76
Narodno blago.
Prislovice in reki iz Istre.
Zapisal J. V.
Sv. Grgur zavrže haljinu i popade južinu. Bog je svoje   blago   spravil   (solnce je zapalo),   cu i ja svoje delo.    (Tako rečejo delavci na večer.)
Nedaj ti Bog šepasto hoditi, ni škrbasto jisti. Ki ce za vsaku reč kolače mesiti (kregati se).
Kemu prvi zalogaj presede, mu vas obed malo veljd. (Slab početek, slab napredek, slab svršetek.)
Da bi nas zlo zabilo, mi se nečemo zabiti. (Se reče pri slovesi.)
Redko se je mati rodila, da ni cimitara (grobje) gnojila i raja (nebes) punila. (Tako se tolažijo matere, kina so mala detca umrla.)
Brižno (briga = skrb) oko vse drugo čuva, a sebe nemore.
Svecnica pole glavnice (pri ognji), a naveacenje (25. marca) pole rupice (na solnci).
Mali potoki napunu velega. (Podložniki napolnjevajo carsko  blagajno).
Belo (vino) Krbunsko , črno Motovunako (najbolje vino v  Istri).
Ki bije mojega slugu ili paa, bi i mene, da more.
Prvi prst pase, drugi vrača, tretji je lačan, četvrti oderi skopčiča, peti (mali) ja ču materi povat (povedati).
Ki da trbub, da i kruh (Bog).
P r i s 1 e k a = mala, mala dolinica. Mohunjati = sočivje iz stročja jesti. Zakrlješiti = zapregljiti. Kri j eš = zapregalj. Pel j uh ta ti = grdo peljati. L e-petati = frfrati (o tuda morda le p tir = metulj). Zdr-liti = simo, tamo gledati. Napehariti si duga, napolniti seg, podobno slovenski opehariti = v-speh. Prebrenuti = iz boljega na huje priti.
Narodna otročja igrica pukajoč bela perca na rožici marjetici (bellis perennis); beseda, ki pride na zadnje pžrce, daveljd: Očes me, nečeš me, ljubiš me; varaš me. — Jednako nemški: ,,er liebt mich mit Herzen, mit Schmerzen,  ein  wenig oder gar nicht.
77