413 JUBILEJI, 409–4262023 Darja Mihelič: Petdeseta obletnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa je leta 2022 praznoval več okroglih jubilejev, povezanih z njim: 75, 50 in 45-letnico.V okviru Inštituta za zgodovi- no Akademije znanosti in umetnosti je bila 1947 ustanovljena Sekcija za občo in narodno zgodovino. Upravnik inštituta in načelnik sekcije je postal akad. Milko Kos. S sklepom predsedstva akademije je 1972 sekcija postala samostojen inštitut z imenom Inšti- tut za občo in narodno zgodovino, ki je bil 1977 po svojem idejnem očetu preimenovan v Zgodovinski inštitut Milka Kosa. V letu 2022 je minilo tudi 130 let od rojstva in 50 let od smrti akad. Milka Kosa (12. 12. 1892 – 24. 3. 1972). Lanskoletni jubileji so bili pobuda za ta spominski zapis. Zametki inštitutov Mlada, leta 1938 ustanovljena Akademija znano- sti in umetnosti v Ljubljani se je po drugi svetovni vojni iz prvotne zasnove preoblikovala po sovjetskem zgledu.1 V Začasni uredbi o Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani iz 6. septembra 1945, beremo: »Za pravilno upravljanje, obravnavanje in usmerjanje znanstvenih ali umetniških prizadevanj Akademija ustanavlja in upravlja v okviru razpoložljivih sredstev raziskovalne znanstvene institute s primernim števi- lom znanstvenih sodelavcev (aspirantov, kandidatov za akademijski doktorat itd.).« Pri delu v oddelkih in odborih razredov so smeli sodelovati tudi plačani nečlani Akademije.2 Delokrog Akademije je zajemal znanstvena razi- skovanja v inštitutih in kolektivna dela v komisijah, objavo doseženih rezultatov ter skrb za pridobitev in vzgojo novih mladih znanstvenih in umetniških delavcev.3 Akademija je že v letu 1945 ustanovila ke- mični raziskovalni inštitut ter osnovala 11 delovnih odborov in komisij. Odbor za objavo srednjeveških urbarjev Slovenije in Odbor za historično-topograf- ski leksikon srednjeveške Slovenije sta skupaj z Od- borom za umetnostno zgodovinsko raziskovanje in 1 Tajnikovo poročilo o delu Akademije v letu 1946 na Glavni skupščini 21. decembra 1946, Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Druga knjiga 1943–1947. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1947, str. 144–151; Gabrič, Aleš: Slovenska akademija znanosti in umetnosti na politič- nem prepihu svojega prvega desetletja. Zgodovinski časopis 65, 2011, št. 3–4, str. 438–457; Oset, Željko: Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti Razvoj najvišje znanstvene in umetniške ustanove (1945–1992). Ljubljana: SAZU, 2017 (el. knjiga). 2 Letopis 2, str. 11–17; člen 3, str. 1; člen 7, str. 12. 3 Letopis 2, str. 136–143. Arheološko komisijo sestavljala segmenta kasnejšega Inštituta za zgodovino. Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umet- nosti iz 1948 določa, da pri izvrševanju nalog Aka- demije, njenih zavodov in ustanov lahko sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki in omenja zavode (inštitu- te), komisije, odbore, laboratorije itd., v katerih naj bi Akademija opravljala znanstveno raziskovalno delo.4 Tudi leto dni kasnejše prečiščeno besedilo zakona, izdano 11. maja 1949, govori o zunanjih znanstvenih sodelavcih Akademije in o akademijskih »zavodih«.5 Zakonska določila je povzel Statut Slovenske akademije znanosti in umetnosti 11. julija 1949. Na- vaja, da za izvrševanje znanstvenih in umetnostnih nalog Akademija ustanavlja raziskovalne zavode (in- štitute), laboratorije, komisije, svete, odbore, sekcije, kabinete, biblioteke, muzeje in druge potrebne usta- nove. Podrobneje govori tudi o znanstvenih sodelav- cih Akademije:6 Po smernicah pristojnih razredov ali upravnikov zavodov naj bi samostojno opravljali 4 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tretja knjiga 1948–1949. Ljubljana: SAZU, 1950, str. 7–14; 14. člen, str. 10; 22. člen, str. 13. 5 Letopis 3, str. 17–23 (objavljeno tudi v: Letopis Slovenske aka- demije znanosti in umetnosti. Četrta knjiga 1950–1951. Ljub- ljana: SAZU, 1952, str. 7–13); 12. člen, str. 20 (tudi: Letopis 4, str. 10); 18. člen, str. 22 (tudi: Letopis 4, str. 11). 6 Letopis 3, str. 23–38 (tudi: Letopis 4, str. 14–29); 6. člen, str. 25 (tudi: Letopis 4, str. 16); 19., 20., 21. in 22. člen, str. str. 28–29 (tudi: Letopis 4, str. 19–20). Akademik Milko Kos, po katerem se imenuje Zgodovinski inštitut. 414 JUBILEJI, 409–426 2023 znanstvena dela in raziskovanja v ustanovah in za- vodih Akademije. Predsedstvo Akademije naj bi pri ustanovah Akademije izmed graduiranih ali diplo- miranih absolventov univerze in drugih visokih šol nastavljalo znanstvene aspirante.7 Glede uprave in vodstva zavodov in drugih usta- nov Akademije statut določa:8 Znanstveni zavodi (inštituti) in laboratoriji Akademije so upravno po- drejeni predsedstvu Akademije v sklopu razreda, v katerega sestav spadajo. Vodijo jih upravniki. Vsak zavod (inštitut) Akademije ima znanstveni svet, ki ga sestavljajo upravnik, s sklepom skupščine določeni člani Akademije ter visoko kvalificirani znanstveni sodelavci Akademije. V znanstveni svet lahko skup- ščina Akademije pritegne tudi druge strokovnjake. Znanstveni svet usmerja znanstveno delo zavoda (in- štituta). Zgodovinski inštitut in njegove vsebinske usmeritve Statutu Akademije so dodani izvlečki iz desetih inštitutskih statutov.9 Glavne naloge Inštituta za zgodovino10 so bile v sekciji za občno in narodno zgodovino: a) organizacija in pospeševanje dela na področjih zgodovinske vede ob sodelovanju z usta- novami v Akademiji in zunaj nje, b) študij proble- mov s področja zgodovine in njenih pomožnih ved, c) priprava in objava znanstvenih del, monografij in razprav, č) priprava, obdelava in objava virov. Raziskovalne usmeritve, ki so jih sodelavci in so- potniki zgodovinske sekcije uresničevali po 1950, so bile: Leksikon gospodarske in socialne zgodovine, srednjeveški urbarji za Slovenijo, Historično-topo- grafski leksikon, starejša slovenska historična biblio- grafija in evidentiranje (katalogiziranje) tuje zgodo- vinske literature v knjižnicah. Leta 1952 so se začele priprave za obdelavo agrarne zgodovine Slovencev. Mimo osnovnih usmeritev se je izdelovala slikovna kartoteka (album) gradov na Slovenskem kot osnova za zgodovino slovenskih gradov, katalogizacija leta 1951 pridobljenega dela knjižnega fonda Kmetijske družbe in zbirka mikrofilmskih posnetkov iz tujih arhivov.11 Ob standardnih raziskavah sekcije se 1956 na- vajata sodelovanje pri mednarodnem projektu Re- pertorij srednjeveških virov in delo na Historičnem atlasu Slovenije.12 Od 1961 je bilo delo za Historič- 7 Akademija je mogla tudi promovirati doktorje znanosti. Leta 1953 je promovirala prva doktorja: Dušana Hadžija in Mar- jana Plaperja, gl. Letopis Slovenske akademije znanosti in umet- nosti. Peta knjiga 1952–1953. Ljubljana: SAZU, 1954, str. 257. 8 Letopis 3, 43. in 44. člen, str. 35–36 (tudi: Letopis 4, str. 26– 27). 9 Letopis 3, str. 38–43. 10 Letopis 3, str. 40–41. 11 Letopis 5, str. 231–233, 304–305. 12 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Osma knjiga no-topografski leksikon in atlas srednjeveške Slo- venije vključeno v priprave historično geografskega leksikona in atlasa jugoslovanskih dežel v srednjem veku.13 Sekcija se je v letu 1962 pridružila delu me- dakademijskega odbora za izdelavo Slovarja srednje- veške latinščine Jugoslavije.14 Glavne naloge sekcije leta 1963 so bile:15 Leksi- kon za gospodarsko in družbeno zgodovino Sloven- cev, slovar srednjeveške latinščine Jugoslavije, delo za Historični atlas Slovenije in Historično-topograf- ski leksikon srednjeveške Slovenije, dalje Repertorij srednjeveških virov, edicije urbarjev in odsek za gra- dove. Sekcija je 1967 sodelovala in deloma zaključila delo pri različnih medakademijskih odborih.16 Njen velik dosežek je bil izid prvega zvezka Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev 1970/1971.17 Na predlog razreda za zgodovinske in družbene vede se je Inštitut za zgodovino SAZU 1972 razdelil na tri inštitute. Sekcija za občo in narodno zgodovi- no je postala samostojen Inštitut za občo in narodno zgodovino. Poročilo novega upravnika o delu inšti- tuta v letu 1972 je obsegalo razčlenjene rubrike: Pu- blikacije, Zapuščina dr. M. Kosa, Program edicij vi- rov za slovensko zgodovino,18 Delo na diplomatariju slovenske srednjeveške zgodovine, Viri za slovensko zgodovino na Madžarskem, Zgodovina kolonizaci- je jugoslovanskih pokrajin, Historično-topografski leksikon, Odbor za repertorij srednjeveških virov, Slovar novejše latinščine, Zgodovinski spomeniki Istre, Biblioteka, centralni katalog, bibliografija in uprava.19 Leta 1973 je inštitut prevzel v hrambo kar- toteko tekoče bibliografije, ki jo je po vojni za dela, ki so obravnavala dobo do 1941, pripravljal dr. Vasilij Melik, ki naj bi pregledal inštitutsko retrospektivno biblioteko, ki jo je zasnovala dr. Melitta Pivec-Stelè.20 1956,1957, Ljubljana: SAZU, 1958, str. 124–125. 13 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dvanajsta knjiga 1961, Ljubljana: SAZU, 1962, str. 118–120. 14 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Trinajsta knjiga 1962, Ljubljana: SAZU, 1963, str. 95–98 (tu 96). Re- zultat tega podjetja je bil Lexicon Latinitatis medii aevi Iugo- slaviae. Vol. 1: A–K. – 1971; Vol. 2: L–Z. – Zagrabiae: Aca- demia scientiarum et artium Slavorum meridionalium, 1978 (ur. Marko Kostrenčić). 15 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Štirinajsta knjiga 1963, Ljubljana: SAZU, 1964, str. 70–73. 16 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Osemnajsta knjiga 1967, Ljubljana: SAZU, 1968, str. 135–138 (tu 136). 17 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Enaindvaj- seta knjiga 1970, Ljubljana: SAZU, 1971, str. 132–135; Go- spodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrar- nih panog, I. zvezek. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: SAZU, 1970. 18 12. septembra 1972 je bilo v dvorani Akademije posvetova- nje, ki je sprejelo program edicij virov za slovensko zgodo- vino, objavljeno v brošuri Program edicij virov za slovensko zgodovino. Posvetovanje v Ljubljani 12. septembra 1972, Ljub- ljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1972. 19 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 23. knjiga 1972, Ljubljana: SAZU, 1973, str. 133–139. 20 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 24. knjiga 1973, Ljubljana: SAZU, str. 118–122. V poročilu ni omenje- 415 JUBILEJI, 409–4262023 Leta 1976 poročilo prvič omenja izvajanje ar- hivskega sporazuma med Jugoslavijo in Avstrijo iz leta 1923 glede restitucije arhivskega gradiva iz av- strijskih arhivov.21 Nova vsebina raziskav je od 1979 bilo delo na korespondenci politika Henrika Tume.22 Leta 1981 se omenja izid drugega dela Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev23 ter delo na histo- rični topografiji, na virih in historični bibliografiji, na Tumovi korespondenci, na tekoči in retrospektivni historični bibliografiji, na arhivskem sporazumu z Avstrijo.24 Istega leta je bil ustanovljen Znanstvenorazisko- valni center SAZU, v okviru katerega se je združi- la večina inštitutov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Delo Zgodovinskega inštituta Milka Kosa se ni oddaljilo od dosedanjih raziskovalnih te- matik. V poročilu za 198325 je dodana raziskovalna vsebina Problemi slovenske politične zgodovine od konca 18. stoletja do leta 1918. Projektni podvig Institut informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM) je 1991 začel uvajati spletno katalogizacijo objav COBISS. Raziskovalci so morali poskrbeti za vnos svojih tipološko opredeljenih publikacij v sis- tem.26 Ta je imel kasneje ključno vlogo za merjenje »znanstvene uspešnosti« raziskovalcev, ki je pogoje- vala financiranje njihovih raziskav. Ministrstvo za znanost in tehnologijo je 1993 uvedlo financiranje raziskovalnega dela po projek- tih. Sistemizacij in stalnosti plačanih delovnih mest ter stabilnega plačevanja zaposlenih raziskovalcev ni bilo več, ključna zanje je bila vključenost v projekt(e) z določenim številom raziskovalnih ur. Z uvedbo no delo na gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev, ki se vnovič navaja v poročilo za leto 1974 (Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 25. knjiga 1974, Ljubljana: SAZU, 1975, str. 126–132) in kasneje. 21 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 27. knjiga 1976, Ljubljana: SAZU, 1977, str. 167–170; Oblak Čarni, Marija: Bogo Grafenauer in izvajanje arhivskega sporazuma z Avstrijo. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp). Ljub- ljana: SAZU etc., 1996, str. 143–150. 22 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 30. knjiga 1979, Ljubljana: SAZU, 1980, str. 193–199; Tumova kores- pondenca je izšla 1994 pod uredništvom Branka Marušiča ob sodelovanju več sodelavcev inštituta: Tuma, Henrik: Pisma. Osebnosti in dogodki (1893—1935). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Trst: Devin, 1994. 23 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek. Družbena razmerja in gibanja, 1980. Monumentalno delo je bilo predlagano za Kidričevo nagrado, vendar kandidatura ni uspela. 24 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 32. knjiga 1981, Ljubljana: SAZU, 1982, str. 213–218. 25 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 34. knjiga 1983, Ljubljana: SAZU, 1984, str. 243–247. 26 Mihelič, Darja: Križev pot (prijaviteljev) raziskovalnih pro- jektov ali »Boj se Danajcev, tudi če prinašajo darove!«. Razi- skovalec. Strokovna revija o raziskovalni in inovacijski politiki 27, 1997, št. 3–4, str. 62–63. projektov so nastopile spremembe v vsebinah raz- iskav inštituta,27 ki so bile usmerjene v obdobje od srednjega veka do konca prve svetovne vojne, prven- stveno v načrtovanje, organiziranje in vodenje priori- tetnih infrastrukturnih zgodovinskih raziskav na eni in v temeljne zgodovinske raziskave na drugi strani. V prvem sklopu so izstopale objave virov za zgodovi- no Slovencev in raziskave topografije in kolonizacije slovenskega prostora, v drugem pa preučevanje go- spodarske in družbene zgodovine Slovencev, ki se ji je kasneje pridružilo raziskovanje kulturne, politične, (u)pravne zgodovine in zgodovine vsakdanjega živ- ljenja. V projektnem sistemu je bilo prek inštituta prijavljenih pet projektov. Nekateri inštitutski sode- lavci so sodelovali tudi pri projektih drugih ustanov. Kljub številčnosti projektov pa je zaradi skromno do- deljenih sredstev za vsakega od njih skupni finančni izplen inštituta močno zaostajal za njegovimi potre- bami.28 V letu 1995 se je izteklo prvo triletno obdobje projektno organiziranega raziskovalnega dela. Nova ureditev je imela kvarne posledice, saj so bile pogla- vitne raziskovalne vsebine, ki so narekovale nastanek in pogojevale razvoj inštituta, potisnjene v ozadje; inštitut je postal skupek posameznikov, ne pa enoten znanstveni kolektiv, ki bi delal na skupnih, dolgo- ročnih raziskavah.29 Pripravljanje projektnih predlo- gov in poročil o delu je prijaviteljem odjedalo čas za kreativne raziskave. Sodelavci inštituta so si v okviru projektnih raz- iskav prizadevali nadaljevati z uresničevanjem pro- grama Naravna in kulturna dediščina Slovenskega naroda Slovenske akademije znanosti in umetnosti.30 Osredotočali so se na štiri sklope raziskav: objava virov za slovensko zgodovino, topografija in koloni- zacija slovenskega ozemlja, gospodarska in družbena zgodovina Slovencev in problemi slovenske zgodovi- ne 19. in prve polovice 20. stoletja. V drugi fazi pro- jektno razdrobljenega raziskovalnega dela (po letu 1996) so se te raziskave izvajale v obliki kar osmih projektov. Do modifikacije projektno razbitega izvaja- nja raziskovalnega dela je prišlo leta 1999 z uved- bo programov, v katere so se »pretočila« dotedanja projektna sredstva. Inštitut je izvajal dva:31 Sloven- 27 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 44. knjiga 1993, Ljubljana: SAZU, 1994, str. 277–281. 28 Raziskovalec naj bi bil letno »polno pokrit« s 1700 razisko- valnimi urami, kar je bil 1 F(ull) T(ime) E(quivalent). S strani Ministrstva privzeta urna postavka pa je le malo presegala vrednost raziskovalne ure najnižjega znanstvenega naziva (znanstvenega sodelavca). Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa so prevladovali višji nazivi, kar je inštitut vnaprej obso- dilo na nezadostno finančno pokritost. 29 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 46. knjiga 1995, Ljubljana: SAZU, 1996, str. 299–301, tu: str. 300. 30 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 47. knjiga 1996, Ljubljana: SAZU, 1997, str. 267–274. 31 Zaradi slabe odločitve, sprejete po nasvetu uprave ustano- ve (Zvonka Perè), je inštitut ob privzetem načinu prevedbe 416 JUBILEJI, 409–426 2023 ska zgodovina od antike do 16. stoletja in Sloven- ska zgodovina od 16. do 20. stoletja, ki sta se 200432 združila v en program Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti, ki je zajemal obdobje do konca prve svetovne vojne in združeval štiri tradicionalne tematske sklope, pri čemer pa se je sklop gospodarska in družbena zgodovina vsebinsko razširil v raziskave gospodarske, družbene, kulturne, vsakdanje zgodovi- ne slovenskega prostora. Raziskave so se poslej ures- ničevale v programsko-projektni obliki. Vodstvo, osebje Zgodovinskega inštituta: v okviru Akademije … Letopis Slovenske akademije znanosti in umet- nosti za razdobje 1948 in 1949 navaja člane uprave dvanajstih inštitutov in komisij.33 Upravnik Inštituta za zgodovino je bil akad. Milko Kos, znanstveni svet pa so sestavljali: akademiki Ivan Grafenauer, Janko Polec, Fran Ramovš, France Stelè in prof. dr. Josip Korošec. Načelnik sekcije občna in narodna zgodo- vina je bil akad. Milko Kos, strokovni sodelavci pa so bili dr. Bogo Grafenauer, dr. Josip Mal, Vasilij Melik, Bogo Teply, Marija Verbič, dr. Sergij Vilfan, dr. Fran Zwitter in dr. Josip Žontar.34 Upravnik in sestav znanstvenega sveta Inštituta za zgodovino sta 1950 in 1951 ostala nespremenjena. Sekciji za občo in narodno zgodovino se je pridružila (honorarna) strokovna sodelavka dr. Melitta Pivec- Stelè, ki je skrbela za biblioteko in bibliografijo. V strokovni svet sta se vključila dr. Pavle B1aznik in dr. Ferdo Hauptmann.35 Po smrti akad. Frana Ramovša (1952) in akad. Janka Polca (1956) so v znanstve- nem svetu ostali akademiki Ivan Grafenauer, Milko Kos, France Stelè in dr. Josip Korošec. Sekciji se je tega leta pridružil na novo redno zaposleni znanstve- ni sodelavec dr. Pavle Blaznik, ki je bil 1958 izvo- ljen za višjega znanstvenega sodelavca, 1962 pa za znanstvenega svetnika.36 Pripravljal in usklajeval je besedila za gospodarsko in družbeno zgodovino Slo- vencev, ukvarjal se je s kolonizacijo, objavil je freisin- ške urbarje,37 ob njih pa sijajno monografijo o Škofji Loki in loškem gospostvu,38 sestavljal je gradivo za srednjeveško topografijo Štajerske in jugoslovanske- ga dela Koroške, sodeloval je pri izvajanju arhivskega projektov v programe izgubil sredstva za enega sodelavca (1 FTE). 32 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 2004. Ljubljana: ZRC SAZU, 2005, 67–78. 33 Letopis 3, str. 55–60. 34 Letopis 3, str. 58. 35 Letopis 4, str. 66. 36 Letopis 8, str. 14; Letopis Slovenske akademije znanosti in umet- nosti. Deveta knjiga 1958, Ljubljana: SAZU, 1959, str. 14; Le- topis 13, str. 10. 37 Blaznik, Pavle: Srednjeveški urbarji za Slovenijo Zv. 4. Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU, 1963 (Viri za zgodovino Slovencev, knj. 4). 38 Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. sporazuma z Avstrijo. Nov član znanstvenega sveta je 1958 postal akad. Fran Zwitter, leto kasneje (1959) pa namesto dr. Josipa Korošca še akad. Srečko Bro- dar.39 Znanstveni svet so sestavljali akademiki Srečko Brodar, Ivan Grafenauer, Milko Kos, France Stelè in Fran Zwitter. Po 1964 v znanstvenem svetu ni bilo več konec leta 1963 preminulega akademika Ivana Grafenauerja.40 24. marca 1972 se je poslovil tudi idejni oče in upravnik Inštituta za zgodovino ter načelnik njegove Sekcije za občo in narodno zgodovino, akad. Mil- ko Kos. Za upravnika inštituta je bil izvoljen akad. France Stelè, za načelnika Sekcije za občo in na- rodno zgodovino pa akad. Fran Zwitter. Strokovni svet sekcije so sestavljali: akademika Fran Zwitter in Bogo Grafenauer, dopisni član Dušan Kermavner, dr. Sergij Vilfan, dr. Pavle Blaznik, zunanja znanstvena sodelavka dr. Melitta Pivec-Stelè in na novo zapo- sleni višji strokovni sodelavec Božo Otorepec. Že 10. avgusta 1972 pa je akad. France Stelè umrl, Inšti- tut pa se je razdelil na tri samostojne inštitute, ki so ustrezali dotedanjim sekcijam. Upravnik Inštituta za občo in narodno zgodo- vino je postal akad. Fran Zwitter,41 člani leta 1973 oblikovanega znanstvenega sveta inštituta pa so bili poleg upravnika še akad. dr. Bogo Grafenauer, do- pisni član SAZU Dušan Kermavner (do 1975),42 prof. dr. Sergij Vilfan, znanstveni svetnik dr. Pavle Blaznik in zunanja znanstvena sodelavka dr. Melitta Pivec-Stelè, ki je oktobra umrla. Tajnik inštituta je bil višji strokovni sodelavec Božo Otorepec,43 ki je evidentiral, zbiral in znanstveno obdeloval srednje- veško listinsko gradivo ter sestavljal centralni katalog srednjeveških listin (CKSL) z namenom nadaljevati projekt izdajanja Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku, ki ga je zastavil dr. Franc Kos.44 Sode- loval je v skupini izvedencev za realizacijo arhivskega sporazuma z Avstrijo iz 1923. Ukvarjal se je s temelj- nimi zgodovinskimi vedami in raziskoval pečate in grbe slovenskih mest in trgov.45 Od 1976 do 1993 je 39 Letopis 9, str. 14; Letopis Slovenske akademije znanosti in umet- nosti. Deseta knjiga 1959, Ljubljana: SAZU, 1960, str. 10. 40 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Petnajsta knjiga 1964, Ljubljana: SAZU, 1965, str. 10. 41 Letopis 23, 133–139. 42 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 26. knjiga 1975, Ljubljana: SAZU, 1976, str. 10. 43 Letopis 24, str. 10; 118. 44 Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I (l. 501–800). Ljubljana: Leonova družba, 1902; II (l. 801– 1000). Ljubljana: Leonova družba, 1906; III (l. 1001–1100). Ljubljana: Leonova družba, 1911; IV (1101–1200). Ljublja- na: Leonova družba, 1915; Kos, Franc in Kos, Milko: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V (1201–1246). Ljub- ljana: Leonova družba, 1928. 45 To je bila tudi tema njegovega doktorskega dela, ki je izšlo v obliki odmevne monografije, prim. Otorepec, Božo: Srednje- veški pečati in grbi mest in trgov v slovenskem prostoru (doktor- ska disertacija). Ljubljana 1986; Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Ljubljana: Sloven- ska matica, ZRC SAZU, 1988. 417 JUBILEJI, 409–4262023 predaval zgodovinske pomožne vede na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. S 1. oktobrom 1974 je mesto stažistke–asistentke nastopila Darja Grafenauer,46 Jelka Miloševič-Per- ko pa mesto strokovne delavke.47 Prva je za objavo pripravljala piranske notarske knjige,48 ki so bile po Programu edicij virov za slovensko zgodovino uvršče- ne med prioritetno gradivo. Obe sta bili vključeni v tehnična dela pri gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev: prva v sestavljanje imenskega seznama in zbiranje ponazoril, druga v tipkanje rokopisov. V ustrezno obliko za razmnoževanje sta pripravili kar- totečno gradivo za historično topografijo Kranjske iz zapuščine Milka Kosa, ki je izšlo 1975,49 prva tudi 46 Od 1974 Mihelič. 47 Letopis 25, str. 126. 48 V obravnavanem časovnem okviru: Mihelič, Darja: Najstarejša piranska notarska knjiga. (1281–1287/89). Ljubljana: SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1984 (Viri za zgodovino Slovencev 7); ista: Piranska notarska knjiga. Drugi zvezek (1284–1288). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1986 (Viri za zgodovino Slovencev 9); ista: Piranska notarska knjiga. Tretji zvezek (1289–1292) = The notary book from Piran. Third volume (1289–1292). Ljubljana: Založba ZRC, 2002 (Thesaurus memoriae, Fontes 1). No- tarske knjige in drugi rokopisi piranske enote Pokrajinskega arhiva Koper so bili osnova za njeno doktorsko delo Mihelič, Darja:.Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340 (dok- torska disertacija). Ljubljana, 1983 in objavo ista: Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana: SAZU, 1985. Za raziskovalne dosežke na področju raziskovanja starejše zgodovine naših mest je 1988 prejela nagrado sklada Borisa Kidriča. 49 Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za kartoteko tujih oblik krajevnih imen za to publikaci- jo.50 Tipkali sta zapisnike sestankov glede arhivskega sporazuma z Avstrijo, ki so bili včasih na inštitutu, pri njih pa so s slovenske strani od »sopotnikov« in- štituta sodelovali akad. Fran Zwitter, dopisni član SAZU Sergij Vilfan, akad. Bogo Grafenauer, dr. Pavle Blaznik in Božo Otorepec. Inštitut se je 13. marca 1977 preimenoval v Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa.51 Leta 1979 je postal sodelavec inštituta asistent mag. Stane Granda, stro- kovna sodelavka Dragica Bradeško pa je zamenjala Jelko Miloševič Perko.52 Prvi naj bi se posvetil razi- skavam zapuščine Etbina in Henrika Costa, kasneje pa se je usmeril v preučevanje revolucionarnega leta 1848.53 Leta 1980 je zamenjal Boža Otorepca na me- stu tajnika inštituta.54 Konec leta je bila na razpisano mesto strokovne sodelavke zgodovinarke–bibliograf- Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975. 50 Kartoteko je v končno obliko pretipkal dr. Pavle Blaznik, ki je pripravil tudi uvod in seznam kratic. 51 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 28. knjiga 1977, Ljubljana: SAZU, 1978, str. 153. 52 Letopis 30, str. 11, 193 53 Granda, Stane: Prva odločitev Slovencev za Slovenijo. Doku- menti z uvodno študijo in osnovnimi pojasnili. Ljubljana: Nova revija, 1999; isti: Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 (doktorska disertacija). Ljubljana, 1994; isti: Dolenjska v revo- lucionarnem letu 1848/49. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba; Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. 54 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 31. knjiga 1980, Ljubljana: SAZU, 1981, str. 11, 131. Ta letopis ima kot prvi v zbirki prenovljeno zunanjo in notranjo obliko. Primeri starejših inštitutskih objav virov in topografij. 418 JUBILEJI, 409–426 2023 ke sprejeta ter 1981 nastavljena Eva Holz, ki se je lotila raziskave zgodovine prometa in pripravila mo- nografijo o cestnem omrežju na Slovenskem.55 Istega leta je novo mesto asistenta na inštitutu zasedel Janez Šumrada,56 ki je skupaj z dr. Miroslavom Pahorjem pripravil objavo srednjeveških piranskih statutov,57 v doktorskem delu pa se je osredotočil na raziskave Ilirskih provinc.58 Pri nadgrajevanju te tematike mu je koristilo leto dni (1994) v diplomatski službi na veleposlaništvu v Parizu.59 … in v okviru samostojnega Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Leta 1980 je bil sprejet nov zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.60 V skladu z njim je bil sprejet nov statut.61 V letu 1982 je bila izvedena reorganizacija SAZU: večina akademijskih inštitutov se je povezala v samoupravno delovno organizacijo Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU)62 in se odcepila od SAZU. Upravnik zgodovinskega inštituta je bil akad. Fran Zwitter, znanstveni svet pa so sestavljali akademika Fran Zwitter (predsednik) in Bogo Gra- fenauer, dopisni član SAZU Sergij Vilfan in dr. Pav- le Blaznik. Na inštitutu so bili zaposleni: znanstveni svetnik dr. Pavle Blaznik, višji raziskovalni sodelavec Božo Otorepec, asistenti Darja Mihelič, mag. Stane Granda in Janez Šumrada ter strokovna sodelavka Eva Holz.63 Dr. Pavle Blaznik se je konec leta 1982 upokojil, na razpisano mesto asistenta za zgodovino Slovencev v novem veku pa je bil sprejet Vincenc Rajšp.64 Njegov delokrog je bil deloma usmerjen v zgodovino prometa,65 ob najdbi jožefinskih vojaških zemljevidov v dunajskem »vojnem arhivu« pa je pri- pravil njihovo objavo za slovensko ozemlje.66 55 Holz, Eva: Razvoj cestnega omrežja na Slovenskem ob koncu 18. in v 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994 (Zbirka ZRC, 2). 56 Letopis 32, str. 12, 213–218. 57 Pahor, Miroslav in Šumrada, Janez: Statut piranskega ko- muna od 13. do 17. stoletja. Ljubljana: SAZU, 1987 (Viri za zgodovino Slovencev 10). 58 Šumrada, Janez: Nekateri temeljni problemi Ilirskih provinc (doktorska disertacija). Ljubljana, 1992. 59 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 45. knjiga 1994, Ljubljana: SAZU, 1995, str. 224. 252. 60 Letopis 31, str. 19–28. 61 Letopis 32, str. 19–40. 62 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 33. knjiga 1982, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1983, str. 3. 63 Letopis 33, str. 184. 64 Letopis 33, str. 203. 65 Rajšp, Vincenc: Obsoška cesta v prometni politiki avstrijske države do konca 18. stoletja. Prispevki za zgodovino Tolminske- ga. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Sekcija za krajevno zgodovino, 1994, str. 46–51 (Kronika, 42, št. 1). 66 Rajšp, Vincenc in Ficko, Majda: Slovenija na vojaškem zemlje- vidu 1763–1787. Zv. 1. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Repu- blike Slovenije, 1995; Rajšp, Vincenc, Ficko, Majda, Grabnar, Marija, Serše, Aleksandra in Kološa, Vladimir: Zv. 2, 1996; Predsedstvo SAZU je 1983 imenovalo nove čla- ne znanstvenega sveta inštituta v sestavi: akademi- ki Fran Zwitter (predsednik), Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan, dopisni član SAZU Ferdo Gestrin, dr. Pavle Blaznik, višji raziskovalni sodelavec Božo Oto- repec in asistentka dr. Darja Mihelič. Asistent mag. Stane Granda je namesto akad. Frana Zwittra postal upravnik inštituta,67 od 1981 do 1992 pa je bil tudi pomočnik (v. d.) direktorja ZRC SAZU. Inštitutsko osebje so sestavljali: višji raziskovalni sodelavec Božo Otorepec, asistenti mag. Stane Granda, dr. Darja Mihelič, mag. Vincenc Rajšp in Janez Šumrada ter strokovna sodelavka mag. Eva Holz.68 Dr. Darja Mihelič je bila 1984 izvoljena v na- ziv znanstvene sodelavke, na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa je bila povabljena k sodelovanju s predavanji iz zgodovine Slovencev v srednjem veku.69 Božo Otorepec je bil preveden v naziv raziskovalnega svetnika, mag. Sta- ne Granda v višjega raziskovalnega sodelavca, mag. Vinko Rajšp v naziv raziskovalnega sodelavca, mag. Eva Holz pa je bila izvoljena v raziskovalno sode- lavko. Tega leta se je poslovil dr. Pavle Blaznik,70 so- delavci inštituta pa so se skupaj lotili dela na objavi Historične topografije Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške iz kartotečne zapuščine pokojnega ko- lega: kolacionirali so besedila rokopisa in v klasično natisnjene »plahte« vnašali popravke.71 Leta 1985 se je inštitutu kot tajnica pridružila Cvetka Puncer (od 1986 Vode).72 Institucija mladih raziskovalcev, ki jo je v osem- desetih letih 20. stoletja uvedlo Ministrstvo za zna- nost in tehnologijo, je vplivala na povečanje števila in pomladitev inštitutskega osebja. V letu 1987 se je na inštitutu zaposlil Dušan Kos.73 Njegova mentorica je bila dr. Darja Mihelič, ko pa je 1990 odšla kot štipen- distka sklada Alexandra von Humboldta v Nemčijo, je mentorstvo prevzel dr. Božo Otorepec. Dušan Kos Rajšp, Vincenc in Trpin, Drago: Zv. 3, 1997; Rajšp, Vincenc, Serše, Aleksandra in Ficko, Majda: Zv. 4. Ljubljana, 1998; Rajšp, Vincenc, Marija Grabnar: Zv. 5, 1999; Rajšp, Vincenc, Grabnar, Marija, Kološa, Vladimir et al.: Zv. 6, 2000; Rajšp, Vincenc, Serše, Aleksandra et al.: Zv. 7, 2001. 67 Predstojnik je bil do 1996. 68 Letopis 34, str. 216, 243–247. 69 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 35. knjiga 1984, Ljubljana: SAZU, 1985, str. 168. Do študijskega leta 1994 je predavala na Oddelku za zgodovino, od 1995 na Od- delku za arheologijo, od 2002 pa tudi na Fakulteti za huma- nistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. 70 Letopis 35, str. 189–193. 71 Prva dva zvezka sta izšla 1986 in 1988: Blaznik, Pavle: Hi- storična topografija Slovenije. Slovenska Štajerska in jugoslovan- ski del Koroške do leta 1500. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. 1: A–M. – 1986; 2: N–Ž. – 1988; seznam tujih oblik krajevnih imen za tretji zvezek je na računalniku pripravila Darja Mihelič: 3: Mihelič, Darja: Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih – 1989. 72 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 36. knjiga 1985, Ljubljana: SAZU, 1986, str. 268. 73 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 38. knjiga 1987, Ljubljana: SAZU, 1988, str. 283–286, tu: str. 258. 419 JUBILEJI, 409–4262023 se je v letih 1989–1992 izpopolnjeval na Institut für Österreichische Geschichtsforschung na Dunaju. Pod pedagoškim mentorstvom akad. Ferda Gestri- na je 1993 doktoriral na temo srednjeveškega nea- grarnega gospodarstva in družbe na Slovenskem.74 V sklopu edicij virov je objavil urbarje za Belo krajino in Žumberk, ptujski statut, celjsko knjigo listin, na bazi CKSL Boža Otorepca pa je raziskoval razmerje gradov in mest na Kranjskem.75 Od 1994 do 2003 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani nasledil prof. Boža Otorepca, ki se je konec leta 1993 upo- kojil, in na oddelkih za zgodovino in za umetnostno zgodovino poučeval pomožne zgodovinske vede.76 V inštitutski kolektiv se je 1987 vključil tudi dr. Branko Marušič, strokovnjak za zgodovino goriških Slovencev v 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, ki je imel delovni prostor v Novi Gorici.77 Leta 1988 je postal član znanstvenega sveta inštituta, ki mu je od 30. junija 1988, po smrti akad. Frana Zwittra (14. aprila 1988) predsedoval akad. Bogo Grafenauer.78 Leta 1990 se je kot nova raziskovalna asistentka pod mentorstvom Branka Marušiča inštitutu pridruži- la Petra Svoljšak,79 katere raziskovalne tematike so zajemale Veliko vojno in razmere na Soški fronti.80 Odločitev za njeno pritegnitev v kolektiv se je dalj- noročno izkazala za izvrstno, vendar pa je obdobje njenih raziskav, ki ni sodilo v prvotni kronološki okvir inštitutskih vsebin, sprva vzbujalo nekaj pomislekov, ne nazadnje tudi zato, ker nastavitev ni bila vnaprej ustrezno usklajena z znanstvenim svetom inštituta. Po smrti akad. Boga Grafenauerja (12. maja 74 Kos, Dušan: Neagrarno gospodarstvo in družba v slovenskih de- želah v 14. stoletju (s posebnim poudarkom na plemstvo in višje sloje meščanstva) (doktorska disertacija). Ljubljana, 1993. 75 Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Žumberk. (15.–18. stoletje). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski in- štitut Milka Kosa, 1991 (Viri za zgodovino Slovencev, knj. 13, Novejši urbarji za Slovenijo, zv. 1); Kos, Dušan in Hernja Masten, Marija: Statut mesta Ptuja 1513. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1999; Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana: ZRC SAZU; Celje: Muzej novejše zgodo- vine, 1996; isti: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 1); isti: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenješta- jerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994 (Zbirka ZRC, 1). 76 Letopis 44, str. 280, Letopis 45, str. 238. 77 Letopis 38, str. 258. Finančna sredstva za svojo nastavitev je pridobil od novogoriške občine. 78 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 39. knjiga 1988, Ljubljana: SAZU, 1989, str. 200–201. 79 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 41. knjiga 1990, Ljubljana: SAZU, 1991, str. 210. 80 Svoljšak, Petra: Italijanska okupacija Posočja (od maja 1915 do oktobra 1917) (doktorska disertacija). Ljubljana, 1997; ista: Soča, sveta reka. Italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915– 1917). Ljubljana: Nova revija, 2003. Za dosežke na področju raziskovanja slovenskega zgodovinskega spomina o prvi sve- tovni vojni je 1998 prejela srebrni znak ZRC. 1995) je bil 30. junija imenovan nov znanstveni svet inštituta v sestavi: akad. Sergij Vilfan (predsednik), dopisni član SAZU Jože Mlinarič, znanstvena svet- nika dr. Branko Marušič in dr. Darja Mihelič, višji znanstveni sodelavci dr. Vincenc Rajšp, dr. Dušan Kos in dr. Stane Granda. Sodelavci inštituta so bili še višja znanstvena sodelavka dr. Eva Holz, asistent z doktoratom dr. Janez Šumrada, asistentka Petra Svoljšak in tajnica Cvetka Vode.81 V letu 1995 se je konstituiral znanstveni svet ZRC SAZU, ki je od akademijskih razredov pre- vzel nalogo imenovanja v strokovne, raziskovalne in znanstvene nazive.82 Vloge na inštitutu so se vnovič zamenjale po smrti akad. Sergija Vilfana (16. marca 1996).83 Znanstveni svet so sestavljali dr. Darja Mi- helič (predsednica), izr. član SAZU Rajko Bratož, dr. Dušan Kos, dr. Branko Marušič, izr. član SAZU Jože Mlinarič in dr. Vincenc Rajšp, ki je postal predstoj- nik inštituta namesto dr. Staneta Grande. Omenjeni novosti v vodstvu znanstvenega sveta in inštituta na inštitutu nista bili sprejeti soglasno ampak s pregla- sovanjem. Osebju inštituta se je 1996 pod raziskovalnim mentorstvom dr. Darje Mihelič pridružil mladi raz- iskovalec Miha Kosi, ki je tedaj že imel za objavo pripravljeno monografijo Potujoči srednji vek. Bila je osnova za njegovo disertacijo84 in se je imenitno umeščala v inštitutske raziskave zgodovine prometa, inštitut pa je zapustil dr. Janez Šumrada in krajši čas deloval na Inštitutu za slovensko literaturo in lite- rarne vede ZRC SAZU.85 Mladi raziskovalec Matjaž Bizjak, ki je prišel na inštitut 1997,86 je pod men- torstvom dr. Dušana Kosa nadaljeval inštitutski pro- gram na objavah računskih knjig in urbarjev in jih nadgradil v monografiji Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem.87 Leta 1998 je začasno pod razisko- valnim mentorstvom dr. Vincenca Rajšpa postala mlada raziskovalka na inštitutu Alenka Cedilnik,88 ki je raziskovala poznoantično obdobje, 199989 pa mladi raziskovalec Miha Preinfalk, ki je pod mentor- skim vodstvom dr. Dušana Kosa preučeval plemiške 81 Letopis 46, str. 270 82 Letopis 46, str. 267. 83 Letopis 47, str. 234 84 Kosi, Miha. Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998 (Zbirka ZRC, 20); isti: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v sred- njem veku (doktorska disertacija), Ljubljana, 2001. 85 Letopis 47, str. 235. 86 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 1997. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998, str. 43–53. 87 Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2003 (Thesaurus memoriae, Dissertationes 2). Za delo je 2005 prejel najvišjo stanovsko nagrado (klio). 88 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 1998. Ljubljana: ZRC SAZU, 1999, str. 43–54. 89 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 1999. Ljubljana: ZRC SAZU, 2000, str. 47–58. 420 JUBILEJI, 409–426 2023 družine na Slovenskem, zlasti družino Auersperg.90 Znanstvenemu svetu se je v teh dveh letih pridružil tudi dr. Walter Lukan. Dr. Vincenc Rajšp je leta 2000 postal direktor Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju. Kot predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ga je zamenjala dr. Darja Mihelič. Predsednik znanstve- nega sveta je bil dr. Branko Marušič, člani pa akad. Rajko Bratož, dr. Stane Granda, dr. Dušan Kos, dr. Darja Mihelič in izr. član SAZU Jože Mlinarič. Decembra je kolektiv zapustila mlada raziskovalka Alenka Cedilnik,91 2001 pa se mu je pridružil dr. Boris Golec, izvedenec za zgodovino mestih nasel- bin na Slovenskem v zgodnjem novem veku.92 Me- sto strokovne sodelavke inštituta je zasedla Barbara Šterbenc Svetina.93 Leta 2002 je postala članica znanstvenega sveta dr. Eva Holz;94 leto kasneje je prevzela mentorstvo mlade raziskovalke Katarine Keber, ki se je inštitutu pridružila 200395 in se usmerila v raziskave kužnih epidemij in ukrepov za njihovo zajezitev v 19. sto- letju.96 Do nekaterih zamenjav v osebju in vodstvu inšti- tuta je prišlo tudi 2004,97 ko je bil inštitut že v novih prostorih na Novem trgu 2. Predsednik znanstvenega sveta dr. Branko Marušič se je 15. oktobra upokojil, nasledila ga je dr. Eva Holz, ostali člani sveta so bili: akad. Rajko Bratož, dr. Stane Granda, dr. Dušan Kos, dr. Darja Mihelič, do 7. julija akad. Jože Mlinarič, ki mu je sledil akad. Vasilij Melik. Kolektiv inštituta so sestavljali: znanstveni svetniki dr. Stane Granda, dr. Eva Holz, dr. Dušan Kos, dr. Branko Marušič (do 15. oktobra), dr. Darja Mihelič (predstojnica), višja znanstvena sodelavka dr. Petra Svoljšak ter znan- stveni sodelavci dr. Matjaž Bizjak, dr. Boris Golec, dr. Miha Kosi in dr. Miha Preinfalk. Asistentki sta bili mladi raziskovalki mag. Katarina Keber, in v no- 90 Preinfalk, Miha: Genealoška in socialna podoba rodbine Auer- sperg v srednjem in novem veku (doktorska disertacija). Ljub- ljana, 2003; isti: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljub- ljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 4). Za študijo o genea- loški in socialni podobi Auerspergov v srednjem in novem veku je 2007 prejel srebrni znak ZRC. 91 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 2000. Ljubljana: ZRC SAZU, 2001, str. 37–46. 92 Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja (doktorska di- sertacija). Ljubljana, 1999. Za doktorsko disertacijo je 2001 prejel nagrado Zlati znak ZRC SAZU. 93 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 2001. Ljubljana: ZRC SAZU, 2002, str. 49–59. 94 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 2002. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003, str. 49–58. 95 Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poročilo o delu 2003. Ljubljana: ZRC SAZU, 2004, str. 51–60. 96 Keber, Katarina: Epidemije kolere in njihov vpliv na razvoj javnega zdravstvenega sistema na Kranjskem v 19. stoletju (doktorska disertacija). Ljubljana, 2006; ista: Čas kolere. Epi- demije kolere na Kranjskem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. 97 ZRC SAZU, Poročilo 2004, str. 67–78. vogoriški enoti Neva Makuc, ki se je ukvarjala z no- voveško furlansko historiografijo.98 Njen raziskovalni mentor je bil najprej dr. Branko Marušič, nato pa dr. Darja Mihelič. Začasno odsotna strokovna sodelavka inštituta je bila Barbara Šterbenc Svetina.99 Inštitutski prostori in pohištvena oprema Poročilo glavnega tajnika o delu Akademije v letu 1950 na skupščini 29. decembra 1950100 omenja, da je Akademija, ki je imela sedež v stavbi deželnih stanov na Novem trgu 3, pridobila nekaj prostorov v hiši na Novem trgu 4 (nekdanja Kobencljeva palača). Nekateri inštituti so si 1951 prostorsko opomogli z vselitvijo v prostore na tem naslovu.101 Masivna palača z baročno fasado, katere temelji so še srednjeveški, je bila prezidana po sredi 18. stoletja. Njen lastnik je bil visoki državni uradnik Janez Filip Cobenzl. Visoki, obokani prvo in drugo nadstropje sta bili nekoč namenjeni bivanju gosposke, tretje, z nizki- mi stropi, pa služinčadi. V tej etaži je Inštitut za zgo- dovino, katerega dve sekciji sta v pritličju stavbe Novi trg 3 imeli dve sobi, 1950 dobil na razpolago tri sobe za arheološko sekcijo.102 Leto kasneje je poleg teh prostorov dobila eno sobo Sekcija za občo in naro- dno zgodovino, Sekcija za zgodovino umetnosti sobo in kabinet, inštitut pa je izpraznil sobi v pritličju hiše Novi trg 3.103 Sekcija za arheologijo se je v prvi polo- vici petdesetih let preselila v stavbo ob Salendrovi uli- ci. Ob selitvi je 1953 nabavila laboratorijsko opremo in inventar. Novembra se je v nove prostore preselil upravnik sekcije in laboratorij, pisarna oz. biblioteka pa sta ostali v starih prostorih.104 Istega leta je bila za glavno poslopje Akademije na Novem trgu 3, za hišo na Novem trgu 4 in za stavbo ob Salendrovi ulici ure- jena nova hišna telefonska centrala s 23 priključki.105 Sekciji za občo in narodno zgodovino je bila 1963 v tretjem nadstropju na Novem trgu 4 dodeljena do- datna soba, kamor so prerazporedili del knjižnice.106 V prostore sekcije oz. kasnejšega Inštituta za občo in narodno zgodovino se je dostopalo skozi vrata na koncu in skozi dvoja ob strani hodnika, ki je zaklju- čeval stopnišče. Glavni inštitutski vhod na koncu hodnika je vodil v podolgovato prehodno sobo ve- 98 Makuc, Neva: Furlanska historiografija in slovenska zgodovina (doktorska disertacija). Nova Gorica, 2010; ista: Historiogra- fija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Za monografijo je 2012 prejela stanovsko priznanje slovenskih zgodovinarjev za znanstveni prvenec. 99 Od 2005 tehnična urednica Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, od 2013 urednica Novega Slovenskega biografskega leksikona. 100 Letopis 4, str. 127–136. 101 Letopis 4, str. 151–161. 102 Letopis 4, str. 128–129. 103 Letopis 4, str. 152. 104 Letopis 5, str. 310. 105 Letopis 5, str. 259. 106 Letopis 14, str. 72–73. 421 JUBILEJI, 409–4262023 likosti blizu 25 m2 z oknom, ki je gledalo na Novi trg proti pročelju glavne stavbe Akademije z veliko uro. Iz te sobe so na levo vodila vrata v upravnikov kabinet enake velikosti, tudi z oknom na Novi trg, na desno pa v veliko vogalno sobo (okrog 50 m2) s štiri- mi okni, dvema na Novi trg in dvema na Gosposko ulico. Ta soba je imela prehod v sobo podobne veli- kosti z dvema oknoma na Gosposko ulico. Ta prostor je imel tudi svoj vhod s stopniščnega hodnika. Velike sobe z nizkimi stropi niso bile primerne niti za knjiž- nico niti za kabinetno raziskovalno delo.107 Sekcija za zgodovino je 1972 pridobila še malo podolgovato sobo108 (tudi v velikosti ok. 25 m2) z vhodom naspro- ti stopnišča, namenjeno knjižni zapuščini dr. Franca in akad. Milka Kosa. Konstrukcija sob je bila lesena, nosilnost pa sla- ba, zato so bile lesene knjižne police nameščene ob stenah vseh sob, le v sobi nasproti stopnišča so bile kovinske in postavljene tudi prečno po sredini. Tla so bila iz parketa, ki so ga snažilke negovale s tedaj obi- čajnimi loščili. Prostore so ogrevale lončene peči, ob katerih so stali zaboji za premog. Snažilke so zjutraj zakurile v pečeh, nato pa so za ogenj skrbeli sodelavci inštituta. Peči so čez nekaj let nadomestili z radiatorji pod okni, ogrevanje pa je bilo pred napeljavo toplo- 107 Vogalno sobo so pregradili z improviziranimi predelnimi ste- nami. 108 Letopis 23, str. 133–139 (tu 138). voda speljano v hišo pod trgom iz centralne kurilnice v glavni stavbi Akademije. Pohištvena oprema inštitutskih prostorov je bila ugledna. Knjižne police ter nekaj omar je bilo izdela- nih po meri iz masivnega lesa. Delovne mize so bile velike in funkcionalne, v manjših sobah je stala po ena, v veliki vogalni sobi sprva dve (kasneje celo štiri), v drugi veliki sobi dve. Zlasti lepa je bila upravni- kova soba, ki je nekdaj pripadala akad. Milku Kosu, ki je bil leta 1938 med ustanovnimi člani SAZU ter 1938–1939 in 1950–1972 njen glavni tajnik. V nje- govi sobi je stala sedežna garnitura: kavč in masivna fotelja iz rdečega umetnega usnja, klubska mizica s stekleno ploščo, delovna miza z zaobljenimi vogali, desno ob vhodu garderobna stena, ob njej pa ozka omara za obleko povezana s knjižno omaro z deloma zastekljenimi knjižnimi policami, vse iz svetlega lesa. Knjižne police so bile tudi ob nasprotni steni. V pre- hodni sobi je bila ena delovna miza, ob daljših stenah pa so stale knjižne police. V vogalni sobi je bila ob knjižnih policah in delovnih mizah še dvodelna sejna miza z mizno ploščo, oblečeno v rdeče sukno, s stoli, ki so bili tapecirani z rdečim umetnim usnjem in več- namenska omara z vratci. V drugi veliki sobi je poleg knjižnih polic in delovnih miz stala še omara z vratci, klubska mizica z zelenimi fotelji ter dvodelna sejna miza z miznima ploščama v zelenem suknu z zeleno tapeciranimi stoli. Novi trg 4, prvi dom Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. 422 JUBILEJI, 409–426 2023 Adaptacije stavbe in selitve inštituta Akademija naj bi 1970 »do kraja uredila« hišo Novi trg 4, kjer je bilo v dvoriščnem delu stavbe zgra- jeno dvigalo.109 Pogosto se je kvarilo. Uslužbenci, ki so prihajali delat na inštitut zunaj delovnega časa, so se dvigalu raje odpovedali in uporabljali stopnišče. Starinska zgradba pod spomeniško zaščito je bila potrebna vzdrževanja, inštitutske potrebe pa so zah- tevale prilagoditve.110 Celovita obnova zgradbe se je začela v osemdesetih letih in to od spodaj, z ureditvijo Prešernove dvorane v podpritličju. V prostoru v nje- nem podaljšku proti Novemu trgu je bilo potrebno učvrstiti steber, ki je podpiral ogroženi vogal stavbe. Iz obokov med nadstropji so izpraznili na tone proda, ki so ga nekoč uporabljali kot polnilo. Učvrščevali so tla nadstropij ter injicirali zidove s cementno maso. V bivalnem pogledu je bila za zaposlene bistvena ure- ditev ogrevanja in vgraditev radiatorjev, v estetskem pa je sijajno uspela restavracija Male dvorane (sedaj: Dvorana štirih letnih časov) v drugem nadstropju. Večina akademijskih inštitutov je bila v stiski s prostorom. Načrti, da bi dvorišče, »škrbino na Go- sposki« pozidali, se niso uresničili, prednost pred tem projektom so imele adaptacije drugih akademijskih zgradb, zlasti Novega trga 5. Dvorišče so tlakovali z gladkim kamnom, ki je bil pozimi nevarno drsen.111 Pod dvoriščem je bila sprva klet za premog, ki je bila kasneje predelana v skladišče za knjige. Prostor je zamakal, ko je bil v njem premog, je prišlo celo do samovžiga. Za sodelavce inštituta sta bili zlasti stresni leti 1986 in 1987.112 Zaradi obnovitvenih del so se za- časno preselili, predvsem v drugo nadstropje stavbe poleg Male dvorane. Večina knjig v tem času ni bila dostopna. Gradbena dela so bila hrupna, cementna masa je ob injiciranju zidov curljala skozi vtičnice in odprtine v stenah, valila se je celo skozi okroglo od- prtino v steni, nekdaj namenjeno napeljavi iz peči v dimnik (delavci so s cementno maso zalili dimnik do drugega nadstropja!). Pri postavljanju fasadnega odra na dvoriščni strani je delavec prebil debeli zunanji zid stavbe in s svedrom z dvoriščne strani zavrtal v zača- sni inštitutski kabinet. Ko so bila dela zaključena, se je inštitut vrnil v prvotne prostore. Tedaj se je odprla možnost za pri- dobitev dodatnih treh prostorov nad Malo dvorano: prehodnega brez dnevne svetlobe z okensko nišo proti veži z dvigalom, zaprto s stekleno opeko, ter 109 Letopis 21, str. 128. 110 Akademijske stavbe niso bile prilagojene za potrebe kabinet- ne raziskovalne ali knjižnične dejavnosti. Bile so izročene v skrbništvo in uporabo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kar naj bi zagotovilo ohranitev arhitekturne dedi- ščine Novega trga. 111 V poznih sedemdesetih letih si je ob padcu na njem Božo Otorepec zlomil ključnico. 112 Letopis 38, str. 283. dve sobi z oknoma na Gosposko ulico. Interes za te prostore sta imela zgodovinski in sosednji Muzikolo- ški inštitut. Pridobil jih je prvi s pomočjo akad. Boga Grafenauerja, ki si je večjo od obeh sobic izgovoril kot svoj kabinet in ga dal v uporabo inštitutu. Tja je bila na kovinske police ob stenah prestavljena knjiž- nica in zapuščina akad. Milka in Franca Kosa. Ob obnovi so bile zunanje kljuke vrat na inšti- tutu zamenjane z okroglimi glavíči. Ti so sodelavce primorali, da prostora niso zapuščali brez ključa. To je bilo nujno zlasti ob prihodu na prazen inštitut zu- naj delovnega časa.113 Sicer pa puščanje odprtih vrat ni bilo priporočljivo, saj so inštitute občasno obiskali zmikavti.114 Po zaključenih delih v tretjem nadstropju Novega trga 4, so se sanacijska in obnovitvena dela nadaljeva- la v mansardi nad inštitutom. Svedri, ki so jih delavci uporabljali pri delu, kovinskim omaram in celo knji- gam v prostorih inštituta niso prizanesli. Pri vrtanju tal mansarde, je sveder skozi strop zgodovinskega inštituta zavrtal v revijo Annales iz knjižnega fonda akad. Milka Kosa na vrhnji knjižni polici v kabinetu akad. Grafenauerja. Inštitutska biblioteka Sekcija je že v prvih letih obstoja pridobila večjo količino knjig z donacijami, namenjenimi Akade- miji znanosti in umetnosti v Ljubljani.115 Kot prvo velja omeniti knjižno zapuščino lingvista in biblio- fila Adolfa Robida. Njegova nekdanja knjižnica je predstavljala osnovo knjižnega fonda Akademije, ki je leto po ustanovitvi 1939 pridobila prostore na No- vem trgu 3, kjer je našla svoje mesto tudi knjižnica. Knjige so kasneje glede na njihovo vsebino razdelili med akademijske inštitute. Drugi korpus, ki je že v zgodnjem obdobju obogatil knjižnico sekcije, je bila knjižnica Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko je bila družba 1945 razpuščena, je velik del njenega knjižne- ga fonda prevzela Akademija znanosti in umetnosti, izbor knjig pa je opravila dr. Melitta Pivec-Stelè. Leta 1951 je več kot štiri petine knjig prevzela v hrambo Sekcija za občo in narodno zgodovino Inštituta za zgodovino. Donacije in sprotni dotok vseh knjig so zaporedno popisali v Centralni biblioteki SAZU, po- tem pa jih glede na vsebino – opremljene s signaturo z ustrezno dodatno oznako – posredovali inštitutom. Posamezen inštitut ni prejel knjig v celovitem zapo- rednem številčnem nizu, ampak so bile med števil- 113 Kolega, ki se je ob taki priložnosti zaprl na hodnik, je bil primoran v svojo sobo celó vlomiti. 114 Tisti, ki je »deloval« v hiši poleti 1998, je bil intelektualec: ukradeno bančno kartico je skušal unovčiti ob nakupu knjig v knjigarni Mladinske knjige na Mestnem trgu. 115 Fabjančič, Marija: Naših sedemdeset let. Sedemdeset let Bi- blioteke Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana: SAZU, 2008, str. 11–50. 423 JUBILEJI, 409–4262023 kami vrzeli – knjige z vmesnimi signaturami so bile razporejene na druge enote. Inštitut za občo in narodno zgodovino si je tudi v ne najbolj rožnatih sedemdesetih letih prizadeval za širitev knjižnice. Leta 1973 je deloma z nakupom deloma z donacijo pridobil večji del dragocene, sis- tematično zasnovane knjižnice ter arhivsko zapušči- no zgodovinarjev dr. Franca Kosa in njegovega sina akad. Milka Kosa. V Centralni biblioteki SAZU so bile knjige inventarizirane kot enoten korpus, ki je dobil prostor na inštitutskih knjižnih policah. Poleg starih tiskov (od 17. stoletja dalje) so med knjižnimi enotami zelo dragocene desetine separatov, ki so jih akad. Milku Kosu s posvetili namenili kolegi, prija- telji in znanci. Slabi dve desetletji kasneje, 1992, je inštitut pre- vzel v hrambo knjižnico in arhivsko gradivo odvetni- ka in politika Henrika Tume, ki je našla prostor v leta 1987 ustanovljeni raziskovalni postaji Zgodovinske- ga inštituta Milka Kosa v Novi Gorici. Ta korpus je uredila in popisala Petra Kolenc.116 V »predračunalniškem« času je bilo informacije o nahajališču določene knjige v neki knjižnici potreb- no pridobiti s fizičnim pregledom katalogov vsake knjižnice in situ. Tematsko iskanje knjig po vsebinah naj bi omogočil tim. UDK (Univerzalna Decimal- na Klasifikacija). V devetdesetih letih se je postopno začelo evidentiranje knjig v sistemu COBISS, kar je sčasoma pometlo s težavami, s kakršnimi so se včasih soočali raziskovalci, ki so želeli biti seznanjeni z naj- novejšo literaturo s svojega raziskovalnega področja. Tehnična oprema delovnih prostorov, razcvet monografskih objav Tehnična oprema, s katero je razpolagal inštitut, je bila sprva skromna. Imel je nekaj preprostih tele- fonov, ki so delovali prek centrale v pritličju glavne stavbe Akademije. Tam je bil tudi razmnoževalni stroj, nekakšen prednik fotokopirnih strojev. Ciklo- stila hiša ni premogla. Osnovno delovno orodje inštitutskih sodelavcev je bil do srede 80-ih let običajni pisalni stroj. Novinci večinoma niso dobili novih pisalnih strojev (ali miz in stolov), ampak »podedovane«, včasih izposojene s sosednjih inštitutov. Na inštitutu je bil majhen kuhal- nik, na katerem so si sodelavci lahko skuhali kavo.117 V 70-ih letih so se začela širiti prva (zasebna) žepna računala. Za pripravo besedil drugega zvezka Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev si je in- štitut na pobudo dopisnega člana SAZU Sergija Vil- fana omislil diktafon. Preprostemu mikročitalcu se je sčasoma pridružil robusten sodobnejši. 116 Kolenc, Petra: Katalog knjižnice dr. Henrika Tume. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. 117 V 90-ih letih si je inštitut nabavil tudi sesalec za prah, pri čemer je izkoristil bonus, ki ga je bila deležna inštitutska so- delavka Petra Svoljšak kot mlada raziskovalka. Prvi, malo zmogljivi računalniki in zgoščenke s skromno programsko zasnovo so prikapljali na in- štitut v drugi polovici 80-ih let. Sodelavca Darja Mihelič in Vinko Rajšp, ki sta si iz družinskih pro- računov nabavila računalnika znamke IBM, sta bila zainteresirana za nabavo usklajenih naprav tudi na inštitutu. Pri vodstvu ustanove, ki se je zavzemala za računalniško opremo znamke Atari, sta naletela na nerazumevanje in burno negodovanje. Tiskalniki so bili sprva iglični, besedilo, ki ga ni bilo mogoče kaj prida oblikovati, se je tiskalo na »brezkončni papir« (zložen kot harmonika). V začetku 90-ih let je sode- lavce inštituta navdušil preprost fotokopirni stroj, ki ga je inštitut imel v souporabi še z dvema inštituto- ma, zato je bil nameščen v veži ob dvigalu. Postopne izboljšave računalniških zmogljivosti so odpirale možnosti namiznega založništva in novih načinov objav, ki so se v primerjavi s klasičnim tiskom občutno pocenile. Inštitut se je pri objavah odlepil od akademijskih zbirk Viri za zgodovino Slovencev in Dela (Razreda SAZU za zgodovinske in družbene vede). Nekaj monografij so sodelavci objavili v okvi- ru zbirk ZRC,118 kasneje pa se je inštitut opogumil in 2002 oz. 2003 zasnoval zbirko Thesaurus memo- riae s podzbirkama Fontes119 in Dissertationes.120 Na inštitutu se je tudi porodila zamisel zbornikov ob osemdesetletnih jubilejih njegovih učiteljev in sopot- nikov: od 1996 do 2003 Boga Grafenauerja, Ferda Gestrina, Sergija Vilfana, Vasilija Melika in Janka Pleterskega.121 Inštitutsko sobivanje Seniorja dr. Blaznik in Božo Otorepec sta na in- štitutu vpeljala delovni čas, ki je bil železno pravilo. Prvi je prihajal v službo pred 6. uro, odhajal pa je ob 12.30. Drugi je prihajal na delo ob 7. uri in odhajal domov ob 13.30. Darji Grafenauer in Jelki Miloševič Perko, ki sta se inštitutu pridružili oktobra 1974, se je delavnik začel ob 7. uri. Prva je delala poln delovni čas in odhajala domov ob 14.30, ob sredah ob 17. uri, druga pa je delala skrajšan delovni čas, do 13. ure. Božo Otorepec je imel sprva njune prihode na delo pod strogim nadzorom in je njune minute zamude beležil na svoj namizni koledar. S prihodom sodelav- ca Staneta Grande, so stroga časovna merila priho- 118 D. Kos, Med gradom in mestom; Kos, Dušan: Imago iustitiae. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plem- stvu v poznem srednjem veku. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994 (Zbirka ZRC, 3); Holz, Razvoj cestnega omrežja; Kosi, Potu- joči srednji vek. 119 Mihelič, Piranska notarska knjiga, zv. 3. 120 D. Kos, Blesk zlate krone; Bizjak, Ratio facta est. 121 Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp et al. Ljubljana: ZRC SAZU, 1996; Gestrinov zbornik, ur. Darja Mihelič, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 1999; Vilfanov zbornik. Pravo – zgodovina – narod, ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruck- müller, Ljubljana: Založba ZRC, 1999; Melikov zbornik: Slo- venci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, ur. Vincenc Rajšp et al. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. 424 JUBILEJI, 409–426 2023 dov na delo popustila. Eva Holz, ki je nastopila delo 1. februarja 1981, je tako prišla v službo pred vsemi in – naletela na zaklenjena vrata! Plače delavcev inštitutov SAZU in kasneje ZRC SAZU do osemdesetih let niso bile poenotene s so- rodnimi profili v drugih ustanovah. Pogosto so bile nižje, občasno pa so se popravile. To je bilo odvisno od prizadevanja ustanoviteljice Akademije, ki je bila z inštituti tesno povezana tudi v formalnih, praktič- nih zadevah.122 Akademiki, ki so usmerjali delo inštituta, so in- štitutske raziskovalce obravnavali naklonjeno in jih pritegnili k sejam znanstvenega sveta inštituta. V spomin se je vtisnilo zlasti vodenje sej znanstvenega sveta pod predsedovanjem akad. Frana Zwittra. De- loval je karizmatično. Govoril je počasi, preudarno in tehtno z močnim pogrkovanjem. Pri tem kadil ciga- reto za cigareto. Pepela ni sproti otresal v pepelnik, ampak je pustil, da je cigareta odgorela in nato celo- ten stržen pepela utrnil v pepelniku. Prazno škatlico je zmečkal, odložil v pepelnik in prižgal. Zapisnike je pisal na roko, Jelka Miloševič Perko pa jih je pre- 122 Darji Grafenauer je npr. odobritev prošnje za dodaten dan dopusta ob poroki podpisal tedanji predsednik Akademije Josip Vidmar. tipkala. Predsednik znanstvenega sveta je sestavljal tudi poročila za Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti.123 Inštitutski sodelavci so bili vpeti v stanovsko dru- štveno in uredniško dejavnost. Stane Granda je bil od 1974 do 1977 urednik Prispevkov za zgodovino de- lavskega gibanja in od 1990 do 2000 odgovorni ure- dnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, Eva Holz pa je bila glavna urednica te revije od 1996 do 2000.124 Darja Mihelič je bila od 1982 do 1986 predsednica Zgodovinskega društva Ljubljana, od 1988 do 1992 predsednica Zveze zgodovinskih dru- štev Slovenije, Stane Granda pa je Zvezi predsedoval od 1996 do 2000. Miheličeva je bila 1992 ob usta- novitvi kluba Humboldtovih štipendistov Slovenije izbrana za njegovo predsednico; skrbnica kluba je ostala do 2002. Leta 1995 je postala slovenska pred- stavnica v izvršnem odboru Comité de l’Association internationale pour l’histoire des Alpes in bila izvo- ljena slovenska predstavnica v Commission interna- tionale pour l’histoire des villes, od 2002 (do 2016) članica njegovega izvršnega odbora. – Člani inštituta 123 Inštitutska poročila za letno publikacijo ZRC SAZU je pri- pravil predstojnik inštituta. 124 Uredništvo revije je leta 2005 prevzel Miha Preinfalk. Primeri novih inštitutskih zbirk in zbornikov. 425 JUBILEJI, 409–4262023 so sodelovali v pedagoških procesih univerz in prido- bili univerzitetne pedagoške nazive, bili so člani ure- dništev revij in zbirk ter svetov, odborov in komisij različnih strokovnih ustanov. Sodelavci inštituta so bili različnih starosti, tému primerno je bilo tudi njihovo druženje. Dr. Blaznik je bil vesel zlasti obiskov zunanjih obiskovalcev – po- leg sodelavcev pri Gospodarski in družbeni zgodovi- ni, zlasti dr. Josipa Žontarja, ki je prihajal k njemu, kadar je prišel iz Kranja delat v Arhiv Republike Slo- venije. Rad je posedel tudi z akad. Emilijanom Cev- cem, upravnikom Umetnostnozgodovinskega inšti- tuta Franceta Steleta. Mlajši sodelavci so skupaj – priložnostno tudi ob navzočnosti akademikov in kolegov z drugih in- štitutov – proslavljali praznike, rojstne dneve, magi- sterije in doktorate. Slavljenec je vselej poskrbel za hrano in pijačo. Božo Otorepec, ki se je siceršnjim tovrstnim dogodkom pridružil le za krajši čas, je po svojem zagovoru doktorata na inštitutu pripravil »celo ohcet«. Reorganizacija Akademije 1981 je posredno na inštitutu sprožila tudi nesoglasja. Upravnik inštituta Stane Granda je hkrati postal pomočnik direktorja novega ZRC SAZU, kar je občasno vodilo v naspro- tje interesov. Razgreti duhovi so se z razdružitvijo funkcij postopno umirili in v novo tisočletje je inšti- tut stopil složno in uspešno, k čemur so v veliki meri pripomogli mladi neobremenjeni sodelavci, ki so se pridružili inštitutskemu osebju z novimi vizijami raziskav. Večanje števila zaposlenih, zlasti pa potrebe inštitutske knjižnice so postopno prerasle zmoglji- vosti inštitutskih prostorov na Novem trgu 4. Leta 2003 je inštitut sprejel ponudbo direktorja ZRC SAZU Ota Lutharja za selitev v prostore v zgornjih dveh nadstropjih dvoriščnega trakta stavbe Novi trg 2 z ustrezno zasnovo kabinetov, knjižnice, sanitarij, z novim pohištvom in sodobno tehnično opremo ter kuhinjsko nišo. Inštitut je sicer na novi lokaciji bolj izoliran kot na prejšnji, kljub temu pa je v novih prostorih zadi- hal s polnimi pljuči in doživel nesluten razcvet, pravo aetatem auream. Namesto zaključka125 Razcvet inštituta predstavljajo njegove sodelavke in sodelavci, ki nas je 18. V času zapisa za obletnič- no prireditev 12. decembra 2022 je naša povprečna starost znašala 46 let, v razponu od 59 do 28 let. Po nekaterih namigih je številka 46 znamenje ambicio- znosti, poguma in prodornosti, ponekod jo imenujejo angelska številka, ker naj bi komunicirala spodbudo za sprejemanje odločitev, za nove ideje, ki vodijo k uspehu v zasebnem in poslovnem življenju. Šest- 125 Govor predstojnice inštituta dr. Petre Svoljšak na praznova- nju okroglih obletnic ZIMK-a 12. decembra 2022. inštirideset je atomsko število kemičnega elementa paladija, ki je po nekaterih ocenah redkejši in zato dragocenejši od zlata, v človeških celicah je 46 kro- mosomov, kar nas genetsko opredeljuje, 46 je knjig Stare zaveze, mnogokotnik tetrakontakaiheksagon ima 46 robov, in še kakšno bolj ali manj znanstveno utemeljitev števila inštitutske povprečne starosti bi lahko našli. Inštitut so seveda tudi naše upokojene in upokojeni sodelavke in sodelavci, ki zvesto sledijo našemu delu, našim dosežkom, našim stremljenjem. Dragoceni trenutki, pogovori, izmenjave idej, ali pre- prostega spominjanja ustvarjajo most med različnimi generacijami sodelavk in sodelavcev inštituta, od- krivajo podobe znanosti iz preteklih desetletij, ko se nekateri od nas niti rodili niso in jim ne osebni, ne zgodovinski spomin ne more obrisati časov, ko se je na Novem trgu 4 in od leta 2003 na Novem trgu 2 sledilo preteklosti, da bi jo zapisali, zabeležili, ko- mentirali, interpretirali in zlasti, ostali zvesti temu, kar radi poimenujmo »paradni konj« naše vede – viru. Sodelavke in sodelavci inštituta smo prejemniki nagrad Generacij znanosti, Zveze zgodovinskih dru- štev Slovenije pod imenom KLIO in nagrade Ervina Dolenca za znanstveni prvenec, med nami so nosilci odlikovanj, ki jih kot znak posebne pozornosti pode- ljujejo tuje države, ker smo uspeli ustvariti posebne učinke medsebojnega sodelovanja, med nami so mla- di raziskovalci, ki si utirajo pot med čermi slovenske znanosti in bodo nekoč prejemniki posebnih časti, ki jih namenjamo znanstvenim dosežkom. Smo ustvar- jalci, smo znanstveniki z nepogrešljivima strokovni- ma podpornicama, ki ustvarjamo skupnost z imenom Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, v Ljubljani ter na Raziskovalnih postajah ZRC SAZU v Novi Gorici in Mariboru. V raziskovalnih tematikah ostajamo zvesti prvot- nim in še ne izpolnjenim ali preseženim usmeritvam ustanoviteljev inštituta, zato raziskujemo slovensko historično topografijo, zgodovino mest in urbanih naselbin, zgodovino plemstva in njihovih danes po- nekod zanemarjenih, drugod obnovljenih, drugje spet ruševinastih domovanj, smo vneti raziskovalci Celj- skih, Valvasorja, Slomška, Vodnika, Čopa, Dalmati- na, Trubarja, Korošca, Brejca, Franca Jožefa, Karla I. in drugih Habsburžanov, ki so soustvarjali zgodovino slovenskega prostora, ustvarjamo zgodovinske atlase slovenskih mest, raziskujemo zgodovino idej, morale, ambicij, karierizma, preučujemo identitete na prepi- hu, v robnih, mejnih krajinah, na križiščih kultur in civilizacij, identitete v gibanju, poglabljamo se v zgo- dovino bolezni, zdravstvenih sistemov, epidemij, sle- dimo zgodovini ekonomskih, socialnih in političnih procesov v dolgem časovnem obdobju od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja, ukvarjamo se z zgodovino vojn in diplomacije, pa tudi zgodovino hi- storiografije, bibliografij in biografij, gledamo nazaj, a nismo zazrti v preteklost, gledamo nazaj, da vidimo, razumemo danes in ugotavljamo, kako naprej. Pred- 426 JUBILEJI, 409–426 2023 vsem pa ostajamo zvesti virom, njihovim kritičnim izdajam, v analogni in tudi digitalni obliki, do slednje pristopamo previdno, a z zavedanjem, da je tudi digi- talno del naše znanstvene prihodnosti. Svoje znanstvene izsledke uresničujemo skozi štiri inštitutske zbirke, oziroma tri inštitutske in eno medinštitutsko zbirko, z zvenečimi imeni Thesaurus memoriae (Dissertationes, Fontes, Opuscula), Stu- dia diplomatica slovenica (Fontes, Monographiae, Personae) in Slovenska historična topografija, s ka- tero smo globoko zakorakali v digitalna okolja, ter Castellologica Slovenica, ki jo soustvarjamo skupaj s sodelavkami in sodelavci Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Naši zakladi preteklosti in vpogledi v preteklost bivališč slovenske plemiške elite izhajajo pri Založbi ZRC, diplomatske študije so na- šle izvrstnega založnika v celovški Mohorjevi družbi, s katero udejanjamo pogosto mrtvo črko na papirju, a naša je živa, o skupnem kulturnem prostoru, posluh za naše posebne knjižne želje je izkazala Cankarjeva založba, z založbo Viharnik soodkrivamo plemiške rodbine na Slovenskem in skupaj uresničujemo naš skupen cilj – zajeti čim bolj široko pahljačo bralk in bralcev, jih nagovoriti na znanstveno neomajen, a ra- zumljiv in berljiv način, izzvati njihovo radovednost in jo potešiti. Tudi v sodobnih družbenih preizkušnjah nismo ostali zaprti v svoje udobne pisarne; čeprav zaprti za- radi epidemije, smo ostali odprti za odgovore, poja- snila, vpoglede v preteklost epidemičnih katastrof, ki so pokazali, da tudi izbruh sodobne in še nedokon- čane pandemije ter odzivi nanjo sledijo historičnim modelom, zato je historična perspektiva potrebna za razumevanje takojšnjega pojava katastrofe (epi- demije), za predvidevanje dolgoročnih učinkov tega procesa, za usmerjanje analize na procese zdravljenja družbe po epidemiji in kažipota, kako narediti korak naprej. In gremo naprej, po sledeh preteklosti, v sodelo- vanju z inštituti ZRC SAZU, z drugimi slovenskimi znanstvenimi, arhivskimi, muzejskimi ustanovami, po Poti miru – nekoč do Unesca, s partnerskimi usta- novami v tujini, v arhive, kjer nas čaka brezbrežna količina še nepregledanega gradiva, ki odpira nova raziskovalna vprašanja, nova obzorja znanja, nas bo- gati kot posameznike in kot skupnost.