Ivan Zorec: Zeleni kader Povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja Ljubljana, 1923 Tisk in založba J. Blasnikovib naslednikov. Prejeto odurada za upravljanje imovine upornikov q 30 >©o£"£^ O Ponočni napad. Na sopraznik svete Helene 1917. leta se je sredi trdne noči vsula nagla in silna ploha nad širno prahosto, skozi katero težko in sla¬ botno rine mala železnica iz zelenega bosen¬ skega Prijedora v starodavni Knin. Za na¬ livom je bučno prihrumel divji jug in otožno zavijal v košatih vrhovih mogočnega drevja. V strahotni gošči ob železniški progi se je stiskala kakšnih , sto mož močna četa. Ne¬ koliko za njo so v razviti široki vrsti hrzali mali hercegovski konji in žilavi mezgi, vsi osedlani s praznimi tovornimi sedli. Z desne in leve, odspred in odzad so po¬ samič rastii iz temine čudni možje in so se oglašali s previdnim oponašanjem nočne ujede. »Kje je Gjuro?« »Spred!« je zamrmrala senca oh silnem deblu. 4 - V vršičkih večstoletnih dreves je nadu- šljivo piskal hreščeči veter, ki je bil nevihtno, gromovito privihral iz daljnih solnčnih de¬ žel, bučeče se oddihaval in pel in vil svojo staro pesem. S kratkim bliskom, ki je slabotno me- žiknil bogve kje, se je posvetilo bodalo na puški tu, se je posvetilo tam. »G j uro —!« »Kaj jel« Od silnega debla se je odluščil plečat, vi¬ sok mož. »Kaj je!« je ponovil. »Vse je v redu, nič sumljivega nisem do¬ gnal; drugi trije še opazujejo.« »Dobro!« je pokimal G juro in zamahnil z roko. Pozvednik se je obrnil in odšel v smer, odkoder je bil prišel. »Četovodje k meni!« je G juro zašepetal možu v prvi vrsti in njegovo povelje je šepe- taje šlo od moža do moža na desno in na levo. V nekaj trenutkih so se postavili predenj trije možje. In G juro je ukazal: »Ti, Lako, s tridesetimi možmi na drugo stran proge; ti, Pavo, prevzameš vso stražo; Stevo ostane pri meni! — Pojdite!« Ko se je Lakov vod splazil na drugo stran proge, je G juro tiho poklical: 5 »Paško — !« Vitek, še mlad mož je prožno priskočil. »Pojdi in poslušaj, ali že bo kaj!« mu je ukazal poveljnik. Paško se je po mačje splazil do železni¬ škega tira, se naglo ozrl na vse strani in nalahko pritisnil uho na železniško tirnico. Naenkrat se je odmeknil, spet pritisnil uho na tirnico in naglo smuknil nazaj v goščo. »Gre, že gre!« je zadrhtel pred Gjurom. Plečati vodnik je tiho zažvižgal. Žvižg se je prav tako oprezno ponovil onkraj proge. Četa se je pomeknila k progi in se raz¬ tegnila v dolgo vrsto. »Paško — luč!« je ukazal Gjuro. Paško je počenil za široko deblo, tovariš mu je razprostrl plašč čez glavo, da je ne¬ vidno in varno prižgal četno svetiljko. Gjuro se je stisnil k mogočnemu drevesu; hude oči so mu zagorele, iz drhtečih ust mu je plal od velikega razburjenja in gneva vroč sopuh in močna pest se mu je preteče dvig¬ nila, ko se je nagnil nekoliko predse in tenko poslušal. »Veleizdajavec —!« mu je neki daljni spomin strahoma in nagloma segal v srce. »Da, to hi hil, če ne bi bil tukaj!« mu je besno zamahnilo v bedečem spominu. »Vele- izdajavec svojega rodu jn svoje krvi sem bil, 6 ko sem bil hlapec tujim gospodarjem, lakom¬ nikom in krivičnikom, in sem moral vzdigniti roko nad svoje lastne brate in zoper osvobo- jenje našega naroda!« Ta spomin ga je grozovito zabolel. Iz dna pekočega pomisleka so mu kot slaba vest vstajale bolestne slike, naglo in ne¬ mirno se menjajoče in utrinjajoče, same slike o neusimiljenju in krivici, o ponižanju in raz¬ žaljen ju. Zakaj ubijati je moral, kogar ni imel za kaj sovražiti, — spoštovati pa in varovati tiste, ki so ga žalili in poniževali in ga na¬ zadnje gonili v strašno trpljenje in v mili¬ jonsko smrt. \ »Za domovino ... Bij se, umri za domo¬ vino!« je ukazal tuji oblastnik, a za hrbtom je skrival palico. Ali zasovražil je oblastnega tujca in uprl se je krivični palici... Ko ga je bila vzela široka cesta in ga speljala v daljni, lepi in grdi svet, je v poni¬ žanju in preganjanju hitro spoznal, da je »domovina«, ki mu jo je šiloma vtepala tuja palica, povsod enaka, povsod ena in tista. »Do¬ movina« je nasilje in oblastnost, je denar in bogastvo, — obilje; ta »domovina« je mrzla vlačuga brez mehke roke, brez ljubeče besede, brez pravičnosti in dobrote, brez vseh čedno¬ sti; a polna je zlobe in krivičnosti, brezsrč- 7 nosti in nenravnosti... In za tako »domovino« limirajo neumna ljudstva, za nesramno vla¬ čugo se uničujejo duševne in gmotne dobrine našega ubogega življenja, za brezčutno kri- vičnico se sovražijo zaslepljeni narodi in si drug drugemu kurijo pekel...! O, kako strašno je sovražil vso to sebičnost, vso to gnusno laž zavlačugane »domovine«! In ko ga je najmočneje bolelo in grizlo besno sovraštvo in ga je najsrditeje dražila vroča želja po maščevanju za vse hudo, kar je že moral pretrpeti, ga je nenadoma zagrabil blazni in divji vrtinec splošnega ljudskega divjanja in ubijanja, ga je zgrabil vihar gro¬ zot in strahot in ga odnesel na grozanska in strašanska morišča ponorelih, poživinjendh ljudi. Sredi tistega pekla samega pa se mu je tudi prerodila najtopleja, najmileja in najsil- neja ljubezen do predragih krajev domače zemlje in do ubogega rodnega ljudstva, ki čaka odrešenja iz nenravnih, neusmiljenih vezi, dušečih ga kljub junaškemu upiranju že toliko krvavih stoletij. V preblaženi ljubezni mu je zavrela upor¬ niška kri njegovih očetov, da je »izdal« lažno »domovino« in pribežal semkaj, kjer je hotel zbirati moči za osvobojenje prave, dobre, ljube domovine, 8 Vse to mu je naglo teklo skozi dušo in močna pest se mu je še trje stisnila, ko se je pozorno nagnil in tenko poslušal. Iz daljave se je zmerom razločneje sli¬ šalo sopihanje železniškega stroja. Paško je stopil na železniški tir in je za¬ čel vihteti svetil j ko, ko je sopihajoči vlak pri¬ vozil v bližino. Dolga črna kača se je sikajoče ustavila. Veliko svetlo oko ji je žareče gorelo, iz žrela so ji švigale iskre v vročem sopuhu. Z obeh strani so planili iz gošče silno oboroženi možje in so se vzpeli na vozove; Gr j uro se je z levico oprijel za stopnjični ročaj stroja, z desnico je nameril v strojevodjo ble¬ ščeči samokres. »Vdajte se! In dol s istroja!« »Kdo ste?« je trepetal strojevodja. »Zeleni kader!« »O verflucht!« se je ustrašil sajasti usluž¬ benec, debel, zalit mož, in je s kurjačem, ki se je kratko nasmehnil, pokorno splezal s stroja. Tudi vlakovodja in sprevodniki so se morali zbrati pri stroju. Gr juro jim je zažugal: »Kdor bi skušal pobegniti, ga ustrelimo!« Prestrašene železničarje je obstopilo ne¬ kaj oboroženih mož. 9 Iz gošče so se pririnili vodiči s konji in mezgi in napadavci so začeli naglo izlagati razno blago iz vseh vozov in ga spretno to¬ voriti na krotke živali. »Ljudje, to je vojaški vlak, — kaj de¬ late?« je ječal vlakovodja. »Saj zato!« se je nasmehnil Gjuro in je segel v žep. »Tu imate pravilno prejenmo po¬ trdilo, podpisano in opečateno po našem glav¬ nem poveljniku, da smo vse v redu prevzeli!« Vlakovodja je segel po listini in se je nakremžil kakor bi se hotel razjokati. »Ali se bojite odgovornosti?« je vprašal Gjuro. »Vojna je in sam Bog ve, ali me ne spra¬ vijo pred vojno sodišče.« »Pa ostanite pri nas! Tudi železničarje bi radi odtegnili vojni službi.« Železničarji so po vrsti odkimali. »Ženo imam in otroke ...« »Tudi mi skoraj vsi. Ali vi niste bili v strelskih jarkih in ne poznate vojnega kla¬ nja,« je dejal Gjuro in jim je obrnil hrbet. Od zadnjega vlakovnega dela je pritekel kadrovec in je vojaško javil Gjuru: »V nekem vozu smo dobili dvajset vo¬ jakov. Naši ljudje so, Hrvatje, ernovojniki. Razorožili smo jih.« »Prav. Ali ostanejo pri nas?« »Skoraj vsi,« 10 »Dobro; kljub temu pazite!« »V osebnem vozu smo dobili gospodično, ki je spala.« »In?« »Nemka je in potuje v vojaško službo kot pisarka.« »Potrebovali bi jo sami. Vprašaj jo!« V očeh se mu je posvetil srdit ogenj sov¬ ražnosti. »Nemka — !« je godrnjal in se gospodo¬ valno vzravnal. »Morda spet kakšna — Ela?« V kratkem priteče ravno tisti kadrovec: »Joka se.« »Vodi me k njej!« je ukazal in vzel vlakovodji 'svetiljko iz roke. »Takoj vam jo vrnem,« je pomiril zbeganega uslužbenca. V vozovnem predelu je vilo roke mlado in lepo dekle. Gjuro je dvignil svetiljko in je videl, da je zlatolaso. »Kdo ste, kaj hočete?« je drhtavo vpra¬ šalo. Vse sovraštvo se je nekamo umeknilo, vso silno maščevalnost je pregnala čista usmiljenost in mu umirila srdito srce, a vsa gospodovalnost se je v sočutju pohlevno pri¬ klonila pred trepetajočo deklico, ki se je ka¬ kor pred krvoločnim kraguljem plašna drobna ptička stiskala v kot vozovnega predela in ga drhte držala z velikimi očmi, polnimi solza in strahu. 11 »Gjuro Savič, oddelili poveljnik v zele¬ nem kadru — ne bojte se!« »Zeleni kader 1« »Karkoli ste morda slabega slišali o njem, ni resnično. Prosim, ne bojte se nas! — Ali imate potne listine ?« Iz njenih papirjev je videl, da ima pred seboj Ano X, hčerko višjega državnega urad¬ nika v Gradcu. »Torej kot pomožna pisarka v Albanijo?« »Da.« »Gospodična, ne bodite hudi, ali tja vas ne pustimo.« »Jezus, Marija in Jožef — ! je kriknila in omahnila na sedež. »Kaj hočete?« »Pri nas bote ostali. Kot pomožna pi¬ sarka ste vojak in torej moja ujetnica.« Dekle je še glasneje zaihtelo in se je pre¬ strašeno umeknilo. »Ne bojte se, gospodična Ana, nihče vam ne bo skrivil lasu. Tam, v vojni ste v sto ne¬ varnostih. Pa tudi drugače vas je škoda; vojna je vojna.« »Gospod, rotim vas, pustite me vsaj na¬ zaj — !« je ihte povzdignila roke. »Ne! Oprostite, ne morem.« Ana je pokleknila predenj in glasno za¬ ihtela. G jiuro se je naglo pripognil, jo vzdignil na sedež in ji nežno pobožal roko kakor bi jo 12 hotel prositi odpuščanja. Telo ;ji je bilo jedro in okrogloudo, samo zdravje, roka pa mehka, nežna in topla. Strogega četnika je tujka ugrela in mu močno ugajala; za trenutek je skoraj ponevedoma pridržal njeno roko. Lepa ujetnica ga je začudeno pogledala v smehljajoče se lice in kar nehote hi se bila še sama nasmehnila, če ne bi bil zunaj v tistem trenutku počil strel. Gjuro se je ustrašil in je hitro in odločno dejal: »Nič [»osebnega; vendar zdaj nam ne kaže, da bi se še kaj mudili. — Dajte mi svoje stvari, da vam pomagam!« Gospodična je naglo vstala. Kaj bi se še upirala? Saj ni mogoče. Pa strel jo je tudi tako oplašil, da bi se bila bala, če bi jo Gjuro pustil samo. Razen strahu ji je v mlado de¬ kliško srce omamno segla silna čudovitost le temne in viharne noči. Ko sta stopila iz voza, je pritekel Paško in je javil: »Neki ujetnik, ki se je bil že priglasil k nam, je naenkrat planil v goščo. Prestrelil sem mu nogo.« »Obveži mu nogo in daj ga na konja. Na mojega konja pa pomagaj gospodični. Njen kovčeg spravi k drugim stvarem. — Ali ste vse natovorili?« - 13 »Vse; česar nismo mogli, bomo sami no¬ sili.« Gjuro je stopil k železničarjem: »Vozite dalje in ne zamerite, da smo vas mudili. — Se nekaj: Ali ste ob kaj, kar je vaša osebna last?« »Ne!« so mu potrdili in so urno poska¬ kali na svoje prostore. Vlak je odsopihal, otovorjeno četo je vzela silna hosta. Gjuro je ogrnil Ano s svojim plaščem, da se ne bi premočila v dežju, ki je neprijetno pršil skozi vejevje. V pretrganih, polglasnih stavkih se je seznanjal z njo in jo pridrževal na levi strani, da ni omahnila z nizkega ko¬ njiča, ki je po kozje in v neenakomerni hoji iskal svojo pot. Vsa četa je molče sledila; pod nogami ji je čvekalo blato, drugače je bilo vse mirno, še konji niso hrzali. Proti jutru so dospeli do prvih taborišč¬ nih straž, ki so glavnemu poveljniku takoj po vojnem telefonu naznanile Gjurov pov¬ ratek. Ko so prišli v taborišče, ki se je skrivalo v zaraščeni dolinici, so se ujetniki čudili stro¬ gemu vojaškemu redu in so začeli skoraj mi¬ sliti, da so prišli med prave in redne vojake. Po ranjenca so prišli bolniški strežniki z vojaškim zdravnikom in so ga odnesli na 14 pravih vojaških nosilih v čedno bolnico, ki je bila zgrajena iz lepo obsekanih hlodov. Tudi Ana je strmela in je bila vedno bolj mirna, čutila, je, da je prišla v čisto poseben svet, ki jo je začel silno zanimati. O svoji usodi ni več dosti premišljevala. Kar je, pa je, se je bila vdala. Oči so ji obstale na Grjuru, ki je dajal kratka povelja. Zanimiv človek. Obraz mu je gorel, vi¬ soka, plečata postava mu je bila kakor vko¬ pana: pred poslušno četo. Po zamahljaju nje¬ gove roke se je vrsta zgoščavala in uravna¬ vala v določen red. Z raznih strani iso pritekli molčeči možje in so se razvrstili ob hrzajoče konje, da bi jih raztovorili. »Zdaj smo se pa spet lepo preskrbeli!« se je tiho smehljal brhak mož in je pomolil skor¬ jico kruha malemu grivastemu konju. »Lepa bera, res!« je prikimal sosed. »Starega bo veselilo, da se je tako krasno posrečilo!« je potixiil vodič in je tepljal svo¬ jega konja po napetem vratu. Preden so začeli snemati tovore z upeha¬ nih živali, je prihitel glavni poveljnik tihega taborišča in je prijazno pozdravljal zado¬ voljne kadrovce. Oj uro je urno stopil predenj in mu na vojaški način kratko poročal o ponočnem na¬ padu. 15 »Tudi neko nemško gospodično sem za¬ jel, gospod major,« je končal z drhtečim glasom kakor hi se hotel pohvaliti in obenem opravičiti. »Gospodično —t To ni bilo prav. Kje je?« Ana je še sedela na malem konju. Ko je videla, da se ji bližata, je spustila Gjurov plašč. V mladostno in čedno lice ji je posvetil jutrnji svit, ki je naznanjal bližajočo se zarjo, rahlo rastočo izza daljnega obzorja. Krotka jutrnja sapa, nežno otresajoča tisočere bisere z mladega zelenja, ji je prijazno dihnila v krepko postavo; pod tenko mestno obleko so ji zdravo kipeli okrogli udje. Brhka ujetnica se je hotela spustiti z mirnega konjiča, ali major je urno priskočil in ji je vljudno poma¬ gal na tla. Začuden jo je pogledal v zardeli obraz in je počasi dejal: »Ne zamerite, gospodična, samo prečudno naključje vas nam je dalo. Jaz sem tukaj po¬ veljnik in vam vračam prostost. Moji ljudje vas spremijo do prve železniške postaje še danes, če hočete.« Gjuro je roteče tiščal v majorja, ki je od¬ ločno odkimaval. Kaj sta govorila, Ana ni razumela. Tudi odgovoriti ni mogla, ker se je kar zmedla, ko se je zagledala v zardeli G jurov obraz in nje- 16 - go ve plamteče oči, ki oo se željno zabadale vanjo. »Gospod major,« se je nazadnje našla in je cisto mirno govorila, »iz mojih papirjev ste videli, da sem potovala v vojaško službo. V moji domovini je beda, strašna beda, in zaradi bede sem tvegala svoje zdravje in vse..« »Zelo ste 'tvegali!« je 'kratko potrdil. »Ali nimate staršev 1 ?« »Imam. Moj oče je višji državni uradnik in strada. Zato sem se hotela umekniti od naše siromašne mize.« »Vaši starši niso poznali nevarnosti, v katero so vas poslali.« »Sila je sila.« »čast je čast — domov pojdite, gospo¬ dična!« »Gospod major!« je odločno dejala in se ozrla v Gjura, ki jo je nepremično gledal, »če grem od vas, pojdem morda po drugi poti, kamor sem se bila morala nameniti. Ampak vaši ljudje so se vedli ves čas tako spodobno in lepo, da jim tega ne bom poza¬ bila nikoli. Mislim, da bi mi med njimi ne pretila nobena nevarnost. Prosim, pri vas ostanem, če me v službo vzamete vi.« Gjuru se je obraz zasvetil v silni radosti. Tudi major, ki bi mu bila kaka drugačna odločitev neprijetna zaradi prosečih Gjurovih oči, se je oddehnil. Z lahkim poklonom je 17 dvignil roko ik čepici in se je nasmehnil; po¬ tlej se je obrnil do čete, ki je nemo stala in poslušala, čeprav ni razumela tujega go¬ vorjenja. »Sokoli moji,« je dejal, glas mu je malo drhtel, »ponošeni sem na vas! Ta tuja gospo¬ dična vas je pohvalila, da ste se vedli do nje kakor se morajo vesti pravi možje in ponosni Jugoslovani! Hvala vam, sokoli!« Četniki so se. naglo spogledali, potlej so se jim pogledi skromno pobesili in se spet uprli v zalo tujko. Po kratkem, ljubeznivem pogovoru z Ano in Grjurom je major poklical Paška in mu naročil: »»Spremi gospodično pod moj — , to se pravi, pod G jurov šotor,« se je naglo popravil, »in ji postrezi s čajem ali s kavo. Potlej pri¬ deva tudi midva.« * Ana je odšla s Paskom. Neka mirnost, neka posebna čudovitost in vroča želja po-ne¬ navadnih doživljajih so ji polnile- zavzeto srce; po žilah ji je plahi drhteča, skoraj vesela razburjenost. V domišljiji so ji začele vsta¬ jati čudovite povesti, ki jih je kdaj brala v starih knjigah. Ta globoka, skrivnostno še- lesteča bosta, veliko, skrito taborišče teh sko¬ raj topih, tihih ljudi, resni major in vljudni, žarnooki čtjuro so se ji zdeli čudovit okvir prezamimive povesti, ki se je začela strahotno 2 - iš - zapletati in prekrasno razpletati pred njo, zajeto in ujeto kraljično... Kdo bo junaški princ, ki bo z mečem v roki hotel oteti nedol¬ žno devico močnim, zagonetnim vitezom? In: Gjuro ali major ali (kdo bo zanjo tvegal silne, junaške rane z mladim, zlatim princem...? Major in Gjuro sta pregledavala obilni plen. »Glej, glej — tudi tobaka je dosti; pa čevljev, hvala Bogu; celo nekaj sukanca in perila... Izvrstno, izvrstno! Tu je še zaboj zdravil, ki jih bo vesel naš zdravnik ... O, moke in riža in kave in sladkorja kar cela obilica...! Kaj pa je tu notri? Konzerve, mesne konzerve! Dobro, kakor nalašč, saj jih potrebujemo prav krvavo!« Tako sta se veselila bogatega plena, ko je Pavo stopil pred nju in vprašal, kaj naj ukre¬ ne z ujetniki, ki so se že napili tople črni* kave. Vsi trije so obstali pred četico slabo oble¬ čenih, že postaranih mož, živahno se razgovar- jajočih s predrznimi kadrovci. »Za vas je konec vojne!« se jim je major smehljal. »Svoji ste med svojimi in nič hu¬ dega vam ne bo, če hote pametni in mirni in pošteni.« Vsakemu je segel v roko in se zanimal za njih osebne razmere. - 19 Mod ujetniki, ki so se že čisto sprijaz¬ nili z nenadno usodo, je bil tudi prileten, pod¬ desetnik z znaki enoletnega prostovoljstva. »To je dobro: v pisarni vas bomo potre¬ bovali. Ali ste zadovoljni?« »Sem, gospod major.« »Ali ste bili vodja teh ljudi 1« »Da, gospod major.« »Kaj so vsi naši ljudje?« »Razen enega, iki je primorski Italijan.« »Italijan? Bolje bi bilo, če bi ga bili pu¬ stili.« »Strahopetec je in kar nori od veselja, da mu ni več treba služiti v vojni.« »Italijan je Italijan: človek mu ne sme zaupati. — Pavo, pazi nanj!« »Pravi, da je krojač.« »Torej v krojačnico z njim!« »Kaj pa ste vi po svojem poklicu?« je dalje vprašal poddesetnika. »Bog ve! Pravijo, da sem pisatelj. Vča¬ sih -sem morda res. Vsekakor sem skušal ži¬ veti za umetnost, pa me je zmerom prav slabo preživljala. — Ime mi je Josip Zidarič.« »Kdor za umetnost umira, ne more živeti od nje. Za vsako opravilo so potrebne zmož¬ nost, dobra volja in vztrajnost pa pogum.« Zidarič, ga je začuden pogledal in je zardel. 2 * - 20 Med tem sta se približala katoliški in pra¬ voslavni vojni kurat. »Poslušajte!« je major nagovoril ujet¬ nike. »Kdor se prostovoljno priglasi v službo zelenega kadra, bo zdaj le _ prisegel, da hoče biti zvest in poslušen. Tisti, ki misli, da tega ne more ali noče, ostane kljub temu pri nas, in sicer kot ujetnik. — Roke gor, kdor hoče!« Razen dveh, treh so vsi dvignili roke, Italijan je bil prvi in jo je dvignil najvišje. Major ga je ošvrknil s temnim pogledom, omahljivce pa je prijazno vprašal, kaj jih ovira, da se ne prijavijo. »Cesarju smo prisegli zvestobo, drugemu je ne moremo! « »Odkod stel« »Iz Like.« »Potlej se vam ne čudim. No, vi niste krivi.« Nove kadrovce, ki so bili obeh ver, sta kurata zaprisegla in povabila k službi božji tisto jutro. »Oče, ali bi ne mogel opraviti spovedi!«, je neki novi kadrovec prosil pravoslavnega kurata. »Dobro, sinko, pojdi z menoj!« »Tudi jaz, oče, so se spomnili skoraj vsi, ki so bili pravoslavni. »Pridite, otroci, pridite!« se je pop raz¬ veselil. 21 Izmed katolikov je samo eden zahrepenel po verski tolažbi. »Zaikaj si se tako hal, da gospodična ne bi ostala pri nas?« ,je major vprašal G j ura, ko sta bila sama. »Všeč mi jo in vem, da nam lahko še dosti koristi, če je taka, kakršno si mislim.« »Rajši 'bi videl, da je ne bi imeli.« »Če bi odšla, bi šel za njo in bi jo privedel nazaj.« »Kaj si ob pamet?« »Brez Ane bi bil ob pamet in ob mir.« »Gjuro, nobenega nasilja dekletu!« »Poznate me, gospod major.« »Dobro, zaupam ti. — Ali kaj bo reklo moštvo? Kaj bo, če si bo vsakdo pripeljal žensko? In z isto pravico kakor ti?« »Gospodična je naša uslužbenka in nič drugega. Če bo meni še kaj več, to je v njenih in božjih rokah.« Major se je zagledal v pošteni Gjurov obraz, potlej se je krepko zasukal na peti in je rekel: »Pojdi k njej sam in jo pozdravi tudi v mojem imenu!« 22 II. Zelene čete. Gjuro je poznal življenje in ga je kljub temu rad imel. N 7 srcu mu ni zmerom rajalo veselje, mu niso brezskrbno pele pesmi lahko¬ miselnosti in dobre volje. Ni bil mož posebno solnčne radosti; bil je resen, trpek in zagrenel. t Ali kadar je stopil pred Arno, «e mu je — vsaj prve čase : — vsa samozavest skoraj plaho, ponižno stisnila v zadnji kotek srca; za vrat ga je davila nevidna zanka, da se mu je jezik v zadregi in okornosti valil in zatikal. Našel se je šele, ko ji je začel praviti o ustrojstvu zelenega kadra, tako imenovanega zato, ker se je zbiral in skrival v globokih ve¬ likih hostah. O tem je prav pogosto govoril z njo. Po¬ učeval jo je o namenih teh čet in jo živo in pretirano prepriČaval o njih potrebnosti, — tako goreče ji je pripovedoval vse to, kakor bi hotel tudi njeno .srce pridobiti za drzna opravila zelenega kadra. »A kakšno nalogo imajo te zelene čete, kakor jih sami imenujete 1 ?« je nazad¬ nje vprašala, ker ga ni dobro razumela. 23 Gjuro je malo pomolčal, kakor bi hotel premisliti, ali naj ji pove vse ali samo nekaj, potlej pa je rekel: »Prva naloga nam je, da zvabimo čim- več naših, to je jugoslovanskih ljudi, z bo¬ jišča, jim tako rešimo življenje, oslabimo vojsko in pospešimo konec vojne in jih pri¬ pravimo za drugo, zadnjo nalogo, ki nam jo bo dalo naše osvobojenje.« O vročih željah po svobodi in o sto- in sto¬ letnih bojih Jugoslovanov zanjo ji je govoril živopisno in navdušeno, da je kar drhtel in je nekaj tega ognja začelo greti tudi Ano, ki se ji je vse, 'kar je slišala, vse, kar je doživ¬ ljala, zdelo čudovito in nenavadno. »Neka velika, miselna vez, ki spaja te ljudi in jih ogreva, mora vendarle biti,« si je mislila. Na svoje oči je videla, kako mirno so ži¬ veli; še govorili niso preglasno, tako tiho je bilo med njimi. Nikoli in nikjer ni opazila nobenih spletk ali opravljanja. Nihče se ni upal ugovarjati nekaki nevidni notranji ustavi in nihče se ni pregrešil proti navadam taborišča. Kot bivši vojaki, kot rojeni kmetje in siromaki, vajeni pokornosti in ubogljivo¬ sti, so se lepo vdajali v vse. Ves ljud je res da živel mirno, a ta mil¬ je bil večkrat m učne ji kakor ne vem kaj. V plašni tihoti sredi globokih host je bilo marši- 24 komu neznansko hudo in samotno kljub šte¬ vilnemu tovarištvu. Življenje slehernega kadrovca je bilo ne¬ kako zase, skrivano in utajevano; pravo, no¬ tranje življenje se ni moglo, se ni smelo razo¬ devati. V vseh je koprnela samo ena misel: mi¬ sel na dom, — samo ena želja: želja po svo¬ bodi. Vsakogar je gnalo, kako bi se že skoraj razmahnil na vse roke v zdravju in svobodi ter kako bi se razgledal na vse oči v ljubezni in sreči doma, doma ... Hosta pa je zelenela in šelestela bogve kaj v njih domotožna srca. Solnce je postajalo od dne do dne topleje. Solnčni prihod po dolgih, deževnih dnevih jkn je bil ljub kakor kmetu prvi škrjanec. Zemlja, vsa hosta je jokala solze radosti in ljubezni. Zrak je bil poln omamnega vonja in nekega razdražila. Lepi dnevi so može po svoje vznemirjali in jim budili še nekakšne želje, še nekakšno gorko hrepenenje. Ob večernih urah niso mogli spati. Zbi¬ rali so se v gruče in so polglasno tiho peli otožne pesmi o mili domovini in o sladki lju¬ bezni voljne device. In čudno: vsakdo je v pesmi mislil bolj na Ano kakor na dom. Morda zato, ker mu je 25 bila Ana pred živima očmi, dom pa v srcu in samo v sanjah? Ana se je prav hitro in čisto udomačila med zelenimi četami. V poveljstveni pisarni je pridno opravljala delo, ki so ga ji dali, in se ni prav nič vznemirjala zaradi svoje nena¬ vadne usode. Po končanem dnevnem delu se je nekako predajala sama sebi. Sprva ji je bilo ob takih urah nekoliko samotno in dolgo¬ časno, vse pretiho in preresno, preskrito in zagonetno. Ali počasi je spoznala vse dejanje in nehanje zelenih četnikov, kakor so se tihi možje sami radi imenovali, spoznala jih je v dno srca in jih je rada imela. Kmalu je začela pobirati posamezne besede njih jezika. Z njimi je možem, ko jih je resno in vztrajno izgovarjala, napravila vselej velikansko ve¬ selje, polno priznanja in hvaležnosti. Vsi so jo prav radi imeli. Včasih so jim kar sredi dela omahnile roke in so se zamislili v bogvekaj, a če so izpregovorili, so začeli po¬ govor : »Kaj neki počne naša Švabi ca?« »Kaj? Piše, računa, piše.« »Da, računski podčastnik pripoveduje, da ji major daje dosti dela.« »Pa tudi oba naša popa in naš zdravnik jo imajo radi v bolnici.« »E, žal mi je, da se tudi meni ne razboli kakšna stara rana!« 26 »Vidi« ga!« je dregnil tovariš. »Da, strašno prav bi mi bilo, če bi jo ona prevezavala!« je šaljivec vzdihnil in se na¬ smehnil. »O, čudovito mehko roko mora imeti in dobro srce.« »Ko prevezuje, pravijo, dela zelo oprezno in venomer vprašuje, ali ne boli, ali ni pre¬ tesno in taiko.« »E, ni taka ne, kakor so tiste željne žen¬ ske, ki so se nagnale in navlekle v vojne bol¬ nice —« » — da ti požro, kar bi moral dobiti ti, in da pasejo svoje strastne oči nad tvojo raz¬ galjeno nagoto, ko te v vsej naglici mrcvarijo utrujeni in sitni zdravniki.« »Da, prav tako je bilo. Naša Švabica pa je čisto dete, milo in vdano in mehko. Kako se je zadnjič jokala, ko me je major zaprl ob kruhu in vodi, ker sem puško premalo osna - žil! — Bog ji daj zdravje!« Beseda jim je šla o razmerah v vojnih bol¬ nicah. Tisti, ki bi (bil rad, da bi mu Ana preve¬ zavala rane, se je domislil: »Ko sem bil prvikrat ranjen, so me za¬ vlekli v vojno bolnico tja noter v Arad. Rano sem imel na stegnu. Previjala mi jo je neka še mlada, precej obilna, čedna gospa. Mislim, da je bila Židinja. Seveda sem kmalu opazil, da je ne zanima samo rana, marveč tudi jaz 27 ves, kakršen sem bil, ko me je odkrivala in ocenjevala.« »Taras bi te bil rad videl, 'ko te je Ži¬ dinja v roke jemala!« se je smejal šaljivec. »Nazadnje me je začelo vse skupaj jeziti. Ko pride nekoč zdravnik, da bi me pregledal, in babnica z njim, sem ga prosil, ker sam nisem znal govoriti z njo, da ji v mojem imenu pove, naj reva ne previja po nepotrebnem in naj potrpi, da okrevam, potlej pa ji rad ustre¬ ženi. Doktor, bil je naš človek, se je malo na¬ smehnil in je. hotel iti naprej. Ali Židinja je po najinih oreh videla, da sva govorila o njej; ti¬ ščala je v doktorja, ki se je nekaj hranil in otresal, nazadnje ji je menda pa vendarle po¬ vedal. Zakaj zardela je kakor kri, strašno divje me pogledala in urno odracala. Tudi zdravnik se je umeknil. Na rahlo se je sme¬ hljal, z očmi, tako se mi je zdelo, mi je pome¬ žiknil.« »Pa vendar ni bilo prav, da si gospo osramotil pred zdravnikom. Reci, kar hočeš!« »No, jezila me je ženska, jezila me je rana in bolnice sem bil sit. Pa saj se je Židinja maščevala. Malo je manjkalo, da nisem od lakote in vsega hudega poginil, tako na miru me je poslej pustila.« »Prav je storila. Kaj ji nisi mogel skrivaj in sam obljubiti, če si mislil, da morešt« 28 »Kako’? Ali znam madžarsko, ali znam nemško?« »Kaj madžarsko, kaj nemško! Z zname¬ nji, na prste, na roke bi se bil zmenil! To je v vseh jezikih jednako,« se je smejal šaljivec. »Takih, kakor ti iz Arada, bi jih jaz znal nekaj povedati!« je vzkliknil lep, velik mož in se je pripognil nad svojim delom. »Ko sem si vbrizgnil,« je pravil drugi, »pod kožo levih meč tukajle tisto strašno me¬ šanico iz petroleja, soli, sladkorja in še nekih drugih snovi, mi je noga kar čez noč močno otekla; odprla se je strašna rana in zelo, zelo razbolela.« »Poznam tista vbrizganja. Na soškem bo¬ jišču si je marsikdo življenje rešil z njimi. Zakaj ko so pripravljali kak nevaren naskok, ti je bilo samo hitro vbrizgniti nekaj tistega hudega spaka, pa si smel odšvedrati lepo kam nazaj v zavetje.« »Samo nevarno je bilo: marsikdo je bil ob dotični ud.« »Bolje ob ud kakor ob glavo!« »No, mene so odpravili v vojno bolnico v Ljubljani. Tam so mi rešili nogo, pa ne lahko. Od tam sem šel na dopust, z dopusta pa sem¬ kaj, kakor sem bil nameraval. Ljubljane se rad spominjam. Naša bolnica je bila v neki vojašnici. Dolgočasno ni bilo. Zmerom nas je kdo obiskal: visoki častniki, odlični gospodje, 2 $ lepe, dobre gospe in prav dosti preprostih, ubogih Ljudi, ki so nam prinašali razna darila. Najbolj in najrajši se spominjam neke še prav mlade gospodične. Nosila nam je cigaret in sadja. Dejali so, da je obiskovala samo mo¬ štvo, v sobe za častnike ni hodila.« »O, Bog ji daj srečo pri otrokih in pri živini! Drugače so gospe in gospodične naj¬ rajši hodile v častniške sobe.« »Tista ne! Med nas je hodila in vselej se je jokala, ko je šla domov. Pravili so, da ima brata na fronti, drugi so trdili, da tisto ni brat, ampak ženin.« »Da, in vas je obvarovala, da bi kdo drugi tudi njenemu bratu, ali kar je že bil, storil dobro, če bi ga zadela nesreča.« »Nič se mu ni moglo zgoditi, tako smo Boga prosili, da bi jo obvaroval bridkosti!« je verno sklenil pripovedovalec in vzdihnil. »Če ni pobegnil s fronte, ga tudi Bog ni mogel obvarovati!« »Slovenci nimajo zelenega kadra. Sloven¬ ski vojni ubežniki, kolikor jih je, se posa¬ mezno skrivajo po hostah in gorah. Njih do¬ movina je preveč v območju vojnih podjetij. Slovenci se dajejo radi ujeti, da se jim ni treba bojevati za tujce. Ali za časa Napole¬ ona so imeli močne zelene kadre.« »Že takrat?« 30 »Tako mi je na bojišču pravil neki Slo¬ venec. Pa tudi kasneje so menda imeli mla¬ deniči, ki niso hoteli služiti v vojski, svoja pribežališča v hostah in po gorah.« »O tem sem slišal. Bilo je nekakšno slo¬ vensko uporništvo.« »Prav je bilo, kar je bilo!« Počasi jim je zmanjkalo besedi. Zami¬ šljeno so opravljali vsak svoje delo. Tu, tam je kdo vzdihnil, ali tako tiho, da ga še tovariš ni slišal. »Zdaj pa še znotraj dobro z mastjo na¬ mažite topovske cevi, da jim grob ne ho ško¬ doval!« je ukazoval mož, ki je menda imel nekaj besede pri takem delu. »Potlej pa na¬ mažemo še strelivo, da bo spet mir za teden dni.« Nato so zavlekli topove v izkopane, z de¬ skami obite in s hlodi podprte jame na bližnji rebri, dobro zapažili vrata in jih lepo obložili z važami. Strelivo, kolikor ga niso spravili pri to¬ povih, so zakopali v plitve rove, prekrite z deskami in zemljo in važami. Ko so pospravili vse sledove svojega dela, so se obrnili domov. Ob poti so rastle razne divje cvetke. Gredoč so se možje pripogibali in jih trgali. Najspretneji med njimi je zvil šopek in ga v imenu vseh nesel »Švaibici«. »Naj ima veselje z njim,« so govorili. »In da je ne bo preveč strah v tej strašni bosti.« Ana je bila vesela cvetočega pozdrava. Cvetje si je spretno vtikala v lase, za pas ali na prsi. In to ji je podajalo še posebno prelest. »Glej, vsak dan se me spomnijo,« je hva¬ ležno mislila in jih še rajši imela. Ob večernih urah je odgrnila vhod svo¬ jega šotora in je poslušala njih tihe pesmi. Kako nežno in mehko so se s šelestenjem mlade hoste zlivale v bajen, omamen spev! Otožnosladka mehkoba jo je oblivala s pri¬ jetno grozo. Zakaj tudi v njenem srcu so se dramili pomladni čari. Zdelo se ji je, da nad vso prirodo plava z velikimi, mogočnimi krili nevidni duh ljubezni, življenja. Med druge odmeve omamnega speva se je mešalo šume¬ nje nevidnih kril, z njimi je mehko vel dih sve¬ tih nebes samih ... In kam vse so ji ob urah samote uhajale begotne misli! Ali kjerkoli so se lepe in čiste borile s koprnenjem njenega mladega živ¬ ljenja: — zmerom so prijetno razburjene, željno pričakujoče in snujoče našle gladko pot v to vonjavo, šelestečo, tiho in vendar tako živo in polno hosto, v sredo najčudovitejih, najzagonetnejih ljudi. Kako je bila prišla mednje, kako ji je bilo pri njih, to ji je bil čudovit in n ena- 32 Vaden dogodek, kakršnega ne pozna zlepa tudi najlepša, najnenavadneja pravljica ne. V vsej čudovitosti ji je manjkal samo tisti zlati princ, da bi junačil in se bojeval z bajnimi vitezi, ki so jo zaprli v prostran grad brez oken in brez vrat. Ali mehke sanje o princu in vitezih in gradu so se precej utrnile, ko je sedel prednjo G j uro; obsula so jo druga, dolooneja, tako rekoč bolj življenska čuvistva. Neka čudna drhtavica ji je igrala po živcih, ko jo je gledal z vso silno, zdravo moško močjo svojih seva¬ jočih oči. G j uro je bil uglajenega, mestnega ve¬ denja. Če bi bil prišel v kakšno velegospo- sko druščino, bi se bil znal vesti brez vsake najmanje zadrege. Nihče ne bi slutil, da se klanja in laska Gjuru Saviču, umnemu, spret¬ nemu in bistroglavemu junaku zelenih host in snubečemu oprodi ujete kraljične. Včasih je njegove paleče oči kar niso mogle izpustiti. Prižigale so tudi njej rde¬ čico na licu, rdečico samoljubja in samozado¬ voljnosti, morda tudi ničemurnosti. Rdečica je kar gorela, ko mu je srce skočilo na dlan in ji je trepetalo pred začudenimi očmi. »Ana, oprostite mi, da omrtvevam in ob- nemagujem pred vami: — ali brez vas ne bi mogel biti! \ i ste mi življenje, vi ste mi sreča, ki sem jo iskal zaman po vsem svetu. A zdaj 33 vem, da ste mi samo vi ves ubogi bližnji iri ves lepi daljni svet!« »Kakšen svet 1 ? Ali poznate kaj sveta?« je odpeljavala viša rdeča in drhteča. »Poznam, še predobro poznam!« Preprosto, neolepšaeo ji je pripovedoval, kako je skoraj kot nepismen dečko šel po svetu,'v tujih deželah >se naučil nekaj jezikov in dosti spretnosti ter kako je kot vesel pote¬ puh in lahkomiseln pustolovec prebega! in predirjal široki svet in ga zasmehoval in va¬ ral, varal. Zakaj ves svet se mu je zdel krivi¬ čen in neumen, sam vase zaverovan... Kak¬ šna pravica je to: vse je goljufal, vsi so bili neumneji od njega, pa vendar so bili spo¬ štovani, ugledni ljudje, mogočna, objestna go¬ spoda brez srca, ■—• samo on je bil zaničevan potepuh brez strehe, miru in pravice? In vsakdo ga je smel brcniti! Kako strašno bi se bil maščeval, če bi bil mogel, kar na drobne kose bi bil rad zdrobil ves svet! Res da se je dosti naučil po svetu, res da bi mu moral biti hvaležen za marsikaj, — ali res je tudi, da so mu človeške zveri nalile v preprosto srce dosti žolča in strupa ... Ana ga je vsa odrevenela od osuplosti nemo poslušala in se je kar prestrašila, ko je sklenil: »Lep je svet, čudežev in lepot je poln, — in vendar ga sovražim z vsem srcem, z vsako 3 54 kapljico svoje krvi! O, sovražim ga, so¬ vražim ...!« V zadregi se mu je boječe nasmehnila. »Ne, vas imam rad,« se je naglo popravil; »rad vas imam kakor sem imel rad vse silne lepote, ki sem jih v boju s svetom občudoval.« Tako je Ana spoznavala Gjurov značaj iti njegovo ljubezen. Preprosti in vendar zelo vešči mož, ki je sovražil svet, ker se mu je zdel krivičen in neumen, ji je postal prija¬ telj. Saj ni moglo biti drugače. Vrhu tega ji je bila neka posebna slast, da je gledala ob svojih nogah tega čudovitega, tega zagonet¬ nega moža, ki jo je bil na prezanimiv način otel svetu in jo odvedel v bajni zeleni grad brez oken in brez vrat. In zdaj ji je ob tihih urah božajoče nežnosti, ko se človeku otaja srce, da mu z je¬ zika odskakuje sama, čista resnica, še bolj razgaljal svoje zanimivo in živopisno živ¬ ljenje. Naveličal se je bihbeganja po svetu, zaže¬ lel si je bil pokoja. Po neskončnem trudu in stradanju se mu je nasmehnila dobra sreča. V lepem, ve¬ likem, bogatem Trstu si je ustanovil ne¬ kakšno trgovinico in se zaupno zazibal v sladko misel, da je konec beganju po zlobnem svetu. 35 Ko .se je seznanil z Elo, lepo in živahno hčerko nekega nemškega priseljenca, mu je do popolne in največje sreče manjkalo samo še to, da hi predraga deklica blagovolila Čim- prej vzeti v svoje mehke roke ves njegov skromni, a lični domek. Sem bi valil prednjo svoje upehane trude, bi jo kitil z zvezdami vsega visokega neba in bi se od blaženosti in zadovoljnosti topil pred krotkimi pogledi nje- n ih milih oči... Vse je bil že pripravil, vsi zvonovi so mu že peli v slavje nej srečne j ega, velikega dne, ki je zanj otroškovemo prosil dobrega in pra¬ vičnega Boga: — na, pa se je kar naenkrat vse podrlo. Hudoben človek, zvit in hinavski, ga je osleparil. Ob vse je bil. čez noč je bil golih rok in praznega žepa. Zdelo se mu je, da se je zgodilo zato, ker je sam nehal varati svet. Bolj zaradi Ele kakor zaradi samega sebe, izgubljenega truda in goljufanega upa¬ nja je skoraj omahnil pod nenadnim udarcem. No, Ela se je kratko zamislila in je vzela natanko tistega poštenjaka, ki ga je osleparil in vrgel iz vseh nebes! O, tedaj pa mu je zakipela samosvoja kri in se uprla. Nesrečo bi bil prebolel, — poni¬ žanja, žalitve, osmešenja ni znal, ni hotel pre- 3 * 36 trpeti, ampak je šel in je Pili ubil ženina, da se je maščeval obema za vse! Ali je bilo to kaj hudega? Kaj si ni le sodil sam, ker mu krivični svet ne bi bil hotel pomagati do poštene pravice? V ječi ga je potrjeval v takih nazorih o življenju neki močno učen jetnik, že star mož, na svetu do tačas edini tuji človek, ki je so- čuvstvoval z njim. Iz ječe so ga gnali na bojišče, da bi trpel in umrl za tuje koristi, za tuje sleparje, ki se imenujejo — »domovina«! Ob prvi priliki je pobegnil in je z major¬ jem in nekaterimi somišljeniki ustanovil ze¬ leni kader. Oče zelenega kadra je upor zoper tuje gospodarje, mati mu je ljubezen do svobode in življenja, a brat in sestra sta mu vera in upanje v zmago ljudske pravice, boter in botra sta in ostaneta boj in maščevanje...! — Ana je kar drhtela od razburjenja. S strahom in z občudovanjem mu je gledala v zardelo moško lice in v sevajoče junaške oči. Kakšen čudovit, nenavaden mož —! Vendar se je vsa in popolna njegova pre¬ teklost še zmerom skrivala v tajno, megleno skrivnost. Nič čudnega se ji ni zdelo, da ga je imela čezdalje rajši in da ji je bilo kar težko, ko je večkrat sredi najlepše, najslaje zasanjenosti 37 skočil in šel pogledat straže, na gosto in skrito posejane okoli in okoli taborišča, ali pa nad¬ zirat tiho moštvo, ki je urejalo orožje in.sna- žilo strelivo, zmerom zakopano v zemlji ali skrito po skalnih in drevesnih duplinah. Rada ga je imela morda prav zato, ker se ji je zdel tako skrivnosten, tako zagoneten kljub teinu, da ji je dosti, skoraj še preveč pripovedoval iz svojega življenja. Z rahlo roko je včasih skušala privzdig¬ niti zaveso izpred njegove meglene pretek¬ losti. Pa vselej se ji je čudno, malo manj ko grenko nasmehnil in jo spretno speljal v čisto drugo smer živahnega, pogovora. Dosti ji je pripovedoval o šegah doma¬ čega življenja, o turškem gospodstvu, o haj¬ dukih in o hudih, strašnih bojih, ki so bili vi¬ hrali v tistih krajih. Takih povesti ni slišala še nikoli. Njih čudovite, včasih lepe in nežne, včasih trde in grozne nenavadne dogodke je strme poslušala. »Koliko poezije!« se je glasno čudila. Nekoč jo je pobožal po lepi beli roki in ji je začel praviti povest o begu Aliju Bukovcu. (Tovoril je ognjevito, včasih malo otožno, vča¬ sih kipeče. Kar oči ni mogla umekniti z nje¬ govega lica, zardevajočega in bledečega v na¬ glem pripovedovanju. Povest se je godila v njegovem rojstnem kraju in ji je hudo segla v zavzeto srce. 38 III. Uporniška kri. Beg Ali Bukovac, še prav mlad in krepak, črnkast mož, je slonel v visoki lini svoje silne bele kule, prežeče s kamnitega gorskega sle¬ mena v široko, ravno dolino — slonel in pazilo prisluškoval pastirjem, njih pesmim in kri¬ kom, ki so se lovili s hriba,na hrib. Po vsem hercegovskem pašaluku je/slovel kot blag in pravičen gospodar ,svojih/podtožnih vasi. Ali danes mu je temnelo li(^|iz oči mu je gorelo. »Zakaj se ne oglasil^?e je vznemirjal. Solnce je skoraj že spolzelo v zaton. Zlati dež večernega žarenja je obsipal vso strmo in široko planino, a bele pečine golih bregov so gorele v krvavem svitu. Dva krokarja sta se naglo peljala v nizke, krevljaste in grčaste hrastiče med skalovjem; nad njima se je v velikih krogih leno vozil mogočen jastreb, preden ga je vzel nazobčan greben sivih skal. »Kaj je! Zakaj se ne oglasi kakor zme¬ rom!« so se mu skoraj v nejevolji ukresale bulječe, črne oči; košate obrvi so se mu ne¬ koliko stisnile in naježile. Sklonil se je iz line, pogledal na desno v krčevite strmine, poslušal na levo po valovito ubranem gorskem slemenu in odločno vstal. 39 Naglo si je pogladil močne, ob ustnih kotih vi¬ seče brke, vteknil za široki usnjati pas silni handžar, snel s stene lepo okovano puško in hitel na dvorišče. V senčnem kotu štirikotnega dvorišča je ob vodnjaku stala njegova mati in se pol¬ glasno pogovarjala z rdečekljunimi golobi, ki so jo domače obletavali kakor bi jo terjali še za zobanje, preden bi se morali skriti v pod¬ strešne golobinjake. Sredi dvorišča je na vseh štirih čepe le¬ žal velik kocinast pes in krustaje drobil ve¬ liko ovčjo kost, ki mu je bila ostala opoldne. »Ali moj, kam ti je junaška pot, ko nisi še večerjal?« se je začudila mati. »Ko se vrnem, mi pripraviš večerjo,« je malomarno rekel beg Ali in si vrgel puško na ramo. Pes je spustil kost in veselo skočil h go¬ spodarju. »Dobro, Čuvaj, z menoj pojdeš,« se je na¬ smehnil in na lahko odrival prilizujočega se psa. »Sinko, sokole lepi —,« je stopila za ple¬ čatim sinom mati. »Pojdi, pokaži se Zulejki, da te vidi!« »Po večerji, mati,« je odgovoril sin in počasi šel proti izhodu; gredoč in samo kar tako, skoraj nehote je pogledal v gosto za¬ mreženo okno na levi strani. 40 Za omrežjem se je .zgenila senca; in ko je beg Ali prišel do’ izhoda, je pritekla po strmih, kamenitih stopnjicah visoka, vitka Zulejka, njegova mlada žena. »O lepi, dobri moj sokole,« je veselo dro¬ bila, »glej, pripravila sem ti kave in čibuk in sem čakala na sladko srečo tvojega obiska ... O —!« Še preden je mogel kaj reči, je privzdig¬ nila zastor izpred obraza in ga vrgla nazaj po glavi. Belo in rdeče lice ji je zažarelo, črešnjeva usta so