UDK
	
316.2: 71
UDC
PROSTOR IN SOCIOLOGIJA
V tem teksta avtor predstavlja širši kontekst in skupni imenovalec tematskega
jedra te številke Družboslovnih razprav . Pri tem ugotavlja, da so utrjeni spoznavni
okviri kot jih predstavljajo urbana in ruralna sociologija, ali sociologija lokalnih
skupnosti postali preozki za celovito in sistematično pojasnjevanje (determiniranosti)
prostorske organizacije in sprememb na vseh ravneh teritorialno - družbene organi-
zacije. Razvojni procesi (globalizacija - individuacija) terjajo razširitev tako v smeri
večravenske analize kot z vidika preseganja sektorske omejenosti. Oboje predpostav-
lja poenoteno pojasnjevanje sprememb v širšem prostoru . Vendar pa neomarksistična
družbena (urbana) teorija, kije na ideološki podlagi privedla do popolne marginali-
zacije prostora, tega ni dopuščala .
Tudi (urbana) sociologija v Jugoslaviji je v preteklih dveh desetletjih preveč
pasivno sledila "novim" tokovom na Zahodu, tako da se je sama znašla v
paradoksalnem položaju : kot svoj glavni vir je upoštevala "neprostorsko urbano
sociologijo " in se na taki podlagi vključevala v razreševanje problemov prostorske
organizacije ter prostorskega in urbanističnega planiranja v praksi . Avtor sicer ne
vidi rešitve v nasprotnem ekstremu (fetišizmu prostora), temveč se zavzema za
poenoteno obravnavanje družbeno - prostorske dinamike in v tem smislu nakazuje
perspektivo izgrajevanja prostorske sociologe .
The author's aim is to present the broader context and the common
denominator of this volume's thematic core . While doing this, he has come to the
conclusion that the established cognitional frames represented by both urban and
rural sociology as well as by sociology of local communities have become too
narrow to be able to perform an overall and systematic interpretation of the
(deterministic nature of) spatial organization and changes taking place on all
levels of territorial social organization . The developmental processes (globaliza-
tion - individuation) require an expanded approach involving also the multi-level
analysis as well as the aspect of overcoming the sectorial limitation, wich, howev-
er, presupposes an unified interpretation of changes taking place within the lager
environment. The eomarxist social (urban) theory did not permit such an approach, moreover, its ideological basis entailed a complete marginalization of the
space.
3
During the past two decades, the (urban) sociology in Yugoslavia followed
much too passively the "new" streams emerging in the West, thus getting itself into
a rather paradoxical situation : it has considered as well as employed as its major
source the "non-spatial urban sociology" on the basis of wich it has participated
in the resolution of the actual problems occurring in the field of spatial organiza-
tion and in the field of spatial and urban planning . According to the author, the
resolution of this paradox, however, does not lie in applying the opposite extreme
concept (fetishism of space), but in the unified treatment of the social - spatial
dynamics in terms of wich the spatial sociology could be built up .
prostorska sociologija, kritična urbana teorija, družbene znanosti
1. Kaj objavljamo?
V tem zvezku 'Družboslovnih razprav' objavljamo izbor prispevkov, ki bi jih
konvencionalno uvrščali v urbano ali ruralno sociologijo ali sociologijo lokalnih
skupnosti. Vendar bomo videli, da zlasti tisti iz prvega dela v številnih pogledih
presegajo te ustaljene subdisciplinarne okvire. S tem pa obenem načenjajo vprašanje
o tem, kaj je potem še njihov skupni imenovalec? Predno pa poskušamo podati
odgovor na to vprašanje, si oglejmo diapazon predmetnih področij, ki jih zajemajo .
V grobem lahko vključene prispevke razdelimo v dve skupini . Teksti iz prve
skupine obravnavajo družbenoprostorske spremembe v širšem kontekstu dolgoročnih
razvojnih tokov in še zlasti z vidika prehoda od 'industrijske', 'fordistične' ali 'mo-
derne' k 'postindustrijski', 'postfordistični' ali 'postmoderni' prostorski organizaciji .
Pri tem Mlinar predstavi svojo izpopolnjeno konceptualizacijo (paradigmo), ki naj bi
bila zadosti inkluzivna, da bi zajela. protislovnost tega dogajanja tako na mikro kot
na makro ravni analize, in obenem predstavi poskus njene aplikacije . Gantar podaja
svojo oceno stanja v neomarksistični urbani sociologiji in predstavi širši pregled
današnjih razprav o fordizmu in fleksibilni akumulaciji . Strassoldo na podlagi zgo-
dovinsko razvojnih izkušenj izpostavlja razmerje med lokalno pripadnostjo in global-
no uvrstitvijo. V določenem smislu je temu komplementarna Williamsova obravnava,
ki razkriva, kako (namesto nekdanjih togih struktur in strnjene naselitve) danes vse
bolj raznovrstne populacije uveljavljajo svojo identiteto v okviru lastne 'niše' v
prostoru. To pa bi lahko šteli tudi kot pojavno obliko procesa individuacije . Makaro-
4
vič pojasnjuje različno izrabo prostora, tako na podlagi zgodovine kot tudi nekaterih
lastnih modelov in interpretacije zakonitosti družbenega razvoja .
Prispevki iz druge skupine vključujejo nekatere bolj specifične teme, ki so
aktualne za naše razmere, bodisi da jih avtorji obravnavajo na podlagi empiričnega
gradiva ali na podlagi literature in izkušenj v mednarodnem merilu . Verlič-Deklevova
analizira razlike v družbenem standardu med mestnimi in podeželskimi naselji . Kos
izpostavlja razmerje med formalno in neformalno sfero v urejaju prostora . Mandičeva
daje širok pregled mednarodnih socioloških razprav in spoznanj o privatizaciji stano-
vanjske preskrbe . Hojnik-Zupančeva pa proučuje vprašanja, ki zadevajo (ne)samo-
stojnost starega človeka v bivalnem okolju . Končno še Bergnachova predstavlja svoja
pristopna vprašanja k raziskovanju dveh obmejnih mest - Gorice in Nove Gorice .
Tematsko se na to navezuje še recenzija knjige A . Barbič "Kmetov vsakdan" in
knjige M. Castellsa "Informacijsko mesto" ter prikaz aktivnosti s področij prostorske
sociologije na kongresu v Madridu .
2. Usmeritev k prostorski sociologiji
Eden od skupnih imenovalcev vsem tem sociološkim temam (nekoliko odstopa
le obravnava privatizacije stanovanjske preskrbe) je njihova prostorska razsežnost .
Drugi skupni imenovalec pa lahko z manjšimi odstopanji - prepoznamo v procesih
individuacije in globalizacije . Ker bo o drugem več govora kasneje, naj se na tem
mestu zadržim le pri vprašanju prostora .
Ali prostor zares lahko predstavlja skupno podlago za sociološko pojasnjevanje
tako različnih predmetnih področij, kot jih obravnavamo v tem zvezku 'Družboslov-
nih razprav'? Ali ima prostorska organizacija stanovanjske površine in bivanega
okolja za ostarele karkoli skupnega s takšnimi vprašanji, kot je avtonomija in inte-
gracija v evropskem ali svetovnem merilu? Koliko je prestrukturiranje znotraj kon-
kretnega mesta mogoče pojasnjevati s spremembami v svetovnem merilu?
Prostora ne moremo uporabiti kot skupno pojasnjevalno podlago :
a) če bi prostor absolutizirali kot neodvisno determinanto, samo zase, ki nam
kot taka seveda ne more pojasnjevati dinamike družbenih sprememb in
b) kadar se v sociološkem raziskovanju omejimo le na vsebino, ki ne zadeva
prostorskih vidikov obravnavanih pojavov (če npr . 'stanovanjsko vprašanje'
proučujemo, ne da bi pri tem obravnavali njegove prostorske razsežnosti) .
te bi prostor povsem izločili iz družbenega dogajanja, potem kot tak postane
prazna danost, ki ne more predstavljati samostojnega predmeta in podlage za ne-
kakšno 'sociologijo prostora' (ali 'sociologijo teritorija') . Pač pa lahko prostor
5
upoštevamo kot inherentno razsežnost samega družbenega življenja in si v tem smislu
prizadevamo za konstituiranje 'prostorske sociologije' . Ta naj bi vključevala celo-
vito in sistematično raziskovanje in pojasnjevanje prostorske organizacije in pogoje-
nosti sprememb na vseh ravneh teritorialno-družbene organizacije . S tako razširje-
nim spoznavnim okvirom naj bi presegli sedanje enostranosti in nedoslednosti, do
katerih prihaja s tem, ko prostorsko razsežnost družbenega življenja v sociologiji
izrecno obravnavamo (bodisi da to pomeni dejansko proučevanje ali pa le nasproto-
vanje njenemu pomenu) le znotraj urbane sociologije . S preusmeritvijo k prostorski
sociologiji je podano izhodišče, da ločeno obravnavanje posameznih ravni prostorske
oz. teritorialne organizacije (lokalno, regionalno, nacionalno, globalno), kot da le-te
nimajo ničesar skupnega, poenotimo, zmanjšamo sedanjo 'odvečnost' (redundancy)
v raziskovanju in povečamo kumulativnost sociološkega znanja.
Predložena razširitev spoznavnega okvira obenem pomeni, da s tem bistveno
razširjamo naše razumevanje relevantnosti spoznanj tudi na tista (sub)disciplinarna
področja, ki navidezno nimajo nikakršne zveze s prostorsko problematiko . S tem
obenem reagiramo na paradoksalno situacijo, ki se danes kaže v tem, da npr . znotraj
- še zlasti neomarksistične - urbane sociologije o prostorski organizaciji družbenega
življenja najdemo manj kot pa v vrsti drugih področij sociološkega raziskovanja .
te npr. poskušamo pojasnjevati prostorsko organizacijo z zornega kota paradig-
me individuacija-globalizacija, s tem odpiramo dostop do bogastva spoznanj znotraj
sociologije dela (npr. vse večja fleksibilnost v prostoru in času, vse manj dela na
samem delovnem mestu, delo na domu, decentralizacija proizvodnje ipd .), v okviru
sociologsije zdravstva in medicine (odpiranje zdravstvenih institucij, samodiagnoza
in samazdravljenje na domu, 'telemedicina', prostorski okviri individuacije zdra-
vljenja v bolnišnicah), v sociologiji izobraževanja (zmanjševanje velikosti šolskega
razreda, fleksibilno prehajanje na manjše delovne skupine in občasno shajanje večje-
ga števila učencev, izobraževanje na daljavo), v sociologiji družine (spremembe v
velikosti in strukturi družine, prostorske implikacije zgodnejšega osamosvajanja mla-
dih, možnosti bolj selektivnega vključevanja in izključevanja posameznih članov), v
sociolingvistiki in še zlasti geolingvistiki (ko gre za teritorialno razširjenost, ohran-
janje in izumiranje posameznih dialektov in jezikov) ; nadalje najdemo številna rele-
vantna spoznanja v socioloških in komunikoloških raziskovanjih družbenih posledic
širjenja uporabe nove informacijske in telekomunikacijske tehnologije, ki (vzemimo
ekstremni primer, tj . satelitske komunikacije) najbolj radikalno spreminjata pomen
fizične distance ipd .
te to bogastvo relevantnih spoznanj ostaja razpršeno, prikrito in neupoštevano,
hkrati pa imamo celo znotraj urbane sociologije tendence, da bi le-to razumeli kot
6
'neprostorsko urbano sociologijo' (Saunders, 1986), vse t o vendarle terja še dodatno
pojasnilo!
3. 'State of the art'
Da bi pojasnili nakazano stanje in razloge, zaradi katerih že do sedaj ni prišlo
do ustreznejše spoznavne organizacije, npr . pod imenom 'prostorska sociologija', se
je treba vsaj na kratko zaustaviti ob razpravah o pomenu prostora in prostorske
razsežnosti družbenega dogajanja, ki se zadnji dve desetletji odvijajo v okviru ('kri-
tične') družbene teorije .
Nasplošno je značilno, da družbena teorija ni zadosti resno upoštevala niti pro-
storske niti časovne razsežnosti družbenega življenja. Do takšne ocene je prišel že
Giddens (1979, 202), ki je v zvezi s tem zapisal : "Na prvi pogled ni nič bolj banalnega
in nepoučnega kot to, če trdimo, da se družbena dejavnost odvija v času in prostoru .
Toda niti čas niti prostor nista bila vključena v središče družbene teorije, običajno jih
bolj obravnavajo kot 'okolja', v katerih se odvija družbeno delovanje	ne pa kot
sestavino njegovega pojavljanja ."
Do takšnega izrinjanja prostora iz družbenih znanosti je v veliki meri prihajalo
zato, da bi že a prion odpravili vsakršno misel o morebitni zvezi z geografskim
determinizmom ali 'prostorskim fetišizmom' .
te posebej je šlo pri tem za vlogo (neo)marksizma . Ta se je v sociologiji in
geografiji uveljavljal kot tradicija, ki je izkjučevala prostorskost ali pa je celo aktivno
nastopala proti njej . Poskuse usmerjanja pozornosti k prostoru so zavračali kot teo-
retično in politično nesprejemljivo diverzijo od osrednje problematike, ki jo predstav-
lja analiza razredov, razredne zavesti in razrednega boja . Prostorsko naj bi se poja-
vljalo v okviru marksizma samo še kot nekakšna postranska nadrobnost in površinski
odsev bolj temeljnih družbenih proizvodnih odnosov in prostorsko abstrahiranih 'za-
konov gibanja' . Pri tem je bila potisnjena v stran argumentacija, da je prostorskost
inhereatna lastnost samega družbenega življenja. V razpravi, ki je predpostavljala, da
sta prostor in razred dva ločena in morebiti celo nasprotujoča si reda, ni bilo dosti
izbire. Razred naj bi bil pripoznan kot prevladujoč in določujoč, prostor pa kot tisti,
ki le odraža in ima podrejeno vlogo (Soja, 1985, 112) .
Tako nam Castells v svojih delih predstavlja bolj nekakšno klasifikacijo pred-
metov, aktivnosti in družbenih odnosov v 'mestnem prostoru' kot pa analizo njihove
prostorske organizacije (gl. tudi Saunders, 1986, 241) . Čeprav seje sicer v številnih
pogledih opiral na Lefebvra, je vsaj v sedemdesetih letih kritično zavračal njegovo
interpretacijo pomena prostora in zahtevo, da mora družbena teorija vključevati
7
časovno prostorsko konstitucijo družbene strukture že v samem izhodišč (Lefebvre,
1974, Thrift, 1983) . Vendar se je kasneje tudi Castells nekoliko umaknil, tako da je
v svojem delu 'The City and the Grass-Roots' (1983, 4) med drugim zapisal . "Prostor
ni 'odraz družbe', prostor je družba . . . . Zato človeška akcija producira prostorske
oblike ."
Nekateri so priznavali pomen prostora le v konkretnih situacijah, ki za razliko
od abstraktnega (Saunders, 1986) vedno dobijo posebno prostorsko obliko . Pri tem je
značilno, da je prišlo tudi do disciplinarnih nasprotij med radikalno sociologijo in
makrsistično geografijo. Geografi so bolj opozarjali na to, da je šla radikalna kritika
- ki je najbolj vidno nastopila v sedemdesetih letih - predaleč v zavračanju pomena
prostorske organizacije stvari, distance in geografske diferenciacije (Massey, v : Gre gory in Urry, 1985, 9). Medtem ko sta Castells in podobno tudi Saunders urbani
sociologiji odvzela njen teoretični predmet, ki bi se kakorkoli dotikal prostora, imamo
na drugi strani najbolj vnetega zagovornika potrebe po 'respacializaciji' družbene
teorije, to je geograf Edvard Soja (1985, 1989) . Med drugim je tudi on že opozoril
na nedoslednost, ki se pojavlja pri Castelsu in Saundersu in se kaže v tem, da po eni
strani marginalizirata pomen prostora, po drugi strani pa vendarle vztrajata pri obrav-
navi urbanega kot teoretskega predmeta, s tem ko se npr . osredotočata na 'urbano'
politiko kolektivne potrošnje, ali pa ko Castells obravnava' urbana' družbena gibanja .
Tako je zlasti Saunders padel v epistemološko past, ko na vsak način poskuša ohran-
jati 'intelektualno kontinuiteto' in nominalno disciplinarno integriteto urbane socio-
logije (Soja, 1989, 69) .
4. Sklepne ocene
Zdi se, da se je prikazana razprava približala svoji zgornji meji in nevarnosti, da
postane brezplodna. Glede na to bom na tem mestu podal še nekaj svojih sklepnih
ocen te razprave. Pri tem izpostavljam naslednje :
1 . Razprava se je do sedaj odvijala na preveč splošni ravni, ostajala je preveč
pavšalna, kot da se pomen prostora v teku časa (zgodovine) ne bi razlikoval
in spreminjal in kot da bi bil enak za vse strukturne kategorije prebivalstva .
Takšna raven razprave tudi ni mogla upoštevati različnih funkcij prostora in
dejstva, da se njihov pomen (lahko) spreminja neenakomerno ter v različnih
ali celo nasprotnih smereh. Na primer vloga prostora kot bariere, upora
(friction) se z razvojem tehnologije zmanjšuje, medtem ko se pomen prosto-
ra kot 'kontejnerja' ali pa kot zaščite (nacionalne ali individualne) identitete
povečuje .
8
2. V okviru 'kritične družbene (urbane) teorije' je bila v teh razpravah zelo
močno prisotna ideološka razsežnost tematike . Ta je pogojevala določen
apriorizem v pristopu k obravnavi predmeta in obenem predstavljala zožitev
epistemoloških okvirov pojasnjevanja . Namesto dejanskega razkrivanja de-
terminacijskih sistemov smo kot rezultat raziskovanja dostikrat dobili pre-
prosto konstatacijo o tem, da gre za ideologijo, ki zakriva, maskira dejanske
interese ipd. V zvezi s tem razkrivamo zelo presenetljivo nedoslednost Ca-
stellsovega strukturalizma, ki se kaže v naslednjem : po eni strani je radi-
kalno izločal sfero subjektivnega, vlogo posameznika, človekove osebnosti
ipd., obenem pa je iz svoje 'teoretizacije' izločal tudi vse tisto, kar predsta-
vlja značilne naravne (fizične, biološke) danosti, ki jih politično gibanje,
vsaj kratkoročno, ne more obvladovati . V tem kontekstu lahko razumemo
tudi težnjo k marginalizaciji vloge prostora .
3. Neomarksistična urbana teorija na Zahodu je bila v drugačnem položaju kot
pri nas v Jugoslaviji ali v drugih 'socialističnih' državah . V kapitalistični
družbi na Zahodu je namreč prišla do izraza predvsem njena kritična distan-
ca do sistema kot celote ne pa tudi operativno in afirmativno vkjučevanje v
iskanje konkretnih rešitev . Glede na to je ostajala na splošni, globalni ravni,
saj bi drugačna vloga pomenila, da sama postaja instrument za ohranjanje
sistema, ki ga v celoti zavrača .
V Jugoslaviji, kjer smo sicer, navzlic omejitvam, imeli močno prisotno
kritično sociologijo, so spodbude za obravnavo prostorske organizacije
družbenega življenja vendarle prihajale predvsem s strani urbanistične prak-
se. Tako se je urbana sociologija v Jugoslaviji znašla v paradoksalnem
položaju . Po eni strani je z veliko mladostno vnemo sledila novim kritičnim
tokovom, ki so na Zahodu izšli iz 1968 . leta . Po drugi strani pa seje na svoj
način odzivala na vsakdanje izzive urbanističnega in prostorskega planiran-
ja, ki je terjalo operativno sodelovanje ter afirmativni pristop in konkretne
rešitve. Na ta način se je nasprotje med sociologijo, ki je že nasploh usmer-
jena k raziskovanju splošnejših družbenih zakonitosti, ter urbanistično prak-
so, ki jo zanimajo predvsem konkretni primeri, še zaostrilo . Tu imamo
paradoks: 'Neprostorska urbana sociologija', ki se je obenem distancirala od
urejanja konkretnega, je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih glavno
izhodišče za delovanje sociologov v naši urbanistični praksi .
4 . Glede na navedeno ne vidim racionalne osnove, da bi se v obravnavi pro-
storske organizacije družbe omejevali na neomarksistično urbano sociologi-
jo oz. na tiste vire, ki so prav prostoru posvečali relativno najmanjšo
pozornost. Prav takšno omejevanje in potencirana izključnost in samozado-
stnost te 'šole' pa je bila značilna za njene najbolj vnete privržence v
9
inozemstvu in pri nas .
Že iz njenih lastnih okvirov se danes nakazujejo navezave na mikrosocio loško analizo, še zlasti z vidika prostorske organizacije grajenega okolja
(King, 1980, 1990). Čeprav se tudi v nasprotni smeri izpostavljamo nevar-
nosti n .pr. 'arhitekturnega determinizma' - na kar je že pred časom opozoril
Maurice Broady - je vendarle na tej ravni tudi dosti bolj neposredno razvi-
den pomen različne prostorske organizacije za življenje ljudi .
Upoštevati pa je treba tudi dela sociologov - kot je na primer Goffman
(1959, 1961) - ki jih v zvezi s prostorsko analizo le redkokdaj upoštevajo.l
Goffman je proučil, kako ljudje uporabljajo prostor v različnih vsakdanjih
življenjskih situacijah, ko gre npr. za 'predstavljanje sebe v vsakdanjem
življenju' ali pa za značilne situacije v 'totalnih institucijah' . tele avtorji, ki
se neposredno srečujejo z različnimi konkretnimi prostorskimi organizacija
mi življenja (Goffman, King, Prior idr .), kažejo več razumevanja za razlago,
da prostor in družba nista le ločeni sferi realnosti, temveč da prostor pred-
stavlja inherentno sestavino predmetnega področja sociološkega proučevan-
ja, torej ne le ozadje ali sceno, na kateri bi spremljali družbeno dogajanje .
5 . Za razliko od 'kritične urbane teorije', ki je marginalizirala vprašanja pro-
stora, se tudi izkustveno kaže, da se najintenzivnejši konflikti danes poja-
vljajo prav v zvezi s prostorom in okoljem ; tako na lokalni kot tudi na
nacionalni ali nadnacionalni ravni . Prostor kot omenjena dobrina obenem
dobiva vse večji pomen, s tem ko se tudi na individualni ravni zmanjšujejo
razpoložljive površine (npr . zmanjšuje se velikost parcel, povečuje pa število
1	Že Goffman je dokazal, ca sociologija lahko in da mora proučevati ne samo, kako prostor obsta-
ja 'tam zunaj', kot nekaj, kar je eksterno in nasprotno posameznikom, temveč, kako se uporablja
tukaj in zcaj, v epizodičnih izražanjih družbene interakcije . Res pa je, da je njegova analiza pro-
stora povsem pocrejena njegovim humanističnim preokupacijam, znotraj katerih prostorske urecit-
ve cobivajo svoj smisel samo v toliko, v kolikor služijo ciljem subjektov, ki vstopajo v medseboj-
ne interakcije. Obenem pa pri prostoru in prostorski organizaciji vendarle ne gre le za "predsta-
vljanje ; prostor je več kot le okolje, znotraj katerega se odvija coločena dejavnost in izraža neka
zavest . 'Prostor konstituira prav tako kot predstavlja družbeno in kulturno eksistenco ; prostor
vstopa v samo produkcijo in reprodukcijo človeškega življenja in vsakršna analiza institucionalne
arhitekture mora razkrivati načine, kako do tega prihaja .' (Prior, 1988, 90) V svoji študiji, ki je
zacevala 'arhitekturo bolnišnice', je Lidsay Prior prikazal, da arhitektume značilnosti ne obstajajo
izven in prek oblik mišljenja in prakse, ki jih je proizvedla, in da je zato napačno govoriti o 'logi-
ki prostora' ali o prostorskih lastnostih, ki so neocvisne od opazovalcev in akterjev . 'Prostor in
prostorske kategorizacije obstajajo v svoji lastni zgodovini in omejujejo prav tako kot izražajo in
tvorijo različne oblike družbene dejavnosti .' (Prior, 1988, 110)
10
različnih rezervatov, ki niso dostopni za individualno rabo ipd .) . Tako ima-
mo pred sabo po eni strani perspektivo zmanjševanja razpoložljivega prosto-
ra glede na število prebivalcev, po drugi strani pa - še prav v zvezi s
procesom individucije - vse večje potrebe po prostoru . Individuacija terja
vse več prostora tako z vidika možnosti izražanja identitete posameznikov
in skupin (vsakdo išče svojo 'nišo') kot tudi glede na njegovo zaščitno
('tamponsko') vlogo . Hkrati pa se dejansko zmanjšujejo razpoložljive zem-
ljiške površine in povečujejo restriktivni ukrepi glede njihove uporabe . l
6. Tudi ugotovitve o tem, da se v določenih okvirih zmanjšuje determinacijska
vloga prostora tako z razvojem družbe kot tudi z uveljavljanjem osebnosti
posameznika, same po sebi še niso zadostna osnova za to, da bi zavračali
'prostorsko sociologijo'. Danes, ko se približujemo 'postmoderni', 'postfor
dizmu', 'informacijski družb' ali 'prostoru tokov', ko gre torej za to, da se
vse staplja - kot je s svojim znamenitim delom 'All That Is Solid Melts Into
Air' izrazil Marschall Berman - bi sicer morali odpraviti kar vse družbo-
slovne discipline, ki se navezujejo na določene elemente (prostorsko)
družbene strukture. Vendar to razkrajanje in stapljanje različnih strukturnih
kategorij - kot je za razliko od utopičnih pričakovanj, pokazala tudi naša
polpretekla praksa - ne pomeni spremembe od danes na jutri .
etudi se torej v določenih pogledih pomen prostora zmanjšuje (v zvezi z vlogo
informacijske tehnologije pa nas je pred pavšalnim poenostavljanjem o tem posvaril
že Harvey, 1989, podobno že Brotchie in sod., 1987), iz tega ne izhaja, naj se
sociologija umakne s tega področja. Pač pa je treba razkrivati, koliko z utrjenimi
spoznavnimi okviri zaostajamo za dejanskimi spremembami v determiniranosti
družbenega dogajanja. V skladu s temeljnimi procesi družbenega prestrukturiranja je
treba izpostaviti tudi epistemološke implikacije in reorganizirati tudi spoznavni pro-
ces. To pa terja drugačen in nov teoretski pristop, ki je zmožen preseči enostranosti,
v katere smo bili ujeti v preteklih desetletjih . Prav to pa bom poskušal v bolj afirma-
tivnem smislu nakazati v svojem drugem prispevku .
Z.M .
1
	
Pri tem so značilne ugotovitve, da se ob novogradnjah delci, stroškov za zemljišče v skupnih
stroških zmeraj bolj povečuje (Marti, 1984) .
11
Reference
1 .
	
Brotchie John F. et al . (1987) The Spatial impact of technological change,
London, Croom Helm
2 . Giddens Anthony (1979) Central Problems in Social Theory : Action Struc-
ture and Contradiction in Social Analysis, London and Berkeley
3 . Goffman Erving (1959) The Presentation of the Self in Everyday Life, New
York: Doubleday
4 . Goffman Erving (1961) Asylums . Essays on the Social Situation of Mental
Patients and Other Inmates, New York : Doubleday
5 . Gregory Derek and John Urry (Eds.) (1985) Social Relations and Spatial
Structures, London: Macmillan
6 . Harvey David (1989) The Condition of Postmodernity, Oxford: Basil
Blackwell
7 . King D. Anthony (1990) Urbanism, Colonialism and the World Economy,
London: Routledge
8 . King Anthony (1990) Architecture, Capital and the Globalization of Culture,
v: Mike Featherstone Ed .: Global Culture, London ; Sage Publications
9 . Knorr-Cetina K. and A. V . Cicourel (1981) Toward an integration of micro
and macro-sociologies, London : Routledge
10. Lefebvre Henri (1974) La Production de l'Espace, Paris, Editions Anthropos
11 . Marti Manuel (1984) No Place to [Ede, London : Greenwood Press
12. Massey Doreen (1985) New Directions in Space, v : D. Gregory and J. Urry,
9-19
13 . Mlinar Zdravko (1979) Prostorsko združevanje v : Peter Jambrek, ured . :
Oblike združevanja in kulture, Univerzum, Ljubljana, 1979
14 . Prior Lindsay (1988) The architecture of the hospital : a study of spatial
organization and medical knowledge, The British Journal of Sociology, Vol .
XXXIX, No. 1, March 1988
15 . Saunders Peter (1986) Social Theory and the Urban Question, London :
Hatchinson Education
16. Sayer Andrew (1985) The Difference that Space Makes, v : D. Gregory and
J. Urry, 49-66
17 . Soja W. Edward (1989) Postmodern Geographies : The Reassertion of Space
in Critical Social Theory, London : Verso
18 . Thrift Nigel (1983) On the Determination of Social Action in Space and
Time, Environment and Planning D .: Society and Space, vol . 1, 23-57
19 . Turner H. Jonathan (Ed .) (1989) Theory Building in Sociology : Assessing
Theoretical Cumulation, London: Sage Publication
1 2