AR
2oo4/l
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
ISSN 1580-5573
Ljubljana 2004
2oo4/1
AR
VERNACULAR ARCHITECTURE - WHERE DO
THE SYMBOLIC MEANINGS COME FROM?
Vernakularna arhitektura - od kod izvirajo simbolični pomeni?
UDK 72.01
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 1.5.2004
izvleček
Izvori oblik vernakularne arhitekture in njihovo bogastvo simbolizmov je še
vedno uganka za interdisciplinarno antropologijo, hkrati pa osnova za današnje
arhitekturne študije. Interpretacije so si precej vsaka sebi, odvisno od avtorjev
oziroma njihovih strok. Zasnova hiše je ponavadi plod enega ali vee zunanjih
faktorjev socio-kulturnega okolja. Drugi favorizirajo simbolne zasnove
strukturnih analogij kozmienim redom ali antropomorfnim usmeritvam in
razlikam. Elanek daje kritieni pregled teh interpretacij klasiene antropologije in
jih potencira z antropološkimi elementi, usmerjenimi na antropološko definicijo
arhitekture in njeno zagotavljanje semantienih in simbolnih modelov za
harmonieno organizacijo grajenegavokolju.
abstract
The origins of vernacular house forms and the wealth of symbolisms expressed by
them is still a riddle for disciplinary anthroplogy as well as in the framework of
recent architectural research. Interpretations vary considerably according to
disciplines of interpreters and their theoretical backgrounds. House forms are
mostfrequently attributed to external singular or multiplefactors or sociocultural
conditions. Othersfavour symbolic concepts of structural analogies to the cosmic
order or anthropomorphous allusions and gender distinctions. The present paper
critically reviews these interpretations of conventional anthropology and
contrasts them with an anthropological approach focussed on the
anthropological definiton of architecture and its function ofproviding semantic
and symbolic models for the harmonious organisation of built form and the
environment.
ključne besede:
vernakularna arhitektura, antropologija, izvor, simbolizem, hiša
key words:
vernacular architecture, antropology, origin, symbolism, house
The "Encyclopedia of Vernacular Architecture of the World"
(EVAW) edited by Paul Oliver can be considered as a milestone in
global house research. It has raised the ethnology of the house and
of dwelling to a new global level. What conventionally was
attributed to folklore studies too is included. In view of this global
collection of data related to traditional house cultures it is not
surprising that expressions like "the anthropology of the house"
and "anthropology of architecture" are increasingly used.
Questioning the origins of house traditions, their relation to social
structure and their often dense symbolisms has become a new
standard.
Slika 1: What a strange building! It seems basically geometrically conceived
like a house or a houselike container on a post. On the other hand it
shows a tremendous dynamism in regard to what we call decoration.
There is a bird on top and for the rest we see fernlike protrusions with
subdivisions and in many directions mainly above the roof. (Salong
Mausoleum from Rumah Laseh, Kejaman, Sarawak; Dorothy Pelzer,
1968 [Waterson 1990:201])
Čudna zgradba! Deluje kot simetričen objekt na drogu, ki po drugi
strani spominja na dekorativne elemente. Na vrhu je ptič, pod njim
pa v vse smeri štrleči izrastki.
Slika 2: Here too, the rooftop is protruding. And like in the first example:
levo birds. Do they indicate a relation with the heavens, with the cosmos?
left This is the way many peoples interpret such symbolisms. But
probably there is another way to understand this, more related to
architecture. (House shaped tomb (joro) at Lumban Silambi, Toba;
Bartlett 1934 [Waterson 1990:212])
Tudi tukaj streha "štrli" in prav tako ima na vrhu ptiča. Gre za
povezavo z nebesi, kozmosom? Mnogi to tako interpretirajo, a
razlago gre verjetno iskati v zvezi z arhitekturo samo.
Slika 3: Maybe this example might help us with a somehow more simple
desno model. It is closely related to the above example (Festival to appease
right the dead). It shows four strongly curved-types of branches
protruding from a small whitewashed hut. Seen with the naturalists
eyes we never would be able to understand what is meant. The lower
part is artificial, Architecture (A). The upper part is natural, evidently
vital. Both parts are structurally and physically related. However it is
difficult to understand why: it seems to be a "Maximum-Contrast-
Form". Above/below, natural/artificial, stable/dynamic. (O) in
contrast to (A) for Architecture and stability, place etc.. We call the
principle in this maximum contrast form "categorical polarity", or
"polar harmony". Note that, though very different in their specific
forms, both roofs have something in common, "categorical polarity".
We can say: there is a "(categorically) polar analogy" among them.
They are both quasi identical in regard to the principle of polar
harmony. thus, they are not only aesthetically balanced, they
represent an order. If we assume that this balanced order can be small
or spatially extended into the relation of heaven and earth, we can say
that our two houses are the basic foundation of a potentially
harmonious world order implying "All in One and One in All" ('Hen
kai pan' in ancient Greece). Note that we are speaking of a basically
aesthetic concept, which has a universally harmonious and unifying
meaning. (Iban 'sungkup' burial hut made for the great festival to
entertain the dead, 'Gawai Antu'; Sandin 1963 [Waterson 1990:201]
Mogoče nam lahko ta model, s štirimi ukrivljenimi štrlečimi vejami,
pomaga razumeti prejšnja primera. Naturalistično gledano je spodnji
del Arhitektura (A) kot umetno, spodaj stabilno. Zgornji del (O) je
kontrast (A): zgoraj naravno, dinamično. Ta princip najmočnejšega
kontrasta imenujemo "kategoričnapolarnost" ali "polarna
harmonija". Oba primera sta navidezno identična po principu
polarne harmonije in nista le estetsko uravnotežena, temveč
predstavljata tudi red. Ce predpostavimo, da lahko ta uravnoteženi
red apliciramo na relacijo nebesa /zemlja, lahko rečemo, da sta
morda ti hiši osnovi harmonije v svetu - "Vse v enem in eno v vsem".
Let us have a look at a photo (Fig. 1) published by Roxana
Waterson in her book on Southeast Asian vernacular architecture
with the title "The living House" (1990). The picture shows a
small houseform used as a Mausoleum. The roof is surrounded by
wildly protruding plant symbolisms. A kind of vernacular
Baroque? How can we understand such 'dynamic' decorations of
roofs and houseforms? Fig. 2 and 3 give some further examples.
Maybe this world adheres to a particular deep-rooted philosophy
which we may know from other regions of the world? For
instance in China where, on sacred buildings, we find wild
dragons on dynamically curved roofs, contrasting immensely
with the 'rigid rationality' ofthe lower part ofthe structure?
Evidently, such questions can not easily be answered. First,
because conventional anthropology is a fairly heterogeneous
discipline with numerous subdisciplines, views, approaches,
theories. In addition most of these subdisciplines and approaches
are formed by the European history of culture and thus often
project prejudices on the materials rooted in other cultures.
Thus the methods to do research with traditional house
cultures are still very heterogeneous, as can be seen in the first
volume of the encyclopedia with its numerous disciplinary,
culturo-theoretical, and environmental perspectives. In addition
we have the countless objective conditions of "design" and
production as they are described in volume 2 and 3.
In fact, the vernacular house is a highly complex
phenomenon. We risk endless approaches without really
understanding the essence ofthe house. In the following we want
to shortly outline how cultural anthropology understands the
'anthropology of the house'. Basically there are the following
questions:
1)	Is the vernacular house merely the result of external factors
that were perceived by humans and used to produce house
forms?
2)	Or was it rather the human being producing ideas which were
matrialized and kept through time, thus producing often
bizarre forms as an expression ofthe human mind?
3)	Or, can we understand the house itself and its precursors as a
relatively autonomous development, which autonomously
produced structural conditions which were perceived by
human beings, were then actively recreated and further
developed?
Most anthropologists and architectural house researchers would
emphasise points one and two in combination. Most would be
sceptical in regard to point 3, or would even reject it completely.
Later on we want to show that point 3 makes sense and allows best
to explain the great variety of forms and arrangements. But first
we will shortly outline the conventional arguments.
The Conventional Anthropology ofthe Traditional House
The origins of the vernacular house
Let us first do a short excursion by following the entry
"Anthropology" in the first volume of the Encyclopedia of
Vernacular Architecture of the World. Reimar Schefold gives a
good outline of the problem of the anthropological approach
towards vernacular architecture.
Factor-analysis [Rapoport]: Amos Rapoport was one ofthe
first who in new ways studied traditional house forms worldwide
with a specifically developed method. His factor analysis, as it
can be called, is known today to a wider public interested in
architecture and is also still used by many in spite of its highly
problematic structure. Rapoport has basically interpreted house
forms as individual units, which is a rather problematic
assumption. In fact the traditional house is, in whatever culture,
always an accumulation of various and different lines of
development. The roof is a primary evolutionary line. Similarly
the entrance, the window and the walls have their own
developments. Similarly the fireplace, the hearth, the stove. All
these components have their own lines of development and can
combine to form this or that type of house according to various
conditions. Consequently Rapoport's method is a rationalistic
approach, which deforms our view rather than clarifying our
understanding ofthe traditional house.
Sociocultural factors [Morgan]: house forms can also be
strongly related to patterns of cultural behaviour, of cultural
values and worldviews. Lewis Henry Morgan had been a
precursor of such studies using the method of factor analysis. He
identified various types of social behaviour and customs which
could be related to the longhouse among Indian tribes researched.
Morgan's basic framework was his theory on the social evolution
of mankind (savagery, barbarism, civilisation) which he
combined with an evolution of family structure (promiscous,
monogamy, patriarchal monogamy) and further also with data
related to the "Houses and House-life of American Aborigines"
(1881). Among the Iroquois who - acording to his classification -
lived a primitive communism, he interpreted the longhouse in
regard to this communal life, particularly in regard to the capacity
to invite outsiders and to offer them great hospitality. But, in this
case too, one will have to remain sceptical in regard to such
unilinear correlations. They transmit the impression of a purely
functional firsthand evaluation.
Symbolic conceptions [Griaule/Dieterlen]: Referring to
Martin Griaule and Germaine Dieterlen (1954/1963) Schefold
maintains further that symbolic conceptions are culturally
important paradigms. Concepts of the adequate order and
relations in the "social and cosmic universe" can play an
important role in the construction of a house. Griaule and
Dieterlen's report about the Dogon huts in Mali had shown how a
"very complex cosmology" finds its expression in an "esoteric
anthropomorphical symbolism" which influences the plan of the
houses and settlements and also defines their form. Such studies
doubtless produce a certain fascination because they reveal an
unexpected spiritual grandeur in what is considered simple in the
framework of conventional ideas of primitivism. However, such
studies mainly based on interviews should also sceptically be
questioned. For many researchers the expressions 'cosmos' and
'cosmology' are very quick at hand. A closer view shows that the
emphasis of the term is on the concept of a well structured or
aesthetic order. In its European history this could spatially be
extremely limited. In Ancient Greece it could mean a local
military order or could be limited on the face like "cosmetics"
[Kerschensteiner, 1962]. From the 14th century in Europe the
term was used in astronomy and thus gained its universal
dimensions. Evidently anthropological research is unbiasedly
ready to accept such terms. They are filled with Eurocentric
contents without critically asking about the factual local
implications. Here too there are great risks to commit mistakes
which should be avoided.
Slika 4: Schefold mentions this example of an "anthropomorphism in the
idealised plan of a Dogon settlement". Evidently there is not much
similarity with our Eurocentric view of the human figure. It would be
interesting to clarify these indicators further with the attempt to be
able to understand the conditions of the whole image behind. [EVAW
1/:7]
Schefold navaja ta primer kot antropomorfizem v idealiziranem
načrtu Dogonskega naselja. Z našega evrocentričnega gledišča
podobnost s človeško figuro ni opazna.
Multiple factor thesis [Schefold]: Finally Schefold gives his
own overall conclusion saying that there are many factors
defining houseform. One of these factors can be of great
importance, but the interaction of several factors can be equally
important. Referring to the cross culturally comparative method
of anthropology or ethnology Schefold emphasises the
importance of traditions. Communally important conditions may
have developed basic forms among some groups or cultures,
whereas considerable variations are shown among neighbouring
or related units. It is clear, the comparative method of
anthropology lacks history. Neither written nor monumental
sources are available. Consequently the insights remain vague
and often speculative. We can not maintain anything of a really
reliable character. If on the other hand house research - by means
of technological periodisation for instance - manages to introduce
new temporal criteria, this might be of considerable importance.
The symbolic meaning of the vernacular house
Symbolic dimensions: Not all anthropological studies are
focused on genetic factors in regard to houseform. Schefold
interpretes symbolic meanings in a similarly important
autonomous dimension. "After all, in most traditional societies
the house is man's most important three dimensional creation. It
creates space within space, it places borders around a piece of the
universe and, in so doing," Schefold continues, the house "is the
thing which obviously can serve as an expression of conceptions
about the world in its entirety." Evidently this suggestion too has a
projective character. If we assume that the cultural process of
space conception runs from local models to the environmental
and, very late in cultural history, to the universal, then, the basic
ontology or "worldview" must consequently be searched in an
environmental model or "microcosmic" prototype, not in the
universe.
Schefold mentions examples related to three different types of
symbolic meanings: cosmos symbolism [Eliade], social
organisation [Cunningham] and gender symbolism [Bourdieu].
We want to critically discuss these three groups in the following.
Cosmos-symbolism [Eliade]: Schefold operates with
wellknown theories in this context, as in the following example,
implicitly referring to Mircea Eliade [1995a, b]. In many regions
of Southeast-Asia - he says - the longhouse is considered a
symbolic representation of a threepartite cosmos. Heaven, earth
and underworld appear in the symbolic meaning attributed to the
roof, the living rooms and the basis below. "The house thus forms
a miniature cosmos, micro-cosmos."Evidently this interpretation
reflects Mircea Eliade's spatial structuralism. In early
civilisations and before, man had become overhelmed in view of
the endless spaces of the cosmos and therefore, honouring these
dimensions, reproduced these axial systems on earth in his
environment "en miniature" as sacred places, temples and so on.
Of course, as indicated above, this is also a (theologically
founded) Eurocentric concept. However, if we rather emphasise
evolutionary principles of hominid space perception, Mircea
Eliade can also be interpreted inversely. We would then have to
say: "the house traditions mentioned show a stereotype order of
categorical polarity, which reflects analogies to the environment
perceived in tripartite ways of heaven, intermediate world and
lower world". The origins of this perception are not assumed in
the perception of macrocosmic structural conditions as it is
maintained in the case of Eliade, but are considered to be related
to a model within the tradition of the society researched. The
concept of "macrocosm" in this evolutionary view would thus be
merely a vague speculation, a structural projection using the local
model.
Social organisation [Durckheim/Mauss, Rassers;
Cunningham]: The second group too shows its strong leaning to
the Eurocentric tradition of theories: French positivism, in
particular Durckheim and Mauss with the thesis of the social
origins of symbolic classification. In this context Schefold hints
to Rasser's survey of the Javanese house. Its internal divisions
show the attribution of a sacred, closed and female internal part
with a profane open and male part. Rassers interpretes this as a
socio-cosmic dualism which - according to him - is characteristic
for Java in general. Here too one should be aware that the primary
conditions of this concept are related to macrocosmic
dimensions. Evidently it would be more difficult to search the
microcosmic prerequisites in Javanese culture. However, the
primacy of social organisation as maintained by positivism has
been questioned, says Schefold. But the "holistic view remains
that various aspects of a culture are interconnected in an all-
embracing order, the basis for all structural anthropological
approaches. "Cunningham's study of the Atoni on Timor shows
how social (lineage), political and cosmological oppositions
define the House of the Atoni and the life within. They can be
taken as an example how traditional societies lacking script can
store their ideas within the house. This may be valid for those
living within the concerned tradition, but might be much more
difficult to understand for those who come from outside somehow
like "aliens".
Gender-symbolism [Bourdieu]: Finally Schefold hints to
Pierre Bourdieu's analysis of the Berber house (1972) which is
described as strongly characterised by gender symbolisms.
Female categories, which imply darkness, are connected to the
internal part of the house. This stands in strong contrast to male
aspects indicating outside. They are considered cultural, are
implying fertilising capacities and are related to bright light.
Correspondingly, the main gate is important. It has to be in the
east, letting the virile light enter. Here too we can take these
informations as they are and attribute them to a general symbolic
disposition of man. On the other hand we can remain sceptical and
ask for the models within the society concerned.
House societies: In an anthropology of the house, Levi-
Strauss' indication (1982) on the importance of the term house
("societes de la maison") among many European aristocrats
should not be neglected. In this framework, the house in its
physical formation appears as a fundamental category, as
objectification of common interests, however, limited on certain
social strata. Ancient names, founder titles, ritual functions and
sacred heritage were related to such a "moral person of the
house". It forms the point ofconvent for group formations.
The projection ofeuro-historical disciplines
The problem of all these heterogeneous interpretations
consists in the fact that to a great extent they project Euro-
historically founded concepts on foreign materials. The
methodological relations are not clarified. How do they all relate,
these various symbolic meanings? Are they basically different
from each other? Or do they seem different to us, only because we
tend to classify them differently (anthropomophous, gender-
relations, macro/micro-cosmic, inside/outside spatially etc.)? Are
they connected in quite different ways than we would expect? Do
these societies search for oppositions in general in order to
combine them into harmonious units irrespective of their factual
content? Are we confronted with an entirely different
philosophy?
Schefold closes his contribution by emphasising the
potentially fertile cooperation between architects and
anthropologists, but he sees both domains fairly different. In the
conventional sense of interdisciplinarity he thinks the two fields
might be able to produce positive results by close cooperations.
However, this is a very onesided presentation. It is based on
the idea that anthropology, particularly cultural anthropology, or
social anthropology offers a sufficiently stable system, a system
which can easily integrate architecture somehow as a new
subdiscipline. But this is a far too simplified view. Conven-
tionally it has to do with the professional "low-contact factor'"
between anthropologists and architects.
This last sentence leads us to the other side. Architecture itself
has also developed its own anthropological architectural theory,
mainly as a reaction against an intra-professional problem. We are
speaking of the architectural crisis triggered by the art historians
in the end 60ies of the last century. Some people call it the
"Charles Jencks-coup"! It included the death-declaration of
modernism and the return to style history [postmodernism]. It
also postulated written history of architecture as architectural
theory!
We want to shortly outline this new "intra-disciplinary"
anthropology of architecture in the following:
TheAnthropology of Habitat and Architecture
Structure, Methods and new Outlooks
Its main starting points were the rather chaotic discussions
between Modernism and Postmodernism in the domain of
architecture. The new position critically points to the irrational
dissection of aesthetically defined "high" architecture and
pragmatic "low" building which is basically responsible for the
hollow rhetorics in the architectural field at present (ca. 100
different styles, acc. to Jencks). Further, "Vitruvianism" is
Slika 5: Architectural Anthropology: This scheme shows the main lines of the
evolution of constructivity and architecture.
(1)	shows the hominoid tradition of nestbuilding, treenests,
nightcamps and groundnests with rooted materials, the latter forming
the subhuman prototype of architecture.
(2)	A further important process is the evolution of the semantic
domain: the use of fibrous and fibroconstructive signs and symbols.
Most important in this line are the impacts of the first tools: materials
can be cut and transported elsewhere for construction which allowed
a great formal, functional and topological differentiation of early
architecture. Equally important is the development of categorical
polarity with semantic architecture. It forms a model to see categorial
polarity of natural forms (e.g. top and trunk of tree, horns and head of
animals etc,) in analogy with the categorial polarity of self made
artefacts.
(3)	The later huts and houses are formed by the two primary lines.
(4)The	primary sedentary type is agrarian village, in which semantic
architecture is the source of ontological developments.
(5)	The urban line takes over the agrarian system but manipulates it
either by monumentalising (temples) or verbalising and fixing it in
this form (e.g. AT). These transitions are of great importance even
today. But many are not aware of these connexes and transitions.
Conventional theories are fixed on history in the strict sense. The
new traits only show when using structural history (ethno(pre-)
history [or 'anthropological definition of material culture].
Antropologija arhitekture: Shema prikazuje glavne smeri razvoja
konstrukcij in arhitekture.
(1)	prikazuje hominoidno tradicijo gradnje gnezd. Gnezda na tleh so
prototipi arhitekture.
(2)	Uporaba vlaknastih materialov in iznajdba prvih orodij omogoča
prenos materialov iz nahajališča na mesto gradnje. S tem se zgodi
pomemben premik v obliki, funkciji in topološki diferenciaciji prvih
arhitektur. Prav tako se razvije kategorična polarnost s semantično
arhitekturo.
(3)	Kasnejše hiše izhajajo iz dveh glavnih smeri razvoja.
(4)	Primarni arhetip je poljedelska vas, kjer se iz semantične
arhitekture razvije ontologija.
(5)	Urbana smer razvoja zasenči poljedelski sistem in ga spreminja
bodisi v monumentalizacijo (templji) ali v obskurnost. Ti prehodi
igrajo pomembno vlogo tudi še danes, kljub temu da se jih marsikdo
ne zaveda, saj konvencionalne teorije smatrajo zgodovino v absolutni
luči. Novejše raziskave kažejo zgodovino arhitekture v drugačni luči.
considered as "architectural theory", in fact a regress into 19th
century concepts, or, in other words, a post-modern architectural
fundamentalism. In addition, Rykwert's book "On Adams House"
(1972) searches the ideas of the "primordial hut" in the Bible,
which can be taken as an indicator for the complete helplessness
of art historians if it comes to clarify evolutionary questions in
regard to architecture (similarly Rykwerts "dancing column"
1996)! See in this context also the incredibly narrow-minded
"librarywork-program" of the ETH-Z/gta-institute under
Oechslin. [Oechslin, 2003]
In this critical framework architecture is newly defined in
scientific terms as "all what man and his predecessors built and
build." This new anthropological definition leads us to some basic
discoveries! First we become aware of a technologically new
"fibroconstructive industry" which is of pre-lithic importance and
suggests an entirely new temporal framework to discuss
architecture in an evolutionary dimension. Two different and new
domains of architecture are discovered, "subhuman architecture"
and "semantic architecture". We gain anew classification:
(1)	subhuman (nestbuilding behaviour of the Great Apes),
(2)	semantic (life-tree- fetish- maypole-complex),
(3)	domestic (vernacular architecture),
(4)	sedentary (settlement core complex) and
(5)	urban architecture (early city-statesand the
monumentalisation of fibroconstructive village cultures)
[Egenter, 1992].
Some generalpoints
Methodologically this new classification of architecture calls
for a new approach derived from "structural history" [Wernhardt
1981]. It is called "ethno(pre-)historical method" [Egenter
1994a]. Material culture is not studied conventionally according
to different disciplines like prehistory, history and ethnology. It is
defined anthropologically, that is collectively. This has great
advantages for architectural research. In fact, architecture, with
its endless examples of "fibrous materials" used in ethnology and
folklore cultures, now lets us discover a "soft prehistory" [Egenter
1986, 1990d] which might have been much more important than
the "hard prehistory" of the archaeologists. "Soft prehistory"
produces new perspectives in regard to the "artefact" concept.
Most exciting is the new term "prelithic fibroconstructive
industries" because the artefact concept gains new temporal
depth, particularly with the primary class of "subhuman
architecture".
A second important point: semantic architecture had
important functions in the generation of sedentary life and
culture. Its toposemantic characteristics allowed itto develop into
a temporary or sedentary territorial demarcation system in which
certain social individuals or groups transmitted their territorial
claims to other individuals or social groups in the present, and, by
cyclical renewal of the fibrous demarcation to later individuals or
social groups. As a perceptional and conceptional model
"semantic architecture" autonomously introduced and developed
high ontological values which later became the basis of
aesthetics, cognition, and religion [Egenter, 2001].
Both classes also provide us with entirely new artefact depths.
Architecture can now be considered with an artefact depth of 16
million years. And constructive behaviour can be considered with
22 million years of temporal depth. This will lead to quite new
types of organisation of our knowledge regarding the human past.
Constructive behaviour, achitecture and sedentary life will
become very important factors in our theories of cultural
evolution [Egenter, 2001]
Fig. 5 (Slika 5) shows these fairly new parameters outlined in
a schema which lets us understand the evolution of architecture
and culture in close relationsship. Note that not the toolmaker is
the central figure anymore, we put the capacity to construct with
fibrous materials ("constructivity", Yerkes 1929), and its products
"architecture", "demarcated habitat" and "increasingly sedentary
life", finally "monumentalisation of fibrous culture" into the
centre of the process of hominisation. Important is also the degree
of expanding space perception and space control. We can
conclude a lot from the structural models we discover in this new
Slika 6: Japanese primatologists have produced a measured plan of the
nightcamp of a gorilla group. [Izawa/Itani 1966, in Egenter 1983]
This drawing shows a perspective into the night camp of this gorilla
group, using the indicated measurements of Izawa and Itani. For
better visibility the bamboo grove has been cleared on the drawing to
give an impression how social relations work in this temporary
settlement.
Japonski primatologisti so predstavili prva prenočišča goril (night
camp). Bambus na sliki je prestavljen, tako da so lahko bolje
predstavljene socialne vezi med prebivalci te začasne naselbine.
Slika 7: Same arrangement like above. Great Apes show a very clear sense for
spatial order. The female and her baby have their nest in the centre
and above the ground. They are protected by five other individuals
including the dominant male with their tower like nests strategically
protecting the centre. [Egenter 1992, 2001]
Enaka razporeditev kot na prejšnji sliki. Velike opice imajo izostren
občutek reda v prostoru. Mati z otrokom ima svoje gnezdo v centru in
nad tlemi, čuva jih pet ostalih posameznikov, vštevši dominantnega
samca, ki z gnezda "na stolpu" strateško varuje center.
perspective. There are essentially five evolutionary lines, all
surviving into the present as "living traditions". The first three are
most important here.
Five Evolutionary Lines
In the primate world constructive behaviour has deep roots
(22 million years). A tremendous tradition, which - from the
beginning takes place in arboreal space with nests partly high up
in the trees. Nests are fibrous constructions with arms and hands
as 'first tools'. The fabrication of tree nests includes things like the
experience of self produced, reliable stability of a construction,
Slika 8: In central Japan one hundred villages were researched at the time of
their Shinto cult festivals. The results of the study were quite new in
regard to religion. Cults could now be understood not from belief or
verbal ideals, but, evidently the "seats of Gods" showed their central
content as socio-territorial demarcation. The cults were recognized as
traditional local constitution, which provides basic structural
conditions for the village: socially and politically (founderhouse),
spatially (value focussed axis) as well as aesthetically and
ontologically (PRO-portion = META-physics) [Egenter 1980, 1994a]
V osrednji Japonski so raziskovali vasi v času "Shinto praznovanja".
Kulte lahko na podlagi teh spoznanj razumemo ne le kot verovanje in
idealizme, ampak kot temelj gradacije prostora, razmejitve med
centrom (središčem božanstva) in ostalimi socialnimi, političnimi,
estetskimi in ontologičnimi vsebinami.
Slika 9: One village composed by four hamlets shows the basic conditions of
the spatial organisation of a village in the framework of what is
called the "cultfestival of the village deity". [Egenter 1982a]
Vas, sestavljena iz štirih delov, prikazuje osnovno organiziranost
prostora v okviru vaškega praznovanja.
Slika 10: Selection of hutlike types in various cultures.
Izbor tipov koč različnih kultur.
Slika 11: Selection of column types in various cultures. Many of them were
considered of highest values, being sacred or representing deities.
The Djed pillar of Ancient Egypt for instance was representative for
the the wellness of the Pharaoh's empire. [Egenter 1980a, 1994a]
Izbor tipov stebrov različnih kultur. Mnogi so bili zelo visoko cenjeni,
bodisi da so bili sveti ali so predstvaljali božanstva.
the expression of security, of commmodity, of closeness in the
social sense [Egenter 1983,1990c].
In regard to the concept of "settlement" it is important that
nestbuilding and passing the night in nests happens in groups.
Evidently there is some sort of a plan reflecting social structure
and the defensive character in regard to predators around the
night camp. Note that locomotion in arboreal space is difficult at
night for the animals: stereoscopic view is blocked to a great
extent.
About 16 million years ago space becomes mainly terrestric
for Hominoids in Africa. Nests are dominantly built on the
ground. Rooted materials like bamboostalks are knotted and
fixed at a hight of ca. 2 meters, thus producing a tower like stable
construction which on top carries the nest. The animal climbs up
and spends the night on top of his construction [Egenter 1983,
2001]. This can be considered as the beginning of architecture.
Semantic Architecture:
Semantic factor: Essentially from the nest, but also in relation
to traffic signs of greater apes [Savage-Rumbaugh 1996] we must
assume that building included an increasingly important
semantic dimension, the "sign in the landscape" which developed
into a particular class of "semantic architecture". It developed
functions of socio-territorial control combined with food control.
This type of architecture became extremely important for the
evolution ofhuman culture.
Early tools must have greatly stimulated and differentiated
constructive behaviour. Tools allowed to cut materials and
transport them somewhere else and combine them with other
construction materials. A wide spectrum of forms is possible
which we can reconstruct to some extent if we look at the material
culture of traditional populations of hunters and collectors. Traps,
nets, for animals and fishing, originally small round huts or tents
and other small forms, basic means oftransport, illumination, fire
for cooking and warmth, etc.. In other words, we can assume a
considerable equipment which did not show in the archaeological
method [Egenter 1991a, 1994b, 2003].
Categorical polarity: Primary aesthetic factor. The most
important development in the line of semantic architecture was
"categorical polarity". It can be assumed as an autonomous
technological development. The human hand forms a lower part
by binding rooted stalks into a stable cone. A surplus part is
forming a protruding element which remains naturally unbound
and mobile. Two contradictive categories in one form.
Aesthetically PRO-portion is born. The artificially produced
"categorical polarity" can be used to make analogies to similar
structures of natural forms (top and trunk of trees, protruding
parts of heads (horns, antlers), wings and body of birds, etc.
[Egenter 1994a, 1994c]. Did this comparative process of artificial
form (semantic architecture) and natural forms contribute to the
increasing size of the human brain from Homo habilis to Homo
sapiens sapiens (ca. 2 My - 40 Ty). Did it form the "discovery of
nature"? Was it the first human system of cognition programmed
to form aesthetic harmony?
Polar analogy: We can explain this analogy between two
different forms structured according to the principle of
"categorical polarity" with the following formula, expressing
"polar analogy".
O/A1 = O/A2 = O/An.
It implies natural or artificial objects 1,2 ...n which may all be
different in their form but which have something in common
which makes them similar, quasi identical. It is their categorically
Slika 12: Schematic representation of most important criteria of semantic
architecture. The lower rooted part (A) forms a stable cone whereas
the upper part (O) remains natural and dynamic, both parts combined
acting as a model similar like the Chinese YinYang symbol. In
contrast to this abstracted graphic symbol the O/A structure forms a
primary local vertical axial system which can be interpreted in
spatially extensive ways. If we assume its universality in rural
agrarian domains since neolithic times we could consider it some sort
of the 'gene of culture' providing the basic structure of art, philosophy
and religion.
Shematski prikaz osnovnega kriterija semantične arhitekture.
Spodnji, zakoreninjeni del (A) predstavlja stabilni stožec, medtem ko
zgornji del (O) ostaja naraven in dinamičen. Oba simbola sta
podobna kitajskemu yinu in yangu.

Slika 13: Elements of the Ainu House and the evaluation of the landscape. The
whole environment is interpreted in the framework of a categorically
polar system from inside out, from the domestic domain into the
whole valley with the dichotomy of upper river and lower river as
main backbone. The whole system is structured according to the
sacred signs of the Ainu, the inau.
Elementi Ainu hiše in njene okolice - celotno okolje je interpretirano
s kategoriziranim polarnim sistemom, od znotraj navzven, iz
lokalnega na celotno dolino, z delitvijo na zgornjo in spodnjo reko.
Sistem je strukturiran skladno s svetimi simboli Ainu - inau.
contradictive structure, O/A, meaning upper part with
dominantly "dynamic" category over lower part with "static"
category, both parts forming a formal unit in objects 1,2 ....n. This
common aspect is "harmony between contradicting categories" in
their forms. We have shown how this principle is effective e.g. in
the Middle Ages and later and how it is misinterpreted by
European Art historians [Egenter 1998b*, c*, d*]
Domestic Architecture
Evidently this order is not invented by a prehistorical
"Einstein". It is derived from models related to semantic
architecture. In the case of the Ainu it is very clear: their whole
society, their social, formal, spatial, aesthetic, religious,
economical dimensions are structured into an enormously
complex system of polar relations. "Coincidence of oppposites"
in the same form, in the same conceptual unit. Spatial, tectonic,
architectural, or colour related on one hand, but also social, sexual
or cosmic on the other side. Harmony regarding light and dark,
regarding above and below, natural and artificial and so on. The
whole environment with all its empirically and spiritually
accessible parts is combined into a per/conceptual whole which is
modelled according to sacred signs which express topos,
verticality and categorical polarity at that place [Egenter 1991a].
Similarly in the case of the Japanese farmhouse. Semantic
architecture defines the main points of the house, altar and
entrance. The altar defines the upper part. Ritual behaviour, living
and sleeping are focused on it. And the lower part with its
pragmatic aspects of daily life like cooking and other work is
related to the gate markers or also special markers for the hearth
and the later established sacred column in the centre of the house.
Note that in spite of considerable variations this basic pattern is
common to all house traditions in Japan [Egenter 1982b, 1991b].
Sedentary Architecture: settlement core complex
In Neolithic times semantic architecture developed into a very
important system which supported sedentary life by a new
disposition, which we called "settlement core complex". Core
complex is a new function of semantic architecture on the higher
level of settlement or village. Demarcation is initially set up by a
founder at the borderline between wilderness and intended
plantation surfaces. Nuclear border means its polar code is
projected outwards. It defines the "sacred territoriality" of the
settlement, the functional and non-functional use of the surfaces
and socially the power structure related to the founderhouse. Its
representant is chief of the village, head priest (owner of deity;
deity = demarcation sign) and - with his kin - ruler of the territory.
The local festival calendar is the archive of village history. The
most important criteria of this system are the toposemantic
dimension of the fibroconstructive signs, their cyclic cultic
reproduction and the structuro-symbolic form of the nuclear
border marker ("semantic architecture").
Categorical polarity of the demarcation was used as a model to
organise time, plantation cycles, organisation of work, etc. as we
can see it in the example of the Ainu. Due to its model function for
environmental order, its aesthetic and harmonising significance
in general, it produced high values. It became sacred or was called
"above" implying high ontological ("worldview") values (e.g. in
Japanese: "kami", high above, which, in contact with other
cultures became "deity" or "god").
Thus, this system of "nuclear borders" was highly effective
because demarcations were within the settlement, thus protected.
In its performance, that is, by developing high values, it managed
to guarantee the existence and diffusion of sedentary agrarian
village cultures in many different parts ofthe world.
The concept of categorical polarity became the allround
method to harmonise artificial arrangements as well as the
organisation of natural environments. On one hand, the cyclic
renewal of the demarcation set up initially at village foundation
by the village founder produced local time, the "once" of the
foundation reinstituted and physically enewed at the cyclic
festival. And it brought social hierarchy: the representative ofthe
founderhouse became local ruler and priest at the cyclic rite as
"owner ofthe deity".
In other words, "semantic architecture" and how it is used in
certain conditions lets us reconstruct the process ofthe formation
not only of agrarian society, but also of its important
characteristics, like religious rites, "mythical time", "creation of
(local) world by gods", formation of social hierarchy and so on.
What we called "settlement core complex" must have formed the
nucleus of a cultural system which we perceive in neolithic and
metal periods as general characteristics of widespread sedentary
village cultures.
Urban architecture: early city-states (monumentalisation of
fibrous village cultures)
We can also reconstruct how this 'settlement core complex'
was used in the formation of earliest city-states and their
hierarchical social structure. We can understand the role played
by monumentalised temples for social control and centralisation.
We can understand the formation of earliest script based on
semantic architecture [Egenter 1984, 1989f*]. But this transition
is not discussed here. It is outlined in various other papers, e.g. in:
"Rural/urban dichotomy" 1998g*. The basic new insight consists
in the fact that the culture of early civilisations were not the great
ingenious inventions as described by historians, art historians and
archaeologists (e.g. Spiro Kostoff 1977). The developments can
rather be characterised as a superseding process in which the new
upper social class materially transformed or "monumentalised"
the "fibroconstructive" non-durable culture of agrarian villages of
neolithic and metal age origins. The new durable elements were
transformed into instruments to exploit the agrarian population
and to control extended surfaces from central temple systems
(sacrifice transformed into tax).
In the following we will show some examples of our new
systematic approach. We will indicate the interaction, the close
relation between "semantic architecture" and "domestic
architecture" (or "vernacular architecture").
Conclusion
In contrast to the conventional method of the anthropologist
who works ethnographically in the field surveying a traditional
society, using interviews ofthe inhabitants of a house or a village
to obtain explanations for the forms of their vernacular
architecture, we have outlined a different concept which
reconstructs the architectural forms and their expression as an
immanent principle of the deeprooted architectural tradition
itself. It is basically a physically expressed aesthetic principle
which is autonomous in its origins (categorical polarity) and is
traditionally preserved in many forms and expressions because of
its harmonious model character. This might change the way we
understand vernacular forms and their expressions.
In our first part we have critically discussed conventional
interpretations of anthropology. We questioned the assumption
that socio-cultural concepts were basic, that symbolisms related
to the human body or gender were primary. We doubted Eliade's
proposition that microcosmic interpretations were mini-
aturisations of macrocosmic experiences. We also doubted that
such results of interviews might be taken as culturo-specific
expressions and metaphors. This attitude is not aware of the
cognitive processes involved. How is natural form perceived and
integrated into human consciousness? The conventional
anthropologist considers nature as a primarily given entity. (1)
If however we are assuming a deep rooted constructive
tradition, a "soft prehistory" which did not manifest itself in our
conventional system of prehistory, things look different. All these
often phantastic vernacular forms are not just "symbolic
arrangements" or particularly "decorated" types in the
conventional Western sense of art theory anymore. They are
rather traditional "survivals" in the sense of surviving formal
concepts, survivals of a "pre-monumental" architectural substrate
that was materially not durable and therefore went through the
meshes of our historical perception. Forms of the semantic level
have been preserved into the domestic level, even though material
conditions or constructive capacities in general have greatly
changed. Or, a particular form of semantic architecture had
gained an important meaning within a cult system (e.g. founder's
cult, ancestor cult), therefore the symbolic core was kept intact
while new functional parts were added.
Such survivals can also be most impressive if the texture of a
durable object still preserves the primary fibroconstructive
conditions as part of a building constructed with more evolved
materials and building techniques. This can be seen in many parts
ofthe world and on various technical levels. It is the case if the
texture has become an indicator of the primary condition of the
form and wants to communicate the value of this stage. (2)
One of the most impressive cases are the stave churches of
Northern Europe which, besides their impressive PRO-portions,
show rich "decorations" of weaving work in their columns as well
as in their doors and door frames. The same principle of textural
survival appears also in the "cannelura" of Greek columns. The
well-known texture has preserved the structural condition of long
gone times when such columns were still used as free standing
symbols and reed bundles [Semper 1878, Andrae 1930, 1933].
Note that the interpretation of the capital changes completely. It
has nothing to do with support in the static sense. It is primary an
ontological model showing the harmony of two contrasting parts,
what we called categorical polarity or PRO-portion. Similarly the
bundle-pillars of ancient Egypt tell us clearly that they were
copied from fibroconstructive prototypes. Evidently they are not
'inventions' of designers as Spiro Kostoff maintained. Their
prototypes have to be searched in predynastic village cultures.
They were cyclically rebuilt fibrous columns very likely serving
as topo-semantic markers in the framework of local cults in which
their character as ontological model played a role [Egenter
1994a]. Highly trained sculptors working for the 'eternally
durable' buildings of the Egyptian pharaohs have monu-
mentalised them and integrated them into temples.
Similarly the nicely decorated plant columns or other types of
structures associated with many Indonesian house traditions are
related to the territorial founder system. Some have remained
fibroconstructive and outside the houses being used in the
framework of cultic traditions, or have changed materiality and
were moved into the house in the case of ancient founder families.
It would be an important task to gather materials on this topic.
Cults and rites still performed among various ethnic groups in
Southeast Asia showing "semantic architecture" in their core
should urgently be studied. Anthropologists have greatly
neglected these materials either because they had been devalued
by christian influences (fetish, spirit hut etc.) or for reasons of
time. Studying the festival calendar of a traditional society
implies living with them during at least one or a couple of years
[Egenter 1994a].
Thus, all these "symbolisms" are not "invented" as some
interviews in conventional anthropology may suggest. Evidently
they are part of a very deeprooted tradition, which has developed
its own ontological values over long times. These values can be
"read" by studying local cyclic rituals. Sacred demarcations
within or outside the house are ritually renewed. But, why are they
so valuable for local peoples? Since neolithic times they became
important in regard to sedentary life. Agrarian society began to
accumulate wealth, developed village culture. As part of a
territorial system the demarcations protect the agrarian habitat by
serving as a socio-toposemantic archive of the local past and of
local social power. [Egenter 1980,1982,1994a, b]
Consequently, all these symbolisms have their clear
immanent logic providing a basic order for daily life of a family,
of several families or of a larger sedentary group. The main
purpose of this order is to express harmony, to provide an ideal
model for harmonious relations. And - contrary to what many,
indoctrinated with European cultural values might think, these
symbolisms are not "simple" or "primitive". There is a very clear
and harmonious overall concept behind all this. It could even be
considered as an important philosophical system. It supports a
worldview in which "all is one, and one is all" in regard to
aesthetic and ontological harmony ("Hen kai pan" in ancient
Greece).
Vernacular architecture was composed to express harmony
from smallest details to larger units and the whole. Vernacular
settlements were composed in view of expressing harmony from
the intimate environment of the house, the habitat to the larger
units of a valley or a region. We become aware of a great
importance of tradition in the physical sense. There is a shocking
continuity in many things which we are not aware, because our
analytical mind has lost the capacity to read categoricaly polar
traditions. Western concepts of absolute spirituality and other
rationalisms are projected on other cultures (3). Maybe we still
have this need for a harmonious continuity within ourselves. Is it
not surprising how modern urban people still feel at ease in
traditional vernacular architecture? Rural tourism even searches
for such conditions, whereas, on the other hand, many feel
frustrated in rational modern environments. Is there a
fundamental difference because modern spaces are universalistic,
rationalistic, devoted to homogeneous space concepts?
Are human beings of the future prepared to live in the
homogeneous space of physics, of the universe? Are we pleased
with the space concepts modern architects and urbanists
borrowed from astronomy and physics? Or should we try again to
understand the human heritage, the categorically polar and
harmonious expression of vernacular architecture? Are we happy
with the uniform geometry type of skyscrapers and skylines
rationalistically deformed architects project into our cities and
villages? Or do we want to rediscover the traditional way of
harmonising architectural forms as a model of balanced human
lives? If we discover that architecture to a great extent created
man and culture, there might be reasonable motives for studying
vernacular architecture more seriously than this is done today.
Opombe / Notes
1	Waterson (1990) for instance projects a wide range of naturalistic concepts
on the Indonesian house to make it "living". But what if women gained
their ideas about the womb in analogy to some storehouse or loft?
Evidently there is no etymology in anthropology, we can not provide
evidence. But in Indo-European etymology there are many words which
we take for granted in regard to their naturalistic physical background, but
then might be fairly surprised if we become aware of their technical
origins.
2	Unfortunately the art historians had no understanding for this ergological
condition of form. They often invented speculative terminologies which
covered up insights into the fibrous prototypes of monumental forms
(Gottfried Semper 1878 and Walter Andrae 1930, 1933).
3	There is a tremendous continuity in human ways to structure space in
categorically polar ways. There are a lot of examples in our premodern
world which still reflect categorical polarity of space organisation.
Surprisingly the churches have conserved the horizontal polarity scheme in
most elementary and pure ways: the spatial unit of the community in the
nave is defined by the altar on one side and by the gate or entrance facade
on the other side. This scheme focused on some ontological value appears
also slightly varied in many other types of institutional spaces, like throne-
hall, court, concert hall, theatre, etc. . Historical cities like Paris or Rome
have preserved categorical polarity in their value focussed axial systems,
e.g. the "Champs Elisees" which focussed on the Louvre (or, the monastery
behind) having its most recent "accumulation" in "La Defense" [Frey 1947,
Egenter 1998d*].
Viri in literatura
Andrae, Walter, 1930: Das Gotteshaus und die Urformen des Bauens im Alten
orient (Studien zur Bauforschung 2). Hans Schoetz u. Co., Berlin
Andrae, Walter, 1933: Die ionische Säule, Bauform oder Symbol? In: Studien
zur Bauforschung, Heft 5. Verlag für Kunstwissenschaft, Berlin
Bollnow, 1963: Mensch und Raum. Kohlhammer, Stuttgart
(http://home.worldcom.ch/~negenter/010K_ImploBollnDEF.html)
Bourdieu, Pierre, 1972: La Maison Kabyle ou le Monde Renverse, Esquisse d'
une Theorie de la Pratique. Droz, Geneve/ Paris
Buschan, Georg, 1922/23: Illustrierte Voelkerkunde. 2 vols. Strecker &
Schroeder, Stuttgart
Cunningham, Clark E, 1964: Order in the Atoni House. Bijdragen tot de Taal-
Land- en Volkenkunde, vol 120
Durckheim, 1925: Les formes elementaires de la vie religieuse. Felix Alcan
Paris
Egenter, Nold, 1977: Yui to hi (Gebinde und Feuer). Dokumentarfilm (colour-
sound, 16mm, 26 min.; über den Bau altertümlicher Kultmarken in Japan)
Egenter, Nold, 1979: Symbole aus Schilf und Bambus. Lebendige Schinto-
Tradition in Japan. Neue Zürcher Zeitung, 25/26. Aug., Nr. 196
Egenter, Nold, 1980a: Bauform als Zeichen und Symbol. Nichtdomestikales
Bauen im japanischen Volkskult. Zurich, Publikation im Rahmen der
Ausstellung 'Göttersitz und Menschenhaus' an der ETH Zurich.
Egenter, Nold, 1980b: Dwelling in a Cosmos. In: Swissair-Gazette 4/1980
Egenter, Nold, 1981a: Folkfestivals as a Gateway to Japanese Culture (and
other related articles) Swissair-Gazette Nr. 8:1,7- 17,22-26
Egenter, Nold, 1981b: The sacred Trees around Goshonai, Japan. A
contribution of building ethnology to the subject of tree worship. Asian
Folklore Studies 40 (2), :191-212
Egenter, Nold, 1982a: Sacred symbols of reed and bamboo: Annually built cult
torches as spatial signs and symbols. In Swiss Asiatic Studies Monographs,
vol. 4 Zürich: Peter Lang Berne.
Egenter, Nold, 1982b: Kaninchenstall oder Tempel?
Architekturanthropologische Gedanken zum japanischen Wohnhaus und
zum Raumverbrauch der Europäer. In: 'das wohnen', Zeitschrift für
Wohnungsbau 12, Zürich
Egenter, Nold, 1983: Affen Architekten, Umriss 2, 2-9, Wien
(http://home.worldcom.ch/~negenter/00AA2_Apes_Nests0_TT.html)
Egenter, Nold, 1984: Kunsthistorische Architekturtheorie: auf Sand gebaut
Umriss 1/2, 10-23
http://home.worldcom.ch/~negenter/456aOrigScript_Int_E.html)
Egenter, Nold, 1986: Software for a soft prehistory; structural history and
structural ergology as applied to a type of universally distributed 'soft
industry': sacred territorial demarcation signs made of non durable organic
materials. The World Archaeological Congress, (precirculated papers),
Southampton and London
(http://home.worldcom.ch/~negenter/00AA2_Softw_0_Int.html)
Egenter, Nold, 1988: Il primitivo storico ed il primitivo nell'anthropologia
culturale / Le primitif historique et le primitif dans l'anthropologie
culturelle. In: Gian-Carlo Cataldi (ed.) >LE RAGIONI DELL'ABITARE<,
Approximately 30 additional illustrated examples accompanying this article
and one chapter are avaliable on author's Internet site Implosion:
http://home.worldcom.ch/~negenter/000_BorutAnthroHouse/Borut_HTx_E02z_ZZZ3.html
The complete article with all illustrations can be found with the URL:
http://home.worldcom.ch/~negenter/000_Borut_Intro.html
ALINEA editrice, Firenze, 1988
Egenter, Nold, 1990a: Architectural Anthropology: Why do we need a General
framework? Paper read at the Second International Conference of the
International Association for the Study of Traditional Environments,
University of California, Berkeley, Oct. 4-7
Egenter, Nold, 1990b: Rivestimento - Incrostazione - Metabolismo della forma
nell'opera die Gottfried Semper e Applicazione della sua Tesi principale
nella recente Ricerca Antropologica sull'Architectura in Architettura in
Pitra a Secco. Atti del primo seminario internationale 'Archiettura in Pietra
a secco, Noci Alberobello, 27-30 Settembre 1987:141-162. Schena
Editore, Fasano (BR)
Egenter, Nold, 1990c: Evolutionary Architecture: Nestbuilding Among Higher
Apes. In: international Semiotic Spectrum<, A Publication of the Toronto
Semiotic Circle, Nr. 14, Sept. 1990
Egenter, Nold, 1990d: Architectural Anthropology. In: >International Semiotic
Spectrum<, A Publication of the Toronto Semiotic Circle, Nr. 14, Sept.
1990
Egenter, Nold, 1991a: In der oberen Hälfte unserer Stube wohnt der Bär, der
Herr der Wildnis. Haus und Weltbild der Ainu. In: Thomas Kaiser (ed.)
>Bärenfest< Vom Dialog mit der Wildnis. Die Ainu Hokkaidos, Japan.
Völkerkundemuseum der Universität Zürich, Zürich (engl. version: The
Master of the Wilderness, the Bear lives in the upper part of our Home -: -
House and world-view among the Ainu in the North of Japan [pdf format])
Egenter, Nold, 1991b: Ie - der homogene Raum und der Archetyp des polar
harmonischen Raums. Kulturanthropologisch vergleichende
Betrachtungen zum traditionellen japanischen Wohnhaus und zum
westlichen Konzept >allgemeinmenschliche Bedürfnisse<. (Ie - the
concept of homogenous space and the archetype of polar harmonious
space. Interculturally comparative notes on the traditional Japanese
dwelling and the Western concept of >human needs<).In: Deutsche
Bauzeitung, Dezember 1991.
Egenter, Nold, 1992: Architectural Anthropology - Research Series, vol. 1: The
present Relevance of the Primitive in Architecture (trilingual edition:
English, French, German). Lausanne, Editions Structura Mundi
Egenter, Nold, 1994a: Architectural anthropology - Semantic and Symbolic
Architecture. An architectural-ethnological Survey of One Hunderd
Villages of Central Japan. Lausanne Editions Structura Mundi.
Egenter, Nold, 1994b: L'ici domestique et l'au dela imaginaire. Une typologie
anthropologique des conceptions de l'espace. In: Pierre Pellegrino (ed.):
Figures architecturales Formes urbaines. Actes du congres de Geneve de
l'Association internationale de semiotique de l'espace. p. 303-332,
Anthropos, Geneva
Egenter, Nold, 1994c: Semantic Architecture and the Interpretation of
Prehistoric Rock Art: An Ethno(pre)historical Approach." Semiotica 100,
2/4:201-266
Egenter, Nold, 1995: Antropologia arquitectonica: un nuevo enfoque
antropologico. In: Hacia una antropologia arquitectonica, edited y Mari
Jose Amerlinck :23-128. Guadalajara: Universidad de Guadalajara
Egenter, Nold, 1997: Auf dem Weg zu einer Anthropologie der Architektur. In:
Baubiologie 5/97
Egenter, Nold, 1998a: Architettura semantica e simbolica (Semantic and
symbolic architecture) - L'architettura etnologica in cento villaggi del
Giappone centrale (An Architectural-ethnological Survey into 100 villages
of Central Japan). In "Spazio e Societa" (space and society) n. 83,
July/September 1998 :74-85
Egenter, Nold, 1998b: The Birth of Curtainwalls from the Concept of Style -
Nietzsche's Satyr, Woelfflin's analytical scalpel and the banality of pure
geometry - The double roots of tectonic form
(http://home.worldcom.ch/~negenter/001Woelfflin)
Egenter, Nold, 1998c: The Historicism of quantified Proportion - Critical
objections to Wittkower's "Architectural Principles in the Age of
Humanism" - Outlining a "theory of relativity" of premodern architectural
form (http://home.worldcom.ch/~negenter/00AA2_WittkoHist_0_Int.html)
Egenter, Nold, 1998d: Dagobert Frey and the Access-Place Scheme - A global
view on architectural principles
(http://home.worldcom.ch/~negenter/250a_Frey1aaa_TT.html)
Egenter, Nold, 1998e: Anthropology of Aesthetics: Culture As Identity -
Polarity in Art, Lifestyle and Ontology - Japan, a visual and theoretical
model (http://home.worldcom.ch/~negenter/418aDundeeTT.html)
Egenter, Nold, 1998f: Semantic Architecture and the birth of Script - A theory
of the origins of writing based on architectural anthropology
(http://home.worldcom.ch/~negenter/456aOrigScript_Int_E.html)
Egenter, Nold, 1998g: The Urban/ Rural Dichotomy - Do the Humanities live
with historistic speculations? A final outlook on Megalopolis- problems
(http://home.worldcom.ch/~negenter/469aDichotomyE_Intro.html)
Egenter, Nold, 2001: The Deep Structure of Architecture: Construction and
Human Evolution. In: Mari-Jose Amerlinck (ed.): Architectural
Anthropology. Bergin & Garvey, Westport, London
Egenter, Nold, 2002: Theory - and for Whom? - Some notes regarding the
construction and function of theory/ies in the field of vernacular
architecture. In Borut Juvanec (ed.): Program of the 12th Conference on
Vernacular Architecture ALPS ADRIA 'Economy and Architecture -
Economy Architecture, Ljubljana
Egenter, Nold, 2003: Wie lebten Paläo-Sibirische Wildbeuter in ihrer Umwelt?
Architektur- und Habitat-anthropologische Rekonstruktionen zu
räumlichen, ästhetischen und metaphysischen Aspekten der Ainu-kultur im
Norden Japans. In: Andreas Pastoors and Gerd-C. Weniger (ed.):
Höhlenkunst und Raum: Archäologische und architektonische
Perspektiven. Wissenschaftliche Schriften des Neanderthal Museums Bd.
3; Neanderthal Museum, Mettmann:119-134
Eliade, Mircea, 1959a: Cosmos and History: The Myth of Eternal. Return.
Harper & Row, New York
Eliade, Mircea, 1959b: The Sacred and the Profane. Harcourt, Brace & World,
New York
Fillipetti, Herve and Janine Trotereau, 1978: Symboles et Pratiques Rituelles
dans la Maison Paysanne Traditionelle. Berger-Levrault, Paris
Fillipetti, Herve, 1979: Maisons paysannes de l'Ancienne France, vol 1: France
Septentrionale. Berger-Levrault, Paris
Frey, Dagobert, 1947: Grundlegungen zu einer vergleichenden
Kunstwissenschaft. Raum und Zeit in der Kunst der afrikanisch-
eurasischen Hochkulturen. R. M. Rohrer Verlag, Wien
Griaule, Martin and Germaine Dieterlen, 1954 (1963): The Dogon of the
French Sudan(Mali) In:C. Daryll Forde:African Worlds, Studies in the
Cosmological Ideas and Social Values of African peoples. Oxford Univ.
Press, London
Karutz, R., 1925: Die Voelker Nord- und Mittelasiens. Atlas der Voelkerkunde
Bd. 1, Franck'sche Verlagshandlung, Stuttgart
Karutz, R., 1926: Die Voelker Europas. Atlas der Voelkerkunde Bd. 2,
Franck'sche Verlagshandlung, Stuttgart
Kapfhammer, G., 1977: Brauchtum in den Alpenländern. Ein lexikalischer
Führer durch den Jahreslauf. Callwey, Munich
Kerschensteiner, J, 1962: Kosmos. Quellenkritische Untersuchungen zu den
Vorsokratikern.Beck, Munich
Kostof, Spiro, 1977: The Architect - Chapters in the History of the Profession.
Oxford Univ. Press, Oxford
Levi-Strauss, Claude, 1982: The Way of the Masks. Univ. of Washington Press,
Seattle
Morgan, L. H., 1881 (1965): Houses and House-life of American Aborigines.
Univ. of Chicago Press, Chicago
Oechslin, Werner, 2003:
http://www.rereth.ethz.ch/arch/geschichte/oechslin.proj_overview.html
Oliver, Paul (ed.), 1997: Encyclopedia of Vernacular Architecture of the World.
3 vols. Cambridge Univ. press, Cambridge
Rapoport, Amos, 1969: House Form and Culture. Prentice Hall, Englewood
Cliffs NJ.
Rykwert, Joseph, 1972: On Adam's House in Paradise - The Idea of the
Primitive Hut in Architectural History. Museum of Modern Art, New York
Rykwert, Joseph, 1996: The Dancing Column - On Order in Architecture, MIT
Press, Cambridge Mass. US
Savage-Rumbaugh, E.S., S.L. Williams, T. Furuichi and T. Kano, 1996:
Language Perceived: Paniscus Branches Out. In Great Apes Societies,
edited by W.C. McGrew and T. Nishida :173-95, Cambridge Univ. Press
Schefold, Reimar, 1997: "Anthropology". In: P. Oliver (ed.) Encyclopedia of
Vernacular Architecture of the World, vol 1:6-8. Cambridge Univ. Press,
Cambridge
Rassers, W. H., 1940 (1982): Panjii, the Culture Hero: A Structural Study of
Religion in Java. The Hague, Martinus Nijhoff
Semper, Gottfried, 1878: Der Stil in den technischen und tektonischen Künsten
oder praktische Aesthetik. 2 Vols. München
Waterson, Roxana, 1990: The Living House - An Anthropology of Architecture
in South East Asia. Oxford University Press, Singapore,
Wernhart, K., 1981: Kulturgeschichte und Ethnohistorie als Strukturgeschichte.
In Grundfragen der Ethnologie. Beitraege zur gegenwaertigen Theorien-
Diskussion, edited by W. Schmied-Kowarzik and J. Stagl. Dietrich Reimer
Verlag, Berlin
Yerkes, R. W. and A. W. Yerkes, 1929: The Great Apes. Yale Univ. Press, New
Haven CT
Nold Egenter
DOFSBT
Zuerich, Switzerland
negenter@worldcom.ch
2oo4/1
AR
Borut Juvanec
VERNAKULARNA ARHITEKTURA ALI
KOMPLEKSNOST PREPROSTOSTI
Vernacular architecture or the complexity of simplicity
UDK 72.01
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
Vernakularna arhitektura je arhitektura, namenjena človeku in njegovim
vsakdanjim dejavnostim. To ni visoka arhitektura za kralje,zabogoveinza mrtve,
to niso spomeniki.
Raziskovanja vernakularne arhitekture so redka: že zgodnji pisci, ki omenjajo
arhitekturo, gledajo le velike arhitekture, predvsem spomenike. Gre namreč za
paradoks: največje spoznanje je razumevanje malih reči.
Znanstveno delo je predvsem razkrivanje, ki je včasih najtežji, a tudi
najpomembnejši element, in analitično delo z različnih področij.
Teorija obvladuje z znanjem. Koren iz dve je diagonala kvadrata, v praksi nastopa
v največjemkvadratu okroglega debla. Primertegaprincipajekozolec.
Koren iz tri polovic definira konstrukcijo korbelinga, teoretično predstavlja
višino enakostraničnega trikotnika in je dokazljiv po Pitagori. V praksi je to
pastirska igra: tri enako dolge palice določajo višino kamnitega zatočišča, te pa
najdemo že odtretjegatisočletjapred štetjem do danes po vsem svetu.
Danes vernakularne arhitekture ni več: je le spomin in predvsem kultura dedov, ki
zahteva prepoznavanje, spoštovanje in predvsem negovanje te dediščine.
Vernakularna arhitektura je udejanjanje teorije v praksi in to na najpreprostejši
možni način. Najbolj zapletene rešitve imajo svoj izvorvpoenostavljanju.
Bistvo je v skladnosti, v aktivnem uravnoteženju postopkov, dela, konstrukcije,
kompozicije same in to v prostoru in v času.
Časa pa vernakularna arhitektura nima več.
ključne besede:
vernakularna arhitektura, teorija, praksa, kultura, dediščina, red
abstract
Vernacular architecture is architecture intendedfor humans and their day-to-day
activities. It is not high architecture for kings, gods or the dead; it is not a
monument. Research of vernacular architecture is rare: even earlier authors,
when writing about architecture, saw only high architecture, above all
monuments. This is the paradox: supreme knowledge is in understanding small
things. Scientific work lies in discovering, often the most difficult, but also most
important element, as well as analytical work in various fields. Theory controls
with knowledge. The square root of two is the diagonal of a square; in practise we
can see it as the largest square ofa round tree trunk. An example ofthis principle is
the Slovenian hayrack. The square root of three halves defines the structure of
corbelling; theoretically it represents the height of an equilateral triangle and can
be proved after Pythagoras. In practise it is a game played by shepherds: three
sticks of equal length define the height of a stone shelter and these have been
known since three millennia BC all over the world. Today there is no vernacular
architecture: it is a memory of our forefather's culture, which demands
recognition, respect and above all, nourishing as heritage. Vernacular
architecture is implementation oftheory in practise in the simplest possible way.
The most complicated solutions have their roots in simplification.
The essence is harmony, active balancing of procedures, work, structure and
composition itself, both in space as well as time.
Time is a quality that vernacular architecture has run out of.
key words:
vernacular architecture, theory, practise, culture, heritage, order
Definicija in izrazi
Vernakularna arhitektura je tista preprosta arhitektura,
namenjena človeku in njegovim vsakdanjim dejavnostim. To ni
visoka arhitektura za kralje, za bogove in za mrtve, to niso
spomeniki. Nekatere rešitve so resda briljantne: izvirne ali
estetsko dovršene, konstrukcijsko presenečujoče ali dekorirane s
konstrukcijo samo. Vernakularna arhitektura ne pozna krašenja:
vse je funkcionalno. S tem pa stopa vernakularna arhitektura v
sam vrh stroke, saj se staplja z njeno definicijo: arhitektura je
oblikovanje prostora, pri čemer skladno upošteva možnosti in
zahteve, okoliščine okolja, časa in prostora, pa seveda zmožnost
graditeljev. Pri tem je treba poudariti, da so visoke arhitekture v
najboljšem primeru nadgrajevale svoje stile, ki so bili že razviti.
Graditelji so bili lahko korak pred drugimi, a osnovo so poznali,
imeli so šole (kakršnekoli so že bile), vsaj teoretično so poznali
realizacije svojega časa v svetu.
Preprost graditelj vernakularne arhitekture pa je imel
usmeritve, kijihje dobil kot dediščino, svoje ideje je lahko vnašal
v okolje, kije imelo svojo tradicijo, na voljo je imel le preproste
materiale in predvsem preprosta orodja. Teorije ni poznal in
matematičnega znanja ni imel, pa vendar je postavljal razmeroma
boljše objekte kot smo jih zmožni graditi danes. Rabimo dokaz?
Vsa stara arhitektura, ki obstaja stoletja, je dokaz. Vsa tista
neprava: s slabim materialom, z nestabilno konstrukcijo,
postavljena na neprava mesta v naravi ali slabo umeščena v
arhitekturne sklope - vse te arhitekture ni več.
Seveda, nekaterih stvari ne poznamo, drugih ne razumemo,
tretje nam slabo razlagajo: znanstven način dela pri preučevanju
vernakularne arhitekture je nujen [Rapoport 1990:218].
Naj navedem le nekaj primerov: uporaba korena iz dve v
kozolcu, koren iz tri polovic v korbelingu kamnitih zatočišč,
samonosna konstrukcija je bila izumljena v avtomobilizmu v
petdesetih letih prejšnjega stoletja - arhitektura jo pri kaščah
uporablja stoletja, armiran beton je povzročil pred desetletji pravo
revolucijo v gradbeništvu in v statiki - preplet uporablja ista
načela, prednapetost konstrukcij je imenitna reč današnjega dne, a
jo pozna kozolec mnogo dlje.
Naj se vrnem na vernakularno arhitekturo. Njeno definicijo bi
strnil takole: vernakularna arhitektura je arhitektura, plod neukih,
nešolanih, a ne nespretnih mojstrov, ki so svoje znanje gradili na
tradiciji, na dediščini prednikov in na svojih izkušnjah.
Včasih so rekli "ljudska", danes pravimo vernakularna. Gre za
prevod nemške "volksarchitektur",karje preozek izraz.
Poudariti je treba, da so danes velike razlike v razumevanju
termina "vernakularna", ki ga uporabljajo angleščina (vernacular
architecture), nemščina (Vernakulaere Architektur), francoščina
(architecture vernaculaire), italijanščina (architettura
vernacolare), kastilščina in katalonščina (arquitectura
vernacular), pa še drugi jeziki.
Razlike v razumevanju termina so predvsem v Združenih
državah: na kongresu v Quebecu 2001 je kolegica predavala o
"Vernakularni osvetlitvi cest v St. Louisumed leti 1920 in 1928".
Ker je šlo za uradni kongres CIAV (Scientific Committee of
Vernacular Architecture) v okviru organizacije ICOMOS, je
požela ogorčeno neodobravanje neameriških kolegov, ampak ga
ni razumela.
"Vernakularna" obsega širše področje, saj sojo gradili mojstri,
ki resda niso imeli šol, so pa obvladali stroko, znali so prisluhniti
dedom in se prilagoditi okolju in razmeram, ki so vladale v
prostoru in v času. Vernakularna arhitektura nima pravil v širšem
prostoru, a je ne gradi laik: ta le pomaga. Kmet - zaradi okoliščin -
ni bil nikoli neumen: arhitekture ni prepustil nestrokovnjaku, nije
izvajal sam. V tem se danes razlikujemo: gradimo vsi in o
arhitekturi govorijo stroke, ki o njej ne vedo nič. Zato so jalovi
poskusi, naj bi arhitekturi rekli stavbarstvo. Arhitekturo v tako
ozkem okviru razume le manj umen človek.
Po drugi strani pa uvajajo nove smeri razmišljanja, ki
definirajo in tolmačijo preproste rešitve: arhitekturna
antropologija na primer [Egenter 1992: 37], ki jo Egenter
postavlja kot temelj arhitekturne teorije. To sam razumem kot
teorijo vrednot, Egenter pa jo razlaga kot "duhovne vede", ki bi
lahko "induktivno in sistematsko prepoznale antropologijo".
[Egenter 1992:35]
Raziskave v vernakularni arhitekturi
Raziskovanja vernakularne arhitekture so redka: že zgodnji
pisci, ki omenjajo arhitekturo, gledajo le velike arhitekture,
predvsem spomenike. Raziskovanja malih arhitektur se zdijo
premalo pomembna. Premalo je moč o njih razmišljati, premalo
ljudi je, ki bi jih to zanimalo (tudi danes). Gre namreč za
paradoks: največje spoznanje je razumevanje malih reči.
In še en podatek je pomemben. Vernakularna arhitektura je
grajena z domačimi materiali, ki so dosegljivi in jih je moč
obdelovati. Zato je potrebno znanje za razmišljanje o tej
problematiki mnogo večje od tistega pri znanih konstrukcijah.
In tretji element: vernakularna arhitektura je mnogokrat
grajena z materiali, ki imajo življenjsko dobo prilagojeno
generaciji ali celo delu generacije. Zato po svojem izteku včasih
tudi izginejo. Včasih so materiali, ki jih tisočletja kasneje v
originalu ni več moč niti slutiti: na primer lesen tram, ovešen s
tkanino kot strop. Na Sardiniji [Zupančič 2003:26] obstajajo
prikazi sledi takih konstrukcij v grobovih, vpraskane v mehak
kamen. "Domus de janas" so seveda grobovi in pokojniku so
želeli urediti tak dom kot ga je imel v življenju. Danes so to
neprecenljive sledi nekdanjihkultur.
Odkrivanje: Na področju sistematike je za odkrivanje le
malo možnosti, za uspeh sta bolj pomembna slučaj ali slutnja
raziskovalca. Seveda zahteva rezultat predvsem veliko časa.
Pomemben element pri odkrivanju je splošno znanje in s tem v
zvezi povezovanje ter komparacija podatkov sorodnih odkritij.
Izvor: Egenter navaja kot izvor pretežnega dela arhitekture
vzore iz narave. Vsaka oblika ima svoj primer v prirodi ali v
človekovem delu [Egenter 1992: 161]. Primer človeka, ki nosi
breme z razprtimi rokami nad glavo, ima nadgradnjo v kariatidah,
akapitel stebra ima enak efekt: razširjanje naležne ploskve stebra
in krajšanje razpona. To je tehnično dokazljivo, dekoracija stebra
prav v kapitelu pa veča njegov pomen tudi na zunaj.
Ampak to je primer v klasični arhitekturi, v vernakularni je
vse bolj preprosto in zato teže razumljivo. V vernakularni
arhitekturi je to vse bolj plod znanja s ciljem uporabe in ne razlage
ali prikaza fenomena.
Znanje: Vernakularna arhitektura uporablja dosegljive
materiale, kijih umen človek obdeluje na čimbolj preprost način
in jih vdeluje in sestavlja tako, da so čimbolj funkcionalni.
Koroška skodla na primer je sestavljena v streho pod kotom, v
dveh plasteh. Deluje tako, da se ob vlagi napne in tesni, zaradi
naklona odvaja vodo navzdol (naklon strešine mora biti večji od
naklona v prečni smeri). Zaradi prostorskega naklona predstavlja
odkap le majhen del vogala skodle: majhenje tudi ogroženi detajl
in s tem je življenjska doba skodle bistveno podaljšana.
"Kapljica" kot zaključek lesene kritine (pri visokih
arhitekturah od romanike naprej: cerkve, kostnice) izgleda
izjemno dekorativna. Taka tudi je, a gre za čisto funkcijo:
predstavlja odkap, ki manjša površino, kije izpostavljena gnitju
in propadanju.
Primerjava obeh sistemov daljšanja življenjske dobe lesene
kritine dokazuje tehnično brezhibnost in delovanje obeh, a
bistveno poenostavitev in bolj ekonomično izvedbo v
vernakularni arhitekturi.
Izkušnje, posredovanje znanja in podatkov: Izkušnje so v
vernakularni arhitekturi temelj, na katerega preprost graditelj
postavlja dediščino. Umnost dedov je v tem, da niso posredovali
receptov, pač pa red. Najbolj značilen je primer kozolca: njegova
kompozicija izhaja iz izkušnje pri tesanju kvadratnega trama iz
okroglega debla. Gre za detajl, kije uporabljen v celoti [Juvanec
1999:54]. Do danes nismo odkrili pisnih ali risanih virov kot
navodila za gradnjo kozolca: šele 1822 je Pseiner tehnično
dokazal prednosti kozolca in predlagal jekleno izvedbo [Pseiner
1822]. Ne njegovo pisanje jeklena konstrukcija ni doživela
odziva ne na Kranjskem ne v ostali Avstroogrski. Potem je
poskušal še dvakrat, leta 1846 je predlog izdal celo brez svojega
imena, da bi se približal uporabniku. Izkušnje in dediščina so
slovenskega kmeta učili, daje kozolec predvsem lesena naprava.
Življenje arhitekture: Življenjska doba je za vernakularno
arhitekturo zelo pomemben faktor. Najprej seveda izbira
dosegljive materiale, potem jih obdela tako, da čim bolje in čim
dlje delujejo.
Slamnata streha uporablja žito s klasi vred: to ni nemarnost ali
poenostavljanje. Je daljšanje življenjske dobe [Juvanec 1999:77],
saj bilka, ki vsaj nekaj časa še srka hrano iz zrna, živi dlje,
istočasno pase počasneje in zato bolj temeljito suši.
Danes uporabljamo kemične preparate za "zaščito" lesa pred
zunanjimi vplivi. Ti delujejo, a le v časovno omejenem obdobju.
Nekdaj so uporabljali za to koledar. Podirali so le kratek čas v
zimi, pa še to ob izbrani luni [Fellner 2001:87]. Na videz neumno
početje ima razumno razlago: kot vsa živa bitja ima tudi drevo
svoj ciklus. Ta zagotavlja večji pretok sokov v žilah, to pa se - z
nekaj zamika v času - kaže v luninih menah. Tako je žilni sistem v
rastočem ciklu "poln" in v padajočem "prazen", les je enkrat
vlažen in drugič suh. Nekdaj so sušili les sedem let, kar danes
opravimo v nekaj urah. Arezultat sušenja "vlažnega" ali "suhega"
lesa je povsem različen: ni le človek pameten, tudi insekti so.
Živijo tam, kjer imajo hrano: v lesu, ki je bil podiran v ciklu
polnosti. Crv v les brez sokov ne bo zlezel [Fellner 2001:142]. V
končni fazi gre za ekonomiko: z umnostjo (pri čemer je luna le
prikaz časovnega delovanja) dvigamo kvaliteto konstrukcije,
daljšamo življenjsko dobo, makroekonomsko (v gradnji objekta)
pa bistveno pocenimo končni proizvod. Štiristo let stari kamniti
hiši lahko tako zamenjamo leseno ostrešje dvakrat ali pa
osemkrat. Nekdaj podirani les bo zdržal dvesto let, današnji bo ob
tekočem vzdrževanju po petdesetih letih že prav utrujen.
Življenjska doba vpliva tudi na estetski del arhitekture: ampak
celo tu je ekonomski parameter bistven. Včasih so gradili kamnite
zidove: kmet je zbral in izbiral kamne za svojo hišo. Kamen
večjih dimenzij je nameščal v vogal, daje konstrukcijo utrdil.
Kasneje, ko je bilo izbiranje večjega in manjšega kamna
predrago, ko so začeli uporabljati zunanje zaščite (omet), je bil
lahko zid sestavljan iz različnih velikosti, celo iz različnih
materialov. Kmetje ometano hišo prebelil in kvečjemu podstavek
je prebarval v sivo (pa še to zato, da bi kure ne kljuvale belega
apnenca, ker so mislile, da ga v temnem zidu ni). Bogat posestnik,
kasneje tudi meščan, paje želel, da bi ljudje vedeli da ve kaj je
konstrukcija. Zato je dal v vogale narisati večje kamne. Danes so
to "šivani robovi", ampak zaradi tega konstrukcija ni nič bolj
trdna. Življenjska dobani zato nič daljša, lahko pa bi bila. Ampak
to ni več ekonomski problem, je psihološki ali celo sociološki, ko
gre za razlikovanje med resnico, neresnico ali gre celo za laž.
Rezultat je drugje: estetika takih rešitev je včasih prav
presenečujoča. A ne v vernakularni arhitekturi: tam je vse
podrejeno uporabi in vsa dekoracija je v resnici konstrukcija. Zato
je vernakularna arhitektura brezčasna. Z eno samo izjemo:
končana je.
Strokovno delo
Strokovno delo obsega vso pripravo za raziskave in vse
tehnične detajle, ki dokazujejo rešitve, da jih lahko prepoznamo,
identificiramo, obnovimo, da lahko nadaljujemo življenje in
uporabo arhitekturi, ki bi sicer iz kakršnihkoli razlogov propadla.
Evidentiranje: Evidentiranje je pravzaprav prva stvar, ki jo
moramo narediti: najti moramo podatke o lokaciji, o izvedbi, o
uporabi, o stanju. To je mnogokrat najtežji del: vernakularna
arhitektura je tista, ki je bila že od nekdaj manj vredna, manj
opažena, a ne tudi manj uporabljana. Za zbiranje podatkov je zato
izjemno pomembno dviganje zavesti: s predavanji, z literaturo, z
nastopi, z občasnimi akcijami in s strokovno pomočjo.
Evidentiranje predstavlja pripravo seznamov, s čimveč
podatki, da je te sezname mogoče uporabljati v celoti,
selekcionirano ali po delih. Pri tem je spet najpomembnejši
sistem, ki naj omogoča vsem strokam, da vsaka s svojega zornega
kota obdelajo tematiko. Dober sistem ne omogoča le možnosti
obdelave, pač pa tudi primerjavo in s tem pregled problematike po
elementih, po sklopih, po strokah, ki sodelujejo. Le s tem je
zagotovljena širina, pa tudi poglobljenost problematike v celoti.
Dokumentiranje: To je strokovno delo na že izbranih
objektih. Gre za meritve, za določanje lokacije (GPS, Global
Positioning System je v zadnjih letih, ko je vojska ZDA nehala
namerno motiti zajem podatkov, najboljši podatek o lokaciji, saj
ga lahko uporabimo na vsaki dobri karti), za fotodokumentiranje
detajlov, celote in okolja. Pri tem je vernakularna arhitektura na
boljšem: ob delujočih detajlih vedno najdemo tudi sesutega, da
lahko z gotovostjo določimo njegove elemente, dimenzije, sklope
in delovanje.
Dokumentiranje mora biti poenoteno, vsaj za sklope dela, da
lahko primerjamo podatke ali detajle.
Dokumentacija (načrti: tlorisi, prerezi, pogledi, lokacija in
slikovno gradivo) mora biti dosegljiva raziskovalcem za
nadaljnje delo.
Zelo pomemben element je medij dokumentacije: še včeraj je
bila dokumentacija vsa na papirju, danes je predvsem v
računalniku. To omogoča direkten vnos, spremembe in
dopolnitve ter uporabo za obdelave: ne le načrtov, tudi foto
gradiva ali predvsem njega. S tem pa odpiramo novo poglavje:
fotografije so bile včasih drage in časovno težko dosegljive, danes
z digitalno fotografijo so takoj uporabne, praktično zastonj,
zahtevajo pa izjemne sisteme za pregled. Zaradi nizke cene smo
priča inflaciji slikovnega gradiva, kar tehnično ni narobe, le
znajdemo se v taki množici težko. Tako ni več problematična
tehnika, ne ekonomija in ne kvaliteta, pač pa informacijski sistem
spravljanja, izbora in iskanja.
Obnova, oživljanje, ozdravljenje: Iskanje vrednih rešitev,
prenova, obnova, oživljanje, ozdravljanje in ozdravljenje so
elementi, ki zahtevajo predvsem znanje, kulturo in zmožnosti
iskanja novih rešitev. Ne gre samo za arhitekturo: taje le okvir
dejavnostim. Kašča je zanimiva od detajla do celote, od
konstrukcije zgradbe do uporabe, od kvalitetnih konstrukcijskih
detajlov do zasilnih rešitev (tesnjenje s cunjami). Poznavanje dela
in obrti ter načini dela so tu bistvenega pomena, pa tudi znanje
zgodovine in socialnih odnosov. Naj nadaljujem kar s kaščo:
notranja oprema je lahko uporaba konstrukcijskih delov (za
nosilce), je premična (omare, skrinje, posode in lonci). Ti detajli
imajo lahko svoje posebnosti, predvsem v individualni in v
skupni uporabi. Posamična uporaba, primer: odpiranje in sprotno
nasuvanje z loputami. Skupna uporaba je predvsem način
kontrole: soseske zidanice in sistem zapisovanja porabe na
"rovaš" - z vrezninaminapalicopredstavljaneizbrisljive podatke.
Ne nazadnje je lahko žito vsuto v zabojnike (skrinja pri kašči,
predvsem na Gorenjskem) ali pa kar razprostrto po tleh
(Prekmurje: Gančani).
Največji problem so mrtve dejavnosti: mlačev na področjih,
kjer ni ustrezne ravne, utrjene površine. Kozolec na Verdu ima na
primer v zadnjem delu zgornjega nadstropja "gumno" ali "pod":
prostor, kjer so mlatili žito, da so ločili zrno od plev. Kjer je to
mogoče, uporabljajo za mlačev okrogle ploskve: da uporabijo
veter in pa živino, ki hodi v krogu in mlati, mlati. Kozolec z
gumnom ni taka redkost, večkrat ga srečamo, a navadno v
skednju. Danes še najdemo lesene detajle, v katere so zatikali
drogove, za katere so se držali ljudje z rokami in topotali (mlatili)
z nogami, še pred uporabo "cepcev".
Prostor poda (stene brez stropa) lahko obnovimo, dejavnost
lahko prikažemo, uporabani več mogoča.
In še prav zgovoren dokaz pomena informacij, znanja,
obdelav in obnove manj znanih dejavnosti v arhitekturi: ko sem
gumno na kozolcu prvič srečal, sem imel največje težave, ker
nisem znal vprašati kaj je to.
Še najbolj nam gre od rok tehnična pomoč ostarelim
konstrukcijam. Pri tem pa je treba imeti največ občutka: vse se da
popraviti in zamenjati, da bo delovalo kot prej - celo bolje.
Problem je v avtentičnosti: ni težava v izbiri najustreznejšega
materiala za obnovo. Današnji materiali so nedvomno tehnično
ustrezni ali boljši od tistih včasih. Gre za prikaz stanja in za
delovanje: v tem pa že nastopajo razlike.
Primer so skodle in ekonomski problemi. Skodla je kalan les
in omogoča - ob pravilni vgradnji - izjemno dolgo življenjsko
dobo [Juvanec 1987:106]. Nastala je kot rezultat pameti človeka v
naravi: kmet je imel gozdove, čas in znanje za delo, ni pa imel
denarja. Zato je kril streho s kritino, ki jo je izdelal z domačim
materialom, doma in sam. Danes to ni več mogoče in šele zdaj
prav razumem direktorja skansnapri Celovcu, ko je pred leti jokal
nad dejstvom, da bi bilo treba prekriti šest značilnih hiš: poštena
koroška streha potrebuje šestdeset tisoč skodel. In vsaka je stala
eno marko.
Za kakih trideset tisoč evrov pa dobi kmet že dober avto. Kako
ga naj torej prepričamo? Cena strehe z valovitim salonitom pri
tem ni niti omembe vredna. Ekonomski faktor je hudičeva
iznajdba.
Oživitev stare arhitekture predstavlja tehnično obnovo z
možnostjo oživitve vseh etnoloških značilnosti časa in prostora.
Pri tem gre za nevarno past: dobra rešitev arhitekture omogoča
tudi večjo uporabnost, ta pa vnos drugih, neprimernih elementov,
od objektov do načina ali drugih vsebin.
Pri tem trčimo na poseben problem: na profesionalnost. Ne
glede na to, da imamo pri nas na področju arhitekture neustrezno
organizirano službo varovanja (s pravico odločanja in brez
odgovornosti), da ljudje tej službi ne verjamejo in (mnogokrat
upravičeno) ne zaupajo, je profesionalnost edina možnost za
strokovno delo na vernakularni arhitekturi. In pri tem ne mislim le
na to, da gospodinja obesi kolo koleslja na sušilnico ali na kaščo,
da posadi rože v samokolnico (kako duhovito), mislim na
arhitekte brez znanja, pa tudi na druge. Zaman bomo čakali, da bo
bog nagnal etnologa, ki predava arhitekturo ali umetnostnega
zgodovinarja, ki piše in celo odloča o arhitekturi, pa pri tem
nobedenne ve kaj to je.
Ureditev teh razmer je stvar arhitektov in arhitekture kot
stroke in kot znanosti, zato je treba kaj narediti in premalo je, če se
nasmehnemo, ko kdo primerja njihovo delo s sajenjem palčkov in
gipsastih labodov po (našem) vrtu.
Ampak na tem področju nisem sam in ne gre le za Slovenijo
[Fister 1994:27]. Tudi Nold Egenter posplošuje problematiko, jo
razgrajuje in dokazuje "neumnosti", kot jim pravi [Egenter 1992:
25-50]. Res so. Ampak o tem kasneje.
Nadaljevanje uporabe: Kakšnih problemov ne bomo nikoli
rešili, ker so nekatere dejavnosti, znanja in kulture že zamrli.
Lahko jih pokažemo v praksi, a težko bomo našli obliko
organizacije, ki bo to izvajala. Na podeželju je nekaj rezultatov
kot plod aktiva kmečkih žena v Sloveniji, kot plod zanesenjakov
pri kamnu v Franciji, ponekod kot turistična dejavnost, v
nekaterih primerih kot gospodarska dejavnost industrije ali celo
Ministrstva za kmetijstvo. Vse to pa je možno le v sodelovanju s
strokami: osnovo in okvir nedvomno daje arhitektura.
Muzej in muzej na prostem sta nedvomno obliki, ki se ji ne
bomo mogli izogniti. A kvaliteten prikaz arhitekture in njenih
možnosti je dejansko mogoč le v delovanju. To ni nemogoče, je pa
težko izvedljivo. "Živi muzej" je zahteven projekt, ki zaokrožuje
tako kmetijsko dejavnost z obrtmi in življenjem, tudi s kulturo.
Zeleni turizem z idejo, "da bodo ljudje plačali, da bodo smeli
delati na kmetih", je padel v vodo. Turizem je turizem z vsemi
svojimi značilnostmi, res pa je, da ga je mogoče v dobri
arhitekturi - posebej v vernakularni - izvajati bolje, tako v pogledu
socialnega življenja, ekonomike in kulture. Budnarjeva domačija
pri Kamniku, posebej v povezavi s stajo na Veliki planini je lep
vzgled (inje rezultat kvalitetnega dela Ive Šubelj Kramar).
Znanstveno delo
Razkrivanje arhitekture je mnogo bolj zahtevno področje kot
si lahko predstavljamo. Posebej v vernakularni arhitekturi, ki ni
"visoka" in ne "stilna" in ni bila omenjana niti v klasiki, ko so
mnogo pisali in razmišljali o pomembnih rečeh. Ampak bivalna
kultura malih ljudijebila nizka in zato neopažena. Bivalne hiše so
bile grajene iz blata, iz lesa, vejevja in slame, spomeniki so bili
grajeni v trdnih materialih. Njihovi kamni še vedno stoje.
Ampak: ali je res, da sta bili bivalna in gospodarska
arhitektura malega človeka rez malo vredni? Ali paje problem v
nerazumevanju problematike? Torej v neznanju? V tistem
neznanju, o katerem govori Egenter, pa čeprav se omejuje na
strokovnjake.
Razumevanje vernakularne arhitekture se ozko veže na
tradicijo, na dediščino, na kulturo. Razumevanje preprostih stvari
je mnogo težje od naučenih znanj. V tem tiči odgovor: za razlago
enostavnega problema moramo mnogo več vedeti in znati. In če
veš in znaš, pa z mnogo dela in predvsem brez časovnega okvira,
je odkrivanje starih vedenj, znanj, dediščine in zaradi tega dobre
arhitekture, uspešno.
Analiza kot razgradnja za preučevanje sestave in delovanja je
pomemeben del znanstvenega dela, tudi v arhitekturi.
Jasno, med razmišljanjem ali je arhitektura tehnika ali
umetnost, se poraja kar nekaj dilem. Ampak tudi če verjamemo v
umetnost, je bistvo arhitekture vendarle sestav in delovanje: to pa
sta povsem tehnična pojma. Lahko ju definiramo, razstavimo in
sestavimo, postavimo v novo okolje ali arhitekturi določimo novo
dejavnost. Torej gre najprej za tehnično kategorijo in šele potem
za estetski efekt.
Razlika med teorijo in prakso je včasih kar opazna. Naj
začnem s teorijo:
Arnheim loči identifikacijo in klasifikacijo (torej analizo), ki
ju definira kot veščini duha. Poudarja razlike med diferenciacijo
in posploševanjem, ki so po njegovem produkt procesa
zaznavanja v spreminjajočem se okolju. Izvirnost in poenotenje
kot antipoda pa zaznavamo istočasno. Več, red razume kot nujen
pogoj za strukturno funkcijo [Arnheim, 1974:3]. Poudarja
vrednost "enotnosti različnosti" [Arnheim 1974:50], ki jo
poznamo iz kasnejših ideologij, pa se odraža tudi v arhitekturi.
Red je tehnično teoretska kategorija, praktično pa estetska.
Vnos odnosov dolžin, ki definirajo ploskve in v končni fazi
prostor, je estetika z izbranim ali z določenim vodilom.
Pri tem dobimo včasih prav hecne rešitve. Ko smo pred
mnogimi leti načrtovali sistem Futura za Trienale v Milanu, je
profesor Kralj želel imeti raster lukenj na dva centimetra. Nak, so
rekli strojniki, raster naših strojev je 2.4 centimetra in nič drugače.
Tako je nastal raster v palcih. Analiza lahko torej ugotovi raster
avstroogrske cole, to pa lahko pomeni tudi napačno umeščanje v
zgodovino. Meter je bil uveden že v šestdesetih letih
devetnajstega stoletja. Ampak rezultat: proporcijska mreža in s
tem raster, nista plod tistega časa, le strojna oprema, uporabljena v
omenjenem sistemu, je.
Joachim Langhein razvija dokumentacijski sistem proporcij v
arhitekturi. Pri tem posega v zgodovino, zanimivi pa so detajli te
tematike, kjer je ne bi pričakovali. Navaja Goetheja, kije 1823
citiral Francoisa Blondela (1618-1686): "Moram gojiti to lepoto,
ki izvira iz simetrije in proporcioniranja, pa za to sploh ne
potrebuje imenitnih materialov ali zahtevnega obrtniškega dela"
[Langhein 2002:1].
Tudi veliki arhitekt Le Corbusier je skušal to tematiko. Kot
osnovo je vzel zlati rez:
a:b=b:c
pri čemer je a krajši del stranice, b je njen daljši krajec. Daljši
krajec proti celoti je spet zlati rez. Toda le, če sta a plus b celota ali
c.
Iz tega sledi, daje v istem razmerju tudi celota c proti seštevku
(c + b). Zlati rez je neskončno razmerje, saj ga lahko večamo in
manjšamo do neskončnosti. Človeku je to razmerje najbolj všeč,
saj je grajeno po njem samem.
Le Corbusier pa je prav v tem pretiraval: določil je izbor mer,
ki jih je uporabljal [Le Corbusier, 1963:84]. Pri gradnji imamo
dva sistema: modularne in produktivne mere. Omejevanje, ki ga
je Corbusier zasnoval kot poenostavljanje [Le Corbusier,
1963:136], paje gradnjo tako zakompliciralo, daje sistem padel.
In s tem je prevladala primitivna parola, da je arhitektura
umetnost in ne obrt. To se z definicijo arhitekture ne sklada. Če
razumemo umetnost kot zasnovo celote, obliko in vtis, obrt pa kot
detajl, ki sestavlja celoto in zagotavlja njeno delovanje, je
arhitektura nedvomno oboje: umetnost in obrt (ali če hočete:
tehnika). Oba elementa se pogojujeta, dopolnjujeta in
nadgrajujeta drug drugega in noben ni pomembnejši.
Razumevanje, bistvo arhitekture je v njeni teoriji.
Povedal bom heretično misel: umetnost v oblikovanju
prostora je pravzaprav stranski produkt arhitekture same, je
rezultat arhitekture kot tehnike v prostoru in v času. Arhitekturo
razumem kot popolno, kot umetnost, ko je grajena preprosto,
hitro, z dosegljivimi materiali, ko deluje efektno inko jo ljudje, ki
jim je namenjena, sprejmejo. Umetnost se kaže na zunaj in
navznoter, je skladje vsebine z obliko. Ampak bistvo je, da
arhitektura vedno deluje tudi na okolje, ga oplaja in dopolnjuje.
Ta skladnost je najpomembnejša. In tukaj je popolnost
vernakularne arhitekture razvita do vrhunca. Estetika torej ni
definirana, predstavlja skladen sestav delujočih elementov.
Ampak tudi v tem se vsi ne strinjamo. Alije arhitektura znanost
ali ne? Znanstvene osnove jo vsekakor umeščajo na zavidljivo
višino.
Egenter kot izjemen mislec postavlja znanstveno
raziskovanje kot temelj sodobnemu oblikovanju v arhitekturi.
Uvaja pojem arhitekturne antropologije [Egenter, N 1992: 153],
ki razvija teorijo razvoja, od detajla vse do celote. Enako trdi
Fister: "po trditvah zagovornikov je to celo "the missing link" v
sistematični rekonstrukciji materialne kulture človeka, drugi
antropologi pa jo preprosto vgrajujejo kot del kulturne
antropologije med ostale sestavine" [Fister 1994:26].
Egenter morda nekoliko nerodno postavlja sistem štirih
elementov: "subhuman architecture", "semanthic architecture",
"domestic architecture" in "settlement architecture" [Egenter, N
1992:155]. Pri tem misli na začetku na gradnjo živali, ki
funkcionirajo kot preprosta bivališča človeka. V Order and
Disorder sem razvil podobno izhodišče, a kot možnosti, ki jih
nudi narava - kot najbolj uspešen edukator pokaže princip, ki ga
sposobni razvije naprej [Juvanec 2004:17]. Na koncu pride
Egenter do "settlement architecture", s tem pa razume pravzaprav
skladno oblikovanje v okolju, torej sklop detajla v celoti [Egenter
1992:159].
Posebna vrednost Egenterja je kritična presoja arhitekture in
drugih strok, ki razlagajo arhitekturo. Trdi, da je množica
"formalistične" arhitekture propadla predvsem zaradi neznanja,
pri tem omenja tudi zapiranje šol vase, zamozadostnost in slabo
razumljeno izvirnost. Pri tem povsem konkretno analizira
nekatere zablode Amosa Rapoporta, Krufta (1985) ali Wernerja
Leinfellnerja (1965). Pri slednjem navajanjegovo izjavo "preden
je človek prepoznal svet znanstveno, ga je prepoznal mitično in
estetsko" [Leinfellner 1965:12]. Pri tem ugotavlja Egenter "kako
zna filozof in specialist za teorijo prepoznavanja malo narediti s
to razliko" [Egenter 1992:59].
Seveda "vsak človek svojo malho hvali", kot pravi slovenski
pregovor, a vseeno bi šel pri tem še globlje od Egenterja.
Leinfellner trdi, daje esteska komponenta "tisoče let starejša od
znanstvene" [Leinfellner 1965:184]. V arhitekturi se vse začenja
z uporabo: pračlovek prav gotovo ni gledal na estetiko jame, ki ga
je ščitila, pač pa na njeno praktično vrednost, ko gaje varovala
pred zunanjimi vplivi. Pračlovek je moral najprej izumiti orodje,
postaviti zatočišče, poskrbeti za svoj rod. Šele z orodjem in z
orožjem je lahko zagotovil poln trebuh sebi in svoji družini.
Pračlovek s praznim trebuhom je mislil na hrano in na preživetje,
le siti si je lahko izmislil bogove, je začel risati po stenah, je
zasnoval kulturo.
Enako je bilo z bivališčem, ki ga je sam zgradil. A pri tem gre
za izkušnjo, ko je uporabljal lahke materiale, les na primer. Pri
kamnitih konstrukcijah izkušnje skorajda ni bilo: ob rušitvi slabo
zasnovane zgradbe je le redko ostal živ. Prepoznanje principa ali
bistva korbelinga je zato ključno: ampak to je že zametek znanosti
[Juvanec 2004:17]. Da ne bo nesporazuma: ne delo, poznavanje
načela mislim.
Zato postavlja Fister arhitekturo kot živ organizem, prostor, v
katerem človek živi pa kot "nikdar homogen, temveč specifičen,
vedno v razvoju" [Fister 1994:31].
To potrjuje tudi Egenterjeva zaključna misel uvoda v
Implosion: "Na kratko: arhitekturna antropologija lahko v
konstruktivnem in pozitivnem smislu menja paradigme naših
pogledov na humano preteklost" [Egenter 2003:Outlines 2].
Primeri teorije v praksi (matematika)
Razmerja, ki so na prvi pogled komplicirana, z
matematičnimi izrazi težko izrazljiva in nasploh neukemu
nerazumljiva, pa lahko izhajajo iz teorije, ki ima svoje potrjevanje
v praksi. Naj pri tem prikažem le dva: kvadratni koren iz dve in iz
tri polovic innjuno uporabo.
Kvadratni koren iz dve
Teorija: koren iz dve in koren iz tri tvorita kompozicijo
kozolca, izhodišče kvadratnega korena pa je prav preprosto: krog
z vrisanim kvadratom. Kvadrat s stranico "ena" ima po Pitagori
"ena" na kvadrat plus "ena" na kvadrat, kar je enako "dve" na
kvadrat. Diagonala sama pa je "ena" plus "ena" (= dve) pod
korenom.
Izvedba: vsak, še tako neuk tesar je vedno znal iztesati
največji kvadratni profil za tram iz okroglega debla. ^
i fr
i i
vrsta:
1/V2,1,,/2,2,272
Slika 1: Proporcijski sistem.
Proportion system.
Izvor: pri tem ima največji možni tram diagonalo enako
premeru debla: če je osnovnica kvadrata enaka "ena", je
diagonala tega kvadrata "kvadratni koren iz dve". In obratno: čeje
debelina debla enaka "ena", ima tram stranico "koren iz dve
polovic".
Kvadratni koren iz tri
V kozolcu nastopata le dve meri: ena in kvadratni koren iz
dve. Višina sloke izvedbe (nad Savo) predstavlja koren iz tri, kar
pa je graditelj sestavil iz "ena" plus "kvadratni koren iz dve
polovic" [Juvanec 1999:69]. Razlika med korenom iz tri in tem
izrazomje zanemarljiva.
Kvadratni koren iz tri polovic
Teorija: če je nastopal kvadratni koren iz dve v lesu, je
konstrukcija, ki jo tvori koren iz tri polovic, kamen. Gre za
korbeling, v prerezu za stopničenje horizontalnih plasti kamna
[Juvanec 2004:16].
Teoretično ima višina enakostraničnega trikotnika tole
vrednost:
stranica na kvadrat minus pol osnovnice na kvadrat je višina
trikotnika na kvadrat (po Pitagori). Izvrednotenje je torej
12- (1/2)2 = V3/2
Izvor: na osnovi množice kamnitih zatočišč Španije, Francije,
Švice, Nemčije, Irske, Italije, Slovenije, Malte in Palestine sem
izračunal višino do ključnega temenskega kamna. Ta je enak
"kvadratnemu korenu iz tri polovic", če je "ena" premer
notranjega prostora, ki mu prištejemo debelino zidu.
Rezultat je jasen: kompozicij v korbelingu z manjšo višino od
opisane - preprosto ni. Izginile so kot nenosilne, torej kot
neuporabne. Kadar pa nastopa višina, večja od korena iz tri
polovic, je notranji prostor predimenzioniran: francoski "cabane"
in italijanski "trulli" dobita nadstropje.
Izjemo predstavlja nemški "weinbergshaeuschen", ki ima
višino, večjo od korena iz tri polovic. Odgovor so dali
zgodovinarji: objekt je zasnovan kot čuvajnica in zato ni smela
biti daljša od višine človeka (da ne bi čuvaj legel in zaspal)
Slika 2: Sestav korena iz tri polovic kot igra otrok, brez znanja matematike.
Structure of square root of three halves as a game for children with
no knowledge of mathematics.
[Bickel 2002:31]. Nasprotno je višina določena z višino človeka,
ki je stoje videl delj kakor čepe.
Izvedba: najbolj pomembna pa je pot do korena iz tri polovic:
tri enako dolge palice so otroška igra pastirčkov na paši. Edini
zaključeni možni lik, ki ga lahko sestavimo iz treh enako dolgih
elementov, je enakostranični trikotnik. Njegova višina je enaka
korenu iz tri polovic.
In kar se Janezek nauči, to Janez zna. Konstrukcija kamnitih
zatočišč to potrjuje v celoti. Z uporabo treh palic (z malo
iznajdljivosti gre tudi z dvema) določimo kvadratni koren iz tri
polovic, ki predstavlja najnižjo višino do zaključnega kamna v
temenu. Simulacija postopka v praksi povsem potrjuje tudi
teorijo. Bistvoje v poenostavljanju.
Vernakularna arhitektura danes
Danes je vernakularna arhitektura le še spomin. Gre za
spremembe v družbenem sistemu, za specializiranost strok, za
napredek tehnike in tehnologije. Včasih je bil kmet, ki je s
kmetovanjem prideloval hrano preko poletja in gradbeni material
(les) preko zime. Potujoči mojstri so z velikim občutkom
zasnovali arhitekturo po naročilu in v okviru možnosti kmeta.
Govorim za bivalno arhitekturo: gospodarska je bila kmetu tako
nepomembna, dajo je zgradil sam.
Pri tem je jasno, da so "mnogi kanoni, predpisi, modni
predsodki in podobno vedno znova narekovali svoja lastna
razmerja med človekom in arhitekturo". [Fister 1994:30)] A prav
tuje bistvo: gradil je kakor so ga učili predniki, s svojo dediščino
in s svojimi izkušnjami.
Je potem čudno, da imamo pri kozolcu le dva glavna tipa, med
desettisočimi pa nista dva enaka? V tem je vrednost vernakularne
arhitekture.
Nadaljnje življenje vernakularne arhitekture
Nadaljevanje preproste arhitekture je le še v ljudeh samih.
Vernakularna arhitektura je živela včeraj, danes so jo zamenjali
visoko strokovni posegi, kijih lahko podre le groba sila. Včasih je
bilo upoštevanje tradicije samoumevno. Do razlik je prihajalo, a
počasi, z evolucijo.
Vernakularna arhitektura predstavlja le še spomin,
spoštovanje kulture dedov in ponos človeka. Negovanje starih
rešitev je pomebno za dokazovanje uma in spretnosti, je dokaz
otrokom o vrednosti njihovih dedov. To je kultura: ne vrednost, je
vrednota.
Primer: vodnjak
Prejšnjo trditev, da namreč vernakularna arhitektura danes ni
več mogoča, podira moja izkušnja pri slovenjegoriških
vodnjakih. Pred leti smo pripravili raziskavo za britanski ICEAiz
Coventryja, v kateri sem razvil idejo in princip vodnjaka od jame,
izvira, dviganje vode do konstrukcij vodnjaka v višini človeka -
torej do arhitekture vodnjaka. Po pregledu izbranega področja
sem obdelal kar nekaj vodnjakov in jih dokumentiral, z analizo
sem postavil pravila, po katerih so bili grajeni in postavil
izhodišča za njegovo konstrukcijo: za telo, nadgradnjo in za
streho. Nekaj takih smo v okviru občine Benedikt rekonstruirali v
celoti, s slamnato streho seveda. Presenečenje meje čakalo leta
kasneje: našel sem množico obnovljenih lesenih vodnjakov. Vsi
so bili rekonstruirani kot sem postavil načela jaz sam, a izdelali so
jih domačini, ne da bi mi to povedali ali me sploh kaj vprašali.
Nisem bil užaljen: vesel sem bil in ponosen, da sem naredil
tisto, kar so delali naši dedje. Nisem jim dal načrtov in ne
receptov, postavil sem red in načela, spretni in razumevajoči
domači mojstri pa so to udejanili. S tem je princip dela
vernakularne arhitekture potrjen, teorija je izkazana v praksi, ko
se razvija sama po sebi. Kaj večsinebibil mogel želeti.
Za zaključek naj le ponovim kar sem že povedal: da je
vernakularna arhitektura na najpreprostejši možni način -
udejanjanje teorije v praksi. Najtežje je izluščiti njeno bistvo, ko
pa ga razumemo, je tako enostavno, da drugače sploh ne bi moglo
Slika 3: Nestrokovna obnova, teorija in stanje po obnovi s korenom iz dve.
Inexpert renewal, theory and the condition after renewal by square
root of two.
biti. Najbolj zapletene rešitve imajo svoj izvor v preprostem
delovanju, v izvedbi in v poenostavljanju izdelave.
Estetika, oblikovna podoba arhitekture je tako samoumevna,
ker izhaja iz delovanja. V vernakularni arhitekturi najdemo
potrditev definicije arhitekture same, ko je konstrukcija istočasno
dekoracija, kompozicija pa sklop tehnike, tehnologije, želja in
možnosti, zmožnosti, hotenj in kreativnosti iskrenega človeka, ki
jemlje arhitekturo kot del narave: naredil jo je človek, človek je
naravno bitje in njegovo delo je pravtako naravno kot vse drugo.
Bistvoje v skladnosti. Ne v "vzdržnosti", v aktivnem skladju
postopkov, dela, konstrukcije, kompozicije same. Mislim na
arhitekturo v prostoru in v času. Samo časa vernakularna
arhitektura nima več.
Ce razumemo usklajenost vernakularne arhitekture, smo
razumeli tudi arhitekturo samo.
Viri in literatura
Arnheim, R. 1974 : Essay on Disorder and Order, University of California Press
LosAngeles
Bickel, W. 2002: Weinbergshaeuser, WernerscheVerlagsgeselschaft Worms
Cataldi,GC. 1989: Attualita del Primitivo e del Tradizionale in Architettura,
Alinea Firenze
Egenter, N. 2003: Implosion, CD Rom, DOFSBTZuerich
Egenter,N. 1992:ArchitecturalAntropology,StructuraMundi Lausanne
Fellner, J. 2001: Alte Holzregeln, OE Kunst- und Kulturverlag Wien
Fister, P. 1994: Nove smernice v raziskovanju, v: Zbornik int. konfer. AA 94
Ljubljana
Juvanec, B. 1987: Hiša, raziskava, UL Fakulteta za arhitekturo Ljubljana
Juvanec, B. ur. 1994: Zbornik int. konference AA: Nova definicija ljudske
arhitekture, Ministrstvo za kulturo RS Ljubljana
Juvanec, B. 1999: Kozolec, raziskava, Univerza v Ljubljani FALjubljana
Juvanec, B. 2002: Wells, vodnjaki, bunari, raziskava UL FALjubljana
Juvanec, B. 2002 : Order and Disorder, EAAE Koebenhavn
Juvanec, B. 2004: Kamennakamen, Univerza v Ljubljani FALjubljana
Langhein, J. 2002: On the Path to a General Proportion Theory, Clark Kerr
Campus Berkeley
Langhein, J. 2000: Was ist Proportion, Ordo et Mensura vi, Scripta Mercaturae
Verlag Berlin
Le Corbusier, 1963: Le Modulor, L'Architecture d'Aujourd'hui, Boulogne
Leinfellner, W. 1965: Structur und Aufbau wiessenschaftlicher Theorien, Wien
Oliver, P. 2003: Dwellings, The House across the World, Phaidon New York
Oliver, P. 1992: Encyclopedia of Vernacular Architecture of the World, London
Pseiner, J. 1822: Die verbesserte zweckmaessigere Getreide Harfe, Wien
Rappoport, A. 1990: Form, Culture and Materials, v: Architettura in pietra a seco
(C. Zaccaria) Fasano
Zupančič, D. 2003: Sardinija, arhitektura kamna, UL FA Ljubljana
prof dr Borut Juvanec
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
borut.juvanec@uni-lj.si
2oo4/1
AR
Peter Fister
ANALIZA VLOGE RAZISKAV PODEŽELSKE
STAVBNE DEDIŠČINE V SLOVENIJI
Analysis of the role of research of built heritage of the countryside in Slovenia
UDK 72.01
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
V Sloveniji je bila zgodovina raziskovanja podeželske stavbne dediščine vedno
vezana predvsem na cilje, ki so jihraziskovalcem postavljali drugi in le redko so si
jih izbirali sami. Vse njene dosedanje različne definicije, ki so nastajale in se
razvijale zaradi različnih ciljev, so prehajale od zelo ozkih do danes vse bolj
odprtih pojmov. Šele danes je podeželska arhitektura značilno zaokrožena tudi z
nadkrajevnimi in nadčasovnimi značilnostmi, ki stavbe, naselbinske celote in
krajinske enote medsebojno povezujejo in s tem oblikujejo splošne zakonitosti
identitete ustvarjenih prostorskih entitet. Glede na temeljne cilje so bile doslej
raziskave neposredno ali posredno najbolj odvisne odrazvojapolitičnega okolja v
posameznih časovnih enotah, ki jih je nakratko mogoče predstaviti v 5 osnovnih
skupinah. To so: nacionalni simboli, romantične vrednote, znanstveni pomen,
sestavina kulturne dediščine inkot zadnja ekonomska vrednost. Poseben problem
lahko nastane zaradi opisane tradicije vezanosti raziskovalnih ciljev na trenutni
pomen anonimne stavbne dediščine, ko ta ni več potrebna kot dokaz o identiteti
prebivalcev tega prostora. Ce ne bo dovolj hitro razvit drug vrednostni sistem, ki
temelji na odprti kulturni dediščini, ki je last vsega človeštva in je "skupni
evropski spomin", bo stavbna dediščina podeželja spet le marginalna vrednota,
kotjebilapred dobrim stoletjem
ključne besede:
dediščina, podeželje, Slovenija, raziskave
Definicija pojma "podeželska stavbna dediščina" na
Slovenskem
Prvi problem, s katerim se je vsak vedno srečeval, če je
raziskoval podeželje in z njim podeželsko stavbno dediščino na
Slovenskem kot najbrž tudi v drugih deželah, je bila
nedorečenost, kaj ta pojem pravzaprav zajema. Razlika med
mestom in podeželjem ali kot se je in se še mnogokrat že vnaprej
poskuša ovrednotiti meščansko arhitekturo in razvrednotiti
podeželsko stavbarstvo, je vedno izvirala iz trenutne potrebe po
priznavanju posebne vloge ene ali druge. V Sloveniji je bila
zgodovina raziskovanja podeželske stavbne dediščine vedno
vezana predvsem na cilje, ki so jih raziskovalcem postavljali
drugi in le redko so si jih izbirali sami. Zato ima raziskovanje
podeželske stavbne dediščine v slovenskem prostoru drugačne
korenine in izhodišče kot drugje.
Ce skušamo brez predsodkov tudi v izvenmestnem prostoru
(= na podeželju) spoznati vso stavbarsko dediščino, takoj
ugotovimo, da to niso le preproste kmečke stavbe, ampak so
poleg njih podobno kot v mestih prisotni tudi pravi umetnostno
pomembni arhitekturni biseri kot so cerkve, gradovi, dvorci,
kapelice in podobne stavbe, med katerimi je mnogo tudi
umetnostno izjemnih bivalnih ter gospodarskih stavb, odlično
stilno oblikovanih in poslikanih - nemalokrat bolj kvalitetnih kot
so sorodne stavbe v mestih. Le razmerje med njimi in prostorom
je drugačno.
V mestu te izjemne stavbe ustvarjajo novo prostorsko
identiteto in prekrivajo naravo, največji arhitekturni dosežki med
njimi pa so predvsem vrh hierarhije graditeljskih dosežkov v
različni obdobjih. Na podeželju pa lahko le vse stavbe skupaj ne
glede na njihovo večjo ali manjšo umetnostno vrednost
soustvarjajo posebno prostorsko-krajinsko identiteto skupaj z
mnogokrat izjemno naravno krajino. Tega seje človek podeželja
tudi vedno zavedal in zato gradil vse stavbe predvsem kot del
abstract
In Slovenia the history of researching built heritage of the countryside was always
tied to goals set by others and hardly ever by researchers themselves. All various
definitions, which emerged and were developed for various goals, have so far
traversed from very narrow concepts to the present increasingly open ones.
Architecture ofthe countryside is only now specifically expanded even with supra-
local and time characteristics, thus mutually tying buildings, settlement entities
and landscape units and furthermore general rules ofidentity ofcreated physical
entities. In view of their basic goals, research was directly or indirectly
predominantly conditioned by developments in the political environment and
particular time frames, which can be presented with five basic groups: They are:
national symbols, romantic values, scientific significance, component ofcultural
heritage andfinally economic value. A special problem can emerge because ofthe
described tradition of links between research goals and temporary significance of
anonymous built heritage, when the latter is no longer needed as proofofidentity
ofa place's inhabitants. Ifa different value system is not devised soon, one which
is based on open cultural heritage the property of all humanity, and "common
European memory", built heritage of the countryside will again become a
marginal value, as it was a century ago.
key words:
heritage, countryside, Slovenia, research
krajinske razpoznavnosti - od najskromnejše kmečke gradnje (na
primer kozolca) do najmogočnejših poudarkov človekove
prisotnosti (na primer gradov).
Žal je tako razumljena celovitost razumevanja stavbne
dediščine podeželja šele rezultat spremenjenih ciljev in
vrednostnih kategorij zadnjih let in to je tudi vzrok uvodni
ugotovitvi, da s pravim raziskovanjem podeželske stavbne
dediščine v Sloveniji pravzaprav šele dobro začenjamo. Vse
dosedanje različne definicije, ki so nastajale in se razvijale zaradi
različnih ciljev, so prehajale od zelo ozkih do danes vse bolj
odprtih pojmov. Časovno to pomeni, da je bilo do 60. let 20.
stoletja tovrstno raziskovanje predvsem sporadično in ciljno zelo
ozko, v 70. letih je pobuda prešla v cilje varstva kulturne
dediščine, od 80. let dalje pa že poteka bolj ali manj načrtno kot
celovita raziskovalna tema.
Ce skušamo kratko povzeti današnje razumevanje podeželske
stavbne dediščine, je to vse tisto stavbarstvo, ki je že v preteklosti
in ki še vedno izhaja iz človekovih potreb, zahtev in sposobnosti,
da v razpoznavne oblike vseh vrst stavb, naselij in oblikovanih
krajin poveže duhovne in materialne, prostorske in tehnične,
estetske in funkcionalne, simbolne in semantične, dogovorjene ali
podedovane zakonitosti in prvine gradenj v lokalne posebnosti, ki
arhitekture medsebojno ločujejo, hkrati pa ustvarjajo njihovo
povezovalno pripadnost določenim "krajinam". Obenem je
podeželska arhitektura značilno zaokrožena tudi z nadkrajevnimi
in nadčasovnimi značilnostmi, ki stavbe, naselbinske celote in
krajinske enote medsebojno povezujejo in s tem oblikujejo
splošne zakonitosti identitete ustvarjenih prostorskih entitet. (1)
Merilo za določevanje in oceno "podeželske" stavbne
dediščine danes ne more več izhajati iz apriorističnih estetskih ali
očiščenih historičnih definicij, ampak iz človeka, ki jo je ustvaril,
jo uporabljal in ki mu je postala prostorski okvir za njegov obstoj.
Morda je za slovensko okolje značilen napor zadnjega desetletja,
da bi v okviru širše srednjeevropske regije odgovorili na mnoga
taka in sorodna vprašanja in da bi dobili potrditev tudi s pomočjo
kolegov strokovnjakov v širšem prostoru. In ko je že kazalo, da
smo se končno dogovorili, daje tudi za naš prostor ta celovitost in
povezanost med najvišjimi dosežki arhitekture in "ljudskim
stavbarstvom" izjemnega pomena, postajajo taka strokovna in
znanstvena srečevanja in raziskave zaradi nerazumevanja s strani
trenutne prostorske in kulturne politike omejena ali celo
odklonjena zaradi banalnih problemov (vedno skromnega!)
financiranja. Ostaja seveda grenak okus, da se nekateri morda
želijo vrniti nazaj za pol stoletja, ko je bilo zanimanje za
raziskovanje podeželske stavbne dediščine predvsem ozek, zaprt
interes znanstvenikov, javnost in usmerjevalci razvoja pa so tej
pomembni plasti kulturne preteklosti in identitete pripisovali le
marginalno vrednost.
Seveda pričakujemo, da bo tudi v Sloveniji vendarle obveljala
ugotovitev, da je podeželski prostor izjemno pomemben del
bivalnega okolja in "da je treba vse sile usmeriti v to, da bodo
mesta in druga naselja poživljala, spodbujala podeželska
območja, namesto da jih siromašijo" (2), daje to prostor, kije
"danes postal okolje za aktivno in donosno obliko turizma, ki
nudi bivanje in rekreacijske aktivnosti" (3). Predvsem pa, da je to
okolje, v katerem živi večji del prebivalstva in ki obenem
predstavlja tudi najbolj dragoceno prostorsko identitetno
dediščino. In ker je danes identiteta največja vrednota kulturne
dedišcine [Krakovska listina 2000], je to obenem tudi zahteva po
novih vsebinah in ciljih raziskovanja podeželske stavbne
dediščine kot nosilca identitete v slovenskem prostoru.
Usoda vrednostne vloge podeželske stavbne dediščine na
Slovenskem kot raziskovalnega cilja
V slovenskem prostoru se je večina sprememb v vrednoteju
pomena podeželske stavbne dediščine odvijala v zadnjih nekaj
več kot 100 letih. Tako dolgo tudi lahko sledimo bolj ali manj
znanstveno utemeljenemu raziskovanju pojava. Glede na
temeljne cilje so bile raziskave neposredno ali posredno najbolj
odvisne od razvoja političnega okolja v posameznih časovnih
enotah, ki jih je na kratko mogoče predstaviti v 5 osnovnih
skupinah, znotraj katerih so seveda delovale tudi posebne
podskupine. Tako je celovito raziskovanje podeželske stavbne
dediščine nastalo šele v zadnji četrtini 20. stoletja. Prej in seveda
še tudi danes je bilo najpogostejše le vzporedno raziskovanje
izbranih sestavin.
Slika 1:
Skrajno poenostavljanje in izrabljanje nacionalnih simbolov je vedno
značilnost ideološkega vrednotenja "ljudske arhitekture" - slovenska
identiteta je bila v očeh drugih največkrat predstavljena kot revna
"kajžarska" hišica. V okviru jugoslovanskih značilnosti je slovensko
ljudsko arhitekturo predstavljala le mala bohinjska kajža. (Kojič,
Beograd 1973)
Extreme simplification and exploitation of national symbols was
always the characteristic of ideological evaluation of "vernacular
architecture" - Slovene identity was most often seen by others as the
poor farm-labourers "cottage". Within the framework of Yugoslav
characteristics, the small cottage from Bohinj was the representative
Slovene vernacular architecture.(Kojic, Belgrade, 1973)
Slika 2: Vzorec prevrednotenja "nacionalnih simbolov": Takoj po 2. vojni
izdan odlok o oblikovanju kmečkih stavb na slovenskem podeželju
ne glede na pokrajinsko pripadnost (Nasveti za gradnjo kmečkih
domov, Ljubljana, 1945) je uporabil tipologijo iz časov dokazovanja
slovenske samobitnosti s preloma med 19. in 20. stoletjem.
The pattern of re-evaluating "national symbols": Immediately after
World War 2 an Ordinance about the design of farmhouses in the
Slovene countryside was passed. It paid absolutely no regard to
provincial setting and used the typology from the turn of the 19. and
20. century, when Slovene originality was being proved. (Suggestions
for building farmhouses, Ljubljana, 1945)
Nacionalni simboli kot vrednostni cilj
V	začetku 20. stoletja se je najprej uveljavila podeželska
stavbna dediščina kot posebna nacionalna karakteristika, ki naj bi
zgodovinsko dokazovala nacionalno pripadnost prebivalcev.
Raziskovalci v tedaj širšem avstrijskem prostoru so iskali
"slovensko" ali "neslovensko" določljivost podeželskega
kmečkega stavbarstva v regiji, kjer je nastajala nacionalna
državotvorna ideja ob razpadu Avstroogrske [Geramb, Vurnik
itd.]. Podobni cilji so se nadaljevali po prvi vojni, koje zahodni
del slovenskega ozemlja zasedala Italija [Nice, B. - Melik itd.].
V	tem prvem obdobju so bili zaradi vnaprej določenih
politično-nacionalnih ciljev neobjektivno izbrani in raziskovani
le primeri tiste podeželske stavbne dediščine, ki so ustrezali
različnim avtorjem ali bolje njihovim političnim ciljem. Tako
usmerjane raziskave so raziskovalcem ponujale le malo
možnosti: ali so podpirali eno od političnih idej, ali nacionalnih
predsodkov ali pa so skušali iz enega od prejšnjih ciljev izpeljati
celo prve cilje varovanja kulturne dediščine. Slovenski prostor
brez svoje lastne nacionalne politično priznane identitete je
ustvarjal svojstveno vrednost podeželskega prostora, v marsičem
različno od drugih okolij, ki teh predsodkov niso poznala. Zlasti
ob razpadu Avstroogrske monarhije so bila najbolj značilna
prizadevanja po dokazovanju manjvrednosti ali večvrednosti
podeželske arhitekture kot nacionalne pripadnosti.
Romantična vrednost
Da bi presegli tako zožene cilje, so si nekateri raziskovalci
skušali pomagati z novo vrednostjo. Za podeželski prostor (kije
po prvi svetovni vojni že pridobil pravico predstavljati tudi
Slika 3:
Romantično poenostavljanje značilnosti in pomena podeželske
arhitekture v Sloveniji je predstavitev v "Drugem skupnem poročilu o
zgodovinskih središčih - Alpe-Jadran". (Ljubljana 1994)
Romantic simplification of characteristics and significance of
countryside architecture is the presentation in the "Second Joint
Report on Historical Centres - Alpe-Adria" (Ljubljana, 1994)
identitetno merilo Slovencev, saj so bila mnoga mesta tik pred
tem še v veliki meri s prete no nemškim meščanstvom) so zaceli
iskati njegove čustveno obarvane vrednote. Romantična vrednost
"folklornih" arhitekturnih okrasov in celo hišnih tipov je bila za
stavbenika Alberta Siča in Jožeta Karlovška dokaz, da je te
sestavine potrebno najti, jim dati ustrezno vrednost in jih kot učno
gradivo posredovati bodočim graditeljem. (4) Posledico je
mogoče čutiti še danes v pretiranem poudarjanju slikovitih
folklorno obarvanih sestavin ali celo v poskusih njihove ponovne
(neprimerne) rabe, ob predstavitvi kvalitet podeželske stavbne
dediščine pa se še vedno uporablja že skoraj povsem izginule
romantične podobe prekmurskih cimprae kritih s slamo ipd.
Znanstvena vrednost
Obenem se je med obema vojnama začela poglabljati tudi
znanstvena vrednost, kakor so jo razlagale različne stroke. Med
njimi je bila geografija, poleg etnologije gotovo med prvimi,
čeprav sta obe še vedno iskali predvsem tiste posebej izbrane
kmečke stavbe, ki so bile po svoji likovni ali bolje romantični
vrednosti najprivlačnejše ali najzgovornejše. Vendar je to že bilo
obdobje, ko so različne stroke vse bolj iskale svoje lastne cilje in
vrednostne kriterije. Zaradi ozkosti svojih ciljev ali zaradi
predhodno navedenih posebnih pomenskih vrednosti pa so
nastajali v teh raziskavah značilni zaključki, ki niso bili
utemeljeni z induktivno analizo dejanskega stanja.
Tako se je na primer uveljavila ugotovitev, da je na
Slovenskem le 9 temeljnih tipov podeželskega stavbarstva (5),
kar le v rahlo dopolnjeni obliki za mnoge velja še danes. Že
površen pregled pa pove, da so bili ti tipi določeni na osnovi
predhodno izbranih "primernih" stavb, največkrat nastalih v 19.
stoletju in v začetku 20. stoletjaše ohranjenih bolj zaradi revščine
kot zaradi svoje kvalitete. "Tipične" prekmurske lesene cimprače
krite s slamo so bile že takrat le še redke izjeme, saj so že pol
stoletja prej zamenjali večino kritine z opečno in lesene stene
zaradi požarnih predpisov ometali ali zamenjali z opečnimi -
danes jih ni več. V primorski regiji naj bi bila na primer
"poglavitna značilnost kamin, močno uveljavljen v vnanji podobi
hiše" [Melik, 1936] - dejansko pa so bilo stavbe z izzidano
kaminsko kuhinjo (spanjenico) v tem prostoru le kvalitetne
likovne izjeme in ne pravilo. Takih primerov je še nekaj, rezultati
te vrste raziskav so imeli pomembne posledice in so preprečevali,
da bi objektivno ocenili vrednosti tudi mnogih drugih bolj ali
Slika 4: Eden od poskusov znanstveno objektivnega ovrednotenja značilnosti
in pomena ljudske arhitekture v slovenskem prostoru (Analiza
razpoznavnih značilnih stavbnih skupin kot izhodišče za
prepoznavanje identitete arhitekturnih krajin in regij, Fister e.a.,
raziskovalni projekt, Ljubljana 1993) je dokazal izjemno pestrost in
kvaliteto preprostega stavbarstva kot nosilca prostorske identitete.
One of the attempts at scientific objective evaluation of
characteristics and significance of vernacular architecture in Slovene
space proved the exceptional variety and quality of simple building
culture as the carrier of spatial identity. (Analysis of distinct,
characteristic building groups as the starting point for recognising
the identity of architectural landscapes and regions, Fister et al.,
research project, Ljubljana, 1993)
Gornje ugotovitve raziskovalcev so nekritično povzemale
tudi druge stroke. Tako odgovorni za gradnje kot arhitekturna in
urbanistična stroka so iz njih izdelali pravila za gradnjo - včasih
zaradi romantičnih, drugič zaradi ideoloških ciljev in le
redkokdaj ob ponovnem preverjanju predhodnih ugotovitev. Med
najbolj zanimive tovrstne zaključke morda sodi "predpis"
Ministrstva za kmetijstvo FLRJ iz leta 1945, ki povzema
dotedanje zaključke in zahteva po celotnem slovenskem
podeželskem prostoru gradnjo romantično oblikovanih enotnih
"tipičnih" hiš in domačij (6) [Nasveti, 1945].
Posamezne stroke so sredi 20. stoletja vse bolj začele
raziskovati določene, vendar le zanje zanimive lastnosti
podeželskega stavbarstva. Raziskave hiš-dimnic, planšarske
"arhitekture", kašč, kozolcev itd. so različnim strokam
omogočale tudi različne zaključke. To so bile v resnici prve res
znanstveno utemeljene raziskave, ki pa so (in so še vedno) ostale
le v okviru svojih posebnih ciljev in so se zato žal vse prevečkrat
približale raziskovalnim metodam iz začetka stoletja - čeprav
tokrat brez političnih predsodkov.
Stavbarstvo podeželja - kulturna dediščina
Posebno mesto v raziskavah stavbne dediščine podeželskega
prostora ustvari šele konzervatorska stroka oziroma varstvo
kulturne dediščine. Če je še v letu 1970 v seznamu kulturnih
spomenikov le nekaj manj kot 200 navedenih "etnoloških"
spomenikov, je že dobro desetletje za tem kot posledica
intenzivnega raziskovanja spomeniških vrednot to število skoraj
postoterjeno. Seveda gre tudi tu še vedno za točno določen cilj
iskanja tistih delov podeželske stavbne dediščine, ki je
ovrednotena kot kulturna dediščina, vendar vse bolj vezana na
prostor in s tem na relativno ovrednotenje.
V 70. letih se pravzaprav v slovenskem prostoru zgodi prava
prelomnica. Etnologi in arhitekti, kasneje tudi drugi
konzervatorji, dokažemo vrednost celovite dediščine - tako v
mestnem kot podeželskem okolju. (7) Namesto dotedanje
selektivne ali celo ozko deduktivne metode raziskovanja
podeželske stavbne dediščine se vse bolj uveljavlja induktivna
oblika celostnega obravnavanja prostora. Še posebej na Fakulteti
za arhitekturo se začne s sistematičnim dokumentiranjem
celovitega sklopa arhitekturne dediščine. S tem nastane osnova za
poglobljene raziskave dejanskega prostora brez vnaprej
postavljenih ozkih kriterijev in cilj ev.
Zasnovan je poseben arhiv (Korpus slovenske arhitekture), v
katerem je do danes zbranih preko 5.000 dokumentov o naseljih,
Slika 5: Predlog urejanja prostora v Strategiji razvoja RS, utemeljen
predvsem z objektivnim ovrednotenjem pomena in vloge arhitekturne
dediščine, v kateri predstavlja najštevilnejši del prav identitetno
pomembno anonimno stavbarstvo podeželja. (MOPE 2003/04)
The rationale of the proposal for spatial management in the Strategy
ofspatial development ofSlovenia is above all objective evaluation
of the significance and role of architectural heritage, in which the
most numerous part contributing heavily to identity, is precisely the
anonymous building culture of the countryside. (MOPE 2003/04)
preko 35 000 podrobno dokumentiranih ali raziskanih
posameznih stavb in raziskave o vrsti posebnih sestavin
stavbarstva (arhitekturni členi, fasade, barvne strukture, kritine,
posebne tipološke skupine stavb itd.). Vzporedno s tem arhivom
so seveda nastajali tudi drugi samostojni in specialni arhivi
raziskovalnih skupin ali inštitucij, ki pa do danes žal še niso
povezani v celoto ali pa ne omogočajo njihove rabe za pravo,
odprto in poglobljeno raziskovalno delo.
Na podlagi novih podrobnih dokumentov o podeželski
stavbni dediščini je bilo mogoče ugotoviti, da še danes obstaja
namesto prvotnih 9 regijsko določenih "tipičnih hišnih tipov" (v
začetku stoletja še imenovanih "Hauslandschaften"), kar preko
70 z arhitekturno tipiko določljivih krajinskih enot, ki jih je
mogoče združevati v 14 regijskih enot. (8) Tako bogastvo
različnosti in prepoznavnosti je seveda dodalo povsem nova
izhodišča za vrednotenje prostora, v katerem postaja "podeželski
prostor" vse bolj pomemben v cilju trajnostnega gospodarjenja z
njim. Po drugi strani je bilo mogoče z raziskavami, ki so
enakovredno zajele podeželski in mestni prostor, ugotoviti, daje
v več kot 700 podeželskih naseljih stavbne dediščina tako
kvalitetna, da je njena ohranitev in prenova prednostna naloga v
celotni strategiji urejanja prostora Slovenije.
Ekonomska vredost
Podobno z evropskimi trendi in strategijo razvoja
podeželskega prostora prav v zadnjem času postaja ekonomska
vrednost kulturne dediščine tudi na Slovenskem možnost novih
načinov njenega ekonomskega izkoriščanja (opomba 3). Po eni
strani je to prostor sam po sebi in dejanska vrednost že zgrajenih
stavb kot osnova za bivanje, delo, rekreacijo - največkrat gre za
novo rabo kot sekundarno bivališče ali v turistične namene. Po
drugi strani pa je ta že zgrajena dediščina izhodišče za ohranjanje
okoljsko in identitetno kvalitetnega prostora in v najbolj
izbranem primeru za ohranitev "prostorske" kulturne dediščine -
kar bi moral biti cilj povsod, kjer želimo ohraniti naša specifična
okolja in pokrajinske značilnosti (od Krasa do Prekmurja in od
Kozjanskega parka preko Škocjanskega do Triglavskega
narodnega parka,...)
Ker so ta zadnja merila v veliki meri še neprepoznana, so
raziskave v tej smeri zaenkrat še bolj v interesu posameznih
osveščenih uporabnikov ali pa tečejo kot temeljne raziskave
možnosti opisanega razvoja. Tako smo na primer na Fakulteti za
arhitekturo doslej izdelali nekaj manjših regionalnih raziskav in
vzporedno tudi večjo celovito raziskavo "prenovljivosti
stanovanjskega fonda". Rezultati so vzpodbudni, saj je bilo
mogoče ugotoviti, da z ustreznim upoštevanjem značilnosti
podeželske (in mestne) stavbne dediščine lahko prihranimo do
20% investicij v primerjavi z vzporednimi potrebami po novih
gradnjah, ki naj bi nadomestile nevzdrževane ali slabo
funkcionalne stare stavbe.
Slika 6: Samo s stališča pridobitne ekonomike razumljena vrednost
"identitete" podeželja je značilnost današnjega vrednotenja - ker si
"podjetniško" vrednost predstavlja vsak le zase, ni več mogoče
razumeti kakršnihkoli skupnih ciljev in vrednosti (algoritem iz
zbornika "Pristop k urejanju podeželja", 1992).
Understanding of the "countryside identity's" value from the aspect of
profit-based economy is the only characteristic of its contemporary
evaluation. (Algorithm from the compendium "Approach to
countryside management, 1992)
Prihodnost stavbne dediščine kot vrednote v slovenskem
prostoru
Ena od naslednjih stopenj v razvoju raziskovanja stavbne
dediščine podeželja na Slovenskem je gotovo oblika, kakršna
vzorčno poteka v okviru Kozjanskega parka. Tu ne gre le za
vnaprej izbrane (všečne ali ozko znanstveno zanimive) vzorce ali
kulturne spomenike, ločene od svojega okolja, v katerem jih
edino lahko pravilno in pobjektivno vrednotimo, ampak za
celostno dokumentiranje. Sistematično beleženje celotne in
hkrati izbirno raziskovanje identitetno vredne podeželske
stavbne dediščine mora v prihodnosti postati stalnica ne le v
območjih, ki so zaščitena kot posebna vrednota ("parki") ampak
povsod tam, kjer je ugotovljeno, da je obstoječa stavbna dediščina
tako kvalitetna, daje njeno upoštevanje in varovanje prednostna
razvojna naloga z vseh pogledov.
Poseben problem v Sloveniji lahko nastane zaradi opisane
tradicije vezanosti raziskovalnih ciljev na trenutni pomen stavbne
dediščine. Ker je Slovenija po tako težkem pričakovanju dobila
svojo samostojnost, in še bolj, ker se v bodočnosti suvereno in
brez potrebe po dokazovanju svoje identitete vključuje v širši
evropski prostor, je mogoče, da bo interes za vrednost stavbne
dediščine podeželja izgubil svojo doslej najpomembnejšo vlogo:
dokaz o identiteti prebivalcev tega prostora. S tem smo v
Sloveniji gotovo v precej drugačnem položaju kot so sosedje, ki
svojo identiteto že dolgo imajo in kjer visoko vrednotijo stavbno
dediščino podeželja z drugimi vrednostimi kazalci. Če za
Slovence ne bo več pomembno, da dokazujejo svoj nacionalni
obstoj, in če ne bo dovolj hitro razvit drug vrednostni sistem, ki
temelji na odprti kulturni dediščini, kije last vsega človeštva inje
"skupni evropski spomin", bo stavbna dediščina podeželja spet le
marginalna vrednota, kot je bila pred dobrim stoletjem.
Opombe
1	Peter Fister: Nove smernice v raziskovanju ljudske arhitekture, v: Nova
definicija ljudske arhitekture, Zbornik povzetkov, referati, Delovna
skupnost Alpe Adria, FAUL, Ljubljana 1994
2	Carigrajska deklaracija o mestih in drugih naseljih, Ministrstvo za okolje
in prostor, Ljubljana 1996
3	Trends in research on human settlements in ECE countries, Economic
comission for Europe, United Nations 1990.
4	Albert Sič: Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem I, Ljubljana 1924,
Jože Karlovšek: Slovenski domovi, Ljubljana 1939
5	Melik, Naton, Slovenija I, Slovenska matica Ljubljana 1936 (1963 druga,
predelana izdaja)
6	Nasveti za gradnjo kmečkih domov, ESZDN pri ministrstvu za kmetijstvo,
Ljubljana 1945
7	Etnologija in sodobna slovenska družba, Posavski muzej Brežice 1978
8	P. Fister: Arhitekturne krajine in regije Slovenije, MOP RS 1993
Viri in literatura
Das Bauernhaus in Österreich-Ungarn und in seinen grenzgebieten, Österr.-
Ingenieur-undArchitekten-Verein, Dresden 1906.
Naznanila, C.k. kmetijska družba na Kranjskem, Ljubljana 1882.
Pristop k razvoju podeželja, zbornik, zvezek 1, Družna za razvoj podeželja,
d.o.o., Ljubljana 1992
Alpe-Jadran Drugo skupno poročilo o zgodovinskih središčih, Delovna
skupnost Alpe-Jadran (6-jezično), MK Ljubljana 1994
Vilfan, Sergej, Kmečka hiša, v: Gospodarska in družbena zgodovina
Slovencev, zgodovina agrarnih panog, DZS, Ljubljana 1970
Strategija prostorskega razvoja Slovenije, MOP RS, Ljubljana 2003 (spletna
stran MOP RS)
prof dr Peter Fister
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
fister.peter@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
INDUSTRIJSKA ARHITEKTURNA DEDIŠČINA
IN RAZVOJ NAČEL VARSTVA
Industrial architectural heritage and development of the philosophy of protection
UDK 725.4
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
V članku so analizirani vplivi vključevanja industrijske arhitekturne dediščine v
korpus arhitekturne dediščine in posledični vplivi na teorijo varstva arhitekturne
dediščine.
Raziskovanje pokaže vzajemnost vplivanja nove kategorije dediščine in
varstvene teorije, ki se tako dialektično sooblikujeta. Slednje je bilo ugotovljeno
na osnovi raziskovanja razvoja načel varstvene stroke v zadnjih petdesetih letih,
in sicer z analizo vrednostnih kriterijev ter opredelitvami varstvenih kategorij v
pomembnih mednarodnih varstvenih listinah. Drugo izhodišče so značilnosti
industrijske arhitekturne dediščine in zanje razviti kriteriji vrednotenja. Analiza
razvojnih značilnosti pokaže smernice za oblikovanje kriterijev njenega
vrednotenja, ki presegajo okvire umetniškega avtorskega vrednotenja, in
vzpostavi kriterijski sistem, ki vključuje kriterije konstrukcijske in oblikovne
inovativnosti, funkcionalnosti ter ekonomske učinkovitosti.
Tako so vzpostavljeni novi vrednostni elementi, ki jih je smiselno preučevati tudi
znotraj starejših kategorij dediščine. Prej omenjene vrednote so namreč
primerjalno pomembne za vrednotenje arhitekture vseh obdobij. Nova kategorija
dediščine se tako kaže kot novo izhodišče objektivizacije vrednotenja
arhitekturne dediščine.
abstract
The article analyses influences of integrating industrial architectural heritage
into the corpus of architectural heritage and consequential influences on the
theory ofarchitectural heritage protection.
Research showed mutual influences between this new heritage category and
protection theory, which dialectically recondition each other. Such finding was
established after researching the development of philosophy = conservation
principles of the last fifty years, namely by analysis of value criteria and
definitions of protection categories in important international protection
documents produced during the period.
In continuation the analysis of characteristics of such architecture pointed out
criteria for its evaluation, which exceed the framework of artistic, author's
evaluation, and established a criteria system that includes criteria of
construction, design innovativeness, functionality and economic efficiency
Research of these newly established value elements would be sensible even within
older heritage categories. The mentioned values have true comparative
significance for evaluation of architecture of all periods. This new heritage
category therefore proves to be a new starting pointfor more objective evaluation
of architectural heritage.
ključne besede:
varovanje industrijske arhitekturne dediščine, industrijska arheologija, načela
varstva dediščine, kriteriji vrednotenja
Značilnosti filozofije varstva arhitekturne dediščine
Spremenljivost vrednostnih kriterijev kot posledica
spreminjanja družbenih vrednot
Pregled načel varovanja arhitekturne dediščine v zadnjih 50-
ih letih, kaže skupno značilnost. To je spremenljivost vrednot, s
katerimi opredeljujemo njen pomen, ugotavlja Jukka Jokilehto
[Jokilehto, 1999] v enem najpopolnejših pregledov razvoja
arhitekturnega konservatorstva, ki je bil pripravljen do sedaj.
Spreminjanje vrednotenja dediščine in posredno kriterijev, ki
opredeljujejo njene lastnosti, je posledica splošne
spremenljivosti in generiranja družbenih vrednot, ki jim je priča
sodobna družba. Klasična opredelitev odnosa do dediščine je
temeljila na prizadevanjih za ohranjanje primarnega sporočila in
prvotnega stanja spomenika, ki je bilo opredeljeno kot
univerzalna vrednota. Pojem spomenik se je v tem obdobju
nanašal izključno na umetniška dela. Sodobna moderna družba
pa spozna, kot pravi Jokkilehto [Jokilehto, 1999], "...
specifičnosti virov dediščine v odnosu do njihovega kulturnega
in fizičnega konteksta. Tako daje bistvo individualne
avtentičnosti in kreativne raznolikosti nova izhodišča za
določanje univerzalnih vrednot." Takšen pristop je nakazal že
Alois Riegel [Riegel, 1903] na začetku dvajsetega stoletja, ko je
spomenike in spomeniške vrednote razdelil na namerne in
nenamerne - dokumentarne. [Pirkovič, 1993] Prvi so zgrajeni s
spomeniškim namenom, medtem ko drugi ne in spomeniške
lastnosti pridobijo kasneje, zaradi česar so glavni empirični
predmet spomeniškega varstva in so po Rieglovem mnenju
objektivnejše priče preteklega razvoja. Rieglovo izhodišče
nakazuje potkobjektivizaciji stroke, k iskanju "resničnosti", toje
k originalnosti in avteničnosti posameznega dela, ki sooblikuje
celostno razvojno podobo.
key words:
protection ofindustrial architectural heritage, industrial archeology,
philosophy ofheritage protection, protection principles, evaluation criteria
Dejavniki, ki sooblikujejo varstveno filozofijo
Načela sodobnega konservatorstva, ne le arhitekturnega, torej
težijo k iskanju vrednot, ki glede na trenutna vrednostna merila
najučinkoviteje opredelijo originalnost in avtentičnost
obravnavanega. Spremenljivost kriterijev, ki opredeljujejo
vrednote, je posledica aktualnega dogajanja in spreminjanja
splošnih vrednot na eni strani ter strokovnega znanja na drugi.
Opredeljujoče dejavnike je posledično primerno razdeliti na
splošne, ki so odvisni predvsem od razvoja družbe, in strokovne,
ki so pogojeni z razvojem same varstvene stroke in se
manifestirajo v konkretnih strokovnih usmeritvah.
Splošni dejavniki kot oblikovalci varstvenih načel
S terminom splošni dejavniki opredeljujem stališča, ki kažejo
odnos javnosti do dediščine, hkrati pa tudi trenutne politične ali
ekonomske razmere, ki so pomemben dejavnik odločanja pri
ravnanju z dediščino. Kljub temu da le-te naj ne bi vplivale na
strokovne odločitve, se velikokrat pokaže njihova moč.
Odnos do industrijske dediščine opredeljujejo bolj kot
politične gospodarske in posledično socialne spremembe, ki se
pojavijo ob zapiranju industrijskih obratov. Takšne razmere
namreč vzpostavijo dokaj zapleten odnos tudi do dediščine teh
območij. Izguba ekonomske in socialne varnosti ima v veliki meri
za posledico zavračanje identitete, vezane na industrijo. Tudi novi
razvojni programi so navadno vezani na korenite spremembe in
uničenje obstoječih struktur. Tako se ohranja dediščina večinoma
le tam, kjer ni novih razvojnih priložnosti. S podobno
problematiko smo se srečali tako v tujini kot na vseh večjih
industrijskih območjih v naši državi. Najizrazitejši primeri so
celotni mariborski industrijski bazen, Jesenice in Zasavje. Vendar
nastali položaj hkrati nudi možnost ohranjanja in vključevanja
dediščine v nove razvojne programe, potem ko je prvi val
zavračanja presežen.
Za uveljavitev tudi tega dela dediščine jez izobraževanjem in
populariziranjem dediščine treba vplivati na oblikovanje odnosa
do nje. Kot kažejo izkušnje, je za uveljavitev vsake nove
kategorije treba poskrbeti z ustreznimi široko zasnovanimi
izobraževalnimi in promocijskimi akcijami.
Strokovni dejavniki kot oblikovalci varstvenih načel
Temeljni strokovni dejavnik varstva so kriteriji vrednotenja
dediščine, ki so se z razvojem stroke dopolnjevali in razvijali ter
prilagajali novim kategorijam dediščine oziroma so sami
generirali njihov nastanek.
Razvojne preobrazbe kriterijev in kriterijskih sistemov na
mednarodnem nivoju lahko jasno odčitavamo v analizi
mednarodnih varstvenih dokumentov, ki so skupaj s kriteriji
vrednotenja tisto orodje, s pomočjo katerega bom predstavila
razvojne značilnosti filozofije v zadnjih 50-ih letih, ko se je
začela razvijati tudi skrb za varovanje industrijske dediščine in
pozneje nanjo neposredno navezane industrijske arhitekturne
dediščine.
Uveljavljeni kriteriji vrednotenja arhitekturne dediščine in
industrijska arhitekturna dediščina
Kriteriji, ki jih konservatorji pri nas uporabljajo za
vrednotenje arhitekturne dediščine, niso natančno določeni in so,
tako kot pri vrednotenju ostale kulturne dediščine, odvisni od
presoje posameznikov. V analizi kriterijev, ki jo je Maja
Črepinšek opravila v svojem magistrskem delu [Črepinšek,
1991], se kot največkrat uporabljeni pojavijo naslednji:
likovnoestetski kriterij, kriterij redkosti, kriterij starosti, kriterij
tipičnosti, kriterij zaokroženosti, kriterij izvirnosti in kriterij
kvalitete. Praviloma usmerjata njihov izbor stanje objekta in
stopnja njegove ogroženosti.
Ko analiziramo omenjene kriterije v odnosu do industrijske
arhitekturne dediščine, lahko ugotovimo nekaj splošnih
značilnosti. Likovnoestetski kriterij je izrazito subjektiven.
Poudariti je treba, da likovnoestetska kvaliteta pri zasnovi
industrijskih objektov praviloma ni imela vodilne vloge, ampak
je ta temeljila na racionalnosti in prilagodljivosti zasnov. Kriterij
redkosti je treba previdno uporabljati predvsem zaradi
nepoznavanja korpusa industrijske arhitekturne dediščine in
prepričanja, da imamo tovrstne dediščine veliko. Kriterij
kvalitete ni vprašljiv le v odnosu do industrijske arhitekture,
ampak tudi do ostale dediščine. Kriterij starosti je v primeru
industrijske arhitekturne dediščine prav tako manj primeren, saj
gre za novejšo dediščino, nastalo v 19. in 20. stoletju. Kriterij
tipičnosti opredeljuje pripadnost skupini z enakimi lastnostmi in
je v primeru industrijske gradnje pomemben, saj opredeljuje
nazornost razvoja. Gradnja industrijskih zgradb je namreč le
eden od "produktov" industrializacije, ki je z industrijskim
načinom proizvodnje posegla tudi na področje izdelave
prefabriciranih gradbenih elementov in je posledično omogočila
standardizacijo gradnje. Ta proces se najslikoviteje odraža v
tipološki enotnosti gradnje. Kriterij zaokroženosti je v primeru
vrednotenja industrijske arhitekture zelo pomemben. Za
razumevanje industrijskega kompleksa je namreč ključno
delovanje proizvodnega procesa, ki ga učinkovito ohranjamo le v
prostorsko in funkcionalno zaokroženi celoti. Kriterij izvirnosti
opredeljuje temeljne razvojne kvalitete industrijske arhitekture,
saj so novosti v uporabi materialov, izvedbi konstrukcij in
posledično tudi v estetskem izrazu v 19. in v 20. stoletju
praviloma nastale prav pri gradnji industrijske arhitekture.
Analiza pokaže, da le del obstoječih kriterijev zadovoljivo
vrednoti značilnosti industrijske arhitekturne dediščine v celoti.
Mednarodne listine in priporočila v kontekstu spreminjanja
filozofije varstva
Z vidika raziskovanja odnosov stroke do novih kategorij
dediščine predstavljajo mednarodni dokumenti druge polovice
20. stoletja, ko se začne uveljavljati dediščina industrializacije,
pomemben vir podatkov, saj so neposreden odsev razvoja
mednarodne varstvene politike in filozofije, kijo je oblikovala.
Če pregledamo sodobno zgodovino varstva arhitekturne
dediščine, vidimo, da se je pojem spomenika redefiniral. Iz
ozkega pojma umetnostnega spomenika, ki obravnava le
umetnine, se je število varstvenih kategorij razširilo. Med
kulturno dediščino se je uvrstila anonimna ljudska arhitektura,
pozneje pa tudi tehniška oziroma industrijska dediščina.
Kompleksna obravnava spomenikov je izpostavila pomen
obravnave ambienta kot dela spomeniške celote. Pojem
spomenika kot varstvene kategorije se je razširil in razdelil na
dediščino kot kategorijo, ki ima manj spomeniških lastnosti, in na
spomenike kot kategorijo, ki ima več spomeniških lastnosti.
Pregled listin in opredelitev varstvenih kategorij v njih kažeta
kontinuiteto razvoja in usmerjanje k večji univerzalnosti.
Beneška listina (1964) na primer relativno široko zastavi
pojem zgodovinskega spomenika, ko pravi: "Je priča določene
civilizacije." Že v naslednji povedi pa poudari predpostavko, da
gre pretežno za umetniške stvaritve. Konvencija o zaščiti
svetovne kulturne in naravne dediščine (1972) opredeli kulturno
dediščino s tremi kategorijami: spomeniki, skupine stavb in
območja. Kot kriterija se ob umetnostnem vidiku pojavita
zgodovinski in znanstveni vidik, vendar tu še ne gre za širjenje
pojma kulturne dediščine, ampak za scientifikacijo stroke z
natančnejšo opredelitvijo kriterijev. Z opredelitvijo kriterijev
etnološkega in antropološkega pomena kaže širitev korpusa na
anonimno arhitekturo predvsem ruralnih področij.
Amsterdamska deklaracija (1975) pokaže razvojne spremembe
na področju varstva širših območij, predvsem starih mestnih
jeder, uveljavi pa že dodatna določila, ki so pomembna za
oblikovanje varstvenih pristopov. Tu velja omeniti drugi člen in
izpostavitev pomena arhitekturne dediščine kot okolja, ki nam
zagotavlja uravnoteženo in celostno življenje ter uvede pojem
integralna rekonstrukcija.
Listina iz Burre (1981) avstralskega ICOMOS-a je
predstavljena primerjalno, ker pokaže nov koncept vrednotenja,
ki izhaja z območja, ki ni obremenjeno s tradicijo
umetnostnozgodovinskega vrednotenja. Ker je manj znana, je
treba predstaviti njene glavne značilnosti natančneje. Listina
definira v prvem členu temeljna določila in pojme varstva:
prostor/lokacijo, kulturni pomen, materialne ostanke,
konservacijo, vzdrževanje, varovanje, restavriranje,
rekonstrukcijo, adaptacijo in prilagojeno rabo. Glede na
primerjalno izhodišče raziskovanja bom predstavila prve tri
definicije, ki opredeljujejo predmet varstva, ostale se navezujejo
na postopke varstva. Območje/lokacija pomeni lokacijo,
območje, objekt ali druge strukture, skupine objektov ali struktur
skupaj z navezujočimi vsebinami in okolico. Kulturni pomen
predstavlja estetsko, socialno, zgodovinsko ali znanstveno
vrednoto za pretekle, sedanje ali prihodnje generacije. Pomen
enakovrednosti vseh vidikov je poudarjen s pripombo, da so
vrednote naštete po abecednem redu. Materialni ostanki so vsi
fizični elementi območja. Zasnova je zelo jasna in enostavna,
vendar vključi vse pomembne vrednostne parametre. Zaradi tega
jo strokovnjaki izpostavljajo kot pomembno za vrednotenje
najnovejše arhitekturne dediščine. [Burman, 1997; 15-33] Široko
in odprto zastavljen koncept kaže možnosti uvrščanja širokega
spektra dediščine s pomočjo kriterijev, ki ne favorizirajo
določenih kategorij.
Granadskakonvencija (1985) ima široko zastavljene kriterije,
ki ovrednotijo arhitekturno dediščino tako, da je umestitev
novejših kategorij neproblematična. Listina nove kategorije tudi
našteje, od prej omenjene Listine iz Burre pa se razlikuje po
natančnejši opredelitvi kriterijev, ki je pogojena z evropsko
tradicijo varstvene stroke.
Ob zaključku pregleda je treba izpostaviti še priporočili
Odbora ministrov Sveta Evrope, ki predstavljata pomemben
korak na poti k uveljavitvi najnovejših kategorij arhitekturne
dediščine in s tem k objektivizaciji varstvene stroke. To sta
priporočili Odbora ministrov Sveta Evrope o varovanju in zaščiti
industrijske, tehniške in inženirske dediščine v Evropi
[Recommendation No. (90) 20] in o varovanju stavbne dediščine
dvajsetega stoletja [Recommendation No. (91) 13]. V Priporočilu
o varovanju in zaščiti industrijske, tehniške in inženirske
dediščine v Evropi so poleg obstoječih, pretežno estetskih in
avtorskih izhodiščnih meril, izpostavljene še tehniške,
znanstvene, kulturne in socialne vrednote dediščine. Priporočilo
Odbora o varovanju stavbne dediščine dvajsetega stoletja jasno
kaže odmik od umetnostno-estetske kvalitete kot izhodišča
vrednotenja in razširitev vrednot na bolj znanstveno določljiv
spekter kriterijev. Tu našteje kot pomembna merila vrednotenja
ob estetskih vidikih prispevke k zgodovini tehnologije ter k
političnemu, h kulturnemu, gospodarskemu in k družbenemu
razvoju [Recommendation No (91)13].
Rečemo lahko, da je razvoj določil mednarodnih listin
postopoma uveljavil kriterije, ki omogočajo vrednotenje in
vključevanje novejših kategorij dediščine, tudi industrijske
arhitekture.
Razvoj varstva industrijske dediščine in uveljavitev
industrijske arhitekturne dediščine
Vprašanje varstva dediščine industrializacije
Intenzivna povojna izgradnja v 1950-ih letih v Angliji in
prestrukturiranje industrijskih območij sta imela za posledico
poseganje na najstarejša industrijska območja in uničevanje
starih, za proizvodnjo ne več primernih kompleksov. Michael Rix
z Univerze v Birminghamu, ki se je s skupino somišljenikov boril
za ohranitev spomenikov industrijske revolucije, je leta 1955 v
reviji The Amateur Historian objavil članek z naslovom Industrial
Archaeology. S tem je oblikoval termin, kije postal označevalec
dediščine industrializacije in celo širše, označevalec dediščine
celotnega tehnološkega razvoja.
Javnost, uradna konservatorska politika in organizacije, ki so
denarno podpirale konservatorske projekte, tudi sama industrija,
industrijske dediščine v opisanem obdobju še niso razumeli kot
del kulturne dediščine tudi v okoljih z močno industrijsko
tradicijo. [Nisser, 1978; 21-27] Rečemo lahko, da seje odnos do
industrijske dediščine kot kulturnovarstvene kategorije
izoblikoval šele v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja.
Uspešne realizacije varovanja in revitalizacije industrijskih
območij
Izhodišče, ki je pomembno sooblikovalo odnos do dediščine
industrijskih območij, so prve uspešne realizacije revitalizacij
prej večinoma opuščenih in zanemarjenih industrijskih območij.
Prve uresničitve so nastale v ZDA in Veliki Britaniji. Primat gre
ZDA, kjer so na vzhodni obali po zatonu razvoja velikih
pristanišč v 50-ih letih 20. stoletja začeli razvijati prve projekte
prenove z novimi funkcijami. V Veliki Britaniji so začeli s
projekti revitalizacije dokov v Liverpoolu. V začetku 1980-ih let
so se lotili velikih urbanih revitalizacij industrijskih območij;
najbolj znano je londonsko območje Docksland. Posledica
velikih kriz in gospodarskega prestrukturiranja proizvodnje, ki so
se pojavile tudi drugod po Evropi v 60-ih in 70-ih letih 20.
stoletja, je bilo ukinjanje številnih tradicionalnih industrij:
železarstva, premogovništva in tekstilne industrije. Kljub
ekonomski in socialni problematiki, ki so jo take razmere
prinesle, je skrb za ohranjanje dediščine industrijskih območij
postajala vedno večja in marsikje tudi izhodišče uspešnega
gospodarskegaprestrukturiranja.
Med najpomembnejšimi in najuspešnejšimi projekti na
kontinentu velja omeniti revitalizacijo celotnega porurskega
industrijskega bazena v Nemčiji s številnimi lokacijami uspešno
ohranjenih in predstavljenih industrijskih območij ter uspešno
mrežo območij industrijske dediščine v Kataloniji, ki je s
številnimi industrijskimi lokacijami vključenimi v kulturno-
turistično ponudbo.
Uveljavitev varstva dediščine industrializacije in industrijska
arhitekturna dediščina
Razvoj industrijske arheologije je prinesel dva konceptna
pristopa. Prvi seje razvil v Veliki Britaniji, drugega opredeljujejo
strokovnjaki kot skandinavskega, ker je bil razvit pretežno na
Švedskem. V Veliki Britaniji so razvili natančen sistem
evidentiranja in dokumentiranja, v katerem sta izhodišče
obravnave tehniška dediščina in razvoj proizvodnih tehnologij.
Švedski pristop je zastavljen širše interdisciplinarno, vključuje pa
široko paleto raziskovalnih disciplin, tudi socialne, ekonomske in
družbene vidike. Strokovna javnost daje skandinavskemu
pristopu vedno večjo veljavo, saj poskuša objektivno zajeti vse
razsežnosti industrializacije.
Dr. Patrick Martin, eden najvidnejših svetovnih raziskovalcev
na področju industrijske arheologije, vidi industrijsko
arheologijo v prihodnosti kot interdisciplinarno povezovalno
osnovo. Imenuje jo "interdisciplinary seedbed". [Patrik, 2001]
Do podobnih zaključkov sem prišla tudi sama. [Ifko, 1999; 123-
136] Gre namreč za disciplino, ki tesno prepleta delovanje
zgodovinarjev socialnega in gospodarskega razvoja,
raziskovalcev stavbne in prostorske dediščine, raziskovalcev
strojne dediščine, etnologov, sociologov in tako naprej.
Raziskovanje razvoja industrijske arhitekture je v tem kontekstu
eno od polj interdisciplinarne sheme, ki se hkrati navezuje tudi na
področje zgodovine arhitekture.
Opredelitev lastnosti, kijih analiza industrijske arhitekturne
dediščine izpostavi kot kriterije vrednotenja
Industrijsko arhitekturno dediščino lahko opredelimo kot
kulturnovarstveno vrednoto z naslednjimi skupinami značilnosti:
zgodovinskopričevalnimi, prostorskorazvojnimi, stavbno-
konstrukcijskimi in tehnološko-tehničnimi. Vsaka od njih
predstavlja pomembno izhodišče obravnave, ki ga je treba
upoštevati v nadaljnjih natančnejših analizah in oblikovanju
kriterijev vrednotenja. Glede na temo članka se bom v
nadaljevanju posvetila opredeljevanju stavbnokonstrukcijskih
značilnosti in predstavitvi kriterijev vrednotenja, ki sem jih zanje
razvila, saj ilustrativno pokažejo razliko od prej predstavljenih
uporabljanih kriterijev vrednotenja arhitekturne dediščine, s tem
pa pokažejo nove razsežnosti vrednotenja arhitekturne dediščine.
Kriterij odnos oblika-funkcija vrednoti stopnjo povezanosti
oziroma razmerja ključnih parametrov zasnov, to je oblike in
funkcije. Je kazalec oblikovne skladnosti in funkcionalnosti
objektov. Ta kriterij posledično opredeljuje tudi stopnjo
ekonomske učinkovitost.
Kriterij tehnološke inovativnosti vrednoti objekt glede na
stopnjo inovativnosti, in sicer tako glede uporabe materialov in
uvajanja novih konstrukcijskih principov kot glede na
inovativnosti pri načinu izvedbe.
Kriterij inovativnosti pri oblikovanju detajlov vrednoti
likovnoestetsko pojavnost detajlov in njihovo konstrukcijsko
vlogo glede na razpoložljiv material in znanje, ki je bilo na voljo v
določenem prostoru in času.
Kriterij virtuoznosti pri projektiranju konstrukcij ocenjuje
stopnjo kreativnosti na področju zasnove in izvedbe konstrukcij,
ki se izraža v smelosti konstrukcijskih zasnov.
Kriterij zasnove arhitekturne kompozicije ocenjuje likovno-
estetsko pojavnost zasnove objektov z oblikovno-funkcionalno
skladnostjo.
Uveljavljanje novih kriterijev vrednotenja arhitekturne
dediščine
Ni pa le industrijska arhitekturna dediščina tista, ki izpostavi
vrednote funkcionalnosti in ekonomske kazalce kot kriterije
vrednotenja. O tem pričajo tudi številne raziskave, med njimi
študija dr. Andrewa Sainta [Saint, 1997; 34-46], ki jo je predstavil
na konferenci Structure & Style leta 1997 v Yorku. Ko je
raziskoval izhodišča vrednotenja arhitekture in arhitekturne
dediščine modernizma, je izpostavil šest pogledov, to je optik, s
katerim vrednotimo arhitekturo danes. V okviru arhitekturne
stroke same s sistemom vrednot, ki so razvite na arhitekturnih
šolah in izbrušene z objavami v arhitekturnih revijah; v
umetnostnozgodovinskem vrednotenju, ki je po izvoru
akademsko in navezano na historična izhodišča; v arheologiji, ki
se manj usmerja v estetska izhodišča na račun iskanja redkih
tehniških dosežkov in akumulira predvsem zgodovinske podatke;
na osnovi javnega mnenja, ki je sicer nekonsistentno in
neartikulirano, vendar se odraža v fenomenih, kot je naprimer
vrednotenje bivalnih kvalitet; z ekonomskimi kazalci, ki stavbe
cenijo skozi optiko ustvarjanja privatnih in javnih dobrin; z
uporabnostjo arhitekture, to je z njeno funkcionalnostjo v daljšem
obdobju, in sicer za njene uporabnike kot lastnike.
Avtor za prve štiri pravi, da nosijo s seboj "blatant freight of
culture" oziroma "veliko kulturno težo vrednotenja". Zadnji torej
kažeta novo optiko, nova izhodišča in razsežnosti vrednotenja.
Njun pomen dokazuje s primerom vrtnega mesta Welwyn Garden
City, ki je statutarno praktično nezavarovano območje, vendar
nudi kvalitetno bivalno okolje, kar se odraža v ekonomski
vrednosti nepremičnin na območju. Glede na starejši Letchworth,
ki ima veliko objektov vpisanih v register dediščine in ga obiskuje
veliko turistov ter je prikazan skoraj v vseh knjigah o zgodovini
arhitekture 19. in 20. stoletja, se kaže Welwin Garden City kot
kvalitetnejše bivalno okolje, o čemer priča cena bivalnih enot, ter
ambientalno bolje ohranjeno, kljub temu da ni bilo zavarovano.
Primer dokaže, da statutarno varovanje ni vedno pogoj za
ohranjanje obstoječega in da so merila, ki sicer, ko vrednotimo
kvaliteto območij dediščine, niso v uporabi, tudi pomemben
faktor vrednotenja, ki mu stroka mora znati prisluhniti.
Funkcionalnost in ekonomski kazalci se v daljšem časovnem
obdobju izkažejo kot učinkoviti analitični in vrednostni elementi.
Saint vidi prihodnost objektivizacije vrednotenja arhitekturne
dediščine in s tem temelj varstvene filozofije v upoštevanju
širokega kroga vrednot, vključno z upoštevanjem javnega
mnenja, ekonomskega in funkcionalnega vidika. Ta teza je
izredno pomembna, saj vnaša stališča, ki se jim je varstvena
stroka načeloma izogibala. Okrepljena s konkretnimi primeri je
pomembno izhodišče tudi pri odnosu do industrijskih območij
oziroma arhitekturne industrijske dediščine.
Uveljavitev vrednot funkcionalnosti, konstrukcijske in
tehnološke inovativnosti ter ekonomske učinkovitosti sta
izpostavili novi varstveni kategoriji industrijska arhitekturna
dediščina in dediščina modernizma 20. stoletja, ki ju je stroka
nedvoumno spoznala kot pomemben del arhitekturne in s tem
kulturne dediščine. Predvidevam, da bo uveljavitev omenjenih
kriterijev v praksi ključno prispevala k objektivizaciji
vrednotenja in s tem k uspešnejšemu varstvu arhitekturne
dediščine. Menim, da so tako teoretična izhodišča kot praktični
primeri iz tujine pomembne smernice za našo prakso.
Viri in literatura
Alzen, Annika: Fabriken som Kulturarw, Doktorska disertacija, Norrköping.
The Athens Charter for the Restoration of Historic Monuments, Adopted at the
First International Congress of Architects and Technicians of Historic
Monuments, Atene, 1931.
Burman, Peter: Towards a Philosophy for Conserving Twentieth Century
Buildings, Structure & Style, London, 1997, str. 15-33.
The Burra Charter, The Australia ICOMOS Charter for the Conservation of
Places of Cultural Significance, 1996.
Cherry, Martin: Protecting Industrial Buildings: The Role of Listing, Managing
the Industrial Heritage, Leicester Archaeology Monographs, No 2,
Leicester, 1995, str. 119-124.
Convention Concerning the Protection of the World Cultural and National
Heritage, Pariz, 1972.
Convention for the Protection of the Architectural Heritage of Europe,
Granada, 1985.
Cranstone, David: Steps 2 and 3 in the Monument Protection Programme: A
Consultant's View, Managing the Industrial Heritage, Leicester
Archaeology Monographs, No 2, Leicester, 1995, str. 115-118.
Črepinšek, Maja: Arhitekturno-varstvena izhodišča in kriteriji za ugotavljanje
smotrnosti prenove stavbne dediščine, Magistrska naloga, Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana,
1991.
European Charter of the Architectural Heritage, Amsterdam, 1975.
Fister, Peter: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine, Ljubljana, 1979.
Ifko, Sonja: Varovanje industrijske arhitekturne dediščine, Zgodnja industrijska
arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi, Ljubljana, 2002, str. 32-
41.
Ifko, Sonja: Varstvo industrijske arhitekturne dediščine, Doktorska disertacija,
Ljubljana, 2003.
The Industrial Heritage: What Policies? Report of the Lyons Colloquy,
Architeectural Heritage Reports and Studies, No. 6, Council of Europe,
Strassbourg, 1987.
International Charter for the Conservation and Restoration of Monuments and
Sites, The Venice Charter, 1964.
Jokilehto, Jukka: A History of Architectural Conservation, Oxford, 1999.
Nisser, Marie: Aspects of International Cooperation, The Industrial Heritage:
What Policies? Report of the Lyons Colloquy, Architectural Heritage
Reports and Studies, No. 6, Council of Europe, Strassbourg, 1987, str. 21-
27.
Palmer, Marilyn; Neaverson, Peter: Managing Industrial Heritage, Leicester
Archaeology Monographs, No 2, 1995.
Patrik, Martin: IA: An Interdisciplinary Seedbed, TICCIH Bulletin, No. 13,
Summer 2001.
Pirkovič, Jelka: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji,
Vestnik, št. XI, Ljubljana, 1993.
Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope o varovanju in zaščiti industrijske,
tehniške in inženirske dediščine v Evropi (Recommendation No. (90) 20).
Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope o varovanju stavbne dediščine
dvajsetega stoletja v Evropi (Recommendation No (91)13).
Riegel, Alois: Der moderne Denkmalkulturs, Konservieren, nicht restaurieren,
Dunaj/Leipzig, 1903.
Saint, Andrew: A Case for Reforming Architectural Values, Structure & Style,
London, 1997, str. 34-46.
asist dr Sonja Ifko
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
sonja.ijko@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
Alenka Fikfak
SPREMINJANJE NASELBINSKIH VZORCEV:
DEFINIRANJE NUKLEACIJE - DISPERZIJE
Changing Settlement Patterns: Defining Nucleation - Dispersal
UDK 711.3
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
Naselbine so raznolike in do ivljajo stalno spremenljivost, ki se odvija tako
znotraj oblike kot tudi v odnosu do sosednjih. Ta pa izhaja iz nestabilnosti
naselbinskih vzorcev - spreminjanje nukleacije v disperzijo in obratno. Disperzija
sloni na ideji individualnosti, nukleacija pa izhaja iz dejstev, ki se nanašajo na
skupnost. Pri definiranju "nihanja" med obema pojavoma (ter iskanju prostorske
razlage nukleacije - disperzije) je prikazana uporaba statistične metode "analiza
najblije soseščine". Odnos med grajeno obliko in zemljo (okoliški prostor)
vpliva na številne naselbinske vzorce, iz česar sledijo definicije različnih pojmov,
predvsem v razmerju oblika - vzorec. Vplivno območje naselbinskega vzorca na
pode elju predstavlja vaški teritorij, ki je osnova za raziskovanje procesov na
nivoju posamezne naselbine.
abstract
Settlements are varied and they experience constant changes that occur both in
form and relations to neighbouring ones. The latter evolves from instability of
settlement patterns - nucleation changing into dispersal and vice versa. Dispersal
relies on ideas of individuality, while nucleation stems from those pertaining to
community. The used statistical method "nearest neighbourhood analysis" is
presented in the definition of "oscillation" between the two phenomena (and quest
for physical explanations for nucleation - dispersal). The relation between built
form and surrounding environment affects numerous settlement patterns, from
which evolve definitions of various phenomena, above all for the relationship
form-pattern. In the countryside the village territory is a settlement pattern's
influential area and the basis for researching processes on the level ofparticular
settlements.
ključne besede:
naselbinski prostor, vzorec, oblika, nukleacija, disperzija, razpršenost
Besede, kot so naselje, vas ali zaselek, se večinoma
uporabljajo za opis naselbin v prostoru, vendar jih je zelo težko
natančno definirati. Velikokrat so ti pojmi povezani s številom
prebivalstva določene enote v prostoru. V splošni rabi vsak
dojema, da imajo samotne kmetije in zaselki malo prebivalcev,
mesta pa veliko, vendar že v teh kategorijah srečamo številne
variacije in opredelitve. Med tema dvema skrajnima poloma pa
so še vasi in naselja. Število prebivalcev se uporablja kot
omejitveni in razvrstitveni dejavnik v strokah, kjer se poskuša
določeno naselbino statistično opredeliti in jo uvrstiti v določen
sistem [npr. Rank-size rule; Waugh, 1990:342-44]. Vendar so pri
kategorizaciji in uvrstitvi s stališča prostorskih značilnosti
naselbin pomembni razvoj, izoblikovanost, odnosi s prostorom
itd. kottudi "številčno" stanje in spreminjanje le-tega skozi čas.
Pojmi, kot so kmetija, zaselek, vas in naselje predstavljajo
izgradnjo študije ruralnih naselbin. V njih so izraženi štirje
ključni prostorski pojavi, ki so prepoznavni v vsaki deželi sveta,
vsak od njih je povezan z regionalno posebnostjo, zato definicije
variirajo glede na lokalno pojavnost [Roberts, 1996:23].
Osnovne življenjske smernice/poti se v prostoru izražajo
preko odnosa med posamezno lokacijo, naselbino in
obkrožajočim zemljiščem. Ideja kraja se nanaša na zemljišče,
kjer je postavljena naselbina, ne glede na to, ali je to posamezna
kmetija, zaselek, vas ali naselje. Lokacija je kontekst kraja v
odnosu do obkrožajočega terena. Situacijo pa defnira dogajanje,
kije povezano s časovno komponento (prebivalci in njihov odnos
do prostora v določenem trenutku). Pri izbiranju kraja naselitve je
pomembnih predvsem šest dejstev [Roberts, 1996:33]: videz,
zaščita, zemljišče, prisotnost vodnih virov, komunalna
opremljenost in lokalna dostopnost. Vloga teh dejavnikov variira
od naselbine do naselbine (v odnosu do širšega prostora regije),
vendar je pri tem pomembnejša hierarhija, ki si jo ustvari vsak
posameznik pri odločanju o sebi lastni naselitvi. V preteklosti je
key words:
settlement space, pattern, form, nucleation, dispersal, dispersed settlement
bil bolj kot notranje kvalitete kraja pomemben dostop do
ekonomskih dobrin, ki so bile "zunaj" samega kraja v povezavi z
dostopnostjo do njih (dostop do rodovitnih zemljišč, gozda,
travnikov, pašnikov, gradbenih materialov, lokalnih
medregionalnih komunikacij, morja, jezera itn.). Toje dejstvo, ki
se opira na vlogo razvoja in vrednoti vsak naselbinski prostor kot
interakcijo med vsemi drugimi vplivnimi dejstvi.
V vlogo razvoja naselbine so vključeni številni problemi
preteklosti in sedanjosti, kot npr. dostop do vodnih virov,
izpostavljenost vetru, poplavna območja itd., kar vse vpliva na
uporabnost kraja preko stoletij (živeti na zemlji in se spoprijeti s
temi dejavniki). Kljub vsemu pa je bil izbor kraja vedno v
povezavi z življenjskim stilom/načinom bivanja, s kulturo
skupnosti; prebivalci vetrovnih območij so npr. na izpostavljenost
vetru navajeni, zato ta dejavnik ne predstavlja omejitve v
njihovem življenju. V tem se skrivajo vsa tista vprašanja, ki
vplivajo na dejstvo, daje percepcijski svet, kot ga doživlja vsak
posameznik, mogoče za drugega drugačen, kar pomeni: življenje
Slika 1: S katerimi prostorskimi scenariji in ureditvenimi posegi bomo v
prostoru v prihodnosti omogočali soobstoj preteklosti in hkrati
ponudili ugodnosti bivanja sedanjosti in prihodnosti? [Gabrijelčič,
Fikfak, 2002:135; foto Fifak, 2002]
Which physical planning scenarios and development interventions
can we apply in the future to enable coexistence with the past and
simultaneously offer the comfort ofpresent and future living?
ni nujno takšno, kot ga vidimo skozi naš način bivanja, preko
naših izkušenj in verovanj.
Ruralni vzorci in njihov kontekst
Ruralni vzorci so navidezno enostavnejši od urbanih, vendar
predstavljajo v današnjem času (prepletanje z urbano dejavnostjo
in mešana struktura prebivalstva) bolj kompleksno sliko, ki je
odvisna od posebnosti lokacije in prebivajočih. V tem smislu
lahko vidimo sodobni zaselek kot obliko preteklosti, dopolnjeno
z novo vsebino v povezavi s širnim svetom. Kompleksnost teh
vzorcev je skrita prav v odnosu do okoliškega zemljišča: večina
ljudi deluje na dveh nasprotujočih si polih - dopoldanska umska
dejavnost ter popoldansko fizično aktivno delo, ki predstavlja
delo na zemlji. Odnos do dejavnosti prebivalcev ni vezan na
vzorec in njegovo obliko, ker slednja izhajata iz preteklosti, ko je
bila zasnova vezana na dejavnost ob stalni nastanitvi oz. izgradnji
vzorca v prostoru.
Osnovo ruralnemu vzorcu predstavlja vaški teritorij, ki hkrati
oblikuje zaledje grajene strukture naselbine. V obliki diagrama
naselbine si lahko predstavljamo, da je ta v sklopu vaškega
teritorija centralna točka, ki jo obkrožajo rodovitna zemljišča,
izkoriščena ali ne (v zaraščanju ali obdelana). V preteklosti je ta
zunanji obroč predstavljal površine, namenjene pašnikom,
travnikom, vlažnim, močvirnim zemljiščem, goličavam,
gozdovom idr. Današnje vplivno območje, kije bilo podvrženo
močni urbanizaciji, pabolj predstavlja prostor sosednje naselbine
(novejše), pri čemer se njuna orna, rodovitna zemljišča
prepletajo.
V Goriških brdih tovrstno prepletanje in prehajanje enega
vzorca v drugega še ni prisotno, kljub temu da se po pojavnosti
določene naselbine združujejo, npr. združevanje naselbin Kozana
in Vipolže v neprekinjeno pozidavo ob lokalni prometni
komunikaciji. Vendar je to opazno samo na nivoju grajene
strukture. Vaški teritoriji so še nedotaknjeni, posamezni vzorci
torej imajo svoja vplivna območja, svoj zunanji obdelovalni
obroč, ki služi svojemu prvotnemu namenu. Obdelovalne
površine pane izoblikujejo enakovrednih "obročev" na celotnem
območju Brd, temveč že bežen opazovalec vidi vse večje
zaraščanje gozdnatih površin v smeri Zgornjih brd, po drugi
strani pa krčenje v smeri Furlanske nižine. In kljub vsemu -
kulturna in naravna krajina okrog naselbine je bila in bo pod
vplivom subjektivnega progresivnega spreminjanja skozi čas.
Nukleacija - disperzija
Ključnega pomena pri preoblikovanju prostorske
organizacije je sprememba na ekonomski osnovi. Prva
prelomnica v tem smislu se je zgodila, ko se je nomadski lovec, ki
mu objekt ni bil pomemben, spremenil v kmeta. Ta se je stalno
naselil in je potreboval za funkcioniranje ne samo enega, temveč
več trdno zgrajenih in stabilnih objektov. Vključevalo seje vedno
več funkcij, ki so vplivale na stalnost naselitve in združevanje
ljudi ter koncentracijo postavljenih objektov.
Müller W. [Roberts, 1996:19-20] definira gradacijo naselbinskih
tipov, ki sloni na času trajanja glede na izrabo prostora:
-	trenutni naselbinski vzorci, ki trajajo samo nekaj dni;
-	začasni naselbinski vzorci, ki trajajo nekaj tednov;
-	sezonski naselbinski vzorci, ki trajajo nekaj mesecev;
-	delno stalni naselbinski vzorci, ki trajajo nekaj let;
-	stalni naselbinski vzorci, ki trajajo nekaj generacij.
Pomanjkljivost te definicije je v tem, da se ozira samo na fizično
prisotnost in izrabo naselbinskih vzorcev v prostoru. Danes, ko
podeželje ne pomeni več izključno kmetijske izrabe in kmečkega
prebivalstva, se težko opremo samo na zgornjo razlago izrabe
prostora preko trajnosti naselbinskih vzorcev. Pri tem se srečamo
s problematiko slovenskega podeželskega prostora iz obdobja po
letu 1970, ko so se začeli na veliko postavljati t. i. enodružinski
tipski objekti ali "transformatorji"; tedaj je skoraj vsaka družina
zgradila objekt, ki naj bi trajal več generacij in bi bil tudi
namenjen več generacijam hkrati. Obenem pa se je zelo velik
delež tega prebivalstva ukvarjal s kmetijstvom samo še v obliki
dopolnilne dejavnosti v popoldanskem času.
Disperzne naselbine predstavljajo stanje v prostoru, kjer so
kmetije, zaselki in naselja razpršeni po celem območju. Disperzni
sistem omogočakmetovanje in obvladovanje širšega območja, ne
da bi bilo potrebno obvladovati večje razdalje, vendar vpliva na
vzdrževanje socialnih stikov (ameriške farme). Bolj zgoščeni
vzorci lahko vplivajo na zmanjšanje razdalj med sosedi, tako da
manjši zaselki, samotne kmetije delujejo kot del naselja, vendar
so na nivoju svoje enote še vedno razpršen vzorec. Nukleacija pa
predstavlja tiste situacije, kjer je večina bivalnih enot zgoščena in
deluje kot enoten vzorec.
Nukleacija je naselbinska oblika, ki je velikokrat povezana z
načinom obdelave in izrabe zemljišč. Pojem skriva v sebi
tendenco prebivalstva k združevanju v naselbinske vzorce, ki se
širijo in zgoščajo (porast prebivalstva). Nukleacija je bila
stimulirana z naslednjimi dejavniki (povezani z delovanjem v
preteklosti - izvorno):
-	kooperativni sistem obdelave zemlje; to pomeni združevanje
manjših zemljišč v večje obdelovalne površine;
-	obramba naselbine in ljudi; postavitev na grič ali znotraj
meandra reke (omejen in viden dostop);
-	izviri pitne vode; to pomeni upoštevanje naravnih zakonitosti
in tokov v prostoru;
-	potreba po suhih lokacijah na močvirnih območjih;
-	pomanjkanje gradbenih materialov; naselbine so se v
preteklosti koncentrirale na območjih, kjer je bil izvor
gradbeno uporabnega materiala;
-	planirane naselbine, izgrajene kot koncentrirane strukture pod
vplivom skupnosti ali posameznega lastnika;...
Danes pajo spodbujajo še številni drugi, medkaterimi so:
-	sodobni prometni komunikacijski sistemi (avtoceste);
-	samoorganizacija (nadaljevanje oblike tradicionalnega
socialnega življenja);
-	odnos do prostorskih vrednot - izkoriščanje kvalitetnih lokacij
(lega, osončenost, zračnost, klima itd.);
-	vračanje k modelu tradicionalne družbene kulture,....
Nasprotujoči si pol delovanja nukleacije predstavlja disperzija,
na katero pa so vplivali naslednji dejavniki (povezani z
delovanjem v preteklosti):
-	razdrobitev posestev na manjše enote, deljivost zemljišč na
vedno manjše parcele; razpršenost posameznih zemljišč in
njih lastnikov;
-	nizka koncentracija prebivalstva;
-	prenakopičenost naselij ingibanjevsmeriodpiranjaprostora;
-	emigracije in propadanje obstoječih objektov; zamiranje
oddaljenih naselbin;
-	migracije in spreminjanje odnosačlovek - zemlja;
-	tudi kot planirana disperzija v obliki zakupnih zemljišč zunaj
območij koncentracije,...
Na nivoju delovanja določene skupnosti definira Roberts štiri
različnapoljadelovanjanukleacije - disperzije:
-	disperzija, ki ima zelo nizko stopnjo v delovanju skupnosti;
-	nukleacija in disperzija, kjer se delovanje skupnosti povečuje
s centralnimi funkcijami;
-	nukleacija kot oblika delovanja skupnosti samo znotraj
posamezne enote (neizmenjavanje funkcij med enotami,
naselji);
- urbanost kot oblika višje stopnje nukleacije z intenzivnim
delovanjem skupnosti (prepletanje in obogatitev funkcij,
vendar znotraj ene enote, pojav mesta).
V tem okviru manjka definiranje možne prihodnje skupnosti, kjer
se bodo funkcije prostorsko popolnoma prestrukturirale in ne
bodo več odvisne od položaja vzorca v prostoru:
difuzija (višja stopnja disperzije), ki pomeni popolno
prestrukturiranje naselbinskih vzorcev, pri čemer bodo ti
dislocirani vzorci vsebovali številne dejavnosti in bodo delovali
povezovalno na nivoju sistema.
Difuzija kot prostorska oblika hkrati pomeni združevanje in
ločevanje skupnosti na posameznike (vsak posameznik ima na
voljo možnost izbire prisotnosti v prostoru, vendar to hkrati tudi
pomeni kontrolo odzivnosti - možnosti, ki jih nudi sodobna
informacijska tehnologija z internetom in mobilno telefonijo).
Oblika prostorske organizacije pomeni tudi grožnjo pred
razpadom sistemske organizacije poselitve v popolno razpršenost
(svojo hišo ima lahko posameznik kjerkoli, saj ni odvisen od
prometnih komunikacij, ker ga tehnologija povezuje s svetom, pa
tudi sodobna tehnologija gradnje to omogoča). V tem smislu tudi
koncentracija ne bo več merilo urbanosti, temveč se bo urbana
integracija uresničevala s pomočjo novih komunikacijskih
tehnologij, ki bodo omogočale dislokacijo nekdaj fizično
povezanih dejavnosti v prostoru. To bo povzročilo temeljno
spremembo v sistemu (poselitvenem ali kateremkoli drugem).
Tudi na novo oblikovani prostorski, še vedno "urbani vzorec",
tako kot je to historični sediment, bo/je plastovit in dvoumen ter
ne bo izključeval predhodne strukture. Postal bo sestavni del
večjega števila parcialnih kompozicijskih potez, kar bo
omogočalo doživljanje posameznega območja skozi raznolike
plasti prostora. Nove prostorske strukture in zmožnost njihovega
dojemanja skozi različne plasti (layerje) presegajo omejeni
ustaljeni koncept členitve prostora v posamezne funkcionalno in
socialno-upravno zaključene dele. Preoblikovanje urbanosti bo
usmerjeno v dopolnjevanje obstoječe kvalitetne in nekvalitetne
strukture z dodajanjem programsko kompleksnih struktur. V
okviru teh sprememb bodo glavno vlogo igrala pravila različnosti
in izjemnosti, začasnosti in nedokončanosti ter stalne odprtosti do
novih vplivov na urbanizem mesta.
Centričnost doživlja inverzen sistem, obrat in težnjo po
vzpostavljanju novih centrov. Iz predhodne točkovne usmeritve
se oblikuje mrežna struktura. Pri tem gre za rehierarizacijo v
smislu drobljenja, za razpad centričnih sistemov in oblikovanje
novih na drugem, višjem nivoju dojemanja. Iz enega samega
centra se bo razvilo neskončno število centričnih točk. Fizična
decentralizacija strukture skriva v sebi pravila novega-ih sistema-
ov. Svet postaja vedno bolj kompleksen in navidezno vedno bolj
nečitljiv, nerazumljiv. Individuum naj bi bil tisti center, ki mu je
omogočeno, da deluje na vsaki ravni mesta, kjer pomeni ideja
centralnosti "nov red" in novo možnost razbiranja, razumevanja
prostorskih sporočil.
Ob spoznavanju teh sprememb se znajdemo pred dvomom: ali
se ti prostorski procesi resnično odvijajo na takšen način,
oziroma: kako bi lahko to spreminjanje "ulovili" in izmerili ter
znanstveno dokazali?
Izračun stopnje nukleacije - disperzije
Ko uporabljamo pojme kot so: zelo disperzen, nekoliko
disperzen, v smeri disperzije/nukleacije, gosto zgoščujoč
(nukleacija) itd. postaja naša presoja subjektivna, ker določeni
pojem različnim ljudem pomeni različna dejstva. Eden možnih
načinov, da se izognemo subjektivnosti presoje, je pri določanju
NUKLEACIJA IN DISPERZIJA

s- S
■ ■■ ■
■■'1 «M T. «8-,
LA
MEŠANI NASELBINSKI VZORCI DISPERZIJA
M IV j' -■
Italijanska brda-Collio POSELITVENIVZORECGORIŠKIH BRD
Slika 2: Nukleacija in disperzija. Razprševanje točk v prostoru (20 točk, ki so
različno oddaljene in prikazujejo težko določljivost definicije
nukleacija disperzija).
Nucleation and dispersal. Dispersal of nodes in space (20 nodes, that
are at different distances and show the difficulty of defining
nucleation and dispersal).
stopnje nukleacije - disperzije uporaba kvantitativne ali
statistične tehnike, kot je "analiza najbližje soseščine" ["Nearest
Neighbour Analaysis"; Waugh, 1990:340-42]. To tehniko je
razvil botanik (Cain, S., 1944: Foundations of Plant Geography.
New York: Hafner), kije želel opisati vzorce distribucije rastlin.
Lahko jo uporabljamo za identifikacijo tendence določenega
vzorca v smeri nukleacije ali disperzije (za naselbine, trgovine,
industrijo itd.). Formula, ki se pri tej analizi uporablja, nam
pokaže, v katero smer se določen vzorec, ki je podvržen analizi,
nagiba: v smer zgoščevanja (nukleacije, R = 0), razpršenosti
(brez določenega vzorca, R = 1) ali enakomernosti (v smeri
enakomerno razporejenega vzorca, Rn = 2,15), oba pa pomenita
večjo ali manjšo stopnjo disperzije.
Formula, ki se uporablja za izračun:
* = WÄ
Pri čemer pomeni:
Rn = opisdistribucijesistema(nukleacija-disperzija)
d = razdaljamednajbližjimasosednjimatočkama(vkm)
n = število točk (naselbin) v študijskem območju
A = območje študije (vkm2)
Metoda "analiza najbližje soseščine" je uporabna statistična
tehnika, vendar jo moramo uporabljati zelo previdno. Upoštevati
je potrebno naslednje omejitve [Waugh, 1990:342]:
-	kritična je že lahko izbira same velikosti območja. Vrednostne
primerjave med različnimi območji, regijami itd. so uporabne
samo, če so območja enake velikosti;
-	izbrano območje ne sme biti preveliko, ker to vpliva na
zmanjševanje vrednosti Rn (zmanjšuje se stopnja nukleacije),
ali pa premajhno, ker se tako Rn-vrednost povečuje (na ta
načinpa se omejuje stopnja enakomernosti);
-	distorzije so možne v dolinskih območjih, kjer je linija
najbližje soseščine prekinjena z reko ali drugo naravno
bariero;
-	kako velike naj bodo naselbine, ki bodo vključene kot
"točke"? Ali so to lahko tudi zaselki ali je najmanjša možna
vrednost vas? In spet se srečamo z dvomom: kdaj je zaselek
toliko velik, da ga kot naselbinski vzorec lahko poimenujemo
vas;
-	srečamo se tudi s problemom definiranja centra naselbine za
možne meritve oddaljenosti, posebno če ima linearno
(obcestno) morfološko zgradbo;
-	meja območja je zelo pomembna, predvsem v primeru, če je
območje del širše regije in ni samostojna prostorska enota.
NUKLEACIJA
Spodnja brda
Srednja brda
Zgornja brda
Če upoštevamo slednje omejitve metode "analiza najbližje
soseščine" in jih združimo s pregledom dogajanj v naravnem in
ustvarjenem prostoru, nam ti podatki lahko pomenijo uporabno
osnovo za nadaljnje raziskovanje in razumevanje prostora: zakaj
se v prostoru pojavljajo vzorci zgoščevanja, strnjenosti,
enakomerne razporeditve idr.
Metoda ARN v primeru raziskovanja naselbinske krajine
Goriških brd
Odnos med ruralno poselitvijo, naselbinami v prostoru ter
prebivalci je težko določljiv. Diagrami, ki jih je podal Doxiadis,
kažejo, da na svetovnem nivoju gradacija od posamezne kmetije
do popolnoma še čiste kmetijske vasi vključuje prebivalstvo, ki
niha med 4 in 1.500 ljudmi. (Med 5 in 1.715 do 12.005
prebivalcev; ekistična klasifikacija, ki vključuje tudi vse tipe
podeželskih naselbin (15 skupin, ki se začne z eno enoto) in
antropos do nivoja ekumenopolisa z več miljardami prebivalcev.)
[Doxiadis, 1982:88-103].
Te številčne definicije zanemarjajo dva vidika: prvi -
težavnost identifikacije urbano-ruralnega praga (začetek urbane
in konec ruralne naselbine), ko govorimo o kopičenju (agregaciji)
prebivalstva širnih regij; in drugi - dejstvo, daje funkcionalna
klasifikacija naselitve bolj kot drugi dejavniki vezana na kratko
časovno obdobje; to pomeni, da nam bodo podatki prikazali samo
kratko stanje, medtem ko je naselbinska struktura mnogo starejša,
funkcije je imela in izgubljala preko let, stoletij, se razvija, raste,
upada itn.
V Goriških brdih je problem številčnega opredeljevanja še
toliko bolj težaven, saj je to dokaj majhno območje z naselbinami,
ki imajo povprečno zelo malo število prebivalcev. Vendar je pri
raziskovanju izvenmestnih območij predvsem pomembno, da se
definirajo meje med posameznimi skupinami, ki vključujejo ne
samo število prebivalcev in njih funkcijo (kmetijstvo ali kaj
drugega), temveč tudi odnos do naselbinskega vzorca in njegovih
pripadajočih servisnostoritvenih dejavnosti. Prebivalstvo večine
naselbin je mešane strukture, pri čemer so najbolj odločujoči
faktorji zgodovinski razvoj in rast posamezne naselbine ter lega v
prostoru (povezava z osrednjo prometno komunikacijo). Število
prebivalcev variira od x (pomeni 0, to so današnje prazne
naselbine, primer Slapnik) prebivalcev, hkrati pa so tudi
naselbine z urbano populacijo, s številom prebivalcev okrog 150
(primer Drnovk). (Vir podatkov: Statistični urad Republike
Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002.)
Prav tako težko najdemo povezavo med naselbinskim vzorcem in
številom prebivalstva, saj ima npr. naselbina Kozana, ki
predstavlja vzorec vasi, 389 prebivalcev, Dobrovo kot urbano
naselje (centralnega pomena) pa 407. Glede na število
prebivalcev pa bi obe naselji spadali v isto skupino, samo v
primeru, če bi bila meja do 400 prebivalcev in nad, pa ne bi bili
izenačeni. Za razumevanje značilnosti in posebnosti naselbin je
nujno potrebno število prebivalcev primerjati z vzorci in oblikami
kot tudi z lego naselbin v prostoru. Pri tem je pomemben element
oddaljenost od osrednje komunikacije (ceste), ki naselja
oddaljuje ali povezuje z bližnjimi centri.
Pri "analizi najbližje soseščine", kije bila izvedena v primeru
Goriških brd, so bile upoštevane vse zgoraj naštete omejitve.
Narejena je bila za celotno območje, v smislu raziskovanja
stopnje disperzije. Kot točke so bile opredeljene tiste naselbine, ki
ustrezajo seznamu naselij [Zakon o imenovanju in evidentiranju
naselij, ulic in stavb, Ur.l. SRS, 5/80,42/86, 8/90].
Brda nam že na videz dajejo občutek močne razpršenosti, ki
pa je zelo relativna, odvisno ali to jemljemo kot sistem ali kot
posamezni naselbinski vzorec. Uporabljena metoda je potrdila
• •
• - •
ZASNOVA NASELBIN (celota)
CW.
Slika 3: Naselbinske oblike in njih zasnova. Razvidne so tri izstopajoče
oblike: nadaljevanje prvotnega vzorca v obliki gruče/aglomeracije
(Zgornja brda) in razložene naselbine (sestavljivost iz večjega števila
vzorcev; Spodnja brda) ter obcestna zasnova.
Settlement forms and their layout. Three emphasised forms can be
seen: continuation of the primary pattern seen as cluster/
agglomeration (Zgornja Brda) or scattered settlement; (Spodnja
ragibanost terena) je zaznavna tudi prisotnost sestavljivosti naselja iz
večjega števila naselbinskih vzorcev v okviru pripadajočega vaškega
teritorija.
Sum of various patterns within the framework of a settlement unit
with pertaining village territory. With respect to their physical
position (inclination and terrain structure) the presence ofcomposite
settlements, which are composed of many settlement patterns within
the pertaining village territory, can be seen.
Slika 5: Lega naselbinskih struktur v prostoru. Izstopajoča je lega naselbin na
slemenskih legah v krajini, ki ima zelo razgiban teren s
spreminjajočim naklonom.
Position of settlement structures in space. Settlements positioned on
ridges stand out in the landscape, which is vertically structured and
with changing inclination.
vizualno vrednotenje prostora, in sicer: za poselitveni sistem Brd
velja razpršenost posameznih naselbin v prostoru, ki nima
določenega vzorca (R = 1,15, kar pomeni, da se nagiba k
vrednosti RR, = 1). Pri preverjanju razpršenosti na območjih, ki
delijo Brda na tri enote, se stopnja razpršenosti ni bistveno
razlikovala (R za Spodnja brda = 1,12; R za Srednja brda =
1,18; R za Zgornja brda= 1,15).
Naslednji pojav, ki je bil preverjen z "analiza najbližje
soseščine" je bila razdelitev funkcij (servisnih in storitvenih
dejavnosti) v prostoru Brd. Pomembna ugotovitev, ki je sledila iz
Analiza najbližje soseščine - postopek izračunov in način dela (statistična
tehnika povzeta po Cain; opredelitev "Nearest Neighbour Analaysis" Waugh,
1990:34042).
Defining nodes in space.
Nodes with pertaining numbers (work system).
Slika 8: Odnosi med točkami po metodi ARN.
Relations between nodes in the NNA method.
tega, je bila, da za distribucijo funkcij v poselitvenem sistemu Brd
prav tako velja razpršenost posameznih funkcij po naselbinah v
prostoru, ki nima določenega vzorca (R= 1,08, kar pomeni, da se
nagiba k vrednosti R = 1). Pri preverjanju razpršenosti na
območjih, ki delijo Brda na tri enote pa se je slika bistveno
razlikovala (R za Spodnja brda = 1,04; R za Srednja brda =
1,39; R za Zgornja brda = 0,84). Ta podatek nam pove, da so
funkcije v Spodnjih brdih razpršeno razporejene po naselbinah
brez slehernega vzorca, v Srednjih Brdih se razpršenost nagiba k
enakomerni disperziji funkcij v prostoru (pri R = 2,15 bi vsako
naselje imelo enako število funkcij), v Zgornjih brdih pa
razpršenost nagiba v smeri nukleacije (pri R = 0 bi imelo funkcije
samo eno naselje).
Za primerjavo uporabnosti metode je bil preverjen še pojav
pomembnejših prostorskih elementov. Za razporeditev
prostorskih elementov v poselitvenem sistemu Brd še velja
razpršenost posameznih elementov po naselbinah v prostoru,
vendar se ta že nagiba k enakomerni razporeditvi (R = 1,32, kar
pomeni, da se vrednost nagiba stran od vrednosti R = 1). Pri
preverjanju razpršenosti na območjih, ki delijo Brda na tri enote,
pa nam je slika celote podala dodatno razlago (R za Spodnja brda
= 1,13;R za Srednja brda = 1,65; R za Zgornja brda = 1,33). Ta
podatek nam pove, da so prostorski elementi v Spodnjih brdih
razpršeno razporejeni po naselbinah brez slehernega vzorca, v
Srednjih brdih se razpršenost že močno nagiba k enakomerni
disperziji v prostoru (pri R = 2,15 bi vsaka naselbina imela enako
število posebnih prostorskih elementov), Prav tako se razpršenost
nagiba k enakomerni disperziji v prostoru v Zgornjih brdih.
Na nivoju naselbine je bila preverjena in uporabljena možnost
prilagajanja matematičnega zapisa. Faktor prilagajanja se nanaša
na sledeče dejstvo: večina naselbin je sestavljena iz večjega
števila posameznih vzorcev (vasi s pripadajočimi zaselki in
samotnimi kmetijami). Kritično točko predstavljajo pripadajoči
zaselki, ki so sestavljeni iz več enot stanovanjskih objektov, iz
česar sledi, da so za posamezne objekte najbližje "točke" prav v
vzorcu zaselka. Na ta način se izgubi razdalja med zaselkom in
vasjo.
V primeru, da je naselbina sestavljena iz več zaselkov (npr. v
Goriških brdih Neblo, Plešivo, Hum) je končni rezultat nerealen,
saj nikoli ni upoštevana razdalja med enim zaselkom in drugim.
Zato je bila prilagoditev sledeča: razdalje med posameznimi
vzorci na nivoju naselbine se merijo vedno (za prvo točko) od
prvega vzorca do naslednje prve točke sosednjega vzorca. Med
ostalimi točkami je postopek enak kot pri predstavljeni povzeti
metodi "analize najbližje soseščine". Kot primer izračuna, kije
prikazal to nihanje, je bila vzeta naselbina Plešivo, ki je
sestavljena iz številnih zaselkov in samotnih kmetij. Na območju
36 ha je bilo definiranih 5 točk. Po prvem izračunu (po povzeti
metodi) je bil R = 1,1, kar pomeni disperznost naselbine brez
določenega vzorca (in tudi brez nihanja v smer zgoščevanja ali
enakomerne razpršenosti). Vendar že na pogled vidimo, da slika
naselbine ne ustreza razlagi izračuna. Z vnosom "elementa
prilagajanja" paje bil R = 1,42, torej se naselbina nagiba k dokaj
enakomerni razpršenosti na celotnem območju.
Naslednja pomembna ugotovitev, s pomočjo katere lahko
definiramo pomembne razlike med obliko in vzorcem, je bila:
razložena naselbina (kot jo vidimo v prostoru preko subjektivne
presoje) ne predstavlja nujno disperznega vzorca, temveč se
lahko nagiba k nukleaciji. Vzorčni primer: naselbini Fojana in
Kožbana. Naselbini nista primerljivi med seboj (različno število
prebivalcev, različno veliki vaški teritorij kot tudi prostorske
danosti), vendar dokazujeta sledeče: večje kot je število točk, ki
opredeljujejo vzorec, bolj se izenačujejo vrednosti in nagibanost
vzorca; npr. naselbina Fojana - ima dokaj velik vaški teritorij,
prevladuje število točk, ki so v območju obcestnega dela
naselbine (vzorec vasi), ima nekaj točk, ki odstopajo od
osrednjega vzorca. R, = 0,45 - zgoščevanje, kar je na nivoju
naselbine razumljivo. Tega vzorca pa ne moremo primerjati z
naselbino Kožbana, kjer je vaški teritorij pol manjši, točk pa
samo 11, r, = 0,23. Manjše število točk opredeljuje večje
zgoščevanje, kije odvisno predvsem od velikosti območja.
Hkrati pa to še ne pomeni, daje vzorec po obliki strnjen ali
razpršen, saj je le-to potrebno preveriti na nivoju objektov, ki
določeno naselbino sestavljajo. Pri tem je velikega pomena
funkcija, saj ta opredeljuje, ali sosednjo enoto predstavlja bivalna
enota ali pa je ta oddaljena še za nekaj objektov (če vzorec
sestavljajo kmetije, ni nujno, da sta sosednji točki stanovanjski
hiši.)
Vendar so pri določanju kategorije naselbine (poleg vzorca,
oblike in velikosti naselbine ter njej pripadajočega vplivnega
območja kot tudi števila prebivalcev, njih aktivnosti itd.)
pomembni tudi prisotnost servisnih dejavnosti, odnos do
okoliškega prostora (izkoriščenost kmetijskih površin) ter
historično ozadje nastanka in razmestitve v prostoru. Ce hočemo
opredeliti naselbine v Goriških brdih v kategorijo urbano-ruralno
s tega stališča, smo stalno v dvomu, kateri dejavnik naj bi
prevladal:
-	če naj bi prevladala velikost naselbin (glede na število
objektov), potem Goriška brda spadajo v ruralno območje;
-	če naj bi prevladalo število prebivalcev po posameznih
naselbinah, potem spadajo Brda v ruralno območje, hkrati z
upoštevanjem dejavnosti prebivalstva pa v ruralno-urbano
območje...
Vsak dejavnik nam poda drugačno sliko in nam prikazuje, kako je
nivo naselbinske strukture bogat in kako posploševanje le-tega
izničuje njegovo posebnost v prostoru. Vendar so pomembna tudi
splošna načela, pri čemer je vpetost določene naselbine v njihov
sistem pomembna, saj nam prikaže odnos naselbina - prostor
(ožji in širši).
Pri raziskovanju ruralnih naselbinskih vzorcev in oblik se
vedno srečamo z vprašanjem: zakaj na tem območjuprevladujejo
disperzne naselbine, v drugem pa nukleacijske? Kljub iskanju
vseh možnih metod, ki bi dejansko stanje v prostoru objektivno
predstavile, pa je pomembno, da je raziskani proces le trenutno
stanje, na katero vplivajo številni dejavniki. Med temi so
pomembnejši: položaj/lega v prostoru, tehnološki, socialni in
ekonomski dejavniki, demografsko stanje ter najpomembnejše
dejstvo - historične okoliščine nastanka določene naselbine, njen
razvoj ter izkušnje in kultura bivanja - celovit refleks na prenovo
v prostoru, času in materialni kulturi. Našteta dejstva
predstavljajo splošni okvir, vendar je njihova vloga v kontrastu
med disperzijo innukleacijo opredeljivaznaslednjimi točkami:
-	razširitev - kaj je determiniralo nukleacijo/disperzijo;
-	kontrast med lokacijo in naselbino;
-	vpliv socialnih in ekonomskih moči, ki so vplivale na
nukleacijo.
Temeljni vprašanji, ki zadevata problematiko razumevanja
disperzije - nukleacije, se nanašata na samo pojavnost obojega:
Kaj vpliva in spodbuja eno ali drugo obliko (in vse vmesne
stopnje)? Katere sile vplivajo na ljudi, da se združujejo in bivajo v
zgoščenih enotah?
Ce sloni disperzija na ideji individualnosti, potem izhaja
nukleacija iz dejstev, ki so povezana s pojmom skupnost.
Nukleacija pa je povezana tudi z idejo kolektivnosti (ne v smislu
marksistične teorije), ampak v smislu prepletenega delovanja:
"skupnost" kot koherenca skupine. Prepletanje in povezovanje
poteka na treh nivojih:
-	enotnost skupnosti (družinske vezi, navezanost; iz tega izhaja
osnova za nukleacijo - skupin posameznikov, med katerimi so
posebne vezi in trdni sosedski odnosi);
-	ekonomija skupnosti (uspešnost vasi je izhajala iz zasnove
produkcijske enote, pripadajočih zemljišč, kar bi bilo lahko
povezano z individuacijo, vendar je organizacija slonela na
skupnih dobrinah);
-	skupnost prisile (povezano s postavitvijo naselbine v bližini
gradov, cerkva, s koloni - gospodarski procesi, ki so vplivali
na razvrščanje ljudi v enote in skupine, o čemer niso odločali
sami, temveč lastnik, posestnik).
Viri in literatura
Ažman Momirski, L., Fikfak, A., 2002: Uvodne besede. V: Ažman Momirski, L.,
Fikfak, A., (ur.), 2002: Oblike prostorskega načrtovanja: od mestnega načrta
do urejanja naselij. Publikacija Mednarodnega posveta dec. 1999. Fakulteta
za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Ljubljana.
Doksijadis, K., 1982: Covek i grad. Nolit, Beograd.
Drozg, V., 1995: Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Inštitut za geografijo,
Geographica Slovenica, Ljubljana.
Fikfak, A., 1999: Spreminjanje vloge mestnega načrta - urbanistična teorija,
arhitekturno projektiranje ali kaj več? Urbani izziv - Mestni načrt, 10/2, str.
3-16, 157-163.
Fister, P., Deu, Z., Lah, L., 1993: Glosar arhitekturne tipologije. Ministrstvo za
okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje, Ljubljana.
Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Zavodnik, A., Šolar, H., Lenart, M., 1997 a: Urejanje
prostora z vidika razpršene gradnje. Gradivo 1., 2., 3. in 4. faze
raziskovalne naloge. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani,
Ljubljana.
Gabrijelčič, P., Fikfak, A., 2002: Rurizem in ruralna arhitektura. Univerzitetni
učbenik. 1. izd. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Ilešič, S., 1950: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Slovenska
akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana.
Mlinar, Z., 1994: Individuacija in globalizacija v prostoru. Slovenska
akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana.
Rihtar, F., Rihtar, K., 1996: Koherence v prostoru, na primeru vasi Volčji grad
pri Komnu. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Roberts, B. K., 1996: Landscapes of Settlement - Prehistory to the Present.
Routledge, London.
Schaur, E., 1991: Ungeplante siedlungen - Non Planned Settlements.
Universität Stuttgart, Institut für Leichte Flächentragwerke, Stuttgart.
Stres, P., Podveršič, B., Marinič, D., Kodermac, Z., Simoniti, V., Morenčič, B.,
Avguštin, M., Štekar, D., Marinič, B. (ur.), 1999: Briški zbornik 1999. Prva
kniga. Občina Brda, Dobrovo.
Waugh, D., 1990: Geography - an integrated approach. Walton-on-Thames
[etc.]. 1st publ., Nelson.
Vir grafičnega gradiva:
Fikfak, A., 2003: Evolucijske konstante naselbinske kulture v prenovi (osnutek
doktorske disertacije). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani,
Ljubljana.
asist dr Alenka Fikfak
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
alenka.fikfak@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
Peter Marolt_
ARHITEKTURA V RAVNOVESJU
Architecture in Balance
UDK 72
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
Članek poizkuša najti povezavo med urejenostjo kozmosa in arhitekturo kot
"kozmično umetnostjo" in sloni na predpostavki, da obstaja univerzalni red v
urejenosti sveta. Nakazuje ustroj umetnosti oblikovanja prostora, ki posnema
pravzorec (logične) urejenosti Kozmosa.
Logična ureditev kozmosa predstavlja pravzorec in model za delovanje vseh
entitet, ki ga soustvarjajo. Iz dejstev kako naj bi bil svet urejen, tudi izpeljemo
tezo, da soodvisni, polarizirani elementi (kompleksnih) dvojic veljajo tudi za
arhitekturo.
S pomočjo sklepanja od splošnega k posameznemu in od posameznega na
splošno, predvsem pa s pomočjo analogije, je mogoče iz osnovne premise, da je
arhitektura umetnost, znanost in filozofija, izpeljati sistem diad in hkrati dokazati,
da dobra arhitektura sloni na zbiru (so)odvisnih uravnoteženih dvojic, ki tvorno
podpirajo ena drugo. S tem tudi posredno dokažemo, da so tudi likovnost, likovno
- prostorska kompozicija tisti elementi, brez katerih ni umetnosti oblikovanja
prostora - arhitekture.
abstract
Based on the hypothesis that universal order exists in world order, the article
attempts to establish ties between cosmic order and architecture as a "cosmic art".
It points out the system of the art ofspatial design, which copies the arch-pattern
(logic) of cosmic order.
Logical spatial order represents the arch-pattern and model for operation of all
entities that create it. From facts about ways, in which to order the world, we can
deduce the thesis that interdependent, polarised elements of (complex) pairs, also
apply to architecture.
By concluding from general to particular and particular to general, mainly by
analogy, the basic premise that architecture is art, science and philosophy can
help in equating a system of pairs and simultaneously prove that good
architecture relies on a sum of(inter)dependent balanced pairs, which creatively
support each other. Thus we indirectly prove that art and artistic-spatial
composition are those elements, without which there is no art of spatial design -
architecture.
ključne besede:
arhitektura, arhetip, kozmos, oblikovanje, soodvisne dvojice, komponente
arhitekture, likovnost
Odnos človeka do kozmosakot (logično) urejenega sveta seje
skozi zgodovino spreminjal v skladu z rastjo in padci civilizacije.
Od nivoja civilizacije je odvisen odnos do narave, sveta, ki nas
obdaja, vesolja. Različna izročila dokazujejo enovitost kozmosa,
pripeljejo nas do celovitejšega pogleda na svet, na človeka, s tem
pa tudi posredno dokazujejo kompleksnost arhitekture kot
mikrokozmosa po meri človeka.
Zhuang Zi pravi: "Veliko znanje vidi vse kot eno, majhno
znanje pa to enost razbije v mnogoterost" [Amalietti, 2000: 15].
Pravi tudi: "Nebo in Zemlja sta soodvisna: poznati enega, pomeni
poznati drugega" [Amalietti, 2000:44].
Različne filozofske tradicije razumejo vesolje kot urejen
kaos, kot entiteto z enotnim načinom delovanja. Arhitektura je
podobno kot kozmos večplastna, pa vendar obstaja kot nedeljiva
celota. Segment zenovskega razumevanja enosti vseh stvari kot
neskončne, vseobsežne "praznine", kjer ni drugačnega, pa vendar
vse obstaja v svoji popolni resnici, velja tudi za arhitekturo kot
kompleksno entiteto. Arhitekturni objekt je celota, podobno kot
človek. Tako človek, kakor tudi arhitekturni objekt, predstavljata
mikrokozmos znotraj vseobsežne celote. Logična ureditev
kozmosa predstavlja pravzorec in model za delovanje vseh
entitet, ki ga soustvarjajo. Vsekakor univerzalni red, ki poganja
vesolje, veljatudi za arhitekturo.
Univerzalni dinamični red
Iz dejstev kako naj bi bil svet urejen, na kar kažeta tako
daljnovzhodna filozofija kakor tudi dosežki filozofije in znanosti
zahodne civilizacije, izpeljujemo tezo, da igra soodvisnih,
dopolnjujočih se dvojic opredeljuje tudi arhitekturo v najboljšem
pomenu besede. Vpeljava dvojic seveda velja le ob predpostavki,
da je mogoče triade (1) zožati na diade in iz preostalih elementov
urediti nove "množice" - dvojice, oziroma nove medsebojne
odnose teh entitet.
key words:
architecture, arch-type, cosmos, design, interdependent pairs, architectural
components, art
Naravna težnja po dinamičnem ravnovesju
Za vesolje velja, da se neprenehoma uravnotežuje, umerja, da
bi doseglo (začasno) ravnovesje. Predstavlja dinamičen,
neprestano (večno) spreminjajoč se sistem. Edino nakar se lahko
v njem z gotovostjo zanesemo je, da nič ni nespremenljivo. Panta
rhei paveljatako za človeka, njegovo zavest, civilizacijo, kulturo,
s tem pa tudi za arhitekturo.
Kadar je nečesa preveč, stvar po naravni vztrajnosti vedno teži
k svojemu nasprotju, zmanjševanju istega, oziroma kopičenju
nasprotnega. Gre za premeno v svoje nasprotje. Tudi vse
soodvisne dvojice, ki nastopajo kot gonilo sveta, naj bi bile v
pravem razmerju, kar velja tako za življenje nasploh, pa tudi za
oblikovanje arhitekturnega prostora. (2) V naravnem redu obstaja
želja po izravnavi, po odstranitvi skrajnosti, nevtralizaciji
nasprotij. Težnja naravnega reda je težnja po uravnoteženosti.
Oba pola iste stvarnosti posameznih soodvisnih dvojic
(entitet) tvorno sodelujeta v neskončni igri, da bi znova in znova
dosegla ravnotežje, usklajenost, pri čemer na nek način ovirata
drug drugega, da bi čim kasneje zašla v skrajnosti. Vsak element
dvojice predstavlja varnostni ventil za drugega. Ko se nasprotno
predznačeni element neskončno približa ekstremu, pride do
obrata, kjer ga postopno ponovno menja prvi. Delujeta v nekakšni
povratni zvezi. (3)
Sistem prenosa informacij v možganih, s pomočjo
depolarizacije nevronov, v prenesenem pomenu lahko razumemo
tudi kot način premen, (postopnih) sprememb v svoje nasprotje in
kot neskončno ponavljanje teh sprememb. Takšen dinamičen
načinje način varovanja pred dokončnim enoličnim, mirujočim,
nespremenjenim stanjem, ki ga lahko razumemo tudi kot "kolaps"
sistema [glej tudi Cvetko, 1996:25].
Kot piše Suzuki [2002: 34] so stari slikarski mojstri
neravnotežje oziroma nered vadili tako, da so na papir risali točke
v "umetniškem neredu". V resnici je tako, da kakorkoli bi se že
trudili, se največkrat zgodi, daje tisto, kar smo ustvarili, vendarle
v nekem redu. Skoraj nemogoče je, da bi točke razvrstili brez
vsakršnega reda. Podobno naj bi veljalo tudi za vesolje.
Soodvisnost entitet
Yin in yang kot polarni manifestaciji univerzuma, naj bi s
svojim vzajemnim in izmeničnim učinkovanjem ustvarjala
celotni Univerzum. Njuni konkretni obliki sta Zemlja in Nebo,
severno, osojno pobočje, oziroma prisojno, svetlo in toplo južno
pobočje [Milčinski, 1997:40].
V simbolu taijitu sta elementa yin in yang (ženski oziroma
moški princip, mirovanje in delovanje) enakovredna. (Stena
potrebuje odprtino, zrnce v ometu vdolbino ob sebi.) Taijito
predstavlja arhetip ustroja Kozmosa, s tem pa tudi arhitekture kot
kozmične umetnosti. V končni fazi tudi človek obstaja kot simbol
in ponovljeni vzorec Kozmosa. (Po določenem filozofskem
videnju sveta, pa naj bi veljalo tudi obratno.)
Tudi v (krščanski) cerkveni arhitekturi se simbolno pojavlja
odnos med nebom in zemljo, med prezbiterijem in cerkveno ladjo
(prostorom vernikov), kar simbolno ponazarja urejenost
Stvarstva (Kozmosa). Cerkvena stavba je (skupaj z verujočimi)
označena kot eikon in typos. Cerkev je ikona in podoba. Kot
stavba ikonično in tipološko predstavlja podobo vsega stvarstva,
ikono dvojnosti Neba in Zemlje [Kocjančič, 1999:53].
Znotraj arhitekture gre za odnos med estetiko in
uporabnostjo, za soodvisnost med umetniško komponento in
izsledki znanosti (tehnike), tehnologijo in likovnim izrazom,
konstrukcijo in tehnologijo, likovno prostorsko kompozicijo in
konstrukcijo, umetniško komponento in inženirstvom, za odnos
med idejo in izvedbo, za odnos med intuicijo in racionalnim
razmišljanjem,... Igra brezštevilnih med seboj odvisnih dvojic je
torej nujna za obstoj sveta.
Celovitost človeka in arhitekture
Podobno kot so nekdaj verjeli, da človekovo ravnovesje, kot
tudi celoten kozmos, zavisi od pravilnega ravnovesja štirih prvin:
ognja, zraka, zemlje in vode [Khayyam, 2002:27,57], tako je tudi
arhitektura uravnotežena šele tedaj, ko vsebuje vse atribute, ki jo
soustvarjajo. Neravnovesje enega segmenta arhitekture pomeni
"neravnovesje" celote. Pri snovanju, pa tudi pri proučevanju
arhitekture so pomembni vsi vidiki.
Red in "nered"
Na eni strani obstaja svet kot logično urejen sistem, na drugi
"ostanek", ki ga ni moč urediti (z umom). Tudi znotraj sfere
arhitekture obstaja izrazito racionalen sistem razmišljanja, na
drugi strani pa komponenta, ki temu ne podlega, ki se je ne da
spraviti samo v racionalne, z razumom, pa tudi s čuti spoznavne
okvire. Nekatere stvari avtor, ustvarjalec - umetnik zaznava
intuitivno. Svet nadčutnega, metafizičnega, pa je na nek način
gonilo, pa tudi prapočelo in bistvo stvari. Ravno zaradi druge
komponente, kvalitetno (lahko bi rekli tudi tisto večno)
arhitekturo lahko označimo kot umetnost oblikovanja prostora.
"Večna" arhitektura, podobno kot tudi vsakršna prava umetnost,
zaobsega tudi tisto neizrekljivo o katerem govori recimo
daoizem. (4)
Umetnost kot znanost, arhitektura kot umetnost gradnje
Tako znanost, kakor tudi umetnost, se na podoben način
lotevata reševanja zastavljenih problemov, pri čemer je po
Hribarju [Marolt, 2001: 32, 33] umetnost danes predvsem
tehnologija, ideja (in koncept) pa pred izvedbo. Po njegovem
mnenju je umetnik danes predvsem tehnolog.
Že takoj na začetku prvega poglavja Prve knjige Alberti
[1986:1] pove, da umetnost gradnje, kot jo sam imenuje, sestoji iz
oblike (oblikovanja) in strukture (sestava, zgradbe). Tudi v
nemškem jeziku se beseda stavbarstvo oziroma arhitektura,
pojavlja kot "Baukunst", kot sestavljena beseda, ki dobesedno
pomeni umetnost gradnje.
Arhitektura kot kozmična umetnost
V	uvodu Maxa Theuerja k nemški izdaji Albertijevih Desetih
knjig o arhitekturi [1991: XXVII] je že na začetku zapisano, daje
arhitektura kozmična umetnost. Za razliko od neurejenega kaosa,
kozmos kot simbol reda, predstavlja urejenost. Kadar arhitekturo
razumemo tudi kot znanost, bi jo morda veljalo poimenovati celo
kot "kozmološka umetnost", kot svetoslovna umetnost.
V	končni fazi so nekatere starodavne (obredne) arhitekture
nastale na podlagi zvezdoslovja, poznavanja astronomije (pa tudi
astrologije), kraji so bili naravnani po nebesnih telesih, okolje so
oblikovali tudi po pomembnejših dogodkih tokom sončevega
oziroma lunarnega leta [glej tudi Westwood, 1995:9]. Obstaja(jo)
torej kozmični vzorec (vzorci), kateremu (katerim) so sledile že
starodavne civilizacije, ki so (sveto, tempeljsko) arhitekturo
razumele kot ponovitev kozmičnega vzorca.
Mit in arhetip
Mircea Eliade v svojem delu Kozmos in zgodovina [1992:8]
meni, da spoštovanje mitov pomeni ponavljanje arhetipa.
Kozmični vzorec je po njegovem mnenju predhodnik zemeljske
arhitekture. Po njegovem mnenju imajo mesta (idealne podobe
mest; op. av.) svoje prototipe na nebu. Arhetipi vseh babilonskih
mestnaj bi bili v ozvezdjih.^ Celo moderna mesta naj bi zgradili
po mitskem vzorcu nebeškega mesta. Tudi Platonovo idealno
mesto naj bi poznalo nebeški arhetip. Pri tem Platonove "forme"
naj ne bi bile zvezdne, a je njihov mitski prostor kljub temu na
nadzemeljskihravneh [ibidem: 20-21].
Preoblikovanje v kozmos
Vesolje naj bi se pretvorilo v kozmos šele, ko se spojita lepota
in urejenost, ko urejenost prevlada nad lepoto [Hribar, 1997: 37].
Lepota naj bi bila izenačena z redom, kije utemeljen v logosu, na
logičnih zakonih (zakonu protislovja kot omenja Hribar),
simetriji, ... Pa vendar je nekaj kar (navidezno) obstaja "brez
reda", kot naključje, tudi kot intuicija; z razumom in čuti
nespoznavno, ravno tisto, kar tudi arhitekturi dodeljuje žlahtnost.
Takšno razmišljanje je moč prevesti tudi na popolnost, a
nedovršenost, ki recimo velja za kamniti zenovski vrt v Kyotu iz
15. stoletja, o katerem piše Deutsch [1989: 108]. Kljub temu, da
vrt ne predstavlja abstraktnega ideala (kot bi ga morda francoski
baročni park), kaže na notranje bistvo stvari (lepote). Po
Deutschu njegovo oblikovanje kaže na izredno spojitev
navidezne slučajnosti, spontanosti in določenosti. Sprejemanje
ter vključevanje sprotnih "naključnosti", ki se prikradejo v
oblikovanje, daje tudi arhitekturnemu oblikovanju pravo barvo.
Ta "naključja" so vsebovana v ustvarjalnem mišljenju, v
znanosti in umetnosti. Ustvarjalno mišljenje v sintetičnem načinu
razmišljanja ob snovanju arhitekture, vključuje tudi likovno
mišljenje, ta pa naključnosti, ki bi jih našli pod pojmom intuitivne
zaznave, ki ni razumsko utemeljena.
Lepota kot sozvočje
Alberti [1991: 293] definira lepoto kot sozvočje vseh delov,
katerim ni kaj dodati niti odvzeti, kjer ni kaj spremeniti, ne da bi s
tem kaj pokvarili. V petem poglavju svoje Devete knjige [1991:
492] lepoto opredeljuje kot usklajenost, sozvočje vseh delov, ki
sestavljajo celoto, so med seboj v posebnem razmerju in ki s svojo
pravilnostjo oblik slede naravnemu zakonu.
Ko Uršič [1994] citira Aristotelovo Poetiko zapiše, da so
kriteriji lepote red, mera in harmonija. Protagoras pravi, daje
merilo vseh stvari človek, "bivajočih, kako so, nebivajočih, kako
niso."
Arhitektova znanja
Ko Alberti [1991: 518] govori o znanjih in veščinah, ki so za
arhitekta neobhodna, naglašuje (polarizirano dvojico) slikarstvo
in matematiko. Kasneje se figurativno izrazi [ibidem: 519], ko
meni, da bo arhitekt s poznavanjem slikarstva in matematike
lahko pri svojem delu shajal kot pesnik shaja z notranjim glasom
in besedami. Ni sicer potrebno, da je arhitekt izmojstren v
slikarstvu, da je mojster operiranja s števili ali Arhimed v
geometriji. Nadaljuje: "Dovolj bi bilo, da obvlada elemente
slikarstva (ki semjihpredpisal)" [ibidem: 519].
Arhitektura kot umno proizvajanje
Ko Hribar citira Platona, uporablja tudi grško besedo tehne, ki
jo lahko po Hribarjevih besedah pogojno poslovenimo z besedo
"umetnost" [1997: 6], in to le pod pogojem, če tega pojma ne
razumemo v današnjem pomenu besede, temveč kot vsakršno
vešče, oziroma umno proizvajanje v pomenu spoznati se na kaj
(tudi na idejo).
Tudi v takšnem kontekstu naj bi bila arhitektura umetnost, saj
pomeni umno proizvajanje - temeljit razmislek o zasnovi
prostora.
Umno delovanje narave in njena težnja po ravnovesju
Narava po Hribarju, ki preučuje Platona, deluje logično. Ne
deluje stihijsko, temveč deluje kot bi delovala po načrtu, umno.
To naj bi dejansko pomenilo sistematično urejenost kozmosa in
dejstvo, da tudi v naravi vlada red (posredno pa naj bi to veljalo
tudi za umetnost, kadar je le ta "naravna", neizumetničena).
"Narava je Ze sama po sebi nekako tehnična, saj deluje kot
umet(el)nik, smotrno, logično ..." Narava deluje kot tehne, kot
ars, kot umetnost v najširšem pomenu besede [ibidem: 17].
Narava je predvidljiva, prepoznavna in urejena. Heraklitu in
Parmenidu se je narava kot physis odprla kot harmonična igra
enakovrednih nasprotij, luči in teme, moškega in Zenske. Že
antični filozofi so menili, da so nasprotja krmiljena tako, da so
vselej v ravnoteZju [ibidem: 12-14].
Iz tega sledi naše stališče, da gre v "naravi" kot enoviti celoti,
pa tudi v umetnosti, znanosti, ki iz nje izhajajo (in iz pojma tehne -
spoznati se na kaj), dejansko za ponavljanje vzorca od celote do
detajla in/ali obratno. Umetnost, likovna umetnost in (z njo)
arhitektura sta odsev iste stvarnosti.
Soodvisnost elementov dvojic
Iz naše predpostavke o t.i. polarnosti sveta, igri dvojic (diad),
ki podpirajo celoto, ki izhaja tudi iz naravnega zakona vzroka in
posledice, sledi, da se red, ravnoteZje dvojic, dogaja na vseh
nivojih od makro do mikrokozmosa, kar naj bi veljalo tudi za
arhitekturo kot kozmično umetnost. (6)
V arhitekturi med posameznimi spremenljivkami, ki dejansko
soustvarjajo arhitekturo, obstajajo bodisi vzrok in pogojenost,
oziroma soodvisnost. Člena sta lahko pogojena drug z drugim,
lahko sta v sorazmerju ali v obratnem sorazmerju.
Pravilno izbrana konstrukcija nudi dobro izhodišče
oblikovanju, obratno drZi, da je dobro oblikovana tista stavba,
kjer so načrtovalci izbrali pravo konstrukcijo. Tu sta ideja
(zasnova) in izvedba (konstrukcija) dejansko (tudi časovno)
soodvisni. TeZkoje določiti mejo kaj obstajaprej: zasnova celote
ali primerna konstrukcijska rešitev. Razmišljanje se giblje znotraj
obeh med seboj povezanih sfer, ki dejansko nista ločeni, (kot ju
običajno razumemo) temveč sta pri zasnovi dobre arhitekture
neločljivi - sta eno. (7)
Univerzalni vzorec
Tako kot očitno obstaja t.i. univerzalni vzorec, obstaja tudi
zavest o lepem, ki pa se z obdobji spreminja, pri čemer je
dojemanje (popolnosti) lepote razmerja zlatega reza nekakšna
zvezda stalnica. To je merilo človeka, človek pa naj bi bil tudi
merilo vseh stvari. Razmerje zlatega reza je pravzaprav
univerzalna matrica, saj je v razmerju (do) človeka in (ta) v
razmerju do Kozmosa. Univerzalna matrica se tiče tudi
polariziranih dvojic; moškega in Zenske, yina in yanga,
horizontale in vertikale, plusa in minusa, ki sta oba enakovredna,
na določen način neločljiva in potrebna, da bi sestavilaceloto.
Takšna struktura je ambivalentne narave. Na eni strani
pomeni enost, neločljivost, na drugi pa razločuje entitete med
seboj. V kontekstu stavbarstva ima pilaster ob sebi steno, stena
fasadno odprtino, opeka fugo, zrnce peska v ometu ob sebi
praznino.
Soodvisni, polarizirani elementi (kompleksnih) dvojic veljajo
tudi za arhitekturo. To velja tako za odnos med estetiko in
uporabnostjo, za soodvisnost med umetniško komponento in
izsledki znanosti (tehnike), tehnologijo in likovnim izrazom,
konstrukcijo in tehnologijo, likovno prostorsko kompozicijo in
konstrukcijo, umetniško komponento in inZenirstvom, za odnos
med idejo in izvedbo, za odnos med intuicijo in racionalnim
razmišljanjem,...
Spoj urejenosti in lepote velja tudi za arhitekturo kot
kozmično umetnost. Urejenost pri tem pomeni tako razmislek o
uporabnosti, trdnosti in lepoti. Lepota sama po sebi ni dovolj, saj
bi kaj hitro prišlo do subjektivnih mnenj, kaj je za nekoga lepo.
Velja enost, ko se spojita lepota in "urejenost", ko urejenost
prevlada nad nedovršeno lepoto, ko naj bi bila lepota v svoji
dovršenosti izenačena z redom.
V arhitekturnem snovanju gre za logično, sistematično in
optimalno urejevanje začetnih postavk in njihovo usklajevanje
toku načrtovalskega procesa. "Lepota" oziroma likovno
razmišljanje, ki pripelje do nje, je neodtujljivi del arhitekture in ne
bi smelo biti nekaj, o čemer razmišljamo naknadno. Likovno
razmišljanje kot ustvarjalni proces, proces znotraj širšega
ustvaijalčevega razmisleka o arhitekturnem prostoru, bi dejansko
moralo obstajati znotraj (ustvarjalnega) načrtovalskega procesa,
če Zelimo, da bo arhitektura tudi dejansko delovala kot eno, kot
uravnoteZena celota, kot celostna umetnina. Samo tedaj je lahko
arhitektura tudi umetnost, v kateri se zrcali celotna urejenost
kozmosa, saj izkazuje (logično) urejeno, predvsem pa s čuti
nespoznavno, oziroma zrcali večno (ideal večne lepote). Le v
takšnem primeru lahko pomeni zenovski "nič" iz katerega
vznikata tako bit kot ne-bit, kot se izraZa Hribar [2003: 313],
neskončna praznina, v kateri je vse zaobseZeno (in ki ni razumsko
spoznavna).
To je tisti nič, o katerem piše tako Nikolaj Kuzanski v razpravi
De docta ignorantia in na katerega se opira tudi Nishida v okviru
zena [Hribar, 2003: 315], kjer je preseZeno vse z razumom
dojemljivo, kar presega vsakršna poimenovanja, kjer je vse
zaobseZeno, pa vendar obstaja v svoji popolni resničnosti in
obstaja kot enost v svoji neskončnosti. Šele to je kozmična
umetnost, ki nadaljuje transcendentno znotraj različnih nivojev
Kozmosa.
Tako kot se Dao nanaša na vse stvari in pomeni
nerazdružljivost principa in procesa [Heider, 1998: 15] in v
katerem se udejanjajo vse stvari in dogodki (ne glede na to, ali so
si med seboj skladni ali navzkrižni, komplementarni ali
nasprotujoči si), tako deluje arhitektura znotraj kozmičnega
principa, vse njene komponente pa znotraj načrtovalskega
procesa. Tako kot se Dao kot princip, ki določa stvarstvo, nanaša
na vse stvari, tako se tudi širša likovnost nanaša na snovanje
arhitekture (oziroma obratno).
Ce drži, daje človek kot mikrokozmos umerjen po Kozmosu,
je dobra arhitektura umerjena po človeku in zanjo tudi dejansko
velja, da je kozmična umetnost. Dobra arhitektura je tista, ki jo
avtor obravnava celostno, kot enovit skupek posameznih
elementov - entitet in ki te vključuje v pravem razmerju,
predvsem pa je po meri človeka. Arhitektura v najboljšem
pomenu besede pomeni (enovito) sožitje uporabnosti, estetike in
konstrukcije. V odvisni dvojici yina in yanga, celote, enosti, se v
dominantni vlogi izmenjujeta estetika (lepota) in uporabnost.
Kvalitetno stavbarstvo obstaja le znotraj preseka umetnosti in
znanosti, znotraj zanepoznavalcanavidezno ločenih sfer. Obstaja
kot uravnotežena celota, a je glede na različna umetnostno-
zgodovinska obdobja, oziroma arhitekturno zgodovino, različno
interpretirano. Likovnost in estetika na eni strani, uporabnost in
konstrukcija na drugi, predstavljajo le dva pola neločljive celote
in naravo arhitekture. Arhitekturi ni moč odvzeti njene
ambivalentne narave, ne da bi jo s tem bistveno okrnili.
m
Slika 1: Peter Marolt. Entiteta 4. Mešana tehnika, 30x20x30, 2003.
Peter Marolt, Entity 4, Mixed technique, 30x20x30, 2003.
Opombe
1 Opredelitev arhitekture kot znanosti, umetnosti in filozofije je mogoče
reducirati na tezo, da je arhitektura znanost in umetnost (o oblikovanju
prostora). Filozofija je kot mati vseh znanosti namreč že vključena v pojmu
znanosti. (Svetovni nazor pa je seveda vključen tudi v umetniškem
delovanju, v umetniški, v našem primeru v likovni komponenti arhitekture).
2	Planine se v svoji dolgoletni spremembi zaradi erozije spuščajo v doline ter
jih s tem izravnavajo. Preobilje ali manko nečesa, lahko pomeni težave, hkrati
pa tudi možnost pozitivnega preobrata. Posledice preobrata so lahko za nas
dobre ali slabe. Zgodovinski preobrat lahko s seboj sprva sicer prinese veliko
gorja, v kasnejšem obdobju pa vsaj za določen čas izboljšanje in pozitivno
spremembo. Vsakršna pretirana eksploatacija na primer, s seboj prinese
negativne posledice, saj ruši naravno razmerje. Golosek na hribini pomeni
plazenje zemlje ob večji količini dežja. Težave se pojavljajo zaradi
uničevanja pragozda, pretiranega izlova rib,....
3	Oblikovanje v rokokoju, kot zadnji fazi baroka, ki pomeni počasni zaton
takšnega (prebogatega) zaljšanja kipov, fasad, arhitekturnega prostora,
pomeni prehod k umirjenejšem, bolj "klasično" naravnanem stilu. Obratno se
po "funkcionalizmu" (pa tudi vzporedno z njim) postopoma vračajo stili, ki
iščejo nekoliko "bogatejši" likovni izraz.
4	Ce je Dao (pot) izrekljiv, potem ni več večni Dao.
5	Mesto Sippara ima arhetip v Ozvezdju raka, Ninive v Ursa Maior, Asur v
Arcturusu,....
6	V arhitekturi govorimo o enotnem oblikovanju od "globalne zasnove"
objekta pa vse do detajla. Pri tem gre lahko za bolj ali manj hkraten razmislek
o celoti ino detajlu, lahko pa celotna ideja izhaja iz ideje o detajlu, ki postane
vodilna (prepoznavna) ideja arhitekturnega objekta. (Prezračevalne naprave
lahko kot likovno - kompozicijski in simbolni element označujejo vhod v
javno zgradbo.) Pri enakomernem odmerjanju razmisleka tako o detajlu,
kakor tudi o celoti, govorimo, da "detajl podpira celoto", velja pa tudi
obratno.
7	Obratno velja, kadar gre za (izključen) poudarek na uporabnosti, bodisi
zaradi masovne, poenostavljene, hitrejše gradnje, zaradi zahteve investitorja
po zmanjšanju stroškov gradnje, kjer gre za okleščenje likovno - estetske plati
arhitekture. Tega seveda ne gre zamenjevati z minimalističnim
oblikovanjem, kjer gre za specifično in zavestno izbrano estetiko, ki v
likovno -oblikovalskemsmislupredstavljakvaliteto.
Viri in literatura
Alberti, L. B., 1986: The ten books of architecture. Dover publications, New York.
(reprint izdaje: Alberti, L. B., 1755: The ten books of architecture. Edward
Owen, London.)
Alberti, L.B., 1991: Zehn Bücher über die Baukunst.Wissenschaftliche
Buchgesellschaft, Darmstadt. (reprint izdaje: Alberti, L. B., 1912: Zehn
Bücher über die Baukunst. Heller, Wien, Leipzig.)
Amalietti, P. (ur.), 2000: Cuang Ce: Kje je tao in druge zgodbe. Amalietti &
Amalietti, Ljubljana.
Cvetko, B., 1996: Sedemnajst trenutkov misli. Samozaložba, Ljubljana.
Deutsch, E., 1989: Vrt i kontemplacija. Kameni vrt Rjoanđi u Kjotu i pojam
yugena. Pajin, D. (ur.) Zendanas. Dečje novine, Gornji Milanovac: 108-112.
Eliade, M., 1992: Kozmos in zgodovina; mit o večnem vračanju. (prvič izdano:
Eliade, M., 1949: Le Mythe de leternel retour: archetypes et repetition.
Librairie Gallimard, Pariz.) Nova Revija, Ljubljana.
Heider, J., 1998: Tao vodenja: Lao Cejev Tao te čing prirejen za naše dni. Alpha
center, Ljubljana.
Hribar, T., 1997: O logičnosti kozmosa. Logos in kozmos. Poligrafi, Let 2, Št 7,8:
5-38.
Hribar, T., 2003: Dar biti: darovanje in žrtvovanje. Slovenska matica, Ljubljana.
Khayyam, O., 2002: Štirivrstičnice : Omar Hajam rubaijat. Samozaložba Anan,
Ljubljana.
Kocjančič, G., 1999: Sveti prostor - prostor simbola. Sakralna arhitektura v
slovenskem prostoru-danes. Pozoj, Velenje: 49-60.
Marolt, P., 2001: Arhitektura sakralnega prostora tu in danes v Sloveniji: sveto v
sakralnem in profanem (magistrsko delo). Fakulteta za arhitekturo, Univerza
v Ljubljani, Ljubljana.
Milčinski, M., 1997: Clovek v kaosu - stara Kitajska. Logos in kozmos. Poligrafi,
Let 2, Št 7,8:39-50.
Musashi,M., 1999: Knjiga petih prstanov-Gorinno šo.Amalietti,Ljubljana.
Suzuki, S., 2002: Duhzena, duh začetništva. Kud Logos, Ljubljana.
Uršič,M., 1994: Gnostičnieseji. Novarevija,Ljubljana.
Westwood, J., 1995: Skrivnostni kraji sveta. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Vir slike:
Peter Marolt, 2003: Polnočna tišina (katalog razstave). Atrij Šivčeve hiše v
Radovljici, 19. december 2003 - 6. januar 2004. Muzeji radovljiške občine,
Radovljica. (foto: Miran Kambič)
asist mag Peter Marolt
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
peter. marolt@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
Jože Marinko
VPLIV GRŠKEGA TEMPLJA V ARHITEKTURI COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 30.3.2004
The influence of the Greek temple on architecture
izvleček
Grški tempelj je arhitekturna stvaritev, ki ima od easa svojega nastanka pa do
danes nepogrešljiv vpliv v zahodni arhitekturi. Po svoji vsebini je bil tempelj
kljuena stavba grških mest, zato je neposredno vplival na ostale vrste javnih stavb.
Rimljani so tempeljsko zasnovo uporabljali v izvorni obliki ali pa jo spojili z
etrušeanskimi arkadami v novo podobo, ki je zaznamovala vso kasnejšo klasieno
arhitekturo. S stebrnimi redovi, ki so jih kodificirali renesaneni teoretiki in
uporabljali renesaneni arhitekti je bila tema grškega templja izhodišee
arhitekturnim delom razlienih stilnih obdobij do moderne. Pa tudi sodobna
arhitektura prevzema mnoge kompozicijske principe, ki so se najbolj jasno
izoblikovali prav pri grškem templju.
Elanek eli ponovno priklicati v našo zavest arhitekturne kvalitete grškega
templja in opozoriti na njegovo izhodišeno vlogo v arhitekturi kasnejših obdobij.
Hkrati potrjuje tezo, da je mo no izvorno temo (templja) izvirno interpretirati
(preoblikovati) v skladu z arhitekturno usmeritvijo doloeenega easa. S tem pa
posredno odgovarja na eno kljuenih vprašanj sodobne umetnosti in tudi
arhitekture, namree: da za kvaliteto ocenjevane stvaritve ne more biti odloeujoei
kriterij njena nevezanost na izvorno. Elovek se pri svojem delu vedno nekje
zgleduje, pa naj to imenuje vzor, motiv ali izhodišee.
ključne besede:
tempelj, grški tempelj, stebrni redovi, arhitekturna kompozicija, izhodišča
Z gotovostjo lahko rečemo, daje grški tempelj najpopolnejša
arhitekturna stvaritev vseh časov. Tako odlično mesto je zaradi
svoje vsebinske pomembnosti in temu ustreznega oblikovanja,
dosegel že v domovini svojega nastanka, v antični Heladi. Njegov
vpliv pa je do danes prisoten v vseh kulturah zahodnega sveta, ki
imajo svoje izhodišče v grški antiki.
Preden bomo ocenili vrednost grškega templja v času
nastanka in v zgodovini, obnovimo nekaj osnov o njegovem
razvoju, o zgradbi in o tipih, ki so se izoblikovali iz izhodiščne
zasnove. Za Grka je bil tempelj hiša božja v dobesednem
pomenu. V njem je prebival eden od bogov grškega panteona, kot
kip v človeški podobi. Tempelj je prebivališče boga na zemlji,
kraj njegove resnične navzočnosti. Žrtvovanja in slavja ob
tempeljskih praznikih so se vršila zunaj na žrtveniku in v svetem
gaju. Prostor okrog templja se je s časom napolnil z
najrazličnejšimi spomeniki bogov, mitoloških junakov,
zmagovalcev v vojnah, borilcev, atletov, ovenčanih z lovorjem, s
kipi konjev, jezdecev in četverovpreg. Kot pravi L. Curtius, je bil
grški tempelj zaradi svoje družbene vloge v kamnu zgoščeno
oblikovano življenje [Curtius, 1913].
Vsebinska sestava templja je preprosta. Skozi pokrito
stebrišče (trem) je vhod v predprostor (pronaos) in od tu v prostor
s kipom boga (naos). Z druge strani naosa je bila tempeljska
zakladnica (opistodomos). Poseben pečat templju so dajali
stebrni redovi (stili): dorski, jonski in korintski. Oblika kapitela
in celoten sestav vseh delov je bil povezan s stilnim izrazom.
V čem je torej odličnost arhitekture grškega templja? Najprej
je to v merilu, ali kot pravi B. Zevi, v človeški skali [Zevi, 1959].
Človek postane merilo v arhitekturi. Nato je skladnost merila,
motiva in materiala [Marinko, 1997]. Arhitektura grškega
templja je pregledna in enostavna, izhaja iz Evklidove
geometrije. Skladnost med posameznimi sestavnimi deli templja
in celoto je dosežena s proporcijami [Kurent, 1970]. Uporaba
abstract
The Greek temple is an architectural creation that has had indispensable
influence on Western architecture since its beginnings. According to its content,
the temple had key significance in Greek cities, thus it directly affected all other
types ofpublic buildings. The Romans used the temple's layout in its originalform
or merged it with Etruscan arcades into a new image, which marked all later
classical architecture. With orders, which were codified by Renaissance
theoreticians and used by Renaissance architects, the theme of Greek temples
became the starting pointfor all architectural enterprises in various style periods,
all the way to modernism. Even contemporary architecture has accepted many
composition principles, which were most clearly established on the Greek temple.
The article wishes to rekindle our consciousness about architectural qualities of
the Greek temple and point out its guiding role in later architectural periods. It
simultaneously proves the statement that the original theme (the temple) can be
originally interpreted (redesigned) according to architectural orientations of a
certain time. Thus it indirectly responds to one of the key issues in contemporary
art and also architecture, namely, the decisive criteria, when evaluating the
quality of a creation, cannot be its disengagement from the original. A creative
person when working always looks to a reference, whatever its name: ideal, motif
or starting point.
key words:
temple, Greek temple, order, architectural composition, starting points
proporcijskih metod ne prispeva le k urejenosti in likovni kvaliteti
arhitekture, temveč pomeni tudi oporo pri gradnji stavbe. Red, ki
ga ustvarja modularna zasnova, izhaja iz uporabe
antropometričnih mer in premera stebra kot osnovnega
konstitutivnega elementa. Predvsem pa ustvarja harmonijo, kot
glavno kvaliteto grškega templja, sinteza vseh treh zvrsti likovne
umetnosti: arhitekture, slikarstva in kiparstva.Ta enovita celota je
tako popolna stvaritev, da bi z Albertijem lahko rekli, da ji ni
mogoče ničesar dodati in ničesar odvzeti, ne da bi pokvarili njeno
vrednost [Mušič, 1966]. Do te stopnje pa niso prišli Grki z
iskanjem vedno novih oblik, ampak so osnovni tip templja in
njegove sestavine mojstrili več stoletij po načelu: non multa sed
multum. Da gre pri grškem templju za resnično vrhunsko stvaritev
dokazuje tudi dejstvo, da njegov sijaj po 2500 letih ni obledel, saj
ni poglobljenega študija arhitekture brez poznavanja te - za
zahodno kulturo - temeljne stavbe.
Poleg absolutne vrednostije pomemben vpliv grškega templja
na kasnejša obdobja. Glavne fasade sakralnih in pomembnih
javnih stavb, notranjosti reprezentančnih dvoran in krožne
zasnove imajo svoja izhodišča v grškem templju. Sledili jim
bomo v časovnem zaporedju od grške in rimske antike preko
renesanse do začetkov moderne arhitekture. Slovenci mamo s
Plečnikom enega zadnjih velikih dedičev antike, ki je ni le
posnemal, ampak ustvarjalno dograjeval. Nasprotno pa so
nekateri arhitekti temo grškega templja le kopirali ali slabo
razumljeno uporabljali v eklektičnih kompozicijah; z
ironiziranjem pa to veliko arhitekturo tudi razvrednotili.
Risbe, ki so sestavni del te razprave, so izdelali študenti FA
pod mentorstvom avtorja.
Kompozicija glavne fasade
Rimski tempelj združuje etruščanski enocelični ali trocelični
prostor v celotni širini svetišča in trem pred njim. V oblikovnem
smislu se rimski tempelj od svojega vzornika, grškega templja,
razlikuje predvsem v treh stvareh: dvignjen je na visok
podstavek, dostopen je samo na sprednji strani po stopnicah in
stebri svetišča (celle) so se umaknili v stene. Vespazijanov
tempelj v Rimuje nastal za časa njegove vladavine v letih 69-79
po Kr. Vhodna fasada je sestavljena iz šestih stebrov s korintskimi
kapiteli. Pred temi stebri je zunanje stopnišče s tremi podesti. Na
osrednjem podestu se nahaja oltar za žgalne daritve bogovom, na
stranskih pa skulpturi s konjenikoma. Težnja renesančnih
arhitektov, da naj bo cerkvena fasada oblikovana kot antični
tempelj, je naletela na oviro pri pročelju triladijske bazilike, kjer
je srednja ladja dvignjena nad stranskima. Ena od rešitev je t.i.
dvojna fasada, ki jo je uporabil arhitekt A. Palladio pri svojih
beneških cerkvah S. Francesco della Vigna, Il Redentore in S.
Giorgo Maggiore. Pročelje srednje ladje je oblikovano kot
monumentalna tempeljska fasada s štirimi kolosalnimi stebri na
podstavkih. Za njo pa je nižja in širša tempeljska fasada, ki z
levim in desnim delom timpanona zakriva čelni steni stranskih
ladij.
Slika 1: Vespazijanov tempelj, Rim (69-79).
Vespasian's Temple, Rome (69-79).
Na drugačen način je tempeljska fasada kot izhodišče za
cerkveno fasado uporabljena pri cerkvi Il Gesu v Rimu. Načrt te
jezuitske cerkve je izdelal arhitekt G. B. da Vignola, fasada pa je
izvedena po načrtu arhitekta G. della Porta. Pročelje je deljeno v
dve nadstropji. Vsako nadstropje je členjeno z dvojnimi pilastri
na podstavkih. Močna horizontalna členitev je izvedena z
venčnimi napuščem nad vsakim nadstropjem pilastrov. Spodnje
nadstropje fasade je šestosno, zgornje pa štiriosno. Dodane
volute ob straneh povezujejo osrednji višji del fasade pred glavno
ladjo z nižjim delom, ki zapira stranski ladji. Ta fasadna
kompozicija je postala vzor za mnoge baročne fasade.
Zaradi svoje izredne lege, dvignjene nad Prešernov trg, ima
frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja posebno vlogo v
podobi stare Ljubljane. Postavili sojo med leti 1646 in 1660 kot
enoladijsko baziliko z dvema vencema stranskih kapel. Do
glavnega vhoda vodi trojno stopnišče. Podstavek, na katerem
stoji cerkev, je iz kamna. Fasada je zidana in ometana, členitev pa
je po vzoru zgodnjebaročnih italijanskih cerkva, izvedena s
pilastri. Shemaje tempeljska fasada s štirimi stebri.
Slika 2: Frančiškanska cerkev Marijinega oznanenja, Ljubljana (1646-60).
The Franciscan Church of Mary's Annunciation, Ljubljana (1646-
1660).
Ce je v renesansi in baroku prevladoval vpliv rimske antike,
pa je v klasicizmu to mesto zavzela grška arhitektura. Podobo
klasicistične arhitekture najbolj določa tempeljska fasada s
trikotnim zatrepom ali stebrnim portikom. S francoskim
racionalizmom 18. stol. se je izoblikovala težnja po čvrstih
pravilih v umetnosti, kot protiutež razigranosti baroka.
Pomembna je bila tudi Winckelmannova razlaga pomena grške
umetnosti kot "plemenite enotnosti in tihe veličine". Izhodiščna
tema, tempeljska fasada, je uporabljena različno. Tam, kjer gre za
kopijo, kot v primeru La Madeleine (slov. Marije Magdalene) v
Parizu, deluje taka rešitev monumentalno, a hladno in prazno.
Stavba je od začetka gradnje leta 1764 spreminjala svojo
funkcijo: v njej je bila cerkev, Napoleonov tempelj slave, pa tudi
železniška postaja.
Nova stražarnica Neue Wache vBerlinuje stavba, pri kateri je
arhitekt K. F. Schinkel strogemu kubusu s štirimi vogalnimi
piloni, dodal grški portik, ki ga podpira šest dorskih stebrov. Ta
spominska stavba je dobila svoj poudarek še dodatno s
timpanonom, okrašenim s skulpturami. Za razliko od stavb, ki v
celoti prevzemajo tempeljsko fasado, je v primeru obravnavane
arhitekture grški portik le del stavbe, kije zgrajena po principih
klasične kompozicije. Gre za stavbe z novo vsebino, ne več
sakralno, ki pa za svojo simbolno označitev še vedno uporabljajo
pročelje grškega templja.
Tudi pri povsem profani stavbi, kot je direktorjeva hiša, ki
stoji v sredini kompleksa kraljevskih solin v Chaux v vzhodni
Franciji, se arhitekt C. N. Ledoux ni odrekel šeststebrnemu
portiku pred glavnim pročeljem. Celoten kompleks je bil
zasnovan tlorisno kot elipsa z radialno razmeščenimi bivalnimi
paviljoni za delavce in direktorjevo hišo v sredi. Njeno
pomembnost dodatno poudarjajo stebri izvedeni v rustiki.
Klasicizem je bil posebno primeren za velikopotezno urejanje
mest, predvsem njihovih dominantnih delov, trgov, avenij in
pomembnih javnih zgradb. Nove zgradbe je narekovala rastoča
industrializacija (tovarne, gospodarska in upravna poslopja,
banke...), pa tudi nastajajoče zanimanje za zgodovino (muzeji,
spomeniki, obeležja slavnih dogodkov v zgodovini naroda...). Po
Evropi so gradili komplekse stavb, namenjene muzejskim
zbirkam, ki so bile dostopne javnosti. Britanski muzej v Londonu
je bil zgrajen v letih 1823-46. V sredini je portik z osmimi
jonskimi stebri in skulpturno bogato okrašenim timpanonom.
Jonska kolonada obkroža tudi stranska krila stavbe.
Dežele "novega sveta" so za javne stavbe pogosto uporabile
klasične oblike. Središče ameriškega političnega življenja,
washingtonski Kapitol, je velik neoklasicistični kompleks stavb.
Po vzoru baročnih parkovnih ureditev se zahodno od Kapitola
razteza parkovno urejen podolgovat prazen prostor, imenovan
Mall, na koncu katerega je postavljen spomenik Lincolnu
Lincoln Memorial. Spomenik je bil zgrajen v obliki grškega
templja, ki ga z vseh štirih strani obdajajo kolonade, tudi tu kot
dodatek osrednjemukubusu z ravno streho.
Slika 3: Lincoln Memorial, Washington (1922).
Lincoln Memorial, Washington (1922).
Slovenci imamo s Plečnikom enega zadnjih velikih mojstrov
klasične kompozicije. Zato mu tudi tema grškega templja ni bila
tuja in jo kot izhodišče zasledimo pri mnogih njegovih stavbah,
predvsem pri glavnih fasadah cerkva. Taka je tudi prva njegova
cerkev sv. Duha na Dunaju (1910 - 1913). Zgrajena je bila v
delavskem predmestju Ottakringu in je zato morala biti
zasnovana skrajno racionalno. Med prvimi arhitekti v Evropi je
Plečnik uporabil vidni beton za cerkveno stavbo. Glavna fasadaje
v tem gradivu zasnovana kot šeststebrni grški tempelj. Zanimiv
pri tem je vsak detajl, ki kaže kako je izhodiščno temo prilagodil
novemu gradivu. Tako so npr. stebri v tlorisu kvadrati s
posekanimi robovi na trupu, baza in kapitel pa ohranjata
kvadratni prerez. Na temenu tipmanona je namesto antične
akroterije postavljena kraška "zvonica". Čeprav je načrt doživljal
številne spremembe, pa je vseskozi prisotna ideja tempeljske
fasade s stebriščem.
Iz obdobja začetkov moderne arhitekture na Hrvaškem je
zanimiva zgradba Borze v Zagrebu, ki je bila zgrajena po
prvonagrajenem projektu arhitekta Viktorja Kovačiča iz let 1920-
21. Na prelomu stoletja so v hrvaški metropoli nastali pogoji za
prodor idej modernizma.V. Kovačič, kot duhovni oče hrvatske
arhitekture moderne, se je že v letih pred prvo svetovno vojno
zavzemal za funkcionalistične postulate Wagnerjeve šole in
Loosov princip neokrašenosti. Po vojni je prišlo do velikega
gradbenega razmaha. Med načrti za novi poslovni in stanovanjski
del mesta je bila kot mejnik, na začetku med novim in starim
delom mesta, zgrajena nova zgradba zagrebške Borze. S to
stavbo, pri kateri je glavni vhod oblikovan kot portik antičnega
templja, je arhitekt ustvaril "triumfalni entree" v novi poslovni del
mesta. Kljub zahtevam moderne je arhitekt segel po klasičnem
izhodišču s katerim je zagotovil željeno monumentalnost stavbe
na tem mestu.
Slika 4: Borza v Zagrebu (1920-21).
The Stock Exchange in Zagreb (1920-1921).
Krožnezasnove
Poleg pravokotne so imeli grški templji tudi krožno tlorisno
zasnovo, imenovano tolos. V mestu Epidavru na Peloponezu, ki
je slovelo po svojem zdravilišču, so leta 370 pr. Kr. začeli graditi
tolos posvečen bogu zdravilstva Asklepiju. Tempelj stoji na
stopničastem podstavku. Na zunanji strani ga obkroža 26 dorskih
stebrov,v notranjosti naosa ali cele paje 14 korintskih stebrov.
Zunanje stebrišče povezuje krožno oblikovan arhitrav, nad njimi
je friz sestavljen iz triglifov in metop, streha pa je štožičasta, z
akroterijem na vrhu. Posebno lepo je bil oblikovan notranji tlak.
Izmenično tlakovanje s črnimi in belimi tlakovci romboidne
oblike je naredilo vtis pravilnih krožnih linij.
Med pomembne mejnike v razvoju arhitekture sodi tudi
majhen okrogel tempelj, imenovan Tempietto, ki gaje leta 1502
po naročilu španskega kraljevega para, zasnoval D. Bramante.
Stavba (kapelica) stoji na dvorišču samostana San Pietro in
Montorio v Rimu, na mestu, kjer naj bi umrl mučeniške smrti sv.
Peter. Arhitekt je na izviren način združil grški tolos in rimsko
kupolo. Spodnji del je narejen po vzoru krožnega templja. Na treh
stopnicah je podstavek, na katerem stoji cela, obdana s
šestnajstimi rimsko-dorskimi stebri iz granita. Nad stebriščem, ki
ga povezuje krožni arhitrav s frizom, je hodnik z balustrado. Cela
je nad pritličjem dvignjena še za eno etažo in prekrita s kupolo. Z
izbranimi proporcijami in s sintezo različnih elementov v enovito
kompozicijo, kateri je kot krono dodal še kupolo, je Bramante
ustvaril vzor številnim kasnejšim stavbam visoke renesanse in
baroka.
Notranje stebrišče
Poleg zunanjosti, ki je bila pri grškem templju
najpomembnejša, so arhitekti izoblikovali tudi kvalitetne
notranjščine. Čeprav naos s kipom boga ni potreboval večjih
razsežnosti, ker se tu niso zbirali ljudje kot v krščanskih cerkvah,
pa je sorazmerje do celotne velikosti pri večjih templjih
narekovalo tudi večji notranji prostor. Grki še niso poznali
razpirala, ampak so uporabljali le prostoležeče nosilce, zato niso
mogli premostiti večjih razponov pri strehah in stropovih. Da bi
zmanjšali razpetine, so uvedli stebrišče tudi v notranjost.
Apolonov tempelj v Basah, iz 5.-4. stol. pr. Kr., ima v naosu
jonske polstebre, kot zaključke zidov, postavljenih pravokotno na
stranski steni. Posebnost tega svetišča je uporaba vseh treh
stebrnih redov v eni stavbi: Zunanji stebri so dorski, v notranjosti
pa je poleg jonskih še prostostoječ korintski steber, ki s svojim
položajem ločuje mesto najsvetejšega, z Apolonovim kipom, od
ostalegaprostoravnaosu.
izrazil na izviren način in ustvaril svojo architecturoperennis.
Ni naključje, da si je Unesco za svoj zaščitni znak izbral
stilizirano čelno fasado grškega templja in s tem potrdil posebno
simbolno vrednost te antične arhitekture, ki je kot shema prisotna
v mnogih arhitekturah zahodnega sveta.
Slika 5: Apolonov tempelj v Basah (5-4 stol. pr. Kr.).
Apollo's Temple in Basah (5-4 BC).
Stebrišče, ki oblikuje notranji prostor, je uporabil tudi Plečnik
v Matijevi dvorani na Hradčanih. Več let je prenavljal različne
dele stavb, dvorišča in vrtove starodavnega gradu nad Prago, ki je
po prvi svetovni vojni postal rezidenca predsednika Masaryka.
Matijeva dvorana je dejansko le monumentalni prehod k drugim
delom gradu, pa vendar ji je Plečnik vtisnil poseben pečat. Pred
bočno steno z okni je postavil stebrišče v štirih etažah; v pritličju
slope, v prvem in drugem nadstropju dorske, v tretjem pa jonske
stebre - povsem v skladu z antičnim načelom. Vsaka etaža je
zaključena z vencem. Večetažna kolonada, osvetljena od zadaj
skozi okna, daje prostoru svečano obeležje. Na izviren načinje s
tem dosegel monumentalnost ambienta.
Kako bogato izhodišče je lahko antični tempelj tudi
arhitekturi moderne dobe, je pokazal Plečnik v cerkvi sv.
Frančiška v Šiški. Gre za eno prvih modernih cerkva v Sloveniji,
zgrajeno v 20-tih letih preteklega stoletja. Sodoben bogoslužni
prostor je zasnovan centralno. Napredno arhitekturo je Plečnik
izrazil z elementi klasičnega stavbarstva, ki izhajajo iz antičnega
templja; glavni vhod je oblikovan kot štiristebrni portik,
notranjost cerkvenega prostora obdaja stebrišče, ki deli prostor v
ladje, zvonik pa je oblikovan kot okrogel tempelj s stožičasto
streho. Vsak od teh elementov, ki ne skriva svojega antičnega
izhodišča, je ustvarjalno preoblikovan, s čemer je Plečnik izvorno
Slika 6: Cekrev sv. Frančiška Asiškega c Šiški (1925-28).
The church of St. Francis of Assissi, Šiška (1925-1928).
Viri in literatura
Curtius, L., 1913: Die antike Kunst I., Handbuch fuer Kunstwiessenschaft.
Neubabensberg, Berlin. Prevod: E. Cevc in M. Stele v: Napori, Ljubljana
1955
Zevi, B., 1959: Pogledi na arhitekturo (prevod: B.Stopar). Ljubljana
Marinko, J., 1997: Antična arhitektura. Ljubljana
Kurent, T., 1970: Modularnaevritmijašempetrskihedikul. Ljubljana
Mušič, M., 1966: Veliki arhitekti II. Maribor
prof dr Jože Marinko
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljanai
2oo4/1
AR
Andrej Uchytil. Zrinka Barišic Marenic. Ariana Stulhofer
JOŽE PLEČNIK - IMPULSI I OGRANIČENJA
CRKVE MAJKE BOŽJE LURDSKE U ZAGREBU
Jože Plečnik - Impulses and Limitations of Our Lady of Lourdes Church in Zagreb
UDK 726.593 (497.5 Zagreb)
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 22.3.2004
izvleček
Tijekom prve polovice XX. stoljesa širenje Zagreba usmjereno je prema istoku,
dijelu grada koji obilje ava moderna arhitektura. Zvonimirova je ulica povezala
donjogradsku strukturu grada s tada udaljenim perivojem Maksimir. U njenom
središnjem dijelu slovenski arhitekt Jo e Plečnik 1934.-1935. godine projektira
franjevačku baziliku Majke Boje Lurdske, ali je realizirana samo kripta. Godine
1965. izvodi se ulazni aneks (arh. Z. Vrkljan), a potom 1970.-1971. i novi korpus
crkve, jednoprostorne hale u beton-brut izvedbi prema projektu arhitekata Z.
Vrkljana i V. Balleya. Natječajni projekti za ure8enje eksterijera i interijera crkve
provedeni 1995./96. godine planiraju nadogradnju sadašnje zatečene situacije.
Unutar samostanskog konglomerata Majke Boje Lurdske u Zagrebu
"Plečnikova kripta" razotkriva se poput "arhitektonskog rudimenta". Paradoks
tog djela otkriven je u dihotomiji aspekta njegove fizičke hermetične pojavnosti i
njegovog ekstremno komunikacijski inspirativnog aspekta idejnog projekta.
Veliki majstor arhitekture definirao je gradbenu strukturu koja je omogusila
vitalnost djelu i u promijenjenim fizičkim, sadr ajnim i ivotnim uvjetima.
Dosegnuta slojevitost osigurala je unutar svoje samodostatne pojavnosti postojan
70-godišnji ivotni vijek prostoru kripte, ali u funkciji Crkve, unatoč religiji
nesklonih društvenih okolnosti. Na tragu prostornog iskustva svoje vrtne
arhitekture realizirane u Pragu, Plečnik u Zagrebu stvara kompleksan
"protostrukturalistički koncept" kao osobnu, intimnu kritiku sakralne arhitekture
uopse.
ključne besede:
crkva Majke Božje Lurdske, Plečnik J., Vrkljan Z., Balley V., sakralna
arhitektura, kripta, Zagreb, 20. stoljeće
abstract
During the first half of the 20th century the expansion of Zagreb was routed
eastward, to the part of the city, which was characterized by modern architecture.
In 1934/1935 Slovenian architect Jože Plečnik designed in 1934/1935 the
Franciscan basilica, Our Lady of Lourdes church, in the central part of the
Zvonimirova Street but only the crypt had been realized at the time. In 1965 the
entrance annex was completed (architect Z. Vrkljan), and in 1970/1971 the new
church corpus, a single hall in beton-brut concrete, according to the project of
architects Z. Vrkljan andV. Balley. Competition projects for renovation of church
exterior and interior, actualized in 1995/96, map out the annexing of the present
situation.
The paradox of this work is recognized in a dichotomy of its aspect as a physical
hermetic phenomenon and its extremely communicatively inspiring aspect of the
general design. The great master of architecture determined the structural
framework, which gave the vitality to his work even in the changed physical,
substantial and living conditions. The achieved stratification ensured, within its
independent appearance, the lasting 70 years of existence in the crypt, but in the
function of the Church, despite the fact that the social circumstances were
unfavorable with regard to religion. Following the spatial experience of his
garden architecture realized in Prague, Plečnik in Zagreb calls into being a
complex "protostructuralist concept" as his personal, intimate criticism ofsacral
architecture in general.
key words:
Our Lady of Lourdes church, Plečnik J., Vrkljan Z., Balley V., sacral
architecture, crypt, Zagreb, 20th century
Samostanski kompleks Majke Božje Lurdske u Zagrebu
slijedom postupnih dogradnji u posljednjih je sedamdesetak
godina izrastao do današnje faze još uvijek nedovršenog i
nedorečenog zdanja. Uočen je aditivni način prostornog
prigrađivanja novih gradnji po principu "jedno do drugog", pri
čemu su jedini arhitektonski korektivni elementi traženi
usklađivanjem vanjskih horizontalnih ili vertikalnih gabarita
susjednih građevina. Takvim formalističkim pristupom
uspostavljeni su, umjesto slojevitih kulturoloških dijaloga
prožetih arhitektonskih tijela, jednodimenzionalni monolozi u
konglomeratu hermetičkih, nedovršenih cjelina. Unutar tog
sklopa posebno mjesto zauzima "Plečnikova kripta". Odsustvo
realizacije "gornje crkve" te realitet stvarnog stanja stvari,
uspostavili su "arhitektonski rudiment" koji u svojoj srži
razotkriva paradoks raskola fizički-realiziranog i idejno-
inicijalnog aspekta arhitektonskog prosedea.
Pitanje je, je li ona danas zaista sloj koji je "zaostatak organa
koji je izgubio svoju funkciju", relikt, koji u smislu materijalne
pojavnosti nije doživio svoj predviđeni rast, ili je ona "početni
stadij, prvo iskustvo" jedne životvorne kontinuirane tisućljetne
komunikacije u arhitekturi kroz koju prolazi svaki projektant,
problematičar svoje discipline.
Samostanski sklop Majke Božje Lurdske prislonjen je uz
južni, konkavni, vizurama otvoreni gabarit Zvonimirove ulice,
temeljne urbane arterije kojom Zagreb nakon Prvog svjetskog
rata osvaja nova područje prema istoku. Taj potez, ustvari,
započinje portalom Kovačićeve Burze, a upravo neizgradnjom
plasticiteta cjelovite Plečnikove zamisli izgubio je mogućnost da
unutar te višekilometarske monotone ulice, koja izvire iz prostora
"Meštrovićeva okruglog Umjetničkog paviljona" uspostavi
neophodne akcente urbanističke mjere grada. Ujedno, izgubljena
je i pogodnost da se upravo novi prodor definira izuzetnim
referentnim autorskim osobnostima: Kovačić - Meštrović -
Plečnik. (Svi su bili polaznici Bečke akademije, štoviše i učenici
istog barda "arhitekture grada", Otte Wagnera).
Zagrebačka arhitektonska škola oduvijek je izranjala iz
urbanističke situacije ili pak anticipirala njezinu viziju. "Otac
hrvatske moderne" arhitekt Viktor Kovačić realizacijom crkve Sv.
Blaža iz 1912. godine na uglu Prilaza i Primorske ulice,
stvaranjem intimnog trga - predprostora crkve, te uvučenim
pozicioniranjem vertikale zvonika upravo arhitektonski definira
kilometarski potez ulice "prilaza" gradu od njegova zapadnog
kolodvora. Kovačićeva crkva ujedno je orijentir i mjera gradskom
ambijentu i njegovoj homogenoj strukturi.
Plečnikova arhitektura izrasta iz autorova jedinstvenog, u
plejadi velikana arhitekture 20. stoljeća, gotovo iznimnog talenta
sposobnosti arhitektonskog oblikovanja unutar njegovih
materijalno fizičkih, pojavnih svojstava. Arhitektonska sinteza
konstrukcije, funkcije i forme identična je radijaciji kvalitete
izvedene strukture, fakture i teksture gradbenih materijala
njegovih djela. Plečnik u pravom smislu riječi oblikuje
Slika 1: Nacrt grada Zagreba (isječak), 1934. Vir: DAZ, ur. br. 3645-IA/87,
orig. mj. 1:5000
Zagreb city plan (segment), 1934.
"puninom", kojom ujedno definira i prostore i volumene vlastitih
djela.
Arhitektura, pak, avangarde dvadesetog stoljeća, kreće se u
problematici dijametralno suprotnog smjera. Ona teži
oblikovanju "prazninom", materijalnost njezinih neizbježnih
fizičkih elemenata stoga se svodi na (tipizirane) apstraktne
lamele. U tome smislu kreću se i hrvatski arhitekti školovani na
racionalnim purificiranim zasadama Otte Wagnera, Adolfa Loosa
ili Le Corbusiera, počevši od Viktora Kovačića pa sve do Drage
Iblera i Ernesta Weissmanna (izuzetak je samosvojni
individualistStjepanPlanić).
Recepcija Plečnika, arhitekta koji se gnušao unificirajućih
estetskih teorijskih platformi, a napajao u etici osobne
duhovnosti, u tom je vremenu izuzetno otežana, a mogući
stimulativni kreativni dijalog unutar takve arhitektonske klime
gotovo je nemoguć. (Usprkos tome, poznato je da upravo hrvatski
kritičar umjetnosti Kosta Strajnić objavljuje prvu monografiju o
Plečniku, a i da duhovno srodstvo Jože Plečnika s kiparom i
arhitektom Ivanom Meštrovićem nije ostalo samo na verbalnim
planovima.)
Arhitekt Plečnik djeluje u Zagrebu na kraju svoje Praške faze
i definitivnog prijelaza u Ljubljanu, gdje se, u stvari, njegov pravi
interes usmjerava na vanjski prostor i transformaciju grada
gotovo interijerskim pristupom.
Veliki majstori arhitekture projektima rješavaju najmanje tri
istodobno preklopljena imperativa projektnog zadatka. U prvom
sloju zadovoljavaju program investitora, u drugom problematiku
svoje intimne projektantske preokupacije, a u trećem definiraju
gradbenu strukturu koja će omogućiti vitalnost djelu i u
promijenjenim sadržajnim i životnim uvjetima. Takova
Slika 2: Lijevo: Tlocrti starohrvatskih predromaničkih crkvi sv. Križa u Ninu
i sv. Petra u Omišu; Desno: D. Bramante: Crkva sv. Petra, detalj
idejnog tlocrta, Rim, 1505.-1514. (Vir: 1978. Prilozi: 28, 74; 1978.
Architettura: 68.)
Left: Plans of early Croatian pre-Romanesque Church of the Holy
Cross in Nin and St. Peter's Church in Omiš; Right: D. Bramante: St.
Peter's Church, a detail ofpreliminary plan, Rome, 1505-1514
postignuta slojevitost osigurala je bogat 70-godišnji životni vijek
Plečnikovoj kripti, ali u funkciji Crkve i unatoč svoje fizičke
hermetične pojavnosti i unutar religiji nesklonih društvenih
okolnosti
Plečnikova se kripta, međutim, istovremeno s recepcijom iste
kao skrivenog mjesta, danas razotkriva i kao samodostatna
cjelina idejnog nivoa istoga projekta koja nevjerojatnim
intenzitetom živi unutar problemskog i suvremenog i povijesnog
slojadiskursasakralne arhitekture.
Elementarna geometrija Plečnikove kripte otjelovljena je Le
Corbusierovim motom: "Tlocrt je stvaralac. Bez tlocrta nastaje
nered, samovolja. Tlocrt nosi u sebi bitnu čar koja djeluje na
osjetila". Štoviše ona u superponiranim slojevima vlastite
neortodoksne protostrukturalnosti daleko vremenski prethodi
fokusima arhitekture druge polovine dvadesetog stoljeća.
Plečnik u Zagrebu nastupa nakon projektantskog iskustva u
ambivalentnim otvoreno-zatvorenim i pejsažnim prostornim
problemima praških Hradčana. Upravo u eksterijeru unutar
kojega emisijaplasticitetanjegovih artefakatarazapinje egzaktne
prostorne silnice, kojima obogaćuje i novo i zatečeno, on
ostvaruje krucijalni doprinos arhitekturi dvadesetog stoljeća i to
unutar dominantne prostorne koncepcije duha onoga vremena.
Istovremeno, njegova dizajnerska perfekcija stvara konkretne
oblike koji se stapaju u univerzalnim vrijednostima povijesti
arhitekture. Na taj način i Plečnik gradi prostorom (samim po
sebi) kao izražajnim sredstvom (ali i njegovim materijalnim i
nematerijalnim svojstvima).
Tlocrt zagrebačkog projekta očito je začet u vrtnim
prostorima Hradčana. On dobiva samo dimenziju fizičkoga
omotača i postaje enterijer crkve. "Japanski vrt" na Bastionu
posljednje je Plečnikovo djelo u Pragu. Ono nastaje između 1927.
i 1932. godine, dakle, dijeli ga samo godina dana od zagrebačkog
kontrapunkta. Taj kontemplativni vrt unutar kvadratičnog tlocrta,
ustvari je peterobrodna aleja čempresa čija je centralna os
fiksirana polukružnim ("kuglastim, apsidalnim") stubištem kojim
se spušta na niži nivo. Prototip postaje građevina, a organička
temporalnost rasta vegetacije postaje diskontinuitet strukturalne
stupovne mreže. Unutar čvrstih pobočnih, paralelnih, gabarita
zgrade i ogradnog zida, praški vrt ex abrupto mijenja svoju
geometrijsku potku. I u zagrebačkom slučaju kripta se unutar
Slika 3: J. Plečnik: Tlocrt kripte i uzdužni presjek crkve Majke Božje
Lurdske, Zagreb, 1935. Vir: arhiv crkve Majke Božje Lurdske.
J. Plečnik: Crypt plan and transversal section of Our Lady of
Lourdes church, Zagreb, 1935.
longitudinalnog smjera događanja, naznačenog nešto užom
središnjom lađom, transformira u kontemplativni vrt, a ovaj pak u
onaj unutarnji crkveni. "Ogradnim zidom", pozadinom uličnih
arkada, ovi su prostori amputirani od propulzije gradske vreve.
Ambivalentnost longitudinalno-centralno sukus je
problematike prostorne hijerarhije sakralne arhitekture vremena
o kojem se autoritet smjera zamjenjuje autoritetom zajedništva.
Isti je problem sadržan i u arhaičnim začecima hrvatske
crkvene predromaničke arhitekture gdje se u dalmatinskim
minijaturama nedvosmisleno longitudinalno usmjerenje
zadržava središnje postavljenom kupolom, (sl. 2 lijevo) ili, pak,
nedvosmislena statična centralna građevina elongira u uzdužnom
smislu pobočnim apsidama.
Takva izrazita tendencija negiranja, ali istovremeno i
podražavanja autoriteta smjera, temeljno je obilježje i Plečnikove
zagrebačke kripte. Dapače, njezina simbolika autonomnosti
duhovne vrijednosti pojedinačnoga životnog puta unutar
vrijednosnih principa zajedništva cjeline, humanizira se do
statusa etičkog imperativa. Odmak od isključivo pragmatične
konstruktivne logike, podređene prostornoj koncepciji djela,
prisutan je i kod predromaničkog majstora u danas prividnom
raskolu narativne logike taktilnog sloja vanjskoga omotača i
unutarnje prostorne i strukturalne cjelovitosti (lezene koje ne
korespondiraju sa statičkim sustavom, otvori koji zasijecaju
vertikalnu raščlambu, konkavne unutrašnjosti pravokutnih
oplošjaapsida...).
Indikativno je, da Plečnik problem sinteze dihotomije
prostora neutralnog i onog hijerarhijski dominantnog usmjerenja,
apsolvira upravo na hrvatskim projektima (Franjevačka crkva na
Trsatu, crkva u Makarskoj, crkva Majke Božje Lurdske u
J. Plečnik: Tlocrt gornje crkve, projekt, 1935. Vir: 1995.
Upper church plan from the project, 1935.
Velika mošeja u Cordobi, 987.
Great Mosque in Cordoba, 987.
vir: John D. Hoag, 1978: Architettura Islamica. Electa Editrice, p. 42, Milano
J. Plečnik: Raspored klupa u kripti, projekt, 1938.
J. Plečnik: Pew arrangement in the crypt, 1938.
vir: arhiv crkve Majke Božje Lurdske
Aldo van Eyck: Katolička crkva u Den Haagu, 1970.
Aldo van Eyck: Catholic Church in The Hague, 1970.
vir: 1983: 64
Slika 4: Primera tlocrta.
Comparisment ofground plans.
Zagrebu, svetište Srca Isusova u Osijeku, crkva Majke Božje
Snježne u Mariji Bistrici, crkvica u Primoštenu). Njegov duboki
individualistički humanitet, svjesno ili ne, dovodi ga gotovo do
prototipa univerzalne panteističke paradigme. Na taj se način
prostorna sinteza ne samo zapadne, već i istočne kršćanske i one
islamske tendencije, začeta u višedimenzionalnom prostornom
iskustvu njegova praškog "japanskog vrta", afirmira upravo u
zagrebačkom projektu.
U recentnoj povijesti arhitekture poznate su opaske o
minucioznoj razradi tisuća niša za tisuću pojedinaca kao idealan
predložak očitavanja Bramanteova nacrta Sv. Petra u Rimu (sl. 2
desno) unutar ideje vodilje za prethodno naznačenu zamisao. U
tom kontekstu Michelangello, pak, podređuje "apsolutni
humanizam" Bramantea jednodimenzionalnoj dominanti axisa
mundi - imperativu elementa radijacije ideja zapadnog
kršćanstva.
Plečnik je zagrebačkom kriptom zasigurno na tragu
intrigantne problematike prije navedenog djela. Isključivo
dinamička mogućnost sagledavanja prostorne cjeline, sinkopa
gradbene konstrukcije, disperzni raspored sjedišta (sl. 4),
ambivalentna definicija vizura, dovoljni su argumenti definicije
apsolutno nehijerarhijski koncipiranoga sakralnog prostora. Ipak
nam taj samodostatni, pritiješnjeni gusti prostor kripte, koji zrači
elementarnom energijom katakombi, tek hipotetski naznačuje
predodžbu o svom arhitektonski primarnome sloju, nikad
izvedenome prostoru gornje crkve. Ujedno možemo samo
nagađati bi li kritična masa unificiranog gradskog tkiva uzdignula
skulpturalnost Plečnikova djela, ili bi se, naprotiv, ono oslobodilo
kao strano tijelo u prirodno strogo prigušenom tkivu grada.
JOŽE PLEČNIK - IMPULSI I OGRANIČENJA CRKVE MAJKE BOŽJE LURDSKE U ZAGREBU
Veliki arhitekt neminovno svojim radom povezuje
kulturološku slojevitost prošlosti s nadolazećim vremenom.
Paradoksalno, ali Jože Plečnik anticipirao je referentni dijalog
ne samo s nadolazećim rijetkim majstorima metiersa materijalne
osjećajnosti dvadesetog stoljeća (Dimitriom Pikionosom,
Carlom Scarpom, Sigurdom Lewerentzom..., pa čak i Peterom
Zumtorom), već je teorijskom studijom crkve Majke Božje
Lurdske duhovno srodstvo utemeljio i s arhitektima na prvi
pogled inverznoga kreativnog senzibiliteta. Upravo je jedan od
njih, samozatajni univerzalni humanist arhitektonske discipline,
nizozemski arhitekt Aldo van Eyck, svojim je remek-djelom iz
1970. godine, rimokatoličkom crkvom Pastoor van Arskerk u
Hagu (sl. 4), unutar peterobrodne tlocrtne raščlambe varirao
gotove iste arhetipski strukturalne teme u "poput kripte"
definiranom sakralnome prostoru, kao i Jože Plečnik tridesetpet
godina ranije u Zagrebu.
Pregled razvoja arhitektonsko-urbanistickog sklopa Majke
Božje Lurdske
Prvu polovicu XX. stoljeća karakterizira širenje Zagreba (1)
prema istoku, dijelu grada koji obilježava moderna arhitektura.
Zvonimirova je ulica, ostvarena prema viziji arhitekta Milana
Lenucija, povezivala grad s tada udaljenim perivojem Maksimir.
Presijecajući otklonom blagoga luka ortogonalnu zagrebačku
matricu, duž toka Zvonimirove ulice niže se nekolicina
karakterističnih gradskih zona (2). Blokovsku urbanu supstancu,
ostvarenu tijekom prve polovice XX. stoljeća, obilježila je
redukcija dekorativnih elemenata, odnosno pročišćen izražaj
moderne arhitekture.
Upravo u krajnjem istočnom dijelu stambene blokovske
Slika 5: J. Plečnik: Aksonometrijski prikaz crkve Majke Božje Lurdske,
Zagreb, 1935. Vir: arhiv crkve Majke Božje Lurdske.
J. Plečnik: Axonometrie projection of Our Lady of Lourdes church,
Zagreb, 1935.
Slika 6: Crkva Majke Božje Lurdske, fotografija oko 1975. Vir: 1979: 64.
Our Lady of Lourdes Church, photography around 1975.
strukture Zvonimirove ulice franjevci su 1929. godine kupili
zemljište za izgradnju samostana i svetišta (3). Samostanska
zgrada (4) suzdržane arhitektonike Nove objektivnosti izgrađena
je 1931.-1932. u južnome dijelu parcele, u Vrbanićevoj ulici,
prema projektu arh. Ive Kulišeka, koji je izveo i dvije
višestambene najamne zgrade neposredno uz današnju crkvu.
Odbor za gradnju crkve svjestan je značaja i lokacije buduće
crkve, koja na istaknutoj poziciji konkavnog uličnog pročelja leži
u tangentnim osima Zvonimirove ulice. Pozivaju Ivana
Meštrovića da formira urbani akcent nove franjevačke bazilike,
no on zbog prezauzetosti preporučuje slovenskog arhitekta Jožeta
Plečnika, specijalista za sakralnu arhitekturu.
Arhitekt Plečnik odazvao se pozivu, i odrekavši se honorara
tijekom 1934./35. godine projektirao velebnu baziliku s kriptom i
monumentalnim zvonikom (sl. 3). Peterobrodna kripta
strukturirana je nepravilnim izmjeničnim nizom stupova različita
promjera i površinske obrade (5). Kripta je realizirana u dvije faze
(1936.-1937., 1940.-1941.), a prema Plečnikovim su nacrtima
izvedeni oltari i veći dio crkvenog inventara. No, međutim Drugi
svjetski rat zahvatio je i Zagreb, te prekinuo daljnju izvedbu
crkve. Arhitekt Plečnik izradio je projekt privremenog dovršenja,
sa stepenastim krovom nad kriptom i zidom sa slijepom
arkadurom prema Zvonimirovoj ulici, te pristupnim stubištem
(što je realizirano 1942./43., dok mali zvonik i pristupni trijem
provizornog rješenja nisu realizirani).
Unutar novog socijalističkog uređenja, represija sakralne
arhitekture manifestirala se redukcijom izgradnje. Zagrebački
arhitekt Zvonimir Vrkljan, profesor Arhitektonskog fakulteta
Sveučilišta u Zagrebu, jedan je od rijetkih koji je u tome razdoblju
realizirao nekolicinu sakralnih objekata (6), ostvarujući time
Slika 7: Unutrašnjost kripte, današnje stanje. Foto: Z. Barišić Marenić.
Crypt interior, current status.
kontinuitet djelovanja iz predratnog razdoblja. Suradnju s
franjevcima započeo je nadzirući izvedbu Plečnikove kripte
1940.-1941. godine. Tek dvadeset godina po završetku Drugoga
svjetskoga rata omogućena je daljnja izgradnja crkve. Tada se
definitivno odustalo od izvedbe Plečnikove velebne bazilike.
Prema Vrkljanovu projektu realiziran je diskretni niži aneks
predvorja u kontaktnoj zoni kripte i zapadnih stambenih
ugrađenih zgrada. Jedina naznaka sakralnog raster je križnih
perforacijaumramornoj bijeloj ovojniciuosisjeverneulice.
Početak sedamdesetih označava novu fazu izgradnje crkve
Majke Božje Lurdske, 1970.-1971. projekt ostvaruju profesor
Zvonimir Vrkljan i njegov asistent Valdemar Balley. Nad
Plečnikovom je kriptom izvedena velika jednoprostorna
betonska hala impozantnih tlocrtnih dimenzija unutarnjeg
prostora 30 x 35 m. Projekt manifestira nekoliko slojeva.
Volumen jednoprostorne betonske hale interpretira Hallenkirche
tradiciju, a izlomljena betonska vanjska opna manifestira
istraživanje konstruktivnih dostignuća vremena. Izrazita
akontekstualnost s prethodim projektom može se tumačiti
izrazitom konceptualnom samodostatnošću Plečnikova projekta
te interpretirati potrebom za diskretnim artikuliranjem sakralne
arhitekture u religiji nesklonim vremenima. Nadalje, vjerojatno
nije slučajna koincidencija 1971. godine, godine dovršetka u
rohbau fazi betonske hale crkve s godinom tzv. Hrvatskog
proljeća. Izvedba crkve stala je 1971. godine u fazi beton-brut, a
projektirani zvonik (opet) nije realiziran.
Treći sloj i pokušaj dovršetka crkve pada u 1995./96. godinu i
novo društveno-političko okruženje. Raspisan je natječaj za
uređenje samostanskog sklopa i formiranje pristupnog trga, a
potom i interijera tzv. "gornje crkve". Natječajne projekte
samostanskog sklopa s pratećim poslovno-trgovačkim
sadržajima i prilaznim trgom crkve izrađuju: I. Celio-Cega, I.
Crnković, M. Dragomanović, N. i D. Filipović, V. Kasun - M.
Nižić - I. Plavec, arh. Vulin, te A. Uchytil - R. Waldgoni7. Uz
zadnje navedene autore, referentnost na prvotni Plečnikov
projekt (ali na nivou grada) ostvaruje arh. Crnković, koji
postavom sjeveroistočnog zvonika crkve artikulira urbani i
sakralni akcent tangentnih osi konkavne ljuske gabarita
Zvonimirove ulice. Projekt eksterijera Kasun-Nižić-Plavec, veže
se na realitet Vrkljan-Balleyevog volumena crkve, uz koji
artikulira novi istočni pristupni trg crkve (sl. 11-13).
Slika 8: Unutrašnjost kripte, današnje stanje. Foto: Z. Barišić Marenić.
Crypt interior, current status.
U drugoj fazi natječaja oblikovanje interijera crkve
promišljaju I. Crnković, N. Fabijanić, V. Kasun - M. Nižić - I.
Plavec, F. Škunca, i A. Uchytil - R. Waldgoni. Unutar izuzetno
velikog volumena, sakralnost prostora arhitekt Crnković definira
elementima interijera projeciranim iz zatečene strukture stropa.
Eho Plečnikove prostorne hijerarhije na nivou interijera
formiraju autori Uchytil - Waldgoni, te arh. Fabijanić
strukturiranjem autonomnog prostora svojevrsnim konceptom
crkve u crkvi.
Premda su za izvedbu preporučeni projekti samostanskog
sklopa arhitekata Kasun-Nižić-Plavec, te interijera prof. I.
Crnkovića, natječajni projekti nisu realizirani, a dovršetak sklopa
Majke Božje Lurdske i dalje je neizvjestan.
Slika 9: Tlocrti i pročelja crkvenog sklopa, današnje stanje. Vir: 1995.
Site plans and facades, current status.
Slika 10: J. Plečnik: Položajni nacrt, projekt, 1935. Vir: 1995.
J. Plečnik: Site plan from the project, 1935.
Slika 11: A. Uchytil i R. Waldgoni: Poslovno-trgovački sklop uz crkvu, tlocrt
prizemlja, natječajni projekt, 1995. Vir: A. Uchytil.
A. Uchytil and R. Waldgoni: Business and commercial complex near
the Church, ground floor plan, competition project, 1995.
Slika 12: M. Nižić, I. Plavec, V. Kasun: Poslovno-trgovački sklop uz crkvu,
natječajni projekt (preporuka za izvedbu), 1995. Vir: V. Kasun.
M. Nižić, I. Plavec, V. Kasun: Business and commercial complex near
the Church, competition project (selected for realization), 1995.
IL
Slika 13: I. Crnković: Poslovno-trgovački sklop uz crkvu, natječajni projekt,
sjeverno pročelje, 1995. Vir: arhiv crkve Majke Božje Lurdske.
I. Crnković: Business and commercial complex near the Church,
competition project, north facade, 1995.
Opombe
1	Nakon XIX. stoljeća koje je obilježila primarna urbanizacija donjogradskog
tkiva Zagreba strukturiranog uz potez reprezentativnih trgova-parkova tzv.
"zelene potkove" (ostvarene po uzoru na bečki Ring), prvu polovicu XX.
stoljeća obilježava širenje grada prema istoku (što je određeno Drugom
regulatornom osnovom Zagreba iz 1889. godine). Određivanjem javnih
reprezentativnih prostora, osnovnih urbanih i prometnih poteza novog
istočnog dijela grada, pokušalo se slijediti model prethodnog stoljeća,
odnosno odrediti prepoznatljivu strukturu novoga gradskog prostora.
Dijagonalni potez reguliranoga potoka Medveščak (današnja Ulica Račkoga)
inicirao je formiranje karakterističnih radijalnih poteza koji, presijecajući
ortogonalnu blokovsku supstancu, povezuju trgove novoga dijela grada.
2	Ishodište Zvonimirove ulice današnji je Trg žrtava fašizma (žarište radijalnih
prometnica), na kojemu je Ivan Meštrović 1934.-1938. realizirao kružni
paviljon Doma hrvatskih likovnih umjetnika. Početni tok Zvonimirove
određuje blokovska urbana supstanca postupno reduciranog izražaja
moderne arhitekture. Daljnji tok prema istoku, od Heinzelove do
Harambašićeve ulice, karakterizira niz vila (Villenviertel) ostvarenih
početkom XX. stoljeća, djelomično u duhu engleskih vrtnih gradova, a od
Harambašićeve se ulice ističu sklopovi velikog mjerila i javne namjene
(Ekonomski fakultet, arh. S. Kliska, 1940.). Regulatornom osnovom
arhitekata Antolića i Seissela iz 1936./37. krajnji tok izvorne Zvonimirove
ulice prema Maksimirskom perivoju preusmjeren je odobravanjem izgradnje
velikog Sokolskog sletištana Sveticama (arh. J. Dryak, 1934.).
3	*** 1995.
4	Nadogradnjakataizvedenajepremaprojektuarh. D. Dropulića 1988.-1990.
5	Deblji su stupovi valjkasta oblika i obloženi uskim pravokutnim terakota
keramičkom pločicama, dok su tanji stupovi s entazisom posve glatki.
Kapiteli su jednostavni, oblika obrnute krnje piramide.
6	Z. Vrkljan: obnova župne crkve na Mljetu (1955.-1960.), katolička župna
crkva u Titogradu (1965.-1970, s: V. Balley), župna crkva Mihovljan(1970.-
1972, s: V. Balley), isusovački sklopnaFratrovcuuZagrebu(1967.-1970.)
7	"Enako zahtevna naloga je tudi samostanski kompleks (projekt iz leta
1995) kot dograditev k že omenjeni Vrkljanovi in Balleyevi cerkvi v
Zvonimirovi ulici. Posebno zanimiva sta dva segmenta te izredno zapletene
naloge. Prvi je Meditativni vrt, ki je zanimiv zaradi svojega obravnavanja
dialoga med javnim - urbanim in osebnim - interiernim. Predstavlja medij
med Plečnikovo kripto (na koti 2,95 m) in urbanostjo bloka, definiranega z
zidnim plaščem Zvonimirove ulice. Del vrta v podaljšku Plečnikove kripte
je rešen kot oranžerija, medtem ko je nivo ulice projektiran v zazalenjenih,
meandrastih, poševnih ravninah. Vse skupaj ustvarja prostorsko tvorbo, ki
je hkrati zgradba in vrt. Drugi segment je veliko stekleno krilo, ki sprejema
vase vse druge spremljevalne funkcije, kot so župnijski urad in samostanski
prostori, pa tudi poslovno trgovske vsebine! S tem projektom je prikazan
arhitekturni sistem v skrajnih mejah svoje rasti, kot ga definira koncept
metropolitanske zgradbe." Kostrenčić, A., 2001: 87
Viri in literatura
Barišić, Z., 2002: Zgrade za obrazovanje u opusu arhitekta Zvonimira Vrkljana
(magistarski rad). Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb
Barišić, Z., 2002: Trg kralja Petra Krešimira IV. u Zagrebu, Prostor, 1(23): 77-
91, Zagreb
Bešlić, T., 2000: Modernistička projekcija - nove mogućnosti tradicije. Vijenac,
8(165), 29.06.: 20-21, Zagreb
Blaganje, D., 1983: Prisustvo budućnosti - Princip Plečnikove kompozicije
fasade. Arhitektura-urbanizam, 23 (90-91):43-48, Beograd
Kostrenčić, A., 2001: Iluminatorji prostorskega kolaža. AB-arhitektov bilten,
31 (151-152): 84-87, Ljubljana
Krečič, P., 2000: Nesuđen Wagnerov đak. Nedjeljni vjesnik, 61 (18883), 04.
06.: 31, Zagreb
Krečič, P., 2000: U traženju novoga stila. Nedjeljni vjesnik, 61 (18883), 04.
06.: 32, Zagreb
Marasović, T., Gvozdanović, V., Sekulić-Gvozdanović, S., Mohorovičić, A.,
1978: Prilozi istraživanju starohrvatske arhitekture. JAZU i Arhitektonski
fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Split
Murray, P., 1978: Architettura del Rinascimento. Electa Editrice. Milano
Prelovšek, D., 1986: Arhitekt Jože Plečnik 1872-1957. Katalog: Razstava v
Ljubljani, Nacionalni center za umetnost in kulturo Georges Pompidou
Pariz, Socialistična republika Slovenija, Ljubljana
Šegvić, N. 1954: Le Corbusierova poetizacija arhitekture. Mogućnosti, 4: 231-
241, Split
Šegvić, N., 1983-1984: Ivan Meštrović i arhitektura. Arhitektura, 36-37 (186-
188): 2-9, Zagreb
1979: Franjevačka provincija presvetoga otkupitelja. Knjižnica zbornika
"Kačić" 5: 63-65, Split
1983: Aldo v. Eyck projekten 1962-1976. Akademie van Baukunst, Groningen
1995: Svetište i samostan Majke Božje Lurdske u Zagrebu: Kronologija i
valorizacija izgradnje. Natječajni program, Zagreb
2000: Jože Plečnik - Projekti i realizacije u Hrvatskoj 1909.-1956. (tekst:
Maleković, V.), katalog izložbe održane u Muzeju za umjetnost i obrt 06. -
30. 06. 2000., Zagreb
MBL - Arhiv crkve Majke Božje Lurdske, Vrbanićeva 35, Zagreb
AARH - Znanstvenoistraživački projekt "Atlas arhitekture Republike Hrvatske
- XX. i XXI. stoljeće", Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu
DAZ - Državni arhiv u Zagrebu, Opatička 29, Zagreb
dr Andrej Uchytil
mag Zrinka Barišić Marenić
dr Ariana Štulhofer
Arhitektonski fakultet
Sveučilišta u Zagrebu, Hrvatska
andrej.uchytil@arhitekt.hr
zrinka.barisic@arhitekt.hr
ariana.stulhofer@arhitekt.hr
Lara Slivnik, Jože Kušar
2oo4/1
AR
ARHITEKTURA PAVILJONOV NA
SVETOVNI RAZSTAVNI LETA 1925
The Architecture of Pavilions at the 1925 World Fair
UDK 72
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
Pričujoči članek je nastal kot del raziskave z naslovom Arhitektura svetovnih
razstav v Parizu, v kateri so obravnavane konstrukcijsko ali arhitekturno
zanimivejše zgradbe z vseh osmih pariških svetovnih razstav. V članku je
podrobneje predstavljena svetovna razstava leta 1925 in dva paviljona: Le
Corbusierjev paviljon L'Esprit Nouveau in sovjetski paviljon arhitekta
Melnikova. Članek je razširjen s komentarjema dveh slovenskih arhitektov, Ivana
Vurnika in Janka Omahna, ki sta si ogledala razstavo leta 1925 in z razmišljanji
obeh avtorjev o vplivu svetovne razstave na sodobno arhitekturo.
abstract
This paper represents part of the research project titled Architecture of World
Fairs in Paris, which covered the structure and architecture of the more
interesting buildings of all eight World Fairs held in Paris. The paper gives a
detailed account of the World Fair in 1925 and focuses on two pavilions:
LeCorbusier's L'Esprit Nouveau and the Soviet pavilion by architect K. S.
Melnikov. Commentaries by Ivan Vurnik and Janko Omahen, two Slovene
architects that visited the World Fair in 1925, and their reflections about
influences of the World Fair on contemporary architecture, complement the
article.
ključne besede:
arhitekti, funkcionalizem, moderna arhitektura, paviljoni, svetovna razstava
key words:
architects, functionalism, modern architecture, pavilions, world fair
Arhitektura svetovnih razstav v Parizu je svojevrsten
fenomen: v devetnajstem stoletju so obiskovalci lahko občudovali
konstrukcijske mojstrovine, od Palais de l'Industrie leta 1855, do
Galerie des Machines in Eifflovega stolpa, oba zgrajena za
razstavo leta 1889, v dvajsetem stoletju pa so bili priča začetkom
in razvoju moderne arhitekture. V članku je predstavljena
najzanimivejša razstava iz prve polovice dvajsetega stoletja s
poudarkom na dveh paviljonih, ki sta utrla pot moderni arhitekturi
in funkcionalizmu.
Exposition Internationale des Arts Decoratifs et Industriels
Modernes 1925
Ozadje. Po izrednem uspehu svetovne razstave leta 1900, ko si
je svetovno razstavo ogledalo 50 milijonov ljudi, so podobno novo
razstavo načrtovali v Parizu spet za leto 1915. Zaradi prve
svetovne vojne so jo morali prestaviti za nedoločen čas. A tudi po
končani vojni so Parižani želeli ostati mednarodni razsodnik okusa
in stila industrijskega oblikovanja, zato je bil Pariz gostitelj prve
večje razstave po končani vojni. Čeprav nima uradne oznake
"svetovna razstava", predvsem zaradi komercialnega značaja, ki
so ji ga dali organizatorji, jo zaradi dveh arhitekturnih presežkov
uvrščam v pregled Arhitekture svetovnih razstav v Parizu. Na
mednarodni razstavi dekorativne in industrijske umetnosti,
Exposition Internationale des Arts Decoratifs et Industriels
Modernes 1925 (slika 1), so bili razstavljeni izdelki dekorativne
umetnosti in moderne industrije od 30. aprila do 15. oktobra 1925.
Razstavo sije ogledalo 14 milijonov ljudi.
Arhitektura. Gostitelji niso povabili Nemčije, ameriška
celina se v celoti ni odzvala povabilu, tudi Združene države
Amerike ne. Prav tako sta bili slabo zastopani Azija, brez Indije in
Perzije (Irana), ter Afrika, svoje kolonije je predstavila samo
Francija. Paviljone je postavilo le enaindvajset držav, med njimi
Avstrija, katere avtor arhitekturnih načrtov je bil Joseph
Hoffmann, notranjosti Joseph Frank in steklenjaka Peter Behrens
(slika 2), Belgija s paviljonom arhitekta Victoija Horte (slika 3),
Češkoslovaška z arhitekturo Josepha Gočarja, Italija z velikim
Mussolinijevim kipom, Japonska, Kitajska, Kraljevina Srbov,
Hrvatov in Slovencev, ki se je prvič predstavila kot samostojna
država na kakšni razstavi, Madžarska, Nizozemska z arhitektom
Janom Fredriksom Staalom, Poljska in paviljon Velike Britanije,
po mnenju večine ocenjevalcev najbolj konservativen med vsemi.
Razstave se je udeležilo veliko francoskih mest, pokrajin,
kolonij in podjetij, med njimi najbolj znane Galeries Lafayette, Au
Bon Marche, Galeries du Printemps in Galeries du Louvre.
Sodelovalo je veliko arhitektov z zvenečimi imeni, med njimi Tony
Garnier, ki je načrtoval paviljon mesta Lyon, Robert Mallet-
Stevens s paviljonom turizma inje skupaj s Pierrom Chareaujem
načrtoval še francosko veleposlaništvo, Auguste Perret je bil
arhitekt gledališča, ki so ga postavili v sklopu razstave, Henri
Sauvage in Wybo pa sta avtorja umetnostnega ateljeja "Primavera"
Galeries du Printemps. A vsi omenjeni arhitekti so bili stari že
krepko čez petdeset let - očitno preveč, da bi izzivali obiskovalce s
svežimi idejami. Pojavila so se tudi nova imena, npr. Brandt,
Chareau, Dufrene, Follot, Gloult, Lalique in druga, ki so danes
pozabljena.
Art deco. Razstava je pripomogla k popularnosti stila art deco,
ki je dobil ime prav po tej prireditvi. Zanj so bile značilne
izumetničene oblike po malomeščanskem okusu, ki je nato
preplavil dvajseta in trideseta leta dvajsetega stoletja in se
razbohotil v severni Ameriki. Razstava mu je dala potrebno širino
in se je zato hitro razširil od izrazito francoskega do mednarodno
cenjenega pojava v modi, notranji opremi in arhitekturi. Glavna
značilnost je umetna stilizacija oblik vseh vrst, od tradicionalnih
do avantgardnih, ki je prevzela elemente kubizma, futurizma,
ekspresionizma in drugih izmov. Združuje predvojno dekorativno
umetnost z geometrijskimi oblikami. Veliko paviljonov pariške
^nyita^ ii.JrJ Oswrtrfl-jf
Slika 1: Pariz 1925: Pogled na razstavo in francoske paviljone. (Vir: Mattie,
E., 1998: World's Fairs. Princeton Architectural Press, New York, str.
141.)
Paris 1925: View of the exhibition and French pavilions.
Slika 2: Pariz 1925: J. Hoffmann, P. Behrens: pogled na avstrijski paviljon.
(Vir: Puente, M., 2000: 100 anos pabellones de exposicion /100
Years Exhibition Pavilions. Ed. Gustavo Gili, Barcelona, str. 47.)
Paris 1925: J. Hoffmann, P. Behrens: The Austrian Pavilion.
razstave je bilo tako tradicionalno kot tudi avantgardno
oblikovanih, s poudarkom na obrtniških spretnostih in
nenavadnih, eksotičnih materialih.
Vse zgradbe so bile le začasne, vse so po razstavi porušili ali
razstavili. Samo dva paviljona izmed vseh sta primer
nastajajočega modernega gibanja in sta stala osamljena med
množico paviljonov iz mavca, ki so bili simetrično postavljeni na
Esplanade des Invalides in ob aveniji Alexandra III. Bila sta le
dva, a oba sta bila revolucionarna.
Le Corbusier (Pierre Jeanneret): paviljon l'Esprit
Nouveau. Le Corbusier je zasnoval paviljon po načelih, ki jih je
predstavil v člankih v reviji L'Esprit Nouveau in kasneje tudi v
štirih knjigah, v katerih je kritiziral vso dekorativno umetnost. V
člankih v L'Esprit Nouveau je arhitektura definirana kot umetnost,
ki se ukvarja z vsem: od pokrajine, mest, ulic in hiš do najmanjših
predmetov za vsakdanjo uporabo. Predlaga kar nov način
življenja: vsako stanovanje v bloku je majhna hiša z vrtom, pri
čemer ni pomembno, kako visoko nad terenom je nameščena.
Osnovna enota "stroja za bivanje" naj bo udobna, uporabna in
lepa, opremljena z industrijskego izdelanim pohištvom. Paviljon
torej prikazuje enoto immeubles villas, oblikovano v slogu Le
Corbusierjevih zgodnjih belih vil, z drevesom, ki raste v njegovi
sredini.
Predlog je izdelal januarja 1924 in ga dal v odobritev
odgovornim arhitektom razstave, ki so ga odločno zavrnili. Hoteli
so, da naredi nekaj na temo "arhitektova hiša". Odgovoril je:
"Naredil bom hišo za vsakogar. Ali, če hočete, stanovanje za
gospoda, ki bi rad bival v udobnem in lepem okolju." [Le
Curbusier, 1987a: 231] Pridobil je sponzorje in v sramoto
organizatorjev postavil paviljonpo svojem okusu (sliki 4,5). Bilje
tako nenavaden, da so ga lahko namestili le na neugledno lokacijo,
v senco Grand Palaisa, organizatorji pa so okoli njega postavili
šest metrov visoko ograjo [Findling at al., 1990: 239], ki sojo šele
na urgenco ministra za umetnost odstranili. Gradnjo paviljona je
financiral avtomobilski in letalski navdušenec ter industrialec
Gabriel Voisin, uradno pa gaje odprl minister de Monzie 10. julija
1925.
Le Corbusier je v paviljon vključil obstoječe drevo, ki mu je
prilagodil tloris stanovanja. Dodal je tudi ovalno dvorano, kjer je
bil glavni vstop. Namenjena je bila predstavitvi dioram - velikih
risb, na katerih so bile prikazane urbanistične ideje - pogledi na
sodobno mesto Ville Contemporaine (s tremi milijoni
prebivalcev). Del takega sodobnega mesta, prilagojen za Pariz, je
imenoval po industrialcu Plan Voisin. Načrt je bil sicer
provokacija, a bi bil izvedljiv. Stanovanjski del predstavlja enota,
ki naj bi bila del večje celote: stolpnic za Ville Contemporaine.
Enota obsega dve nadstropji z galerijo, teraso in vrtom, sredi
katerega raste drevo, ki sega skozi odprtino v strehi. Ker je enota le
del celote, so tri njene fasade slepe. Celoten paviljon je bil iz
armiranega betona.
Stanovanje je bilo opremljeno z industrijskim pohištvom iz
enostavnih materialov in brez dekoracije, kakršnaga je uporabil že
v hiši Citrohan (1921-2). Glavna značilnost je bila dvojna višina
dnevne sobe in jeklene stopnice, ki so vodile v nadstropje. Oprema
je bila zelo različna: Thonetovi stoli, industrijske vgrajene
modularne omare in police, enostavni okrasni predmeti -
steklenice, vaze in posodje, berberska preproga, kubistične slike
prijateljev umetnikov Legera, Ozenfanta in njegove lastne, ki jih je
podpisal z originalnim imenom Jeanneret, na terasi pa klop iz
pariškega parka.
Paviljon združuje celotno lestvico modernega oblikovanja: od
vinskega kozarca do nebotičnika, od kljuke do novih mest. Je
prikaz Le Corbusierovih "petih točk nove arhitekture": stebri,
ravna streha, linearna okna, svobodni tloris, svobodna fasada.
Staro, prosto stoječe pohištvo je bilo nadomeščeno s
standardiziranimi kovinskimi omarami, pritrjenimi na steno in na
natančno določenih mestih. To so bile docela nove rešitve. V
primerjavi drugimi je bil to paviljon, v katerem je bilo zelo malo
"umetnosti" in sploh ni bil "dekorativen".
Paviljon je bil simbol "stroja za bivanje". Podobne ideje je Le
Slika 3: Pariz 1925: V. Horta: belgijski paviljon. (Vir: Mattie, E., 1998:
World's Fairs. Princeton Architectural Press, New York, str. 145.)
Paris 1925: V. Horta: The Belgian Pavilion.
Corbusier zagovarjal tudi z besedo. V knjigi L'Art decoratif
d'aujourd'hui (1925) je kritiziral masovno proizvodnjo kiča.
Zavrnil je dekorativno umetnost in dajal prednost industrijskemu
oblikovanju in standardizaciji, ki tudi lahko oblikujeta lepo in
uporabno okolje. Serijsko izdelan element je uporabna rešitev za
probleme masovne gradnje. Paviljon l'Esprit Nouveau je bil
predstavljenkot dokument standardizacije.
Obči okus pa je bil takrat še vedno popolnoma drugačen.
Paviljon je bil v tej razstavi tujek, nobena žirija ga ni upoštevala. Le
Corbusier, ki je težave sicer pričakoval, ni dobil nobene podpore ne
priznanja.
Po izvirnih načrtih so paviljon leta 1977 ponovno postavili v
Bologni, ob muzeju umetnosti in danes si ga lahko spet ogledamo.
Anobena replika ni enaka originalu.
Konstantin Stepanovič Melnikov: Sovjetski paviljon.
Sovjetska zveza je prvič po oktobrski revoluciji smela pokazati
svoje nove ideale svetu. Novembra leta 1924 je posebna komisija
izbrala najbolj primeren projekt na vabljenem natečaju. Natečajna
kriterija sta bila dva: paviljon naj prikaže novo sovjetsko
arhitekturo, povsem drugačno od evropske, gradnja pa naj ne bo
predraga. Na natečaju so sodelovali mladi arhitekti: Golosov,
Fomin, trije bratje Vesnin, Ginzburg, kije prejel tretjo nagrado in
Ladovski, kije dobil drugo nagrado. Izmed enajstih avtorjev, ki so
oddali projekte, je bil izbran mladi radikalni arhitekt Konstantin
Melnikov. Oblikoval je izzivalen paviljon s proletarsko estetiko, ki
je ovrgla klasično evropsko in rusko regionalno arhitekturno
tradicijo. Paviljonje bilnosilec nove sovjetske ideologije.
Prvič so ga postavili tesarji v Moskvi in ga po delih poslali v
Pariz, kjer so ga na majhni pravokotni parceli ob Avenue Le Rien
pod osebnim nadzorom Melnikova ponovno sestavili. Osnovni
volumen paviljona je kvader, v tlorisu razdeljen z diagonalno
postavljenimi stopnicami. Te se dvigajo iz dveh rahlo odrezanih
vogalov in stikajo v sredini. Glavni vhod je torej v prvem
nadstropju. Stopnišče je kot sprehajalna steza in nepričakovano
povsem zanika enostavnost paviljona, ki naj bi temeljila na logiki
pravihkotov (sliki 6,7).
Konstrukcija paviljona, naredil jo je inženir B.V. Gladkov, je
bila torej prefabriciran lesen skelet [Curtis, 1996:207]. Azdi se, da
so mnogi obiskovalci mislili, da je paviljon iz armiranega betona.
Zunanje stene so bile pobarvane z živo rdečo, sivo in črno barvo.
Velike pravokotne steklene površine so bile razdeljene
horizontalno in vertikalno. Dve strehi nad paviljonskim delom z
majhnim naklonom sta bili obrnjeni vsaka v svojo smer. Mreža
konstrukcije strehe in podpornih stebrov je bila vzporedna z osjo
stopnic, torej diagonalna glede na fasado. Stopnišče je bilo prekrito
z navzkrižnimi nagnjenimi ploskvami, ki so kontrastno padale in
se kot razprta krila dvigale v višino. Ob glavni fasadi je bil
postavljen še stolp z živo rdečimi simboli Sovjetske zveze in napisi
v slogu agitprop - arhitekture.
V risbah je bila iluzija perspektive, v resničnosti so nastali
romboidni volumni z diagonalami vseh vrst, ki so dajale vtis
rotacije in vrtenja. Dinamikapaviljonajebila očitna innenavadna,
obiskovalci sojo le stežka dojemali.
Meja med zunanjostjo in notranjostjo je bila zabrisana.
Aleksander Rodčenko je oblikoval notranjo ureditev. Posebno
mesto je imel "delavski klub" - soba z domiselno oblikovanim
pohištvom, v kateri je bila prikazana vizija prihodnosti urbane
sovjetske družbe. Tu so bili težki, geometrični in neoblazinjeni
stoli ob preprosti mizi s časopisi in letaki. Luč, ki so jo nato
izdelovali v Italiji še 50 let, je bila izrazito geometričnih oblik. Na
stenah so bili plakati, ki so razglašali pridobitve sovjetskega
sistema, ob njih pa stojala z revijami za delavce, da bi brali.
Razstavljeni so bili umetniški objekti sovjetske avantgarde - dela
Ela Lisitskega, pesmi Majakovskega, Tatlinov model spomenika
Tretji internacionali, pa tudi kmečka umetnost - znak neuničljive
moči ruskega ruralnega substrata. Po končani razstavi so paviljon
podarili pariškim sindikatom [Starr, 1981: 73], da bi ga postavili
kje drugje v Parizu. A sled za njim se je izgubila. Ostalo je le nekaj
tlorisov, perspektiv in fotografij z razstave, tako da lahko dobimo
le približen vtis o arhitekturi celote in oblikovanju notranjosti
zgradbe. Takšen paviljon naj bi stal tudi v vsakem večjem
sovjetskem mestu, kjer naj bi se delavci zbirali in izobraževali.
Glavna ideja steklene škatle nikakor ni bila nekaj abstraktnega.
Narejena je bila za resnične okoliščine. Melnikov je delal na
lokaciji, ki je bila obkrožena z drevesi. Želel je, da bi paviljon
izstopal predvsem po barvi, višini in premišljeni kombinaciji
oblik. Oblikoval je zelo domiselno streho, kolikor mogoče
prosojno. Želel je, da se vidi v notranjost paviljona, tudi če ne
vstopimo. Dinamika organizacije prostora, iskrena enostavnost
materialov in lahkost paviljona, prav tako pa tudi enostavna in hitra
postavitev je bila povsem v nasprotju z razkošno
monumentalnostjo sosednjihpaviljonov.
Kontrast med premišljeno skromnostjo, do kosti ogoljeno
zgradbo in načičkanim potrošniškim kičem večine drugih
nacionalnih paviljonov je dal še večji poudarek sovjetskemu
paviljonu [Curtis, 1996: 207]. Bilje izložbeno okno industrijskih
dobrin in izvrsten instrument propagande. Jasno je nakazal
sovjetski pogled na kolektivizem, predstavil konstruktivizem in
napovedoval internacionalni stil. Natančnost Melnikove
arhitekture (zaradi konstrukcije, ki temelji na zahtevah
prefabrikacije) je močno vplivala na evropsko avantgardo.
Ivan Vurnik: Razstava dekorativnih umetnosti in
modernih industrij 1925 v Parizu. Razstavo sije ogledal Ivan
Vurnik, eden izmed obeh profesorjev arhitekture na ljubljanski
Univerzi. O njej je napisal članek, ki ga je objavil v konservativni
kulturni reviji Dom in svet [Vurnik, 1925: 243-250]. Za revijo je
razstavo opisal zelo natančno: najprej je razložil urbanizem
razstave z lokacijo posameznih skupin paviljonov. Tu je, a le
mimogrede, napisal: "... V parku ob Grand Palaisu je nekaj
Slika 4: Pariz 1925: Le Corbusier: pogled na paviljon l'Esprit Nouveau. (Vir:
Boesiger, W., Stonorov, O.,1929: Le Corbusier et Pierre Jeanneret
Suvre complete 1910-1929. Les Editions.)
Paris 1925: Le Corbusier: view of the L'Esprit Nouveau pavilion.
manjših, večinoma časnikarskih paviljonov. Najzanimivejši med
njimi stoji popolnoma v ozadju, tik ob veliki palači, in predstavlja,
kako naj bi se gradile moderne hiše, da bi bile bolj zračne. Hiša naj
bi bila organsko zvezana z vrtom, visoka drevesa naj bi rastla kar
skozi verande, v katerih bi bile zato puščene primerno velike
luknje." in nato že nadaljuje z naslednjim paviljonom: "Tik ob
Porte D'honneur je paviljon turistike in požarne brambe ...". Pri
"najzanimivejšem med njimi" gre nedvomno za Le Corbusierov
paviljon l'Esprit Nouveau, čeprav ne omeni ne imena paviljona in
ne njegovega avtorja. Ob površnem branju zato paviljon zlahka
spregledamo. Zelo verjetno je, da je bil takšen tudi Vurnikov
namen. Paviljon je bil takrat zelo provokativen in prav Vurnikove
izbrane besede "najzanimivejši med njimi" kažejo, da si ni upal
zapisati ne imena paviljona in ne avtorja. Sploh je za članek
značilno, da avtorjev posameznih paviljonov ne omenja, z izjemo
Josefa Hoffmanna, arhitekta avstrijskega paviljona. A sledimo
objavljenemu članku! Po urbanistični zasnovi razstave Vurnik
razloži še tloris Grand Palaisa in slike, ki ilustrirajo članek. Nato
pregleda francoske paviljone in paviljone drugih narodov:
danskega, turškega, britanskega, paviljon cerkvene umetnosti, in
še italijanskega, avstrijskega, nizozemskega, poljskega, češkega in
ruskega, ki ga označi za futurističnega: "Rusi! Novejša ruska
umetniška kultura je povsem futuristična - vsaj na razstavi se je
tako predstavila. Kakor je njihova sedanja državna ureditev
popolno nasprotje tradicionalnih državnih uprav, tako se zdi, so
siloma zlomili vso prejšnjo umetniško kulturo in postavili namesto
nje nasprotje. Edina država, ki ima futuristično zgrajen paviljon, je
ruska. Paviljon je sestavljen iz dveh enonadstropnih delov, ki sta v
sredini zvezana po nižjem samo pritličnem prostoru." Največ
prostora posveti paviljonu Kraljevine SHS: "Naš paviljon v vsej
svoji celoti pač spada v okvir razstave; to vsaj v toliko, v kolikor ne
vzbuja neprijetne pozornosti. Manjka mu pa tega, kar imajo vsi
dobri paviljoni - namreč: individualnosti." Nato razloži, zakaj ni v
članku objavljene nobene slike paviljona SHS in nadaljuje:
"Arhitekt našega paviljona je bil ali umetniški popolnoma
Slika 5 Pariz 1925: Le Corbusier: tloris paviljona l'Esprit Nouveau. (Vir:
Boesiger, W., Stonorov, O.,1929: Le Corbusier et Pierre Jeanneret
Suvre complete 1910-1929. Les Editions.)
Paris 1925: Le Corbusier: the L'Esprit Nouveau pavilion - layout.
nedozorel, ali pa je porabil več časa na svojih potih v zvezi s
pripravami za paviljon, kakor z načrti zanj." Govori še o
komentarjih tujih kritikov, razloži tloris paviljona in postavitev
eksponatov v njem. Članek zaključi z neuspehom paviljona
Kraljevine SHS, ki nima ne svoje kulture, in ne umetnikov, ki bi
znali državo in umetnost ustrezno predstaviti, drugi vzrok najde v
za takšno delo nedoraslih umetnikih, ter konča: "... Če bi se bilo pa
naložilo to breme na osebno odgovornost ambicioznega in res
sposobnega umetnika, ki bi se zavedal, da s tem, če doživi narod v
tujini sramoto, tudi on za vedno pade, bi bila stvar brez dvoma
drugačna."
Umetnostni zgodovinar doktor Damjan Prelovšek je v
zborniku o Ivanu Vurniku članek povzel: "Ob omenjeni
heterogenosti okrasja ne smemo prezreti, da se je evropska
arhitektura tedaj še vedno zavzeto ukvarjala z ornamentom. Poleti
1925 si je Vurnik v Parizu ogledal mednarodno razstavo
dekorativne in industrijske umetnosti, kije prišla v zgodovino kot
vrhunec tako imenovanega sloga art deco. Iz njegove ocene v reviji
Dom in svet izvemo, kako sta ga pritegnila predvsem način in
značaj okraševanja. Sovjetski paviljon Konstantina S. Melnikova
je sicer mimogrede pohvalil, vendar ga je označil za izrazit primer
politično pogojenega preloma s tradicijo, medtem ko niti ni opazil
za razvoj moderne arhitektura še odličnejšega Le Corbusierovega
paviljona L'Esprit Nouveau. Razstava ga je potrdila v prepričanju,
da je ljudska umetnost še vedno pravi vir zdravih spodbud v
nasprotju z »onemoglim hrepenenjem zapadne kulture«. Utrdila
mu je tudi spoznanje, kako južnoslovanski narodi s posnemanjem
modernih francoskih in nemških vzorov ne bodo razvili svojega
individualnega likovnega izraza." [Prelovšek, 1994: 70]. Žal se
Vurnikov in Prelovškov citat ne ujemata in ne moremo se strinjati s
Prelovškovo ugotovitvijo, da Vurnik Le Corbusierjevega
paviljona ni opazil. Omenil ga je že povsem na začetku, zelo
verjetno prav zato, dane bi preveč razburil bralcev revije.
Arhitekt Dušan Blaganje, sin enega prvih Vurnikovih
diplomantov, je v istem zborniku zapisal: "... Leta 1925pajebilav
Slika 6: Pariz 1925: K. S. Melnikov: pogled na sovjetski paviljon. (Vir:
Curtis, W.J.R., 1996: Modern Architecture Since 1900. Phaidon,
London, str. 208.)
Paris 1925: K. S. Melnikov: entrance to the Soviet pavilion.
Slika 7: Pariz 1925: K. S. Melnikov: tloris sovjetskega paviljona. (Vir:
Mattie, E., 1998: World's Fairs. Princeton Architectural Press, New
York, str. 143.)
Paris 1925: K. S. Melnikov: the Soviet pavilion - layout.
Parizu razstava dekorativnih umetnosti, ki se jo je udeležil tudi
Vurnik. Zanjo je slovenska pokrajinska vlada dala napraviti večje
število velikih fotografij poslopja Zadružne gospodarske banke v
Ljubljani. Vurnik je bil nad razstavo razočaran, med drugim tudi
zato, ker bi po njegovem mnenju Slovenci, če bi jim bil v okviru
Jugoslovanske sekcije dovoljen obširnejši prispevek, zlasti s
cerkvenimi paramenti lahko pokazali svojo polno enakovrednost
drugim narodom. Hkrati pa naj bi prav pariška razstava pomenila
tudi preobrat v njegovem ustvarjanju, saj naj bi ga prav njen ogled
dokončno odvrnil od arhitekturnega dekorativizma, ki se je
izčrpal, in ga spodbudil k preusmeritvi v funkcionalizem."
[Blaganje, 1994:25].
Ivan Vurnik fotografij svoje arhitekture v članku ne omenja,
omeni pajih kasneje, v disertaciji in javnem predavanju na Dunaju,
leta 1957: "... Moje takratno delo (leta 1911, op. L.S.) ni kazalo
posebne različnosti od dela mojih kolegov, ki so delali na enakem
programu. Pri obravnavanju fasade pa se je jasno pokazalo
nagnjenje k romantiki. Moja fasada je bila prav dekorativno
dojemljiva. Tej smeri sem ostal zvest tudi pozneje pri mojem
samostojnem delu še nekaj let po pariški svetovni razstavi (1925),
kjer so bila razstavljena tudi moja dela. V istem času lahko
ugotovimo analogno ustvarjanje v arhitekturi tudi pri drugih
narodih Evrope. Vsepovsod se je iskala narodna arhitektura. Stil
stvarnosti - z drugo besedo: današnja funkcionalnost pa je
pognala svoje trdnejše korenine šele po omenjeni razstavi. Prvič v
spoznanju, da narodi Evrope niso več sposobni v dekorativni
umetnosti učinkovati elementarno, drugič zaradi realistično
mislečega našega časa, ki romantiko zavrača kot nekaj
nezdravega. Ze v začetku 19. stoletja so bili najboljši našega časa
mnenja, da pomeni klasično nekaj zdravega, romantično pa nekaj
bolnega. Kakor to danes razumemo." [Vurnik, 1994: 124].
Zanimivo je, da v prvotnem članku nikjer ne omeni svojih del, ki
naj bi bila razstavljena v Parizu, čeprav zelo natančno opisuje vse
razstavljene predmete iz kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Janko Omahen: Izpoved. Arhitekt, Janko Omahen,
Plečnikov učenec in Vurnikov diplomant, pripoveduje v knjigi
Izpoved [Omahen, 1976: 221-236, 254-261], da je profesor
Plečnik sprejel povabilo študentov ljubljanske šole za arhitekturo,
da skupaj obiščejo razstavo v Parizu, kasneje pa je sodelovanje
odpovedal in s študenti je odšel samo njegov prvi asistent France
Tomažič: "Popoldne smo si šli nazadnje ogledat to razstavo
dekorativne umetnosti, kar je bil naš poglavitni namen. ... Bilo je
veliko nezanimivega. Ce danes po toliko letih ocenjujem to
razstavo in si pri tem pomagam z ilustriranimi dokumentarnimi
tiski, moram ugotoviti, da je bila najbolj napredna in obenem
najbolj zaostala, mogoče konservativna prav Francija,
prirediteljica te razstave. Na eni strani Le Corbusier s svojim
l'Esprit Nouveau, na drugi strani pa uradna osladna francoska
secesija, garnirana z neoklasicističnimi elementi, podana skrajno
rafinirano, rekel bi, kar parfimirano. Prav nič ni čudno, da se je
vnel srdit dialog med obema skrajnostima in da so sledile dolge in
žolčne polemike v umetniško strokovnem tisku. ... Pri vseh teh
(francoskih) paviljonih je prevladovala njihova izrazita secesija.
Izjema so bili nekateri kolonialni paviljoni. Druge države so po
tradiciji tudi v arhitekturi govorile svoj jezik. Edino izjemo je
nakazoval sovjetski paviljon, delo Melnikova, ki je izpovedal
konstruktivistično miselnost, podano v velikopotezni enostavnosti.
Najbolj nas je prevzela oprema in ureditev razstave. Dva elementa,
voda in svetloba sta dosegla za nas, ki ju v tej vlogi nismo poznali,
tako očarljive učinke, da smo opazovali mogočne vodomete,
osvetljene s spreminjajočimi se barvami, kakor da bi padali v
hipnotično zamaknjenost. Voda, ki se neprestano giblje, lomi v
svoji notranjosti svetlobo v pravi ples gibanja in nemira.
Notranjost paviljonov je kazala umetno obrt posameznih dežel na
najvišji stopnji razvitosti. Les, steklo,porcelan, keramika, vse vrste
kovin od železa do zlata, tkanine, usnje, papir, ves ta materialje bil
pokazan in obdelan v najrazličnejših tehnikah. Vsega je bilo toliko,
da smo se skorajpreobjedli najboljšega. Toda prepričanje, da nas
čaka tam nekaj, kar bo zasenčilo vse dosedanje, nas je gnalo
naprej. Hodili smo od paviljona do paviljona, telesno utrujeni in
duševno zbiti, da smo postajali počasi slepi in brezbrižni za vse to
razstavljeno lepoto. Kje vraga je tisti paviljon, ki nas bo spet
obudil k vedrosti in nas pripravil k zbranosti? Nihče ni spregovoril
imena Corbusier, in vendar smo vsi vedeli čisto natanko, da iščemo
samo še njega in njegovo veliko besedo. Naposled: Club del
Architectes. Zdramilo nas je že samo ime, da smo se kar pognali v
paviljon. Veliki panoji in mogočne fotografske povečave njegovih
vil nekje v predmestju Pariza so nas hrupno sprejeli. Razkropili
smo se k vitrinam in pultom in vsakdo je zase občudoval
razstavljene načrte. Kar je bilo razstavljeno, nas ni spravilo v
začudenje, čeprav je bilo vse prikazano z velikim poznavanjem
razstavljene tehnike in propagande. Bolj smo začudeni nad tem,
česar nismo našli in videli. Kaj smo pravzaprav iskali, kaj
pričakovali? Prav gotovo revolucionaren poseg v razvoj sodobne
arhitekture in dokončen obračun z veljavnim stanjem. Verovali
smo v pomembna odkritja na novih izhodiščih. Iskali smo nove
oblikovne zametke, novo tehniko, novo estetiko, skratka, nekaj
velikega, pomembnega, nekaj nadvse veličastnega. Vendar tega
nismo odkrili. ... Temna senca razočaranja je pogasila veliko željo
in prekrila mogočno pričakovanje." [Omahen, 1976:258-261].
Besedilo Janka Omahna ni popolnoma jasno, vsaj kar zadeva
Le Curbusiera. Na začetku odlomka pravilno omenja Le
Corbusierov paviljon, toda samo z vidika časa, ko je pisal knjigo
(izdanaleta 1976). Nato pa v nadaljevanju po spominih zapiše ime
Club del Architectes, ki ga ne najdemo v nobenem razstavnem
katalogu. Vfrancoski sekciji je obstajal le manjši paviljon Club des
Architectes Diplomes (par le gouvernement), ki ga je načrtoval
arhitekt Tournon in je bil bogato dekoriran s keramiko ter nikakor
ne spominja na kaj modernega. Ce privzamemo, da se je Omahen
zmotil le pri imenu in so študenti odkrili pravi Le Corbusierov
paviljon, ki ga vsi poznamo z imenom L'Esprit Nouveau, pamotijo
opisi postavljene razstave: "... veliki panoji in mogočne
fotografske povečave njegovih vil nekje v predmestju Pariza so nas
hrupno sprejeli. Razkropili smo se k vitrinam in pultom in vsakdo je
zase občudoval razstavljene načrte. ." Ce prelistamo knjigo o
zbranem delu Le Corbusier et Pierre Jeanneret &uvre complete
1910-1929, ki stajo napisala Boesiger in Stonorov [Boesiger,
Stonorov, 1929: 92-121] ter je izšla že leta 1929, ugotovimo, daje
paviljonu posvečenih kar trideset strani. Knjiga je bogato
ilustrirana in prikazuje tudi fotografije razstavnih površin
omenjenega paviljona. A nikjer ni videti ne "vitrin" in ne "pultov",
kjer bi lahko občudovali "fotografske povečave". Vse ostale
obiskovalce so presenetile velike perspektivne risbe, a ne
"njegovih vil nekje v predmestju Pariza", temveč študije
večmilijonske prezidave samega centra Pariza, ki je v strokovni
literaturi imenovana "Plan Voisin".
Vpliv razstave in z njim stila art deco je bil neznanski. Ne samo
v Parizu in Evropi, predvsem v Ameriki se je čutil še vsaj dvajset
let, od oblikovanja tkanin, plakatov in pohištva do dveh najvišjih
newyorkških nebotičnikov, Chrysler Building in Empire State
Building. Za slog so značilni stilizirani vzorci geometrijskih,
predvsem kubističnih, oblik. V začetnem obdobju so prevladovale
izrazito močne in žive barve, ki so se kasneje umirile.
Kot novost so na razstavi prikazali pohištvo iz vezanega lesa
in hišo, imenovano "stroj za bivanje". Sprejeti sta bili ali s
popolnim navdušenjem ali pa z zavrnitvijo. Razstava je bila torej
mešanica klasične stabilnosti in dinamičnih novosti, razstavljeni
izdelki so bili po značaju sicer vsi umetniški unikati, a nekateri že
z modernimi težnjami [Weston, 1996: 108-113]. Francija pa se je
zopet odločila za kompromis med tradicijo in avantgardo
[Tafuri/Dal Co, 1979:233] in predstavila oboje.
Viri in literatura
Blaganje, D., 1994: Ivan Vurnik, arhitekt. posebna izdaja arhitektov bilten -
zbornik: Ivan Vurnik 1884 -1971 slovenski arhitekt 119/124:25.
Boesiger, W., Stonorov, O.,1929: Le Corbusier et Pierre Jeanneret Ouvre
complete 1910-1929. Les Editions d'Architectur (Artemis), Zurich.
Curtis, W.J.R., 1996: Modern Architecture Since 1900. Phaidon, London.
Findling, J.E., Pelle, K.D., 1990: Historical Dictionary of World's Fairs and
Expositions, 1851 - 1988. Greenwood Press, Westport.
Friebe, W.: 1983: Architektur der Weltausstellungen. Kohlhammer, Stuttgart.
Le Curbusier, 1987a: The City of Tomorrow. The Architectural Press, London.
MacKeith, P.B., Smeds, K., 1993: The Finland Pavillons / Finland at the
universal expositions 1900 - 1992. Kustannus Oy City, Helsinki.
Mattie, E., 1998: World's Fairs. Princeton Architectural Press, New York.
Omahen, J., 1976: Izpoved. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Prelovšek D., 1994: O dekorativnosti zgodnje Vurnikove arhitekture. posebna
izdaja arhitektov bilten - zbornik: Ivan Vurnik 1884 - 1971 slovenski
arhitekt 119/124: 70.
Puente, M., 2000: 100 anos pabellones de exposition /100 Years Exhibition
Pavilions. Editorial Gustavo Gili, Barcelona.
Schildt, G., 1986: Alvar Aalto: The Decisive Years. Rizzoli International
Publications, New York.
Starr, F.S., 1981: Melnikov: Solo Architect in a Mass Society. Princeton
University Press, Princeton.
Tafuri, M., Dal Co, F., 1979: Architettura Contemporanea. Rizzoli, Milano.
Valchärovä, V., 2000: Jaroslav Polivka. Architekt 5/2000
Vurnik, I., 1925: Razstava dekorativnih umetnosti in modernih industrij 1925 v
Parizu. Dom in svet 7, 1.11. 1925: 243-250.
Vurnik, I., 1994: O bistvu arhitekture. posebna izdaja arhitektov bilten -
zbornik: Ivan Vurnik 1884 - 1971 slovenski arhitekt 119/124: 124.
Weston, R., 1996: Modernism. Phaidon, London.
http://charon.sfsu.edupublications.html, maj 2003
http://netrover.com/~berta/pagexpo.html, november 2003
asist Lara Slivnik
prof dr Jože Kušar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
lara.slivnik@arh.uni-lj.si
Martina Zbašnik-Senegačnik. Janez Kresal
SISTEMATIKA FASADNIH OBLOG
Systematic of Fagade Cladding
2oo4/1
AR
UDK 692.23
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 25.3.2004
izvleček
Fasadna obloga ima pomembno funkcijo v sestavu fasadnega ovoja. V prvi vrsti
ščiti zunanjo steno zgradbe pred vplivi zunanjega okolja, saj prevzema
temperaturne obremenitve, ščiti spodnje plasti pred vetrom, neugodnim
vremenom, požarom ipd. Da lahko opravlja te varovalne funkcije, mora imeti
dobro mehansko trdnost, odpornost na temperaturne spremembe, dobro
sprijemljivost s podlago, kadar obloga tesno nalega na steno itd. Poleg varovalne
funkcije ima fasadna obloga tudi močno oblikovalsko noto, k čemur doprinašajo
vrsta gradiva, oblika elementov fasadne obloge, tekstura, barva pa tudi način
pritrjevanja na fasadno steno. V članku so fasadne obloge sistemizirane v osnovne
skupine po gradivih, predstavljene so različne izvedbe, njihove tehnične
karakteristike, lastnosti posameznih sistemov, možnost uporabe in referenčni
objekti.
abstract
The fagade cladding performs a significant function in the composition of the
fagade cover. First of all it protects a building's outer wall from external
environmental effects, since it contains temperature burdens and protects lower
layersfrom wind, bad weather, fire etc. To perform these protectivefunctions it has
to have good mechanical robustness, resistance to temperature changes and good
adhesiveness to the structure, when it lies tightly against the wall, etc. Besides
such protective function, the fagade cover also has strong design implications,
which are given by type of material, form offagade cladding elements, texture,
colour, but also method of fastening to the carrying wall. In the article fagade
cladding is systemised into basic groups of materials; also shown are different
methods of fastening, their technical characteristics, properties of various
systems, possibilities for use and reference buildings.
ključne besede:
fasadna obloga, sistematika fasadnih oblog, obloge, prevleke
key words:
fagade, systematic offagade cladding, cladding, covers
Fasadna oblogaje zunanjaplast fasadnega ovoja, ki ščiti steno
pred vplivi iz okolja. Izbira fasadne obloge je pogojena z
upoštevanjem številnih kriterijev, hierarhija med njimi pa ni
vedno vnaprej določena. Fasadna obloga ima vsaj dve osnovni
funkciji: varovalno in estetsko [Schittig, 1998:9]. V prvi vrsti
obloga prevzame mehanske in temperaturne obremenitve, ščiti
spodnje plasti pred vetrom in požarom, neugodnim vremenom
ipd. Zaradi tega mora imeti dobro mehansko trdnost, sposobnost
prenašanja temperaturnih raztezkov, biti mora paroprepustna.
Zahteve do fasadne obloge so odvisne od vrste fasadnega
ovoja. Obloga, ki sestavlja neprezračevane [Zbašnik-
Senegačnik, Kresal, 2004:9] fasadne sisteme, mora biti
paroprepustna, da morebitna vlaga iz toplotne izolacije lahko
izhaja na prosto. Taka oblogaje v kombinaciji z zunanjo toplotno
izolacijo izpostavljena zelo visokim termičnim obremenitvam.
Fasadna obloga prezračevane [ibidem, 12] stene je lahko
paroneprepustna, ker vlago, ki prodira od znotraj, prestreže zrak v
prezračevalni plasti injo odvede.
Pritrditev fasadne obloge na steno je lahko vidna ali nevidna.
Nevidni spoji se izvajajo s specialnimi sidri, nevidnimi
sponkami, točkovnimi držali z vijaki na zadnji strani obložnih
elementov ter z lepljenjem fasadne obloge na trdni sloj fasade ali
podkonstrukcijo. Lepljenje fasadne obloge je možno le pri nižjih
objektih. Pri vidnih pritrditvah fasadno oblogo pritrjujemo s
posebnimi sponkami ali vijaki, vidnimi tudi na zunanji strani.
Fasadne obloge uvrščamo v dve osnovni skupini: prevleke,
kamor spada obširna skupina ometov in obloge, ki obsegajo vse
ostale fasadne obloge (kovinske, lesene, steklene, kamnite,
opečne in keramične obloge ter obloge iz mineralnih kompozitov
in umetnih snovi).
Ometi
V skupino prevlek spadajo različni ometi [Kresal, Zbašnik-
Senegačnik, 2002: 10]. To so kompozitna gradiva, sestavljena iz
različnih veziv, mineralnih polnil in vode. Odločilne lastnosti
dobi omet od vrste veziva, zato se tudi poimenovanje ometa
nanaša na vezivo.
-	Apneni ometi so najstarejši ometi in vsebujejo zračno in/ali
hidravlično apno. So dobro paroprepustni in imajo dobro
sposobnost vpijanja vlage (na ta način ščitijo toplotno
izolacijo pred navlaženjem), so pa manj vodoodbojni. Apneni
ometi so bolj občutljivi od ostalih vrst.
-	Cementni ometi vsebujejo hidravlično vezivo cement, zato
so trdni, odporni proti vlagi in zmrzali ter dobro tesnijo.
Primerni so za podstavke zidu in površine, kjer je stalno
prisotna vlaga.
-	Apneno-cementni ometi združujejo prednosti apnenih in
cementnih ometov, primerni pa so za površine, ki so
izpostavljene vlagi.
-	Silikonski ometi vsebujejo silikonsko smolo. So hidrofobni
in zato primerni za nanos na senčnih fasadnih površinah, kjer
se nabirajo alge in mah. Uporabljajo se predvsem za sanacije
starih vlažnih objektov.
-	Silikatni ometi s kalijevim vodnim steklom kot vezivom
imajo zaradi mrežaste strukture podobno sposobnost
raztezanja kot mineralna podlaga. So dobro paroprepustni in
primerni tudi za zaščito spomeniško varovanih objektov.
Njihova dobra lastnost je, da so primerni za različne podlage,
široka pa je tudi barvna paleta.
-	Silikonsko-silikatni ometi imajo dve vezivi: silikonsko
smolo in kalijevo vodno steklo. Ometi vključujejo lastnosti
obeh veziv: zaradi vsebovanega silikonskega veziva imajo
odlično vodoodbojnost, zaradi silikatnega pa dobro
sprijemljivost s podlago inpestro barvno paleto.
t
Slika 1: Silikonsko-silikatni omet. (Vir: Röfix)
Silicone - silicate plaster.
-	Akrilni ometi na osnovi umetnih smol vsebujejo akrilat, ki
tvori na površini obstojen film. So elastični, vodotesni,
odporni proti vplivom okolja, prijemajo se skoraj na vse vrste
podlag.
Ometi so primerni za razne vrste podlag: iz opeke, betona,
armiranega betona, plinobetona, lahkih gradbenih plošč iz lesne
volne in nekaterih vrst toplotnih izolacij. Nanašajo se v različnih
debelinah. Tankoslojni ometi (3-5 mm) so primerni za nanos na
zelo gladke podlage. Navadni enoslojni ometi imajo debelino
najmanj 10 mm. Ce se ometu doda kroglice ekspandiranega
polistirena (v tem primeru je omet uvrščen v razred slabo
gorljivih materialov) ali perlita (razred negorljivih materialov)
nastane toplotnoizolacijski omet, ki ima izboljšane
toplotnoizolativne karakteristike (X < 0,20 W/(mK)). Z različno
zrnatostjo polnil in tehnik nanašanja nastanejo različne strukture
finalne površine: zaribani omet, glajeni omet, brizgani omet,
valjčkani omet, strugani omet.
Kovinske obloge
Kovine oziroma njihove zlitine so obstojne, vodoneprepustne
in trdne, zato se rabijo v tankih rezinah, ki so pogosto zaradi
togosti profilirane. Takšne obloge so zato lahke in imajo ceneno
podkonstrukcijo. Uporabljajo se za finaliziranje prezračevanih
fasad. Pritrjujejo se na kovinsko ali leseno podkonstrukcijo
(redko na betonsko). Pritrdilni spoji so vidni ali nevidni. Na voljo
so zelo različne površinske obdelave (naravna barva kovine,
patina, pokrivne barve, emajli, eloksacija, različne reliefne
obdelave). Seznam kovin in zlitin, ki so primerne za fasadne
obloge, ni velik, vendar se povečuje (jeklo, aluminij, baker, cink,
titan). Kovinske obloge [Zanchi, 2003:101] nastopajo večinoma
v standardiziranih oblikah (pločevine, vlite plošče, kovinske
mreže, korten, lahke gradbene plošče).
Pločevine različnih debelin (ravne, profilirane idr.) so:
-	Bakrena pločevina v obliki plošč ali trakov z različnimi
površinskimi obdelavami: v klasični naravni barvi brez
dodatnih nanosov, enostransko zeleno patinirana, z zaščitno
plastjo temnega oksida ali z obojestransko pocinkano
površino.
-	Alu pločevina so ravne ali profilirane plošče iz eloksiranega
in barvanega aluminija (debelina 0,7 mm).
Slika 2: Obloga iz titana. (Vir: LeCuyer, A.:
Verlag, Basel, 2003)
Titanium cladding.
Steel and Beyond. Birkhäuser
Jeklena pločevina so ravne ali profilirane plošče iz jekla
(debelina 0,6 mm), obojestransko pocinkane ali barvane.
Cinkova pločevina je iz čistega cinka, z neznatnim deležem
bakra in titana. Izdeluje se v obliki trakov ali plošč. Zaradi
nevarnosti upogibanja imajo elementi omejeno širino (največ
50 cm). Vgrajujejo se na podkonstrukcijo iz lesa ali kovine, v
danih primerih tudi na posebne plošče, ki onemogočajo
upogibanje. Plošče so med seboj stikovane z zgibi (žlebiči).
Površina je predhodno izpostavljena umetnemu staranju, da
dobi naravno in obstojno patino.
Titanova pločevina je obstojna obloga iz titana, zaščitena z
naravno patino.
Alucobond so lahke plošče iz dveh tankih plasti aluminija in
jedra iz umetne mase. Plošče imajo gladko površino, so
vremensko obstojne, fleksibilne, vendar še stabilne. Primerne
so za prezračevane fasade.
Vlite plošče so plošče iz litega aluminija (alcast).
Kovinske mreže [ibidem: 102] so tkane mreže in tkanine iz
kovinskih žic iz nerjavečega jekla, galvansko zaščitenega
železa, brona, bakra, titana, jeklene pločevine, niklja ali
aluminija. Mreže in tkanine različnih debelin in gostot se
vgrajujejo na posebno podkonstrukcijo. Služijo kot obloga ali
sončna zaščita, saj so izreden filter in regulator dnevne
svetlobe.
Korten (cor-ten) je gradivo iz nizko legiranega rjavnega
jekla, pri katerem se na površini pod vplivom atmosferilij
naredi oksidna kožica, ki zavira (običajno) intenzivno
korozijo. Površina je lahko barvana ali nebarvana, galvansko
zaščitena (patinirana) ali nezaščitena.
Lahke gradbene plošče (sendvičpaneli) [ibidem: 102] so
plošče iz dveh profiliranih pločevin (obojestransko plitvo
profilirana, pocinkana ali obarvana jeklena pločevina ali
obarvana aluminijasta pločevina) ter vmesnega,
toplotnoizolativnega sloja (obrizg iz poliuretanske pene).
Debelina plošč je odvisna od debeline vmesnega sloja (od 30 -
200 mm). Lahke gradbene plošče služijo kot fasadna obloga
toplotnoizoliranih sten. Ce imajo zadostno plast toplotne
izolacije, se lahko uporabljajo kot samostojna (samonosna)
enoplastna stena, ki ima hkrati statične in toplotnoizolativne
funkcije.
Slika 3: Obloga iz površinsko neobdelanega macesnovega lesa. (Vir: Riko-
hiše)
Cladding of larch timber with untreated surface.
Lesene obloge
Les je gradivo, ki ne služi le v konstrukcijske namene, temveč
je uporaben tudi za različne vrste oblog. Ima številne ugodne
lastnosti: ne vsebuje strupenih snovi, je elastičen, diha in regulira
vlago, nima elektrostatičnih površin, ne zahteva veliko vgradne
energije in v celotnem življenjskem ciklusu ne obremenjuje
okolja; je v psihologični harmoniji s človekom in nasploh velja za
najbolj zdravo gradivo. Lesene obloge so lahko iz masivnega lesa
ali lesnih polizdelkov.
a) Obloge iz masivnega lesa [Baus, 2002] so letve različnih
dimenzij in profilov ter skodle. Les je organsko gradivo, ki ga
napadajo različni lesni škodljivci. Poleg tega je kot fasadna
obloga izpostavljen atmosferilijam in tudi zato manj obstojen.
Izbira masivnega lesa za fasadno oblogo je zato pogojena z izbiro
ustrezne zaščite [Kresal, Zbašnik-Senegačnik, 2002:6-8]:
-	Zaščita s pigmentiranimi premazi - na trgu so številna
sredstva za površinsko zaščito lesa, ki preprečujejo
propadanje lesa ali poškodbe zaradi zunanjih dejavnikov
(atmosferilije, škodljivci). Ta sredstva naredijo na površini
lesa bolj ali manj debel film. Kemični preparati so pogosto
zelo škodljivi za okolje in človeka, zato se njihova uporaba
priporoča le v primerih, ko ni učinkovitejšega načina za
zaščito lesa.
-	Globinska zaščita [Härig, 1990:458] - s pomočjo različnih
sredstev za površinsko zaščito in/ali postopkov obdelave
(toplotna obdelava, impregnacija pod povečanim tlakom) se
les lahko zaščiti tudi v globino, kar nudi dolgotrajnejšo
odpornost proti zunanjim dejavnikom.
-	Naravno zaščito lesa določajo čas sečnje, izbira vrste lesa in
pravilno raščenega drevesa [König, 1959:260]. Nekatere
vrste lesa so zaradi svoje sestave še posebej obstojne
(macesen in nekatere eksotične vrste kot npr. teak, iroko idr.).
Na površini ustvarijo naravno srebrnosivo patino, ki ščiti les
pred trohnenjem, zato dodatna kemična zaščita ni potrebna.
-	Konstrukcijska zaščita lesa - s primerno konstrukcijo in
obliko elementov obloge je mogoče zagotoviti hiter odvod
padavinske vode s fasadnih elementov in preprečiti stalen stik
z vlago.
-	Površinska zaščita lesa - naravna in sintetična sredstva, ki
ščitijo oblogo pred zunanjimi vplivi in škodljivci vseh vrst.
Slika 4: Prozorno steklo kot zaščita dekorativne podlage. (Foto: Viki Žigon)
Translucent glass cladding as protection for decorative cladding.
b) Obloge iz lesnih polizdelkov [Härig, 1990:446] so
impregnirane vodoodbojne iverne plošče, vezane plošče,
vlaknene plošče itd.
Masivni les je naravno gradivo, ki tudi po vgradnji deluje (se
krči, razteza, zvija, poka itn.). Zaradi tega se s pomočjo
(največkrat) kemičnih postopkov predela v polizdelke. Iz tankih
letvic, plošč in trakov furnirjev, lesnih iveri ali vlaken ter
ustreznih lepil, impregnacijskih in zaščitnih sredstev itd. izdelajo
plošče različnih debelin in velikosti, ki v veliki meri ohranjajo
naravne pozitivne lastnosti lesa, vendar ne delujejo, kar olajša
vgradnjo in predvsem vzdrževanje. Od deleža dodanih substanc
je odvisno, ali so plošče še naravno gradivo ali jih moramo uvrstiti
že med umetna sintetična gradiva. Pogoj za uporabo na fasadni
oblogi je obstojnost v vodi, kije odvisna od kvalitete lepila.
Steklene obloge
Steklo je zelo obstojno v (agresivni) atmosferi, je gladko in
trdno ter zato zelo primerno za fasadne obloge [Schittig,
1998:61]. Zaradi navedenih lastnosti je njegova uporaba na fasadi
upravičena tudi takrat, ko ne izrabimo njegove prozornosti ali
prosojnosti. Steklene fasadne obloge so komponirane po potrebi
tako, da so uporabljene različne vrste stekel [Behling, 1999:32,
135, 144] - toplotnoizolativna, zvočnoizolativna in pametna
stekla (npr. z vgrajenimi fotovoltaičnimi moduli), kaljena stekla,
kot steklena obloga na steni s prosojno toplotno izolacijo ali kot
zaščita dekorativne podlage. Steklene fasadne obloge so
primerne zaprezračevane inneprezračevane fasadne sisteme.
Obloge iz naravnega kamna
Kamenje bil v zgodovini eno najbolj trajnih in trdnih gradiv.
Zaradi tega in zaradi likovne atraktivnosti je bil pomemben
sooblikovalec arhitekture. V današnji agresivni atmosferi
številne kamnine (zlasti karbonatnega značaja) ne zdržijo več,
zato se je izbor skrčil na tiste, ki so obstojne in se dobro starajo.
Klasično oblaganje s kamnitimi ploščami je bilo kontaktno - z
malto in kovinskimi sidri. Danes se tako oblaga le še s ploščami
manjših dimenzij in manjše objekte. Večje obložne plošče se
pritrjuje na kovinsko podkonstrukcijo z vidnimi ali nevidnimi
pritrditvami. Kamnite obloge se večinoma uporabljajo v treh
različnih oblikah [Härig, 1990:20]:
SISTEMATIKA FASADNIH OBLOG
-	obložne plošče različnih debelin in dimenzij (najtanjše plošče
so danes debele najmanj 8-10 mm, običajna debelina je 2-3
cm);
-	masivni (samonosni) bloki [Hebgen, Heck, 1977:148] iz
naravnega kamna so večjih debelin in zato težji; večinoma se
uporabljajo za zaščito fasade na izpostavljenih mestih (npr.
podstavki zidu ipd.);
-	mozaiki iz različnih kosov manjših dimenzij. Različne
površinske obdelave dobijo plošče iz naravanega kamna že v
delavnici (reliefne površine, kot so bunjasta, špičena,
štokana, praskana, nabrazdana, klesana, nazobčana, žagana,
žlebljena, nasekana, brušena, zaglajena, polirana, peskana,
žgana, jedkana) [Kresal, Zbašnik-Senegačnik, 2002:3].
Opečne in keramične obloge
Obloge iz opečnih gradiv in keramike [Kresal, 2002:68] se v
prvi vrsti razlikujejo po poroznosti in kvaliteti površine:
-	Vidna opeka je primerna za prezračevane in neprezračevane
fasade.
-	Keramične plošče so različnih dimenzij ter površinskih
struktur.
-	Terakota so neglazirane plošče različnih dimenzij in oblik.
-	Klinkerji [Materia, 2003:105] so opečni izdelki z veliko
prostorninsko maso, majhno poroznostjo in veliko trdnostjo.
Težkotopna glina se v prašnem stanju skupaj z dodatki stisne z
minimalno količino vode in žge do sintranja pri temperaturi
1200-1300 °C.
-	Granitokeramika - plošče, ki so pogosto poimenovane s
komercialnim imenom granito gress. Zgane so pri visoki
temperaturi, pri kateri osteklenijo. Potem jih oblijejo s
keramičnimi granulami, ki se steklasto raztopijo na
razbeljeno biskvitno maso in se trajno spojijo z njo. Nastane
plast glazure, ki je popolnoma neporozna. Plošče se
odlikujejo po izredni odpornosti proti površinski obrabi,
kemikalijam, zmrzovanju, velikim temperaturnim
spremembam, proti vidni in UV-svetlobi in požarni
odpornosti.
-	Keramični mozaiki [Krause, 1969:152] so keramične
ploščice debeline cca 6 mm, različnih dimenzij, glaziranih ali
neglaziranih, v številnih barvnih tonih. Plošče keramičnega
mozaika so lahko izdelane že v tovarni in vgrajene na fasadno
podkonstrukcijo ali pa posamezne ploščice prilepijo na
fasadno podlago.
Obloge iz mineralnih kompozitov
V skupino mineralnih kompozitnih gradiv spadajo gradiva,
sestavljena s pomočjo različnih surovin mineralnega izvora. Kot
vezivo največkrat služi cement. Med mineralne kompozite
spadajo obloge in plošče iz različnih gradiv [Kresal, 2002:116]:
-	Silikatna opeka so v kalupih oblikovani zidaki iz
kremenovega peska, apna in vode. V avtoklavu apno v
nasičeni vodni pari in pod visokim tlakom reagira s površino
zrnc kremenovega peska, tako daje končni proizvod kremen,
ki ga med seboj veže reakcijsko nastalo vezivo - kalcijev
silikat hidrat. Za obarvanje zidakov se masi dodajajo
pigmenti. Silikatno opeko se na nosilni zid pritrjuje z
nerjavečimi sidri.
-	Beton v obliki plošč, ki se lepijo ali pritrdijo na
podkonstrukcijo, in v obliki montažnih panelov z vmesno
toplotno izolacijo. Vidna površina je lahko brušena
(polirana), obdelana s kislino (plast fine malte na površju se
odstrani s kislino), izdelana s pomočjo gladkih opažev itd.
-	Steklobeton je beton, ojačan s steklenimi vlakni, zaradi česar
se mu povečajo udarna, natezna in upogibna trdnost,
odpornost proti abraziji in požarna odpornost. Fasadne plošče
iz steklobetona so vlite in imajo lahko zelo majhno debelino
(cca 1 cm).
-	Penobeton je drobnozrnat beton, v katerega po posebnem
postopku uvedejo posebno peno (zračne mehurčke). Svežo
betonsko maso vlijejo v posebne kalupe, da nastanejo bloki,
kijih kamnoseki razžagajo na plošče poljubnih dimenzij (deb.
cca 4 cm).
-	Polimerno modificirani beton v obliki plošč, ki so
nadgradnja plošč iz penobetona. Izdelane so iz aeriranega
drobnozrnatega betona z dodatkom sintetičnih polimerov in
polipropilenske mikroarmature. Plošče imajo visoko tlačno
trdnost, boljšo upogibno trdnost in zmrzlinsko odpornost od
penobetona. Debele so 3 cm in se pritrjujejo s posebnimi
nerjavnimi sidri; med ploščami in toplotno izolacijo je zračna
plast (prezračevana stena).
SISTEMATIKA FASADNIH OBLOG
Slika 7: Obloga iz barvnega betona. (Foto: Martina Zbašnik-Senegačnik)
Coloured concrete cladding.
-	Vlaknocementne plošče so iz cementnega veziva in
sintetičnih vlaken, obdelane z različnimi barvnimi toni z
vidno ali pokrito strukturo materiala. Lahko so ravne, večjih
ali manjših dimenzij, ali valovite. Namenjene so oblaganju
prezračevanih fasad. Plošče se pritrdijo na kovinsko ali leseno
podkonstrukcijo s pomočjo vijakov, moznikov, zakovic.
Lahko se prekrivajo ali imajo vidno fugo na stikih. Plošče iz
vlaknocementa so negorljive, imajo dolgo življenjsko dobo in
praktično ne zahtevajo vzdrževanja.
-	Umetni kamen je beton z izbranimi sestavinami ali vsaj
izbranim agregatom, ki se običajno brusi, da pride do izraza
barvitost agregata [Krause, 1969:156].
-	Barvni beton je beton na osnovi belega cementa in majhnega
deleža različnih pigmentov, ki ga obarvajo.
-	Prani beton - betonski plošči je na vidni strani dodana plast
cementnega mleka, ki vsebuje drobir iz različnih kamenin.
Velikost zrn je praviloma največ cca 12 mm. Na vidni površini
se pozneje fin beton spere, tako barvni kamni dajo ploščam
določen vzorec [ibidem: 148].
-	Teraco plošče so plošče iz posebnega umetnega kamna - iz
cementa, kamenih zrn in kamene moke raznih barv. Izdeluje
se v treh plasteh; zadnja je posip s kamenim drobirjem, ki se
vtisne v še mehko površino. Po nekaj dneh površino zbrusijo,
operejo in premažejo z lanenim oljem.
Plošče iz mineralnih kompozitov se na fasado pritrdijo s
posebnimi sidri, ki so že vgrajena vanje.
Obloge iz umetnih snovi
Fasadne obloge iz umetnih snovi [Kaltenbach, 2001:454-460]
so organskega izvora, in sicer:
-	akrilno steklo (polimetil metakrilat, imenovan tudi pleksi
steklo).
-	polikarbonat,
-	polivinilklorid,
-	polistiren,
-	nenasičene poliestrske smole.
To so transparentna gradiva, ki jih je mogoče obarvati v številne
barvne tone. Kot obložna gradiva so se uveljavila v šestdesetih in
sedemdesetih letih 20. stol. in dala fasadam svojstven karakter.
Prednost teh oblog je predvsem majhna teža in s tem manjša
Slika 8: Obloga iz prozornih polikarbonatnih plošč. (Foto: Martina Zbašnik-
Senegačnik)
Translucent polycarbonate cladding.
obremenitev konstrukcije, enostavnejša montaža, lažje
pritrjevanje, nizki transportni stroški in velika oblikovalska
svoboda. Obloge v obliki plošč, trakov, lamel ipd. se pritrdijo na
leseno ali kovinsko podkonstrukcijo. Danes se kot fasadne obloge
pogosto uporabljajo tudi polimerni kompoziti [Zanchi, 2003:98-
101], sestavljeni iz anorganskih polnil in veziv iz sintetičnih
polimerov, pri čemer se anorganskim surovinam popolnoma
spremenijo njihove lastnosti. Za fasadne obloge se iz te skupine
najpogosteje uporabljata dve skupini plošč:
Laminati so kompozitne umetne snovi, sestavljene iz
različnih plasti. Osnova za laminate je največkrat slojevita zmes
celuloznih vlaken in umetnih smol, ki je stisnjena pod visokim
tlakom pri temperaturi 150 °C. Plošča, ki nastane, je osnova za
različne površinske obdelave. Plošče so lahko enostransko ali
obojestransko površinsko dekorirane. Taka površina je iz folije,
ki je impregnirana z umetnimi smolami in obdelana v različnih
barvah in vzorcih (barve, nanosi raznih vlaken, kovinski nanosi,
imitacije lesa ali kamna, reliefne površine idr.). Gradivo je
obstojno proti atmosferilijam, svetlobi, ne korodira in ne razpade.
Ni elektrostatično inje odporno proti škodljivcem. Enostavno se
vzdržuje. Možna je tudi nadaljnja obdelava kot npr. krivljenje
(postforming), oblikovanje stikov, utorov, vogalov itd.
Laminatne plošče so primerne za oblaganje prezračevanih fasad.
Plošče se pritrdijo na aluminjasto podkonstrukcijo z vidnimi
zakovicami in vijaki ali z nevidnimi vijaki na spodnji strani
plošče. Plošče se med seboj ne smejo stikati. Laminatne plošče so
ravne, če imajo mehko upogljivo sredico, pa jih je mogoče tudi
poljubno kriviti.
Kerrock je kompozitno gradivo iz anorganskega polnila
(aluminijev hidroksid), polimernega veziva (akrilna smola),
pigmentov (anorganski oksidi in organska barvila) in dodatkov, ki
dajo materialu različne barve in vzorce. Struktura gradiva je po
vsej debelini enaka. Kerrock je odporen proti temperaturnim
spremembam, mikroorganizmom, proti večini kemikalij in se ne
stara. Je topel na dotik, odporen proti udarcem in vročini, ne gori,
ne vpija vode, ni elektrostatičen. Kerrock je neporozen in se
obdeluje kot les z univerzalnim orodjem. Lahko ga žagamo,
brusimo, poliramo in lepimo. Plošče kerrocka se uporabljajo za
oblaganje prezračevanih fasad. Možno je pritrjevanje z
elastičnim lepljenjem na podkonstrukcijo iz T- in L-profilov, s

SISTEMATIKA FASADNIH OBLOG
Prevleke
Ometi
-	apneni ometi
-	cementni ometi
-	apneno-cementni ometi
-	silikonski ometi
-	silikatni ometi
-	silikonsko-silikatni ometi
-	akrilni ometi
Obloge
Kovinske obloge
-	pločevine (bakrena, alu, jeklena,
cinkova, titanova, alucobond)
-	vlite plošče
-	kovinske mreže
-	korten
-	lahke gradbene plošče
Lesene obloge
-	masivni les
-	lesni polizdelki
Steklene obloge
Obloge iz naravnega kamna
-	obložne plošče
-	masivni (samonosni) bloki
-	mozaiki
Opečne in keramične obloge
-	vidna opeka
-	keramične plošče
-	terakota
-	klinkerji
-	granitokeramika
-	keramični mozaiki
Obloge iz mineralnih kompozitov
-	silikatna opeka
-	beton
-	steklobeton
-	penobeton
-	polimerno modificirani beton
-	vlaknocement
-	umetni kamen
-	barvni beton
-	prani beton
-	teraco plošče
Obloge iz umetnih snovi
-	akrilno steklo
-	polikarbonat
-	polivinilklorid
-	polistiren
-	nenasičene poliestrske smole
-	laminati
-	kerrock
pomočjo tipskih profilov s pokrivnimi letvicami oziroma s fugo
ali pa z vpenjanjem s pomočjo nerjavečih oprijemal. Kerrock
fasadne plošče je mogoče tudi termično oblikovati v razne
tridimenzionalne oblike.
Tehnološki razvoj fasadnega ovoja je v zadnjih desetletjih
doživel buren razcvet. Tudi na področju fasadnih oblog se je
pojavila množica novih gradiv, konstrukcij in sistemov, ki
postavljajo nove oblikovalske izzive v različnih smereh. Po eni
strani moda in tehnološki razvoj zahtevata inovativno
oblikovanje iz umetnih gradiv, kjer je poudarek na nenavadnih
barvah in oblikah, po drugi se (tudi) zaradi ekološkega pristopa
zopet vračajo tradicionalna gradiva kot so les, naravni kamen,
opeka. Tretja struja uvaja popolnoma nov pristop - vključevanje
fasadne obloge v energijski koncept zgradbe (pametna stekla,
fotovoltaika, holografski fasadni elementi, pomične lamele...),
kar je svojevrsten fenomen. Današnji arhitekt včasih težko sledi
tehnološkemu razvoju in čedalje težje ohranja pregled nad vsemi
različicami, karpaje pogoj zauspešno arhitekturno oblikovanje.
Viri in leteratura
Baus, U., Siegele, K., 2002: HOLZFASSADEN : KONSTRUKTION,
GESTALTUNG, BEISPIELE. Deutsche Verlags-Anstalt, Stuttgart.
Behling, S., Behling, S., 1999: GLASS - KONSTRUKTION UND
TECHNOLOGIE IN DER ARCHITEKTUR. Prestel, München-London-
New York.
Brezar, V., 2001: FINALIZACIJA IN DETAJLI. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Brookes, A., 1998: CLADDING OF BUILDINGS. 3. izdaja, E & FN Spon,
London.
Compagno, A., 1999: INTELLIGENTE GLASFASSADEN. 4. razširjena
izdaja, Artemis Verlags-AG, Zürich.
Grimm, F., Clemens, R., 1994: HINTERLÜFTETE FASSADEN. Karl Krämer
Verlag, Stuttgart, Zürich.
Härig, S. in sod., 1990: TECHNOLOGIE DER BAUSTOFFE. 9. dopolnjena
izdaja, Verlag C. F. Müller, Karlsruhe.
Hebgen, H., Heck.F., 1977: AUSSENWANDKONSTRUKTIONEN MIT
OPTIMALEM WÄRMESCHUTZ. 2. predelana izdaja, Vieweg Verlag,
Braunschweig.
Kaltenbach, F., 2001: KÜNSTLICHE TRANSPARENZ, Detail, Let 41, Št. 3.
Knaak, U., 1998: KONSTRUKTIVER GLASBAU. Rudolf Müller, Köln-
Braunsfeld.
Krause, C., 1969: AUSSENWANDSYSTEME. Rudolf Müller Verlag, Köln-
Braunsfeld.
Kresal, J., 2002: GRADIVA V ARHITEKTURI. Učbenik za arhitekte,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Kresal, J., Zbašnik-Senegačnik, M., 2002: POVRŠINSKA OBDELAVA
GRADIV V ARHITEKTURI. 3. izdaja, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana.
Pfeifer, G. in sod., 2001: MASONRY CONSTRUCTION MANUAL.
Birkhäuser Edition Detail, München.
Schittig, Ch. in sod., 1998: GLASBAU ATLAS. Birkhäuser Verlag, Basel-
Boston-Berlin.
Schittig, Ch., 2001: GEBÄUDEHÜLLEN. Institut für internationale
Architektur-Dokumentation, München, Birkhäuser Verlag, Basel.
Sattmann, N., 2000: HANDBUCH MATERIAL TECHNOLOGIE. Rat für
Formgebung, Ludwigsburg.
Zanchi, F., 2003.; NEW MATERIALS, Materia, Št. 42.
Zbašnik-Senegačnik, M., Kresal, J., 2004: FASADNI OVOJ, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana.
Zbašnik-Senegačnik, M., Kresal, J., 2001: GLOSAR GRADIV. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Wigginton, M., 2002: INTELLIGENT SKINS. Butterworth-Heinemann,
Oxford, Woburn.
doc dr Martina Zbašnik-Senegačnik
prof dr Janez Kresal
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
martina.zbasnik@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
OCENA POTRESNE OGROŽENOSTI	COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
STANOVANJSKIH STAVB V SLOVENIJI	p 313J004
Assessment of earthquake vulnerability of residential buildings in Slovenia
izvleček
Članek ocenjuje potresno ogroženost stanovanjskih stavb v Sloveniji. Kot
izhodišče so bili uporabljeni podatki zbrani z zadnjim popisom prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanj iz leta 2002, pri čemer ocena ogroženosti izhaja iz
podatkov o letu izgradnje, številu etaž, materialu nosilne konstrukcije in letu
zadnje prenove. V članku je najprej prikazan kratek opis značilnih časovnih
razdobij izgradnje stavb, ki so jih obeleževali zgodovinski dogodki in razvoj
predpisov za potresno varno gradnjo in iz katerih lahko sklepamo na sedanje
stanje in potresno varnost stavbe. V nadaljevanju je prikazana natančna razdelitev
stavb po starosti, materialu in številu etaž za celotni stanovanjski fond Slovenije.
V zaključnem delu so podane ocene o potresni ogroženosti stanovanjskega fonda,
ki so združene v tri razrede: a) verjetno potresno nevarne stavbe; b) verjetno
potresno manj varne stavbe in c) verjetno potresno varne stavbe.
ključne besede:
potresna ogroženost, stanovanjske stavbe, popis prebivalstva 2002
Potresna varnost stavb se praviloma določa na podlagi
podrobnega pregleda načrtov in na podlagi izračunov in analiz za
vsako posamezno stavbo. Načinje seveda zamuden in drag ali
celo neizvedljiv, če gre za oceno potresne ogroženosti stavb za
večja območja ali pa kar za področje celotne Slovenije. Prav to pa
je bil eden od ciljev raziskovalnega projekta z naslovom
"Prenova stanovanjskega fonda Slovenije", ki sta ga financirali
MŠZŠ in MOP v letih 2001-2003 [Zupančič et al, 2003]. Projekt
je med drugim obravnaval analizo stanja, obsega, starosti in
obsega nujnih potreb po prenovi stanovanjskega fonda. Pričujoči
članek podrobneje obravnava le del izsledkov projekta, to je
oceno potreb po prenovi nosilne konstrukcije z vidika potresne
ogroženosti stavb.
Za oceno potresne ogroženosti smo uporabili rezultate
zadnjega popisa prebivalcev, gospodinjstev in stanovanj zbranih
s strani Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2002
[popis, 2002], kije vseboval tudi nekatere podatke o stavbah v
katerih se posamezna stanovanja nahajajo. Na razpolago so bili
podatki kot so leto izgradnje, število etaž, vrsta konstrukcijskega
sistema, uporabljeni material nosilne konstrukcije, leto zadnje
prenove stanovanja, namen uporabe in število stanovanj v stavbi.
Ob razmeroma logični predpostavki, da so pri gradnji stavb
upoštevali takrat veljavne predpise, lahko enostavno primerjamo
zahteve takratnih predpisov s predpisi, ki veljajo danes in iz tega
ocenimo, koliko je stanovanj, ki se nahajajo v "verjetno potresno
nevarnih" stavbah, koliko je stanovanj, ki se nahajajo v "verjetno
potresno manj varnih" stavbah in koliko je grajenih tako. kot to
zahtevajo sodobni predpisi. Dobljena ocena je seveda približna,
saj ni nujno, da so objekti iste višine iz istega materiala in iste
starosti enako potresno ogroženi. (Potresna varnost je odvisna
tudi od tlorisne razporeditve nosilnih elementov, zasnove
konstrukcije, kvalitete izvedbe, detajlov itd.) Že uvodoma je
potrebno poudariti, da lahko za celotni stanovanjski fond
abstract
The article assesses earthquake vulnerability of residential buildings in Slovenia.
Data gathered from the last census of the population, households and housings
was used as the starting point, whereby assessment ofvulnerability was donefrom
data on year ofconstruction, number offloors, materials used for load bearing
structures and year of last renovation. The article starts with a short description of
typical time frames of building construction, marked by historical events and the
development of regulations concerning earthquake resistant construction, from
which we can estimate their present condition and earthquake resistance. In
continuation a detailed categorisation ofbuildings, based on age, material and
number of floors, is presented for the entire housing stock in Slovenia. The
conclusion gives estimates of probable earthquake vulnerability of the housing
stock, which are joined into three classes: a) not earthquake resistant buildings, b)
less earthquake resistant buildings andc) earthquake resistant buildings.
key words:
earthquake vulnerability, residential buildings, census 2002
Slovenije na podlagi podatkov zbranih s popisom podamo le
splošne ocene o potrebah po prenovi nosilnih konstrukcij stavb iz
različnega materiala. Točnejše ocene je mogoče dobiti le s
podrobnejšo raziskavo stanja posameznih stavb ali pa morda z
raziskavo posameznih manjših območij in njeno posplošitev na
celotno Slovenijo.
Vse tabele in slike podajajo stanovanjsko površino v m2
(izraženo kot % celotne kvadature stanovanjskega fonda), saj
menimo, da je ta podatek za oceno cene prenove relevantnejši kot
pa podatek o številu stanovanj ali številu stavb. V popisu je zajeta
stanovanjska površina v različnih tipih stanovanjskih stavb
(skupaj 58,031,187 m2). Stavbe so razdeljene po posameznih
območjih pa tudi na mestna (48.4%) in nemestna (51.6%)
območja. V prikazanih rezultatih so zaradi velikega obsega
podatkov stanovanjske površine v različnih tipih stavb in po
različnih območjih med seboj kar seštete po vseh območjih,
prikazi veljajo torej za celotno Slovenijo skupaj.
Pretežno uporabljeni material in starost stanovanjskih stavb
v Sloveniji
Stavbe glede na tip materiala izgradnje delimo na:
-	Opečne konstrukcije (z ali brez AB vezi);
-	Betonske konstrukcije (armirano betonske konstrukcije,
konstrukcije iz betonskih zidakov, montažne betonske
konstrukcije ipd.);
-	Kombinirane konstrukcije (npr. opečne konstrukcije s
kamnitimi pritličnimi etažami, armirano betonski okviri z
opečnimi polnili, konstrukcije kot kombinacija jekla in betona
ipd.).
-	Kamnite in lesene konstrukcije (te so v okviru obstoječega
stanovanjskega fonda zastopane v manjši meri) in
-	Ostale konstrukcije.
Delitev površine stanovanjskega fonda za celotno Slovenijo
glede na material nosilne konstrukcije je prikazana na sliki 1.
Starost stanovanjskega fonda je prikazana na sliki 2.
1* Ifc
Slika 1: Stanovanjska površina glede na material nosilne konstrukcije.
Residential area depending on material of load bearing structure.
n
E
■i
Slika 1: Stanovanjska površina glede na starost. (100%=58,031,187 m2).
Residential area depending on the building's age.
Vidimo lahko (slika 1), daje več od polovice stanovanjskih
stavb (58%) zgrajenih iz opeke. Sledijo betonske in mešane
konstrukcije (oboje 16 %), ostali materiali so zastopani v manjši
meri. Zanimiv je podatek, daje slaba polovica stavb (cca. 45%)
starejših od 30 let (slika 2).
Značilna časovna razdobja izgradnje stavb
Z gradbeno-konstrukcijskega vidika je najpomembnejša
prenova nosilne konstrukcije. Poleg morebitnih potreb po
sanaciji nosilnih konstrukcij stavb zaradi neenakomernega
posedanja ali drugih poškodb, ki so posledica vertikalnih
obremenitev, je izjemno pomemben vidik potresne varnosti
objekta. Razvoj predpisov za potresno varno gradnjo je bil
postopen, po vsakem močnejšem potresu pa so se pravila za
protipotresno gradnjo dodatno razširila in zaostrila. Prvi predpisi,
ki so sploh vključevali potresno obtežbo kot poseben obtežni
primer, so bili Privremeni tehnički propisi (PTP), ki so bili
sprejeti leta 1948 v SFRJ. O potresni varnosti zgradb lahko torej
grobo sodimo tudi po letu njihove izgradnje (v kombinaciji s
podatkom o vrsti konstrukcijskega sistema, materialu in številu
etaž). Ob pregledu zahtev predpisov o potresno varni gradnji, ki
so se uporabljali na področju Slovenije v zadnjih 100 letih, lahko
definiramo različna časovna razdobja izgradnje stavb, ki se
razlikujejo glede na takrat veljavne predpise [Bubnov, 1996]. Na
ta način lahko ocenimo delež stanovanjskih površin v stavbah, ki
so potresno varne, potresno manj varne ali celo potresno
ogrožene. Glede na zgodovinske mejnike in datume sprejema
posameznih predpisov o potresnovarni gradnji, smo izbrali
naslednja značilna obdobja izgradnje stavb:
Pred 1894 (obdobje pred ljubljanskim potresom leta 1995).
Pravila potresno varne gradnje so se upoštevala pretežno
izkustveno, kot na primer z omejitvijo višine stavb,
povečevanjem debeline zidov v spodnjih etažah, znižanjem
težišča stavbe ipd. Nekaterim takšnim stavbam se obdobje
življenjske dobe konstrukcije morda že izteka. V takšnih
primerih je potrebna njihova celovita prenova ali pa odstranitev.
Nekatere takšne stavbe so pod spomeniškim varstvom in so zato
potrebne posebne obravnave.
Od 1895 do 1945 (obdobje pred in med 1. in 2. svetovno
vojno). Gradnja je potekala po takrat veljavnih avstrijskih
gradbenih predpisih, ki so določali debelino opečnih zidov v
posameznih etažah stavbe, širino medokenskih sklopov, izdelavo
stropov, požarnih zidov, masivnih stopov ipd. Kot horizontalno
obtežbo so upoštevali predvsem obtežbo vetra. To obdobje
večinoma odlikuje dovolj solidna gradnja, tako po zasnovi, kot
pri izvedbi detajlov in izbiri materialov. V tem času se šele
začenja uporaba armiranega betona, pojavljajo pa se že prve
visoke stavbe, ki reagirajo na potresno obremenitev povsem
drugače kot toge opečne stavbe prejšnjih stoletij (Ljubljanski
nebotičnik 1933).
Od 1946 do 1963 (med in zgodnje povojno obdobje). Večina
stavb iz tega obdobja je grajena v skladu s prvimi
jugoslovanskimi predpisi za obtežbo zgradb (PTP, 1948), po
katerih je bila Jugoslavija razdeljena na 3 potresne cone: a) cono
manjših poškodb, b) cono velikih poškodb in c) cono
katastrofalnih rušenj. Maksimalna potresna sila za cono c je
znašala največ 3% stalne in polovice koristne obtežbe, kar je na
posameznih potresno ogroženih področjih tudi od pet do deset
krat manj od zahtev današnjih predpisov. Za to obdobje je
značilen socialističen način gradnje, kvaliteta teh stavb je v
splošnem najslabša. Omenjeni predpis je veljal do leta 1963.
Od 1964 do 1981 (obdobje po potresu v Skopju). Leta 1963 so
bili sprejeti novi predpisi za potresno varno gradnjo, v katerih je
predpisana uporaba spektra odziva, razporeditev horizontalnih sil
po višini stavbe, vpliv nosilnih tal in drugo. V tem letuje bila
sprejeta tudi nova seizmološka karta Slovenije, ki je realneje
prikazovala področja različnih intenzitet. Povsem so bili
spremenjeni predpisi za gradnjo zidanih konstrukcij na potresnih
območjih, kjer so prvič predpisane tudi vertikalne AB vezi na
vogalih stavbe in stikih zunanjih in notranjih nosilnih zidov. V
splošnem imajo stavbe grajene v tem času precej večjo potresno
odpornost, kot tiste grajene v prejšnjih obdobjih. Po potresu v
črnogorskem primorju leta 1979 so bili obstoječi predpisi kritično
analizirani, začela se je priprava novih jugoslovanskih predpisov
za protipotresno gradnjo, ki so izšli leta 1981.
Od 1982 do 1999 (obdobje po izidu novih predpisov za
potresno varno gradnjo). Kvaliteta gradnje in potresna varnost je
višja kot v prejšnjih obdobjih. Te stavbe - razen morebitnih izjem -
niso potrebne ojačitev nosilne konstrukcije.
Po letu 2000 (obdobje po sprejetju evropskega standarda
Eurocode 2 in 8,2000,2001).
Delitev stanovanjskega fonda Slovenije po starosti, materialu
in številu etaž
Slike 3 do 9 prikazujejo kompleten prikaz uporabe vseh
materialov po omenjenih časovnih obdobjih za celotno Slovenijo.
Poleg diagramov v odstotkih so prikazane tudi numerične
vrednosti in skupno število površin stanovanj, tako daje mogoč
natančen izračun površin. Na Statističnem uradu strogo
upoštevajo določila o zaupnosti podatkov, kijih določajo Zakon o
popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v RS v letu 2002
(Ur. l. RS, št. 66/00 in 26/01), Zakon o državni statistiki (Ur. l. RS,
št. 45/95 in 09/01) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS,
št. 59/99), zato vse nizke vrednosti zakrijejo. V skupnem seštevku
so ti podatki sicer vključeni, v posameznih delitvah pa so zakriti.
Iz tega razloga seštevki posameznih delitev ne dajo celotne vsote.
Razlike so razmeroma majhne, pomembnejše so le pri
obravnavi majhnega števila podatkov iz ozkih časovnih obdobij
(npr. če bi želeli pregledati vse stavbe, ki so višje od 9 etaž in so
zgrajene v točno določenem letu). Tako lahko na primer vidimo,
daje bilo v obdobju med 1982 in 1999 zgrajenih 3.3% stanovanj v
Slika 3:
Obdobje do leta 1894.
Period before 1894.
Slika 4:
Obdobje od leta 1895 do leta 1945.
Period from 1895 to 1945.
Slika 5:
Obdobje od leta 1946 do leta 1963.
Period from 1946 to 1963.
Slika 6:
Obdobje od leta 1964 do leta 1981.
Period from 1964 to 1981.
Slika 7:
Obdobje od leta 1982 do leta 1999.
Period from 1982 to 1999.
Slika 8: Obdobje po letu 2000.
Period after 2000.
Slika 9:
Zadnjih 10 let - mestna območja.
Last 10 years - city areas.
Slika 10: Stanovanjska površina glede na leto zadnje prenove.
Residential area depending on the year of the last renovation.
betonskih stavbah, ki so višje od 9 etaž (slika 7). Vtem obdobjuje
bilo zgrajenih 12,679,902 m2 stanovanj, površina stanovanj v
betonskih stavbah. višjih od 9 etaž torej znaša 418,437 m2.
Zanimivo je, da je bilo po prejetih podatkih pred letom 1894
zgrajenih 0.1% stanovanjske površine v opečnih stavbah višjih od
9 etaž (slika 3). Površina takšnih stanovanj torej znaša 4585 m2.
Slika 9 prikazuje razrez po materialih in številu etaž za mestna
območja za zadnjih 10 let (točneje 1991 -2001). Videnje trend v
visokogradnji, to je povišana uporaba armiranega betona in
mešanih konstrukcij. Slika 10 prikazuje površino stanovanj glede
na leto zadnje prenove. Vidimo lahko, da je bilo do leta 1970
prenovljenih le 2.3% površin stanovanj in da kar 71.7% površin
stanovanj sploh ni bilo nikdar prenovljenih. Opazno je povečanje
prenove po letu 1995. Na podlagi sheme potreb po vzdrževalnih
delih je iz navedenih podatkov možno sklepati tudi na splošne
potrebe po prenovi nosilnih in nenosilnih delov stavb (npr. fasad,
tlakov, streh stopniv, oken ipd.).
Ocena potreb po gradbeno-konstrukcijski prenovi
Podatki, ki so vsebovani v popisu, žal ne omogočajo
neposredne ocene potreb po gradbeno-konstrukcijski prenovi za
posamezno stavbo. Možna je le določitev na podlagi splošnih
podatkov, kot so leto izgradnje, material, število etaž, in leto
prenove. Izhodiščni opisi so podani v poglavju o delitvah stavb na
posamezna obdobja izgradnje. V nadaljevanju je podana okvirna
delitev opečnih, kombiniranih in betonskih stavb (te zajemajo
90% stanovanjskega fonda) v tri razrede glede na verjetno stopnjo
potresne ogroženosti (slika 11). Podatki so prikazani v odstotkih
Vojko Kilar
OCENA POTRESNE OGROŽENOSTI STANOVANJSKIH STAVB V SLOVENIJI
Slika 11: Ocenjena površina stanovanj v m2 v stavbah, ki niso potresno varne
in v stavbah, ki so potresno manj varne.
Estimated residential area in m2 of not earthquake resistant and less
earthquake resistant buildings.
Stavbe, za katere obstaja velika verjetnost, da niso potresno
varne (ojačitev nosilne konstrukcije je verjetno nujna):
Opečne konstrukcije
-	visoke 5 ali več etaž, grajene pred letom 1981 (pred uporabo
armirane zidovine): 1.4%,
-	visoke 4 ali manj etaž, grajene pred letom 1964 (ni vertikalnih
vezi): 18.7%.
Kombinirane konstrukcije
-	grajene pred letom 1894 in med letoma 1946 in 1963
(premajhne potresne sile): 4.3%.
Betonske konstrukcije
-	visoke 4 ali več etaž, grajene pred letom 1894 in med letoma
1946 in 1963 (premajhne potresne sile): 1.2%.
Stavbe, ki so potresno manj varne (ojačitev nosilne konstrukcije
je priporočljiva):
Opečne konstrukcije
-	visoke 5 ali več etaž, grajene med letoma 1982 in 1999 (v
nasprotju z zahtevami predpisa Eurocode 8): 0.15%.
Kombinirane konstrukcije
-	grajene med letom 1894 in letom 1945 (premajhne potresne
sile, kvalitetnejšagradnja): 1.5%.
-	visoke 4 ali več etaž, grajene med letoma 1964 in letom 1981
(premajhne potresne sile): 0.57%.
Betonske konstrukcije
-	visoke 4 ali več etaž grajene med letom 1894 in letom 1945
(premajhne potresne sile, kvalitetnejša gradnja): 1.00%.
-	visoke 5 ali več etaž, grajene med letoma 1964 in letom 1981
(premajhne potresne sile): 4.3%.
Stavbe, ki so verjetno potresno varne (ojačitev nosilne
konstrukcije verjetno ni potrebna):
-	Vse "preostale" opečne (37.8%), kombinirane (9.6%) in
betonske konstrukcije (9.5%).
Vidimo lahko, da površina v verjetno potresno nevarnih stavbah,
ki so nujno potrebne ojačitve nosilne konstrukcije, znaša 14.9 mio
m2 (cca. 26% celotnega stanovanjskega fonda). Večina teh
stanovanj se nahaja v stavbah iz opeke ali mešanih konstrukcijah
grajenih pred letom 1963. Površina stanovanj v stavbah, ki so
vprašljive s stališča potresne varnosti, je glede na izbrane ključe
precej manjša in znaša le 4.4 mio m2 (7.5% celotnega
stanovanjskega fonda). Najnovejši predpisi za gradnjo na
potresnih območjih (Eurocode 8, 2000) v bistvu predpisujejo
večje potresne sile za vse stavbe. V tem oziru, so vse stavbe, ki
niso grajene v skladu z novim predpisom dimienzionirane na
premajhne sile in niso v celoti v skladu z zahtevami
najsodobnejših predpisov.
Potreba po vzdrževalnih delih
Pri gospodarjenju s stanovanji in stanovanjskimi hišami so
poleg ojačitev nosilne konstrukcije in prenovitvenih del
pomembna tudi dela, kijih zahteva redno vzdrževanje. Potrebe po
prenovi in vzdrževanju glede na starost objekta so okvirno
naslednje:
Navsakih10let
Sliko-pleskarska dela, obnova zaščitnih premazov kovinskih
in lesenih delov, manjša popravila fasad, ravnih streh,
barvanje in popravila oken, manjša kleparska dela, popravila
snegolovov, popravila dvigal.
Na vsakih 10 do 30 let
Obnova dela ali celotne kritine, dimnikov, večja popravila
ravnih streh, večja kleparska dela, popravila fasad,
zamenjava lesenih in kovinskih ograj, popravila/zamenjava
oken in vrat ter okenskih polic, popravila ali zamenjava
dvigal, zamenjava keramike nabalkonih in terasah.
Na vsakih 30 do 60 let
Obnova trajnejših kritin, večja popravila fasad, zamenjava
oken, vrat, parketov, generalna obnova kopalnic, tlakov,
stopnic in zaščitnih slojev betona.
Na vsakih 60 do 80 let
Sanacija ali zamenjava lesenih in zunanjih kovinskih
konstrukcij, zamenjava fasad in obnova izpostavljenih delov
betonskih konstrukcij.
Po določenem času se življenjska doba objekta izteče. Po tem
času je potrebno objekt celovito prenoviti ali pa zamenjati.
Stanovanjska površina je bila v odvisnosti od starosti objekta je
prikazana na sliki 2. V kombinaciji s podatki o starosti in
materialu nosilne konstrukcije, ki so prikazani na slikah od 3 do 9,
je mogoče oceniti tudi potrebe po ostalih vrstah prenove
stanovanjskega fonda, ki so pred nami v naslednjih letih.
V članku je prikazana ocena potresne ogroženosti
stanovanjskega fonda Slovenije, ki temelji na razpoložljivih
podatkih iz popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, kije
bil izveden leta 2002. Stavbe so razdeljene glede na leto
izgradnje, material nosilne konstrukcije, število etaž in leto
zadnje prenove v posamezna obdobja, o stopnji potresne varnosti
pa lahko sklepamo iz poznavanja tedaj veljavnih predpisov.
Rezultati kažejo, da se verjetno kar četrina stanovanj (cca. 15mio
m2) nahaja v stavbah, ki niso grajene v skladu s sodobnimi
predpisi o potresnovarni gradnji. Če upoštevamo, da že
kozmetični stroški prenove stanovanj zlahka presežejo ceno 100
EUR za m2 stanovanja, lahko dobimo sliko o vlaganjih v
stanovanjski fond, ki bi morala biti pred nami v naslednjih letih.
Viri in literatura
Bubnov S., 1996: Potresi. Ljubljana, Mladinska knjiga.
EUROPEAN STANDARD prEN 1998-1, Revised Final PT Draft (preStage
49), Draft May 2002 prEN 1998-1:200X, Doc CEN/TC250/SC8/N317.
Eurocode 8: Design of structures for earthquake resistance Part 1: General
rules, seismic actions and rules for buildings, CEN, European Committee
for Standardization.
Statistični urad republike Slovenije, 2003: Popis prebivalstva, gospodinjstev in
stanovanj Slovenije 2002, Izpisi izbranih križanj podatkov dobljenih s
popisom.
Paulay T., Priestley M.J.N., 1992: Seismic Design of reinforced concrete and
masonry buildings. New York, John Wiley & Sons, Inc.
Zupančič Strojan, T., Kilar, V., Novljan, T., Lah, L., Hočevar, M., Cirman, A.,
Hari, J., 2003: Konkurenčnost Slovenije 2001-2006. Težišče 3, Prenova
stanovanjskega fonda : ciljni raziskovalni program : končno poročilo.
Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo.
doc dr Vojko Kilar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
vojko.kilar@arh.uni-lj.si
Domen Kušar
2oo4/1
AR
PROSTORSKA PREDSTAVA STUDENTOV
FAKULTETE ZA ARHITEKTURO V LJUBLJANI
Spatial ability of students from the Faculty of architecture in Ljubljana
UDK 72:371.3
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 31.3.2004
izvleček
Študentje prihajajo na Fakulteto za arhitekturo z razlieno prostorsko predstavo, ki
je odvisna od številnih dejavnikov. Pri predmetu Opisna geometrija e vrsto let
študentje opravijo dva testa prostorske predstave. Za preizkus uporabljamo tako
imenovani MRT (Mental rotating test), ki je eden splošno priznanih naeinov
ugotavljanja prostorske predstave. Test prvie izvajamo ob zaeetku pouka, v
oktobru, drugie pa ob pisnem delu izpita Opisne geometrije, junija ter septembra,
torej po enem letu študija arhitekture.
Rezultati so zanimivi in primerljivi podobnim raziskavam. Razlika po spolu je
zelo oeitna. Študenti imajo veliko bolj razvito prostorsko predstavo kot študentke.
Intenzivno delo pri predmetih prvega letnika, ki pomagajo razvijati prostorsko
predstavo, se obrestuje, saj rezultati ka ejo nedvomno izboljšanje prostorske
predstave. Druga ugotovitev, kjer smo primerjali oktobrske rezultate med redno in
izredno vpisanimi, potrjuje objektivnost sprejemnih izpitov, vsaj na podroeju
prostorske predstave.
abstract
Depending on numerous factors, spatial abilities of students, enrolling in the
Faculty of architecture, differ. For several years students have undertaken two
tests on spatial ability within the course Descriptive geometry. The so-called
mental rotating test was used in the test, which is one of the generally accepted
tests for establishing spatial ability. The first test is conducted in October, before
course work begins, while the second test is done alongside the written
examination in June or September, after a year ofarchitectural studies.
The results are interesting and comparable to similar research. Differences
according to gender are very evident. Male students have better developed spatial
ability than female students. Intensive work in first year courses, which help in
developing spatial ability, have positive effects and undoubtedly point out
improvements. The second finding, established from comparison of the October
results between enrolled regular andpart-time students, confirmed the objectivity
of entrance exams, at leastfrom the aspect of spatial ability.
ključne besede:
prostorska predstava, test (MRT), opisna geometrija
Ljudje imamo različno prostorsko predstavo. Nekateri boljšo,
drugi slabšo. Dobra prostorska predstava nam prav pride v
vsakdanjem življenju. Kljub temu pa je dobra prostorska
predstava nepogrešljiva v vrsti poklicev, ki se ukvarjajo s
problematiko prostora. Arhitektura je poklic, v katerem je
prostorska predstava ključnega pomena za uspešno delo. Že
opravljene raziskave kažejo, da imajo pripadniki moškega spola
bistveno boljšo prostorsko predstavo kot pripadnice ženskega
spola [Gorska, et al., 2000:258].
S preučevanjem prostorske predstave se ukvarjajo zlasti na
Japonskem [Saito, et al.: 1998: 231-235].Ugotovili so namreč, da
je možno z nekaterimi vajami prostorsko predstavo izboljšati.
Posebno skrb so namenili izboljšanju prostorske predstave žensk.
V ta namen imajo tečaje ter seminarje, kijih obiskujejo predvsem
tiste ženske, ki želijo zaradi boljših službenih ali študijskih
možnosti izboljšati svojo prostorsko predstavo, oziroma jo
približati moškemu nivoju. Pri nas v Sloveniji ta problematika še
ni aktualna, čeprav bi glede na veliko zanimanje za vpis na
fakultete, kjer je dobra prostorska predstava ključna, pričakovali
ravno nasprotno. Vsako leto se namreč samo na Fakulteto za
arhitekturo želi vpisati med 400 in 500 dijakov. Z omejitvenim
izpitom se jih nato sprejme 120 redno vpisanih ter še okoli 40
izredno vpisanih, kar predstavlja približno četrtino prijavljenih.
Študijski program prvega letnika sestavljajo predmeti, ki so
namenjeni tudi izboljšanju prostorske predstave študentov. Poleg
Opisne geometrije sta to še zlasti Prostoročno risanje in
Predstavitvene tehnike. V okviru predmeta Opisna geometrija že
nekaj let spremljamo nivo prostorske predstave študentov.
Študente testiramo na začetku leta, s čimer ugotavljamo
prostorsko predstavo, ki jo imajo pred vstopom na fakulteto.
Drugi test je ob koncu leta, tik pred rednim izpitom. Ti rezultati
kažejo stopnjo razvoja prostorske predstave v obdobju enega leta.
Namen testiranja je ugotoviti razliko med spoloma v populaciji
key words:
spatial ability, mental rotating test, descriptive geometry
vseh študentov prvega letnika na FA v začetku šolskega leta in na
koncu ter ugotoviti napredek pri razvijanju prostorske predstave.
Drugi namen raziskave pa je bil ugotoviti ali obstaja kakšna
relacija glede prostorske predstave med redno in izredno
vpisanimi oziroma objektivnost sprejemnih izpitov za področje
prostorske predstave.
Materiali in metoda
Prvi test izvajamo v začetku študijskega leta, načelno v prvem
ali drugem tednu oktobra in sicer v okviru vaj pri predmetu
Opisna geometrija. Drugo testiranje je ob koncu šolskega leta. Do
sedaj je bila praksa, da so študenti delali ta test tik pred pisnim
izpitom Opisne geometrije, to se pravi, ko so praktično že
zaključili s študijem Opisne geometrije. Testi, katerih rezultati so
predstavljeni, so bili opravljeni v šolskih letih:
-	1999/2000
-	2001/2002
- 2002/2003
- 2002/2004 (samo začetni test)
Za test smo uporabili tako imenovani MRT - Mental rotating test
in sicer varianto, ki jo uporabljajo tudi v Raziskovalni enoti
državnega centra za univerzitetne sprejemne izpite na univerze
(National Center for University Entrance Examinations - research
division) v Tokyu na Japonskem, od koder mi je kolegica Kumiko
Shiina prijazno poslala pole ter tudi navodila za izvajanje ter
vrednotenje testa.
Test je sestavljen iz dvajsetih primerov, razdeljenih v dve
skupini po deset. Naloga študentov je poiskati danemu predmetu
dva enaka, ki pa sta prikazana pod različnim zornim kotom.
Študenti izbirajo v vsakem primeru med štirimi možnostmi, od
katerih sta vedno dve pravilni (slika 1). Cas za reševanje je omejen
na dvakrat po tri minute, kar znese skupaj šest minut reševanja za
dvajset primerov. Celoten potek testa je malo daljši, saj je
Slika 1: Tipičen primer. Pravilni rešitvi, ki predstavljata enak objekt kot je na
levi, sta prekrižani.
Typical example. Correct solutions, representing the same object as
on the left, are crossed out.
potrebno študentom predhodno obrazložiti način reševanja.
Rezultati so razdeljeni v štiri osnovne skupine:
-	redno vpisane študentke (ženske R)
-	redno vpisani študenti (moški R)
-	izredno vpisane študentke (ženske I)
-	izredno vpisani študenti (moški I)
Pri obdelavi podatkov ter predstavitvah so bile poleg
osnovnih skupin formirane še štiri sestavljene skupine glede na
spol oziroma status:
-	ženske
-	moški
-	redno vpisani
-	izredno vpisani
Rezultati predstavljajo povprečno oceno (število točk)
skupine. In sicer je največje možno število točk 40, najmanj pa 0.
Rezultati
Skupaj je bilo v vseh testiranjih na FA izpolnjenih 533 testov.
Od tega so jih 369 izpolnili redno vpisani študenti in študentke ter
164 izredno vpisani (poleg izredno vpisanih so zajeti tudi podatki
študentov uvodne šole, kije bila predhodnica izrednega študija).
Po spolu je situacija 295:238 v korist ženskega spola.
Prva tabela (slika 2) kaže rezultate jesenskega testa. Druga
tabela (slika 3) kaže rezultate poletnega testa. Druga tabela je
krajša, saj poletnih testov v šolskem letu 2003/2004 še nismo
izvedli. V tabelah so povprečne vrednosti za vsako obravnavano
skupino glede na čas izvajanja. Pred vrednostjo je navedeno
letnik	moški redni		ženske redne		moški izredni		ženske izredne	
	N	povp.	N	povp.	N	povp.	N	povp.
1999/00	60	25.633	53	16.755	18	22.555	33	17.272
2001/02	37	26.432	38	19.737	24	22.75	27	14.740
2002/03	36	25.972	46	18.783	11	26.182	16	14.5
2003/04	35	29.657	64	18.563	17	22.294	18	15.111
povprečje	168	26.720	201	18.358	70	23.128	94	15.660
								
	N	redni	N	izredni	N	moški	N	ženske
povp. jesen	369	22.165	164	18.848	238	25.664	295	17.498
Slika 2: Rezultati jesenskega testa.
Autumn MRT results.
letnik	moš N	ki redni povp.	žens N	ke redne povp.	mo N	ški izredni povp.	žens N	ke izredne povp.
1999/00	26	30.231	34	21.294	5	34.4	6	16.166
2001/02	22	29.954	21	27.048	3	28.666	10	16.3
2002/03	11	32.727	23	25.043	3	35.666	5	18.2
povprečje	59 30.593		78 23.949		11 33.182		21 16.714	
								
N redni
N izredni N moški
pov. poletje 137| 26.810 | 33 | 21.697 | 70 | 31.000 | 99 22.414
N ženske
število študentov (N), ki so opravljali test. Glavnima tabelama sta
dodani še po dve manjši tabelici z izračunom povprečnih
vrednosti štirih združenih skupin (redni, izredni, ženske in
moški).
Najboljšo prostorsko predstavo imajo na jesenskem testu
redno vpisani študenti (slika 4). Na koncu leta prvenstvo sicer
prevzamejo izredno vpisani študenti (slika 5), vendar je potrebno
povedati, da sta poletna vzorca izredno vpisanih, zlasti pa še
moških, izredno majhna, zato lahko pride do nerealnih rezultatov,
še posebej če primerjamo njihove rezultate v kategoriji prvega
testa, ko je bilo tudi obravnavano število študentov večje.
Rezultati kažejo že znano razliko med moško in žensko
populacijo (sliki 6 in 7). Razlika je precejšnja in se tudi na koncu
leta praktično ne zmanjša. V vseh kategorijah se kaže tudi
izboljšanje prostorske predstave, ki paje med izredno vpisanimi
študentkami daleč najmanjše (slika 8).
Slika 4: Rezultati jesenskega testa.
Autumn MRT results.
Slika 3: Rezultati poletnega testa.
Summer MRT results.
Slika 5: Rezultati poletnega testa.
Summer MRT results.
JESENSKI TEST
j A0
5
i 30
l 20
a 10
I o
				
				
				
				
mošKi
zenste
Slika 6: Jesenski test - primerjava glede na spol.
Autumn test - comparison by gender.
POLETNI TEST
	40
	30
*	20
	10
M-	
l	0
	
	31			
			££414	
				
				
rr*>Ski
ženske
Slika 7: Poletni test - primerjava glede na spol.
Summer test - comparison by gender.
Rezultati kažejo tudi splošno razliko med redno in izredno
vpisanimi (sliki 9 in 10. Razlika (blizu 3 točke, kar pomeni 8 %)je
vsekakor dovolj velika in kaže, da imajo redno vpisani boljšo
prostorsko predstavo. Ob tem se vsiljuje misel, da so sprejemni
izpiti, vsaj kar zadeva prostorsko predstavo, dovolj objektivni.
Podobo kazi le dejstvo, da imajo izredno vpisani študenti na
začetku boljšo prostorsko predstavo kot redno vpisane študentke.
Možni vzrok za tako stanje je v dejstvu, da se na sprejemnih
izpitih ne preverja samo prostorska predstava, pač pa tudi druge
veščine (likovno dojemanje, poznavanje arhitekture), potrebne za
študij arhitekture. Nekaj točk na izpitih prinese tudi uspeh srednje
šole ter mature (skupaj 20%), kjer je ženski del populacije
neprimerno boljši od moškega.
Slika 9: Jesenski test - primerjava glede na status.
Autumn test - comparison by student's status.
Slika 8: Jesenski in poletni test - napredek pri prostorski predstavi.
Summer and autumn tests - improvement of spatial ability.
Slika 10: Poletni test - primerjava glede na status.
Summer test - comparison by student's status.
Primerjava z drugimi univerzami
Študentsko prostorsko predstavo preverjajo tudi na nekaterih
tujih univerzah, predvsem tam, kjer je ta ključna za študij. Izjema
je Japonska, kjer teste izvajajo tudi na drugih področjih. Rezultate
uporabljajo za analizo napredka študentov. Tako delajo teste
najprej na začetku leta ter nato ob koncu leta oziroma zaključku
predmetov, ki vplivajo na izboljšanje prostorske predstave. Na
enak način delamo analizo na FA. Na 8. Mednarodni konferenci o
inženirski grafiki ter opisni geometriji, leta 1998 v Austinu v
ZDA, je bila predstavljena mednarodna primerjava testov
prostorske predstave [Gorska, et al., 1998: 261-266] petih
univerz iz štirih različnih držav in sicer:
-	University of Kaiserslautern (UKL) iz Nemčije
-	Michigan Technology University (MTU) iz ZDA
-	Krakow University of Technology (CUT) iz Poljske
-	University of Tokyo (UT) iz Japonske
-	Otsuma Women's University (OWU) iz Japonske
Analiza je bila narejena za rezultate, ki so jih dobili v letih 1990-
1998. Poleg testa MRT (ki smo ga uporabljali na Fakulteti za
arhitekturo), so uporabili še dva druga testa. Zal testi niso bili
izvajani po enaki metodi, kar je potrebno upoštevati za
razumevanje rezultatov. Poleg tega na rezultate vpliva različnost
študijskih programov ter časa, kije bil na voljo. Tako so na UKL
izvajali analizo na programih gradbeništvo, urbanizem in
arhitektura, na CUT na programu gradbeništvo, na MTU in UT na
različnih tehniških programih, medtem ko na OWU na programu
ekonomija. Test je trajal standardnih 3+3 minute na CUT, UT in
OWU, medtem ko je na MTU 4+4 minute ter na UKL 5+5 minut.
V slikah 11 in 12 so predstavljeni rezultati te primerjave, katerim
smo dodali tudi rezultate, ki smo jih dobili na Fakulteti za
arhitekturo Univerze v Ljubljani (UL - FA).
Rezultati kažejo, da so naši študenti glede prostorske
predstave nekje blizu povprečja univerz na prvem testu, oziroma
malo nad njim v drugem testu. Pri tem je potrebno upoštevati, da
daljši čas pomeni tudi nekaj boljše rezultate, saj se pri
popravljanju testnih pol pokaže, da vsi študenti sploh ne pridejo
do koncatesta, saj jim prej zmanjka časa.
Diskusija
Rezultati potrjujejo boljšo prostorsko predstavo moške
populacije in so primerljivi mednarodnim rezultatom. Kažejo
tudi boljšo prostorsko predstavo redno vpisanih pri jesenskem
testu. Poleg tega rezultati dokazujejo, da delo pri predmetih
prvega letnika pomaga izboljšati prostorsko predstavo in to pri
vseh obravnavanih skupinah. Kljub temupa ostaja nekaj vprašanj
še vedno odprtih. Predvsem gre za primerjavo med moškimi in
ženskami ter iskanju odgovorov na vprašanje, ali se ta razlika med
celotnim študijem zmanjšuje ali ne. Drugo odprto vprašanje paje,
kakšno je razmerje med spoloma glede prijav na fakulteto ter
uspešnosti opravljanja sprejemnega izpita? Glede na to, daje na
Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani več študentk kot
študentov, bi se bilo smiselno vprašati, kakšno je razmerje med
spoloma ob prijavi ter kakšen je osip med sprejemnimi izpiti
glede na spol. To pabo verjetno tema naslednje raziskave.
Viri in literatura
univerza	N	moški	ženske
UKL	221	68	52
MTU	202	75	63
CUT	98	52	35
UT	219	72	56
OWU	360	-	38
UL-FA	533	64	43
Slika 11: Meduniverzitetna primerjava - rezultati jesenskega dela (v %).
Comparison between universities - autumn test scores (%).
univerza	N	moški	ženske
UKL	221	76	75
MTU	202	-	-
CUT	98	61	44
UT	219	89	84
OWU	360	-	55
UL-FA	169	77	56
Slika 12: Meduniverzitetna primerjava - rezultati poletnega testa (v %).
Comparison between universities - summer test scores (%).
Gittler, G., Glueck, J., 1998: Differential Transfer of Learning: Effects of
Instruction in Descriptive Geometry on Spatial Test Performance. Journal for
Geometry and Graphic, Volume 2 (1998). Heldermann Verlag, 71-84.
Gorska, R., Sorby, S., 1998: The effect of various courses and teaching methods
on the improvement of spatial ability. V: Proceedings of the 811 International
conference on engineering design graphics and descriptive geometry. The
University of Texas at Austin, 252-256.
Gorska, R., et al.: 1998: International comparisons of gender differences in spatial
visualization ant the effect of graphics instruction on the development on this
skills. V: Proceedings of the 811 International conference on engineering
design graphics and descriptive geometry. The University of Texas at Austin,
261-266.
Gorska, R., et al.: 2000: International experiences in developing the spatial
visualization abilities engineering students. V: Proceedings of the 9th
International conference on geometry and graphics. Rand Afrikaans
University, Johannesburg, 256-262.
Saito, T. et al. 1997: Analysis of Problem Solving Process of a Mental Rotating
Test Performance in Shepard-Metzer Tasks. . Journal for Geometry and
Graphic, Volume 1 (1997). Heldermann Verlag, 185-193.
Saito, T. et al.: 1998: Relations between spatial ability evaluated by mental cutting
test and engineering graphic education. V: Proceedings of the 811 International
conference on engineering design graphics and descriptive geometry. The
University of Texas at Austin, 231-235.
Shiina, K., Suzuki, K., 1998: Design of modified mental rotating test and its error
analysis. V: Proceedings of the 8th International conference on engineering
design graphics and descriptive geometry. The University of Texas at Austin,
236-240.
http://fa.arhitekt.net/si/studij/vpis/(8.3.2004)
http://www.vpis.uni-lj.si/ (8.3.2004)
asist Domen Kušar
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljanai
domen.kusar@arh.uni-lj.si
Edo Wallner
2oo4/1
AR
VPLIV ARMIRANJA
LESENIH LEPLJENIH NOSILCEV
The effect of reinforcement on glued laminated beams
UDK 624.07
COBISS 1.02 pregledni znanstveni Članek
prejeto 1.4.2004
izvleček
abstract
Pri običajni konstrukcijski kvaliteti lesa je projektna nosilnost na tlačno
obremenitev večja od natezne. Pogosto se zgodi, da je natezna porušitev
merodajnejša od drugih tipov porušitev še posebno v primeru, ko za konstrukcijo
izberemo cenejšo oziroma slabšo kvaliteto lesa z večjo vsebnostjo grč. Ob pomoči
natezne armature lahko tako uporabljamo les slabše kvalitete. V članku so podani
izsledki simulacij armiranja lesenih nosilcev iz različnih materialov in različnih
odstotkov armiranja.
With normal quality of structural timber the designed compressed strength is
greater than tension strength. However, often tension damage is the better
measure than other types of damage, especially when timber of lesser quality,
lower price or with more knots is chosen for the structure. By introducing tension
reinforcement we can nevertheless also use timber with lesser quality for such
purposes. The article presents findings from simulated reinforcement oftimber
beams of various materials and with different shares of reinforcement.
ključne besede:
konstrukcija, lepljen lameliran les, ojačitev, kompozit
key words:
structure, glued laminated timber, reinforcement, composite
Pri gradnji objektov je potrošnja gradiv relativno velika in
zato ni pričakovati, daje povsod in za vse sestavne dele mogoče
uporabljati najboljše in najdražje materiale. To preprosto ni
ekonomično in tudi ni ekološko sprejemljivo. Zato je najbolj
primerno, da se posekan in razrezan les pravilno razporedi in
uporabi za različne izdelke brez ostankov. Tako je povsem
pravilno, da se prvovrstna kvaliteta lesa uporablja predvsem za
mizarske izdelke. Za izdelavo konstrukcij v gradbeništvu je zato
primerna nekoliko slabša kvaliteta lesa, ki pa mora biti še vedno
ustrezna predvsem v smislu varnosti.
Zaradi specifičnih lastnosti lesa kot materiala, ki je naraven in
kot tak vsebuje tudi grče, je grčavost poleg gostote lesa eden od
ključnih elementov, ki vplivajo na kvaliteto lesa. Dejstvo je, da
prevelika vsebnost grč povzroča krhkost lesa. Tako les na nek
način postaja podoben betonu, za katerega vemo, da dobro
prenaša tlačne napetosti nateznih pa ne. Takšen les izkazuje
izrazito razliko med tlačno in natezno trdnostjo. Še največji
povsem realen problem pa je ta, da je natezna trdnost lesa zaradi
grč močno odvisna tudi od porazdelitve oz. raztrosa kvalitete
lesa. Ce takšnemu lesu dodamo ojačilne lamele, ki zaščitijo
nosilec pred prehitrim pretrgom natezne cone, potem se izboljša
celotna zanesljivost takega konstrukcijskega elementa.
Mehanske lastnosti lesa
Osnovne mehanske lastnosti lesa, ki so pomembne pri
projektiranju konstrukcij so: natezna, tlačna in strižna trdnost ter
elastični modul lesa. Seveda poleg osnovnih lastnosti so pogosto
potrebne še druge odvisno od zahtevnosti konstrukcije.
Pri običajnem projektiranju obstaja tudi s standardi dovoljeno
poenostavljeno dimenzioniranje. Tako pogosto vpliv lezenja
zanemarimo ali pa ga le ocenimo na osnovi reduciranih elastičnih
modulov. Še redkeje pa se zgodi, da bi projektant upošteval
mehanosorptivni vpliv ali pa razliko med elastičnim modulom za
tlačno območje in elastičnem modulu za natezno območje. Prav
tako se redko upošteva vpliv vlaženja in sušenja ter s tem
povezano nabrekanje in krčenje lesa.
Vpliv lezenja lesa je močneje izražen v primerih vlažnega
okolja in je odvisen od obtežbe. Kombinacija visokega nivoja
obremenitve in vlage lahko povzroči tudi do dvakratno povečanje
povesov pri nosilcih. To nikakor ni zanemarljiv vpliv (sliki 1 in 2).
Pomen oznak v legendi:
4_Pmodel = izračunani povesi s 4-parametričnim modelom
3_Pmodel = izračunani povesi s 3-parametričnim modelom
Meaning of symbols in the key:
4_Pmodel = calculated bending with 4-parametrical model
3_Pmodel = calculated bending with 3-parametrical model
Slika 1: Primerjava izmerjenih povesov in računalniško simuliranih z
upoštevanjem lezenja lesa.
Comparison ofmeasured and computer-simulated bending, with
respect to creeping.
Slika 2: Primerjava izmerjenih robnih deformacij in računalniško simuliranih
z upoštevanjem lezenja.
Comparison ofmeasured and computer-simulated edge
deformations, with respect to creeping.
Tudi mehanosorptivni efekt ima lahko za posledico izjemno
povečanje deformacij, enakega velikostnega razreda kot lezenje,
ki nastanejo zaradi nihanja vlage v lesu. Ta vpliv je pri velikih
prerezih bistveno manjši kot pri majhnih prerezih inje zato zelo
redko obravnavan v praksi. Vseeno je priporočljivo uporabljati
ustrezne premaze za les, ki zadržujejo čim bolj konstantno vlago
znotraj prereza lesa.
Slika 4: Porušitev natezne cone lameliranega lepljenega lesenega nosilca iz
običajne II. kvalitete lesa.
Damage on a laminated glued timber beam ofordinary II. quality
timber in its tension zone.
V resnici se lahko zgodi oboje in sicer, da je za porušitev
natezne cone dejansko kriva prevelika količina grč ali pa, da se to
zgodi zaradi sposobnost plastifikacije v tlačni coni, ko robne
natezne napetosti pri povečanju obtežbe naraščajo hitreje od
tlačnih in tako tudi hitreje dosežejo mejo trdnosti (slika 5).
Slika 5:
Slika 3: Normalne napetosti in deformacije poenostavljeni linearni model.
Normal tensions and deformations: simplified linear model.
Razliko med elastičnim modulom za tlačno območje ET in
elastičnem modulu za natezno območje EN v praksi praktično
nikoli ni upoštevano (slika 3). Razlog za to je povsem preprost in
sicervnaravi statike linijskih konstrukcij. Znanoje, da na pomike
in zasuke konstrukcije v največji meri vplivajo upogibni
momenti in v veliko manjši meri osne in prečne sile. S tem
razlogom so nekateri enostavni računalniški programi pri
izračunu pomikov in zasukov zasnovani tako, da upoštevajo le
deformacije odvisne od upogibnih momentov. Ce poleg
opisanega pri upogibni togosti elementov upoštevamo povprečni
upogibni elastični modul E, ki ga določimo iz upogibnih
preizkusov, potem na zunaj vidne razlike praktično ni. Vidimo
namreč le konstrukcijo in njeno deformacijo (povese) ne pa tudi
lokalno deformacijo materiala - vlakna.
Prav tako najpogosteje na zunaj opazimo le porušitev natezne
cone lesenega nosilca in to običajno napačno povežemo z manjšo
nosilnostjo lesa v natezni coni (slika 4).
Potek funkcije napetosti odvisnih od deformacij za les iglavcev II.
kvalitete po podatkih raziskav B. Hug-a, ter predpostavljeni potek za
lesene konstrukcije po standardu SIA 164 .
Progress of the tension function, depending on deformations for II.
quality coniferous timber according to B. Hug's research results and
hypothetical progress for timber constructions according to the SIA
164 standard.
Bistvena razlika med krivuljama prikazanega diagrama je
opazna predvsem izven linearnega območja, kjer se izkaže
razlika v kvaliteti materiala. Očitno se po standardu SIA zahteva
večja kvalitete lesa. Zelo pogosto preiskave kažejo na to, da
natezna cona nima nikakršne sposobnosti plastifikacije kot jo
predpostavlja SIA in zato vedno krhko poči. V tlačni coni pa
plastifikacija običajno vedno nastopi, razlika je le v velikosti
tovrstnega odziva.
V kolikor bi želeli uporabljati še slabšo III. kvaliteto lesa pa se
prav zaradi velike vsebnosti grč natezna trdnost v primerjavi s
tlačno bistveno bolj zmanjša in praktično razpolovi. To kažejo
tako razmerja med dopustnimi napetostmi po JUS standardih kot
tudi razmerja med projektnimi trdnostmi po EC5. Nosilci
izdelani iz takšne kvalitete lesa so prav gotovo še posebej
potrebni armiranja oziroma ojačanja natezne cone. Dejstvo je, da
je takega lesa dovolj, cena pa temu primerno nizka in prav zato bi
bilo smiselno izrabiti dani potencial.
Mehanske lastnosti ojačitev
Ojačitve izvedene z dolepljenjem lamel na lepljeni nosilec so
lahko iz najrazličnejših materialov. Za lamele se lahko uporabi
karbonske lamele, lamele iz steklenih vlaken ali pa celo lamele iz
običajnega ploščatega jekla S235.
Lamela	vrsta	E(kN/cm2)	fy (kN/cm2)
Sika CarboDur S	karbon	15500	240
Sika CarboDur M	karbon	21000	200
Sika CarboDur H	karbon	30000	140
FiRP GARP	steklo- aramid	5516	24.1
FiRP CARP	karbon - aramid	11446	83.4
FiRP ARP	aramid	7998	98.6
Jeklo S235	jeklo	21000	24
Slika 7: Simulacija nearmiranega lepljenega nosilca po enoletni obremenitvi s
P = 14.97kN.
Simulation of non-reinforced glued beam after 1 year of loading
where P=14,97 kN.
Predpostavili smo, da gre v primeru lesa za material slabše II.
kvalitete, kjer je vsebnost grč takšna, daje natezna trdnost lesa
reducirana in je enaka tlačni trdnosti (slika 5). Prostoležeči
nosilec podpremo na razdalji 3.45 m in ga obremenimo z
vertikalno koncentrirano obtežbo P v tretjinah razpona. Nato
spreminjamo "odstotek" armiranja in preverjamo uspešnost
armiranja.
Kot lahko opazimo v sliki 10je uporaba armature z več kot 9%
površine jekla v primerjavi s površino lesa v prečnem prerezu
nosilca povsem nesmiselno, saj nosilnost ne narašča. Prav tako je
iz podatkov iz slike 9 opaziti, da za 2-kratno nosilnost zadostuje
3% armiranja medtem ko za 3-kratno nosilnost potrebujemo kar
9% armiranja. Tako je očitno, da se težišče ekonomičnosti
armiranja giblje v okviru tri odstotnega armiranja.
•	IP m


■HI
!

Slika 6: Mehanske lastnosti različnih ojačilnih lamel.
Mechanical properties of various reinforcement lamellas.
Mehanske karakteristike ojačitev so, kot je prikazano v sliki 6
izjemno raznovrstne. Karbonske lamele so najdražje z najvišjo
natezno trdnostjo, bistveno cenejše in tudi slabše pa so lamele iz
steklenih vlaken in običajnegajekla.
Vpliv "odstotka" armiranja
V okviru analize nosilnosti z jeklom armiranih lamel smo s
programom Scout simulirali armiranje lepljenega lameliranega
lesenega nosilca dimenzij b/h= 10/20cm.
\ /
\ /
V
\
■ ■ .■ i - i
Slika 8: Simulacija armiranega lepljenega nosilca s 5% jekla S235 po enoletni
obremenitvi s P = 17.7kN.
Simulation of glued beam with 5 % of S235 steel reinforcement after
1 year of loading where P=17,70 kN.
Armiranje (%)	P(kN)	w(cm)	koef. nosilnosti
0	14.97	4.22	1.000000
0.5	17.70	4.34	1.182365
1	20.90	5.02	1.396126
1.5	23.50	5.18	1.569806
2	26.00	5.34	1.736807
2.5	28.80	5.33	1.923848
3	31.50	5.69	2.104208
6	40.30	5.03	2.692051
9	46.50	4.24	3.106212
12	46.70	4.27	3.119572
Slika 9: Vpliv "odstotka" armiranja na povečanje nosilnosti P za jeklene
lamele.
The effect of"share" ofreinforcement on increased load-bearing
capacity P for steel lamellas.
Slika 10: Grafični prikaz vpliva "odstotka" armiranja (%) na povečanje
nosilnosti P(kN).
Graphic presentation ofeffects of"share" ofreinforcement on
increased load-bearing capacity P (kN).
Vpliv tipa lamele za armiranje in načina lepljenja
Analize so pokazale, daje jeklo S235, ki ima relativno nizko
mejo elasto-plastičnosti v primerjavi s karbonskimi lamelami
nesmiselno prednapenjati, saj je jeklo cenovno zelo primeren
material, ki pa ima žal tudi slabe lastnosti v povezavi s toplotno
prevodnostjo, kondenzacijo inkorozijo.
Karbonske lamele tipa S imajo nekoliko manjši elastični
modul kot jeklo in jim je potrebno vsiliti velik raztezek, da se jih
polno obremeni in zato je predkrivljenje oz. prednapetje
priporočljivo, saj s tem dosežemo enak učinek z manj materiala
ali pa večji učinek z enakim materialom. Pri visoko kvalitetnem
jeklu bi lahko privzeli enake smernice, medtem ko pri mehkem
jeklu S235 zelo hitro dosežemo mejo elasto-plastičnosti in zato
prednapetje ni smiselno.
Armiranje (%)	P(kN)	Ppr(kN)	koef. nosilnosti
0	14.97	0	1.0000
0.6	24.40	0	1.6299
0.6	28.50	-15	1.9038
Slikali: Vpliv predkrivljenja Ppr na nosilnost P za karbonske lamele Sika S
1012.
Effect ofpre-bending Ppr on load-bearing capacity P for carbon
laminates Sika S1012.
Armiranje lesenih lepljenih nosilcev je lahko raznovrstno,
največkrat ojačujemo le natezno cono in s tem lahko rešujemo
problem prevelike grčavosti. V novejšem času se razvija tudi
armiranje s FRP lamelami tudi v tlačni coni lesenega lepljenega
lameliranega nosilca s čimer se v bistvu ustvarja nekakšen "I"
profil. Seveda je najbolj uporabno le armiranje natezne cone v
primeru slabega močno grčavega lesa. V kolikor je mogoče
uporabiti običajno jeklo, je to cenovno še najenostavnejšarešitev.
Za jeklene lamele velja, daje ekonomsko smiselno 3 odstotno
armiranje prereza, nikakor pa ne 9 odstotno in več. Armiranje
nosilcev s karbonskimi lamelami postane cenovno sprejemljivo
le ob sočasni uporabi tehnologije predkrivljenja. Ne glede na
vrsto uporabljenega materiala pa armiranje poleg povečanja
varnosti konstrukcije zelo ugodno vpliva tudi na zmanjšanje
viskoznih deformacij zaradi lezenja lesa.
Viri in literatura
Deuring M., Steiner W., Efficient strengthening by using the Sika CarboDur
System, SikaAGZuerich, Winterthur 1996, Switzerland
Habib J. Dagher, J. Breton, Creep Behavior of FRP-Reinforced Glulam Beams,
5th World Conference on Timber Engineering, Proceedings Vol. 1, EPFL,
Lousane 1998, str. 161-168
Noel D. Stevens and George K. Criner, Economic Analysis of Fiber-Reinforced
Polymer Wood Beams, University of Maine, 2000
Srpčič J., Magistrsko delo: Vpliv vlage na reološke lastnosti lepljenih
lameliranih nosilcev, Univerza v Ljubljani, FGG, Ljubljana 1992
Wallner E., 2001, Predkrivljen lepljen lameliran nosilec, Zbornik 23.
zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled
Wallner E., 2002, Izboljšani leseni lamelirani nosileci, Zbornik 24. zborovanja
gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled
Wallner E., 2002, Postopek povečanja upogibne nosilnosti s predkrivljenjem,
Patent SI 20759 A
Wallner E., 2003, Magistrsko delo: Predkrivljeni lepljeni lamelirani leseni
nosilec, Univerza v Ljubljani, FGG, Ljubljana
Wallner E., 2004, Raziskovalna naloga: Ojačitve lesenih nosilcev, Univerza v
Ljubljani, FA, Ljubljana
asist mag Edo Wallner
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
edo.wallner@guest.arnes.si
2oo4/1
AR
Manja Kitek Kuzman, Jože Kušar
GRADNJA IZ MASIVNEGA LESA	COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 1.4.2004
Building in solid timber
izvleček
Gradnja iz masivnega lesa je ena izmed najstarejših gradbenih tehnik. Predmet
raziskave "Gradnjaiz masivnega lesa" so novejši masivni konstrukcijski sistemi.
Primarni nosilni elementi masivnih konstrukcijskih sistemov so sestavljeni iz
masivnih ploščatih lamel. Posamezni konstrukcijski elementi so povezani s
pomočjo lepljenja, žebljanja oz jeklenih ali lesenih moznikov. Na ta načinje
formirana lesena ploskovna konstrukcija, ki se lahko uporablja za stropne
elemente, vertikalne stenske elemente ali strešne elemente.
Današnja masivna gradnja ni premočrtno nadaljevanje tradicionalne kladne
gradnje, ampak nadgradnja v industrijski produkt, ki poskuša ponovno poudariti
ekološke in psihiološke kvalitete lesa.
abstract
Building with solid timber is one of the oldest building techniques. The subject of
the research "building in solid timber" are contemporary wooden construction
systems. The primary load-bearing elements of wooden construction systems are
composed ofsolid planar lamellas. Particular construction elements are joined
together by glue, nails or by steel and wooden treenails, thus forming a wooden
planar construction that can be used for elements of ceilings, vertical walls or
roofing.
Contemporary solid timber building isn't linear continuation of traditional log
structures, but transformation into an industrial product that repeatedly stresses
ecological andpsychological qualities of wood.
ključne besede:
masivna lesena gradnja, lesene ploskovne konstrukcje, stikovanje elementov,
žebljanje, lepljejei, mozničenje
Članek je nadgradnja raziskave "Novi načini uporabe lesa -
gradnja iz masivnega lesa", ki je bila izvedena na Oddelku za
lesarstvo Biotehniške fakultete leta 2003/2004. Namen in cilj
raziskave je prikazati zgodovino in razvoj različnih
konstrukcijskih sistemov s poudarkom na novejših masivnih
izvedbah. Zato bodo v delu obravnavani proizvodi lesene
masivne gradnje v homogeni ploskovni obliki. Sistemi
kasetiranih plošč - profili v obliki U opaža (sistem Lignatur) ali
dvojnega U opaža (sistem Wiwa in vsi sendvič elementi) imajo
praviloma drugačno zgradbo in niso predmet te raziskave.
Razvoj in zgodovina
Na sliki (Slika 1) so prikazani konstrukcijski sistemi in
njihova stopnja prefabrikacije. Če primerjamo kladno gradnjo, za
katero je značilno sestavljanje posameznih elementov na
gradbišču in panelno konstrukcijo, vidimo, da je stopnja
prefabrikacije pri slednji velika, saj je zanjo značilna kombinacija
elementov sestavljenav steno.
Tradicionalna kladna gradnja (nem. Blockbau,
Massivholzbau, Holzmassivbauweise, ang. Log construction,
fran. Bois massif, Enbois empiles).
Prva oblika masivne gradnje je bila kladna - brunasta gradnja,
ki jo najdemo tako v alpskem prostoru kakor tudi v Rusiji in
Skandinaviji.
Ta način gradnje je močno vplival na razvoj zgodnje evropske
lesene gradnje. Uporabljali so ga za stanovanjske hiše, mostove,
stolpe in cerkve. Znanje so tesarji prenašali ustno iz roda v rod.
Uporablja se še danes.
Princip gradnje: bruna so horizontalno položena drugo na
drugo, lahko tudi vertikalno, stiki so zapolnjeni z malto, blatom,
ilovico ali rastlinskimi vlakni, zveze so obremenjene le na tlak -
zareza in utor. Velikost enega prostora je omejena na dolžino
hloda. Značilnaje velikaporaba lesa.
key words:
solid timber construction, planar wooden construction, joints, nails, glue,
treenail
Moderna oblika masivne lesene gradnje (nem.
Holzmassivbauweise, Hmbauweise, ang. Massive wood
building).
Določajo jo ploščati, masivni leseni elementi večjih dimenzij.
Njihove prednosti: omejitev za prostore v horizontalni smeri
odpade, večji konstrukcijski elementi - masivna bruna so
nadomeščena z manjšimi enotami.
Posamični masivni leseni elementi so lahko enoslojni ali
večslojni, vzporedno ali križno medseboj povezani. Z različnimi
načini povezovanja, kot so žebljanje, lepljenje ali mozničenje so
posamične slabosti uravnovešene in nastanejo velike ploskovne,
homogene plošče.
Glede na način stikovanja ločimo različne masivne lesene
proizvode (npr. Brettstapel ali Brettsperrholzelemente). Možne so
tudi izvedbe novih sistemov z različnimi kombinacijami lesa
in/ali lesnih tvoriv (npr. sistem Lignotrend, Homogen 80 idr).
Značilno za tovrstno gradnjo je, da je prenos obtežbe preko
masivnih velikoploskovnih lesenih elementov in da je sloj
izolacije ločen od nosilne strukture. Zavetrovanje je pri
historičnih zgradbah določeno s konstrukcijskimi dimenzijami,
pri modernih izvedbah pa s ploskovnimi elementi.
Zaradi lesene masivne konstrukcije in ponavadi uporabljene
obloge, ima taka zgradba veliko požarna varnost. Posebno za
večnadstropno gradnjo so uporabljeni ploskovni konstrukcijski
elementi. Pri takem načinu gradnje je bistveni kriteriij
zavetrovanje in tehnika stikovanja posameznih elementov. V
primerjavi s panelno konstrukcijo se masivna lesena gradnja
(lesene ploskovne konstrukcije) razlikuje v uporabi lesa kot
nosilne masivne lesene stenem.
Stopnja prefabrikacije se bo v prihodnosti še bistveno
povečala in razvila. Današnja moderna masivna oblika lesene
gradnja torej ni linearno nadaljevanje tradicionalne kladne
gradnje (Slika 2), ampak sprememba v industrijski produkt s
Kladna -
brunasta gradnja
Predalčna
konstrukcija
Stebrna konstrukcija
(Balloon frame)
Skeletna konstrukcija
Masivni žebljani sistem
Malostenski,
velikostenski sistem,
prostorske celice
Sestavljanje
posameznih
elemntov na
gradbiscu ali
v delavnici
Kombinacija
posamežnih
elementov
ž vecjimi
Kombinacija
vecjih
elementov
Kombinacija
elementov -
elementi so
sestavljeni
v steno
M
C
-C
u
M
t«
<U
S-
a
M
'P
a
o
M
Vodoravno
vlo ena bruna -
drugo na drugo
Obtesana
bruna enakega
prereza -
postavljena
na le išeno
površino
Bruna s peresom
in utorom ter
ravno le išeno
povrsino
Lesena stena
ž režami
na spojih
Lesena stena
ž dvojnim
utorom
Lesena stena s
sedlasto le išeno
površino, napero
in utor
Lesena stena s
toplotno
ižolacijo,
posamežni sloji
iždelani na
gradbišeu
prefabricirani
elementi
Slika 1: Pregled različnih konstrukcijskih sistemov glede na stopnjo
prefabrikacije.
Review of different construction systems according to level of
prefabrication.
ponovno poudarjenimi ekološkimi in psihiološkimi kvalitetami
lesa.
Značilnosti moderne gradnje z masivnim lesom:
-	enostavna izdelava stenskih (uporablja se deske debeline 2,4
do 6 cm, širine 8 do12 cm), stropnih in strešnih (odvisno od
razpona 12 do 24 cm) konstrukcijskih elementov,
-	za izdelavo konstrukcijskih elementov je možna uporaba
manjvrednega lesa
-	difuzijsko odprt način gradnje s samouravnavanjem nihanja
vlage v prostoru (med posameznimi elementi je potrebno
predvideti fuge, potrebno je upoštevati spremembe dimenzij
lesa glede na vlago),
-	odpravaparozapornih slojev,
-	dobra toplotna akumulacija,
-	dobra ekološko energetska bilanca (v 1m3 lesa je vezano 930
kg CO2),
-	masivne lepljene plošče omogočajo izdelavo elementov pod
kontroliranimi pogoji v tovarni in sestavljanje le-teh v
kratkem času na gradbišču,
-	zaradi transportne omejitve so širine elementov do 2,50 m,
dolžinepatudivečkot 10m.
Slika 2: Razvoj lesene masivne stene. (Vir: Mittag, M., 1974: Građevinske
konstrukcije. Građevinska knjiga, Beograd, str. 43., CNDB, 1997-
2000: Sequences Bois- Details bois. Comite National pour
Developpement du Bois, Paris, str. 13, 22, 87.)
Development ofthe solid timber wall.
Masivne lesene plošče so sestavljene iz letvic masivnega lesa, ki
so med seboj širinsko-robno, v primeru večslojnih plošč pa
tudi ploskovno zlepljene (EN 12775). Razlikujemo dva tipa
enoslojnih masivnih lesenih plošč:
-	plošče z dolžinsko spojenimi letvicami; označujemo jih z
oznako "SC" (showingcuts) in
-	plošče z dolžinsko ne-spojenimi letvicami, označujemo jih z
oznako "NC" (no cuts).
Večslojne plošče so sestavljene iz dveh vzporednih zunanjih
slojev in vsaj enega prečno potekajočega notranjega sloja.
Plošče morajo izpolnjevati zahteve glede:
-	dimenzijskih odstopanj,
-	vlažnosti ob izdelavi,
-	kvalitete zlepljenosti,
-	biološke trajnosti,
-	mehanske lastnosti: plošče za konstrukcijsko uporabo, plošče
za nekonstrukcijsko uporabo,
-	sproščanja formaldehida.
Plošče, ki so namenjene za točno določen namen uporabe,
morajo, če je to potrebno, izpolnjevati še dodatne zahteve (SIST,
Novi standardi na področju lesenih tvoriv - njihov vpliv na
proizvodnjo, trženje in uporabo).
Slika 3: Zgodovinska masivna lesena gradnja (kladna gradnja): Lovrenc na
Pohorju. (Vir: Hiše, let.2, dec. 2000, št. 6.)
Historical solid timber construction (log structure): Lovrenc na
Pohorju.
Osnovni gradniki masivnih lesenih plošča so lahko: ostrorobi,
poševno žebljani, z obdelanimi robovi, z zamaknjenimi robovi, s
profilom - kanal, na pero in utor.
Stropni elementi se lahko spajajo na vzmet, preklop, z
moznikom, napero-utor (Slika 5).
Novejši sistemi lesene masivne gradnje
Z razvojem lesenih konstrukcijskih sistemov so prišli na
tržišče novi proizvodi. Sem prištevamo industrijsko izdelane
škatlaste in ploskovne elemente iz lesa iglavcev.
Med nove sisteme spadajo: Lignotrend, Homogen 80, System
Haas, KLH, Bresta, Klimaplan in drugi.
1. Masivni žebljani sistem (Brettstapelbauweise)
Sistem Brettstapelbauweise je razvil prof. Julius Natterer na
Ecole Polytechnique de Lausanne v Švici. V nasprotju z ostalimi
sistemi ni sestavljen iz več slojev, ampak iz pokončno
postavljenih lamel, ki so med seboj zlepljene, mozničene ali
žebljane in tako tvorijo leseno ploščo, ki prenaša obremenitev v
eni smeri. Ponavadi znaša debelina lamel od 24 do 60 mm. Širine
Slika 4: Moderna lesena masivna gradnja. (Vir: Riko hiše, prospektno
gradivo)
Modern solid timber construction.
Elementi so med seboj spojeni
na pero in utor
1	lesena lepljena plošea
2	toplotna izolacija
3	finalna izdelava
Masivne letvice z
zamaknjenimi robovi so med
seboj ebljane
Plošee s širinsko in
debelinsko (troslojno)
zlepljenimi letvicami
Slika 5: Različne izvedbe lesenih masivnih plošč. (Vir: CNDB, 1997-2000:
Sequences Bois- Details bois. Comite National pour Developpement
du Bois, Paris)
Various types of solid timber panels.
elementov so od 60 do 125 mm, največ 2,5 m (odvisno od
transporta) in dolžine do 10 m.
Na področju večnadstropne gradnje se masivne žebljane
plošče najpogosteje uporablja kot stropni element, možne pa so
tudi kombinacije elementov s skeletno in okvirno konstrukcijo
(Slika 6a,6b).
2.	Lignotrend CH
System Lignotrend (mizarstvo Eckert in Joseph Lumplecker -
Holzindustrieberatung Weyer) je prišel na tržišče leta 1993.
Sistem je sestavljen iz masivnih, ploščatih lamel lesa iglavcev.
Stenski elementi so sestavljeni iz križno lepljenih slojev desk
različne debeline in strukture (npr. elementi s kanalom).
Medprostori so lahko zapolnjeni z ekološkimi izolacijskimi
materiali in instalacijami. Standardni elementi so dolžine 2,5 m
do 3,5 m.
Uporaba: kot stenski elementi, strop in strešni elementi.
Možnost kombinacije z drugimi sistemi (Slika 6d).
3.	LenoTec® (MERK-Dickholz®)
Podjetje Merk, Aichach se je na tržišču pojavilo leta 1994 kot
akcija "Wohnungsbau in Holzsystembauweise" (Gradnja
stanovanj v lesenem sistemu). Podjetje Merk je razvilo tehniko
žebljanja. Osnovni gradnik so širinsko in debelinsko zlepljene
smrekove lamele, ki so v najmanj treh križno postavljenih slojih.
Tako nastanejo homogeni leseni ploskovni elementi.
Dimenzije: dolžina x širina v m: 14,80 m (max 20m)x4,80m.
Standardne debeline v mm: 85,115,135,159,189,243,297 mm.
Uporaba: stenski elementi (nosilni, nenosilni), predelne stene,
stropni elementi, rebričaste plošče, souprežne stropne
konstrukcije les-beton (za izvedbo stropov z večjim razponom so
uporabni tudi mešani konstrukcijski sistemi les-beton), strešni
elementi, plošče za mostove, ukrivljena opažna konstrukcija.
Možnost kombinacije z drugimi sistemi.
Manja Kitek Kiizman. Jože Kušar
GRADNJA IZ MASIVNEGA LESA
Stikovanje z eblji
(nem. Brettstapel genagelt)
Stikovanje z mozniki
(nem. Dubelholz - Elemente)
KLH	Lignotrend
Slika 6: Novejši sistemi masivne gradnje (Vir: Pro:Holz Information:
Mehrgeschossiger Holzbau in Östereich. Holzskelett- und
Holzmassivbauweise)
Contemporary solid timber building systems.
4. KLH
Masivne plošče KLH (Slika 6c) so podobne ploščam
LenoTec. Izdelek je bil razvit v Avstriji na Technische Universität
Graz (dr. Schichofer in Sägeindustrie Steiermark).
Masivne lesene plošče so izdelane iz lesa iglavcev, po strogih
okoljevarstvenih zahtevah. Sestavljene so iz več slojev križno
zloženih in ploskovno lepljenih desk. Plošče so 3,5 in 7 slojne.
Danes so pomembne zahteve po izpopolnjevanju inovativne,
ekološke in ekonomične gradnje. Pri novejših masivnih
konstrukcijskih sistemih je osnovni gradbeni material les,
kombiniran s potrebnim izolacijskim materialom ter notranjimi
in zunanjimi stenskimi oblogami. Tehnično dovršene
konstrukcije iz masivnega lesa iglavcev izpolnjujejo visoke
zahteve glede potresne, požarne varnosti ter toplotne in zvočne
izolativnosti.
Z izboljšanjem ponudbe in seznanjanjem investitorja z
možnostmi, kijih nudi masivna lesena gradnja, je danes nastopila
nova doba. Moderna arhitektura je ponovno obudila les kot
idealni gradbeni material. Zelja po ekonomičnem in odgovornem
delu z zemeljskimi dobrinami je odgovornost vse bolj rastočega
ekološkega zavedanja posameznika.
Viri in literatura
Comite international d'histoire de l'art, 1997, Glossarium Artis- Holzbaukunst-
Architecture en Bois- architecture in wood., Ladenburg. K.G. Saur Verlag
Gmbh &Co KG Munchen, str. 82
Cerliani, C., Baggenstos, T., 1997: Sperrholz architektur. Baufachverlag
Lignum, Zurich.
Cerliani, C., Baggenstos, T., 2000: Holzplattenbau. Baufachverlag Lignum,
Zurich.
CNDB, 1997-2000: Sequences Bois- Details bois. Comite National pour
Developpement du Bois, Paris.
Gornik Bučar, D., Mrzelj F., 1998: Žagarski praktikum. Biotehniška fakulteta,
Oddelek za lesarstvo, Ljubljana.
Swiss open-air museum, 1999: Ballenberg, Brienz, CH
Guide to the Swiss Open-Air Museum, 1999: Ballenberg. Swiss Open-Air
Museum, Brienz, CH.
Kolb, J., 1995 : Systembau mit Holz. Baufachverlag Dietikon, Lignum, Zürich,
Schweiz.
Kušar, J., 1995: Slowenische Holzkonstruktionen- Erbe. Internationales
Holzbauseminar für Architektur-und Bauingenieurstudenten 1.-8. februar
1995. Univerza v Ljubljani, TU Wien, Ljubljana, 11-22.
Mrzelj, F., 1996: Žagarstvo.ČZD Kmečki glas, Ljubljana.
Mušič, M., 1970: Arhitektura slovenskega kozolca. Cankarjeva založba,
Ljubljana.
Mittag, M., 1974: Građevinske konstrukcije. Građevinska knjiga, Beograd.
Natterer, J, Herzog, T., Volz M., 1996: Holzbau Atlas. 2. verb. Und erw. Aufl.
Köln: R. Müller, München.
Pro:Holz Information: Mehrgeschossiger Holzbau in Östereich. Holzskelett-
und Holzmassivbauweise. 4.2. Herstellung Von Brett zum Brettsperrholz
Pearson, D., 1994: Eko-bio hiša. DZS, Ljubljana.
Rozman, V., 1987: Konstrukcije v lesarstvu. Zveza društev inženirjev in
tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije, Ljubljana.
SIST in Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, 2003: Novi standardi na
področju lesnih tvoriv- njihov vpliv na proizvodnjo, trženje in uporabo,
Ljubljana 03.10.2003
Saje, F.., 1997: Novejši razvoj lesenih konstrukcij. V: 19. zborovanje gradbenih
konstruktorjev Slovenije, Bled, oktober 1997, Slovensko društvo gradbenih
konstrukterjev, Ljubljana.
Saje, F., 1997: Možnost razvoja lesenih konstrukcij. Gradbeni vestnik 11-12:338-
343.
Turk, S., 1957: Lesene inženirske konstrukcije I, Projektiranje lesenih
konstrukcij. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo- Gadbeni
oddelek- Inštitut za lesene konstrukcije, Univerza v Ljubljani.
Turk, S., 1959: Lesene konstrukcije IV, Lesene ploskovne konstrukcije. Fakulteta
za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo- Gadbeni oddelek- Inštitut za
lesene konstrukcije, Univerza v Ljubljani.
Weiss, W., 1991: Fachwerk in der Schweiz. Birkhäuser Verlag. Basel, Boston,
Berlin.
asist Manja Kitek Kuzman
Univerza v Ljubljani
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
manja.kuzman@bf.uni-lj.si
prof dr Jože Kušar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
joze.kusar@arh.uni-lj.si
2oo4/1
AR
ARHITEKTURA KOT ZNANOST V SISTEMU «ZK
VREDNOTENJA RAZISKOVALNIH DOSEŽKOV p 1 42004
Architecture as a science in the evaluation system of research achievements
izvleček
Predvidene spremembe vrednotenja raziskovalne uspešnosti v Sloveniji sprožajo
razmislek o izhodiščih za preoblikovanje znanstvenoraziskovalnih meril v
arhitekturi. Razumevanje znanstvene narave arhitekturne mnogoterosti v njenih
znanstvenih (humanističnih, družboslovnih, tehniških...) in umetniških
razsežnostih sproža vprašanja arhitekturne avtonomije in omejitvah le-te v
razmerju do drugih znanosti. Favoriziranje količinskih kazalcev brez upoštevanja
posebnosti stroke namreč povzroča zanemarjanje kakovostnih. Vodi v apatijo, v
umik v popolno avtonomijo, ali pa v primerjanje z neprimerljivim, vpovršno delo,
posledično stimulira tudi znanstveno nepoštenost. Kakojetorej mogoče v iskanju
možnosti omejevanja anomalij vztrajati pri oblikovanju "enotnega merila" brez
upoštevanja raznolikosti ved? Pričujoči prispevek preverja hipotezo o
vprašljivosti posploševanja sistemov za dvig kvalitete znanstvenih rezultatov v
arhitekturi. Ob pregledu orodij spremljanja in vrednotenja znanstvenega dela,
najpogosteje omenjenih v razpravah o znanstvenoraziskovalnih merilih v
Sloveniji, ter načina njihovega upoštevanja, sta izpostavljeni razmerji med
količino in kakovostjo ter med splošnim in posebnim, obe z vidika arhitekture kot
znanosti. Rezultati so uporabni za lažje prepoznavanje znanstvenih sestavin v
osebnem arhitekturnem "opusu", kot spodbuda k zavestnemu oblikovanja
znanstvenih sestavin etičnih norm slovenske arhitekture. Prispevajo k promociji
znanosti v arhitekturi kot kreativnega izhodišča za razvojne usmeritve in
potencialno umetnostno konkretizacijo.
ključne besede:
arhitektura, znanost, vrednotenje, Slovenija
abstract
Proposed changes ofthe system for evaluation ofscientific excellence in Slovenia
are demanding reconsideration of relevant starting points for transforming
scientific research criteria in architecture. Understanding ofthe scientific nature
of architectural variety in its scientific (humanistic, social, technical etc.) and
artistic dimensions triggers issues concerning architectural autonomy and its
limitations in relation to other sciences. Favouring quantitative indicators and
disregard for specifics of the profession are actually causing neglect for
indicators of quality. In the quest for solutions that would limit anomalies, how
can one insist on devising "uniform measures" without respect for differences
between disciplines? The article checks the hypothesis about doubtfulness of
generalising systems for raising the quality of scientific results in architecture.
Alongside the review of tools for monitoring and evaluating scientific work and
methods of their enforcement, most often mentioned in discourses about scientific
research criteria in Slovenia, relations between quality and quantity as well as
general and particular have been emphasised from the aspect ofarchitecture as a
science. The results can be useful for easier recognition of scientific components
in a personal, architectural "opus" and stimulate the conscious formation of
scientific components of ethical norms in Slovene architecture. They can enrich
the promotion of science in architecture, as the creative starting point for
development guidelines and potential artistic realisation.
key words:
architecture, science, evaluation, Slovenia
Komisija SAZU za spremljanje raziskovalne uspešnosti je z
objavo osnutka predloga kategorizacije bibliografij slovenskih
znanstvenikov [Adamič et.al., 2004] želela sprožiti širšo
razpravo o vrednotenju kakovosti znanstvene produkcije v
Sloveniji. Že pregled osnutka sproža vrsto vprašanj, ki niso nova,
vendar zaradi družbenih sprememb vedno znova aktualna.
Zahtevajo namreč vzpostavljanje določene ravni družbenega
dogovora o mejah "sprejemljivosti". Vprašanje zavračanja
nekonvencionalnosti kot nekakovostnosti v arhitekturni kritiki
[Košir, 2000 (1995/1990):15] je mogoče aplicirati tudi na druge
ravni: razmerje med arhitekturno in drugimi znanostmi, znanost
nasploh...
Izbor izhodišč za razmislek o navidezno nezdružljivem, o
oblikovanju konvencije o nekonvencionalnem, se osredotoča na
izsledke arhitekturnih raziskav ljubljanske Fakultete za
arhitekturo v zadnjih dveh desetletjih (obdobjuvsaj štirikratnega
povečanja "produkcije doktorjev" v primerjavi s predhodnima
desetletjema [Kališnik et.al. 2003: 66-67], jih dopolnjuje z
aktualnim (širše) veljavnim gradivom s področja interpretacije
arhitekture, spremljanja in vrednotenja znanstvene uspešnosti.
Tako izpostavlja hipotezo o vprašljivosti posploševanja sistemov
za dvig kvalitete znanstvenih rezultatov v arhitekturi.
Znanstvena narava arhitekture
Opredelitev "znanstvenega" v arhitekturi izhaja iz
opredelitve mnogoterosti narave arhitekture z vidikov:
filozofskega izhodišča, namena, pristopa, metode in
predstavitve.
"To ni arhitektura...", ugotavljamo za arhitekturne
predstavitve. Kljub temu ravnamo z njimi, kot da so dejanska
(fizična) "arhitektura" [Rattenbury, 2004: xxi, xxiii]. Podoben
vzklik velja za znanost v arhitekturi kot vedi: za bolj izrazite
"umetnike" je le balast, v najboljšem primeru njena utemeljitev,
za druge njena teoretska ali metodološka osnova, nujna sestavina
prizadevanj srenje, potencialno umetniško nadgrajena.
Razmislek o problemskem ozadju izhaja iz opredelitev umetniške
in znanstvene narave arhitekturne celovitosti. Za opredelitev
filozofije znanosti, umetnosti in vere kot "temeljnih dejavnosti
človekovega duha" si lahko pomagamo s tremi izhodiščnimi
filozofskimi optikami: idealizmom, materializmom in
fenomenalizmom [Košir, 1999: 7-9] [Košir, 1991:29-32].
Znanost je namenjena ustvarjanju novega znanja, medtem ko
umetnost poudarja estetske vidike ustvarjanja.
Med tremi (vsaj s filozofskega stališča) enakovrednimi
pristopi - subjektivističnim, objektiviziranim, in relativističnim
[Košir, 1991: 29-32] - je objektivizacija znanosti najbližja,
relativizacija pa pogojno sprejemljiva (glede na problemsko
težišče).
VUvodu v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju
arhitekture in urbanizma je moč najti opredelitev znanosti in
razmerja med stroko in znanostjo s poudarkom na razliki v nivojih
abstrakstnosti oz. splošnosti pristopa k določenemu
arhitekturnemu problemu [Kališnik, Lah, 2003: 10]. Ob
upoštevanju ravni abstraktnosti metodološkega pristopa je tretji
vidik arhitekture stroka v svoji konkretni praktičnosti.
Opredelitev stroke je dostikrat tudi splošna, kot poklic; ne glede
na "umetniškost" ali "znanstvenost".
Pri kategorizaciji ravni abstraktnosti oz. povezanosti s
konkretno uporabnostjo rezultatov dospemo do triade: do
temeljnih, aplikativnih in razvojnih raziskav ["Frascati manual"].
V arhitekturi so vsi trije tipi razvojne narave in so med seboj nujno
povezane [Fister, 2003:55].
Problema slovenskih arhitektov z vidika arhitekture kot
znanosti sta:
- Pomanjkanje razmišljanja o neposredni ali posredni konkretni
uprabnosti znanstvenoraziskovalnih rezultatov, z izjemo
nekaterih razvojnih raziskav.
- Pomanjkljiva utemeljenost arhitekture kot umetniške
stvaritve kot celovite znanstvenoraziskovalne aplikacije.
Znanstvena metoda se od umetniške običajno razlikuje po stopnji
objektivizacije. Splošne znanstvene metode so tri: zgodovinska,
opisna in poskusna [Kališnik, Lah, 2003: 13]. Zgodovinska je
običajno objektivizirana, opisna dovoljuje večjo subjektivnost
(omejuje jo tolerančnost vede, predvsem pa soočenje z drugimi
vedami), poskusna pa je povezana z najvišjo stopnjo
objektivizacije, oz. je z njo najlažje pridobiti rezultate za - v
čimvečji meri - neizpodbitne utemeljitve.
Tudi znanstvena predstavitev se razlikuje od umetniške.
Lirična pesnitev o statistični obdelavi bivalne kvalitete v
določenih prostorskih pogojih je verjetno nesprejemljiva celo za
večino arhitektov, kaj šele za druge znanstvenike. Umetnina, oz.
njena predstavitev, je možno izhodišče bodisi znanstvene
razprave ali umetniške interpretacije, znanstveni izsledki pa se
lahko nadgrajujejo v novih znanstvenih razpravah ali pa v iskanju
novih umetniških konkretizacij.
Opredelitev arhitekture kot preseganja obstoječega za razliko
od znanosti, "ki jo zanimajo v prvi vrsti splošne ugotovitve"
[Vodopivec, 1993: 9] morda zanemarja bistvo znanosti v
ustvarjanju novega znanja. Ne glede na prevlado mišljenja,
bodisi o enakovrednosti, bodisi o podrejenosti znanosti,
problematičnost objektivizacije umetnosti... velja: "meja med
znanostjo in umetnostjo je v arhitekturi nejasna, saj je znanost
prisotna v arhitekturnem snovanju na različne načine. Na eni
strani v obliki tehničnih in konstrukcijskih spoznanj in na drugi
strani v smislu teorije. Splošna znanstvena spoznanja in
vprašanja dobijo v arhitekturnem delu svojo konkretno, enkratno
umetniško razrešitev" [Vodopivec, 1993: 12]. Za realizacijo
umetniške zamisli je "tudi na področju arhitekture in urbanizma
znanstveno preverjanje neizbežno" [Gabrijelčič, 2003]. Tako
posamezni vidiki arhitekture kot znanosti posegajo v
humanistiko, v družboslovje, v tehniko, in še bi lahko naštevali. V
primerjavi z drugimi znanostmije arhitektura mnogo bolj lokalno
vpeta, in prav zato njeni izsledki niso tako neposredno
"prenosljivi", kot izsledki drugih znanosti. Celo v področju
najbolj splošnih raziskav ne more doseči univerzalnosti npr.
biomedicine. Vmes je cela paleta takšnih stopenj.
Znanstvena avtonomija arhitekture / vrednotenje
znanstvenega v arhitekturi
Prispevek obravnava znanstvene sestavine arhitekture v
razmerju do drugih znanosti, ki v veliki meri določajo meje njene
avtonomije.
Količina in kakovost
Raziskovanje v arhitekturi je zelo širok pojem, ki v najširšem
pomenu zajema pravzaprav vse tisto delovanje arhitektov, ki ni
izrazito rutinsko (le-to pa je, oz. naj bi bilo zaradi narave poklica v
manjšini). Ob pričujočih spremembah vrednotenja v Sloveniji
postaja aktualno vprašanje: kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi v
arhitekturi predstavljalo t.i. "raziskovalno uspešnost", ko se
sooča z enačenjem raziskovalne z znanstveno uspešnostjo?
Čeprav je pojem uspešnosti v svojem bistvu povezan z
zaželjenostjo oz. pričakovanji, ki sta sama po sebi kakovostne
narave, se pogosto enači s količino izbranih elementov. V
znanosti predvsem s storilnostjo ter odmevnostjo. Kaj pa
ustreznost te storilnosti in njena trajnost? Pa morda učinek
odmevnosti innjegova trajnost?
Splošno in posebno v razmerju do količine in kakovosti
Z razumevanjem razmerja med splošnim in posebnim je
povezano pojmovanje "enotnosti meril" oz. njihovo oblikovanje.
Enotno merilo je mogoče določiti le za tisto, kar na izbranem
nivoju velja kot splošno. Znotraj "posebnega" nastane nov nivo
splošnosti, ki pa ni nujno identičen s prejšnjim. Določitev teh
nivojev je problematična, kadar se pojavi "kult" znanosti,
običajno tiste s količinsko primerjalno prednostjo. Ugotovitev o
primerjalni prednosti naravoslovnih znanosti pred
družboslovnimi izhaja iz primerjalne prednosti znanstvenih
metod, kijih le-ti uporabljajo [Okasha, 2002: 124]. Čemu bi si
torej morali prizadevati za doseganje enakih količinskih
rezultatov? (Navedeno stališče ne opravičuje nedejavnosti...) Če
je načeloma vse jasno, kako je mogoče vztrajati pri oblikovanju
"enotnega merila" brez upoštevanja raznolikosti ved? Kako je, po
drugi strani, mogoče preseči kaos vrtičkarstva? Kateri zgledi so
uporabni za določitev najožjega segmenta z enotnimi merili in
pravila za upoštevanje afinitete znanstvenih ved, ki izhaja iz
sodobnega komplementarnega, problemskega pristopa?
Želja po poenostavljanju postopkov vrednotenja, ki v veliki
meri favorizirajo znanstveno produkcijo v imenu znanstvene
uspešnosti, botruje uporabi podatkov, katerih primarni namen je
statistično spremljanje določene dejavnosti (in/ali morda sledi
ekonomskim ciljem). V tej zvezi so relevantni tudi priročniki,
namenjeni statističnim obdelavam (["Frascati manual"] - za
temeljno in aplikativno produkcijo, ["Oslo manual"] - za
"merjenje" inovacij).
Silvertsen opozarja na nevarnost samoumevnega sprejemanja
normativnosti količinskih kazalcev, kar lahko vodi znanstvena
prizadevanja mimo njihovih temeljnih ciljev. Znanstveniki, ki se
s slednjimi istovetijo, se lahko počutijo izolirane, onemogočene
oz. prizadete, če so vrednoteni z manj relevantnimi standardi in
vidijo svoje bolj prilagodljive kolege bolje nagrajevane
[Silvertsen, 1997:219].
Nesorazmerja med upoštevanjem količinskih in kakovostnih
kriterijev in način njihove interpretacije v vrednotenju
raziskovalnih dosežkov ne preprečujeta pojavov nepoštenosti v
znanosti. Nanjo sta nedavno opozorila akademika prof. dr. Lidija
Andolšek - Jeras in prof. dr. Jože Trontelj. Navajata anomalije v
zvezi s seštevanjem bibliografskih enot in citatov. Ponavljata že
dokazano trditev, da kategorija bibliografske enote še ne pomeni
kvalitete. Zato predlagata sklicevanje na pet najboljših objav z
utemeljitvijo izvirnosti, predvsem pa pospešitev prizadevanj za
oblikovanje kodeksa dobre znanstvene prakse [Bošnjak, 2003: 8].
V Sloveniji se je v skladu s splošno tendenco povečala tudi
arhitekturna znanstvena "produkcija". Le-ta je načeloma (ob
pogoju sprotnega urejanja podatkov, ki se v bistvu upira načelnim
nasprotnikom birokratizacije) sprotno preverljiva v nacionalni
bibliografski bazi [COBISS, 2004], kvaliteta pa se preverja
periodično ob habilitacijah na Ministrstvu in na Univerzah.
Prisotna je negativna kritika: o nedoslednosti, nepoznavanju
literature. v nekaterih primerih arhitekturnih raziskav. [Košir,
2000 (1992/1995): 113-118], ki kaže posledice favoriziranja
količinskosti v arhitekturi.
Pričujoči razmislek se torej usmerja k sledečima ciljema:
- k celovitosti razvoja znanosti v Sloveniji - zanj in za
zagotovitev uporabnosti njenih rezultatov je potrebna
stimulacija vseh znanstvenih ved, njihove usmeritve v
trajnostni razvoj konkretnega naravnega, družbenega in
kulturno-prostorskega okolja: torej ne le za "tujce", ampak v
iskanju lastnih razvojnih težišč. [Peklenik, 2004: 25], [Kos,
2004: 2]
-	k iskanju dinamičnega ravnovesja celostnega pristopa k
arhitekturi, v izogib skrajnostim "scientizma" [Okasha, 2002:
121] in - analogno - "larpurlartizma".
V nadaljevanju so navedeni elementi referenčnih sistemov
spremljanja in vrednotenja raziskovalnega dela, ki izpostavljajo
razmerja med količino ter kakovostjo in med splošnim in
posebnim (med arhitekturo kot znanostjo in drugimi znanostmi)
in so usmerjeni v oblikovanje izhodišč za doseganje navedenih
ciljev.
Razmerje med količinskimi in kakovostnimi kazalci ter med
splošnim in posebnim v referenčnih sistemih in orodjih
"ISI" ("Institutefor Scientific Information")
Bibliografska mreža ["ISI Web of knowledge"] ["ISI Web of
Science" / "ISI Science Indicators"], ki temelji na kategorizaciji
revij oz. člankov v njih, ponuja količinske preglede objav in
citatov. Favorizira znanstvena področja s primerjalno prednostjo,
omenjeno v uvodnem razmisleku. Baza omogoča iskanje
znanstvenih informacij prvenstveno za navedena področja,
medtem ko ob arhitekturnih problemih takšno iskanje redko
zadošča. Prednost v objavljanju v revijah, ki so vključene v
tematske baze, imajo države z izrazitejšo anglo-ameriško
družbeno orientacijo in z zagotovljenimi sredstvi za zadostno
frekvenco izdajanja revij. Mreža vključuje tudi možnost
statistične analize podatkov ("Science Indicators"), z
izpostavljanjem posameznih ved, regionalnih sklopov, torej tudi
preverjanje navedenih trditev. Arhitektura kot veda je
obravnavana skupaj z umetnostmi, nekatere teme pa sodijo tudi v
področja, kot je npr. "okoljske študije, geografija in razvoj".
Poleg citatov in objav na izbranem področju je možno razbrati
tudi faktor vpliva obravnavane vede.
UNESCO
Baza UNESCA ob razpravi o statističnih obdelavah
["Immediate...", 2003:17] izpostavlja vprašljivost primernosti
bibliometričnih kazalcev za države v razvoju nasploh, in
načeloma izpostavlja posebnosti posameznih ved. Znanstvena
produkcija ni nujno usmerjena v isti način publiciranja, vsaka
disciplina tudi ne objavlja rezultatov (primarno) v revijah mreže
"ISI". Po drugi strani pa tudi najpomembnejše nacionalne
publikacije za določeno vedo ne ustrezajo nujno profilu, ki ga
zahteva navedena baza. Navaja tudi problem odsotnosti drugih
baz in predlaga analizo načinov promocije nacionalnih in
regionalnih podatkovnih baz (z recenzijo in visokim standardom)
-	namenjenih merjenju znanstvene produkcije (kvaliteta ni
omenjena).
6. Okvirni program EU
Projektni predlogi v 6. okvirnem programu EU se ocenjujejo
po sledečih enakovrednih kriterijih [McCarthy, 2003:9, 10, 213-
217]:
-	pomembnost/bistvenost (skladnost z znanstvenimi,
tehničnimi,... cilji programa)
-	potencialni vpliv (na konkurenčnost, uporabnost inovacij,
pomen za evropsko in nacionalno raven)
-	znanstveno-tehnološka odličnost (jasnost in dosegljivost
ciljev, jasna utemeljitev inovativnosti)
-	kvaliteta projektne skupine (celote, v povezanosti s
podprojekti, v komplementarnosti, opredeljenosti profila, v
vključevanju podjetij)
-	kvaliteta vodenja (skladnost s kompleksnostjo projekta,
ustreznost ravnanja z znanjem, intelektualno lastnino oz.
inovacijo). - bibliometrični kazalci niso omenjeni.
-	uporaba virov (osebja, opreme, finančnih sredstev; integracija
projekta)
Pri projektnih mrežah je večji poudarek v integraciji, zato so
enakovredno izpostavljeni:
-	pomembnost/bistvenost (tako kot pri projektih);
-	potencialni vpliv (preverjanje evropske strateške potrebe,
prispevek k evropski konkurenčnosti, načrt razširjanja
odličnosti, verjetnost trajnosti vpliva);
-	odličnost sodelujočih (raziskave v povezavi s predlagano
temo, primernost nalogam, skupno doseganje kritične mase
izvedenstva in virov);
-	kakovost povezanosti (zmožnost doseganja pričakovane
stopnje integracije in njene trajnosti)
-	organizacija in vodenje (varen okvir za konkretne odločitve,
kvalitetno vodenje, zagotavljanje enakovrednosti spolov);
Sposobnost vodenja se torej ocenjuje z usklajenostjo projekta,
minimalnimi bibliometričnimi kriteriji niso omenjeni.
MŠZŠ/SAZU
Projektno financiranje v Sloveniji ["Pravilnik o pogojih in
metodologiji...", 2002] izpostavlja minimalne (bibliometrične)
pogoje za nosilca in tretjino članov projektne skupine, pri čemer
se prvenstveno sklicuje na članke v bazi mreže "ISI"-ja (SCI,
SSCI, A&HCI; CC). Nadalje se upoštevajo tudi specializirane
baze in nacionalni sistemi. Pri tem velja posploševanje po
področjih, medtem ko upoštevanje posebnosti ved velja za
promocijo "vrtičkarstva". Pri temeljnih in aplikativnih raziskavah
bistveno vlogo odigrajo še citati. V zadnjem razpisu ["Javni
razpis za (so)financiranje...", 2003] so bile specializirane baze ob
navedbi potrebnih pogojev upoštevane, osrednje oz. pomembne
slovenske znanstvene revije, ki niso vključene v navedene
kategorije bibliografskih baz, pa ne. Razlog je verjetno najti v
predpostavki, da morajo biti znanstvene informacije dostopne
čim širšemu krogu potencialnih uporabnikov, pri tem pa
pozabljeno dejstvo, da je v Sloveniji cela vrsta bibliografskih
navedb z oznako "ni dostopnega izvoda v izbranem katalogu".
(Vključenost v določeno bazo še ne pomeni dostopnosti dela, le
njegovega izvlečka.) Selekcija na podlagi navedenih
bibliometričnih kazalcev odigrava primarno vlogo, ne glede na
to, darecenzentski obrazci enakovredno preverjajo ["Obrazec...",
2004]:
-	dosežene rezultate glede na zastavljene cilje,
-	znanstveno kakovost opravljenega dela,
-	bibliografske in druge rezultate,
-	potencialni pomen rezultatov,
-	vzgojo diplomantov, magistrov in doktorjev in
-	kvaliteto sodelovanja s tujimi partnerji.
V razpisu so bile navedene prednosti izbora: pomen za razvoj
discipline, boljši kazalci uspešnosti (objave in citati, torej
bibliometrični kazalci) ter vključenost v mednarodna omrežja za
temeljne raziskave; možnosti za uporabo v Sloveniji in
vključevanje mladih raziskovalcev pa za aplikativne. Aplikativni
uspehi in racionalnost uporabe opreme in stroškov sta
sekundarnega pomena. Raven upoštevanja prednostnih kriterijev
ni določena vnaprej. Izidi razpisa nakazujejo primarni selektivni
pomen bibliometričnih kazalcev.
Programsko financiranje v bistvu (razmerja med količino in
kakovostjo ter med splošnim in posebnim) povzema predvsem
načela projektnega (temeljnega in aplikativnega) financiranja
["Pravilnik o vrednotenju...", 2003]. Merila za ocenjevanje
raziskovalnih programov so načeloma specifična glede na
usmeritev. Pri tem naj bi se interdisciplinarnost in
medinstitucionalnost upoštevali kot prednost.
Raziskovalna usmeritev programov lahko daje priznava večji
pomen mednarodno primerljivim znanstvenim kriterijem,
kriterijem neposredne uporabnosti za trajnostni (družbeno-
ekonomski) razvoj Slovenije ali kriterijem ohranjanja in krepitve
nacionalne (naravne in kulturne) dediščine.
Kakovost raziskovalnih skupin in posameznih raziskovalcev
se enači s količino kategoriziranih bibliografskih enot. Ustreznost
glede na zastavljene cilje paje drugotnega pomena. V celotni
oceni programa namreč predstavljajo:
-	kazalci znanstvene kakovosti programa 20%;
-	kazalci trajnostnega družbeno-ekonomskega ter kulturnega
pomena 30% in
-	kazalci raziskovalne usposobljenosti programske skupine
50%. (prednjačijo bibliometrični kazalci).
Bibliografska ustreznost je razčlenjena do potankosti, kar nadalje
nakazuje njen primarni pomen, ob člankih z mreže "ISI"-ja se
navaja še klasifikacija glede na faktor vpliva glede na višino
kvartila posameznega področja (ne pa vede).
V merilih za ocenjevanje kakovosti raziskovalcev se
nadaljuje načelno posploševanje po področjih (brez upoštevanja
posameznih ved). Šele ob preverjanju pomembnih del najdemo
pomembnejše sledi priznavanja strokovne avtonomije: "morajo
biti objavljena ali predstavljena na način, ki mu stroka priznava
mednarodno veljavo" In: "Zavede, za katere indeksi citiranjaniso
dosegljivi, komisija /.../ določi seznam revij in jih razvrsti po
pomembnosti tako, da ustrezajo razdeliltvi točk za članke,
objavljene v znanstvenih revijah".
Razvojne raziskave primerjalno v veliko večji meri
upoštevajo posebnosti posameznih ved, saj se v večji meri
upošteva problemski pristop. Pravilnik o izboru raziskovalno-
razvojnih projektov ["Pravilnik o pogojih in postopkih...", 2001]
izpostavlja:
-	kakovost projekta in skupine (interdisciplinarnost vsebin,
multidisciplinarnost skupine, reference glede na
učinkovistost prenosa znanja na gospodarski in družbeni
razvoj države),
-	skladnost s cilji programa in razpisanih tem in
-	izvedljivost projekta (časovna, stroškovna, personalna).
Navodila za delo osrednjih specializiranih informacijskih centrov
pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti v Sloveniji (v
nadaljevanju: "Navodila" [Adamič et.al., 2004]) predvidevajo
selektivno kategorizacijo znanstvenih publikacij, zbranih v
bibliografski bazi slovenskih raziskovalcev (COBISS-a).
Kategorizacija publikacij kot kazalcev raziskovalne uspešnosti bi
morala biti po besedah avtorjev "kar se da objektivna, usklajena
med vedami in enotna znotraj vsakega znanstvenega področja".
To pomeni nadaljevanje posploševanja kriterijev in meril. MŠZŠ
kategorizacija ved in področij arhitekturo umešča v področje
družboslovja. Raziskovalna uspešnost je pri tem razumljena kot
znanstvena uspešnost. Kategorizacija naj bi veljala samo za t.i.
znanstvene publikacije:
-	primarni znanstveni članek,
-	pregledni znanstveni članek,
-	kratki znanstveni prispevek,
-	znanstveno knjigo ali njeno poglavje (z določitvijo
maksimuma v primeru več prispevkov avtorja v isti knjigi).
Ob pregledu "Navodil" in upoštevanju "ved" (podpodročij) in
znanstvenih "področij", ki so v veljavi na MŠZŠ ["Šifrant...",
2002] lahko ugotovimo: Med šestimi kategorijami znanstvneih
člankov so prve štiri posvečene člankom v revijah z mreže "ISI"-
ja (SCI; SSCI in A&HCI) glede na različne faktorje vpliva (ne
glede na njihov pomen za posamezne vede), predzadnja upošteva
specializirane področne baze, zadnja pa druge revije. Raznolikost
ved se torej upošteva le pri zadnjih dveh kategorijah, zaenkrat še
brez kriterijev, ki veljajo zanje.
V	kategoriji, ki upošteva specializirane baze posameznih
področij, naj bi se za vsako vedo upoštevala le ena baza.
Arhitektura se ob tem pojavi z urbanizmom in gradbeništvom na
področju
-	tehnike zbazoICONDA, innapodročju
-	družboslovja z bazo "Avery Index to Arch. Periodicals" (za
vse družboslovne vede, kamor "uradno" sodi arhitektura,
velja še "Internat. Bibl. ofthe Soc. Sciences"). Baza "Urban
Studies Abstracts" je prihranjena krajinskim arhitektom na
področju
-	biotehnike.
Pričujoča mnogoterost predlaganih baz za arhitekturo odslikuje
njeno mnogoterost, nakazuje potrebo po upoštevanju te
mnogoterosti, hkrati pa postavlja kriterij veljavnosti ene
specializirane baze za vsako vedo pod velik vprašaj. Vprašljivost
se še stopnjuje ob sodobnem problemskem pristopu raziskovanja,
v katerem se vede komplementarno dopolnjujejo.
Ob pripravi "enotnega kriterija" za selektivno kategorizacijo
kot osnove za vrednotenje znanstvenih dosežkov se je delno že
pokazalo, da enotni kriterij ne omogoča enakovredne obravnave
neprimerljivega. To je razvidno iz ugotovitve avtorjev, da imajo
znanstvene knjige drugačno vlogo pri dokazovanju znanstvene
odličnosti v humanistiki in družboslovju, kot v preostalih
področjih. Ob navajanju relevantnih seznamov mednarodno
(kriterij je sedež v vsaj dveh državah) in nacionalno pomembnih
založb (izdajateljev?, kriterija: urejena recenzentska služba in
mednarodna izmenjava oz. posredovanje informacij) pa postane
relevanten sledeči pomislek marsikaterega raziskovalca v
arhitekturi: Založba, pri kateri je izdana znanstvena monografija,
še ni garancija njene kakovosti. Hkrati pa lahko tudi na novo
uveljavljena založba izda zelo kvalitetno delo. Kako je možno o
kakovosti presojati na osnovi zgolj formalnih kriterijev,
prepuščenih tistim, ki se ukvarjajo z obliko in načinom
publiciranja (po stroki bibliotekarjem/informatorjem), ki pa ne
morejo vrednotiti vsebine dela? Kaže se nujnost neposredne
povezave izvajalcev sistema z ekspertnim sistemom znotraj
znanstvenih področij in ved.
Univerzitetna raven
V	habilitacijskih merililh ljubljanske Univerze ["Merila...",
2001] se ob bibliometričnih kazalcih upoštevajo kumulativne
ocene, glede na željeno stopnjo preverjanja se upošteva tudi
reprezentativni izbor bibliografskih enot s kvalitativno oceno: pri
obojem veljajo posebnosti posameznih ved. Pri tem sta
oblikovani dve skupini fakultet: prva določa kriterije za
upoštevanje bibliografskih enot, druga navaja seznam
relevantnih enot, pri čemer favorizira bolj disciplinarni kot
meddisciplinarni oz. problemski pristop. Fakulteta za arhitekturo
se uvrša v drugo skupino, pri čemer razvija avtonomni
Bibliografski indeks arhitekture. (Podoben seznam velja za
preverjanje neposrednega prehoda z magistrskega na doktorski
študij.) Predlog sprememb meril mariborske Univerze ob
usklajevanju z novo tipologijo dokumentov kaže težnjo
sprejemanja posebnih meril izbranih ved kot splošnih
["Merila...", 1996] ["Merila...", 2003].
Možnosti za stimulacijo znanstvene kakovosti v slovenski
arhitekturi in njene prepoznavnosti
Potreba po poenotenju meril sicer ostaja, vendar se pomen te
potrebe na osnovi pričujočega prispevka spremeni. Po eni strani
zahteva določitev ravni "enotnega" v skladu z referenčnimi
orodji, ki so uporabljena kot osnova. Po drugi pa pomeni
poenotenje meril zavedo (stroko) v smislu preverjanja skladnosti
meril za istovrstne raziskave na različnih nivojih (fakultete,
univerze, ministrstva, sosednjih držav, Evrope.).
Za stimulacijo kvalitete se nakazujejo trije možni scenariji
enakovredne obravnave posameznih ved:
1.	relativizacijabibliometričnihkazalcev "uspešnosti",
2.	poudarjeno kakovostna ocena količinsko omejenega
(reprezentativnega) izbora del in
3.	kombinacija obeh sistemov.
Prvi scenarij je nakazan ob predlogih za dopolnitev "Navodil":
Upoštevanje objavljanja rezultatov posameznih področij oz.
ved v izbrani bazi količinskih kazalcev v izbrani regionalni enoti
je mogoče z:
- uvedbo faktorja področja in vede.
Ob analizi znanstvenih kazalcev na temelju iste baze
podatkov, ki je pri nas v veliki meri uveljavljena kot imanentni
znak kakovosti ("ISI"), lahko ugotovimo, da je znanstvenim
vedam v omenjeni bazi priznana precej večja primerjalna pestrost
kotprinas. Primerjalne analize kažejo velike razlike v objavljanju
(in objavljivosti) znanstvenih izsledkov po posameznih
znanstvenih področjih in vedah. Iz tega sledi, da samo število
objav v določeni kategoriji še ni med področji, kaj šele med
vedami primerljivo merilo znanstvene odličnosti. Če velja
načelno soglasje o uvrščanju revij iz obravnavane baze na prvo
mesto, potem velja vsaj za te kategorijo člankov prevzeti tudi
raven klasifikacijske strukture za določitev "skupnega
imenovalca" (ki v omenjeni bazi očitno ne velja za raven
"vrtičkarstva"), in namesto dosedanjega IF revije upoštevati IF
področja in vede (oz. IF revije s hkratnim upoštevanjem IF
področja in vede), pri tem pa omogočiti relativizacijo
bibliometričnih kazalcev s ponderiranjem, ki upošteva
primerjalne lastnosti posameznih področij in ved z vidika
količine izbranih enot. Ker je IF področja oz. vede določljiv na
regionalnih osnovah, bi bilo mogoče izračunati povprečje za tiste
države, ki nam predstavljajo vzor, kot so npr. države EU. Osnova
za primerjanje tako postane evropsko povprečje objavljanja po
posameznih področjih in ved za določeno obdobje, npr. zadnjih
pet let. Preverjanje kakovosti posameznih del seveda s tem še ni
opravljeno, le količina objav je relativizirana z upoštevanjem
primerjalnih prednosti določenih področij in ved. Hkrati velja
pripraviti:
-podrobnejšo klasifikacijo člankov za posamezne vede.
Če je kategorizacija člankov strukturirana v točkah 1.1-1.4 za
vse tiste vede, kjer je objavljanje v revijah baz "ISI"-ja in faktor
vpliva revije prepoznani bistveni element ugotavljanja
znanstvene odličnosti, potem bi analogno veljalo urediti sistem
tudi za tiste, za katere to velja v precej manjšimeri, alipasplohne.
Pojavljanje področja arhitekture (in urbanizma) v različnih
področnih sklopih dokazuje njeno mnogotero naravo. Ob
soglasju o uporabi določenega sistema je potrebno pač prepoznati
sorodna področja in jih upoštevati s pomočjo problemskega
pristopa. Ob prevladi določenega filozofskega izhodišča,
tehničnega problema. se upošteva vsebinsko najbližje področje.
Če problemsko težišče sodi v več kategorij, je pač potrebno
upoštevati vse.
V sistemu seštevanja bibliografskih podatkov je kakovostna
presoja obsežen in zahteven zalogaj, ki ni rešljiv z avtomatizacijo
vrednostne klasifikacije, ki je povrhu vsega prepuščena za
presojanje kakovosti in izvirnosti znanstvenih rezultatov
nekompetentni stroki. Hlastanje za količino pomeni spodbujanje
površnosti, ne le raziskovalcev, temveč tudi ocenjevalcev.
Drugi scenarij povzema bistvo predloga, omenjenega v
uvodu: zanemarjanje bibliometrije in izbor npr. petih
najpomembnejših del z utemeljitvijo inovativnosti. Enostavnost,
časovna racionalnost, stimulativnost h kvaliteti so prednosti
sistema. Reprezentativna klasifikacija niti z (v prvem scenariju)
predlaganim ponderiranjem ne dosega jasnosti in stimulativnosti
h kakovosti, če jo primerjamo z reprezentativnim izborom
bibliografskih enot, saj je težnja h količini še vedno prevladujoča.
Tretji scenarij je najbližji obstoječemu habilitacijskem
sistemu ljubljanske Univerze. Zahteva poenotenje obeh v analizi
izpostavljenih načinov: samo navajanja bodisi kriterijev bodisi
seznamov revij. V primeru Fakultete za arhitekturo bi to
pomenilo dopolnitev Bibliografskega indeksa arhitekture s
podrobnejšim strukturiranjem kriterijev oz. pogojev oblikovanja
omenjenega "indeksa". Ob prevarjanju poglobljenosti ozkega
vsebinskega sklopa, ko je potrebno vrednotenje njegove
umeščenosti v višje nivoje celovitosti, namreč obstoječa merila
ponujajo dovolj sredstev za preverjanje. Ob ocenjevanju
vsebinske širine pa postane disciplinarno omejevanje seznamov
revij nestimulativno.
Predlogi za izboljšanje kvalitete arhitekturnega raziskovanja
ne morejo mimo ukrepov za povečanje sprejemljivosti
znanstvenih rezultatov za druge znanosti:
-	zavedanje, da je subjektivnost sicer s filozofskega stališča
enakovredna objektivizmu in relativizmu, v praksi najtežje
sprejemljiva, še posebej s stališč drugih ved.;
-	zavedanje, da skrb za avtonomijo stroke ni opravičilo za njen
umik iz širše sfere realnosti;
-	pospešitev prizadevanj za vključevanje v mednarodne
programe z regionalno usmerjenimi cilji;
-	uveljavitev nacionalnega arhitekturno-znanstvenega centra
(izdajanje arhitekturnih znanstvenih publikacij in izmenjava
informacij).
Prizadevanje za upoštevanje raznolikosti pa lahko temelji le
na soglasju o bistvenih elementih avtonomije arhitekture v njenih
znanstvenih komponentah:
-	kritične odzive na anomalije v konkretnih raziskovalnih
rezultatih naj dopolni preverjanje avtonomnih kriterijev
vrednotenja, predvsem pa oblikovanje kodeksa dobre
arhitekturno-znanstvene prakse, ilustrirane s konkretnimi
primeri.
Sem sodi razmislek o jasnosti opredelitev in utemeljitev
problemov, stopnje izvirnosti izsledkov, o logiki miselnega toka,
in o slogovni pestrosti besedila, kot ga omogoča ali celo izziva
obravnavana tematika. V globalizacijskih procesih ne glede na
njihov naziv je arhitekturna "pismenost", pa naj gre za dobesedni
ali preneseni pomen besede, pomemben prispevek k lokalni ali
regionalni samobitnosti.
-	preseganje dvojnosti "umetnikov" in "znanstvenikov" z
upoštevanjem mnogoterosti arhitekturne celovitosti.
"Zoom" objektiv v fotografiji ne more doseči svetlobne
občutljivosti širokokotnega in daljnovidnosti ozkokotnega
objektiva. Njegova kvaliteta je v kompleksnosti. Dobri fotografi
uporabljajo prednosti vsakega izmed njih glede na konkretno
nalogo. Podobno je s sodobnimi projektnimi managerji v
problemskem pristopu: Potrebne pestrosti arhitekture kot
dejavnosti ni več mogoče dosegati zgolj z vzgojo generalistov,
niti samo izrazitih skrajnežev, temveč s povezovanjem
enakovrednih prispevkov posameznikov k celovitosti dejavnosti.
Z upoštevanjem relativno generalistične vloge in specialističnega
časa, v katerem arhitekt nastopa. Problemski pristop negira
izključno polarnost "znanstvenikov" in "umetnikov", širina vede
v vsej njeni mnogoterosti pa nakazuje potrebo po upoštevanju
pestrosti široke palete možnosti med obema. Tiste pestrosti, ki jo
ponujajo osebne afinitete posameznikov. V spodbujanju
posameznika, da poišče oz. vedno znova preverja svoje osebno
raznovesje med skrajnostmi. Predvsem v razmerju do tiste
skrajnosti, kije (se zdi) najbolj oddaljena: V kolikšni meri so moje
raziskave uporabne za potencialno umetniško nadgradnjo in
kako? Neposredno ali posredno? Kako moja osebna
prizadevanja, usmerjena v umetnostni izraz, uporabljajo in
nadgrajujejo znanstvena spoznanja? Kako lahko najdem in vedno
znova preverjam svoje osebno ravnovesje med vsebinsko širino
in poglobljenostjo delovanja? Po kom se lahko z vidika
vsebinskih posebnosti in afinitet zgledujem v svojih znanstvenih
prizadevanjih: v čem in kako?
znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in
urbanizma. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 47-55.
Frascati Manual 1993: Proposed Standard Practice for Surveys of Research and
Experimental Development: The Measurement of Scientific and
Technological Activities: 1994. OECD, Paris.
Gabrijelčič, P., 2003: Recenzija... V: Kališnik, M. et.al., 2003: Uvod v
znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in
urbanizma. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 5.
Immediate, Medium And Longer-Term Strategy In Science & Technology
Statistics, International Review of Science and Technology, Statistics and
Indicators, 2003. UNESCO Institute for statistics, Montreal.
ISI Web of Knowledge. http://www.isinet.com, 2004.
ISI Web of Science. 2000 / ISI Science Indicators. 2004.
http://home.izum.si/izumft_baze/wos.htm, 2004.
Javni razpis za (sofinanciranje izvajanja temeljnih in aplikativnih
raziskovalnih projektov v letu 2004.Ur.l. RS, št. 112/2003.
Kališnik, M., Fister, P., Lah, L., Dekleva Smrekar, D., 2003: Uvod v
znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in
urbanizma. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Kališnik, M., Lah, L.: 2003: Metodologija raziskovalnega dela. V: Kališnik, M.
et.al., 2003: Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju
arhitekture in urbanizma. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 9-16.
Košir, F., 2000: Arhitekturna teorija/interpretacija kot del arhitekturne stroke.
V: Košir, F. Izbrani članki : 1985/1990. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana,
5-18.
Košir, F., 1999: Post scriptum : [predgovor]. V: Debevec, L., ur.: Sakralna
arhitektura v slovenskem prostoru - danes, Pozoj, Velenje: 7-9.
Košir, F., 2000: Recenzija raziskovalne naloge arh. Tomaža Brateta
"Arhitektura Ljubljane 1945-1990. V: Košir, F. Izbrani članki: 1992/1995.
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 113-118.
Košir, F., 1991 : Vrednote : metode in merila. Urbani izziv 18: 29-32.
McCarthy, S., 2003: How to write a competitive proposal for framework 6 : a
research manager"s handbook. Watergrasshill, Hyperion.
Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in
visokošolskih sodelavcev. 1996. http://www.uni-mb.si/povezava.aspx
?pid=1142, 2004
Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in
sodelavcev. Osnutek 2003.http://www.uni-mb.si/povezava.aspx?pid=1100,
2004.
Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in
sodelavcev. 2001 http://www.uni-lj.si/Pravilniki/Habilitacijska_merila/
Merila%20za%20volitveB.asp, 2004
Okasha, S., 2002: Philosophy of science : a very short introduction. Oxford
University Press, Oxford, New York.
Obrazec za ocenjevanje zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega
projekta. (...letnega...) http://www.mszs.si/slo/znanost/dejavnost/
raziskovalni_projekti.asp#vprasalniki, 2004
Oslo manual: OECD proposed guidelines for collecting and interpreting
technological innovation data: 1994. OECD, Paris.
Peklenik, J., 2004: Razvijamo zgolj za tujce? Delo 24. januarja 2004, sobotna
priloga: 25.
Pravilnik o pogojih in metodologiji izbora in financiranja projektov temeljnega
in aplikativnega raziskovanja. Ur.l. RS, št. 21/2001, 38/2002.
Pravilnik o pogojih in postopkih izbora in financiranja mrežnih raziskovalno-
razvojnih programov v okviru Ciljnega raziskovalnega programa za
podporo strateškega razvoja Slovenije na posameznih področjih javnega
interesa. Ur.l. RS, št. 46/2001.
Pravilnik o vrednotenju kakovosti in financiranju programa dela JRO. Ur.l. RS,
št. 52/1998 (72/1998 - popr.), 67/1998, 102/2001, 47/2003.
Rattenbury, K., ur., 2002: This is not architecture: media constructions.
Routledge, New York.
Sivertsen, G., 1997: Ethical and political aspects of using and interpreting
quantitative indicators. V: Frankel, M. S., ur., Cave, J. ur.: Evaluating
science and scientists: an East-West dialogue on research evaluation in
post-communist Europe, Central European University, Budapest.
Šifrant raziskovalnih področij in podpopdročij. 2002 .
http://www.mszs.si/slo/znanost/sifranti/sifranti01.asp, 2004.
Vodopivec, A., 1993: Temelji in meje arhitekturne avtonomije: doktorska
disertacija. Ljubljana, A. Vodopivec.
Viri in literatura
Adamič, Š., Dular, J., Kaučič, V. et.al., 2004: Navodila za delo osrednjih
specializiranih informacijskih centrov pri vrednotenju raziskovalne
uspešnosti v Sloveniji (delovno gradivo), Ljubljana.
http://www.mszs.si/container291/ECOS/navodila_OSIC.pdf, 2004
Fister, P., 2003: Raziskave v arhitekturi. V: Kališnik, M. et.al., 2003: Uvod v
doc dr Tadeja Zupančič Strojan
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
tadeja.zupancic@arh.uni-lj.si
Peter Fister
2oo4/1
Slika 1: Hmeljnik, okoli 1450 - zadnja četrtina 15. stoletja do 1520. (Risba:
Igor Sapač)
Hmeljnik, around 1450 - last quarter of 15th century until 1520.
Slika 2: Soteska, med 1943 in 1947. (Risba: Igor Sapač)
Soteska, between 1943 and 1947.
Slika 3: Rakovnik, prva polovica 18. stoletja. (Risba: Igor Sapač)
Rakovnik, first half of 18th century.
Slika 4: Višnja Gora, okoli 1770. (Risba: Igor Sapač)
Višnja Gora, around 1770.
Slika 5: Stari Grad, okoli 1620. (Risba: Igor Sapač)
Stari Grad, around 1620.
Slika 6: Karta grajske arhitekture. (Risba: Igor Sapač)
Map of castle architecture.
vir: Sapač, I., 2002; Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli
Krajini; aksonometrične študije ključnih spomenikiv (seminarska naloga za 9.
semester, mentor Peter Fister), Ljubljana 2002
AR
2oo4/1
Peter Fister
KORPUS SLOVENSKE ARHITEKTURE 2003
THE CORPUS OF SLOVENE ARCHITECTURE 2003
raziskava, research
povzetek
Dolgoročna raziskava arhitekture v slovenskem prostoru in
vzpostavitev temeljne baze podatkov celovitega "korpusa"
(arhiva "Korpus slovenske arhitekture"). Raziskave izvajajo kot
sodelavci vsi slušatelji 3., 4. letnika ter slušatelji v seminarju FA
v okviru tematike Razvoj arhitekture in Prenova, podiplomci z
izborom posebnih predmetov ali magistrskih oziroma
doktorskih tem, izbrani sodelavci iz inštitucij, ki se posebej
ukvarjajo s podobno tematiko. V ledtu 2003 je bilo močno
sodelovanje na domači in zlasti na mednarodni ravni (skupine
profesorjev in študentov iz ZDA, Nemčije, Italije).
doseženi cilji, namen in rezultati
-	obdelava preko 270 različnih enot (elaborati so dosegljivi v
"Arhivu" FA)
-	raziskava in realizacija možnosti specialističnega
izobraževanja arhitektov in gradbenikov (v povezavi z
ZRMK, Inštitutom za gradbeništvo)
-	nadaljevanje študija celotnega korpusa s posebnim
poudarkom na analizi arhitekture druge polovice 20. stol. kot
varovane arhitekturne dediščine, obdelava posebnih tem
(gradovi Dolenjske in Bele krajine, Kozjansko, Štanjel,
Koper, Ljubljana z mednarodno zasedbo itd.);
-	sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih programih,
povezanih z osnovno temo (glej: Re Urban Mobil v okviru 5.
evropskega programa).
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Osnovne naloge so nadaljevanje predhodno zastavljenih ciljev:
-	raziskava, dokumentiranje, analiza in ocena kvalitetnih
preteklih in sodobnih arhitekturnih dosežkov ter
dopolnjevanje osnovnega arhiva slovenskih arhitekturni
krajin, naselij, arhitektur in arhitekturnih podrobnosti (od
detajlov do opreme);
-	raziskava možnosti prenove izbranih kvalitetnih stavb,
naselij ali krajinskih enot;
-	vzpostavitev dokumentacijskega sistema, ki naj bi omogočal
uporabo lastnikom, službam za varstvo kulturne dediščine,
projektantom in ki bi hkrati vzpostavil stalni monitoring nad
stanjem stavbarstva/arhitekture/urbanizma v slovenskem
prostoru;
-	povezovanje z raziskovalci in raziskovalnimi institucijami v
Evropi in v svetu, ki razvijajo podobno metodologijo (v
preteklem letu zlasti v okviru 5. evropskega programa);
-	omogočitev aktivnega vključevanja slušateljev arhitekture v
realno in s prakso neposredno povezano raziskovalno delo
kot najpomembnejši del ciljev
-	posredovanje rezultatov javnosti.
ključne besede
stavbna in naselbinska dediščina, varstvo, prenova,
dokumentacija
summary
Long-term research project about architecture in Slovenia
and establishment of a fundamental database: a comprehensive
corpus (archive "Corpus of Slovene architecture"). Research is
done by third andfourth year graduate students of architecture as
Studio work and within the framework of the subject
Development of architecture and Rehabilitation, by post-
graduate students in selected subjects or as masters and
doctorate themes, as well as selected associates from institutions
that are involved with similar themes. In 2003 cooperation was
enhanced on the national and especially international level
(groups of professors and students from USA, Germany and
Italy).
intentions, goals and results
-	Analysis of more than 270 different units (reports are
available in the Faculty's archive);
-	Research and implementation ofpossibilities for education of
architects and civil engineers (in participation with the
Institute for research ofmaterials and constructions, Institute
for civil engineering);
-	Further research of the whole corpus with special emphasis
on analysis of architecture from the second half of the
twentieth century seen as architectural heritage, research of
special themes (castles in Dolenjska and Bela Krajina,
Kozjansko, Štanjel, Ljubljana - international team, etc.);
-	Participation in international research programmes tied to
the primary topic (see: Re Urban Mobil, within the 5. EU
research frameworkprogramme).
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The main tasks followformerly set goals:
-	Research, documenting, analyses and evaluation of past and
contemporary high quality achievements in architecture and
complementing the fundamental archive of Slovene
architectural landscapes, settlements, architecture and
architectural particularities (from details to furniture);
-	Research of possibilities for rehabilitation of selected high
quality buildings, settlements or landscape units;
-	Establishment of a documentation system, which could
enable use by owners, agencies involved with heritage
protection, designers, and would simultaneously enable
constant monitoring of the state of building culture/
architecture/urbanism in Slovenia;
-	Networking with researchers and research institutions in
Europe and worldwide that are developing similar
methodology (last year significantly through the 5. EU
research frameworkprogramme);
-	Enabling active involvement of architecture students in real
research work tied directly to practise, which is one of the
most important goals;
-	Disseminating research results.
key words
built and settlement heritage, preservation, rehabilitation,
documentation
Peter Fister
2oo4/1
AR
visoka investicijska potrebnost (85-100% M)
high investment needs (85-100% M)
povprečna investicijska potrebnost (70-85% M)
average investment needs (70-85% M)
nizka investicijska potrebnost (pod 70% M)
low investment needs (under 70% M)
primerno
positive value
srednje
middle value
neprimerno
low value
Slika 1: Ljubljana CS 1/2 - Karta investicijskih potreb za obmovo.
Ljubljana CS 1/2 - Map of investment needs for renewal.
Slika 2: Ljubljana CS 1/2 - Ocena primernosti obstoječega stavbnega fonda
za reurbanizacijo (ustreznost programov).
Ljubljana CS 1/2 - Evaluation of suitability of existing buildings to
reurbanization (proper functions).
2oo4/1
Peter Fister
URBAN MOBIL 2003
URBAN MOBIL 2003
raziskava, research
povzetek
Rezultat prve faze projekta Re Urban v delovnem paketu
WP4 (arhitektura in urbane strukture) je izbor raziskav
evropskih in svetovnih praks, ki je bil tudi osnova za razvoj
osnovnih teoretskih in metodoloških orodij. Večina neposrednih
novosti in izkušenj sledi podrobnemu terenskemu delu na
izbranih primerih v Ljubljani, ki bodo predlagani skupaj z
drugimi primeri na začetku druge faze in dani v obravnavo
vodjem drugih delovnih paketov. Razširjanje raziskovalnih
izsledkov je bilo opravljeno v Sloveniji (na ravneh države,
mesta in med prebivalci), odzivi so bili spodbudni. Razvili smo
tudi nekatere nove metode dokumentiranja in analize grajene
strukture, ki lahko postanejo del celovite metodologije
reurbanizacije.
doseženi cilji, namen in rezultati
Rezultate prve faze in pripravljenih del lahko razdelimo na
tri dele:
1.	del: Teoretično prepoznavanje metodoloških in
specifičnih problemov družbenega in demografskega
spreminjanja v mestnih jedrih (razširjenih mestnih središčih) v
zvezi z arhitekturnimi in urbanimi strukturami ter posebnostmi,
ki je poudarilo nujnost oblikovanja nove metodologije
interdisciplinarnega dela in odgovornosti vpletenih
strokovnjakov, če želimo doseči stvarne rezultate tudi v
končnem planerskem procesu.
2.	del: Potrditev predlagane nove metodologije za prihodnje
načrtovanje reurbanizacije mestnih središč s specifičnimi
problemi je pokazalo na ravni posameznih primerov in ponekod
tudi na splošni (državni) ravni, da lahko tako ustvarimo nove
razvojne možnosti za evropska mesta, obenem pa razmere za
ohranjanje arhitekturne dediščine.
3.	Na posebni ravni posameznih primerov smo opravili
nekatere podrobne analize - razvili smo nekatere nove metode s
poudarkom na prepoznavanju posebnih problemov, kazalcev,
možnosti in pričakovanj.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Najintenzivnejša faza delovnega paketa WP 4 se šele
začenja, zato so rezultati prve faze po eni strani teoretični, po
drugi pa praktični, z raziskavami različnih praks in posebnosti
različnih držav in nekaterih mest. Rezultat tega dela so
predlagane nadaljnje nove metode:
1.	Splošen spregled tehničnega, funkcionalnega, pomenskega,
kulturnega, arhitekturnega in urbanističnega stanja zdajšnje
grajene strukture, ki so posebni pokazatelji za strategijo
reurbanizacije.
2.	Posebna metoda tipološke analize naložbe potrebne za
prenovo posameznega objekta, ki bo primerjana z
ekonomskimi koncepti reurbanizacije in bo v pomoč
planerjem, lastnikom in investitorjem v fazi realizacije.
ključne besede
arhitektura, urbanizem, mestno jedro, družbeno-demografske
spremembe, varstvo in razvoj arhitekturne dediščine
summary
The result of the WP4 (Architecture and urban structures) in
the first phase ofthe Re Urban project is based on a collection
and survey of European and global practice that was also the
basis for developing theoretical and methodological tools. Most
of the direct novelties and experiences came from detailed field
work on selected case studies in Ljubljana, which will be
proposed and discussed alongside other case studies at the
beginning of the second phase with other work-package leaders.
Dissemination of results was carried out in Slovenia (on the
national and city level and among inhabitants) and some
encouraging results were achieved. Some new methods of
documentation and analyses of built structures were developed
that could become part of a comprehensive reurbanisation
methodology.
intentions, goals and results
The results of the first phase and previous preparatory phase
can be divided into threeparts:
Part 1: Theoretical identification of methodological and
specific issues concerning social and demographic changes in
city cores (extended city centre) tied to architecture, urban
structure and particularities, pointed out the need for a new inter-
disciplinary methodology and redefinition of responsibilities of
involved experts, if we should expect realistic results in the final
planningprocess.
Part 2: On the level of case studies and in some examples also
on the general level (state) it was acknowledged that the
proposed new methodology forfuture planning ofreurbanisation
of city centres with specific problems can create new possibilities
for European cities and simultaneously facilitate the
preservation ofimportant architectural heritage.
Part 3: On the specific level of case studies some detailed
analyses were carried out and several new methods were
developed for identifying specific problems, indicators,
possibilities andexpectations.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Since the most intensive period of the WP4 is only beginning,
the results ofthe first phase are on one hand theoretical, and on
the other practical as they provide research of different practices
and specifics from different countries and some cities. A result of
this phase is proposed research of further new methods:
1.	General survey of technical, functional, cultural, signifying,
architectural and urbanistic conditions of extant built
structures as special indicators for reurbanisation strategies
2.	Special methods for typological analysis of investments
neededfor single buildings, which will be compared with the
economic reurbanisation concept and help planners, owners
and investors in finale planning stages (implementation).
key words
architecture, urban planning, city core, socio-demographic
changes, šrotection and development of architectural heritage
Borut Juvanec
2oo4/1
AR
zbiranje
shranjevanje
Slika 1: Zgoraj: zbiranje svetlobe za bivanje in vode za pitje v vkopanih hišah
(Matmata, Tunizija). Sredina: namerno prepustna streha, ki zbira
vodo za vodnjak na Krku. Spodaj: pretočni vodnjak, ki zbira,
obnavlja in prepušča odvečne količine vode (Ademuz, Španija).
Above: introducing light to living quarters and gathering drinking
water in subterranean homes (Matmata, Tunisia). Middle: purposely
built porous roof, which allows gathering of rainwater in the well
(Krk, Croatia). Bottom: permeable well, which gathers and
rejuvenates water and allows removal of excess (Ademic, Spain).


Slika 2: Kamnita konstrukcija zatočišča: kažun v Istri. Medtem ko so druge
konstrukcije le sestavi večjih sistemov, je zatočišče že prava
arhitektura.
Construction of a stone shelter: kažun in Istria. While other
structures are parts oflarger systems, the shelter is already real
architecture.
d/2
d/2
Slika 3: Korbeling: v prerezu je to previsevanje, v tlorisu krog. Konstrukcija
je iz dveh delov: iz konstruktivnega dela samega in iz oboda, ki služi
za protiobtežbo in kot odvajanje vode (krovni material). Zato je
notranja konstrukcija vselej enaka, zunanja paje odvisna od avtorja
in je po svetu povsem različna.
Corbelling: overhanging in section and circular in layout. The
structure is composed oftwo parts: the load bearing structure itself
and the perimeter, which serves as counterweight and for disposal of
water (roofing material). This is why the interior structure is always
the same, while the external structure depends on its author and
varies worldwide.
2	
	
11 ■-■—I—1__ Jill .J	
	
	
/	1
I i
I i
■f-f
Slika 4:
Weinbergshaeuschen pri Wormsu, Nemčija. Konstrukcija je sestav
dveh kvadratov in enakostraničnega trikotnika z višino, ki je enaka
korenu iz tri polovic.
Weinbergshaeuschen near Worms, Germany. The structure is a
composition oftwo squares and an equilateral triangle, whose height
equals the square root of three halves.
3
1
2oo4/1
Borut Juvanec
KAMEN NA KAMEN
STONE UPON STONE
raziskava, research
povzetek
Uvod govori o kamnu, brez veziva, v tehniki suhega zidu.
Začetki segajo nekaj tisoč let nazaj v prazgodovino, megaliti
stojijo bodisi posamič, v zidu ali tvorijo zavetje.
Konstrukcija korbelinga ali "previsevanja", ko vsaka
naslednja plast kamna sega preko spodnje, je ravninska in se kaže
v prečnem prerezu. Prerez ima dve plasti: notranjo konstrukcijo
in na zunanji okvir, ki služi kot protiobtežba in strešni material.
Notranji del je možen le na en način: na zunaj jih je množica.
Tipika, značilnosti in posebnosti so elementi zidu in
prostorskih konstrukcij. Značilnost je enotna notranja nosilna
konstrukcija, ki izhaja iz kroga v tlorisu in iz trikotnika v prerezu.
Teorija kaže na enotnost konstrukcije in na raznolikost
zunajih oblik. V prerezu je neizogiben enakostranični trikotnik.
Višina takega trikotnika je koren iz tri polovic, a jo je mogoče
sestaviti iz treh enako dolgih palic, ki so tudi igračka pastirjev.
Konstrukcija korbelinga je stara preko šest tisoč let: Hypogeum
na Malti ga kaže v vklesanem kamnu podzemskega svetišča iz
četrtega tisočletja pred štetjem.
Možnosti konstrukcij v kamnu brez veziva se začnejo z
zidom. Kot arhitektura so nedvomno najbolj zanimiva zatočišča,
ki stoje od Škotske do Palestine, od Španije do Grčije, verjetno pa
jih najdemo še marsikje. Zatočišča so lahko velika le za
steklenico in kruh ali pa za čredo konjev: razlike so pri tem
izjemne.
Problematika včerajšnjega dne je bila nuja. Problematika
danes je v vse manjši uporabi in s tem v manjši pomembnosti.
Objekti so potrebni občasne nege in na koncu svojega ciklusa tudi
obnovo, vmes pa zaščito: tako po zakonu kot fizično. Tukaj pa se
odpirajo povsem drugi problemi, vezani z lastništvom, uporabo
in s kulturo. Zato je danes najpomembnejše odkrivanje teh
konstrukcij, njihovo dokumentiranje, analiziranje, dvig vedenja
o pomembnosti, osveščanje ljudi in prikaz problematike javnosti,
tako s publiciranjem kot z organizacijo obiskovanja.
doseženi cilji, namen in rezultati
Namen naloge je bil pregled vseh konstrukcij v tehniki suhega
kamna. Cilj, kije dosežen, je pregled niza zanimivih in ponekod
presenečujočih kompozicij (na primer stadion za korido, most ali
akvedukt, past za volkove), s poudarkom na kamnitih zatočiščih.
Rezultat je dokaz, daje konstrukcijski princip korbelinga, znan
vsaj šest tisoč let, še vedno živ in še vedno aktualen.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Problematika izvora in razvoja, ki vodi v visoko arhitekturo,
je za današnje razumevanje ključnega pomena. Dokaz uporabe
zahtevnih matematičnih elementov (zahtevnih za neukega
graditelja, ki je te elemente vnašal v konstrukcije z redom, a s
preprostimi orodji) je obstoj te arhitekture tudi danes.
ključne besede
kamen, tehnika suhega zidu, konstrukcija, korbeling,
kompozicija, kamnito zatočišče
summary
The introduction deals with stone, built in the dry-wall
technique, without bonds.
The beginning reaches to prehistoric times several millennia
ago, megaliths stand alone, in a wall or form shelters.
The corbelling structure or "overhanging", when each
consecutive layer of stone reaches beyond the lower one, is
planar and can be seen in the cross-section. with two layers: the
load-bearing structure and outerframe as a counterbalance.
Type, characteristics and particularities are elements of the
wall and spatial structure. The uniform internal load-bearing
structure is characteristic by circular layout and triangle.
Theory points out uniformity of structure and variety of
external form. The equilateral triangular section is inevitable.
The triangle's height is square root of three halves, but it can be
assembledfrom three sticks ofequal length, like a game played by
shepherds. Corbelling is a structure known for more than six
thousand years (Hypogeum on Maltafrom 4000BC).
Possibilities for building structures in stone without bonds
begin with the wall. From the architectural aspect, the most
interesting structures are undoubtedly shelters standing from
Scotland to Palestine, Spain to Greece and can probably also be
found elsewhere as well. Shelters were builtforjust a bottle, a loaf
of bread or a herd of horses: differences are immense.
Yesterday's issue was necessity. The present issue is
diminished use and thus diminished significance. Buildings need
occasional care, towards the end oftheir lifecycle also renewal
and in between protection: both by law and physically. Herewith
completely new issues tied to property, use and culture emerge.
Therefore, today's most important task is discovering these
structures, documenting and analysing them, increasing
awareness about their significance, raising consciousness and
presenting the issue to the public, both by publishing and
organisingvisits.
intentions, goals and results
The intention of the research was to review all structures built
in the dry-wall technique. The achieved goal is a review of many
interesting and sometimes surprising compositions (for example
a bull-fighting stadium, bridge or aqueduct, wolf trap), the
emphasis being on stone shelters. The result proves that the
principle of corbelling as a structure has been known for at least
six thousand years, it is still alive and still contemporary.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Issues about sources and developments leading to high
architecture are of key importance for contemporary
understanding. Proof of use of complex mathematical elements
(complexfor the simple builder, who introduced these elements to
structures as an order, but with simple tools) is the existence of
such architecture even today.
key words
stone, dry-wall technique, structure, corbelling, composition,
stone shelter
Janez Koželj
2oo4/1
Slika 1: Portal virtualne univerze WINDS.
Portal of the WINDS virtual university.
Slika 2: Učna enota.
Learning unit.
Slika 3: Paragraf.
Paragraph.
Slika 4: Slovar pojmov.
Concept index.
Projekt WINDS:
koordinator projekta: prof. Mario de Grassi, IDAUAncona
koordinator Oddelka za arhitekturno projektiranje:
prof. Vittorio Spigai, IUAV, Benetke
vodja projekta ALE: Markus Specht, GMD Frauenhofer, Bonn
vodja projekta Collaborate: Rasso Steinmann, Nemetschek
spletni naslovi: http://winds.gmd.de /
AR
2oo4/1
Janez Koželj
WINDS - PRIPRAVA ORODIJ
ZA POUČEVANJE NA DALJAVO
WINDS - DEVISING TOOLS
FOR DISTANCE LEARNING
raziskava, research
povzetek
Kratica WINDS pomeni Web based Intelligent Design
tutoring System oziroma v prostem prevodu Inteligentni sistem
univerzitetnega študija projektiranja na spletu. To je
raziskovalni, tehnološki in razvojni projekt, ki ga v imenu
Komisije Evropske skupnosti financira pristojni Generalni
direktorat za informacijsko družbo.
Projekt WINDS je del IST, Information Societies
Technology, programa za razvoj tehnologije informacijskih
družb.
doseženi cilji, namen in rezultati
Poglavitni cilj projekta je prispevati k reorganizaciji
pedagoških, kulturnih in funkcionalnih vidikov študija
projektiranja na univerzi v smislu razvoja pedagoških
instrumentov, primernih za poučevanje sodobnih metod
projektiranja z računalnikom, ustvarjanja kompleksno
razvejanega pedagoškega okolja, vzpodbudnega za samo-
učenje in multidisciplinarno povezovanje, oblikovanje odprte
strukture virtualne univerze z uporabo umetne inteligence.
Kot raziskovalni in tehnološki projekt razvija WINDS
spletno okolje za poučevanje projektiranja (oblikovanja), ki naj
zagotovi za univerzo tipične izobraževalne vire:administracijo,
predavanja, vaje, seminarje, profesorje, knjižnice, sodelovanje,
idr., dostopne po internetu s pomočjo posebej prirejenih orodij,
brskalnikov in komercialnih CAD sistemov.
Učinkovitost novega izobraževalnega pristopa bo
preverjena s poskusno organizacijo prave on-line fakultete, ki jo
bo po predvidevanjih vpisalo najmanj 500 študentov na več kot
20 rednih tečajih, vrednotenih po evropskem sistemu
točkovanja. Projekt WINDS seje začel z aprilom 1999 in se bo
zaključil julija 2004. Poleg novih znanstvenih spoznanj in
tehnoloških inovacij ostaja glavna ambicija projekta razvijanje
didaktičnih izkušenj mednarodnega izobraževanja na daljavo v
okviru virtualne WINDS univerze tudi po zaključku projekta.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Fleksibilnost mrežne didaktike je bilo osnovno načelo
raziskovalnega projekta. Virtualna univerza WINDS je
organizirana v treh oddelkih: za arhitekturno projektiranje, za
okoljsko in stavbno tehnologijo in za upravljanje konstrukcij.
Predmeti (WINDS Course), ki so povezani v vsebinskem in
mentorskem sistemu posameznih oddelkov, imajo teoretski in
projektni del. Organizirani so v učnih enotah (learning unit), ki
so zasnovane kot samostojne didaktične in disciplinarne celote.
Študenti lahko vpišejo celotni predmet ali kombinirajo izbrane
enote različnih predmetov v verigo teoretičnih in aplikativnih
izmenjav, usklajenih med predmeti (integrative modul) znotraj
določenega oddelka ali med oddelki. Učno enoto določajo
izobraževalni cilji oziroma pričakovani študijski rezultat.
ključne besede
WINDS, virtualna univerza, študij arhitekture in gradbeništva
na daljavo, učenje z opisovanjem, raziskovalno učenje, seznam
pojmov
summary
The abbreviation stands for Web Based Intelligent Design
tutoring System or put in simple terms, intelligent systems for
teaching university design courses on the web. It is a research,
technological and development project, which is financed by the
General directorate for information society in the name of the
European Union's Commission.
The WINDS project is part ofthe development programme IST
Information Society's Technologies.
intentions, goals and results
The driving goal of the project is to contribute to
reorganisation ofeducational, cultural and functional aspects of
teaching design at universities. Its rationale includes
development of teaching instruments suited to contemporary
computer-based design methods, creation of a complex
diversified teaching environment that stimulates self-teaching
and multi-disciplinary linkages and creation of an open virtual
university structure by using artificial intelligence.
The WINDS' research and technological project is the
development of a network environment for teaching design,
which should ensure all education resources typical for
universities: administration, lectures, exercises, seminars,
professors, libraries, participation etc., and make them available
on the web by using specially adapted tools, browsers and
commercial CAD systems.
This new educational approach's efficiency will be tested with
a pilot real on-line faculty, which will enrol at least 500 students
in more than 20 regular courses, evaluated according to the
European points system. Theproject WINDS began in April 1999
and will be completed in July 2004. Besides new scientific
findings and technological innovations, the project's prime target
is further development of didactic experience in international
distance teaching within the WINDS virtual university, even after
the project's completion.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Flexibility of network didactics was the basic principle
supporting the research project. The WINDS virtual university is
organised in three sections: architectural design, environmental
and building technology and management of structures.
Particular sections of the WINDS course are held together by
content and the mentorship system. They have a theoretical and a
practical part. They are organised in learning units, which are
planned as independent didactic entities. Students can enrolfor a
whole subject or combine selected units from different subjects,
thus forming a chain of theoretical and applicative exchanges,
harmonised between the subjects (integrative module) within a
certain section or between sections. The study unit is defined by
education goals and expected study results.
key words
WINDS, virtual university, remote architecture and civil
engineering study, expository teaching, exploratory teaching,
concept index
knjižnica / library
"sense of spatiality recorder"
knjižnica / library
"generative processor"
vaje / exercises
"sense of place play-station"
Arhitektura strnjenega mesta (S1)
1.	enota: Mesto kot sistem krajev (U1)
2.	enota: Mesto kot struktura prostorov (U2)
3.	enota: Regeneriranje strnjenega mesta
(projektni studio - DS)
Architecture of the compact city (S1)
1.	unit: City as system of places (U1)
2.	unit: city as structure of spaces (U2)
3.	unit: regenerating the compact city (design
studio - DS)
Arhitektura razpršenega mesta (S2)
1.	enota: Mesto kot urbana krajina (U3)
2.	enota: Mesto kot odprta struktura (U4)
3.	enota: Generiranje razpršenega mesta
(projektni studio - DS)
Architecture of the dispersed city (S2)
1.	unit: City as urban landscape (U3)
2.	unit: City as open structure (U4)
3. unit: Generating the dispersed city
(design studio - DS)
Projektna skupina SIWINDS:
Avtor: prof. Janez Koželj, udia
Soavtorji: asist. Tadej Glažar, MA BIA, udia, Marko
Studen, MA CNY, udia, asist. Rupert Gole, udia,
Primož Fijavž, udia, Urša Vrhunc, MA UCLA, udia,
Tomaž Maechtig, udia, Uroš Pust, udia
spletni naslov: http://predmet.arh.uni-lj.si/siwinds
AR
2oo4/1
Janez Koželj
SIWINDS - POSTAVITEV PREDMETA
ARHITEKTURA MESTA NA INTERNETU
SIWINDS - POSITIONING THE SUBJECT
URBAN DESIGN ON THE INTERNET
raziskava, research
povzetek
SIWINDS je podprojekt krovnega projekta WINDS,
Virtualne evropske fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in
okoljsko inženirstvo na medmrežju. Cilj projekta SIWINDS je
vzpostavitev sistema WINDS v okviru študijskega programa
Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Vzpostavitev sistema obsega
digitalizacijo študijskega gradiva iz analognih medijev in
obdelavo študijskega gradiva za uporabo na Internetu. V
operativnem smislu to pomeni naslednje aktivnosti:
1.	priprava specialnih orodij za izvajanje on-line opravljanja vaj
iz novega programa predmeta Urbanistično projektiranje,
2.	priprava specialnih orodij za poučevanje digitalnih metod
projektiranja in uporabe informacijskih tehnologij,
3.	razvoj in oblikovanje uporabniškega vmesnika, organizacija
študijskega gradiva, instrumentov orodij in pedagoških
postopkov v interaktivno študijsko platformo,
4.	testiranje delovanja sistema SIWINDS v študijskem procesu
oz. projektnih delavnicah v okviru programa FA.
Z uporabo dostopnih programov smo razvili naslednja orodja za
strateško načrtovanje in urbanistično projektiranje:
1.	"datascape interpretator": orodja za manipulacijo relevantnih
informacij: stratifikacija in superpozicija layerjev,
2.	"sense of place play-station": orodja za hitro in nezahtevno
raziskovanje likovnih kompozicij,
3.	"sense for spatiality recorder": prikazovalniki za preizkušanje
različnih prostorskih situacij in merjenje razmerij,
4.	"lego assembler": CAD orodje za testno vnašanje,
prilagajanje in agregiranje 3D objektov,
5.	"generative processor": FLASH 5 animirana knjižnica
različnih urbanih učinkov oz. operacij postavitve elementov,
ki služi za simulacijo porajanja različnih urbanih stanj.
doseženi cilji, namen in rezultati
Cilj projekta SIWINDS je podpreti z novimi didaktičnimi in
operativni orodji novo zasnovan predmet Urbanistično
projektiranje. Novo postavljen predmet sestavljata dva
samostojna vsebinska sklopa (section) Arhitektura strnjenega
mesta in Arhitektura razpršenega mesta, ki naj odgovarjata
dvojnosti sodobnega mesta.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
V informacijski družbi sta proces dela in učenja neločljivi
dejavnosti, isto velja za spoznavni in ustvarjalni proces v
postopku projektiranja. Zato je bil poseben napor pri razvoju
predmeta usmerjen k temu, kako čimbolj poenostaviti logistiko
učenja, prilagojeno specifičnemu on-line okolju. Za
komunikacijo med profesorjem in študenti smo razvili vmesnik z
učinkovitimi rešitvami samo-preverjanja, ki temeljijo na
ustvarjanju v variantah in primerjalnemu samo-vrednotenju, na
metodah learning-by doing in multiple-choice testiranju danih
možnosti.
ključne besede
SIWINDS, on-line Urbanistično projektiranje, orodja za študij
projektiranja na daljavo, strnjeno in razpršeno mesto
summary
SlWINDS is a sub-project under the umbrella of the project
WINDS the virtual European faculty for architecture, civil
engineering and environmental engineering on the web. The
SlWINDS project's goal is to set up the WINDS system within the
framework of the study course at the Faculty of architecture in
Ljubljana. Establishment of the system includes digitalisation of
study material from analogous media and preparation of study
material for use on the Internet. In the operative sense the
following activities are implied:
1.	Devising special tools for implementing on-line execution of
exercises according to the new programme of the Subject;
2.	Devising special tools for teaching digital design methods and
the use of information technology;
3.	Development and design of a user interface, organisation of
study material, instruments and tools, as well as teaching
procedures on the interactive study platform;
4.	Testing the SlWINDS system operation in the study process
and design workshops within the Faculty's programme.
By using available programmes we developed the following tools
for strategic planning and urban design:
1.	"Datascape interpreter": tool for manipulating relevant data:
stratification and super-positioning layers;
2.	"Sense of place play-station": tool for quick and simple
research of artistic composition;
3.	"Sense for spatiality recorder": displays for testing different
spatial conditions and measuring relations;
4.	"Lego assembler": CAD tool for pilot input, adaptation and
aggregation of 3D objects;
5.	"Generative processor": FLASH 5 animated library of
various urban effects and operations for positioning elements.
intentions, goals and results
The SlWINDS project's goal is to support the new course
subject Urban design with new didactic and operative tools. The
new subject's content is composed of two independent sections:
architecture of the compact city and architecture of the dispersed
city, which should correspond to the contemporary city's duality.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Processes of work and learning are inseparable activities in
the information society and the same applies to cognitive and
creative processes in design procedures. For this reason, special
effort in the project's development was directed towards
responding to the issue, how to simplify teaching logistics
adapted to the specific on-line environment. For communication
between professors and students we devised an interface with
efficient self-testing solutions that are based on designing in
variations and comparative self-evaluation, learning-by-doing
methods and multiple-choice testing of given possibilities.
key words
SIWINDS, on-line Urban Design, remote design teaching,
compact and dispersed city
Domen Kušar
2oo4/1
AR
Slika 1: Zid - varnostni element starega Vzhoda. "Ce se zid nagne inje
oblast lastnika zidu na to opozorila, vendar ga ta ni popravil in se je
nato zid podrl ter povzročil smrt sina svobodnega človeka, tedaj je to
pravda za življenje in spada pod kraljevo sodstvo." (Bilalamov
zakonik, okoli 1900 pr. Kr.)
The wall - element of safety in the old East. "If the wall began to lean
and the authority warned the owner, but the latter didn't repair it and
the wall collapsed, thus causing the death of a free man's son, then
the matter demands litigation about life and is under the jurisdiction
of the King." (Bilalam's Code, approx. 1900 BC).


i S ' -i
sin"*
Slika 2: Rešetke na balkonu stanovanjskega bloka v Sofiji. Uporabna,
vendar arhitekturno siromašna rešitev. Preprečevanje človeškega
nasilja z arhitekturnimi elementi pomeni izziv za arhitekta jutrišnjega
dne.
Bars on a balcony on an apartment block in Sofia. A useful, but
architecturally poor solution. Prevention of human violence by using
architectural elements is a challenge for tomorrow's architect.
Sliki 3,4: Usad v Halozah ter vas Šmarje pri Kopru. S poznavanjem
nevarnosti ter z ustrezno izbiro lokacije se lahko marsikateri
nevšečnosti izognemo. Vas, zgrajena na slemenu je glede usadov in
zemeljskih plazov bistveno varnejša kot zgradbe v grapah. (Vir:
Orožen Adamič, M., Plazovi v Halozah. UJMA 1990., Uprava RS za
zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo. str. 1 (naslovnica);
Simič Sime, S., 2001: Slovenska Istra - zaledje. IKI doo, Ljubljana,
78.)
Landslide in Haloze and the village Šmarje near Koper. Knowledge
about hazards and thus conditioned choice of sites can prevent many
calamities. Concerning landslides, a village built on a ridge is much
safer than houses built in the ravine.
AR
2oo4/1
_Domen Kušar
VARNOST V ARHITEKTURI
SAFETY IN ARCHITECTURE
raziskava, research
povzetek
Varnost v arhitekturi je širok pojem, ki zajema tako področje
statike, protipožarne varnosti, zdravja ter še niz drugih področij,
katerih skupni cilj je zagotoviti uporabnikom zgradb določeno
varnost. Razen statike ter deloma požarne varnosti, ki suvereno
obvladujeta svoj položaj, so ostala področja bolj ali manj
zanemarjena.
Raziskava je pokazala veliko število nevarnosti, ki vplivajo
na arhitekturo in njeno poslanstvo. V preteklosti so ljudje razvili
različne varnostne principe, od katerih mnogi danes tonejo v
pozabo, kljub temu, da bi lahko še vedno dobro opravljali svojo
funkcijo. Zato je potrebno nanje opozoriti in skušati najti načine,
kako jih zopet vpeti v delo arhitektov. Po drugi strani pa se
spreminjajo tudi nevarnosti. Tiste, ki so včasih predstavljale
glavno grožnjo arhitekturi in njenemu poslanstvu, so morda
danes ali zgubile pomen ali jih stroka že dobro obvlada. Za
arhitekturo pa so postale bolj aktualne druge nevarnosti, ki
predstavljajo izziv za stroko današnjegainjutrišnjega dne.
summary
Safety in architecture is a wide concept, which includes many
aspects, such as: building mechanics, fire prevention, health and
many other fields, whose common goal is ensuring safety for
users of buildings. Besides building mechanics and partly also
fire safety, which undeniably master their positions, other fields
are more or less neglected.
The research pointed out numerous hazards that affect
architecture and its mission. In the past people developed various
safety principles, many of which are today forgotten, although
they could still fulfil their functions successfully. It is therefore
necessary to point them out and try to find ways of reintroducing
them to architectural practise. On the other hand, hazards are also
changing. Those, which were formerly the main threat to
architecture and its mission have probably lost their significance
or have been mastered by the profession. Other hazards have
nevertheless become more important and are challenges for
present and future practice.
doseženi cilji, namen in rezultati
Cilj naloge je bil razvoj modela za raziskavo in obravnavo
vpliva nevarnosti na arhitekturo. Razvoj in uporaba modela sta
pokazala možnosti, ki jih nudi ta način pri obravnavanju in
vrednotenju vpliva nevarnosti na arhitekturo. Model je moč
uporabiti tako za zgodovinsko analizo vpliva nevarnosti na
arhitekturo v različnih časovnih obdobjih kot tudi v današnjem
času. Prav tako pa gaje moč uporabiti tudi za analizo posamezne
nevarnosti.
Današnjo arhitekturo ogrožajo nevarnosti, ki včasih niso bile
tako aktualne in predstavljajo izziv za arhitekturno stroko.
Predvsem gre tu za človeško nasilje (vlomi, vandalizem), ki
danes morda ni toliko prisotno v zavesti arhitektov in družbe,
čeprav statistika kaže velik obseg tega pojava. Ker gre za širši
družbeni problem, bo potrebno za reševanje tega sodelovanje
različnih strok. Arhitekturna stroka pa da lahko svoj prispevek k
reševanju tega problema predvsem s poznavanjem nekaterih
psiholoških zakonitosti človeka in načrtovanjem ustreznih
arhitekturnih elementov.
intentions, goals and results
The project's goal was to develop a model for research and
treatment of effects of hazards on architecture. The model's
development and use showed possibilities, provided by the model,
to assess effects of hazards on architecture. The model can also be
usedfor historical analysis ofeffects of hazards on architecture in
various historic periods, as well as the present time. It can also be
used to analyse hazards independently.
Contemporary architecture is endangered by hazards, which
were not as pending or dangerous in the past, but today present
challenges to architectural practise. Human violence is surely a
serious threat (burglary, vandalism), but is not in the forefront of
societal or professional interest, although statistics prove
increase of this phenomenon. Since the issue is a wider societal
concern, cooperation between various professions will be
necessary. Architecture could contribute solutions for the
problem, above all with knowledge about certain human
psychological traits and planning ofcorresponding architectural
elements.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Kriterij varnostnih principov je po krivici eden bolj
zanemarjenih kriterijev za obravnavo zgodovine arhitekture. Le
ta se bolj opira na likovne ter umetnostno zgodovinske kriterije,
medtem ko je varnost prisotna le pri fortifikacijskih zgradbah.
Vendar raziskava kaže, da so bili varnostni principi pomemben
sooblikovalec arhitekture v preteklosti ter jo sooblikujejo še
danes.
Raziskava je del doktorskega študija pod mentorstvom prof.
dr. Petra Fistra in predstavlja predhodno objavo delnih rezultatov
naloge.
ključne besede
arhitektura, varnost
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Safety principles have been unjustly neglected as criteria for
research of architectural history, which mostly relies on art
historical criteria and safety is considered only in fortification
architecture. The research nevertheless showed that safety
principles significantly contributed to architecture in the past and
still do today.
The research is part of a Ph.D thesis under the mentorship of
prof. dr. Peter Fister and represents a pre-presentation ofpartial
research results.
key words
architecture, safety
Peter Marolt	2oo4 / 1
AR
Slika 1: Stik. Kutin, M., 2003: Snovanje prostora I/2
Edge. Kutin, M., 2003: Conceptualising space I/2.
Slika 3: Alije to arhitektura? Čorović, S., 2003: Snovanje prostora I/2
Is this architecture? Čorović, S., 2003: Conceptualising space I/2.
Dela in z njimi povezan slikovni material je nastal v okviru arhitekturne
delavnice Snovanje prostora I/2 v seminarju profesorja Brezarja in pod
mentorskim vodstvom Petra Marolta, v študijskem letu 2002/03.
The projects shown in the graphic material were created in the architectural
workshop Conceptualising space I/2 in the studio of professor Brezar and
under the mentorship of Peter Marolt in the course year 2002/03.
Slika 2: Labirint. Capuder, L., 2003: Snovanje prostora I/2
Labyrinth. Capuder, L., 2003: Conceptualising space I/2 .
Slika 4: Stik. Kutin, M., 2003: Snovanje prostora I/2
Edge. Kutin, M., 2003: Conceptualising space I/2.
AR
2oo4 /1
Peter Marolt
ARHITEKTURA KOT KOZMICNA UMETNOST
ARCHITECTURE AS COSMIC ART
raziskava, research
povzetek
Raziskava poizkuša s pomoejo analogije, sklepanja iz
splošnega na posamezno in obratno, z zgledom na logieno
urejenost sveta in s pomoejo daljnovzhodne filozofske tradicije
predstaviti izhodišee in smiselnost primerjave kozmosa z
arhitekturnim prostorom.
V globalni urejenosti sveta velja, da naj bi dinamiene dvojice
(pojmov), sestavljene iz dveh sodelujoeih, nasprotno
predznaeenih entitet sestavljale doloeeno celoto. Raziskava
poizkuša dokazati, da ta princip, to poeelo velja tudi za sfero
arhitekture v odnosih ideje in izvedbe, estetike in uporabnosti,
umetnosti in znanosti, intuicije in racionalnega razmišljanja,...
Naglašuje tudi istoizvornost arhitekturne biti in kozmosa,
posredno pa tudi širše likovnosti kot segmenta arhitekture.
Pojem zenovske "praznine" kot vseobse no, kot bistvo
obstoja stvari, zaobsega enost vseh stvari, kjer ni drugaenega, pa
vendar vsaka stvar obstaja v svoji popolni resnici, kar velja tudi za
arhitekturo.
Ravnovesje velja tako za kozmos, kakor tudi za dobro
arhitekturo. V (likovni) kompoziciji to nastane, kadar so razmerja
med posameznimi elementi, ki sestavljajo kompozicijo pravšnja,
kadar celotna kompozicija deluje kot celota, kateri ni kaj odvzeti,
niti dodati, kadar lahko govorimo o njeni enotnosti oziroma o
organski enotnosti njenih posameznih delov.
doseženi cilji, namen in rezultati
Razmislek o kozmosu slu i kot (pra)vzorec, ki nakazuje in s
pomoejo analogije tudi dokazuje strukturo in kompleksnost
arhitekture. Univerzalni red, ki velja za vesolje, velja tudi za
arhitekturo. V kontekstu dokazovanja enosti pojavnosti stvari
sveta smo posredno dokazali veeplastnost arhitekture in isto kot
nedeljivo celoto. Navezava na enost kozmosa napeljuje na
dejstvo, daje arhitekturni objekt celota, mikrokozmos, podobno
kot elovek. Iz dejstev kako naj bi bil svet urejen, izpeljemo tezo,
da soodvisni polarizirani pari dvojic opredeljujejo tudi
arhitekturo v najboljšem pomenu besede. Oeiten ponavljajoei se
vzorec kozmosa posredno dokazuje tezo, daje likovnost kot eden
izmed elementov v dvojici, neloeljiv sestavni del arhitekture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Vedno znova umerjen, uravnote en, dinamieni sistem, ki
omogoea obstoj sveta, apliciramo na polje arhitekturnega
oblikovanja, na umetnost stavbarstva kot logieno urejenega
sistema na eni strani, hkrati pa tudi na umetniško komponento
arhitekture kot njenega jedra. Razumevanje razmerij v kozmosu
je pomembno tudi zato, ker v razmerju do njega obstaja tudi
elovek, v merilu tega pa tudi vsaka dobra arhitektura. Tudi zato,
ker naj bi bila arhitektura ukrojena po meri eloveka, je analogija
arhitekture in urejenega kaosa logiena, predvsem pa merodajna
za razmislek o komponentah, ki ustvarjajo arhitekturni prostor.
ključne besede
kozmos, red, arhitektura, arhetip, soodvisne dvojice,
komponente arhitekture, likovnost
summary
The research tries to present the starting point and rationality
of comparisons between the cosmos and architectural space by
using analogies, conclusions from general to particular and vice
versa, ideals about logical world order and the Eastern
philosophical tradition.
In global world order the truth is that dynamic pairs
(concepts), containing two cooperating entities with inversepre-
denominators, compose a certain whole. The research tries to
prove that the statedprinciple, pre-rationale, can be applied even
to relations in architecture, aesthetics and utility, art and science,
intuition and rational thinking etc.
Architectural existence and the cosmos undeniably have the
same source, but indirectly also art in the widest sense as a
segment ofarchitecture.
The Zen concept of "emptiness" as the all-inclusive, covers
the oneness of all things, where there is none different, but still
each existing in its total reality, as does architecture.
Balance applies both to cosmos and good architecture. In
(artistic) composition balance emerges when the relations
between particular elements forming the composition are right,
when the whole composition works as a whole, when nothing can
be taken away or added, when we can speak about its unity or
organic unity of its particular parts.
intentions, goals and results
Contemplation about the cosmos serves as a (pre)pattern,
which points out and, by analogy, also proves the structure and
complexity of architecture. In the context of confirming the
oneness of particular phenomena of the world we indirectly
confirmed the multi-layered nature of architecture, but also its
undividable wholeness. Connections to cosmic oneness lead to
the fact that an architectural object is a whole, micro-cosmos,
comparable to man. From facts about ways, in which the world
should be ordered, we derived the hypothesis that interdependent
polarised pairs also define architecture in the widest sense. The
obvious repeating pattern of the cosmos indirectly proves the
hypothesis that art, as one of the elements in a pair, is an
inseparable part ofarchitecture.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The constantly measured, balanced, dynamic system that
enables existence of the world was applied to the field of
architectural design, the art of building as a logically arranged
system on one side and simultaneously to the artistic component
of architecture at its core. Understanding relations in the cosmos
is also necessary because man exists in the relation as well and
any good architecture is in the scale of the latter. Moreover,
architecture should be tailored to human scale, thus the analogy
between architecture and organised chaos is logical, but above
all becomes the measure for recollection about components that
create architectural space.
key words
cosmos, order, architecture, arch-type, interdependent pairs,
architectural components, art
Lara Slivnik
2oo4/1
Slika 1: Pariz 1798: Začasne zgradbe na prvi narodni razstavi industrijskih
izdelkov. (Vir: Giedion, S., 1967: Space, Time and Architecture. (the
Growth of a New Tradition). Harvard University Press, Cambridge,
str. 243.)
Paris 1798: Temporary buildings for the first Industrial Exposition.
Slika 3: Pariz 1867: Pogled na razstavne površine. (Vir: Hix, J., 1996: The
Glasshouse. Phaidon, London, str. 209.)
Paris 1867: Bird's-eye view of the exhibition site.
Slika 5: Pariz 1889: Pogled na del razstavnih zgradb na Marsovem polju.
(Vir: deBures,C.: 1988: La tour de 300 metres. Editions Andre
Delcourt, Lausanne, str. 58.)
Paris 1889: Bird's-eye view of the Champ-de-Mars exhibition site.
Slika 2: Pariz 1855: Razstavne zgradbe na Elizejskih poljanah med svetovno
razstavo. (Vir: Cornell, E., 1952: De storia Utställningarna
Arkitekturhistoria (arkitekturexpexperiment och kulturhistoria).
Bokförlaget natur och kultur, Stockholm, str. 108.)
Paris 1855: Champs-Elysees exhibition buildings during the
Exposition Universelle.
Slika 4: Pariz 1878: Pogled na razstavne površine s Trocaderojem in Palais de
l'Industrie. (Vir: Mattie, E., 1998: World's Fairs. Princeton
Architectural Press, New York, str. 43.)
Paris 1878: Birds eye view of the exhibition site with Trocadero and
the Palais de l'Industrie.
Slika 6: Pariz 1900: Pogled na razstavne površine med svetovno razstavo.
(Vir: Durant, S., 1994: Palais des Machines. Ferdinand Dutert.
Phaidon, London, str. 8.)
Paris 1900: Bird's-eye view of the exhibition site during the
Exposition Universelle.
AR
2oo4/1

Lara Slivnik
ARHITEKTURA SVETOVNIH RAZSTAV V PARIZU
THE ARCHITECTURE OF THE WORLD FAIRS IN PARIS
raziskava, research
povzetek
Pričujoči dokument je povzetek rezultatov raziskave o
arhitekturi svetovnih razstav v Parizu. Glavni poudarek je na
odnosu med arhitekturo in konstrukcijo zgradb na osmih
razstavah, ki so se zvrstile v letih od 1855 do 1937.
V drugem podpoglavju raziskave z naslovom Arhitektura in
konstrukcija so predstavljene železne konstrukcije štirih stavb:
Palais de l'Industrie (1855), z do tedaj največjim razponom 48
metrov, ogromno ovalno stavbo s konstrukcijo iz železnega
skeleta, katere del je bila Galerie des Machines (1867), Halle
des Machines (1878) inkot zadnja Palais des Machines (1889) s
konstrukcijo dolgo 429 metrov in visoko 45 metrov ter z
ogromnim razponom 115 metrov brez vmesne podpore. Poseben
dosežek tehnike je bil še tristometrski stolp. Za obdobje druge
polovice devetnajstega stoletja je značilno začetno sodelovanje
inženirjev in arhitektov ter pomeni pomembno novost pri
načrtovanju zgradb.
Tretje podpoglavje z naslovom Arhitektura paviljonov
predstavlja arhitekturno pomembnejše nacionalne paviljone s
štirih svetovnih razstav, leta 1900, 1925, 1931 in 1937.
Moderna arhitektura je doživela svoj razmah na razstavi leta
1937. Korak po moderni so bili: finski paviljon Alvarja Huga
Henrika Aalta in Aino Aalto, španski paviljon Joseja Luisa Serta
in Luisa Lacase in paviljon des Temps Nouveaux - projekt D Le
Corbusiera. Za obdobje prve polovice dvajsetega stoletja je
značilno iskanje uporabe novih materialov in s tem novega
arhitekturnega stila ter posledično razvoj in dokončna
uveljavitev funkcionalizma in moderne arhitekture.
summary
Paris. Emphasis is given to the relation between the
architecture and structure of buildings built for eight fairs
organised between 1855 and 1937.
The second sub-chapter of the research, titled Architecture
and construction, deals with iron constructions of four buildings:
Palais de l'industrie (1855), 48 m wide, with the widest span until
then, a huge oval building with an iron framework structure, part
of which were the Galerie des Machines (1867), Halle des
Machines (1878) and the last Palais des Machines (1889), whose
structure was 429 meters long and 45 meters high, with an
enormous span of 115 meters, without any intermediate support.
A special technical achievement was the three hundred meters
high tower. The second half of the nineteenth century was
characterised by initial cooperation between architects and
engineers, implying an important novelty in building design.
The third sub-chapter, titled Architecture of the pavilions,
presents national pavilions from four exhibitions, held in 1900,
1925, 1931 and 1937, that are important from the architectural
aspect. Modern architecture began to flourish with the exhibition
in 1937. Just a step behind modernism were: the Finnish pavilion
by Alvar Hugo Henrik Aalto and Aino Aalto, the Spanish pavilion
by Jose Luis Sert and Luis Lacasa and the pavilion des Temps
Nouveaux, a project by Le Corbusier. The first half of the
twentieth century was a period typified by the quest for new
materials and corresponding new architectural style and
consequentially the development and definite acceptance of
functionalism and modern architecture.
doseženi cilji, namen in rezultati
V diskusiji je izpostavljeno vprašanje o sodelovanju med
arhitektom in konstruktorjem ter nakazan je mo en odgovor na
vprašanje. Eno od temeljnih teoretičnih izhodišč
funkcionalizma je, da je glavni element arhitekturnega izraza
konstrukcija, to je nosilno ogrodje ali skelet objekta. Torej je
razvoj funkcionalistiene arhitekture mogoee orisati tudi z
razvojem konstrukcijskih sistemov.
intentions, goals and results
The discussion stresses issues of cooperation between the
architect and constructor and hints at a possible answer. One of
functionalism's fundamental theoretical starting points is that the
main element of architectural expression is the structure,
meaning the load bearingframework or building's skeleton. Thus
development offunctionalistic architecture can also be described
by developments of construction systems.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Splošna ugotovitev raziskave je, da so svetovne razstave v
Parizu pomemben člen k uveljavljanju moderne arhitekture. Pot
uveljavljanja je bila težka. Prepričati arhitekte, daje lahko tudi
vidna konstrukcija lepa in ne potrebuje ornamenta, je trajalo pol
stoletja. Prepričati konstruktorje, da lahko arhitekti prispevajo k
smotrnejši organizaciji stavbe in boljši izrabi prostora, je bil
časovno prav tako zahteven proces. Najtežja naloga pa je čakala
laično občinstvo, ki se v novem oblikovanju ni znašlo in je
proces dojemanja novega trajal še naslednjih 50 let, daje tudi
javnost sprejela moderno arhitekturo, ki jo je potem spet prav
hitro zavrnila, danes pa jo lahko zopet odkrije.
ključne besede
arhitekti, inženirji, enoprostorski objekti, paviljoni
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The general research finding is that the World fairs in Paris
were a significant link in promoting modern architecture. The
passage was difficult. It took half a century to convince architects
that visible structures could also be beautiful and didn't need
ornamentation. Convincing structural engineers that architects
can contribute to more rational building organisation and better
spatial use took just as long. The hardest task was put before the
lay public, which didn'tfeel comfortable with the new design, thus
the process ofperceiving novelties took another fifty years, when
modern architecture was finally publicly accepted, and very
quickly discarded, to be rediscovered again today.
key words
architect, engineer, single-space building, pavilion
Edo Wallner	2oo4 / 1
AR
Slika 1: Ojačitev natezne cone z lamelami iz steklenih vlaken (FRP).
Strengthening the bending zone with glass fibre lamellas (FRP).
Ćmrvni rjavaj pauK&v Ititnt-Mivprc-irit konctrukcij*
□
2
9	iw	an	sw	too
r (điUji
Slika 2: Simulacija lezenja lesa pri dolgotrajni obtežbi.
Simulation ofcreeping in wood under long-term loads.
Slika 5: Simulacija ojačitve natezne cone z lamelami iz steklenih vlaken
(FRP).
Simulation ofstrengthening the bending zone with glass fibre
lamellas (FRP).
Slika 4: Dolepljenje lesa brez predkrivljenja.
Additional glued wood without pre-bending.
Slika 5: Dolepljenje lesa s predkrivljenjem.
Additional glued wood with pre-bending.
AR
2oo4/1
Edo Wallner
OJAČITVE LESENIH NOSILCEV
REINFORCEMENT OF WOODEN BEAMS
raziskava, research
povzetek
Načinov kako ojačamo lesene nosilce je več in so odvisni
predvsem od trenutne situacije in možnosti. Lesen nosilec lahko
ojačamo še pred montažo, lahko pa nosilec ojačujemo šele po
tem, ko je nosilec že vgrajen in celo obremenjen.
Za simulacijo razvoja časovno odvisnih deformacij in
napetosti v lesu smo izdelali računalniški program Scout, s
katerim je mogoče simulirati dolepljenje lamel iz različnih
materialov in celo tehnologijo predkrivljenja.
Pri materialih lahko simuliramo poljuben material, tudi take
z nelinearnim odzivom vključno z lezenjem. V okviru raziskave
smo naredili nekaj primerjalnih simulacij, ki smo jih uporabili
za preverjanje programa. Numerični rezultati programa Scout in
eksperimentalni podatki dosegljivi iz literature so se razmeroma
dobro ujemali.
Dokazali smo, daje dolepljenje natezni lamel vsekakor
koristno in, da s prednapenjanjem po tehnologiji predkrivljenja
še dodatno povečamo učinek ojačitve. S tem smo dokazali, daje
za enak učinek potrebno manj materiala.
summary
There are numerous methods used for strengthening wooden
beams, depending on given circumstances and possibilities.
Wooden beams can be strengthened before or after assembly,
when the beam is already in place and under loads.
To stimulate the development of time-conditioned
deformations and stress in wood we produced the computer
programme Scout, which facilitates simulation of additional
glued lamellas of various materials and even pre-bending
technology.
When simulating materials we can specify any given material,
even such with non-linear response, including creeping. In the
research we conducted several comparative simulations, and
used them to test the programme. Numerical results from the
programme and experimental data gatheredfrom literature were
relativelysimilar.
We proved that additional glued lamellas were beneficial
against stretching and that pre-stressing done with the pre-
bending technology actually enhanced the effect of
strengthening. Therefore we proved that the same effect could be
achievedwith less material.
doseženi cilji, namen in rezultati
Glavni cilj naše raziskave je bil preveritev možnosti
ojačevanja nosilcev izdelanih iz lesa slovenskih iglavcev. Z
namenom, da pocenimo raziskavo, smo upogibne obremenitve
prostoležečih nosilcev simulirali s programom Scout. Rezultati
analize so pokazali, da tako ojačani leseni prerezi dosežejo tudi
50% večjo upogibno odpornost. Uporaba iste kombinacije
materialov in sistema predkrivljenja, s katerim dosežemo
prednapetje armature, pa lahko doseže celo za 75% večjo
upogibno odpornostnosilcev.
intentions, goals and results
The main research goal was to check possibilities for
strengthening load-bearing wooden beams produced from
domestic coniferous timber. To diminish research costs we
simulated bending of simple beams with the programme Scout.
Results of the analysis showed that wooden sections strengthened
in the described manner increase bending resilience by more than
50 %. Use of the same combination of materials andpre-bending
systems, which help in achievingpre-stressed reinforcement, can
increase bending resilience of beams by more than 75 %.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
V arhitekturi pogosto naletimo na primere, ko se
namembnost objektov menja ali pa, daje obstoječa konstrukcija
preslabotna inje potrebna rekonstrukcija, kjer lahko uporabimo
prikazane principe. Prav tako lahko to znanje uporabimo tudi pri
novogradnjah, kjer se zahteva minimalne prereze
konstrukcijskih elementov.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
In architecture we often encounter cases where the use of
buildings changes or where the structure is too weak and
demands reconstruction and can thus implement the presented
principles. Similarly the knowledge can be used even for new
developments, in which minimal sections of structural elements
are demanded.
ključne besede
key words
konstrukcija, upogib, lesen lameliran lepljen nosilec,
tehnologija predkrivljenja
structure, bending, glued laminated wooden beam, technology of
prebending
neprezračevana neprosojna fasada
unventilated opaque fasade
Slika 1: Fasada z zunanjo toplotno izolacijo.	Slika 2: Fasada z notranjo toplotno izolacijo. Slika 3: Fasada z obojestransko toplotno izolacijo.
Fagade with external heat insulation.	Fagade with internal heat insulation.	Fagade with heat insulation on both sides.
Slika 4: Fasada z vmesno toplotno izolacijo.
Fagade with intermediate heat
insulation.
Slika 5: Fasada brez toplotne izolacije.
Fagade without heat insulation.
prezračevana neprosojna fasada
ventilated opaque facade
Slika 6: Fasada z nenosilno fasadno oblogo.
Fagade with carried fagade coat.
Slika 7: Fasada s samonosno fasadno oblogo.
Fagade with self-bearing fagade coat.
Slika 8: Masivna fasada s samonosno fasadno oblogo.
Solid fagade with self-carried fagade coat.
AR
2oo4/1
Martina Zbašnik-Senegačnik, Janez Kresal
FASADNI OVOJ
THE FACADE COAT
raziskava, research
povzetek
V raziskovalni nalogi Fasadni ovoj je obravnavana zunanja
fasada stena, ki je bistveni element za zagotavljanje bivalnega
ugodja. Tematika fasadnega ovoja je razdeljena v dva glavna
sklopa - neprosojne in prosojne fasade, vsak od njiju pa v
neprezračevane in prezračevane fasade. Sestava neprosojnih
fasad ne nudi vizualnega kontakta z okolico, za razliko od
prosojnih fasad, ki so iz prosojnih gradiv, ki delno ali
popolnoma prepuščajo svetlobo. Pri neprezačevanih fasadah so
posamezne plasti tesno skupaj, prezračevane fasade pa imajo za
fasadno oblogo prezračevalno plast, ki izboljša nekatere fizikalne
parametre. Pri vsakem sistemu so predstavljene glavne funkcije
in značilnosti, prednosti in slabosti ter kriteriji za izbiro.
Obdelane so posamezne plasti, ki sestavljajo obravnavane
konstrukcije (toplotne izolacije, fasadne obloge, zračni sloj,
parna zapora, vetrna zapora). Pri neprosojnih fasadnih
sistemih so podrobno obdelana toplotnoizolativna gradiva
(naravna, umetna anorganska, sintetična, posebna
toplotnoizolativna gradiva) in fasadne obloge (ometi, kovinske,
lesene, steklene, kamnite, opečne in keramične obloge ter obloge
iz mineralnih kompozitov in umetnih snovi). Pri prosojnih
fasadah so dodana mineralna in sintetična prosojna gradiva in
sistemi za uravnavanje svetlobe (zastiranje svetlobe,
razprševanje svetlobe, sončna zaščita). V vsako poglavje je
vključen sistematičen pregled obravnavanih pojmov.
summary
The research project The Fagade Coat deals with the exterior
fagade wall, which is an essential element for ensuring living
comfort. The topic is divided into two main sections opaque and
translucent fagades, and furthermore, both are divided into
ventilated and non-ventilated fagades. The composition of
opaque fagades cannot offer visual contact with the
surroundings, contrary to translucent fagades, which are
composed of translucent materials that fully or partially allow
the passage of light. Particular layers of non-ventilated fagades
lie tightly against each other, while in ventilated fagades the
fagade coat has a ventilating layer, which can enhance certain
physical parameters. The main functions and characteristics
with advantages and weaknesses ofeach system are presented, as
well as criteria for selection. Separate layers that compose the
presented structures were discussed (heat insulation, fagade
coat, aired layer, steam block, wind block). In the discussion
about non-translucent fagades there are detailed accounts about
heat insulation materials (natural, artificial inorganic, synthetic,
special heat insulation material) and fagade coats (plaster, metal,
wood, glass, stone, brick and ceramic coats, as well as coats of
mineral composites and artificial materials). In the discussion
about translucent fagades, mineral and synthetic translucent
materials were added, as well as systems for regulating lighting
(screening-offlight, diffusion of light, solar blocks). A systematic
overview of discussed concepts is added to each chapter.
doseženi cilji, namen in rezultati
Naloga razčlenjuje fasadni ovoj v štiri glavne sklope:
neprosojne in prosojne fasade in vsako od njih naprej v
neprezračevane in prezračevane fasade. Posebej so obdelane
posamezne plasti, njihove funkcije in gradiva, kijih sestavljajo.
Posamezni sklopi so analizirani in vrednoteni ter uvrščeni v
pregledne sheme, ki pripomorejo k razumevanju obravnavane
tematike. Rezultat raziskave bo služil kot gradivo pri predmetu
Tehnologija gradnje in gradivo v arhitekturi in projektantom v
praksi.
intentions, goals and results
The project structures thefagade coat into four main sections:
opaque and translucent fagades, and furthermore each into
ventilated and non-ventilated fagades. Special attention was
given to particular composite layers with their functions and
materials. These sections were analysed, evaluated and
positioned in clear tables, which help understanding of the
researched theme. The research results will be used as study
material for the subject Building technology and materials in
architecture and by practising architects.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Sodobna tehnologija gradnje se razvija izredno hitro. Tudi na
področju fasadnega ovoja se pojavljajo številni novi sistemi.
Zaradi nepoznavanja in nerazumevanje njihovega delovanja se v
arhitekturni praksi pojavljajo napake in poškodbe, ki bi jih
projektant z ustreznim znanjem moral predvideti in preprečiti.
Naloga predstavlja doprinos k izobraževanju strokovne
arhitekturne javnosti in bo učno gradivo v študijskem procesu.
ključne besede
fasada, neprosojna fasada, prosojna fasada, neprezračevana
fasada, prezračevana fasada
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Modern building technology is developing very fast. Even in
the field of fagade coats numerous new systems are emerging.
Because ofpoor knowledge or understanding of their operability
mistakes and accidents are occurring, which a practising
architectwith adequate knowledge should predict and avoid. The
project is a contribution to the education of professional
architectural publics and will be used as study material in the
education process.
key words
fagade, opaque fagade, translucent fagade, unventilated fagade,
ventilatedfagade
Domen Zupančič
2oo4/1
AR
Slika 1: Razvoj vratne odprtine in zapiranja.
Development ofthe door and enclosure.
Slika 2: Klasične lesne zveze pri lesenih kaščah v
Sloveniji (Osnovna kladna zveza z roglji,
kladna zveza na dvojni lastovičji rep,
kladna zveza na enojni zvonček, kladna
zveza na dvojni zvonček, osnovna kladna
zveza brez rogljev).
Classical wooden joints on wooden
granaries in Slovenia (basic log joint with
horns, log joint with double swallow's tail,
log joint with single bell, log joint with
double bell, log joint without horns).
Slika 3: (Ne) razumevanje robnih pogojev lokacije.
(No) understanding ofa site's edge conditions.
AR
2oo4/1
Domen Zupančič
ŽIVLJENJSKI CIKLUS V VERNAKULARNI ARHITEKTURI
THE LIFECYCLE IN VERNACULAR ARCHITECTURE
raziskava, research
povzetek
Hiša je celica za bivanje. Ne gre za zaporniško, ampak za
celico v biološkem sistemu, torej za optimizacijo bivanja, porabe
virov, kvalitete glede na razpoložljive danosti, odpornost
navzven, reprezentanco.
Vrednostni sistem se ne more razviti na osnovi prisile,
potrebna je participacija strok in tudi javnosti. Arhitekt je ekspert,
ki mora povezati različne akterje v načrtovalskem procesu.
Pretehtati mora vse dejavnike na temelju skrbno formuliranih
preteklih izkušenj. Srž ekonomike je v razumevanju dinamike
sistema, ljudska gradnja je odgovor na dinamiko procesov.
Razlika med vernakularnostjo in ekonomiko je, daje ekonomika
matematično dokazljiva; vernakularnost pa je kronološko
preverljiva. Zajeti je potrebno najširši spekter življenjskega
ciklusa. Napake in nedoločenosti so del vsakega sistema. Bolj kot
je sistem zgoščen s podatki, manjša je bela lisa. Vernakularna
arhitektura v sistemu nedoločenosti se naslanja na lokacijo.
Preživetje v kulturni krajini pomeni živeti po meri možnosti, ki
jih nudi okolje in znanje. Vključuje še dejavnik časa, generacija
mora živeti tako, da bodo potomci lahko živeli. Vendar navkljub
tradiciji in pravilom konstrukcije, materialov in naboru vrednot
se pojavlja ta arhitektura na edinstven način. Navidezna
neomajnost celote se spreminjapočasi.
doseženi cilji, namen in rezultati
Cilj ugotavljanja funkcije elementov življenjskega ciklusa je
nujen za valorizacijo stanja objektov ljudske arhitekture in
omogoča lažje sprejemanje odločitev pri zasnovi novih objektov.
Ocene omogočajo razvoj teorije ekonomike ter vključitev v
integralne načrtovalske procese. Namen naloge je prikazati
povezavo med teoretičnimi ugotovitvami in dejanskim stanjem v
prostoru. Teoretski rezultati nudijo smernice v prid novih
poglobljenih raziskav, na področju davčne strategije, na področju
zavarovalniškega trga in na področju uporabnikov. Teoretska
izhodišča so arhitekturna, ekonomija (nepremičninski trg in
makroekonomski vplivi), sociologija prostora (bivalna kultura),
antropološka rast in razvoj (območje - vas - mesto).
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Prostor in urejanje prostora je del javnega dobra. Zavedanje
pomena okoljskega kapitala in ekonomičnosti gradnje so del
strateške usmeritve pri doseganju uravnoteženega razvoja.
Naloga je usmerjena na področja vladnih služb, ki se ukvarjajo s
prostorom; davčni upravi; regionalnim centrom in lokalnim
uradom za prostor; razvojnikom; upravljavcem nepremičnin in
infrastrukture. Uporaba rezultatov je možna v teoretskem in
aplikativnem smislu kot oblikovanje vrednostnega sistema za
namene investicij; oceno stabilnosti naložbe za potrebe
upravljavcev; oceno adaptacije, predelave in asanacije;
diagnosticiranje poškodb oz. vzrokov poškodb; razvoj praktične
platforme obravnave stanja.
ključne besede
ekonomika, vernakularnost, konstrukcija, material, vrednote,
sistemi, kaos, modelni simulator, življenjski ciklus
summary
A house is a cellfor living; it isn't a prison cell but a cell in the
biological sense, meaning optimised living, consumption of
resources, quality corresponding to available circumstances,
external resilience and representation.
A value system cannot develop by force; participation by
professions and the public is necessary. The architect is an expert,
whose duty is to connect various actors in the planning process
and balance all factors with respect for carefully formulated
former experiences. Understanding of a system's dynamics is the
core of economics and vernacular building is the answer to
process dynamics. The difference between vernacular and
economic is that the economic can be proved mathematically,
while vernacular relies on chronological checking. Mistakes and
inconsistencies are part of any system. The denser the system is
with data, the lesser is the dark spot. In an indeterminable system
vernacular architecture relies on its site. The measure of survival
in a cultural landscape is living according to possibilities offered
by the environment and knowledge. Time is included as afactor; a
generation has to live in a manner that will support life of its
offspring. However, despite traditions and rules of building,
materials and lists of values, architecture always emerges
uniquely. The apparently adamant oneness changes slowly.
intentions, goals and results
The goal of establishing the functions oflifecycle elements is the
necessity of evaluating a particular vernacular architecture's
condition, thus also enabling easier decision making in the layout
of new buildings. Assessment enables development of economic
theories and inclusion in integral planning processes. The
purpose of the project is to show the link between theoretical
findings and real physical conditions. Theoretical results offer
guidelines for further in-depth research in the fields of taxation
strategies, insurance markets and user concerns. Theoretical
starting points are architectural, economic (property market and
macro-economic influences), spatial sociology (living culture),
anthropological growth and development (area-village-city).
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The physical environment and its management concern the public
domain. Awareness of the significance of environmental capital
and building economics are part of strategic directions needed
for achieving sustainable development. The project is directed
towards the work of government agencies responsible for
physical development: tax offices, regional centres, property and
infrastructure managers. The results can be used in the
theoretical and applicative sense for devising value systems for
investment, and assessing: stability of investment by their
managers, adaptations, reconstructions and clearing,
diagnosing damage or causes of damage, development of
practical platformsfor dealing with conditions.
key words
Economics, vernacularity, structure, material, values, systems,
chaos, model simulator, lifecycle
2oo4/1
AR
PRENOVA STANOVANJSKEGA FONDA V SLOVENIJI
raziskava, research
Tadeja Zupančič Strojan, Vojko Kilar, Tomaž Novljan, Ljubo
Lah, Marjan Hočevar, Andreja Cirman, Janja Hari
Ciljni razvojno-raziskovalni projekt (Konkurenčnost
Slovenije 2001-2006 v sofinanciranju MŠZŠ in MOPE)
obravnava problematiko neurejenosti razmer na področju
stanovanjske prenove. Namenjen je povezovanju ekonomske,
družbene in fizično-prostorske razsežnosti trajnostnega razvoja z
vidika prenove stanovanjskega fonda. Preverja možnosti
stimulacije stanovanjske prenove v Sloveniji oz. upoštevanja
trojnosti: obsega prenove, sposobnosti prenoviteljev in
stimulacije za prenovo. Vsebinsko je naloga trodelna: uvodni
opredelitvi pojmov sledi poglavje o stanovanjskem fondu v
Sloveniji: stanje, obseg, starost fonda, obseg nujnih potreb po
prenovi. Analiza je izdelana na osnovi podatkov SURS. Poglavje
o modelih formalnih in neformalnih stimulacij za izvajanje
prenove (ekonomskih, pravnih, družbeno-prostorskih)
predstavlja primerjalno analizo razmer v Sloveniji z EU in s
sosednjimi državami. V sinteznem poglavju pa so oblikovani
predlogi za sistemske ukrepe v zvezi s prenovo stanovanjskega
fonda v Sloveniji.
Sistemski ukrepi, kijih prinaša nova zakonodaja, se še niso v
polnosti izrazili prek podzakonskih predpisov do prakse. Čeprav
še ni možno preveriti vseh učinkov, je ob primerjalnem pregledu
stanja in možnosti, ki jih nova zakonodaja ponuja za reševanje
problemov, mogoče izpostaviti usmeritve, ki naj veljajo tako ob
dopolnjevanju formalnega instrumentarija, prostorske
dokumentacije, kot tudi v neformalnih akcijah: Prenova
stanovanjskega fonda v naselbinsko-krajinskem merilu naj
postane prioritetna naloga prostorske politike, več-disciplinarne
teorije in prakse. Merilo celovitosti in stopnja občutljivosti
območja naj določata merilo obsega prenovitvenih posegov in
stopnjo spremembe z vidika fizično-prostorske prenove. Prenova
naj bo individualizirana in osredotočena na kombinacijo med
javnimi in zasebnimi vložki. Prednost pri prenovi naj bi imeli
objekti z večjim deležem najemniških stanovanj v spodbudo
večji mobilnosti. Javno podprta prenova naj bi vnaprej omejevala
prevelike razlike v socialni slojevitosti ter omogočala
raznovrstnost in spremenljivost bivanjskega standarda, pa tudi
prenovo 'nestanovanjskega' fonda v stanovanjske namene.
Potrebna je sprememba načel in pogojev socialnega in
kadrovskega najemništva. Ekonomske spodbude in
izobraževalne akcije naj načrtno spodbujajo k racionalnejši izrabi
obstoječega stavbnega fonda ter 'pomoči za samopomoč'.
Potrebno je odpraviti pogoje za pol- ali nelegalno gradnjo oz.
prenovo, ponovno zaostriti pogoje za prenovo, ter uvesti strožja
merila za upravljanje večstanovanjskih objektov. Temeljni pogoj
za učinkovitost vsakršnih ukrepov na področju prenove
stanovanjskega fonda je hkrati pogoj za učinkovitost ukrepov
nasploh: sistemske spremembe na vseh področjih, ki pomenijo
vzpostavitev 'pravne države'.
Pomen rezultatov/projekta je v uresničevanju strateških ciljev
države na področju prenove stanovanjskega fonda kot elementa
aktivne stanovanjske politike. Takšna politika lahko preusmeri
nerazsodne širitve grajenih območij in neupoštevanje lokalnih
danosti v razvoj, ki izhaja iz izzivov varovanja in racionalnega,
vendar kreativnega, postopnega dopolnjevanja obstoječega
stavbnega fonda, s tem pa kulturnega okolja oz. slovenske
naselbinske krajine nasploh.
Podobno kot pričujoči prispevek stališča združuje, posamični
prispevki v nadaljevanju osvetljujejo disciplinarne poglede v
okviru predstavljene študije in vsebinsko obsegajo:
tematsko/problemsko žarišče (v naslovu), problem, namen, cilj(-
e), metodo, vsebino/rezultate, uporabnost rezultatov ter njihov
pomen.
ZupančičStrojan, T., Kilar, V., Novljan, T., Lah, L., Hočevar, M., Cirman, A.,
Hari, J., 2003: Konkurenčnost Slovenije 2001-2006. Težišče 3, Prenova
stanovanjskega fonda : ciljni raziskovalni program : končno poročilo.
Ljubljana,, Fakulteta za arhitekturo, 2003.
	pritlična	1-3	4	5-8	9 in več
□ OPEKA	21.9	31.7	1.8	1.2	0.3
■ BETON	1.5	4.3	3.6	3.6	3.5
□ KOMB.	5.6	9.2	0.8	0.5	0.2
□ LES	1.2	0.1			
□ KAMEN	3.3	5.1			
□ DRUGO	0.6	0.0	0.1		
Slika 1: Stanovanjske površine v Sloveniji glede na material nosilne
konstrukcije
Tadeja Zupančič Strojan
Arhitekturno-urbanisticni vidiki prenove stanovanjskega
fonda v Sloveniji
Razumevanje stanovanjskega 'fonda' v celovitosti zazidave in
prostora, ki ga določa, omogoča prepoznavanje razsežnih
neracionalnih naselbinskih širitev ob zanemarjanju
prenovitvenih možnosti. Olajšani postopki za prenovo, ki naj bi
preusmerili tovrstne tendence, brez kulturno-prostorske
občutljivosti, že brez finančne stimulacije vodijo v uničevanje
kulturnega okolja. Finančna stimulacija lahko tendenco le še
stopnjuje. Zato je naloga namenjena povezovanju nefizičnih in
fizičnih prostorskih vidikov trajnostnega razvoja ter usmerjena v
preverjanje potreb in urbanistično-arhitekturnih možnosti
stanovanjske prenove v Sloveniji. Z urbanistično oblikovalskega
vidika niso vprašljivi le objekti, ki v gradbeno-tehničnem smislu
ne dosegajo osnovnih zahtev varnosti in udobja bivanja, temveč
(na osnovi podatkov SURS-a) tudi tista tretjina fonda, kjer
prednjačijo neracionalnost zazidave, pomanjkanje družbeno-
prostorske osrediščenosti in povezanosti. V merilu stavbe je moč
dodati problem zmanjševanja deleža manjših stanovanj v
nasprotju z zmanjševanjem števila članov na gospodinjstvo, ki
kaže na (iz podatkov SURS-a nepreverljive) nefleksibilne
zasnove, ki s prenovitvenimi posegi po olajšanih postopkih le
legalno nadaljujejo predhodne nelegalne navade prostorskega
poseganja. Temeljni področni in z njimi neposredno povezani
ukrepi so: terminološka uskladitev; pospešitev priprave,
sprejemanja in izvajanja podzakonskih predpisov in
dokumentacije na področju urejanja prostora in varstva okolja;
doslednejše upoštevanje strokovnih usmeritev, ko gre za
odločitve o prostorskih posegih; ponovna zaostritev pogojev za
prostorske posege manjšega obsega in za vzdrževanje;
oblikovanje in uvedba sistema prenovitvenih nivojev za
izboljšanje pregleda možnosti, vplivnosti posegov in lajšanje
odločitev prenoviteljev; uvedba koordinacijskega nivoja
upravljanja, zaostritev pogojev za registracijo in izvajanje
upravljanja stanovanjskega fonda; izboljšanje izobraževalnega
sistema: uvedba informacijskega sistema zaprenovitelje.
Disciplinarni rezultati so uporabni predvsem za spremembe
prostorske politike, dopolnitve zakonodaje, pripravo prostorske
dokumentacije, kot izziv strokovnim prizadevanjem,
usmerjenim v celovito paleto dimenzij trajnostnega razvoja, ter
kot izziv k preoblikovanju splošnega izobraževanja. Podprojekt
prispeva k preobratu nerazsodne širitve grajenih območij in
neupoštevanja lokalnih danosti v razvoj, ki izhaja iz izzivov
varovanja in racionalne kreativnosti postopnega dopolnjevanja
obstoječega stavbnega fonda, s tem pa slovenske naselbinske
krajine nasploh. Stopnja podprojektnega prispevka k
omenjenemu preobratu je odvisna od postopnega, vendar
usklajenega uresničevanja ukrepov vseh relevantnih vidikov.
Housing Policy in the EU Member States. Working Document.
URL[www.europarl.eu.int/dg4/wkdocs/soci/w14/en/text1.htm], Directorate
General for Research, 7.12.1999.
Hladnik, J. (ur.), 2002: Politika urejanja prostora Republike Slovenije. Ljubljana,
Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, 2002.
doc. dr. Tadeja Zupančič Strojan, univ. dipl. inž. arh.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
tadeja.zupancic@arh.uni-lj.si
Vojko Kilar
Gradbeno-konstrukcijska prenova
Vsak korenitejši pristop k prenovi stanovanjskega fonda
mora nujno vsebovati tudi projekt gradbene prenove. Gradbeno
prenovo lahko nadalje razdelimo na prenovo nosilne konstrukcije
in popravila/obnovo nenosilnih delov konstrukcije, kot so kritina,
fasada, okna, ometi, tlaki ipd. Pri oceni stanja objektov smo
uporabili podatke, ki so bili zbrani z zadnjim popisom
prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj (Statistični urad
Republike Slovenije, 2002). Dejansko stanje celotnega
stanovanjskega fonda glede na material nosilne konstrukcije in
število etaž prikazuje slika 1. Na podlagi podatkov o letu
izgradnje smo lahko nadalje grobo ocenili potrebe po prenovi
nosilne konstrukcije (glede na takrat veljavne predpise) in
potrebe po prenovi nenosilnih delov (glede na starost objekta).
Ugotovili smo, da popravilo/ojačitev nosilne konstrukcije zelo
verjetno potrebuje cca. 5.000.000 m2 (8.6%) stanovanj, prenovo
nenosilnih delov pa cca. 34.000.000 m2 (58.4%) starejših
stanovanj. Okvirne cene potrebnih investicij smo ocenili s
pomočjo povprečnih cen za glavna prenovitvena dela (prenova
kritin, ostrešij, kleparska dela, prenova fasad, menjave oz.
popravila oken, adaptacije kopalnic, obnova tlakov,
slikopleskarska dela in ojačitve nosilnih zidov), ki smo jih
nadalje razdelili na tri cenovne razrede. Primer cenovnega
razreza obnove podstrešja je prikazan na sliki 2. Sama ocena
potrebnih stroškov prenove na m2 stanovanja je pregroba in kot
taka ni smiselna, vendar pa je na podlagi zbranih podatkov
mogoče oceniti obseg investicije za prenovo posameznih
stanovanjskih enot.
Statistični urad republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in
stanovanj Slovenije 2002, Izpisi izbranih križanj podatkov dobljenih s
popisom, 2003.
Bubnov S., 1996: Potresi. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Paulay T., Priestley M.J.N., 1992: Seismic Design ofreinforced concrete
and masonry buildings. New York, John Wiley & Sons, Inc..
doc. dr. Vojko Kilar, univ. dipl. inž. grad.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
vojko.kilar@arh.uni-lj.si
Tomaž Novljan
Med funkcionalnimi, tehnološkimi in likovnimi vprašanji
prenove stanovanjskega fonda
Predmet obravnave predstavljajo neurejene razmere prenove
stanovanjskega fonda v Sloveniji in vpliv le-teh na arhitekturne
vidike prenove kot poseben problem. Namen reševanja tega
problema pa pomeni povezovanje arhitekturnih vidikov v smislu
trajnostnega razvoja bivalnega okolja pri nas. Prenoviteljska
praksa naj bi prestopila prag površnih, "kozmetičnih" posegov in
vstopila v prostor celostnih, konceptualnih rešitev, s ciljem
povečati stopnjo celovitosti predvsem oziroma tudi z
arhitekturnega vidika. V nalogi uporabljena metoda temelji na
razčlenitvi in analizi podatkov SURS in njihovi primerjavi z
podobnimi relevantnimi študijami. Pri posameznih točkah
anketnega vprašalnika so označene, utemeljene in razčlenjene
posamezne še nedorečene podrobnosti, ki kot take ne nudijo
relevantne podobe o dejanski situaciji obstoječega stanja, tako pri
posameznih stanovanjskih enotah, kot pri celotnih objektih.
Posebej je potrebno izpostaviti odsotnost beleženja likovnih
vidikov obstoječega stanja, kar v nadaljevanju lahko povzroči
odsotnost sanacije likovnih komponent obstoječega stanja.
Predlog sinteznih ukrepov sledi iz ocene trenutnih razmer in
oblikovanja gradbeno arhitekturnih usmeritev v povezavi z
arhitekturno-urbanističnimi, gradbeno-tehničnimi in družbeno-
prostorskimi. Stanje, obseg in starost slovenskega
stanovanjskega fonda tako rezultira v nujnosti potrebe po prenovi
z arhitekturnih vidikov in kot tak predstavlja praktično uporaben
prispevek k sistemskim ukrepom prenove. Zaključke oziroma
rezultate bi bilo mogoče uporabiti kot izhodišče za spremembo
zemljiško - prostorske politike in zakonodaje ter jih istočasno
vgraditi v instrumente izobraževalnega sistema, od osnovnega do
visokega šolstva. Podprojekt prispeva k urejanju pogojev za
racionalizacijo vsaj grobega količinskega ocenjevanja gradbeno
arhitekturnega stanja objektov, s tem pa tudi k lajšanju odločitev
za sprotno oblikovanje ukrepov za izboljšanje tega stanja.
Šašek-Divjak, M., Sendi, R., Pichler-Milanovič, N., Jakoš, A., Gabrijelčič,
P., Verlič Christensen, B., Cirman, A., Foški, M., 2002: Kakovost
stanovanjske oskrbe in bivalnega okolja : zaključno poročilo o rezultatih
opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnih
raziskovalnih programov (CRP). Ljubljana: Urbanistični inštitut
Republike Slovenije. 2 zv.
doc. dr. Tomaž Novljan, univ. dipl. inž. arh.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
tomaz.novljan@arh.uni-lj.si
Ljubo Lah
Prenova stanovanjske dediščine posebnega pomena
Stanovanjski fond v okviru zaščitenih naselbinskih območij,
zlasti starih mestnih jeder, pomeni pomembno sestavino varstva
kulturne dediščine. To je v Sloveniji v pretežni meri dediščina, ki
ji je dodeljeno takoimenovano pravno varstvo, dejanski sistem
njenega integralnega varstva v okvirih razvoja in prepoznanih
sodobnih potreb družb pav praksi še ni razvit. V Sloveniji namreč
še nimamo ustrezno razvitih sistemskih povezav med politiko
urejanja prostora, nacionalnim programom stanovanjske gradnje
- ki seveda vključuje tudi prenovo že izgrajenega - in sistemom
varstva dediščine.
Eden izmed ciljev raziskave je bilo opozorilo na mednarodna
priporočila, ki so bila v okvirih institucij in delovnih komisij
Sveta Evrope že izdelana in predvideti ter oceniti njihovo
uporabnost v slovenski praksi.
Analize razmer v Sloveniji kažejo, da je področje
usmerjevalnih mehanizmov, s katerimi je mogoče vplivati in
regulirati prenovo stanovanjskega fonda, najšibkejši člen
celotnega sistema stanovanjske gradnje oziroma varstva
dediščine. V raziskavi je izkazana nuja po vzpostavitvi
usklajenega sistema finančnih ukrepov, administrativno -
upravnih ukrepov, intervencijskih ukrepov ter vzporednem
urejanju obligacijskih razmerij med akterji prenove. Ob tem je še
posebej pomembno urejanje obvez lastnikov stavbnega fonda in
obvez njihovih pogodbenih upravnikov. Natančen obseg in
struktura stavbnega fonda, ki mu je po slovenski zakonodaji
dodeljen status kulturnega spomenika, je iz statističnega popisa
in iz evidenc Ministrstva za kulturo oteženo ugotovljiv. Ta
pomanjkljivost raziskave pa ne more vplivati na končne sintezne
ocene, ki poudarjajo, da hitro spreminjajoči se sistem upravljanja
s stanovanjskim fondom, ki je v zadnjih desetletjih doživel nekaj
korenitih rezov, še nadalje razvijamo v smeri integralnih in
usklajenih sistemov, ki bodo tovrstno varovano kulturno
dediščino postavljali pod sam vrh razvojnih prioritet.
Cultural heritage committee - Report on cultural heritage policies in Evrope -
Introduction and summary, 1996: Council of Europe, Cultural Heritage
Division, Strasbourg.
Guidelines for the protection of the architectural heritage, 2000: Council
ofEurope, Strasbourg.
doc. dr. Ljubo Lah, univ. dipl. inž. arh.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
ljubo.lah@arh.uni-lj.si
Marjan Hočevar
Širši razvojni družbeno-prostorski kontekst in novi bivanjski
trendi
Slovenska populacija je primerjalno (v kontekstu EU), po
vseh demografsko-socioloških kriterijih, če v smislu delnega
odstopanja izvzamemo večje urbane regije, izrazito bivanjsko
nemobilna. Takšno stanje je posledica prepletanja geografskih,
zgodovinskih, kulturnih in celo političnih dejavnikov. Ključni
dejavniki so: sorazmerna geografska majhnost, lastniška
struktura stanovanj z nad 80% lastniških in pod 20%
najemniških, zaposlitvena rigidnost, odvisnost in navezanost na
izvorno lokalno okolje - "avtarkičnost", neenakomerna
regionalna razvitost, povečevanje periferizacije določenih
območij, pravno nerazrešena lastninska razmerja,
medgeneracijska sedentarnost (zlasti otroci, ki ostajajo pri starših
in bivanjska neprilagojenost starostnikov).
Bivanjska mobilnost se bo, ne glede na vrednote slovenskega
prebivalstva po trajnejši naselitvi, nujno postopoma povečevala
[Martinotti, 1993, Le Gales, 2002]. K povečani mobilnosti bodo
prispevali naslednji dejavniki: a) globalni integracijski trendi,
priključitev k EU, b) potrebe po zaposlitveni fleksibilnosti,
diverzifikaciji v gospodarstvu, c) krepitev "alternativnih"
življenjskih slogov, d) povečana dostopnost v prostoru (učinek
"avtocestnega križa"), e) sodobne telekomunikacijske
tehnologije, e) hitrejše osamosvajanje mladih, f) povečan delež
starostnikov, g) začasno in trajno priseljevanje tujcev.
Iz upoštevanja navedenih dejavnikov sledi najpomembnejša
ugotovitev, da je potreben zelo fleksibilen pristop k modelom
formalnih in neformalnih stimulacij za izvajanje prenove
stanovanjskega fonda. 1) Za formalne, tj. institucionalne modele
so odgovorne državne ustanove na vseh teritorialno-
administrativnih ravneh. Najpomembnejša sta socialna in pravna
zaščita (pod-)najemniških odnosov ter poseganje na trg
nepremičnin s cenovno ugodnejšimi ponudbami stanovanjskih
enot. 2) Za neformalne stimulacije lahko štejemo tako
dopuščanje in vzpodbujanje razne oblike "pomoči za
samopomoč" kot tudi zakonodajne rešitve, ki ne ovirajo, temveč
vzpodbujajo postopnost raznih oblik legalnega
samograditeljstva, samoprenoviteljstva in omogočajo fleksibilno
kombinacijo institucionalnih in zasebnih prenoviteljskih praks.
To opredeljujemo kot "pomoč za samopomoč".
Skupne ugotovitve glede obstoječih vrst in oblik slovenskega
stanovanjskega fonda (družbeno prostorski vidik) so: premajhna
selitvena fleksibilnost in mobilnost: posledica prevelike razlike
med deležem lastniških in najemniških stanovanj v prid prvim,
nerazvit in pravno neurejen nepremičninski in (pod-)najemniški
trg stanovanj, premajhna pravna zaščita kupcev in najemnikov.
Zakonski predpisi zlasti ščitijo prodajalce, vse bolj predvsem
nepremičninske agencije. Zakonska neurejenost in pomanjkanje
kontrole najemniških odnosov ne odpravlja temveč povečuje
delež "na črno" oddajanih stanovanj. Nedorečena pravila pri
pridobivanju statusa socialnih upravičencev: nediferenciranost
obravnave prosilcev, ni urejena institucija časovne opredeljenosti
(omejenosti, začasnosti) socialnega tipa najemništva oz.
lastništva. Klasično obravnavanje socialnih upravičencev zgolj
na osnovi dohodkov in velikosti družbene enote (družine ali
gospodinjstva).
Martinotti, G, 1993: Nuova morfolgoia sociale della citta. Bologna, Il
Mulino.
Gales, Le, P., 2002: European cities: Social conflicts and governance.
Oxford, Oxford Univ. Press
Hočevar, M., 2000: Novi urbani trendi: prizorišča v mestih - omrežja med
mesti. Ljubljana, Znastvena knjižnica FDV
doc. dr. Marjan Hočevar, univ. dipl. soc.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
marjan.hocevar@guest.arnes.si
Andreja Cirman
Stanje in ukrepi ekonomske politike v zvezi s prenovo
stanovanjskega fonda
V tranzicijskih državah so stanovanja s privatizacijo dobila
znane lastnike, na katere se je preneslo breme vzdrževanja in
prenove stanovanjskega fonda. Pričakovati je bilo, da se bo s tem
izboljšala kakovost stanovanjskega fonda, vendar pa
privatizacija v tem pogledu tudi v Sloveniji ni prinesla
zadovoljivih rezultatov. V okviru ukrepov ekonomske politike
obravnavamo dejavnike, ki v slovenskih razmerah prevladujoče
lastniške zasedenosti stanovanj ovirajo večji obseg prenove.
Veliki problemi so prisotni predvsem pri vzdrževanju in prenovi
večstanovanjskih hiš, v katerih je poleg klasične dileme v smislu
zastonjkarskega problema ("free-riding"), težava tudi v veliki
dohodkovni heterogenosti gospodinjstev s posledično različnimi
finančnih zmožnosti vzdrževanja in prenove. Zakonodaja skuša
reševati problem zastonjkarstva z obveznim rezervnim skladom,
nezadovoljivo rešen paje problem različnih finančnih zmožnosti
gospodinjstev.
Pred ekonomsko politiko sta dva problema. Na eni strani, s
katerimi ukrepi spodbuditi prenovo pri tistih, ki so sami finančno
sposobni nositi breme prenove lastnih nepremičnin v večji
oziroma ustreznejši obseg vzdrževanja in prenove ter na drugi,
kako povečati finančno sposobnost revnih lastnikov, da bi tudi ti
lahko sodelovali pri njenem financiranju. V večstanovanjskih
zgradbah se namreč prav ti pogosto pojavljajo kot ozka grla
vzdrževanja in prenove. Zaradi nizke mobilnosti prebivalstva je
malo verjetno, da bi se stanje lahko hitro uredilo.
Na osnovi primerjave med instrumenti spodbujanja prenove v
Sloveniji in evropskih državah ugotavljamo, da je nabor
instrumentov pri nas primerljiv z razvitejšimi evropskimi
državami. Vendar pa je problem propadajočega in zastarelega
stanovanjskega fonda v teh državah zaradi kontinuirane in
relativno celovite stanovanjske politike manj izrazit. Države, ki
so po stanju stanovanjskega fonda z vidika potreb po prenovi bolj
podobne Sloveniji (npr. Portugalska, Italija) razpolagajo z
nekoliko širšim naborom instrumentov. Večji poudarek je
predvsem na instrumentih, s katerimi se pomaga revnejšim
lastnikom, da lažje financirajo prenovitvena dela. Zato je tudi za
Slovenijo pomembno, da se instrumenti ne osredotočijo samo na
davčne olajšave, ki znižujejo celotne stroške prenove za
investitorja. Večji poudarek je potrebno nameniti instrumentom,
s katerimi se zagotovijo sredstva, da lahko lastniki stanovanj
prenovo sploh lahko izvedejo. Pomemben prispevek v tej smeri
bi bile subvencije za prenovo lastnikom stanovanj z nižjimi
dohodki. Določeno ozko grlo v prenovi predstavljajo tudi
denacionalizacijski upravičenci - lastniki stanovanj z
neprofitnimi najemniki. Tudi v teh primerih bo mogoče obnovo
spodbuditi le z večjim obsegom subvencioniranja.
S postopnim preoblikovanjem vloge Stanovanjskega sklada
RS bo v nastala večja praznina tudi v pridobivanju posojil z
ugodno obrestno mero za potrebe prenove. Nacionalna
varčevalna stanovanjska shema zaradi dolgega varčevalnega
cikla teh posojil ne bo uspela nadomestiti v celoti. V vlogo Sklada
bi morale zato v večji meri stopiti občine s subvencioniranimi
posojili za prenovo stanovanjskega fonda. Iz analize tujih
izkušenj je razvidno, da običajno v zagotavljanju virov za
tovrstna posojila ali nepovratne subvencije država in lokalne
skupnosti sodelujejo in nastopajo kot soinvestitorji. Poleg
subvencioniranih posojil pa bo k večjemu obsegu prispevala tudi
večja konkurenčnost bančnega sistema in uvedba ustreznega
hipotekarnega financiranja. S tem bo več sredstev lahko
namenjenih dejanski prenovi in manj za odplačilo obresti in
visoke stroške odobritve stanovanjskih posojil.
Doling, J., 1997: Comparative Housing Policy. Government and Housing
in Advanced Industrial Countries. Houndsmill: Macmilllan Press.
Cirman, A., 2003: Analiza finančnega vidika in stanovanjskih preferenc
kot dejavnikov odločitve o stanovanjskem statusu v Sloveniji. Doktorska
disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Donner, C. , 2000: Housing Policies in the European Union. Theory and
Practice. Dunaj: Christian Donner.
asist. dr. Andreja Cirman, univ. dipl. ekon.
Univerza v Ljubljani, Ekonomska Fakulteta
andreja.cirman@ef.uni-lj.si
Janja Hari
Pravne podlage prenove stanovanjskega fonda
Dosedanje stanje, problematika in posledice, ki so bile že
večkrat obdelane, so služile zakonodajalcu pri pripravi novih
aktov. Ta naloga je bila namenjena odkrivanju nejasnosti in
pomanjkljivosti ter opredelitvi nekaterih možnih posledic in
bodočih rešitev.
Pravna ureditev deluje le, čeje celovita in usklajena. Pritemje
potrebno imeti jasne cilje, kaj sploh hočemo doseči, na kakšen
način, in predvsem, čemu smo se za to sposobni odreči. Pravni
sistem je le nadgradnja družbenih norm in, če želimo imeti dobro
zakonodajo, jo mora večina ljudi sprejeti za svojo, to pa ni lahka
naloga.
Republika Slovenija se je srečala s privatno lastnino v širšem
obsegu le nekaj let nazaj. Pravna ureditev na tem področju je,
glede na malo lastnih izkušenj, nepopolna in se v zadnjih letih
šele oblikuje. Glavno vprašanje, ki gaje bilo potrebno urediti, je
bilo predvsem lastninska pravica in ostala lastninsko-pravna
vprašanja ter s tem povezana tako vsa upravičenja kot tudi
obveznosti. V povezavi z obnovo stanovanjskega fonda je jasna
opredelitev teh vprašanj, pa tudi rešitev, bistvena. Dejstvo je, da
je lastnina zelo pomembna pravica, ki pa jo je zaradi globalnejših
ciljev potrebno delno omejiti oz. dopustiti ukrepe, tako prisilne
kot spodbujevalne. Zakonodaja seje sprejemala postopoma, šele
zadnji dve leti pa pospešeno. Največja težava pri tem je bila
neusklajenost nekaterih bistvenih zakonov ter morda preveč
natančna oz. zahtevna ureditev drugih. Zaradi tega smo in še
zaostajamo s sprejemom podzakonskih predpisov, ki zakonom
dajejo praktično obrazložitev in življenje. Slovenija s pravno
ureditvijo sicer teži k usklajenosti s pravnimi sistemi EU, hkrati
pa večkrat pozablja posebnosti slovenskega prostora. Rešitve,
uspešne drugod, niso vedno najbolj primerne, hkrati pa se zaradi
drugačnih družbenih norm pojavljajo problemi, ki jih drugod ne
poznajo. Slovenija se nahaja v obdobju, ko je zakonodajalec že
sprejel skoraj vse temeljne zakone, ki urejajo to področje in težko
je že sedaj reči kako uspešen je bil pri tem. S teoretičnega vidika
je že sedaj jasno, da so si nekatera določila zakonov v nasprotju,
nekatera preveč nedefinirana, druga pa neživljenjska. S
sprejemom vseh potrebnih podzakonskih predpisov ter praktično
uporabo le-teh se bo pokazale potrebne dopolnitve, spremembe,
predvsem pa uskladitve. Pri tem bodo veliko vlogo odigrale
sodbe sodišč ter iznajdljivost državnih uradnikov v upravnih
postopkih. Poudariti pa velja, da tu ne gre za kritiko, temveč le
opozorilo, da je dobro mišljene rešitve potrebno sproti
dopolnjevati in ohranjati življenjske.
http:/zakonodaja.gov.si, oktober 2003
Janja Hari, univ. dipl. prav.
Geodetski inštitut Slovenije
janja.hari@geod-is.si
LeonDebevec
HERBERSTEINOV SIMPOZIJ V RIMU
Rim, 8.-12. september 2003
Herbersteinov simpozij je 21. vvrsti simpozijev, kijih vsako
leto organizirata Slovenska teološka akademija v Rimu in
Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani. V tematskem
pogleduje vsak simpozij posvečen posamezni osebnosti, kije
odločilno zaznamovala zgodovino Cerkve na Slovenskem.
Vsak udeleženec predstavi na simpoziju rezultate svojega
raziskovalnega dela na objavljeni temi v polurnem prispevku
medtem ko so razprave v celoti objavljene v posebnem
zborniku, ki ga po zaključku simpozija pripravita
organizatorja.
Na Herbersteinovem simpoziju v Rimu se je s svojimi
prispevki zvrstilo 32 domačih in tujih razpravljalcev.
Sam sem na simpoziju predstavil prispevek z naslovom:
"Arhitektura v Herbersteinovem času" (Obseg celotnega
prispevka: dve avtorski poli)
Arhitektura v Herbersteinovem času
Prispevek uvodoma utemeljuje specifičnost arhitekturnega
pogleda na arhitekturno produkcijo, ki ga določa prostor kot njen
temeljni problem. Arhitekturno umetnino proučuje skozi
značilna razmerja, ki jo le-ta vzpostavlja do krajine, do naselja
oziroma ambienta in do prostora, ki ga z arhitekturno lupino
zamejuje. V predstavitvi miselnega okvira znotraj katerega je
nastajala obravnavana arhitektura sta izpostavljena dva procesa
spočeta že na pragu novega veka. Proces subjektivizacije na polju
umetnosti, ki je prinesel razslojevanje v razmerju naročnik -
arhitekt in proces pomikanja težišča razmišljanj o pomenu ter
vlogi bogoslužne stavbe s polja teologije v polje umetnosti.
Soočanje biografskih podatkov o znanih arhitektih 18. stoletjana
naših tleh kaže na njihovo sorodstveno povezanost. Zato lahko
govorimo o pravi dinastiji, ki je praktično celo stoletje
obvladovala prestižni segment arhitekturne produkcije.
Predstavitev arhitekturnih značilnosti bogoslužnih stavb, za
katere lahko še vedno uporabimo Berninijevo oznako "Theatrum
Sacrum", saj so utemeljene na principu celostne umetnine in
domišljenem dramaturškem konceptu, je metodološko
razčlenjena na šest značilnih razmerij: bogoslužna stavba -
krajina, bogoslužna stavba - bogoslužni kompleks, bogoslužna
stavba - arhitekturna lupina, bogoslužni prostor - prostorske
značilnosti, bogoslužni prostor - svetloba, bogoslužni prostor -
oltar. Prispevek zaključuje predstavitev Herbersteinovega
odnosa do bogoslužne stavbe, ki ga je mogoče opredeliti ko
celovit in zato zelo sodoben. V svoji zavzetosti za lepoto in
urejenost bogoslužnih stavb se poslužuje treh pomembnih
vzvodov: sinodalnih zborovanj, vizitacij župnij in vzgoje
vernikov.
katerega moremo izluščiti vizijo bogoslužne stavbe. Dvoje
kategorij, 'cerkven' in 'verski', s katerima vodstvo Cerkve
vzpostavlja hierarhijo tudi na polju umetniškega ustvarjanja,
opredeljujeta bogoslužno stavbo kot izrazito sestavino cerkvene
umetnosti, saj je medij, ki more in mora vizualizirati misterij
božje navzočnosti.
V	drugem delu je postavljena pod drobnogled pogosto citirana
'novost' koncilske vizije bogoslužne stavbe. Podrobno motrenje
dokumentov namreč pokaže, da koncilski očetje nasprotno
poudarjajo predvsem organsko rast, s čimer odločno zavračajo
iskanje izvirnosti za vsako ceno in jo omejujejo kot vrednoto na
ravni interpretacije izvornih vsebin, ki jih je mogoče opredeliti
kot nesporno konstitutivno razsežnost pokoncilske bogoslužne
stavbe.
V	tretjem delu pa je predstavljena analiza po koncilu prehojene
poti, ki je utemeljena na bogoslužni stavbi kot stvarnemu odrazu
vizije. V tem pogledu se nam zarisuje izrazit razkorak med vizijo
in stvarnostjo, ki ga je skušalo vodstvo Cerkve z različnimi
intervencijami zmanjšati. Med različnimi problemi, ki otežujejo
ta proces, nedvomno izstopa tako po kompleksnosti kot tudi po
teži problem dialoga med 'svetom umetnosti' in 'svetom vere'.
Peter Fister
POSLOVANJE Z NEPREMIČNINAMI, 14. tradicionalno
strokovno srečanje, Gospodarska zbornica Slovenije
Portorož, 13. in 14. november 2003
PREDNOSTI PRENOVE
Predstavljene analize, ugotovitve in predlogi so rezultat vrste
medsebojno povezanih raziskav, ki so v okviru Fakultete za
arhitekturo UL potekale v zadnji 20 letih. Analize so bile izdelane
za celotno Slovenijo, v tem okviru pa še posebej za izbrana
značilna območja, občine in naselja. Kot posebna raziskava je
bila izdelana tudi podrobna tipološka analiza možnosti in
prednosti prenove za najpogostejše stavbne skupine, med njimi
najbolj podrobno za stavbe s stanovanjsko vsebino.
Za rezultat teh raziskav (gradivo in študije so hranjene na FA,
nekatere med njimi so bile posebej objavljene ali predane
naročnikom) sta pomembna dva zakiljučka. Prvi je sestavni del
najnovejšega predloga Strategije prostorskega razvoja Slovenije
(MOP), drugi za vključevanje slovenskega znanja v 5.
usmerjenem evropskem programu.
dr. Peter Fister, Prednosti prenove, v: Poslovanje z
nepremičninami, Zbornik referatov, Portorož 2003 Gospodarska
zbornica Slovenije,pp 238-244, ISBN961-6226-65-7
LeonDebevec
LITURGIČNI SIMPOZIJ
Ljubljana3.12.2003
V okviru tedna univerze je Liturgični inštitut Teološke
fakultete Univerze v Ljubljani pripravil mednarodni
liturgični simpozij "ob 40-letnici izida Konstitucije o svetem
bogoslužju." Prispevki s simpozija bodo objavljeni v
posebnem zborniku.
Bogoslužni prostor v luči Konstitucije o svetem bogoslužju -
vizija in praksa.
Prispevek je po vsebini zasnovan tridelno. V prvem delu je
obravnavana konstitucija predstavljena kot dokument, iz
Peter Fister
ETNOLOŠKA DEDIŠČINA SLOVENCEV V AVSTRIJI,
Celovec/Klagenfurt,
21. in 22.3.2003, Slovensko etnološko društvo, Slovenski
narodopisni inštitut Urban Jarnik Celovec, KKZ Celovec,
SPZ Celovec
"Arhivsko varovanje arhitekturne dediščine", referat
Arhivsko varovanje je kategorija, ki izhaja iz mednarodne
konvencije o varovanju kulturne dediščine Evrope ("Listina iz
Granade"). Čeprav je torej strokovno utemeljeno, se je po
podrobnih raziskavah zlasti za Koroško izkazalo, da je bil tu
pojem mnogokrat zlorabljen v politične namene, zlasti ob
razpadu Avstroogrske, pa tudi po drugi svetovni vojni. Rezultat
dajanja prednosti arhivskemu namesto realnemu varstvu je bilo
uničenje mnogih najkvalitetnejših stavb (ki so predstavljale
slovensko prebivalstvo), pa tudi neznanstvenih predstavitev
zgodovine stavbarstva južnega dela Koroške.
Poleg te problematike je za arhivsko varovanje etnološke
dediščine na Koroškem značilno tudi neusklajeno, nepovezano in
nedostopno hranjenje zbrane dokumentacije, kar še dodatno
otežuje poglobljeno znanstveno delo. Kotprimer je predstavljena
analiza dokumentacije koroškega podeželskega stavbarstva, ki
sta ga takoj po drugi svetovni vojni zbirala etnolog dr. Rajko
Ložar in inž. Bavdaž in ki je razkropljeno od Kanade preko
Avstrije do Slovenije.
ODSTRTA DEDIŠČINA, Muzejske zbirke pri Slovencih v Italiji,
na Madžarskem in v Avstriji, Zbornik posvetov (pp121-124).
Knjižnica Glasnika SED, Ljubljana 2003
Peter Fister
RE URBAN MOBIL - Mobilising Reurbanisation on
condition of Demographic Change ("Re Urban Mobil" -
Vzpostavitev reurbanizacije z izhodiščem v pogojih
demografskih sprememb),
Ljubljana, 27.-29.3.2003, Bologna, 22.-25.10.2003
V okviru 5. evropskega projekta - koordinator mesto Leipzig,
soorganizatorji mesto Ljubljana, mesto Bologna, Fakulteta za
arhitekturo UL.
"WP4: Architecture and Planning - Case studies, expected
problems" (Projektni sklop 4: arhitektura in planiranje - vzorčne
študije, pričakovani problemi) - Ljubljana
"WP4: Architecture and Planning / Urban structure - Basic Data
and Evaluation Methodology for Indicators of Architecture and
Urban Structures" (Projektni sklop 4: arhitektura in planiranje
urbanih struktur - osnovni podatki in metodologija vrednotenja
indikatorjev za arhitekturo inurbane strukture) - Bologna.
Referati in večdnevna posvetovanja so temeljne sestavine
večletnega raziskovalnega projekta v 5. okvirnem evropskem
programu. Kot koordinator enega od 4 raziskovalnih projektnih
sklopov (sociologija, ekonomija, ekologija, arhitektura
+urbanizem) usmerjam raziskave in razvijam temeljne metode
dela.
Podrobnejše in ažurirano gradivo je na spletni strani www.re-
urban.com.
Sonja Ifko
THREE ICOM ANNUAL CONFERENCES 2003;
CONFERENCE OF INTERNATIONAL COMMITTE FOR
MUSEUMS OF SCIENCE AND TECHNOLOGY
(CIMUSET), Ljubljana, Slovenia and Zagreb, Croatia 2003,
ICOM, Slovenski nacionalni komite.
Ljubljana in Zagreb, 12. do 17. september 2003.
Opuščeno območje Železarne Ravne na Koroškem:
Varovanje območja industrijske dediščine in predlogi za
njegovo ponovno rabo
V prispevku je bila predstavljena arhitekturna delavnica z
naslovom Opuščeno industrijsko območje - razvojni potencial
mesta, ki je nastala v okviru projekta Dnevi evropske kulturne
dediščine leta 2002. Prispevek je izpostavil značilnosti izvedbe
arhitekturne delavnice kot metode in orodja za varovanje
območij industrijske dediščine. Arhitekturna delavnica je bila
organizirana, da bi preverila razvito raziskovalno varstveno
metodologijo na eni strani in na drugi, da bi z njo poskušali
približati to še neuveljavljeno varstveno kategorijo čim širši
javnosti, tako strokovni kot laični. Potrebno se je namreč
zavedati, da je podpora lokalne skupnosti praviloma
najpomembnejši dejavnik pri odločanju za obliko varstvenih
posegov, še posebej v primeru manj uveljavljenih kategorij
dediščine.
Prispevek se je v prvem delu omejil predvsem na predstavitev
tradicije in vplivov železarstva na razvoj Raven in širše Koroške
regije. Predstavljene so bile razvojne značilnosti koroškega
železarstva, ki so služile kot osnova za pripravo konkretnih
varstvenih in prezentacijskih predlogov.
V	drugem, obsežnejšem delu so bili predstavljeni predlogi
konkretnih varstvenih posegov, ki so nastali kot rezultati dela
štirih študentskih skupin pod vodstvom mentorjev prof. dr. Fedje
Koširja in asist. Sonje Ifko. Prva skupina je pripravila zasnovo
Poti dediščine koroškega železarstva, ki je povezala vse
pomembne lokacije železarske proizvodnje na Koroškem in jih z
unificiranim sistemom označb in prezentacije opredeli v prostoru
kot nov del kulturno-turistične ponudbe. Naslednja skupina je
raziskovala možnosti navezave preurejenega železarniškega
območjanaobstoječomestno strukturo. Tretjapasejeukvarjalaz
novimi vsebinami objektov na opuščenem železarniškem
območju, ki so vsi namenjene širitvi Koroškega muzeja. Ob
preureditvi upravnih prostorov ter dela razstavnih površin v
bivšem večstanovanjskem objektu "perzonalu" sta bila
predstavljena tudi predloga preureditve krčilne kovačnice v
muzejsko razstavni prostor in preureditev opuščenega
laboratorija v restavratorsko delavnico z razstavnim depojem.
Zadnja skupine je z izdelavo internetne predstavitve oblikovala
virtualni muzej, ki je povzel vse prispevke nastale v okviru
delavnice ter je v virtualnem prostoru predstavil podobo
bodočega muzejskega kompleksa.
V	zaključku so bili predstavljeni odzivi na delo delavnice, ki je ob
več javnih predstavitvah ter opisani internetni prezentaciji, dobila
največje priznanje z odločitvijo lokalne skupnosti, da
predstavljeno uporabi kot izhodišče za realizacijo. Organizacija
delavnice se je pokazala kot uspešna metoda za aplikacijo
varstvene metodologije na eni strani in na drugi kot pomemben
način komunikacije tako s strokovno kot laično javnostjo, kar se
je pri uveljavljanju varstva dediščine industrializacije izkazalo
kot pomembna prednost.
Abstracts, 3 Conferences 2003, Ljubljana, Slovenia;
International Committe for Mseums of Science and Technology,
International Committe for the Training of Personnel,
International Committe for Marketing and Public Relations, ur.
Nina Zdravič Polič, izdal Nacionalni organizacijski komite 3-
IC0M2003, Ljubljana, 2003.
Sonja Ifko
I. MEĐUNARODNA KONFERENCIJA U POVOD 150.
OBLJETNICE TVORNICE TORPEDA U RIJECI I
OČUVANJA RIJEČKE INDUSTRIJSKE BAŠTINE, Odbor
za obnovu muzeja torpeda u Rijeci, Sveučilište u Rijeci,
Ministarstvo kulture konzervatorski odjel u Rijeci, Mesto
Rijeka, Građevno projektni zavod Rijeka.
Rijeka, Hrvaška, 19. in 20. september 2003.
Opuščeno območje Železarne Ravne na Koroškem:
Varovanje območja industrijske dediščine in predlogi za
njegovo ponovno rabo - predstavitev metodološkega pristopa
Varstveni proces zaščite območij industrijske dediščine zahteva
zaradi specifične strukture in raznolikosti dediščine
preoblikovanje obstoječih varstvenih pristopov predvsem v
izvedbi analitično raziskovalne faze ter pri zasnovi kriterijev
vrednotenja. V prispevku je bila izpostavljena predstavitev
metodologije, kije bila razvita v okviru doktorskega študija na
Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in pilotno
preizkušena na arhitekturni delavnici Opuščeno industrijsko
območje - razvojni potencial mesta jeseni leta 2002 na Ravnah na
Koroškem. Delavnica je nastala v okviru akcije Dnevi evropske
kulturne dediščine, ki jo organizira Zavod za varstvo kulturne
dediščine Slovenije.
Območje obdelave je zajelo del železarskega kompleks, ki so ga
po prestrukturiranju proizvodnje izločili iz vitalne industrijske
proizvodnje, tvorijo ga trije najstarejši ohranjeni objekti, ki so
skupaj z obdajajočim območjem v Zbirnem registru dediščine RS
opredeljeni kot predlog za dodelitev statusa spomenika
nacionalnega pomena. Ob proizvodni hali - krčilni kovačnici sta
tu še večstanovanjski delavski objekt, zgrajen konce 19. stoletja
in opuščen laboratorij.
Metodološki pristop izhaja iz treh izhodišč: iz kompleksnosti
dediščine industrijskih območij in posledično zahtevane
interdisciplinarne obravnave, iz pristopa raziskovanja razvojne
kontinuitete, ki zahteva zasnovo dinamične metodologije ter iz
obravnave industrijskega kompleksa kot osnovnega elementa
analize. Metodologija sledi trem fazam ustaljenega varstvenega
procesa: raziskovalno analitični fazi, fazi vrednotenja in fazi
določitve usmeritev za varstvene posege. Slednja se prepleta že z
naslednjo - projektno stopnjo, v kateri nastajajo konkretni
varstveni predlogi.
V	okviru prve stopnje so bili obdelani in predstavljeni vsi štirje
temeljni analitični vidiki, ki opredeljujejo območja industrijske
dediščine: zgodovinsko-pričevalni, tehnološko-tehnični,
arhitekturni in prostorsko razvojni. Aplikacija se je osredotočila
na slednja dva. Faza vrednotenja predstavlja ključni del
metodologije; osnovni analitični element - industrijski kompleks
se najprej vrednoti kot prostorska in mikrourbanistična
vrednota,v v naslednji fazi pa se vrednotijo še značilnosti
njegovih sestavnih delov -pomembnih stavbnih struktur. Kriteriji
kot ključne izpostavijo kvaliteto inovativnosti v oblikovanju
konstrukcijskih in tehnoloških zasnovah, funkcionalnosti ter
celovitosti ohranjenih območij.
V	sklepnem delu so bili rezultati varstvene metodologije
nadgrajeni s konkretnimi predlogi za varstvo ter predstavitev
železarske tradicije. V okviru delavnice so jih izdelale štiri
študentske skupine pod vodstvom mentorjev prof. dr. Fedje
Koširja in asist. Sonja Ifko. Nastali predlogi so lokalni skupnosti
in širši javnosti, tako strokovni kot laični, predstavili konkretne
možnosti, ki jih opuščeno industrijsko območje nudi mestu.
Preizkušena metodologija je pokazala svojo uporabnost inje bila
med aplikacijo delno modificirana tako, da je v določenih
segmentih dosegla večjo stopnjo univerzalnosti in
prilagodljivostirazličnim konkretnimsituacijam.
BorutJuvanec
EL PAISATGES, Centre d'Estudis delBages,
Manresa (Barcelona), Espanya, 22. do 25. septembra 2oo3
Typology of Stone Shelters
Construction in dry stone walling system is corbelling: one stone
above another, stratified. Construction is double: for inner room
and for outer shape - corbelling inside and frame outside, for the
shape.
Shape and construction are in constant relation: while inner
construction wears relationship of one to square root of three by
two, outer frame is matter of local masters and of material in
typical climate, from arounded dome to stepped or gravelled
roofs.
Types of shelters are different, mostly by countries: barraca
mostly in Catalunya, Spain; bunja in Dalmatia, Croatia; cabane in
South of France; caprile on Elba, Italy; clochan in Dingle
Peninsula, Ireland; crot or scele in Graubuenden, Switzerland;
girna in Malta; hiska in Kras, Slovenia; kazun and komarda in
Northern Adriatic, Croatia; mantarah in Palestine; pagliaddiu on
Corse, France; pinetaon Sardegna, Italy, pont onMenorca, Spain;
trullo in Puglia, Italy.
Relations between dimensions and use are mostly in differences
of inner dimensions: the smallest shelters in Slovenia or in
Croatia are mall, for one man only; but in Menorca there are room
for 4o horses, with height of 8.5 meters.
Use is the essence of relationship between the smallest and really
huge shelters.
Aesthetics and landscape are very important, because stone
shelters are usable objects, with no intention of grandomany or
big importance. Importance of shelters are in their use, in use of
local material and local needs, definitely very high.
Problematic of stone shelters Today is in bigger and bigger
logistic possibilities: and use of shelters is smaller and smaller.
Practical problems are in private ownership, where protection by
law is not possible, and help for practical restoration is in hands of
local organisations, with no power to force individuals to
preserve this important architectural heritage.
Ob predavanju je bila pripravljena razstava mojega gradiva
'Stone Shelters of Spain: pont de bestiar (Menorca), barraca
(Catalunya, Valenciana), el bombo (LaMancha)'.
Predavanje je v celoti, z grafičnim materialom, objavljeno v 'El
Paisatges de la vinya', Congress Comunicacions (Centre
d'Estudis delBages), Manresa (Barc) 2oo3, str 163-170.
BorutJuvanec
6eme CONFERENCE PERMANENTE DES VILLES
HISTORIQUES DE LA MEDITERRANEE, ISPROM
Sassari/EUROMED Paris,
Bejaia, Algeria, 28. november do 1. decembra 2oo3
L'ARCHITECTURE VERNACULAIRE SANS PLANS: du
village a la ville
Architecture sans architecte, architecte sans plans
La valeur de l'architecture ancienne reside dans son age, dans sa
durabilite, preuve incontestable de qualite: l'architecture de
mauvaise qualite a disparu il y a fort longtemps. L'architecture
vernaculaire n'est que theorie, tant elle est simple. Les differents
styles en architecture sont les oeuvres des plus grands
connaisseurs de l'epoque et representaient alors un progres
incontestable.
L'architecture d'hier forme notre patrimoine, notre culture.
La recherche inclut la decouverte, la protection et l'utilisation qui
en est faite aujourd'hui.
L'architecte est un expert incontestable dans son domaine: dans
l'architecture vernaculaire il est, de plus, createur. Plus tard, alors
que la construction devient plus exigeante, donc plus a la portee
du connaisseur, le role de l'architecte, en tant qu'elaborateur de
forme, devient, lui aussi, de plus en plus important. L'architecte
signe son oeuvre: cela est vrai en Egypte, mais aussi pour les
oeuvres architecturales a Vienne. Mais, parfois, la signature
devient superflue: les oeuvres de Gaudi et celles de Plečnik sont
reconnaissables meme sans signature et il est tout a fait
impossible de les confondre avec celles d'un quelconque autre
auteur.
Par contre, dans l'architecture vernaculaire, vieille de quelques
millenaires avant J.C., on parle d'auteurs anonymes, qui ont su
combine savoir-faire et connaissances pour les agencer en y
introduisant l'ordre, repris et transmis plus tard de generation en
generation.
Aujourd'hui les plans sont tres compliques et tres aiguilles vers
certaines disciplines. Hier, sans plans, il etait bien plus difficile
d'edifier des constructions, mais elles etaient en harmonie avec le
patrimoine, soumis a l'ordre et non pas a des recettes. C'est
pourquoi des edifices identiques d'un point de vue construction
peuvent etre impregnes d'une note personnelle, laissant
transparaitre les influences locales, les materiaux locaux et les
caracteristiques locales. L'ordre y etait donne et presente de
maniere simple: les formules les plus compliquees devaient
pouvoir etre converties a l'aide d'outils simples. A cette fin, il
fallait faire preuve d'intelligence, ce qui incontestablement ne
faisaitpas defautanosancetres.
Une architecture sans plans ne peut pas automatiquement etre
taxee de mauvaise. Les realisations les plus anciennes ne sont que
theorie dans la pratique: d'abord au niveau de la construction, et,
plus tard, au niveau de la forme.
Cercle: un plan en forme de cercle n'a pas d'angles, ce qui
simplifie la täche (les angles etant source frequente de
problemes).
Triangle equilateral: il represente la construction de
l'encorbellement, avec une hauteur de l'interieur de l'espace egale
a laracine carree de trois, si la base est egale a deux.
Carre: il possede quatre cotes egaux avec une diagonale egale a la
racine carree de deux, si la base est egale aun.
Triangle egyptien: les cotes de l'angle droit mesurent
respectivement trois et quatre unites, l'hypothenuse mesure alors
cinq unites. Pythagore l'a definie en elevant les cotes au carre.
Section d'or est defini d'apres l'etre humain, d'apres la nature.
C'est la proportion la mieux adaptee, la plus utilisee et la mieux
comprise car respectant les proportions de l'etre humain.
Aujourd'hui nous sommes en mesure de comprendre
l'architecture et l'influence qu'elle exerce sur nos vies. Nos
ancetres l'utilisaient a des fins tout a fait pratiques et non dans un
but esthetique. La comprehension de leurs travaux nous permet
de cerner la grandeur de l'architecture vernaculaire d'hier.
Dans l'architecture vernaculaire theorie et pratique coincident
presque.
Les influences locales jouent, dans l'architecture vernaculaire, un
role moins important qu'il ne parait au premier abord: du moins
en ce qui concerne la construction. Plus tard, a l'epoque des styles
classiques, depuis l'art roman, passant par le gothique, puis a la
Renaissance, ou les plans constituent l'element-cle de la
construction, l'influence des acteurs locaux, par le biais de lois,
estplus grande.
Village et ville: c'est a mi-chemin entre le detail et le tout que se
trouve le point commun, qui debute avec une simple pierre; la
ville, elle, n'est en fait que la continuation des constructions
publiques les plus elementaires de l'histoire. La "Casa dei
reunioni# (maison de reunion, Sardegna) fait en quelque sorte
figure de premier parlement et remonte aux temps des
populations nuragiennes en Sardaigne. Le cercle et les lignes
circulaires representent le concept fondamental de la ville. Pas
seulement dans les pays mediterraneens.
Domen Kušar
25. ZBOROVANJE GRADBENIH KONSTRUKTORJEV
SLOVENIJE, Rogaška Slatina, 23.-24. oktober 2003.
Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev.
Jeklena stanovanjska hiša na Ljubljanskem barju
Gradnjana slabo nosilnih barjanskih tleh predstavljaza gradbeno
stroko poseben izziv. Ljubljansko barje je po geomehanski strani
tako zapleten ter od raznih hidrotehničnih ukrepov odvisen
sistem, da je praktično nemogoče izbrati ekonomsko še
sprejemljiv in proti posedkom dovolj zanesljiv način temeljenja.
Enako ti posedki povečujejo možnost preplavitve pritličij s
katastrofalnimi poplavami, kakršne so zaradi podnebnih
sprememb vedno verjetnejše. Pri projektiranju stanovanjskega
prizidka na Ljubljanskem barju pa smo morali upoštevati še željo
po odprtem prostoru v pritličju. Vsi ti pogoji so zahtevali
specifičen način gradnje. Osnovno konstrukcijo zgradbe
predstavlja jeklen skelet, postavljen na šest okroglih jeklenih
stebrov. Zaradi morebitne korekcije večjih posedkov stavbe se je
pokazalo, daje najustreznejši sistem pritličnih stebrov s posebej
oblikovano kapiteljsko glavo. Glava je bila zasnovana v obliki
"DVOJNE PUŠE", postavljene na steber na bajonetni način.
Znotraj kapitela so meandrično postavljeni inštalacijski vodi. S
hidravličnimi dvigalkami bi bilo možno posedli del stavbe
dvigniti ter z vgrajenimi obodnimi vijaki ponovno pritrditi na
novo korigirano višino. Zal ta sistem kasneje ni bil v celoti
realiziran. Gradnja in uporaba hiše sta pokazali velike možnosti,
kijih nudi jeklo pri gradnji individualnih stanovanjskih zgradb,
posebej še na specifičnih območjih s slabo nosilnostjo tal.
Skeletna gradnja omogoča arhitekturno fleksibilen in
prilagodljiv tloris, saj je razporeditev notranjih prostorov
minimalno pogojena z razporeditvijo nosilnih stebrov skeletne
konstrukcije. Poleg tega tak način omogoča kratek rok gradnje in
možnost takojšnje vselitve.
Prispevek je objavljen v: Saje, F., Lopatič, J., 2003: Zbornik 25.
zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije. Rogaška
Slatina, 23. - 24. oktober 2003. Slovensko društvo gradbenih
konstruktorjev, Ljubljana, str. 283-288, ilustr.
Peter Marolt
PROMIŠLJANJE PROSTORA (Snovanje prostora),
Akademija likovnih umjetnosti Sarajevo, Sarajevo,
Federacija BiH, 2003 - interdisciplinarni mednarodni
seminar dveh sorodnih institucij in dveh univerz; 23. - 28.
januarja 2003.
V okviru sodelovanja med ljubljansko Fakulteto za
arhitekturo inAkademijo likovnih umjetnosti iz Sarajeva, je v
organizaciji Petra Marolta in Asima Delilovića, v januarju
2003 prišlo do realizacije projekta, ki je v treh fazah trajal vse
do maja. Uvodni del seje zaključil v šestih dneh intenzivnega
dela s študenti Akademije (s trinajstimi študenti smeri
Produkt dizajna in Grafike)
Zasnova je bila v rokah Petra Marolta (Fakulteta za
arhitekturo iz Ljubljane) s podporo obeh omenjenih ustanov.
Pričetek projekta predstavljata dve predavanji Petra Marolta
na uvodnem seminarju, ki je potekal na Akademiji likovnih
umjetnosti v Sarajevu. Prvo predavanje z naslovom
Promišljanje svetoga prostora (23. januarja 2003) je
predstavilo obstoječa izhodišča in aktualne smernice za
oblikovanje prostora z drugačno simbolno - duhovno
konotacijo. Drugo predavanje Struktura, tekstura - konkretno
u apstraktnome (Struktura, tekstura - konkretno v
abstraktnem) je ob celodnevnem praktičnem delu na projektu
(kot tudi sicer vseh šest dni), potekalo naslednji dan (24.
januarja). Prvi del nastopa je naglasil nekatere teoretske
osnove, medtem ko je bil drugi del predavanja aplikativen in
je govoril o likovno - prostorskem vidiku zasnove prostora,
predstavljala pa ga je samostojna likovna razstava Petra
Marolta, z naslovom Spomini v prostoru - konkretno v
abstraktnem, postavljena v Galeriji Akademije likovnih
umjetnosti. Ob razstavi je bil v samozaložbi izdan katalog z
besedilom kustodinje Marje Lorenčak. (Podatki o
sodelovanju so zapisani tudi v katalogu ob razstavi Asima
Delilovića Peripheryart/redesigned, Cankarjev dom,
Ljubljana, 2003: 61.) Ob zaključku uvodnega seminarja Peter
Marolt (kot mentor) nastopa tudi kot avtor postavitve razstave
študentskih del na Akademiji likovnih umjetnosti (27.
januarja 2003).
Promišljanje svetoga prostora
Snovanje arhitekturnega prostora pomeni tudi reševanje likovno-
prostorskih problemov, včasih tudi brez vnaprejšnjega
razmisleka o konkretni namembnosti prostora, ki se seveda
izkristalizira v nadaljevanju projekta. V umetnosti oblikovanja
prostora, dvig objekta na podstavek, razumevanje ideje lebdenja
nad profanim območjem, naglaševanje pomena prehoda iz
javnega v zasebni prostor, upoštevanje večpomenskosti
fasadnega ovoja in s tem v zvezi razumevanje pomena dvojne
fasadne opne, polprosojne membrane, ki delno prepušča tok
informacij med zunanjim javnim prostorom in zasebnim
zamejenim prostorom, simbolna zamejitev izseka prostora s
sodim številom vertikal, postopno privede do zasnove
arhitekturnegaprostora z drugačnim pomenom.
Arhitekturni prostor je lahko tudi ikona in podoba stvarstva,
oziroma pogleda skupine ljudi nanj. S pomočjo razstavljanja
kompozicije na osnovne elemente in s ponovnim sestavljanjem
le-teh v drugačen odnos, prihajamo do drugačne zasnove
prostora, ki lahko pripelje tudi do prostora kot mesta spomina.
Bistvo je običajno očem skrito, pa gaje vendarle mogoče čutiti v
dobri arhitekturni kompoziciji, narejeni po meri človeka.
Polariziran odnos med dvema skrajnostima, okoliškim
sekulariziranim in zamejenim prostorom, ki predstavlja
umaterializirano idejo, ki je nastala na podlagi vrednote določene
skupine ljudi, se lahko neposredno izraža v likovno - prostorski,
oziroma arhitekturni kompoziciji.
več na: http://arh.uni-lj.si/program/dodiplomski/
seminarbrezar/delavnica.html, september 2003
Lara Slivnik, dr. Jože Kušar
25. ZBOROVANJE GRADBENIH KONSTRUKTORJEV
SLOVENIJE,
23. - 24. oktober 2003, Rogaška Slatina,Slovenija, Slovensko
društvo gradbenih konstruktorjev
Konstrukcije na svetovnih razstavah v Parizu (Exposition
Universelle 1855,1867,1878 in 1889)
Prispevek obravnava železne konstrukcije štirih stavb, ki so jih
zgradili za svetovne razstave v Parizu. Palais de l'Industrie, kije
bila zgrajena leta 1855 po načrtih inženirja A. Barraulta in
arhitekta J.M.V. Viela, je bila 252 metrov dolga in 108 metov
široka ter je imela do tedaj največji razpon - 48 metrov. Za
razstavo leta 1867 so po načrtih inženirja J.-B.-S. Krantza ter
arhitektov L. Hardya in Ch. Duvala začasno postavili ogromno
ovalno stavbo s konstrukcijo iz železnega skeleta. Del te je bila
tudi Galerie des Machines z razponom 35 metrov. Za razstavo
leta 1878 so po načrtih inženirjev H. De Diona in A.G. Eiffela ter
arhitekta L-A. Hardyja postavili Halle des Machines. Tudi taje
imela železni skelet in razpon 35 metrov. Za naslednjo razstavo
leta 1889 so po načrtih inženirja V. Contamina in arhitekta
Ch.L.F. Duterta zgradili Palais des Machines s konstrukcijo
dolgo 429 metrov in visoko 45 metrov ter z ogromnim razponom
115 metrov brez vmesne podpore. Tesno sodelovanje inženirjev
in arhitektov je v tistem času pomenilo pomembno novost pri
načrtovanju.
Prispevek je objavljen v: Saje, Franc (ur.), Lopatič, Jože (ur.).
Zbornik 25. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Rogaška Slatina, 23.-24. oktober 2003. Ljubljana: Slovensko
društvo gradbenih konstruktorjev, 2003, str. 289-296, ilustr.
[COBISS.SI-ID 1489028], kije dosegljiv v knjižnicah: Narodna
in univerzitetna knjižnica, Zavod za gradbeništvo Slovenije,
Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola v Ljubljani.
Edo Wallner, Jože Kušar
SPOMINSKA KAPELA vV KOČEVSKEM ROGU, Rogaška
Slatina, Slovenija, 23.-24. oktober 2003, Slovensko društvo
gradbenih konstruktorjev
SPOMINSKAKAPELAVKOČEVSKEMROGU,
Spominska kapela pod Krenom v Kočevskem Rogu se gradi v
spomin in opomin na množične poboje, ki so bili tam izvršeni tik
po drugi svetovni vojni. Projekt spominske kapele pod Krenom
nastajaže celo desetletje. Od natečaja pa do izdanega gradbenega
dovoljenja ter pričetka gradnje je bilo potrebnih devet let.
V članku je predstavljena arhitekturna zamisel objekta in njen
vpliv na konstrukcijsko zasnovo. Vosnovijekonstrukcijakapele
iz gred in stebrov, izdelanih iz lepljenega lameliranega lesa, kije
podprta z masivnim polkrožnim obodnim kamnito-
armiranobetonskim zidom. Vse razen armiranobetonskih
temeljev, temeljne plošče in obodnega zidu je montažne izvedbe.
Tako so vsi jekleni elementi vroče pocinkani in se na terenu
pritrjujejo samo z vijačenjem. Leseni konstrukcijski elementi so
prav tako v naprej tovarniško izdelani.
Zaradi zahtevne geometrije so bili detajli spojev posebej skrbno
izbrani in obdelani v fazi projektiranja, da pri izvedbi ni težav.
Prav tako se je računalniško podprto prostorsko projektiranje
(3D) izkazalo za učinkovito orodje, s katerim lahko preprečimo
kakršnokoli nepravilnost v geometriji sestavnih elementov
konstrukcije.
Prispevek je objavljen v: Saje Franc (ur.), Lopatič Jože (ur.),
Zbornik 25. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije, 23.-
24. oktober 2003, Rogaška Slatina, Slovenija.
Ljubljana: Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, 2003,
str.297-304, ilustr. 24cm, COBISS.SI-ID: 126401280, ISBN:
961-90266-8-3, FGG, NUK
constructivist education, lead us to suggest a change of emphasis
from 2D urban planning
principles to those of 3D urban design and morphology.'
ZUPANČIČ-STROJAN, Tadeja, MULLINS, Michael. Theoretical
perspectives for the development of 3D city models in
architectural education. V:
DOKONAL, Wolfgang (ur.). Digital design: proceedings of the
21st Conference on Education in Computer Aided Architectural
Design in Europe, 17-20
September 2003, Graz University of Technology. [Graz,
Austria]: Graz University of Technology, cop. 2003, str. 247-251,
ilustr. Gradivo je dostopno tudi na
CD-ROMU Digital design, 21st International eCAADe
Conference, Graz University of Technology, Sep. 17-20,2003.
Izvleček: http://itc.fagg.uni-lj.si/cumincad
Tadeja Zupančič Strojan
'DIGITALDESIGN' (Digitalnooblikovanje), Gradec, 17.-20.
sept. 2003, 'Education in Computer Aided Architectural
design in Europe' (eCAADe) in Tehniška univerza v Gradcu
"Theoretical perspectives for the development of 3D city
models in architectural education"
'The paper continous the discourse of the round table session of
eCAADe 2002 on the problems of existing digital city models. It
reviews recent papers on the subject, suggested criteria for the
improvement of digital city models, and points out some
apllications for a broader base of users, and particulary in the field
of architectural education, it is suggested here that the design
professions of architecture and urban design should be more
comprehensively included by broadening, the approach to
3dcms. Changes in contemporary architectural, urban planning
and design theory, collaborative design practice and
ISSN 1330-0652
PROSTOR
PROSTOR, znanstveni časopis za arhitekturu i urbanizam
Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet
Kačićeva26, HR-10000Zagreb
E-mail: prostor@arhitekt.hr
Prostor je znanstveni časopis iz područja arhitekture, urbanizma i
srodnih disciplina kojega izdaje Arhitektonski fakultet Sveučilišta u
Zagrebu. Časopis objavljuje znanstvene članke iz svih grana arhitekture i
urbanizma, ali i radove s drugih znanstvenih područja (povijesti
umjetnosti, arheologije, etnologije, sociologije, geografije,
građevinarstva, geodezije, šumarstva, dizajna...), ako su sadržajem
vezani za problematiku arhitekture i urbanizma. Prostorkontinuirano izlazi
od 1993. godine, u početku kao tromjesečnik, a od 1995. godine časopis
izlazi polugodišnje (dva broja u godištu). Radovi se u izvornom obliku
objavljuju na hrvatskom ili engleskom jeziku. Naslovi i sažetci, ključne
riječi te opisi ilustracija tiskaju se dvojezično.
Osim znanstvenih priloga, u pratećim rubrikama publiciraju se
prijevodi, bibliografski prilozi, recenzije i prikazi (časopisa, knjiga,
izložaba, znanstvenih skupova) te vijesti i aktualnosti iz struke. U drugom
broju svakog godišta objavljuje se i Kronika Arhitektonskog fakulteta koja
donosi pregled godišnjih događanja na fakultetu.
Časopisje utemeljio i bio mu dugogodišnji glavni urednik prof. dr.sc.
Ante Marinović-Uzelac. Od 2001. časopis kao glavni urednik potpisuje
prof. dr.sc. Mladen Obad Šćitaroci, uz kojega je u uredništvu još deset
domaćih te jedanaest članova uredništva iz inozemstva.
Osim klasičnog izdanja, časopis izlazi i kao Prostor Online (na web
adresi www.arhitekt.hr/prostor) gdje su svim zainteresiranima u pdf
formatu besplatno dostupni svi objavljeni članci.
Prostor VOL. 11 (2003.), BR. 1 (25)
Iz tiska izišao u prosincu 2003:
Znanstveni članci: Boris Koružnjak: Stanovanje za starije -
interdisciplinarni pristup u formiranju općeg modela stanovanja za starije
osobe, Dragan Damjanović: Secesijski armiranobetonski mostovi
vukovarskog inženjera Frana Funtaka, Darko Kahle: Zagrebačka
ugrađena najamna kuća u razdoblju od 1935. do 1945. godine, Dubravko
Bačić: Spomenik Viktoru Dyku na Lopudu arhitekta Nikole Dobrovića,
Jasna Galjer: Doprinos arhitekta Zvonimira Radića teoriji oblikovanja,
FeđaVukić: Neka aktualna pitanja valorizacije dizajna.
Stručni članak: Tihana Musić: Perivojna arhitektura Sankt
Peterburga.
Prostor VOL. 11 (2003.), BR. 2 (26)
Iztiska izlazi u lipnju 2004:
Znanstveni članci: Borut Juvanec: Corbelled Stone Structures: The
Form - El Bombo, La Mancha, Spain, Dragan Damjanović: Nacrti Janka
Nikole Grahora za preoblikovanje pročelja episkopalnoga dvora u
Plaškom, Ariana Štulhofer, Iva Muraj: Srednjoškolsko igralište u
Zagrebu, Vesna Mikić: Klasicizirajući element u modernom - Prilog teoriji
o prepoznavanju moderniteta u suvremenoj arhitekturi, Andrej Uchytil:
Stratificiranje projektantskog opusa arhitekta Nevena Šegvića, Jasna
Galjer: Odjel za umjetničku arhitekturu na Akademiji likovnih umjetnosti u
Zagrebu, 1959.-1960., Darko Kahle: Stambene kuće Novoga građenja u
sjevernim dijelovima Zagreba u razdoblju od 1928. do 1945. godine, Emil
Špirić: Projekti zgrada za sport arhitekta Ivana Vitića, Hildegard Auf-
Franić, Vanja Rister, Mia Roth-Čerina: Dimenzioniranje prostora
Sveučilišta na primjeru Campusa Sveučilišta u Rijeci.
Kako se u ovoj godini slavi deset godina izlaženja časopisa, iznimno
se u broju 26 objavljuje i bibliografski prikaz do sada objavljenih članaka u
časopisu. Prilikom promocije ovoga broja u Zagrebu će se upriličiti i mala
svečanost kojom će se obilježiti prvo desetljeće izlaženje časopisa.
http://www.arhitekt.hr/prostor
ISSN 0353-6483
URBANI IZZIV
Urbanistični inštitut Republike Slovenije
Trnovski pristan 2
1127 Ljubljana, Slovenija
Urbani Izziv je znanstveno -strokovna trans-disciplinarna
periodična publikacija z mednarodnim uredniškim odborom, kije
namenjena predstavitvi dejavnosti izdajatelja, Urbanističnega
inštituta Republike Slovenije, in obravnavi aktualnih problemov
urejanja prostora v Sloveniji in v tujini. Pisci so domači in tuji
strokovnjaki družboslovnih, humanističnih in tehničnih ved.
Osrednji deli posameznih številk revije so zasnovani tematsko, ti
prispevki so objavljeni v dveh jezikih. Tematskim prispevkom
sledijo redne rubrike: odzivi (na tekste iz prejšnjih številk),
razmišljanja (poljudne teme), poročila (s konferenc, srečanj,
delavnic), predstavitve (lastnih in tujih projektov), prostorska
informatika idr. Pomemben del revije so poročila iz knjižnice
Urbanističnega inštituta, občasno tudi recenzije novih knjig, ki so
na razpolago.
Revija izhaja od leta 1989. Vpisana je v razvid medijev, ki ga
vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 595.
Izdajanje revije sofinancira Ministrstvo za šolstvo, znanost in
šport. Glavni urednik Urbanega izziva je Ivan Stanič.
V	junijski številki, prvi letošnji, z naslovom Koridorji in
poselitev, je poudarek na potrebnih organizacijskih in fizičnih
odzivih na spremenjeno stvarnost ob vstopu Slovenije v Evropsko
unijo in izboljšani individualni dostopnosti večine prebivalcev do
osrednjih zaposlitvenih, izobraževalnih, trgovinskih in drugih
gravitacijskih središč v državi in okolici. Tako v tematskih člankih
Aljaž Plevnik in Marjan Lep razpravljata o pomenu notranje
integracije javnega potniškega prometa za izboljšanje njegove
ponudbe, če vso poselitev v Sloveniji razumemo kot enovit
prostor. Aleš Šarec polemično ugotavlja, da je predlog
regionalizacije Slovenije v operativnem smislu premalo
domišljen. Milena Hazler-Papič razlaga osnovne pojme poselitev
kot prostorskega sistema in predmet obravnave v prostorskem
načrtovanju. Tadeja Zupančič Strojan in Marjan Hočevar govorita
o prenovi slovenskega stanovanjskega fonda v luči evropskih
prostorskih omrežij. O pomembni novosti v načrtovanju poselitve
piše skupina avtorjev: Leon Gosar, Franc Steinman, Boris
Kompare, Primož Banovec, in sicer o določitvi območij poselitve v
Sloveniji po vodnogospodarskih vidikih.
V	rubriki razmišljanja so besedila o razvoju podeželja (Boštjan
Kerbler), vernakularni arhitekturi (Domen Zupančič) in
demografskih izzivih (Andrej Pogačnik)
V	rubriki metode in tehnike so prikazani metoda reševanja
konfliktov v skupnosti (Katarina Višnar) in projekta
HyperCatalunya (Nikola Janović) in NetStadt.
Intervju je z avtorjem slednje - s Franzom Oswaldom se je
pogovarjal urednik revije.
V	rubriki recenzije je predstavljenih šest knjig.
Revijo zaključuje seznam novosti v knjižnici Urbanističnega
inštituta RS.
http://urbaniizziv.urbinstitut.si
ISSN 1408-032X
ISSN 0354-0316
ETNOLOG
ANTHROPOLOGICAL NOTEBOOKS
Revija je glasilo Društva antropologov Slovenije, ki
izhaja od leta 1995 enkrat letno. Mednarodni uredniški
odbor sestavljajo člani z različnih področij antropologije,
odgovorni urednik pa se menja v povezavi z okvirno
tematiko posamezne številke. Revija izhaja v angleškem
jeziku s kratkimi povzetki prispevkov vslovenskem jeziku.
ANTHROPOLOGICAL NOTEBOOKS VIII/1,2002
Revijaje posvečena 80-letnici dr. Franca Pedička. Nekaj prispevkovje
bilo v obliki referatov predstavljeno na 3. Škerljevih dnevih z naslovom
"Antropologija na pragu novega tisočletja"
BIOLOGICAL ANTHROPOLOGY
Barbara Artnik: Poverty - the Most Important Risk Factor for
Inequality in Health
Igor Jerman, Romana Ružič: Man in the Ocean of Electromagnetic
Energies
Borut Telban: Medical Ethics and the Body across Cultures
SOCIAL AND LINGUISTIC ANTHROPOLOGY
Janez Juhant: Globalisation and Anthropology
Janez Kolenc: The transition of Political Culture to Democracy:
Slovenian Case Study
Darko Štrajn: Culture and Difference!
IgorŽ. Žagar: Argumentation, Cognition, and Context: Can we know
what we know what we (seem to) know?
Janez Kolenc, Darja Kobal, Nada Lebarič: Motivation in School from
the Social-anthropological Point of View
EDUCATIONAL AND PHILOSOPHICAL ANTHROPOLOGY
Dušan Rutar: Pedagogy of the Other or, the Critical Pedagogy and
the Impossible Exchange
Bojan Žalec: Meanings of Identity
Bogomir Novak, Milena Ivanuš Grmek: Anthropological and
Didactical Evaluation ofthe Implementation of Nine-year School in
the Context of Slovene School Development
BOOK REVIEWS
Tatiana Bajuk Senčar: Latour Bruno. Pandora's Hope: Essays on
the Reality of Science Studies. Harvard University Press:
Cambridge, Massachusetts and London, 1999. 324 pages.
ANTHROPOLOGICAL NOTEBOOKS IX/1,2003
Jadran Mimica: Out of the Depths of Saurian Waters: On Psycho-
Bakhtinianism, Ethnographic Countertransference, and naven
John Liep: Making interest in the Pacific
Nataša Gregorič: Bwaidogan Myths of Origin
Thomas Fillitz: The anthropological Gaze: Contemporary Art in Africa
andAnthroplogy
Klemen Jelinčič: Sustainability and Indigenous People: The inuit Case
Revija je vpisana v razvid medijev pod zaporedno
številko 694. Izdajanje revije sofinancira Ministrstvo za
šolstvo, znanost in šport.
Naslednja številka bo vsebovala recenzirane prispevke,
podane na 4. Škerljevih dnevih z mednarodno udeležbo, ki
bodo potekali od 23. do 25. 09. 2004 v Biološkem središču
v Ljubljani.
ETNOLOG - Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja
Slovenski etnografski muzej
Metelkova 2
1000 Ljubljana
Od leta 1926 do leta 2003 je izšlo 64 letnikov glasnika
Slovenskega etnografskega muzeja. Od leta 1926 do leta
1944 je izhajal z imenom Etnolog, nato od leta 1948 do leta
1988 z imenom Slovenski etnograf. V letu 1991 je
Slovenski etnografski muzej (v nadaljevanju SEM)
ponovno ponudil v branje Etnologa, v prenovljeni obliki, v
kakršni izhaja še danes enkrat letno.
Etnolog je strokovna publikacija SEM-a, ki objavlja
izvirne znanstvene in strokovne prispevke iz različnih
področij etnologije, muzeologije, antropologije,
umetnostne zgodovine, varstva premične in nepremične
kulturne dediščine in tudi arhitekture. Če se ozremo samo
nazadnje letnike Etnologa, ki so izšli poletu 1991, najdemo
v njih več tehtnih znanstvenih in strokovnih prispevkov s
področja ljudske arhitekture, urbane etnologije,
konzervatorstva in umetnostno-zgodovinskih raziskav
stanovanjske kulture različnih družbenih slojev in skupin na
slovenskem etničnem ozemlju. Razprave, ki so jih v
zadnjem desetletju v Etnologu objavili dr. Ivan Sedej, dr.
Gorazd Makarovič, dr. Tone Cevc, dr. Vito Hazler, mag.
Irena Keršič in drugi, omogočijo bralcu pomembno
dopolnitev njegovega siceršnjega znanja s področja
arhitekture. Razpon prispevkovje širok in nudi seznanitev z
izvirnimi raziskavami fevdalne stanovanjske kulture v 15. in
16. stoletju, kmečkega stavbarstva v 19. in 20. stoletju, kot
tudi meščanske bivalne kulture v Ljubljani v 19. stoletju. Še
bogatejšo biro raziskav ljudske gospodarske arhitekture,
stanovanjske kulture in ljudske umetnosti v povezavi z
arhitekturo nam ponujajo letniki Slovenskega etnografa in
Etnologa, ki so izhajali do leta 1944. Skupaj 50 letnikov
glasnika SEM, ki jih zaradi njihove vsebine danes že same
po sebi lahko pojmujemo kot kulturno dediščino in po
katerih raziskovalci tudi vedno bolj posegajo. Med njimi
mnogi, ki se poklicno ukvarjajo z zgodovinskimi vidiki
arhitekture, s stavbno dediščino, konzervatorstvom,...
http://www.drustvo-antropologov.si
ISSN 1408-4090
|*| visua	ion •
likovna vzgoja
REVUA ZA VSE STOPNJE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Današnja podoba sveta išče ravnovesje med različnimi izkušnjami in
likovni pedagogi imamo pomembno vlogo ter odprte poti ustvarjalnosti v tako
zapletenem kontekstu. Dobro vemo, da danes kratko malo ni dejavnosti, kjer
bi brez različnih vidikov "likovnosti" lahko kaj počeli. Revija LIKOVNA
VZGOJA je zato prostor, ki ponuja možnosti za izmenjave izkušenj v
trenutku, ko je delo vsakega likovnika izredno raznoliko, bogato z novimi
izzivi, ki jih ponujajo različni vidiki likovne dejavnosti zlasti v kontekstu
prenove šolskih programov. V prenovljenih programih devetletke se
prostorsko (arhitekturno) oblikovanje obravnava že od prvega razreda, kar
potrjuje, da je tak prostor pomemben tudi za vse, ki se tako ali drugače
ukvarjamo z arhitekturo.
V	številkah 23-24 in 25-26 Likovne vzgoje, ki sta doslej izšli v
koledarskem letu 2004, smo poskusili predstaviti mozaik kompleksnega
sveta likovne umetnosti in vzgoje danes.
Številka 23-24 predstavlja med drugim nekaj zanimivih projektov, s
katerimi so poudarjene medpredmetne povezave in integracije, tudi s
"svetom arhitekture". Primer je obsežen projekt, osredotočen na delo in
življenje Leonarda Da Vincija in njegov čas. Posebne vsebinske tematike
spodbujajo kreativnost in nove poglede: likovni motiv, likovne tehnike in
modeli grafične predstavitve pri prostorskem oblikovanju na predmetni
stopnji osnovne šole in v srednji šoli in raziskava o povezavah in vplivih med
strokovno pripravljenostjo učitelja likovne vzgoje in motivacijo učencev, ki je
nastala na Institut of Education Univerze v Londonu.
Obzorje sveta likovne pedagogike oz. likovne vzgoje in likovnega
snovanja se v obdobju nenehnega tehnološkega napredka praktično iz
dneva v dan razširja. Fotografija pri likovni vzgoji je že splošno priznan
tradicionalni medij, čeprav so tehnološko-tehnične zahteve, zaradi hitrega
napredovanja, vsak dan večje. Medij, ki nas očara s svojim ustaljenim
pogledom na svet, dogodke in ljudi je izrazito bogat: njegov namen je tudi v
šoli, tako dokumentacija kot izpoved. 25. številka revije LIKOVNA VZGOJA je
posebno namenjena fotografiji. Predstavlja izkušnje s fotografijo na vseh
stopnjah vzgoje in izobraževanja.
Predstavljeno je zanimivo gradivo "Otroci fotografirajo brez kamere"
slovenskega avtorja, pokojnega prof. Vlastje Simončiča, ki je bilo doslej
objavljeno v več svetovnih jezikih, nikoli pa ni izšlo v originalu v slovenskem
jeziku.
Fotografija kot medij povzame podatke o določenem objektu, ki jih lahko
uporabimo na razne načine in v različne namene. S fotografijami
dokumentiramo in primerjamo podatke, prikazujemo ideje in z njimi
komponiramo enkraten svet podob o prostoru. Ponujamo v razmislek nekaj
iztočnic in primerih možne uporabe fotografije v didaktične namene in pogled
v delo v tujini s člankom prof. Lesa Hooperja iz Kelvin Grove State College v
Brisbanu, Avstralija.
Naslednja številka Likovne vzgoje, ki jo pripravljamo, bo vključila med
drugimi tematikami pregled likovnih tehnik in materialov za izdelavo
tridimenzionalne predstavitve arhitekturnega prostora in pregled izkušenj s
področja v osnovni šoli.
V	številki 23-24 so članke prispevali: Barbara Vodeb: Timijeve risbice;
Marjana Vidic: Grafika v prvi triadi osnovne šole; Violeta Celec in Sanja
Šimonka: Kulturni dan stenska pustna maska; Andreja Krpan: Ornament v
različnih keramičnih tehnikah; Matej Hohkraut: Izvedba interdisciplinarnega
kulturnega dne v osnovni šoli; Tonka Tacol: Likovna vzgoja in
interdisciplinarno (medpredmetno) povezovanje; Beatriz Tomšič Čerkez:
Likovni motiv, likovne tehnike in modeli grafične predstavitve pri nalogah iz
prostorskega oblikovanja; Marjan Prevodnik: Nekaj pogledov v problematiko
motiviranja učencev pri pouku likovne vzgoje (2. del); Victoria Pavlou:
Vedenje učencev do likovne umetnosti in strokovna usposobljenost njihovih
učiteljev; Beatriz Tomšič Čerkez: Predstavitev revije Arhitektura, raziskave;
Črtomir Frelih: Recenzija učbenika Likovne igrarije za 3. razred devetletne
OŠ.
V	številki 25-26 so članke prispevali: Tonka Tacol: Fotografija -
skrivnostno doživetje; Vlastja Simončič: Otroci fotografirajo brez fotoaparata;
Vesna Črnivec: Uvod v analogno fotografijo v osnovni šoli; Marjana
Prevodnik: Uporaba fotografskega aparata pri pouku likovne vzgoje v 2.
razredu devetletne osnovne šole; Silva Karim: Kompozicija kipa skozi
fotografski aparat; Miha Boštjan Jambrek: Odkriti pogled, predstavitev
predmeta fotografija in videotehnika na Srednji medijski in grafični šoli; Les
Hooper: Klasična in digitalna fotografija, povzetek prakse; Beatriz Tomšič
Čerkez: Fotografija: izpoved "zamrznjenega" pogleda v arhitekturni prostor.