Revija za sodobno književnost december 2020
KAZALO
POEZIJA	5
Aljaž Pestotnik	6
***	6
Sara Nuša Golob Grabner	7
Minuta preko	7
Ne glej na uro	8
Čutim te v maternici	9
Kostanji	10
Katarina Ferk	11
(poletni haikuji)	11
Nela Poberžnik	12
(M)laj	12
Kavčuk	14
Sonja Grmovšek	15
Točka sreče	15
Zataknjena	16
Dominik Lenarčič	17
Družbena železarna	17
Nebo	18
Zarja Nemec	19
***	19
Timotej Novakovič	21
Sonata	21
Zala Marolt	23
Sedi poleg mene in ostani.	23
PROZA	25
Lotica in Valter Gorenc	26
Problemi s poezijo	26
Rok Gominšek	31
Sprehod na leto	31
STRIP	33
Janez Grm	34
Rešitev	34
DRAMA	37
Urša Majcen	38
Kozmonavt	38
B(R)LOG	84
Vonj po knjigah	85
Aljaž Pestotnik
spomniti se vrat pri dispanzerju za mentalno zdravje in spomniti se biti sam ali sama in nič ne zaleže - vse, kar ostane, je samo še prazno mrmranje sredi glave in to je vse, kar imaš, pa veš, da je samota.
prespiš svoje slabosti in se zbudiš v svet, kjer je vsa žalost minila in je ostala samo še bridkost; svet, a si zamenjal eno bolezen z drugo? pravi virusi so še vedno trpki, trdi in sivi in nič ne bo zaleglo.
srce seže po zlatu, kovanec pade med prste, ogledalo pozdravi narcisa, telo sprejme tuje telo, svinec prebije nežnost, vse se bo končalo šele ob koncu.
6
Sara Nuša Golob Grabner
Minuta preko
Bolj nor kot Neron,
jaz pa vsa oranžna od tebe
in zate obsedena z lapis modro,
namenjena deževati
po vsem, kar me spomni nate,
da bo mokro in noro
in označeno
z žalostinko drogiranja,
ki je bilo manj kot droga,
več kot ljubezen,
nekaj onkraj,
voda skozi prste.
Nekaj slutim tik za vetrom.
7
Ne glej na uro
Živo srebro se pretaka skozi zareze
in posrebri konice nohtov, ki se stegujejo proti zvezdam in se tresejo od silnosti pogovora, ki bega v trikotnikih. Če nisem tisoč smeri, nisem nič,
zato mi nebo stiska glavo
v kristal,
ko mislim na
Italijo,
Grčijo,
Maroko,
ko mislim
na vse kraje, kjer me ni,
in na vse, kar nisem.
Tkalka, obdana z ogledali,
bo vedno šla v čoln,
ker je bolj prav,
kot je nemoralno,
in ko bo izjokala vso oglje,
bo pogrešala kašelj,
zato jo občudujem,
zato pustim, da ametist kaplja
na moje čelo,
in pogrešam, kar še pride.
8
Čutim te v maternici
Skoraj sem ji zamerila, da se školjčno razpre, ko pomislim
na poletno sadje, ki ga nihče ne je. Skoraj sem ji zamerila, da se potem iz nje izhajajoč trese vsaka žila,
obljubljeno ljubljenje, neizpolnjeno. Niti so vedno rdeče, od nožnice do grla, do naježene kože. Skoraj sem ji zamerila, da sem sanjala,
da mi je v njej umrl in se razblinil otrok.
Skoraj sem ji zamerila, da se mi ob vsem krčenju ni priklonila. Ko pomislim na odtekle maline, na družino, ki je voskana, se treseva skupaj. Polni sva do roba.
9
Kostanji
Prosim, obrni se stran,
v tem gozdu
ravnokar nekaj iščem
s prstom.
Rast v popolnost
je izgubljena bitka.
Zavezanost tradicionalni ljubezni
je odvezana.
Postala sem bolj lunarna,
kot sem si želela,
a v moji manični spremenljivosti
je veliko miru,
ko je sprejeta.
Našla sem ljubezen,
izsevajoča
lakoto po impulzih,
pričakujoča nekaj kratkega.
Toliko, da se pregrešim,
da sem zadostno napačna
za to leto.
Zjutraj si mi rekel,
da pod pazduho dišim
po kostanjih.
To je zaenkrat
vse, kar potrebujem.
10
Katarina Ferk
(poletni haikuji)
češnjevci
vroči paradižniki ljubijo
usta kot žgoča sonca sivka
ko krvavim iz mene padajo
zvezde z vonjem po sivki
marmelada
krvavo robidovje umira
ob škrlatnem večeru
11
Nela Poberžnik
(M)laj
zgodbe so privezale volka na luno
kjer prirejajo nore čajanke
in zrejo obrazu v čas
»nekega dne bo jutro padlo v sonce«
prerokujejo in se pizdijo
zakaj volk spet tuli v luno
nevede da luna tuli v volka
pridi kdaj tulit vanjo med zemljo in zrak ko silovito entitira greva bosa po travi gola v mrak
da bo votlo in pogubno
ko se izrežem
zamašim dupline s tujimi
nisem zlobna
samo zlo zjebana
samo vrstni red se spreminja
ostalo ostaja
beseda
stkana iz telepatskih vezi
12
vcepljen dvom kaj je narobe z mano
kaj ni
moja glava je lahko balon ne zaupam
ljudem ki se dolgočasijo v tišini
zaprem se v kraj brez vrat
odzovem se na žvižg s šopom kač nisem kr en cucek ampak kerber dresiraj me
če si upaš
13
Kavčuk
Izcediti židkost
omare imajo zlobne oči
ključno je
da ti je neudobno
rojevam hipoteze
bolj se odpiraš
manj si svet
kriči mi iz ušes
ne poustvarjaj
ne zapoveduj
če si pobrijem glavo z las
mi mogoče
nikoli več ne zraste
vržem se s konja
črne ustnice utihnejo
poletje je odšlo
ko je bil čaj kuhan.
14
Sonja Grmovšek
Točka sreče
V poletno brezčasje vpenja sončni vzhod svoje barve -školjčim se vase.
15
Zataknjena
Ležim na dnu oceana in na pokajočem horizontu štejem zvezde. Prerisana ozvezdja shranim v svoj zemljevid spomina
ter iščem pot domov.
Dominik Lenarčič
Družbena železarna Oni
so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.
17
Nebo
Železni obraz, na majavem mostu zre v vodo. Nebo mu vrača srep pogled.
Na robu.
Nasmeh upornika zasije skozi železo. Skok v vodo bo razbil nebo.
18
Zarja Nemec
Izpulila si bom las po las po las
da bo lobanja razgaljena da bo koža izmučeno pordela zadržala bom cunami v očeh in vrtela se bom v krogu in se drla klinc gleda in umrla bom šele ko bo pljuča zalila lastna gosta slina
in obležala bom na hladnih ploščicah mačka mi bo pogrizla blazinice na prstih in moj račun za tv bo ostal v zaprti kuverti ...
19
***
Po babičinem receptu
je zamesila testo,
na tanko narezala jabolka,
jih posula s cimetom
in preveč sladkorja,
pa si je rekla kaj potem
in maso zavila v mokasto odejo.
Obliznila si je prste,
rdeč pikčast pekač položila v pečico, sedela je tam, opazovala spremembo barve v temnejši odtenek in kričala je,
ko je vroče jabolčno meso glasno žgalo njen jezik.
20
Timotej Novakovič
Sonata
v najini predsobi se nahaja majhen škripajoč predal
s svojimi napevi je pričel kak mesec ali dva po težko pričakovani vselitvi in od takrat
njegovo naraščajoče cviljenje pridno beleži dneve najinega skupnega življenja
kot zapornik s kredo z vsakim tonom nariše tanko črto v napeto zbeganost ki se kot jutranji zadah zažira globoko v jedra najinih želodcev
medsebojna relacija dolžina najinega odnosa ki se razpenja od kopalnice do kuhinje od spalnice do dnevne sobe od balkona pa vse do kleti
21
ga počasi a vztrajno intonira
kmalu bo dosegel visoki C in spet ne spet
končno bova lahko normalno zadihala
še dobro
da živiva v najemniškem stanovanju
22
Zala Marolt
Sedi poleg mene in ostani.
Vrti se z mano po razmočenem asfaltu,
med belimi oznakami,
kjer sva počez parkirala belega golfa.
Ostani.
Podari mi uro in štela bo čas, ko mislim nate.
Na mojem zapestju bo bfla vsako sekundo. Ostani.
Ko tvoji prsti božajo strune,
jaz pa se nalašč namrgodim.
Da ne zasačiš, kako me v resnici gane.
Ostani.
Pa čeprav pod drugo streho, ko sredi noči zrem v mesečino in sanjam o tebi. Ostani.
In se ne ustraši,
ko s tebe trgam črna oblačila in s poljubi zajemam tvojo bit. Ostani.
Ko z mrkim pogledom češeš zdravniške izvide, držeč me za dlan. Ostani.
Na kožo mi s čopičem maži packe s palete vseh spektrov.
23
Jaz sem tvoje platno.
V moj pepel posadite drevo, ki bo na obali zrlo v morje in z vejami božalo slane valove.
Sedi poleg mene in ostani.
Tudi ko bom jaz drevo in ti morje.
24
Lotica in Valter Gorenc
Problemi s poezijo
(odlomek iz romana Dekle iz štetla - 'jvvvv iia ^tto)
Ko je Schlomit na začetku tretjega semestra stopala proti predavalnici, jo je spreletelo, da so pogledi sošolk in sošolcev nekam drugačni kot prejšnje leto. Kdovezakaj je zaznala v njih posmehljiv odtenek. Tudi priletni profesor biofizike Stovarsolowski, ki je bil junija navdušen nad njenimi odgovori, jo je ošinil nekam razočarano in zgroženo.
Še preden bi Schlomit utegnila doumeti, kaj se sploh dogaja, je pred predavalnico anatomije naletela na sošolko, katere ime je čez poletje pozabila, debelo in požrešno, mastnokožo in mastnolaso, ki je zaradi svoje rejenosti - ali, še bolj verjetno, lenobe - hodila na predavanja v trenirki. Zdaj je pred gručico kolegic in kolegov na glas brala iz Študentskega glasa in komentirala: »Tvoja rasa je trpela mnogo ... To se nanaša na čifutsko raso, nedvomno! Tudi ta Ester je namig na čifutko, tako da ...« Ko se je prikazala Schlomit, je utihnila, kot bi odrezal, in tudi zbrani druščini je nemudoma postalo strašno nerodno. Nekateri so jo popihali, izogibajoč se Schlomitinemu pogledu, drugi so jo muzajoče postrani pogledovali. Schlomit je že nameravala načeti kako običajno konverzacijo o počitnicah ali predmetih novega letnika, a ko je opazila, da še več drugih ljudi drži v rokah odprte Študentske glase, je vprašala Heleno: »Kaj pa berete?« Namesto Helene je odgovorila Anna: »A pa je to ... mišljeno simbolično, za hec, ali resno?«
»Kaj?! O čem govori gospodična Anna?! Nu, schojn! Vos iz?! Vos hakst du mir in kop?!1« je zavrelo Schlomit. »Vos iz azoj vitzleh in az zurnal?!2«
1	jidiš: Daj, pohiti! Kaj je?! Kaj govorite o meni?! (dobesedno, nad mojo glavo)
2	jidiš: Kaj je tako smešnega v tej reviji?!
26
Druščina, kolikor se ni razblinila, se je spogledala in naposled je Celestina pomolila Schlomit študentski časopis, odprt na literarni strani: »Kaj res nisi brala?«
V	študentskem listu je bila čez celo stran objavljena pesem: Karol Darski:
Anat3 iz severnih gozdov
Krasna si, čarna lepotica moja, Iskrena, trda, brhka, samosvoja Rasa tvoja je trpela mnogo.
Strli meči nedrij so grenkobo, Zadnjica odeta v usnje strogo, Ester, dišeči ud, zmehčuje zlobo.
Nebroj zlatih mušic miglja v očeh Brezdanja kakor kreda se drobi lobanja. A bolečina sladka ni nikoli greh.
Udarci tvojih bičev zdaj dero Mi kožo, a oplajajo srce. Od trpke muke je sladko
V	tvoji senci srebati gorje
In zreti žar v obličju tvojem zornem Skoz zavezo solz, skoz klovna smeh. Carična strašna po sužnju bornem Hodi v njegovih srečnih dneh.
3 Anat je krvoločna, okrutna starosemitska boginja vojne, pa tudi ljubezni in plodnosti.
27
Ljubim vse od té zadane bolečine, O, ti, iz štetla Venera v krznu! Mar mi ni za zaklade in graščine In tudi ne za bedno to življenje -Tebi le velja vse moje hrepenenje.
»In ... kaj je to takega - pesem pač!« se je po slabi sekundi obvladovanja nasmehnila Schlomit. »Ker se gospodič Darski občasno videva z gospodično Kirszenbaum, nekateri insinuirajo ...« »Akrostih je,« je v zadregi skomignila Celestina.
»A ga res bičaš? In hodiš po njem - s petkami, ne?« je v zmedi ogorčenja in zvedavosti vprašala Helena in hkrati zavistno ošinila Schlomitine nove salonarje.
Schlomit je komaj učakala konec predavanj. Krepko se je morala zadrževati, da ni tekla po ulicah proti staremu mestu. Ustavila se je pred pivnico Behemot, eno od mnogih, kjer je imela študentska bratovščina stalno sobo. V Behemotu so se zaradi njegovega leposlovno aludirajočega imena posebejradi zadrževali Salamandn z jezikoslovnih in literarnih fakultet. Globoko je vdihnila, si poravnala bluzo, v zrcalcu preverila ličilo in pričesko, nato pa ponosno dvignjene glave zakorakala pod temačne oboke.
Natakarja, ki se ji je vljudno, nekoliko pohotno nasmehnil, je le sovražno ošinila in se usmerila v zadnje prostore, od koder se je vse do ulice razlegala pesem:
28
Štipendija zapita in jetra šla so preč. Rogatka4 je nabita na menzurni meč.5
Popivati znamo, to naš je element, ja, takle imamo, to je krakovski študent!
Device od nas bežijo proč, pri kurbah stalni gosti. Zamenjali smo dan za noč, pregrehe so kreposti.
Nečistovati znamo, to naš je element, ja, takle imamo, to je krakovski študent...
Eden od Zlatih žezel je igral na kitaro, drugi na koncertino, razposajena druščina pa je dajala takt s trkanjem (razbijanjem, udarjanjem) z vrčki po mizi.
Schlomit se je ustopila na vratih študentske sobe in presunljivo zavreščala: »Gospodič Darski!!!«
Pesem - ki ima še veliko kitic in različic in jo prepevajo študentje od Heidelberga do Dorpata, od Gradca do Antwerpna - je potihnila, družbica
4	Tradicionalna poljska kapa s ploščatim vrhom in štirimi roglji; nosi jo tudi študentska bratovščina.
5	Nabadanje študentskih kap na dvobojevalni rapir je starodaven študentski obred (Landesvater).
29
se je veselo zazrla v Schlomit in Karol se je s pijano-blaženim pogledom dvignil od mize. Debeli Maks je pohitel proti šanku: »O, moje spoštovanje, Venera v krznu ... mislim, štetlu! Kaj vam lahko prinesem? Šampanjčka? Portovec? Bikovko?«
Schlomit se sploh ni zmenila zanj: »Karol!!! Izdal si ... Oskrunil si najin skrivni obred!!!!!«
»Ampak Schlomit, nič slabega ...« je Karol obupano sklenil roke, v katerih je še zmeraj držal napol izpraznjen vrček z grbom močerada in žezla. »Laz mich, du schikker Schlump!!! A ruech in dajn tatn arajn!!! 6Kirszenbaumova je opravila z gospodičem Darskim!!!«
Karol jo je skušal prijeti za roko, a besna lepotica se mu je izmaknila: »Ne dotikajte se gospodične Kirszenbaum!!! Na fakulteti vsi govorijo samo o tem, kažejo za njo ...!«
»Schlomi, princeska moja,« se je Karol trgal v solzah, »hotel sem te počastiti, te povzdigniti na piedestal - literati so vselej posvečali pesmi svojim muzam ... Tudi roman ti bom posvetil!«
»Kirszenbaumova vam tega ne more preprečiti,« je mrazeče siknila Schlomit. »Vendar je med njo in gospodičem Karolom konec! Nepreklicno!!!«
6 jidiš: Pusti me, ti pijani bednik! Naj demon obsede tvojega očeta! (zelo huda judovska kletev)
30
Rok Gominšek
Sprehod na leto
V trenirki sem. Itak. V garderobi. In nadaljujem pot v klet ter s police vzamem »une bele šuhe«. Airforce, superge, ki so kot neki BMW-jev džip proti Cliotu ostalih superg na polici. Če vidite tipa z ogromnimi belimi supergami, takšnimi, kakršne nosijo najstnice, potem ste verjetno naleteli name. Že vzamem jakno, ko se obrnem in se odločim, da v njih pač ne bom hodil. Prav zoprna je hoja v njih. Odvržem jih s stopal, jih dam nazaj na polico in vzamem »une modre šuhe«. Lahki in prilegajoči se, primerni za tek in hojo. Niso klasični tekaški, fuj, klasični tekaški. Slaba lastnost, ne morem jih kar nataknit. Torej se sklonim, s prstom, kazalec desne roke je že obrabljen od tega, jim pomagam, da se nadenejo. Na hitro poskočim, v njih bi lahko poletel. Nabit z neko novo energijo odklenem vrata in stopim ven, v svet.
Redko grem v svet, še redkeje grem v svet in ne naravnost v avto. Kako sem privolil v ta sprehod do Mercatorja?! Ma ja, stave, stave, stave. Trije listki, sobota je, sami fiksi, danes bom dobil. Ni variante, da ne. Pa lahko bi šel z avtom, da boste vedeli. Pa pravkar zaklepam vhodna vrata in ne odpiram garažnih. Sprehod na leto odžene zdravnika stran. »Kaj pa, če greš peš, poglej, lepo je, sonček pa to.« Ma ja, ajde, grem, nekaj spremembe v življenju. »Haha, a nisi rekel, da je hoja za upokojence?« Ja ja, vse sem že rekel. V glavnem, ključ v vratih obrnem proti levim sosedom in se obrnem v svet.
Jo, sosed je zunaj, pozdravit moram tega kretena, ki vsak teden sesa svoje dvorišče. A naj rečem dober dan ali zdravo, ej, dovolj sem že star: »Zdravo.« Tip me pogleda: »Dober dan.« Okej.
31
Dolga ulica, pa potem še ena dolga ulica pa še ena ulica, ki je dolga, in potem Mercator. Ter moja beznica s stavnim avtomatom. Naravnost tja grem, vplačam, ja, brez skrbi, že pred večerom so šli vsi trije listki po zlu, stavni mojster sem. Obrnem se, zijajo vame, kaj bi radi, saj nimam »unih belih šuhov«.
V Mercatorju mi je neprijetno naročati kruh. Klasika. »Še kaj?« Nasmešek. Nasmešek nazaj. »Ne, hvala.« Pa potem tisto spraševanje, sem bil dovolj vljuden, zakaj nisem bil bolj razločen, zakaj hodim v trgovino, zakaj zakaj zakaj. Nato se prižge v glavi svetilka. Čips. Ne. Ja. Ne. Pa ja, pa kaj, dva. Enega. Še Laško. Ne. Tako slabo mi še ne gre. Pri blagajni obvezen pogled na naslovnico Slovenskih novic. »Janez vlomil v banko in si sodil sam.« »Obogatela po obisku kapelice.« Pa še vedno čakam na blagajničarko. Nabiram kovance, da me potem ne bo čakala in bom pordečel in se mi bo tresla roka in bom komaj nabral tistih pet kovancev. Super, uspelo mi je pred njenim prihodom.
Pred vhodom izdih, čik, vžigalnik, čik pavza. Še nazaj je treba, pizda.
32
TE DNI VSi NOSOO MASKE
iiki z MVDTsAm 5ET1 00 NOSILA £ / / ZELO gg BILA NEUDOBNA,
PAiE/^iiomilA KROGLO,
IPAJ JE ItVLgENJgJ^jLjU "iA OfcLO PtfTRE&UOtPTtE BR£ZZičNo poN/EZAVo»
VM^ED lAHKo
Pošteno zadiham,
Janez Grm
v
/ M , Vjv	if" ^
KJERKOLI LAHKO TELOVADIM,
KJERKOLI LAHkO p&LAM.j
KaEKVCoLi LÍNHKO
-roDi...
Urša Majcen
Kozmonavt
*OSEBE* NIKOLAJ MAGDA LENA
KOZMONAVT *KRAJ*
Nikolajeva kuhinja.
*ČAS*
Miklavžev večer.
slabotna rumena luč razsvetljuje temačen zimski večer. skozi reže med okni se sliši odmev snežnega viharja in na polknicah se hitro nabirajo vedno večji kupi snega.
Pod njimi se zbirajo lužice kondenza. Majhna rustikalna kuhinja razkriva sledove
let življenja. Vsepovsod so razpostavljeni obledeli cvetlični lonci, v katerih se bohotijo skrbno negovane rastline z zelenimi in rdečimi listi. Pod tanko zaplato prahu ležijo hrapave površine, neometane stene in podboji brez vrat, ki bi vodila v sosednjo sobo.
Na istem mestu za mizo pred oknom sedi Nikolaj in mežikaje zre v snežinke. Suhljat
zguban mož v poznih sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih. Težko bi videli razliko.
Je pač v letih, ko ljudje začnejo lesti sami vase, in to počnejo, dokler jih ne
zmanjka. Oči mu uokvirjajo tople gube in nos mu krivijo težka roževinasta očala. Pred njim na mizi počiva velika lesena šahovnica, v rokah pa mečka že stokrat prelistani katalog. Zavzdihne, si sname očala, z vajeno kretnjo pogladi svoj obraz in si očala spet potisne nazaj na nos.
Nikolaj je upokojen vrtnar. Kot otrok je sanjal, da bo astronavt ali maratonec
ali šahovski velemojster. Ampak to sploh ni pomembno. Nikolaj je vdovec.
38
NIKOLAJ
Europejan čes organizejšon ... juth čemp... čempijonšip ...
Nikolaj s prstom pozorno sledi zanj predrobnemu tisku starega kataloga. Kategori ... under ...
Participants ... Aha: Lena ... and koač ... N...
Ni...
N...
Pa to sem jaz! Lena ... Pa to sem jaz!
LENA Rekel si, da prideš.
lena.
Iskala sem te.
Dvanajstletna zlatolasa soseda, ki že tri leta prihaja k Nikolaju na partije šaha in s svojo prisotnostjo meša prah.
Rekel si, da boš tam.
Lena, katere mama cele dneve dela in bi raje videla, da se njena mala punčka
ukvarja s šolo kakor s skrivnostnim sosedom, ki ga že lep čas niso videli stopiti iz hiše.
NIKOLAJ
Mogoče. Rekel sem, da mogoče pridem.
39
LENA
Korake sem ti preštela! Vseh tri tisoč petsto sedem!
Lena, šahistka na evropskem nivoju. Noben me ni prišel gledat.
Lena, v skibuckah, s katerih še pada sneg, ki se tali na nekdaj skrbno izbrani
preprogi, še kar stoji sredi Nikolajeve kuhinje in je nedvomno še vedno preveč jezna, da bi se usedla.
A si sploh poskusil?
Lena, torej. Ki je vse začela. NIKOLAJ
Saj sem hotel ... pa se mi ni zdelo prav, da bi ... kar tako prišel ... Kaj bi pa ljudje rekli?
LENA
Ampak rekel si, da mogoče prideš.
Nikolaj zajame sapo, a ga namesto tolažilnih besed popade starčevski kašelj. Kašlja, kašlja, še malo kašlja in ... Končno pride do sape.
NIKOLAJ Kako pa je šlo?
Lena se bori z nasmeškom. Izgubi.
40
LENA Zmagala sem.
Iz žepa potegne grdo rumeno kolajno in z njo Nikolaju pomaha pred nosom. Starec si jo pozorno ogleda. V gubi nad nosom se mu zariše sled ponosnega
nasmeška.
NIKOLAJ Potem si se ...
LENA
Uvrstila, ja. Na evropsko prvenstvo!
Nikolaj se skoraj otroško zasmeje, tokrat na ves glas. NIKOLAJ
No vidiš! Sem vedel, da nama bo ratalo prit ...! LENA
V	London!
NIKOLAJ
Prosim?
London. Prestolnica Anglije, bivše članice evropske unije, in mesto, natančno tisoč dvesto trideset kilometrov zračne razdalje oddaljeno od Ljubljane. To je
ŠESTSTO ŠTIRIINŠESTDESET navtičnih milj.
LENA
V	London greva, na prvenstvo.
41
NIKOLAJ
A tam je?
LENA A ni to super?
NIKOLAJ Ja ... am, daleč je.
LENA
Tebi je vse daleč, Nikola. NIKOLAJ
Nikolaj.
LENA
Kaj?
NIKOLAJ
Nikolaj, ne Nikola. In najprej moraš vprašati svojo mamo ... Najbolje bi bilo, da bi te peljala ona.
LENA
Če pa ona ne razume. Ona ne ve, kako zelo pomembno je to.
NIKOLAJ Glej, Lena ...
42
LENA Morava it, Nikolaj!
NIKOLAJ
Lena ...
LENA
Sploh je pa že rekla, da ne more, ker ima preveč dela, in da ne smem sama, in zato me moraš peljat ti!
NIKOLAJ Lena, jaz ne ...
LENA
Ampak ...
NIKOLAJ
... Niti tvoj dedek nisem, kaj šele ... Rabila bi dovoljenje ... Pa res je daleč ... LENA
Milijon teh tvojih korakov, verjetno! NIKOLAJ
No ...
Slabe tri milijone. LENA
Vseeno mi je, če jih vse prešteješ, ampak morava it!
43
NIKOLAJ Lena, ne vem ... Saj je samo
LENA
Evropsko prvenstvo je. Evropsko prvenstvo in jaz sem zraven! In ti tudi! Poglej!
Nikolaj pogled spusti na pomečkan katalog, v katerem je še vedno z odebeljenim
tiskom neoporečno zapisano njegovo ime.
LENA
Saj si moj trener, ane?
NIKOLAJ Ne, mislim, ja, ampak ...
LENA
Morava it, Nikola! Prosim.
***
Nikolaj se sprehodi do okna. Za režo ga odškrtne, da v kuhinjo začnejo siliti
hlad, snežinke in večer. Iz predala potegne kupček kart. Premeša jih in jih razporedi po mizi. Šahovnico čemerno odrine na stran. Začne igro pasjanse.
kozmonavt
Streha spet pušča.
NIKOLAJ Šparam za novo.
44
KOZMONAVT A za streho šparaš?
Vesoljni popotnik, ki ga zaposljuje ruska vesoljska agencija. Izredno čeden moški
v poznih srednjih letih, poklicu primerno oblečen v brezhiben skafander in svetlečo se vesoljsko opravo.
NIKOLAJ Seveda, treba je ...
KOZMONAVT
Za streho?
NIKOLAJ ja, za ka... A ... to.
KOZMONAVT
Ja. To.
Nadaljujem s pretkanim pridihom ironije, ki redno napolnjuje moje replike. S
prezirom se sprehodim po hiši.
NIKOLAJ Predaleč je.
KOZMONAVT Včasih se ti niti zvezde niso zdele predaleč.
NIKOLAJ
Takrat so se zvezde zdele bližje, kot so.
45
KOZMONAVT Roko stegneš in jih utrgaš. Kot otroške sanje.
NIKOLAJ Ampak v resnici ni tako, ne.
KOZMONAVT Resnica res ni tako pomembna.
NIKOLAJ Obljubil sem.
KOZMONAVT Dokler naju smrt ne loči.
NIKOLAJ Ne. Obljubil sem za vedno.
KOZMONAVT Nisi obljubil tudi, da boš dokončal hišo?
NIKOLAJ skoraj sem ... !
KOZMONAVT
Lahko bi vsaj stene ometal do konca. In ta barva ...
Nobenih fotografij, nobenih priznanj ... Človek bi si misli, da si vedno živel sam. Kje so spomini? Kje maš svetišče zanjo? Ji sploh prižigaš sveče?
NIKOLAJ To ni tvoja stvar.
46
KOZMONAVT
Se bojiš, da jo boš užalil, a? Kako glasna misliš, da morava bit, da jo bova zbudila? Le kaj bi draga Magda rekla, če bi slišala za tvoje načrte? Če bi vedela, kaj se ti podi po glavi?
NIKOLAJ
Tišje.
KOZMONAVT
Pomisli, kako grd postane človek, ko se postara. Ves se zguba in koža mu visi na mestih, kjer ni treba. Črni lasje postanejo sivi in oči motne in gnile. Saj je imela zelene oči, a ne? Ker Lena ima modre. Modre in jasne ...
NIKOLAJ Pazi na jezik!
KOZMONAVT Nič ni narobe, če malo sanjaš.
NIKOLAJ
Jaz ne ... !
KOZMONAVT Še bolje - sanjariš.
Nikolaj s pestjo udari po mizi. Vstal bi, če bi zmogel.
KOZMONAVT Potem praviš, da varčuješ za streho?
47
NIKOLAJ
Ne smem, ne smem je odpeljati brez maminega dovoljenja!
KOZMONAVT A tako - a si jo že vprašal?
NIKOLAJ
Saj ne bo ... Kaj bi pa ljudje rekli?!
KOZMONAVT Ljudje že govorijo.
NIKOLAJ Nič ne govorijo.
KOZMONAVT Govorijo, govorijo ... Ti pa razmišljaš.
NIKOLAJ
Ne tako!
KOZMONAVT Seveda ne tako ... Razen včasih.
Nikolaj vedno razmišlja, kadar je sam. In ker je večino časa sam, ima veliko priložnosti za razmislek. O času, ki včasih teče v čudne smeri, pa o hiši, ki jo bo nedvomno nekega dne še dokončal, pa o šahu, ki ga že tako dolgo igra, tudi o kartah, pa o ljubezni, ki ...
NIKOLAJ Nemogoče je! Star sem.
48
KOZMONAVT Star si, ja! Ne mrtev!
NIKOLAJ
Revmo imam, pokojnina mi komaj znese ...!
KOZMONAVT Koliko ti zmanjka?
NIKOLAJ Moral bi obnovit potni list ...
KOZMONAVT Še tri mesece ti velja.
NIKOLAJ Na letalo bi moral ...
KOZMONAVT Tudi avtobus pelje.
NIKOLAJ Pa veš, koliko stanejo karte?!
KOZMONAVT
Prodaj hišo.
NIKOLAJ
Ni prav! Da bi se zdaj kam odpravljal ...
49
KOZMONAVT Redno gibanje podaljšuje življenjsko dobo.
NIKOLAJ
Nisem te klical, da bi mi dajal nasvete!
KOZMONAVT Ne. To je bonus.
Podajanje replik se sunkovito ustavi. Obstojiva v neprijetni tišini. Očarljivo
brezbrižno se nasmehnem in nagnem nad mizo. Ocenjujeva igro.
KOZMONAVT Ne bo se izšla.
NIKOLAJ Nikoli se ne izide.
Prepoznam iztočnico. Stopim na stol, skozi okno pomolim nogo in nakažem svoj odhod.
KOZMONAVT Ustrezi deklici. Pa ne samo zaradi nje.
NIKOLAJ
Saj bo pozabila. Jaz bom pozabil nate, ona name ... Tko to gre. Vseeno je. Vseeno.
KOZMONAVT Meni je vseeno, če pozabiš. Njej ni.
50
Okno za seboj zaprem.
Nikolaj pa se spet zagleda v igro pasjanse in pikovi desetici brez uspeha poskuša
najti pravo mesto.
Karte besno pomete z mize in začne korakati v vse smeri po svoji majhni kuhinji,
kolikor mu to pa č dopušča revma, seveda.
****
NIKOLAJ
Vlak navadno odpelje ob osmih zjuraj. Pa spet ob osem petintrideset pa devet nič pet in devet petinštiridest, ampak ker je nedelja, odpelje samo vsako uro.
Med korakanjem Nikolaj pobere star časopis z voznimi redi, med prste pa stisne
majhen, prav do konca ošiljen svinčnik. V zanosu se poja sem in tja in očala mu nenehno drsijo z nosu, zato si jih ves čas prestavlja na čelo in potem spet nazaj na
nos. Računa na pamet, številke pa si piše na rob starega časopisnega papirja. NIKOLAJ
Odhod ob 13.45, dve uri Ljubljana-London, povratna karta 180 evrov, z doplačilom za prtljago 250, otroških popustov ni. Potem taksi do hotela in dve nočitvi, 500 evrov, kartici za podzemno in stroški, kosilo in malica, vpisnina 60 evrov, 80 če se uvrstiš ...
LENA
Ko!
NIKOLAJ
Pardon, ko se uvrstiš v drugi krog. Atrogela mi je zmanjkal, 12 evrov doplačila - 163 korakov do lekarne, pa prej je treba še v zdravstveni dom po recept -1785 korakov, če bo oboje odprto istočasno. To je ... osemsto dvainpetdeset evrov, dvajset centov gor ali dol.
51
Se zadihan sesede na stol. 852 evrov minus 476 evrov ... LENA
Koliko korakov misliš, da je do Londona?
NiKOLAj Ne vem ... Veliko.
Lena kot ponavadi premika bele figure. Nikolaj črne.
LENA
jih boš preštel, ko prideva tja?
NIKOLAJ Ne vem, če ...
LENA
Zakaj nimaš otrok, Nikola? LENA
Ti si na vrsti.
NiKOLAj Uh, saj sva jih hotla, pa ni ratalo.
LENA Pa bi jih mel?
52
NIKOLAJ
Aaa ...
Zdaj bi moral met že vnuke
LENA Bi imel vnuke?
NIKOLAJ
Bi, samo ...
LENA
Se boš kdaj spet poročil?
NIKOLAJ Daj, premakni mi trdnjavo na h8. Kdaj praviš, da je tekmovanje?
LENA
Prvenstvo. Evropsko prvenstvo. Šestega.
NIKOLAJ Konja na h7.
Šestega ... To je ... Kmalu.
Dvesto metrov do kolodvora. Trideset tisoč metrov do Ljubljane. Še dvajset tisoč metrov do Brnika .. Tisoč dvesto trideset k/lometrov do Londona. Še tristo
šestinsedemdeset rabim ...
LENA
Koliko je to korakov?
53
NIKOLAJ
Ne vem.
Ve.
Daj mi tega kmeta na b5. LENA
Požrla ti ga bom.
NIKOLAJ Daj ga vseeno.
LENA
Če boš poskušal slovansko obrambo, te bom spet matirala.
NIKOLAJ Zadnjič sem te jaz.
Ni je.
lena
Nisi.
NIKOLAJ
Če ti ne bi pustil, da daš tekača nazaj na c4, bi te.
LENA Ja, ampak me nisi. Si že bil tam?
54
NIKOLAJ
Kje?
LENA
V Londonu.
NIKOLAJ
Enkrat sem hotel it, ravno malo starejši sem bil od tebe ...
Daj kralja na d5.
Šah.
Sem imel vse urejeno, plačan hotel pa vse, zveza je to takrat delala ...
LENA Saj še. Pa potem?
NIKOLAJ
Nisem šel.
LENA
Zakaj ne?
Ja, zakaj že? NIKOLAJ
Ne vem ... Je že nekaj prišlo vmes. LENA
Ampak zdaj pa greš.
Če kaj ne pride vmes ...
55
NIKOLAJ Lena, poslušaj ...
LENA
A se veseliš? Jaz se zelo. Ker vem, da lahko zmagam! Samo predstavljaj si svoje ime na tistem pokalu.
NIKOLAJ
Tvoje ime.
LENA
Trenerja vedno navedejo! NIKOLAJ
Lena, ne vem ... Jaz nisem tvoj trener, niti tvoj dedek nisem, jaz nisem ...
Nihče. LENA
Ja zdaj še ne ..., ampak ko prideva tja, boš videl, bova slavna! NIKOLAJ
Poslušaj, ne bi te smel jaz peljati ... LENA
Ampak moraš me! Nikolaj, ne morem it brez trenerja! in mama je že podpisala dovolilnico. Na upravno enoto sva jo morali it iskat!
NIKOLAJ
Kaj ... res?
56
LENA
Ja! Če ne grem, bom kar umrla! NIKOLAJ
A tako ...
LENA
Nikolaj, kdaj si bil nazadnje v Ljubljani? NIKOLAJ
Dobrih dvajset ... ne, trideset let bo.
Petintirideset.
LENA
Kaj pa na Brezovici?
NiKOLAj
Ne vem.
Ve.
LENA
Nikolaj, kdaj si šel pa nazadnje v trgovino? NiKOLAj
Saj mi jo včasih prinese tisti prijazni fant, ki dela tam ... Khm, veš, da mi revma nagaja.
LENA
A imaš že trideset let revmo?
57
Revma je znak starosti, ki si ga je Nikolaj pridelal šele pred dobrim desetletjem. Tako rekoč v času, ko se je Lena rodila.
NIKOLAJ
Ne, včasih sem ... Khm ... Veš, da sem to hišo zgradil sam. LENA
Res?
Gradil. Nedovršnik.
NIKOLAJ
Ko sva se zaročila, sem dobil zemljo od svojega dedka in potem sva začela zidat.
LENA
Kdaj jo boš pa končal?
NIKOLAJ
Am ... zdaj je že malo pozno, da bi jo zidal čisto sam. LENA
Pa rože?
Ena, dva, tri štiri ...
NIKOLAJ
Tud te sem posadil sam. A niso lepe? LENA
Zakaj imajo pa rdeče liste?
58
petnajst, šestnajst, sedemnajst
NIKOLAJ
Tej vrsti se reče božična zvezda. Celo jesen pa do božiča ima rdeče liste, potem pa začne zelenet.
LENA
Zakaj jih imaš toliko?
... osemindvajset, devetindvajset, trideset ...
NIKOLAJ
Ne vem. Mag... Moja jih je mela rada. Za vsako obletnico sem ji dal eno ... Pa so ostale ...
... sedemintirideset, osemintrideset! Osemintirideset.
LENA
A te je kaj strah letet?
NIKOLAJ
Letet?
Vedno sem hotel vedet, kako je. Ko sem bil tok star kot ti, veš, sem hotel bit kozmonavt.
LENA
A res?
NIKOLAJ
Čisto res.
59
NIKOLAJ
Vse sem imel že naštudirano; bral sem same astronomske knjige, cele ure sem buljil v nebo, da sem imel vrat čisto trd, clo svoj teleskop sem imel. Veš, da se naša galaksija imenuje Rimska ali Mlečna cesta? Sestavljena pa je iz spiral in mi se nahajamo v tisti, ki se imenuje po Perzeju - to je bil grški junak in je potoval na hrbtu letečega konja - potem pa je naše osončje še v delu, ki se mu reče Orion, ne, Orionov ... Čakaj, kaj je že?
Orionov pas.
Ah ... To sem vse vedel včasih. Vedel sem točno, kje v vesolju smo, in še angleško sem se učil zaradi tega. Pa rusko tudi.
LENA Zakaj pa to?
NIKOLAJ
Veš, hotel sem delat za Naso al pa za Roskozmos, mi je bilo čisto vseeno, samo da bi me poslal v vesolje. Hotel sem bit nekdo.
LENA
Kdo?
NIKOLAJ Nekdo pa č . Nekdo, ki je ...
... tak, pomemben, za celo človeštvo, da bi kaj naredil.
LENA
Zdaj boš ...
A boš?
60
... kot moj trener!
NIKOLAJ
ja ... Am ...
Veš, vedno sem sanjal, da bi šel na Luno! LENA
pa si šel?
NIKOLAJ
Seveda. Čisto rumena je in luknjasta in okus ima po siru. Cel hlebec sem prinesel nazaj in potem sva z mojo to dajala na testenine. Rekla je, da boljših še ni jedla ...
LENA
To pa ni res.
NIKOLAJ
Čisto res. Potem sem pa mislil, da bi bil maratonec. Najhitrejši sem bil v klubu, celo na preizkušnje za mladinsko prvenstvo so me sprejel ...
LENA
Si bil prvi?
NIKOLAJ
Še vprašaš? Tako hiter sem bil, da sem moral dva dni čakat tistega, ki je bil drugi za mano.
61
Sem pa, najbolj sem si pa želel, da bi lahko enkrat igral na prvenstvu v šahu. Cele noči sem študiral strategije ... To je blo takrat, ko me je zveza pošiljala v London ...
LENA Ampak nisi šel?
NIKOLAJ
Ne.
Kralja na d4.
Lena premakne belo kraljico. LENA
Šah mat.
Ampak midva pa vseeno greva, ne? Nikola, midva pa vseeno greva?
Seveda greva!
LENA
Stoposto?!
NIKOLAJ
Enajst tisoč sto pet dni je, veš? Odkar si ... Odkar si zbolela. Enajst-tisoč-sto-pet.
Čas pa še kar teče ...
62
MAGDA Res je. Ampak ne tako zelo.
Gnijoče truplo. Nekoč ženska, ki sedi nasproti Nikolaju, je Magda. Magda na
mizo postavi čajno svečko in potrpežljivo čaka, da jo Nikolaj s tresočo se roko
prižge. Pozorno opazuje, kako plamen z Nikolajeve vžigalice počasi zaobjame
stenj in postaja vedno močnejši.
NIKOLAJ
Zadnjič si me poklicala. Blo je, aa, mal čez polnoč. Spal sem, pa zaslišim, da me kličeš: Nikola, tako potihem. Skoraj čutil sem te, kako ležiš na drugi strani postelje. Pa se obrnem, ne, pa te ni blo več.
Truplo nekaj časa opazuje plamenček, nato se loti razporejanja lesenih figur po
šahovnici.
NIKOLAJ
Nisem si, nisem si mislil, da bom kaj takega kdaj doživel. Tega ni, ne. Take stvari se ne dogajajo.
Razkrajajoče se poteze porumenelega mesa v svetlobi sveč res še razkrivajo
sledove lepote, ki sta jo udušili starost in smrt, a sobo napolnjuje vonj vlažne zemlje in formalina. Z nerazpoznavno motnimi očmi truplo ljubeče opazuje
Nikolaja in se počasi nagiba proti njemu. Umikam se.
MAGDA
Prav je tako. Da ne greš. Da ne greš daleč od mene.
NIKOLAJ
Prav je ...
Nikolaj premakne belo figuro - španska otvoritev. Magda v odgovor premakne
črnega kmeta - siciljanska obramba. Sproži šahovsko uro. Igra se začne.
63
Misliš, da bi bil prvi? Ko so me pošiljal v London. Da sem mel šanso?
MAGDA Kaj bi zdaj o tem?
NiKOLAj
Pa ko sem se pripravljal za maraton ... 10.3 sekunde sem mel na sto metrov. To je blo nekaj!
MAGDA
Hišo je bilo treba dokončat. Se spomniš, kako sva hitela, da bi jo zgradila pred zimo?
NIKOLAJ Res sva ... pa je ... pa je nisva.
10.3 sekunde!
MAGDA
Zadnji del naj bi bil za otroke. Tam, kjer je bila jablana, se spomniš? Se spomniš, kako sva se veselila?
NIKOLAJ
To je blo ... Hm ... To bi blo ... Pa jih ... nisva ... MAGDA
Streha še vedno pušča. Pa prepih je tudi, iz spalnice vleče.
In okna ne tesnijo več.
64
NIKOLAJ
Misliš ...
MAGDA Ne bo zmagala.
Orokavičene prste pritisnem ob šipo.
NIKOLAJ
Bistra je.
MAGDA Pa lepa tudi.
NIKOLAJ Samo šah igrava.
MAGDA
Tudi midva sva tako začela. Prvič, ko sem te premagala, si me zasnubil!
NIKOLAJ To je bilo ... drugače.
Vsaka ljubezen je drugačna.
MAGDA
Od takrat nisem izgubila. Meni si obljubil večno zvestobo. In zdaj ona sedi na mojem mestu in igra nasproti tebe?
Misliš, da jo lahko kar tako odpelješ? Kaj bodo rekli ljudje? Nikola! Ne varaj mojega spomina.
65
NIKOLAJ Da bi ... Dovolilnico je prinesla.
MAGDA Kdo bo plačal pot?
NIKOLAJ
Mogoče bi lahko kje dobil ... Saj ni tko veliko ... Lahko bi prodal rože ...
Koliko je vredna hiša? MAGDA
pa potem? Kako jo boš spravil do letališča, ko pa še do lekarne ne moreš? poslušaj, kako ti poka v kolenih, pomisli na revmo, na mraz!
Nikolaj omahuje. Popušča. Čas na uri se mu odšteva. Odmikam se.
MAGDA
Ne izdajaj tega, kdo si. Samo jaz to vem. Samo jaz te imam takega rada. Kaj bi ti tam zunaj? Tukaj je tvoje mesto. Tu si na varnem, tu si moj!
NIKOLAJ A sem ti kdaj povedal ...
Ne, tega ji ni nikoli povedal.
... kako sem sanjal, da bom kozmonavt?
V sobo priteče Lena.
66
MAGDA Ampak Nikola, ti se bojiš letenja!
LENA
Ne, ne, ne!
NIKOLAJ
Lena ...
LENA To ni fer, ni fer!
NIKOLAJ
Ne morem.
Noče. LENA
Rekel si! Rekel si, da greva, poslušala sem, nisi rekel mogoče, gledal si vozne rede in si rekel, da greva!
NIKOLAJ Ti pojdi, jaz pa ne ...
LENA
Ni fer!
Tekma je čez dva dni!
67
NIKOLAJ Ne moreš vsega!
LENA
Ampak to absolutno moram!
NIKOLAJ Mora se samo umret.
A se mora?
LENA
Zloben si, Nikolaj, zloben! NIKOLAJ
Prestar sem za tako pot ... Revmo imam. LENA
Tudi predvčerajšnjim si bil isto star in revmast!
NIKOLAJ predaleč je.
LENA
Ja, in?
NIKOLAJ
Nimam denarja! Ne moreva it, konec je, Lena, pozabi na vse skupaj!
Težko je pozabiti, ne?
68
LENA
Če ne greva, prisežem, da ne pridem nikoli več k tebi! Čisto sam boš ostal in nihče več te ne bo obiskal!
ob zadnji steni se skozi sobo sprehodi Magda.
NIKOLAJ Lena ... Ne morem.
LENA Ampak zakaj?
Nikolaj se zgrbi na svojem stolu in si obraz zakrije z rokama.
NIKOLAJ
Pojdi domov, Lena. Boljše bo, da pozabiš name.
LENA Lažnivec si, Nikola!
Vem, da nisi bil nikoli zares na Luni, vem, da nisi zares zmagal v teku, pa tudi noben šahovski velemojster nisi!
Mama mi je povedala. Da se bojiš in da zato šteješ. Da vsi že vejo, je rekla, da ne bova zares šla nikamor. Tudi če bi mi uspelo ... Pa mi je, uspelo mi je, in ti nisi ... !
Nikolaj odpre usta, a ga besede ne ubogajo. Tokrat ga niti starčevski kašelj ne
popade.
Utrujena sva.
69
NIKOLAJ
Žal mi je.
Tiktakanje šahovske ure napolnjuje prostor. MAGDA
sem vedela, da ne moreš skozi vrata, sem vedela, da te ljubezen ne spusti čez prag. Sam si me izbral. Leta si skrbel zame in se zapiral pred svetom. Sam si me naredil tako, v igranju iste igre šaha. In zdaj ...
Skoraj si pozabil, da bi moral biti moj, skoraj si bil že čez, preden si se obrnil.
NIKOLAJ Nisem pozabil.
MAGDA
Kdo bi zalival rože, ko te ne bi bilo? Kdo bi mešal prah v dnevni sobi?
Prah bi se mešal sam!
MAGDA
Dovolj je bilo. Dovolj misli, dovolj načrtovanja. Utrujen si. Počivaj.
Ne še! MAGDA
Tiho, ljubezen. Končano je. Nikamor ne greš, nikoli ne odideš. Kako bi me lahko zapustil, ko si pa obljubil.
NIKOLAJ
Za večno.
70
MAGDA
Kaj si mi napisal? Povej mi, kaj si mi napisal, ko si vprašal, če ostanem?
Kaj si mi napisal, kadar si mi pisal pisma?
Kaj si mi napisal na venec, ki si ga položil na moj grob?
V.S.T.
NIKOLAJ Vedno samo tvoj.
MAGDA
Nikoli več ne pozabi. Ne prenesem, da moje srce podarjaš drugim.
Dokler naju smrt ne loči. Smrt je prišla.
MAGDA Ampak naju ni ločila.
Nikoli te ne obišče na grobu.
MAGDA
Pogrešal bi me. Pa kam bi šel, ko se niti iz hiše ne premakneš, Nikola. Samo jaz sem te tako klicala, samo meni si odgovarjal.
Niti enkrat.
NIKOLAJ To je bilo včasih.
MAGDA Včasih si me ljubil.
71
NIKOLAJ
Vedno.
MAGDA Vedno se ne konča.
A se konča? A se vedno konča?!
MAGDA Si še moj, Nikola?
NIKOLAJ
Še.
MAGDA
Povej mi to.
Molči. NIKOLAJ
Ljubim te.
Zamolkel udarec po okenski šipi. MAGDA
Za vedno?
NIKOLAJ
Za vedno.
Zamolkel udarec po okenski šipi.
72
MAGDA In samo mene?
In nikoli, niti v sanjah, nobene druge!
NIKOLAJ Jaz ne sanjam.
Zamolkel udarec po okenski šipi.
MAGDA
Samo ene sanje si potreboval. Najino hišo in mene v njej.
NIKOLAJ Jaz ne sanjam več.
Kuhinjsko okno se s sunkom razbije. Z nočjo, snegom in črepinjami se vsujem vanjo ... Kozmonavt.
kozmonavt
Koliko časa rabi človeško telo, da se razgradi? Koliko tednov, mesecev, let je potrebno, da se izgubi še zadnji las, zadnja kost, zadnji zob, ki je zarit vate?
Nikolaju.
Koliko časa boš še čakal, preden priznaš, da je prag tvoja zadnja omejitev?
Stoji razmršen sredi črepinj in talečega se snega. Otresem si obleko, pogladim lase in začnem znova. Vtisi so pomembni. Nikolaju ponudi roko. Pozdravim ga z znanim
pridihom ironije.
kozmonavt
Dober večer. Malo pozno je že za obiske, ampak ta je nujen.
73
NIKOLAJ
za obiske? Tisti navadno pridejo skoz vrata!
KOZMONAVT Pred nosom si mi jih zapiral.
NIKOLAJ Kaj se poznava?
KOZMONAVT
Popolnoma neznana sva si. Ampak sva začela na isti poti. Ti si končal tu, jaz tam. Klona, dve zvezdi v pasu Oriona, dvojčka v ozvezdju, ampak samo na videz.
Pusti me v hišo za to noč. To mi dolguješ, jaz sem ti ves čas posojal sanje.
NIKOLAJ Jaz ne sanjam.
KOZMONAVT Seveda sanjaš.
NIKOLAJ Ne, jaz ne san...
KOZMONAVT Sanjaš ... sanjariš ...
NIKOLAJ
Utihni!
74
KOZMONAVT Naj bi poslušal človeka, ki si laže še v sanjah?
Kaj misliš, da ne vem, kako se ti noč za nočjo polni glava spet z idejami o veličini? Kako te mami nov začetek z otroškim obrazom!
V sobo smejoč se priteče Lena.
NIKOLAJ Nehaj, prosim te!
LENA
Nikola, a te je kaj strah letet?
Ne čaka na odgovor. KOZMONAVT
Nimaš sanj? se ne sprehajaš vsako noč po Rimski cesti in šepetaš cvetlicam v upanju, da bi zraslo več in več zvezd, da bi se svetilo celo nebo? Ne zalivaš skrbno vsak večer svojih rož, čakajoč, da ti ena v cvetu razkrije diamant, ki ga boš podaril MagdaLeni? Nimaš sanj o pretečenih maratonih in kolajnah? Pa o hišah z dokončano streho? Niti tistih, kjer končno v rokah držiš zasluženo priznanje, pa četudi je do tebe prišlo preko male sosede? Nimaš sanj? Kaj puščavnik ne sanja istih sanj o samoti? Se pogrebnik ne zbuja sredi noči prepoten, ker je sanjal sebe v grobu? Nikolaj, sanjal si nekoč. O zvezdah in ozvezdjih, in sprehajal si se med njimi vsako noč, dokler ni tvojih sanj napolnila ona. Počistila je vsak kotiček, vsako pajčevino zvezdnega prahu je počistila in ti pustila glavo prazno, ko je odšla. Kaj je ne polniš vsako noč nazaj, pa če samo za milimeter?
NIKOLAJ Jaz nimam več sanj.
75
KOZMONAVT Še mrtvi sanjajo.
Upihnem svečo. V kuhinji zavlada nenavadna tema. V njej se Kozmonavt zazdim
skoraj prosojen, kakor da bi skozme lahko posijala že zvezdna svetloba. Nič več ne skriva Magdinega razkroja. Pod očmi ji migotaji črvi in porumenela koža se ji lušči z rok. Plaz besed se vda mrzli neosvetljeni hiši.
MAGDA
Sanjam o črvih, ki mi grizejo skoz lobanjo. Sanjam o hladu, ki spi v moji hrbtenici, in o zemlji, ki mi polni usta. Sanjam o razkroju in o niču, ki pride z njim. Mrtva sem, pa sanjam še naprej. In kadar lahko, kadar je prižganih dovolj sveč, se nagnem nad plamene, da si osmodim meso, in poskusim sanjat o toploti živega telesa. Včasih se skoraj spomnim, kakšen ritem ima utrip zaljubljenega srca.
Takrat sanjam tebe in te obiščem, da mi hlad preženeš iz kosti. Moj si, obljubil si mi življenje, terjam ga, čeprav mojega ni več.
KOZMONAVT
O čem sanjaš na večere, ko ti ne gre šah in ti pasjansa ne prežene misli o samoti?
NIKOLAJ O njej, samo o njej.
MAGDA
O kateri?
O kateri?
76
Skozi okno se v sobo zlije nekaj zimskih sončnih žarkov. Majhna, še manjša, 9-letna Lena, še vedno oblečena v enodelni kombinezon, s katerega padajo kepice snega, v roki drži ravnokar izposojen korenček. Z zanimanjem zre v veliko šahovnico z lesenimi figurami.
LENA
Nikolaj, kaj je to?
NIKOLAJ
Trdnjava. Ta gre lahko levo-desno ali pa naprej-nazaj, kakor hočeš. Ta, s čudno glavo pa gre lahko postrani.
LENA
Kaj pa ta?
NIKOLAJ
To je kmet. Ta gre lahko za eno naprej, pa ni kaj dosti ... važen. Kanonfuter smo včasih rekli.
LENA Kanon-futer?
NIKOLAJ
Ja. Gre za to, da je nekdo tukaj samo, da ga, eee ... Če grem jaz s kraljico sem, na primer, pa hočeš ti zaščitit tekača, vzameva, aaa, njega, pa ga postaviš predenj, ne.
LENA
Se pravi kmete žrtvujem za pomembnejše figure?
77
NIKOLAJ
Ja, tako nekako. Če nič ne tvegaš, nič ne dobiš, ne.
Ampak če pa pride kmet do konca, ga pa lahko zamenjaš za kraljico ... Če ti jo je kdo prej požrl.
LENA
Zakaj pa igraš proti sebi? NIKOLAJ
Aaa, tko, da mal možgančke kravžlam, da ne pozabim mislit. Da ni dolgčas, ne ...
Pa da nisem preveč sam. LENA
Kako si zapomniš vse to ...
NIKOLAJ Lahko te naučim.
LENA
Kaj pa če mi ne bi šlo? NIKOLAJ
Treba je bit potrpežljiv z ljudmi - tako kot z rožcami. Včasih traja leta, preden kakšne zacvetijo. Ampak se pa splača čakat, ne.
LENA
Misliš, da bo kmalu nehalo snežit?
78
NIKOLAJ
Ne verjamem, vsaj do jutra bo padalo. Kako si rekla, ti je ime?
LENA
Lena.
NIKOLAJ Lena? Kot Magdalena?
LENA Samo Lena.
NIKOLAJ Prav, pa samo Lena.
LENA
Ja. Se šaha nikol ne naveličaš? NIKOLAJ
Se.
LENA
pa potem?
NIKOLAJ Igram pasjanso.
LENA
Kaj je to? Kaj takega kot šah?
79
NIKOLAJ Ne, s kartami se igra.
LENA
Pokaži!
NIKOLAJ
Tako. Najprej dobro premešaš, potem pa raztalaš na štiri kupčke. To je taka igra, ki jo lahko igraš sam. Prve karte obrneš in potem, aa, takole po vrsti daješ nanje druge. Kot da šteješ.
LENA Se vsakič izide?
NIKOLAJ
Ne. V tem je smisel, da ne veš, če se bo, pa vseeno igraš, ne. Pa tudi pozoren moraš bit, da ne zgrešiš zaporedja.
LENA
Nikolaj, a tukaj živiš čisto sam? NIKOLAJ
Ja. Ampak mi dela Orion kdaj družbo pa rožce pa ... LENA
Lahko pridem k tebi včasih, kadar bom sama doma? Na partijo pasjanse?
NIKOLAJ Pasjansa je ... eee, no ... Lahko.
80
LENA
KOCMOC Hani/iHaeTCfl 3gecb.
NIKOLAJ
Prosim?
LENA Hvala za korenček!
Lena stopi na prste in mu poljubi lice. Steče proti vratom in kot puščica izgine
skoznje.
Nikolaj se ozre po majhni prazni kuhinji, ki jo osvetljuje le slabotna oranžna luč. Zastrmi se v šahovnico.
Šahovska ura blago tiktaka. Zmanjkuje mu časa.
Nikolaj položi svojega kralja.
Počasi vstane in stopi do predalnika. Obrne ključ, odpre predal in iz njega potegne od moljev obžrt kovček, na katerem so narisani obledeli planeti.
Za hip se zasliši hreščanje voki-tokija, ki se vklopi.
Nikolaj začne v kovček v počasnem tempu pozorno zlagati svoje obleke. Z mize
pobere Lenin katalog. Položi ga na vrh oblek in kovček zapre.
Spet se zasliši pridušen zvok šumenja voki-tokija. Skozenj spregovorm kozmonavtov glas, ki tokrat nedvomno pripada uradni in povsem realni osebi. Policistu ali reševalcu po vsej verjetnosti.
Voki-toki vskake toliko zahrešči.
81
GLAS iz VOKI-TOKIJA Ne ... Ne vemo ... Mogoče demenca?
Nikolaj šepajoč stopi do obešalnika in z njega z velikim naporom sname plašč.
Voki-toki zahrešči.
... če se je izgubil na sprehodu ...
Prav počasi se ogrne z njim, si nadene šal in rokavice. Spet hreščanje.
Ne, gostilne smo že pregledal ... Psi tudi niso ... ERP ... Ja, bomo še enkrat ...
S stojala sname pohodne palice.
Možno, ampak ...
Nikolaj odpre vhodna vrata. V sobo začne veter nositi snežinke. Hreščanje se stopnjuje.
Bolje je bit realen.
A te je kaj strah letet?
Mogoče zjutraj ...
in voki-toki hrešči.
Ampak ne verjamem ...
In Nikolaj se trdno oklepa starega kovčka.
Zarad vetra tudi sledi ni.
82
Nikolaj, suhljat, zguban mož v poznih sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih letih,
ovit v plasti plašča in šala in rokavic, prvič po petintridesetih letih, prvič, odkar se je vrnil z ženinega pogreba, prestopi prag.
Zaradi vih... Zaradi snežnega viharja!
Hreščanje voki-tokija prekinja govor. Zaključujemo.
Skozi vrata v sobo začne naletavati sneg.
Prosim?
In voki-toki hrešči.
Ne. Samo dve šahovski figuri ... in prstan v snegu.
In hrešči.
Črno kraljico, se mi zdi, in eno belo.
In sneg vztrajno naletava.
Pa vozne rede do letališča ...
In hreščanje pogoltne govor.
Skozi odprta vrata pa še vedno pada sneg in počasi vztrajno napolnjuje hišo.
KONEC
83
Vonj po knjigah
Zala Intihar
Cikli svetlobe V. (La Danse)
Mattisu
Ne pozabi plesati s soncem,
prepusti se ritmu topline. glasba dneva in večnost
Objem žarkov spreminja žalost v
zlato.
(objavljeno v naši avgustovski številki, ki jo najdeš tukaj)
85
Ko sem ponovno prebirala oktobrski Novi zvon, v iskanju navdiha za moj prispevek v B(r)logu, sem sebe v največji meri našla prav v tej pesmi Zale Intihar. Sem zelo senzitivna oseba in narava je ena izmed stvari, ki imajo name zelo močan vpliv. Verjamem v moč narave. V njen blagodejen vpliv na telo in na duha. Če jo le znaš začutiti in se ji prepustiti. Kot piše Zala: »Prepusti se ritmu topline.« Vse prevečkrat, sploh pa v tem (pre)hitrem in norem svetu, stremimo za velikimi idejami sreče in popolnosti. A ko dosežemo cilj, za katerega smo pričakovali, da bo v kompletu vseboval tudi srečo, smo vse prevečkrat razočarani in izpraznjeni. Sreče pa ni na spregled. V nas seva praznina, sprašujemo se, kaj je smisel življenja? Smisel je, da znaš sredi tega ponorelega sveta plesati s soncem. Da znaš uživati v objemu žarkov. Te majhne prisotnosti v trenutku bodo zapolnile praznino in žalost spremenile v zlata vredne trenutke čudenja in sreče. To so moji najljubši trenutki. Tako malo je včasih treba, da pozlatiš svoj sivkast dan.
O meni:
Obožujem literaturo in branje, knjižni molj pa sem, vse odkar sem se naučila brati. Po izobrazbi sem sicer naravoslovka, a so knjige moja največja ljubezen. Sem neskončno radovedna in včasih me bremeni misel, da je to življenje prekratko, da bi lahko o njem vedela čisto vse. Zato uživam v novih znanjih, ki jih najdem med platnicami knjig. Svoje navdušenje nad branjem sem najprej konec leta 2019 začela deliti na Instagramu, nato pa so me
86
prijateljice za rojstni dan presenetile z domeno za čisto pravi knjižni blog (še zdaj se mi kar zvrti od navdušenja nad tako izvirnim darilom). Sama verjetno zanj ne bi zbrala poguma, zdaj pa si ne znam več predstavljati življenja brez njega. Kot bralka sem zaradi bloga in knjižnega Instagrama še bolj zrasla, spoznala krasne ljudi, odkrila pa sem tudi literarne revije, med prvimi prav Novi zvon, saj me je pritegnilo, da prostor posvečate tudi knjižnim blogerjem. Na mojem blogu in Instagramu se najde za vsakega nekaj, berem precej raznoliko literaturo in ne samo sodobnih in popularnih romanov. Pred kratkim sem se lotila tudi projekta, ki sem ga poimenovala #BralnaPotovanja. Cilj Bralnih potovanj je, da me knjige odnesejo v raznorazne kotičke sveta, saj sem se (kot verjetno še kdo drug) zalotila, da večinoma berem le knjige iz peščice držav. Tako sem se že mudila med slovenskimi priseljenci v Argentini in v sodobnem Caracasu, kjer vlada kaos, pot pa me bo naprej vodila še v Brazilijo, potem pa upam, da še na kakšen drug kontinent. Po vsaki prebrani knjigi za Bralna potovanja poleg tega, da zapišem recenzijo, raziščem še kaj več o državi, kulturi in pripravim zanimive vsebine za moja internetna kanala, med drugim tudi intervju s prebivalko/prebivalcem te države, da o državi kaj več izvemo še iz prve roke.
Vonj po knjigah: Instagram - Blog
V naslednji B(r)log vabim Ivano Djakovič, ki ustvarja knjižne vsebine na Instagramu. Všeč mi je, ker je edinstvena in ostaja zvesta sama sebi ter ker z nami deli navdušenje do starejših knjig, ki bi sicer utonile v pozabo. Večkrat odkrije prave bisere, ki jih ne boste zasledili nikjer drugje na socialnih omrežjih, in o njih krasno piše, da si želiš knjigo poiskati in z branjem začeti čimprej in takoj!
87
Prebral_a si zadnjo številko Novega zvona.
Februarja začenjamo novo zgodbo, ki nas bo peljala čez meje
znanega.
Beremo se kmalu, tvoj Novi zvon
88
NOVI ZVON Glavna in odgovorna urednica:
Nina Kremžar
Uredništvo za poezijo: Veronika Šoster
Uredništvo za prozo: Alex Kama Deveta k Zarja Vršič
Strokovna sodelavka - lektorica: Karolina Zgaga
Oblikovanje, prelom in naslovnica: Alex Kama Deveta k Nina Kremžar
Letnik IX, številka 6 (december 2020) ISSN: 2385-9687
Revija deluje pod licenco creative commons.
89