72 Književna poročila.
Književna poročila.
Pravni vesfnik. List za pravoslovje in pravosodje. Izdaja podružnica društva Pravnilta v Trstu. Odgovorni urednilc dr. K. Ferluga, odvetnik v Trstu. Naročnina za člane Pravnika za celo leto 24 lir, za pol leta 12 lir. V Jugoslaviji znaša naročnina 36 dinarjev na leto. Upravništvo Via S. Oiovanni št. 14.
Z velikim veseljem smo začuli lanskega leta vest, da naši tovariši v zasedenem ozemlju, ki so bili že pred vojno ustanovili podružnico »Pravnika« v Trstu, namerjajo izdajati poseben pravniški list, ki naj bi ne bil samo njih glasilo, temveč bi posebno imel nalogo, dajati domačemu ljudstvu pravni pouk v novih državnih razmerah. Ta namera je bila z raznih vidikov absolutno hvalevredna, samo mislil je marsikdo na težave izdajanja, ki jih povzroča sam po sebi sedanji položaj naših, še celo na tako majhno število skrčenih tovarišev v Primorju. S tem večjim veseljem mora vsakdo pozdravljati dejstvo, da je napovedani list že sredi januarja pod imenom »Pravni vestnik« kakor mesečnik stopil v javnost v prikupljivi obliki in s tehtno, postavljenemu programu ustrezno vsebino.
V »našem programu«, podpisanem od dra. M Pretnarja, predsednika podružnice Pravnikove, Je rečeno med drugim:
»Navzlic tem težavam in navzlic nejasnosti razmer, v katerih živimo, je sklenila podružnica Pravnika v Trstu izdajati svoj strokovni list zato, ker je ta neobhodno potreben - ne samo za pravnike, ampak še več za naše uka potrebno ljudstvo. — Sedaj, ko se ne samo pri nas ampak po vsej Evropi državne institucije in zakoni podirajo in izpreminjajo in nam skoraj vsaki dan prinaša nove naredbe in zakonite odločbe, ko je strokov-
Književna poročila.    • 73
njaku težko zasledovati in umevati premnoge in pogosto nejasne in po-vr.šne zakonite določbe, bi bilo greh, da bi pravniki držali križem roke in ne bi raznjotriva'i zakonov in naredb ter širili njih znanje med ljudstvo, katero sedaj bolj nego kedaj trpi škodo radi' nezadostnega poznanja določb, zakonov in raznih naredb. To hočemo storiti v prvi vrsti z ozirom na razmere in potrebe prebivalcev jugoslovenske narodnosti v Julijski Benečiji, kjer bomo radi pospeševali zdravi raizvoj državnih institucij; posebno pozornost hoče naš list posvetiti občinski upravi in pravnim zadevam občin, katere bi morale biti podlaga in glavna zaslomba vsake uprave, in še večjo pozornost upravi pravice, ki jo vrše sodnije. — Prinašali bomo članke v slovenskem in srbohrvatskem jeziku. — Težavna je naloga pospeševati in razširjevati v sedanjem času pravno vednost in pravico — a dosegli bodemo to nalogo, ako nas bodo duševno podpirali s prispevki jugoslovenski pravniki in posebno pravniki Julijske Benečije. --Vse te vabimo na sodelovanje. V nadi, da nam toga ne odrečejo z ozirom na važnost pravnega znanja za kulturni razvoj in samostojnost našega naroda v Italiji, pošiljamo prvo številko med svet«
Ta gorak apel naj bi našel gorak odmev iz vrst jugoslovenskih pravnikov! Na njih je tudi, da se novi list vzdrži gmotno in duševno. Najboljše siedstvo je, da se ohranijo stare vezi. Važen praktičen pomen ima »Pravni vestnik« za nas, ker nas hoče seznanjati z novimi pravnimi uredbami države, ki jo naša soseda in bo ž njo neprestano pravnih in gospodarskih stikov. V tem oziru so poučni naslednji članki: Raba slovenskega in hrvatskega jezika na sodnijah Julijske Benečije (št. 1.). ¦ -Pravni pregled leta 1920 v zasedenem ozemlju (dr. Pretnar v št. 1., 2., 3/4.). — Pravica pripadnikov kraljevine. S. H. S. nastopati na sodnijali .lulijske Benečije (št. 2). — Razsodbe, proglašene pred okupacijo tia < zomlju, sedaj imenovanem Julijska Benečija so brez drugega izvršljive v starih provincah Italije (št. 2.). — Legalizacija listin, napravljenih v lu-Roslaviji ter namenjenih za Julijsko Benečijo (št. 2.). — Poučnega značaja je tudi marsikatera »mala vest«.
Znani pravni pisatelji so že priobčil svoje razprave. Tako dr. M. T uma: Prispevki k slovenski scdni terminologiji (št. 1., 3./4.), prof. dr. M. Dolenc: »Sokrivda pri samomoru in sličnih činih« (št. 1.), dr. Fra.i Ooršič: »Autogeneza v pravu?« (št. 2.) in »Greh po potu« (št. 3./4.). ,
Tudi po svoji vsebini zasluži torej »Pravni vestnik«, da se naroča in razširi zlasti v Jugoslaviji in mu tako zasigura vrlo potrebni obstoj.
Arhiv za pravne i društvene nauke, organ pravne fakultete beograjske univerze, ki ga urejujeta vseuč. profesorja dr. Cedomil M i t r o-vič in dr. Kosta K u man ud i, je priobči' v letošnjem 11. letniku (dozdaj izišli 3. zvezki) naslednje članke: Mih. P Jovanovič: Lastnina, njen pravni in socijalno-politični značaj. — Dr. Bogumil Vošnjak: O pokrajinski ureditvi. — Ljub. A. Dabič: O vojaški malomarnosti. --Mijo Novak: Kmetstvu slični odnošaji v Bosni in Hercegovini. — Dr. A. A r a u d j el o v i č: O pozivalni tožbi. Živo j in Peric: Neodvisnost
74 Književna poročila.
in vojna aii odvisnost in mir — Dr. Julij Mogan: O brodolastniku in njegovi odgovornosti. — Dr. Dušan M. Subotič: Delitev zločincev z ozirom na antisocijalno voljo. — Dr. A 1 e k s. B a d a j: Skupna odgovornost .za škodo, storjeno s kaznivimi dejanji v našem bodočem pravu. --Dr. fi jorgje Tasič: Suverenost ustavotvorne skupščine in njenih članov. Izmed drugih razprav, ki niso izšle pod skupino člankov ie omeniti v prvi vrsti: Projekt izakona o uredbi in pristojnosti sodišč od Ivana Kavčnika; Opazke z ozirom na projekt zakona o uredbi in pristojnosti sodišč od dr. Emilijana Bogosavljeviča in Mišljenje Djordje Nestoroviča, drž. svetnika v pok., o predlogu zakona o uredbi In pristojnosti sodišč, dalje O izpolnitvi predvojnih dolgov oddi Hugona W e r k a, o zakonitem dedinskem deležu in o zapustnikovi pravici svo-liodnega razpolaganja z imovino od Mil. Cobanoviča ter U ustnem testamentu od D. K a n k o v i č a. — Vrh tega je prinesel Arhiv v teh številkah ocene, odnosno poročila o 14 knjigah in razpravah.
Ivan Robida: Psihične motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na lorum. Za medicince in luristc spisal. — Založništvo umetniške propagande. V Ljubljani /92/. Strani 184, cena 54 K.
V predgovoru, datiranem »septembra 1919«, pravi pisatelj da stopa s tem spisom kot s prvim slovenskim znanstvenim delcem pred slovensko javnost. Monim, da je to »delce« lepo delo, s katerim se prav lahko pokažemo ne samo pred našimi brati Srbi i Hrvati, ampak tudi pred vna-njim svetom. Tudi aktualnosti mu ni odrekati. Šteti ga smemo pač za znanstven in baš radi tega za krepak in prepričevalen prispevek v boju za »sveto vojsko«. In v tem pogledu je tudi njegova važnost gotovo veliko večja, kakor pa v onem, ki meri — na forum Pa o tem pozneje.
Jedrovito in zelo učinkovito popisuje pisatelj vplivanje alkohola na duševne funkcije v eksperimentu, na to razviia svoje medicinsko mišljenje o akutnem zastrupljenju z alkoholom ter prehaja v nauk o bolezenskem pijanstvu, t. j. o pijančevanju, ko je telo vsled trajnega zastrupljevanja z alkoholom bolno in se v njem rodi vedno ponavljajoče se poželjenje po vnovičem zastrupljenju. Pisatelj imenuje to pijanstvo — psihotiško pijanost, dočim so naša ušesa vajena na izraz »patološka pijanost«. Nadaljuje pisatelj iz naukom o kroničnem alkoholizmu, ki ga šteje za pravcato duševno bolezen, razpravlja nato o alkoholu in dedičnosti. prinaša še posebno poglavje o alkoholu in nravnosti. Nazadnje razlaga v nekakšnih špe-cijalnih člankih nekatere tipične oblike alkoholskih psihoz.
Medicinski del monografije se mi vidi za juriste prav posebno važen. Pri Robidi dobi jurist, ki se hoče informirati o tej snovi, lahko um-Ijive, prikupljivo obdelane razprave skoro o vseh straneh alkoholskega pitanja. Starejšemu juristu, ki se ie v praksi pečal z vprašanjem te stroke, se zdi, kot bi srečal tupatam znanca iz svoječasno proučenih kazenskih spisov, t. j. kot bi bil pisatelj svoječasno izdelano mnenje, namenjeno v praktičnem primeru za forum, preobličil v abstraktno formo in prenese' v svojo knjigo. To pa naj nikakor ne velja za očitek, ampak za prednost
Književna poročila. 75
knjige, ke.r dokazuje, da pisatelj govori iz svoje psihiatriške prakse. Me-dicince bodo zanimali strokovni izrazi in pa od pisatelja samoopazov-j)ii primeri. Ali preko teh meja niti jurist niti medicinec ne bosta moghi slediti avtorju — s pridom za svojo vedo.
Na n a š forum se pisatelj sam noče ozirati, češ, dnevi dandanes pil nas veljajočih zakonov so itak že šteti A tudi raz stališče drugili konkretnih zakonov pisatelj noče razpravljati. Razodene nam pač, da je stro.^ determinist in je mnenja, da ve« kazenski sistem napram psihopatom odpove (str. 174, 175). Ni, da bi se prerekal s pisateljem glede determinlzma, ali eno velja za moderno naziranje, namreč, da kaznujemo (kar bi kot strogi deternimisti sploh ne smeli!!) iz praktične potrebe jn to le tam, kjer more storilec presoditi antisocijalnost svojega dejanja; izven tega okvira pa zahtevamo očuvalna sredstva (»mere bez bednosti«). Zato menim, bi bilo ize'o umestno, da bi bil pisatelj stopil na realna tla katerega koli zakonika in obdelal, če je že pisal za Jugoslovane, izrazito vsaj eno izmed pri nas veljajočih prav raz svoje stališče. Izrazito, pravim, ker se je prikrito vendar oziral na avstrijski kazenski zakonik —. Kako naj drugače razumem mesto (str. 77): »Ker ni psihotične pijanosti v zmislu zakonitih določb smatrati za navadne pijanosti, ampak za psihoze, tudi niso zanje uporabni zakoni, ki kaznujejo pijanost kot tako, ako se je v njej zagrešil zločin, . . .« Od mene podčrtane besede cikajo odločno na naš zakonik, vse skupaj pa ni vselej pravilno. Kajti naš zakonik stoji na drugem stališču; saj govori o storilcu-pijancu, ki ve iz skušnje, da je v pijanosti podvržen silnetmu ganotju srca, ali pa celo o za,staranem pijanstvu (§§ 523, 524 k. z.)
Ce se že pisatelj ni oziral na naše zakone, bi pa vendar pričakovali, da se bo držal vsaj naše vkoreninjene pravne terminologije. Ne rečem, njegovi izrazi niso slabi, včasih celo uvaževanja vredni. Ali mestoma so pa tako čudno zveriženi, da bodo čisto gotovo izzveneli brez vsakega trajnega vpliva na pravno terminologijo. N. pr. kaj naj rečemo k »nagonkom«, ali »tvarozmožnosti«, ali celo k »neodoljivi usponitvi« (unwiderstehlichcr Zwang«)? Tu gre pisatelj predaleč cd izoranih tirov! Inače pa spada bas besedotvornost in živahni stil avtorjev k njegovi »osebni noti« in ta dva dajeta njegovemu delu posebno mičnost, da se rado in gladko čita.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. A. Ogris: Borba za jugoslovansko državo. V Ljubljani 1921. Založila Tiskovna zadruga. Zbirka političnih, gospodarskih in socijalnih spisov VII. zv. Cena 32 K.
Za našo javnost povsem nove stvari odkriva Ogrisov spis. Vsicd stroge avstrijske cenzure smo med vojno le malo slišali, kaj delajo naši izseljenci v tujini jn kako se trudijo, da bi pridobili zapadne države za našo nacijonalno državo. Le tuintam je tajno krožila kaka novica, ali pa smo iz raznih avstrijskih protiodredb sklepali, da se mora v tujini nekaj pripravljati. O delovanju Jugoslovenskega odbora, katerega predsednik je bil Trumbič, smo le malo vedeli. Nje.govo delovanje, zlasti njega sloven-
76 Književna poročila.
skifi članov, nam odkriva sedaj Ogris. V »Borbi« nam popisuje, kako je agitiral v Franciji, Angliji, Italiji in Ameriki, kako je prišlo do dobrovolj-niške akcije, kako se je sklepala krfska deklaracija, vršil rimski kongres zatiranih narodov in kako se je amerikansko javno mnenje postavilo na našo stran. Ogrisova knjiga je iako aktualen spis, ki ga bo z velikim zanimanjem čital vsak inteligent.
Knjiga se naroča pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani.
Dr. Josip Šilovič: Kazneno pravo. Za svoje slusače priredio. — Zn-sreb 1920.: naklada St. KugU knižarc hrvatskog sveučilista i jugoslovenske akademije Zagreb. Strani XV. in 384; cena 144 K. Ta knjiga je odpomogla živi potrebi! Pisatelj je bil svoj čas izdal Jankovo kazensko pravo, a pet izdaj je popolnoma pokupljenih. Tudi njegovih predavanj iz kazenskesia prava, tiskanih kot scripta, ni nikjer več dobiti, razen tistih izvodov, ki romajo od dijaka do dijaka pred izpitom iz roke v roko. Nova knjiga se drži razporedbe Jankovega sistematiškega dela »Das osterreichische Strai-recht«, ima pa obdelano tudi glavo IX. in X. srb. kazenskega zakona, držeč se pri tem drja. Tome 2ivanoviča „ochobh kphbhmuop niABa". Za pravnike, ki so vpisani na zagrebški ali ljubljanski univerzi, je to danes edini učni tiskan pripomoček poleg zakonikov. Pa tudi našim praktičnim pravnikom bo knjiga dobro služila, osobito tistim, ki nimajo Zivanoviče-vega komentarja k srb. kaz. zakoniku pri roki Knjiga je pisana zelo jasno, navedeno ie mnogo vzgledov iz domače prakse, kar raizumevanje dobro pospešuje. Pobližjo oceno si pridržimo za drugo priliko. Vsekakor naj že v tej kratki oznanitvi dela izrečemo željo: naj bi našlo Silovičevo ddo tudi med Slovenci toliko prijateljev kot pri bratih Hrvatih!   Dr. M. D.
Srojan M. Protič: Vladni predlog ustava. Jedna kritika. Beograd. Izdanje trgovine hartije Paiitič i drug. 1921. Str. 120 (v cirilici); cena 5 din.
Brošura je prigodnica, napisana na brzo, tako na brzo, da se pisatelj sam opiavičuje, naj bi čitalec imel to na umu, ne radi tega, kar je pisatelj rekel, ampak radi tega, česar ni rekel in radi onega, kako je rekel. Za to, kar je rekel, ne zahteva nikakšnega pardona! Tako nagovor na či-talce z dne 30. jan. 1921. In v resnici, delu se pozna brzost. Mimo debelih tiskovnih pogreškov je tudi forma neenotna; osobito velja to glede opazk.
Po predgovoru splošne vsebine o kratkoči ustave pride četvero zaglavii brez napisa. V prvem žigosa Protič postopanje vlade osobito tudi glede »vezirskih ob«nan«, brani svoj načrt glede določil z veljavo navadnega zakona. V drugem zaglavju kritikuje oni predlog ustave, kakor si ga je Pašičeva vlada osvojila po prenaredbi načrta Lazarja Markoviča. V dodatku je ta predlog dobesedno natiskan, kar vse, ki nismo s parla-'.nentarci v neposredni zveizi, zelo veseli, ker na ta način dobimo besedilo v roke, o katerem bi drugače le ugibali! To drugo poglavje v podrobnem kritikuje določila vladinega predloga glede osebne svobode, tiska, lastnine, državnih obiastev, kralja, njegovega namestovanja, narodnega predstavništva, ministra vojne, upravnih obiastev, sodišč, državnega gospodarstva, vojske, izmen ustave. Povsod le nekaj stavkov, vdar na vdar, ostrih misli,
Književna poročila. 77
včasih tudi kaustičnih, morebiti še preveč. (Primer na str. 37: za zadnjo opazko: »Za radikale još bih samo ovo dodao: Fakat da so protiv Senata tako odlični demokrati kao sto su pok. Kraij Milan i g. Svetozar Pribi-čevič, treba baš, da bode jedan ozbiljan razlog više da budu za Senat.) \ tretjem zaglavju govori pisatelj posebej o parlamentarni monarhiji in o pokrajinski upravi. Tu stoji napisan Protičev kredo (str. 55.): Srbija . , »i sad treba da prednjači u tome, ako hoče da ostane stožer i prva medju ravnima u ujedinjenoj državi Srba, Hrvata i Slovenaca.« Zadnje, 4. za-glavje prinaša široko razpredeljeno polemiko zoper nazore Vesniča i L, Markuviča v pogledu na italijansko ujedinjenje in uporabnost tega primera za nas. Tu je Protič nanizal srečne citate 17 izbornih tujih del (Yves (lyot, E. Lolini, feidne.y Low), ki kažejo in raizlagajo notranjo vez dogodkov italijanskega ujedinjenja. »Proces ujedinjenja treba da se izvrši ne samo s polja nego i u dušama, u celokupnom životu narodnom,« je Proti-čeva vodilna misel (str. 77.). Tem četvero zaglavjem sledeče »male dopu-nc' so prilični polemični namečki, za katere menda še najbolj velja uvodno pisateljevo opravičilo.
Da smo naznanili to brošuro prigodnico, za to nam ni dalo povoda samo ime autorja kot enega izmed političnih tvorcev naše države. Smatramo za dolžnost, da opozorimo ob tej pri.iki naše kroge na nedostatek na našem knjižnem trgu. Kar edira Protič o teh časih, ko se kuje ustava, je pač tolike važnosti, da bi se moglo v naši publicistiki vsaj registrirati In s tem dati priliko, da opozorjeni interesenti delo nabavijo in čitajo Ali knjige, brošure, ki izidejo v Beogradu, pri nas niti ne pridejo na knjižni trg in če jih naročiš, traja skoro celo večnost, da Ti pridejo v roke. Cirilskih spisov se pri nas res ne kupuje mnogo. Ravno tako jo tudi resnica, da naših slovenskih knjig, brošur, revij v Beogradu ne dobiš zlepa na pregled, kamo i v nakup. To naj bi postalo drugače, in če bi bilo treba našim knjigarjem nekaj malega žrtvovati. Izplačalo bi se pač radi procesa »ujedinjenja — u dušama« ... Dr. Metod Dolenc.
V oceni Ehrlichove knjige »Orundlegung der Soziologie des Rechts« v lanskem letniku str. 304. in nasl. se mora završek na str. 307. glasiti tako-le: »Našim učenjakom, ki so se dejali (ne: dajali) znanstveno vodi.' (ne: vodit;) o teh vprašanjih, a so zašli v metafizične sfere, kakor da se človeštvo izza 17. in 18. stoletja še ni ničesar naučilo, očitajo celo skromni praktični pravniki, češ da jih pušča njihova »starična« (ne: statističnal) metoda na cedilu, kadar se spravijo na problem revolucije ali na vprašanja, ki se tičejo naših novih razmer. Zelo zajemljivo je, da niti ti dinamikarji ne priznavajo nobenega od države neizavisnega življenjskega reda in da operirajo deduktivno z golim vivizmom (ne: vizumom]). Tudi ta struja komponira brez kontrapunkta.« — Nadaljnje, tiskovne napake so: na str. 304. v 18. vrsti od zgoraj beri: Onaeus Flavius ne: Gnaccus Fl.; na str. 306. v 18. vrsti od spodaj beri: Lebens ne: //ebens; na str. 306. v 4. vrsti od spodaj beri: pravoslovja ne; pravoslavja; na str. 306. v 1. vrsti od spodaj beri: svoj«; ne : svojo.