;? A. K.: Kaj torej: Za ali proti (Po podagoškem tečaju v Mariboru.) (Konec.) Morda bo pluraliziran odgovor enega izmed tečajnikov, ki ga je napisal predavatelju Vrancu, pojasnil mnenje. ki ga ima o strnjcnem pouku in o novodobnih stremljenjih v vzgoji in pouku, gotovo večina tečajnikov: »Smo načelno proti vsakemu dogmatiziranju novodobnih metod. Sicer pnstaši sojemne^a pouka. Linkejeve posamezne stopnjt strnjenega pouka ne morejo ostati kot osau.ljene, nokako vodilo pouka, ampak se vključujeio druga v drugo tako, kakor to zahteva: a) duševni nivo, telesna struktura in čuvstveno stanje posameznega otroka ali celotne zajednice. b) nu.ja njegovega oz. njenega ožjega in širšega okolja, c) ekonomska in etična struktura družbe. Učitelj, ki združuje v.scbi harmonično tecretika in praktika, ki enako vrednoti duh in materijo, bo računal, ne le z razvojem, ampak ravno tako s stanjem današnje šole. Mora biti kakor gradbenik: preizkušal bo trdnost skladov tal kot tvorbo preteklosti, uporab ljal vsa najboljša tehnična srodstva sedanjosti, gradil po načrtu.ki sc bo čimdalje uveljavljal v bodočnost. Učitelj mora združiti v sebi zdravega konservativca. praktičnega sodobnika in v sebi neprestano snuiočega vidca v bodočnost. Strnjevati in sojcmati v pouk in v vzgojo to troje v uravnovešajočih sc, nckakih kvalitetnih in kvantitetnih razmerjih, to je naša nikdar se izčrpajoča naloga, ki daje vedno novih in novih pobud za razvijanje problemov in njihovih neprestano se izpopolnjujočih rešenj. Vsega tega predmetni pouk ne zmore in je — zaenkrat — v pravilno razumevanem in občutenem strn.jenem pouku največ miožnosti. da se dejansko približamo vsem onim vrednotam, ki jih postavlja vzgoja. In to se da doseči, kolikor pač razmere dopuščajo, v vseh šolskih letih. Toda, poleg zasidranih teoretičnih osnov, poleg učitelja kot posredovalca teh osnov in njihovega preoblikovalca v praktično življenje, morajo biti vsekakor tudi dani zunanji pogoji za uspešiio uvaianje strnjenega pouka. Zato gol ministrski odlok. ki prepoveduje Herbartovo metodo formalnih stopenj v naših razredih, brez istočasne upravne preosnove našega šolstva, ne more izvršiti prcvrata, četudi odlok kar v odstotkih predvideva in zahteva uspehe. Dokler je tak kaos v šolskoupravnih vprašanjih kakršen je dozdaj, dokler so po ministrstvu odobreni učni načrti vzor v Herbart - Zillerjevem smislu, dokler «o po ministrstvu odobrene učne knjige z večino svojih sestavkov, posebno iz predmetov v realijah. naravnost vzgledi neživljenjskega, neotroškega predmetnega pouka, dokler bodo ostale gospodarske razmere povsod, na kmetih, v industrijskih krajih in v mestih take, da bo otrok vedno bolj pTedmet eksploatacije, Td se ji mora današnja šola brez upora uklanjati v najrazličnejših koncesijah, dokler  , da, takih doklerjcv učitelji doživlja- mo nešteto, v najrazličnejših krajih in razmerah. So: v prenapolnjenosti razredov, v pomanjkanju učil in samoučil, v nehigienskih razmerah, ko n. pr. okoli 400 otrok uporablja samo 2 stranišči, ko je cesta telovadišče in igrišče, ko čisto kmetska občina nima niti pravega vrta. orodja, ko ni pitne vodo i. t. d. In v čem še?: v pomanjkanju strokovnih knjig, (o naših krajevnih učiteljskih knjižnicah bi sc dalo mnogo govoriti!) ki jih neobhodno potrebuje in tako zelo pogreša vsak učitelj predvsem oni v oddaljenih krajih. Na bivšem Kranjskem so^ to povečini najmlajše učiteljice, ki nimajo človeka, da bi se z njim, vsaj enaka z enakim, porazgovorile, kaj šele, da bi našle človeka višje stoječega in globljega, strokovno bolj izkušenega. Plača, s katero si mora mlad učitelj-ica oskrbeti hrano, često še stanovanje in kurivo, obleko. obutev, poravnati članarine za društva, pomagati največkrat svojim domačim, ga razdeliti za uslužnino, (zastonj je že — tudi na kmetih — davno umrl!) prevoznino, milodar, si omisliti najnujnejšo opremo, kupovat zdravila, od daleč nc dosega — niti pri starejšem — onega eksistenčnega minimuma, ki ga zahteva dostojno preživljanje učiteljevo — duševno in telesno. — Kje je preostanek za strokovne knjige in samaizobrazbo? Kje more izdatno podpreti z naročninami naše kulturne institucije? Začetnik tega sploh ne more, zahaja v bedo. ki mu jemlje tudi moralno silo in stanovSki idealizem. In šc: Neprestana nevarnost za učitelia, da zdrkava po ozkih in spolzkih poteh razmer današnje razdrte dobe, v nižime. Vedna budnost v sebi in še za okolico, neprestana korektura samega sebe in drugih, neprcstano uravnovešanje samcga sebe in bližnjih, to tantalovstvo, ki ga sicer često drži na površini, ga celo lahko dviga, toda mu. če ni dovolj močan, dovolj globokoveren, izpodjeda duševne in telesne sile in je ncvarnost, da otopi, postane malodušen in kmalu se iz gneva v njem vzbude nelepe strani njegoveoa jaza, ki so v muko in često v pekel okolici. Nato še borba za kruh sebi, družini, bolezni, ljubezni, tragedije v družinskem življenju, odvisnost, politični terorji. ki- jim ie učitclj dozdaj bil še vedno najpripravnejša tarča, borba z lokalnimi činitelji, fanatiki in bedaki, pomanjkanje sredstev, nerazumevanje onih, ki bi morali vzgajati, ne samo soditi in obsojati, osobito mlajše učiteljstvo. za njegove težnje in težave, ponižanja, obsodbe, nezaupanje i. t. d. Vglobimo se v ono zavestno in, žal, največkrat nezavestno tragiko učiteljskega življenja. poscbno na podeželju. Dozdaj ga še nikdo ni opisal v vsch odtenkih. Kako boš strnil živlienje v šoli s poukom in z vzgojo, ko pa je tako raztrgano, v tebi samem, v okoHci, in v vsej človeški družbi? Mnogo, preveč, smo gledali samo v knjige, v obraze in v duše, si doslej še nismo odkrito pogledali. ker smo vedeli, da se potem oni videz tovarištva, ¦vse nakupičene fraze o vsem, o čemer govorimo na zborovanjih in drugod, zruši. Morda pa bi baš globlje gledanje drug v drugega šele pravo tovarištvo vzbudilo in z njem tudi smisel in veselje za novodobna ped. vprašanja. Zivljenje je borba. Zato tudi v najtemnejših trenutkih, dneh in dobah, v kakršni danes živimo, ne smemo obupati. če hočemo ostati vredni sovodniki mladine in naroda. Veru.jmo v moč idealov in bomo, četudl trpeči v borbah, hodil* kot učitelji in ljudje najvišjim ciljem pedagogike nasproti. Toda imeti moramo poguma, da postanemo rešitel.ji starega in graditelji novega obenem.