vzgoje Področja Vzgoja, december 2023, letnik XXV/4, številka 100 41 Članek predstavi začetke jezuitskega redovnega gledališča in opiše jezuitsko dramsko dejavnost v Ljubljani. Oriše šolske in verske predstave ter procesije in opozori na izvedbene zakonitosti predstav ter poudari njihov prispevek k slovenski gledališki zgodovini. Monika Deželak Trojar, dr. zgodovinskih znanosti, znanstvena sodelavka na ZRC SAZU, se poklicno posveča slovenskemu slovstvu, jezuitskemu gledališču ter zgodovinopisju 17. in 18. stoletja. Začetki in razvoj jezuitskega gledališča Pomembno področje jezuitske dejavnosti je bilo tudi gledališče. Čeprav so bili jezuiti do dramatike sprva zadržani, so se je opri- jeli kmalu zatem, ko so se odločili, da v središče svojega redovnega poslanstva po- stavijo šolstvo. Potenciale dramske dejav- nosti so izkoristili v izobraževalne, vzgojne in dušnopastirske namene: z njo so učence urili v javnem nastopanju, spodbujali nji- hove jezikovne ter govorniške spretnosti in jim približali verske nauke ter praznike cerkvenega leta. Gledališče je bilo odličen način zunanje prezentacije uspešnosti nji- hovega dela. Na začetku obstoja jezuitskega redovnega gledališča je glavno vlogo v njihovih pred- stavah igrala latinščina, ki je bila glavni učni predmet njihovih gimnazij. Cilj gim- nazijskega pouka je bila priprava na visoki študij, za katerega je bil nujni pogoj zna- nje latinščine: ne le poznavanje slovničnih struktur, ampak tudi sposobnost javnega nastopanja in pisanja. Pozneje, zlasti od začetka 18. stoletja dalje, so se v jezuitskih gledaliških predstavah začeli pojavljati tudi ljudski jeziki. Dramska besedila so nastajala večinoma sproti, pisali so jih patri, ki so bili zadolže- ni za uprizoritev ob določeni priložnosti. Bistvo jezuitskih predstav je bilo v uprizo- ritvi, zapis besedila drame je predstavljal le pripomoček za uprizoritev, zato je večina dramskih besedil ostala v rokopisu in se pozneje izgubila. V glavnem so tiskali le periohe. T o so bili gledališki listi s kratkimi povzetki posameznih dejanj drame in po- gosto tudi z imeni nastopajočih. Jezuiti so pripravljali tako šolske kot verske predstave. Če ni bilo kakšnih večjih druž- benih pretresov, vojn, bolezni in naravnih ujm, se je v kolegijih zvrstilo več predstav Jezuitsko gledališče letno. Med šolskim letom je vsak razred, stopnji znanja primerno, pripravil svojo predstavo; vsaj enkrat letno – pogosto tudi večkrat – pa je združilo moči več razredov. Jezuitsko gledališče v Ljubljani Jezuitski kolegiji na širšem ozemlju slo- venskih zgodovinskih dežel niso bili izje- ma. Gledališke predstave so izpričane za kolegije v Ljubljani, Gorici in Trstu. Prvo uprizoritev v Ljubljani so jezuiti pripra- vili že takoj po prihodu leta 1597 in nato gledališko dejavnost gojili vse do razpusta reda 1773, skupaj to- rej 176 let. Prirejali so tako šolske kot verske predstave in procesije. Obrav- navali so podobno tematiko kot dru- god: biblične teme, legende svetnikov – zlasti mučencev, po- membne dogodke iz jezuitske redovne zgodovine, zgodnje- krščansko zgodovi- no, pogansko antiko in svetno ter cerkve- no zgodovino. Šolske predstave so sprva prirejali ob začetku šolskega leta in jih povezali s podelitvijo nagrad najboljšim učencem za preteklo šolsko leto, pozneje pa so jih prenesli na za- ključek šolskega leta. Večje šolske pred- stave so uprizarjali tudi v pustnem času. Kot kažejo posvetila ohranjenih dramskih besedil in perioh, so se s svojimi predstavami radi poklonili po- membnim osebnostim, ki so jih obiskale, počastili dobrotnike kolegija in še dodatno povzdignili najpomembnejše dogodke v mestu (npr. imenovanje novih škofov, de- želnih glavarjev ipd.). Verske predstave v Ljubljani so bile pra- viloma krajše in organizacijsko manj zah- tevne. Njihov glavni namen je bil podkre- piti dušnopastirsko dejavnost. Pospremile so praznovanja pomembnejših cerkvenih praznikov (božič, dnevi pred pepelnico, Naslovnica latinske periohe drame z naslovom Zmaga kristjanov nad Turki pri trdnjavi Sisek, 1685. Vir: Semeniška knjižnica Ljubljana, Janez Gregor Dolničar, Miscellanea, S II, 3/12 vzgoje Področja 42 Vzgoja, december 2023, letnik XXV/4, številka 100 veliki teden (pasijonske procesije, igrani prizori ob božjem grobu), binkošti, te- lovo, Marijino vnebovzetje) ter godov- nih dni jezuitskih svetnikov. Med verske predstave štejemo tudi dramsko dejavnost Marijinih kongregacij. V Ljubljani je bila npr. v njihovi pristojnosti spokorniška pasijonska procesija na veliki četrtek. Stal- nica je bila tudi dramska predstava med osmino praznika Sv. rešnjega telesa, ko se je na nedeljo po tem prazniku po ljubljan- skih ulicah odvila procesija in se zaključi- la z dramo, ki je ljudem skušala približati skrivnost Najsvetejšega. Prizorišča ljubljanskih jezuitskih dram so bila raznovrstna. Največkrat so jih upri- zarjali v zaprtih prostorih (v posameznih razredih in večnamenski avli gimnazijske- ga poslopja). Prvi gledališki avditorij so v ljubljanskem kolegiju zgradili leta 1618. Ko je bilo leta 1658 dograjeno novo gim- nazijsko poslopje, so novi avli dodali oder s petimi spremenljivimi prizorišči in raz- ličnimi odrskimi stroji. To je bila za tisti čas za Ljubljano velika pridobitev. Igrali so tudi v cerkvi (npr. igrane prizore ob bož- jem grobu na veliki petek) in na prostem (na dvorišču kolegija, na jezuitskem po- sestvu pri današnjem tivolskem gradu, na mestnih ulicah: statični in igrani prizori, ki so popestrili procesije). Jezuiti so težili k temu, da se je v vlogah igralcev preizkusilo karseda veliko nji- hovih učencev. Zato ne preseneča, da je bilo število vlog v njihovih dramah vedno precej veliko. V pomembnejših predstavah so igrali predvsem učenci višjih razredov. Učenci, ki so stanovali v seminarju oz. konviktu, so poskrbeli za glasbeno opremo uprizoritev. Večina predstav v Ljubljani je bilo javnih in do- bro obiskanih. Če sodimo po ohranjenih pričevanjih, se je lahko v jezuitski avli, na dvorišču ali cerkvi na predstavah zbralo tudi več sto ljudi. Če so bile šolske predstave pri nas veči- noma latinske in kdaj pa kdaj tudi nem- ške, pa je za verske predstave in procesije upravičeno mogoče domnevati, da brez vsaj občasne vključitve slovenščine ni šlo. Slovenščina je mesto na jezuitskem odru večkrat našla v obliki pesmi, ki so se iz- vajale v igranih dialogih ali krajših pri- zorih. Najverjetneje pa se je uporabljala tudi v obhodni igri Paradiž, ki so jo po Ljubljani in njeni okolici igrali revni je- zuitski učenci. Zaradi jezikovnih meja latinščine so v predstavah velik poudarek namenjali vi- zualnim elementom, tj. slikam in emble- mom. Emblemi so bile posebne slikovne podobe, s pomočjo katerih so prikazali določene zamisli, moralne resnice ipd. Po- dobam so dodali trakove ali table z napisi. V predstavah so pomembno vlogo odigra- le tudi personifikacije kreposti in grehov. Poseben poudarek so dajali neverbalni komunikaciji, mimiki in gestiki. Sporo- čilo predstav so ljudem skušali približati z vokalno in instrumentalno glasbo, ki je simbolizirala odrsko dogajanje in skušala vplivati na čute gledalcev. Za posamezne ljubljanske predstave so v virih izpričani tudi baletni vložki. Vrhunce dramskega dogajanja so poudarili z odrskimi učinki, npr. z ognjem kot simbolom peklenskega brezna, z vodometi, svetlobnimi učinki ipd. Vtis na občinstvo so želeli narediti tudi s slikovito scenografijo, bogato odrsko opremo in razkošnimi oblačili. Sledi jezuitskega gledališča pri nas in njegov pomen Po razpustu leta 1773 je jezuitski red utr- pel veliko škodo, saj se je veliko redov- nega gradiva porazgubilo ali uničilo. V Ljubljani je dodatno uničenje povzročil požar, ki je junija 1774 zajel stavbo kole- gija. Tako se je večina neposrednih virov o jezuitskem gledališču v Ljubljani izgu- bila. Po srečnem naključju lahko sledi za ljubljanskimi jezuitskimi predstavami iščemo v ohranjenih jezuitskih dnevni- kih in v letopisu kolegija. Še večja sreča pa je, da se nam je ohranilo lepo število perioh, natisnjenih vsebinskih povzet- kov pasijonskih procesij in malo manj kot trideset rokopisov celotnih dram. Največ zaslug za to gre zbirateljski žili- ci Wolfa Engelberta Auersperga (1610– 1673) in Janeza Gregorja Dolničarja (1655–1719). Prvi je bil velik ljubitelj knjig ter umetnosti in mecen ter dobro- tnik ljubljanskega jezuitskega kolegija, drugi pa pravnik in zavzet popisovalec preteklosti Ljubljane. Glavni prispevek jezuitskega (čeprav ve- činoma latinskega) gledališča v Ljubljani je, da je zaradi dolge prisotnosti in rednih predstav omogočilo postopno zorenje tako igralcev kot občinstva. Oblikovalo je njihov dramski okus in postavilo temelj za nadaljnji gledališki razvoj. Vpetost domačega prebivalstva v vsa področja jezuitskih predstav – tako v izvedbenem kot recepcijskem smislu – je pripomogla k bolj celostni dramski izkušnji, ki je v ljudeh vzbudila potrebo po stalni dosto- pnosti gledališča. Temu pritrjujejo šte- vilna gostovanja nemških in italijanskih gledaliških skupin v Ljubljani, zanimanje za italijansko opero ter poznejša vzposta- vitev stanovskega in postopno rojevanje slovenskega gledališča. Najzgovornejši dokaz o dolgoročnosti vpliva jezuitske redovne dramatike je primer Antona To- maža Linharta, ki je med šolanjem pri je- zuitih v Ljubljani prišel v stik z njihovim gledališčem in pozneje postal začetnik slovenskega gledališča. Referenčna literatura • Deželak Trojar, Monika (2020): Jezuitska dramatika in gle- dališče na Slovenskem. Jezik in slovstvo, letnik 65, št. 3–4, str. 167–182. • Deželak Trojar, Monika (2020): Teoretska opredelitev in vlo- ga dramatike v jezuitskem redovnem ustroju. Primerjalna književnost, letnik 43, št. 2, str. 141–169. • Škerlj, Stanko (1967): O jezuitskem gledališču v Ljubljani. V Mirko Mahnič, Dušan Moravec (ur.): Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja (tretja knjiga, 10, str. 146–198). Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. • Škerlj, Stanko (1973): Italijansko gledališče v Ljubljani v prete- klih stoletjih. Ljubljana: SAZU. Naslovnica natisnjenega vsebinskega povzetka jezuitske pasijonske procesije, 1687. Vir: Semeniška knjižnica Ljubljana: Janez Gregor Dolničar, Miscellanea, S II, 1/28