391
Za poduk in kratek čas.
Nada in Spomin.
Basen.
Nada (upanje) je peljavka mladosti, Spomin je palica starosti — ali dolgo časa sta si bila navskriž v svojih mislih, in le poredkoma sta vkupaj zahajala.
Spomin je bii večidel teman in resnoten, zdaj pa zdaj celo žalosten in otožen. Bival je naj rajši med pečinami in slapovi, tihota in pokoj sta mu bila naj večje veselje, in kolikorkrat je svoje oči od tal povzdvignil, bilo je le, da se je nazaj ozerh Nada je bila zala rožnolična deklica, polna smeha in zlatega veselja, iskrihoči, v ktere ni bilo moč pogledati, da bi ne bil človek sam užgan od njene radosti in žive gibkosti. Kjerkoli je hodila, povsod je veselje in radost krog sebe razsipala; oči mladenča so živeje sijale o njenem prihodu, — z novim življenjem je njena bliža navdajala starčika, — cvetlice so veselejše pre-cvetale, trava bolj zelenela, ptice Ijabeznivše prepevale,— cela natora se je z njo veselila in radovala.
Primerilo se je, da se nekega dne sostancta. Precej začne Spomin Nadi očitati, da jegoljufica, — dolži jo, da ljudi z neizpeljivimi domislijami mami, ter upe vzbuja, ki so se še vselej s tugo končale, — očita jej, da je vešča mladosti pa žal starosti. Ali Nada krivdo mamljenja na njega samega zvrača, terde, da so obrazi minulosti, ki jih spomin načertuje, ravno tako prenapeti, kakor podobe prihoda, ki jih nada predočuje. Razložila in dokazala je, da on na stvari preteklih časov le iz velike dalje gleda, nada ravno tako na stvari prihodnosti, In da ta dalja vse povečuje. 5,Daj. pojva in ozriva se po svetu nekoliko", mu reče Nada, „ter skusiva djansko: kdo naju ima prav". Spomin prikimoe, čeravno ne brez uperanja, in tedaj se vkupaj podasta na pot.
Perva oseba, ki sta jo srečala, bil je šolarček, ki je kislega obraza koračil, vedno postajal in se okrog sebe oziral, ko da bi kaj nerad ravno to pot hodil; zdaj pa zdaj se je vsel ter glasen jok zagnal. „Kam tako hitro, ljubi moj deček?" ga vpraša Nada ljubeznjivo. ^Ej, v šolo grem" — odgovori deček — učit se, ko bi se vendar stokrat rajši igral, in na klopi sedeti, s knjigo v roci,kobi stokrat raji po polji skakal. Al le počakajte, skoro bo konec tega, da ne bom več v šoio hodil". Te besede izrekši je poskočil, ter veselo stekel, z nado v persih , da bo skoro dorastel. „Glej, kako nevedno, neskušeno mladost za nos vodiš" — reče Spomin očitovaje Nadi.
Naprej potovaje naletita na milo deklico, ki je počasi in vsa otožna šla za veselo trumo mladenčev in deklet, ki eo veselo kramljali in mnogotere nedolžne šale uganjali. Vsi so bili prazno oblečeni, le uboga deklica je imela prosto krilice, vsakdanji predpasček in okorne čevljice z debelimi podplati. „ Zakaj se pa ti ne pridružiš onej trumi" — jo vpraša Nada — in se ne raduješ z njo, ljuba moja deklica?" „Ah", zaverne deklica, „ue marajo za-me. Pravijo, da sem še otrok. Toda kmalo bom zrastla, in tedaj bom tudi jez tako srečna I" Od tega upa navdihnjena, skoči naprej, in kmalo je z ostalimi plesala in veselo skakljala.
Tako sta potovala dalje in dalje, od naroda do naroda, od dežele do dežele, dokler da celo zemljo obhodita. Kamorkoli sta prišla, povsod sta našla, da so bili ljudje nedo-voljni s sedanjostjo, in da so se le v prihodnjih časih lepše sreče nadjavali. Vsi so pričakovali milejše dobe, in Spomia celo pot ni imel druzega opravljati, ko Nadi neprestanoma njeno lahkomiselnost in goljufoost očitati. „Daj, verniva se domu" — pravi slednjič — „na ono veselo mesto, kjer je zibelka moja tekla.   Oj, kako že hrepenim počivati  v blagi
senci njegovih dreves, slušati potoke, ki so stokrat slajše šumijali, slušati jeke , ki so rahleje donele od vsega, kar sem odsihmal slišal! Ah! pač na celi zemlji ni nič vabnej-šega, nič milišega od prizorov moje perve mladosti".
(Konec sledi.)
395
Za poduk in kratek čas.
Nada in Spomin.
(Konec.)
Nada je prikimnila njegovi prošnji z lahkim, pomembnim nasmehljejem, in tako sta se tedaj proti domu ober-nila. Ker sta pa počasi potovala, je v tem veliko časa preteklo, iu že so leta in leta minule, in vendar še nista dospela do kraja, od kodar sta se vzdignila. Nameri se pa nekega dne, da srečata starega možička, ki se je komaj se po konca deržal in le počasi, na svojo palico se operaje, naprej lezel. Spomin na pervi pogled spozna v njem šolarčka, ki sta ga na svoji pervi poti vidila. Ko si bliže pridejo, se starček, na svojo palico naslonjen, ozre v Nado, ki, neamerjoča bitina, bila je še vedno ista lju-beznjiva deklica, ko nekdaj, in vzdibne, ko da bi mu bilo serce počilo.
„Kaj te žali, mili starček?" vpraša deklica. „Kaj me žali!" — zaverne on s slabotnim, derhtečim glasom, — kaj druzega bi me žalilo ko starost? Jez sem preživel svoje zdravje in svojo krepost — preživel vse, kar mi je bilo milo in drago, — vidil sem vse zakopati, kar sem ljubil in kar je mene ljubilo, in sedaj stojim tukaj, ko staro drevo, venec sam na tem svetu, brez korenin, brez vej, brez perja. Ravno toliko občutja mi je še ostalo, da vem, kako reven in nesrečen da sem, — in spomin blazih dni mladosti, ko sem se brez skerbi in poln sjajnih nad vper-sib, vesel deček po polji metulje lovil, množi mi le brit-kosti, ki mi ubogo serce tergajo.
„Glej" — zavpije Nada, in se oberoe k tovaršu — tu si se v svojo vlastno mrežo vjel. Ali se spominjaš dečka, ki sva ga srečala na njegovi poti v šolo, jokajočega in vzdihajočega, da bi skoro dorastel ?"
Nekoliko naprej stopi vsi prideta do borne koče, na čigar pragu je sedela starica, revno oblečena, trepetajoča mraza in slabosti. Samši je sedela, glavo k persom sklonjeno, — in ko se je dvojica približevala, si je uboga ženica zastonj prizadevala vstati in pozdraviti jo z gostomi-lim pogledom*    „Dobro jutro, mamica — in veliko srečo!"
—  zakliče Nada veselo.
„Srečo?" — odgovori slabotno in s trepečim glasom. ?,Srece jez nisem imela nikdar kot takrat, ko sem bila še otrok brez skerbi in tuge. Oj, pač se spominjam onih lepih dni, ko nisem na nič druzega mislila, kakor na to, kar je ravno bilo — ne skerbe za prihodnost ne za minulost; ko sem se smejala in igrala in prepevala od zore do mraka, in ne želela biti kaj druzega ko to, kar sem ravno bila. Vendar — ti dnevi sreče so minuli, in nikdar se več vernih ne bodo". To izrekši se starica sosede in britke solze oblijo njeno lice.
Nada sopet jame očitati tovaršu, — ta pa jo le po-praša: ali se še spominja tiste majhne deklice, ki sta jo pred toliko in toliko leti srečala, in ki se je takrat tako nesrečno čutila, ker je premlada bila? Spomin jo je bil precej spoznal in ni besedice več zinil.
Sedaj sta se bolj in bolj bližala domačim tratam; in Spomin je že naprej vžival rajsko lepoto krajev, kterlh že tako dolgo ni vidil. Vendar — se mu li sanja ali kaj l Podoba je, ko da bi se bilo vse nekako spremenilo. Ni trava tako zelena, ni cvetlice tako dišeče in ljubeznjive, potok ne šumlja tak ljubko, ptice ne prepevajo na pol tako vabljivo, ko so prepevale nekdaj.    „Gorje   mi!" — zakriči
—  „kako se je vse spremenilo!"
„Vse je ravno tako, kakoršno je bilo — in ie ti sam si se spremenil, ga posvari Nada. „Ti si sam sebe sleparji z minulostjo, bolj ko jez druge s prihodnostjo sleparim".
„Kaj pač se prepirata?" ju sedaj vpraša star mož, kterega nista zapazila, da si je ravno blizo nju stal. „Jez sem spolnil kmali 90 let, in lahko, da bi moja skušnja vajno pravdo razsoditi mogla".
In povesta mu vzrok svojega pričkanja, kakor tudi, kaj sta na svojem potovanji doživela. Starček se nasmehne
—  in za nekoliko trenutkov zamisli. Potem jima odgovori: „Tudi jez sem mogei viditi, kako se je vse upanje mojih mladih let v prazne sence, megle in tamine spremenilo in v oič razlilo. Tudi jez sem preživel svoje premoženje, svoje otroke in prijatle, veselo dovoljnost mladenča in blagor zdravja".
„Iq vendar ne obupaš?" ga vpraša Spomin. „Nika-kor! Se mi je ena nada ostala". „In kteraje ta?" — „Nada unkraj groba!"
Spomin se oberne proti Nadi, stisne jo na svoje persi, ter s solzami v očeh reče: ^Odpusti mi, da sem ti krivico delal; odsihmal naji nič več ne loči!" „Nič več ne loči" — ponavlja Nada serčno.
Io odtlej potujeta Nada in Spomin še zmiraj po svetu, ljubeznjivo združena, blagor dele človeštvu.