovaška so vetiki favoriti za nastov svetovnega prvaka, ostate reprezentance pa bodo verjetno degradirane k statistom
SMUČANJE
Fridi Mak in Veronika Dovjak društvena prvaka DSG Seie
mena se je tetošnje društveno prvenstvo DSG Sete odvijato nenavadno pozno. Pravo pomtadansko vreme je skorajda one-mogočito tekmovanje, toda iznajdtjivost setskih funkcionarjev — trositi so kemična sredstva — je omogočita izredno dober potek prvenstva Očividen dokaz za to je dejstvo, da je bit najbotjši čas dneva dosežen z visoko štartno števitko 70.
Zmagovaici posameznih skupin:
Naimtajši:DamijanOraže.Otrocit:Pe-pi Pristovnik. Otroci tt Mitan Oraže. šo-tarji:WernerOraže. Mtadinci: Pepi Čer-tov. Sptošna skupina k Hanzi Oraže Sptošna skupina tt: Marjan Otip. Starostna skupina: Fridi Mak (najbotjši dneva). Mtajša dekteta:	Lidija Oraže Starejša
dekteta in ženske: Veronika Dovjak (naj-botjša dneva).
POZOR!
V nedeijo se bosta boriii i in i! moštvo Stovenskega at-ietskega kiuba za prvenstve-ne točke no igrišču Neca v Ceiovcu.
Ob 8.30 uri: Neca ii proti SAK ii; ob 10.15 uri: Neca i proti SAK L
Mtadinska enaj!terica pa bo pravtako v nedeijo ob 16. uri imeia v Šentjanžu v gosteh sovrstnike WAC ja.
Obiščimo v čim večjem šte-viiu tekme naših moštev.
Stovensko prosvetno društvo ..Jepa-Baško jezero" vabi na
REDNi OBČNi ZBOR
ki bo v četrtek 21. apriia 1977 ob 19. uri pri Pušniku v Ločah.
Po občnem zboru bo predavanje dr. Roberta Sazerja „Moč in vpiiv javnih obči)".
Prisrčno
Stovensko kutturno društvo v Giobasnici vobi na tradicionaini
5. Kulturni festival
ki bo od 73. apriia do 1. maja 1977 pri Soštarju v Giobasnici.
Medeija, 24. apriia 1977, ob 20. uri: Otvoritev — Koncert narodno zabavnega ansambla ,Lojze Slak" s pevci
Torek, 26. apriia 1977, ob 20. uri: Predvajanje dokumentarnega filma .Gevvalf und Gewissen" (Sita in vest). Predvaja Krščanska kulturna zveza
Petek, 29. apriia 1977, ob 20. uri: Dramska predstava igralske skupine SPD .Rož* iz St. Jakoba v R. — Kacijanar — tragedija v 5. dejanjih, režija Peter Sticker
Sobota, 30. apriia 1977, ob IS. uri: Mtadinski barvni film .Pastirci" — predvaja Siovenska prosvetna zveza
Medeija, 1. maja 1977, ob 14.30 uri: Siavnostna akademija — nastopajo. mešani pevski zbor .Peca* iz Globasnice, moški zbor .Stane Žagar" iz Krope, ženski oktet .Obir" iz Obirskega in mladinska toiklorna skupina iz Giobasnice. Govor — dr. Matevž Grilc Zvečer ob 20. uri: Piesna zabava — igrata priijubljena ansambla .Fantje iz Podjune* in .Murka Lesce*.
V okviru kuiturnega festivala bodo razstavljene mladinske knjige.
Ogled razstave, ki sta jo pripravila mladinski pisatelj Leopold Suho-
dolčin in Krščanska kulturna zveza, priporočamo staršem in učiteljem.
Prisrčno vabljeni!
RAZPtS
Stovenski znanstveni Inštitut v Cetovcu razpisuje detovno mesto za omejen čas.
Zažetjena je srednješotska izobrazba. Piača po dogovoru. Prijave pošijite na Stovenski znanstven) inštitut, 9014 Kia-genfurt/Ceiovec Postlach
Sejem živine
Zveza rejcev goveda za Koroško in Vzhodno Tirotsko prireja v sredo 4. maja 1977 s pričetkom ob 11. ur) sejem piemenske živine v Trgu (Feidkirchen). Za sejem je prijavije-nih 20 bikov in 7 ženskih živaii pincgavske, 10 bikov in 3 ženske živaii simodoiske, 10 bikov in 7$ ženskih živaii rjave ter 2$ ženskih živaii črno-beie pasme.
Izlet na
Češko !n Poljsko
Zveza koroških partizanov vabi člane in prijatelje v času od S. do 12. junija 1977 na izlet na Češkoslovaško in Poljsko s sledečim dnevnim redom:
1.	dan: Zjutraj odhod iz Celovca po dogovoru in vožnja mimo Leobna in Brucka do Kindberga. Po krajšem postanku vožnja preko Semmeringa do Dunaja. Postanek in krožni ogled mesta. Potovanje ob DonavidoBratislave.Mastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
2.	dan: Po zajtrku vožnja po Slovaški skozi Trenčin in Tešin na Poljsko. Kosilo in potovanje do Osvičima [Auschwitzj. Ogled taborišča in filma o taborišču. Vožnja do Czes!ochowe. Nastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
3.	dan: Zajtrk. Ogled mesta in cerkve Marije Čestohovske. Nato vožnja po avtocesti do Varšave. Nastanitev v hotelu. Kosilo na poti. Orientacijski ogled mesta. Večerja in prenočišče.
4.	dan: Celodnevno bivanje v Varšavi. Polni pension. Ogled mesta in mestnih znamenitosti med drugim: stari del mesta, nacionalni muzej, grad Willanow, bivša rezidenca kralja Jana III., židovski geto in spo menik, film o porušeni Varšavi itd.
5.	dan: Vožnja do Železove Wo!e in ogled Chopenovega rojstnega kraja, dalje do Lodža. Postanek za ogled mesta in kosilo. Popoldne potovanje do industrijskega centra Šlezije, Wroclawa. Ogled mesta in znamenitosti. Nastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
6.	dan: Dopoldne potovanje na Češkoslovaško mimo Jelenie Gore in Mlade Boteslav, kosilo. Popoldne izlet v Lidice in ogled spomenika. Povratek v Prago. Nastanitev v hotelu. Večerja v pivnici. Prenočišče.
7.	dan: Celodnevno bivanje v Pragi. Polni pension. Dopoldne ogled mesta in znamenitosti: Staro mesto. Hradčani, Praško uro, Waclawske namsti in drugo. Popoldne prosto za individualne oglede. Večerja in prenočišče.
S. dan: Zgodaj zjutraj vožnja skozi Tabor do C. Bodjejovice. Na poti postanek za ogled gradu Konopište ali Hluboke. Kosilo. Popoldne vožnja do Mauthausna. Postanek za ogled taborišča. Nato vožnja skozi Linz, Liezen, Trieben in St. Vid v Celovec.
Cena potovanja je 3600 šitingov; v to ceno so vključeni vožnja, prenočišča in prehrana.
Prijave prosimo čim prej (ker je števiio udeležencev omejeno na 40 oseb) na naslov: Zveza koroških partizanov, 9020 Celovec, Gaso-metergasse 10.
RADIO — TELEVIZIJA
AVSTRIJA 1
ag
SOBOTA, 16. 4.: 15 45 Stud — 17.00 športna abeceda — 17.30 Napete pustotovščine na zahodni obati Kanade — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Dober večer v soboto žeti Heinz Conrads — 18.55 Dragi dom — 19.00 Stike iz Avstrije in Južne Ti-rotske — 19.30 Čas v stiki, kuttura in šport
— 20.00 Boj proti raku — 20.50 . že spet
pomtad " — 21.55 šport — 22.30 Stari — 0.00 Poročita.
NEDELJA, 17. 4.: 15.45BusterKeatons kamero — 16.55 tgra treh dežet — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Ktub seniorjev — 18.30 Vodič skozi avstrijsko tjudsko gtasbo — 19.00 Siike, iz Avstrije — 19.30 časvstiki, kuttura in šport — 20.15 Kmet in mitijonar — 21.55 šport — 22.05 Nočni program — 22.35 Poročita
Bače ob Baškem jezeru
Po težki bolezni je v starosti 73-ih let je umrla dobra žena in mater Marija Agaton. Vzgojila je šest otrok v poštene in ugledne člane človeške družbe. Čeprav številna družina ni razpolagala z dobrinami kot so posestvo ali obilica denarja, so otroci danes lepo oskrbljeni — imajo svoje družine tu v bližini Baškega jezera, v Švici in celo v Hamburgu. Edini sin Willi pa poleg službe kot nadarjen glasbenik vodi — po radiu in ploščah znani — originalni rožanski vokalni orkester.
Moški pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva .Jepa-Baško jezero" je pod vodstvom Simeja Trisnika zapet pri maši zadušnici, ob grobu in pri pojedini (na prošnjo gospoda Agatona, sam nekdanji član pevskega zbora kot izvrsten tenorist) več primernih pesmi. Domači župnik Jakob Škofič je v lepih besedah orisal lik vzgledne matere.
Pokojno Marijo Agaton bomo ohranili v lepem spominu. Težko prizadetemu možu in otrokom izrekamo naše globoko sožalje.
SLOVENSKE ODDAJE RADiA CELOVEC
SOBOTA, 16. 4.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
NEDELJA, 17. 4.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darito vam bo.
PONEDELJEK, 18. 4.: 13.45 Cetovški radijski dnevnik — „Operne tradicije v Ljub-Uan!" (ob gostovanju v Ljubtjani).
TOREK, 19. 4.: 9.30 Za našo vas — 13.4S. Cetovški radijski dnevnik — šport — Otroci postušajte!
SREDA, 20. 4.: 13 45 Cetovški radijskf dnevnik — Minute z... — Cerkev in svet
ČETRTEK, 21. 4.: 13.45 Cetovški radijski dnevnik — Revija koroških zborov — Dr^ A. Feinig:	Hišna, tedinska in krajevno
imena.
PETEK, 22. 4.: 13.45 Cetovški radijski dnevnik — Vrtitjak popevk.
Stovensko pianinsko društvo vabi čtane in prijaletje društva na
iZLET V KANiNSKO POGORJE )N V BENEŠKO SLOVENiJO
Zbirattšče: v nedetjo 17. aprita 1977 ob S.SO uri na vaškem trgu v št. Ja kobu v Rožu.
Pol nas bo vodtta s avlomobtti preko Trbiža, mimo Rabetjskega jezera in preko mejnega prehoda Prede! v Bovec. Nalo se bomo s žičnico povzpeti nad 2000 m visoko v zasne ženo kaninsko pogorje. Po povratku s Kanina bomo zapustiti Stove-"ijo !n se preko mejnega prehoda Učja podaii v Beneško Siovenijo in sicer v mikavno Rezijska doiino, ki siovi po starih šogah, pesmih in naročju. Te posebnosti so že dolgo predmet živahnoga, ne samo sio-venskega in itaiijanskoga, temveč širokoga mednarodnega zanima nja. V Reziji je ohranjenega marsikaj, kar jo drugod v Evropi že umrio.
Prisrčno vabijeni!
! ZBIRALCi ZNAMK T
P to d a m 2X kompietne znamke JUGOSLAViJE in tudi posamezne serije; vse po ieiji kupca.
Ogiasite se iahko osebno oii pismeno na nastov: Stanko GALJOT. 64000 Kranj - Jugosiavija, Savska cesta 4.
Izdajatelj, založnijk In lastnik: Zveza slo-vensklh organizacij na Koroškem; glavnS urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik.: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: V02t Celovec/Klagenturt, Gasometergasse 10, telefon 32550 -Tiska: Založniška in ttskar-ska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovi]*,