OS 8. KONGRESU ZVEZE KNJIŽEVNIKOV IZ JUGOSLAVIJE
La prohibición a Sakharov
Siguiendo adelante con su política de una falta total de respeto por los derechos humanos, el gobierno de la Unión Soviética negó autorizar al físico disidente Andrei Sakharov viajar a Oslo para recibir, el 10 de diciembre, el premio Nobel de la Paz, que recientemente le fuera adjudicado. Las autoridades fundamentaron su negativa en el hecho de que Sakharov, quin participó en la construcción de la bomba atómica rusa, conoce secretos de estado.
Como se recuerda, el parlamento noruego otorgó el 9 del mes pasado, el premio de la Paz al científico por “su temeridad y esfuerzos personales por la causa de la paz. El premio provocó una rápida respuesta de la prensa soviética, qUe acusó a Sakharov de ser “antipatriota”, de estar contra la distensión entre el este y el oeste, y de cargos tales como ser pro-nazi.
Para Sakharov, quien no ha trabajado en un programa nuclear soviético desde 1968, cuando fue despedido del puesto de jefe de sección, la decisión gubernamental significaría que nunca se le permitirá abandonar la Unión Soviética.
“Apelo a la opinión pública internacional a que ayude a cambiar esta decisión,” expresó Sakharov. Pero es difícil que tal hecho ocurra, pese a ser la Unión Soviética una de las firmantes del tratado de Helsinki, en el que los: estados intervinientcq quedaban comprometidos a dejar a sus ciudadanos libertad de viajar por el interior tanto como hacia el exterior de los respectivos países. Una nueva falsedad del comunismo moscovita.
Mneliér toži duhovne sobrate
DVA DUHOVNIKA PRED SODIŠČEM
Utopija
Združenih narodov
Ko se je med 2. svetovno vojno porodila med zahodnimi zavezniki ideja o organizaciji Združenih narodov, ki naj bi bodočim človeškim rodovom bila zagotovilo varnosti pred novo svetovno vojno, nihče ni mogel predvidevati, v kakšen forum se bo ta organizacijski orjak v komaj tridesetih letih spremenil. Vsem, ki razumemo komunizem, je bilo takoj ob rojstvu organizacije, 24. oktobra 1944, jasno, da je zgradba zgrajena na majavih temeljih, ker je dobila v njej odločilno besedo tudi sovjetska Moskva. Organizacija je bila zato že vnaprej obsojena, če že ne na hiter razpad pa zagotovo na razkroj, ki je danes očiten že najbolj kratkovidnim opazovalcem razvoja v stekleni palači ob reki Hudson v New Yorku.
Največja zabloda ob ustanovitvi organizacije je bila uvedba veta petih velesil v Varnostnem svetu, oddelku ZN, ki naj bi odločal o vojni in miru in sploh o odnosih med posameznimi članicami. Demokratičnost organizacije, ki se je sicer zrcalila iz osnovnega pravilnika, je bila s tem avtomatično spremenjena v diktaturo petih velikih, ZDA, Anglije, Francije, Kitajske in ZSSR. Samo Glavna skupščina, ki se sestane enkrat letno, bi mogla zavrniti veto. A to se v 30-letni zgodovini obstoja organizacije še ni zgodilo. Kakor je bilo predvidevati, je največ vetov dala Moskva (nad 100), država, ki je po svojem družbenem ustroju najbolj diktatorska v vsej človeški zgodovini in na vsej zemeljski obli.
Danes šteje organizacija ZN 143 dr-žav-članic, od največjih, tkim. maksi-držav, kakor so ZDA, ZSSR, Kitajska do tkim. mini-držav, kakor je npr. otoček Sao Tome, bivša ekvatorska portugalska kolonija ob afriški obali. Toda držav-članic, za katere lahko brez pridržka rečemo, da so demokratične, je samo okoli dva ducata. Tako so demokratične države, ki so se med 2. svetovno vojno najbolj trudile v organiziranju Združenih narodov in je bil marsikateri njihov državnik pri tem tudi resnično iskren, v absolutni, totalni manjšini. Večina držav z enopartijskim družbenim sistemom postopoma spreminja demokratski ustroj organizacije in ga prilagaja svojim potrebam in koristim. Z lahkoto preglasuje katerikoli predlog katerekoli demokratične države. Organizacija Združenih narodov je danes vladana od elementov, ki ne razumejo niti nočejo razumeti demokracije.
Pred nekaj leti je v svetu še prevladovalo mnenje, da se bodo države tkim. Tretjega sveta sčasoma morda le spremenile v demokracije. Toda, kakor kaže, gre danes tok v nasprotno smer. Družboslovci ugotavljajo, da demokracija kot sistem, na žalost, ni primeren za večino narodov, na današnji stopnji njihovega razvoja. Temeljiti more samo samo na urejeni tolerantnosti, v gotovi gospodarski tradiciji, visoki pismenosti in podedovani politični stabilnosti. Teh prvin pa večini današnjih narodov brez dvoma še manjka.
Navrh vsega je v vodstvu ZN še komunistična Moskva, ki skupaj s komunističnim Pekingom in svojimi sateliti izkorišča demokratični ustroj organizacije za svoj boj proti sleherni obliki demokracije kjer koli na svetu, tudi znotraj organizacije same. Na ta način smo priče vedno hitrejšega umiranja te organizacije.
Prvi dokaz umiranja je bila protisovjetska revolucija na Madžarskem leta 1956. Članice Združenih narodov so se raje uklonile nasilju iz Moskve, kakor pa da bi doprinesle najmanjšo žrtev za obrambo človečanskih pravic, med njimi največje — svobode. Takih uklonov nasilju je bilo potem vedno več, tako da se organizacija Združenih narodov spreminja v vedno večji absurd. Konca ni težko predvidevati, zlasti še, če se bodo ZDA končno naveličale razen moralno, tudi finančno vzdrževati ta mednarodni — danes že — nestvor.
V sedanji Glavni skupščini je npr. samo 35 članic prijateljsko razpolože-
V Beogradu je bil od 2. do 4. oktobra osmi kongres Zveze Književnikov Jugoslavije pod geslom: „delovno, kritično in ustvarjalno“. Že iz priprav na ta kongres je postalo dokončno razvidno, da so se uveljavili poklicni organizatorji nad pisatelji poedinci. Dolge in natančne priprave so se začele ,v bazi“: v z muko v življenje priklicanih krajevnih organizacijah Zveze. Tu so po vzorcu nove državne ustave pisatelji-partijci izvolili izmed sebe delegate v beograjski kongres. Ti so ploskali dobro izpiljenim govorom, platformi in že izdelanim sklepom. Na koncu so poslali vdanostno pismo Titu.
Ko je nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung komentiral ta kongres, je zapisal: „Ugovorov ni bilo čuti. Delegati so izvolili novo predsedstvo in sprejeli nova pravila, ki izrecno odkazu-iejo Zvezi pisateljev mesto med ducatom drugih organizacij v skupnem okviru „Socialistične zveze“, tej pa spet podrejenost KP, ki obsega celotnost „družbenih sil“ Jugoslavije. Iz tega razvoja so vsi znani in ugledni pisatelji Jugoslavije naredili svoj zaključek: beograjskega zborovanja se niso udeležili.“ Tako nemški list. Pa si podrobno oglejmo potek kongresa.
DOLANC SOLIL PAMET
Kongres je odprl predsednik Zveze, hrvaški pesnik Gustav Krklec, ki je bil potem ponovno izvoljen za predsednika v nbvi poslovni dobi. Udeležba je štela 169 delegatov republiških pisateljskih društev; med njimi je bilo devet žensk. Poleg delegatov pisateljev so bili na kongresu tudi pisatelji-gostje in seveda ves partijski „vrh“, ki je „kontroliral“ kongres: Stane Dolanc, Mijatovič, Kur-tič, špiljak, Peko Dapčevič, Josip Vidmar in drugi.
Celo tisti udeleženci in opazovalci, ki so poznali potek priprav za kongres, in ki so vedeli v kakšno smer bo vse šlo, so bili presenečeni, da ni imel obširnega načelnega govora kakšen pisatelj, marveč Stane Dolanc, sekretar Izvršnega komiteja predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Tako dolg kot njegov naslov, je bil tudi jijegov govor (vsi drugi udeleženci, celo književniki, so se morali omejiti na 15 minut), in prav tako oblasten.
Govor je bil gostobesedna razglasitev in obširna pojasnitev, da more in sme obstajati le „angažirana umetnost“ in da mora biti ta „angažirana“ funkcija „revolucionarne preobrazbe družbe“ pod vodstvom partije. (Da se s tem pojem „angažirane umetnosti“ spremeni prav v nasprotje in da se pojavi pri „umetnikih, ki jih angažira država“, za to ni ta kongres prvi primer v tem stoletju — je ob tem zapisal Frankfurter Allgemeine Zeitung).
Dolanc je dalje izjavljal, da je partija za „ustvarjalno svobodo“; a to da
nih do ZDA, 35 jih je „nevtralnih“, a so jim nasprotne, okrog 70 pa jih je, lahko rečemo, zapriseženih sovražnikov največji demokraciji na svetu.
Že sama odpoved financiranja organizacije s strani ZDA lahko Združene narode ugonobi. Toda pojavila se je še druga nevarnost, ki je bistvene važnosti za obstoj kakršne koli oblike in notranje ureditve organizacije, če naj bi še predstavljala „Združene narode“. Daši so jo ustanovili! Združeni narodi, danes ZSSR stoji za večinskim blokom 72 držav, ki so nedavno glasovale za izgon izraelske države iz te organizacije. Glavno načelo ZN, ki je zavarovanje obstoja in včlanjenje katerekoli države, je s tem prekršeno, toda ni se našla država, ki bi javno povedala, da bi po istem postopku prav tako lahko izglasovali izgon ZSSR iz organizacije.
Kakšna bodočnost torej čaka majhne države, ki tvorijo večino te organi-zacij-e? Na zaščito in varnost svojega obstoja v Združenih narodih ne morejo računati. Resnično Združeni narodi slej-koprej ostajajo utopija.
ne pomeni, da bi smel kdo. „kot iz bunkerja,“ z „besedami konservatizma in protirevolucije“ napadati svobodo drugih — torej vodstva. Svoboda jugoslovanskih umetnikov je v tem, da se svobodno priznajo k samoupravnem; socializmu. Na 10. partijskem kongresu (poleti 1974), je trdil Dolanc, je vodstvo „kritično ocenilo“ delo razumnikov v Jugoslaviji. „Ne bi rad teh stvari ponavljal“, je rekel Dolanc zbranim pisateljem. „Pomena teh pojavov ne maram ttl preveč naglašati, ne smemo jih pa zbrisati. Pričakujem,“ je zaključil, „da boste sedaj javno o tem govorili in naredili iz tega primerne sklepe“.
„Katere sklepe bo možno narediti (je komentiral Frankfurter Zeitung), na to bo treba še počakati. Tako malo ugovarjanja kot na tem zborovanju ni bilo še na nobenem zborovanju pisateljev v •Jugoslaviji po vojni.“
SLOVENSKA DELEGACIJA
Delegacija Društva slovenskih pisateljev je štela 22 članov: Ivan Potrč, Marjan Marinc, Nada Kraigher, Jaro Dolar, Beno Zupančič, Mitja Vošnjak, Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Ciril Zlobec, Boris Fakin, France Zadravec, Branko Hofman, Peter Božič, Franc Forstnerič, Jože Šmit, Ivan Bratko, Svetlana Makarovič, Leopold Suhodolčan, France Filipič ter trije zamejski Slovenci — Andrej Kokot, Miroslav“Ko-šuta in Marko Kravos, kot gosta — pisatelja pa sta bila še Matej Bor in Anton Ingolič.
Zadnji dan je govoril tudi „gost“ Josip Vidmar o „moči in, nemoči“ literature. Orisal je svoje poglede o raz-4nerju med politiko in literaturo, v drugem delu pa analiziral nekatere destruktivne pojave v moderni literaturi, ki jih pisatelji ne bi smeli sprejeti. Ko je govoril o ustvarjalni svobodi, je Vidmar dejal, da je ta dana pisateljem po naravi, družba pa si mora prizadevati, da bodo prišla v javnost samo pomembna in dobra“ dela. Kadar pa pisec v svojih delih posega v politiko, mora tudi računati s političnimi posledicami. (Vsekakor Vidmar ni mogel jasneje govoriti o svobodi ustvarjanja v komunistični družbi. — Op. ur.)
Od zadnjega jugoslovanskega kongresa je minilo že deset let; na ta kongres pa so se pripravljali tri leta. Prav zato pa so o njem zelo značilne izjave nekaterih slovenskih udeležencev. Tako je Matej Bor izrekel kaj čudne besede, da so.književniki kongres z zaporednim branjem referatov spremenili v nekakšno čitalnico — tako, da bi jih mogli prej imenovati bralce kot pisatelje.
Pisatelja Andrej Kokot in Miroslav Košuta sta bila vesela, da so na kongres povabili kot delegate tudi zamejske Slovence in da je govoril tudi Tržačan Marko Kravos. Toda oba sta bila razočarana nad organizacijo (ki so jo kar tri leta pripravljali!) kongresa, nad pomanjkanjem polemike (kako pa sploh smeš polemizirati v komunistični dirigirani družbi?, op. ur.), najbolj pa so ju razočarali slovenski govorniki, ki niso govorili v slovenščini ter dejstvo, da glavni dokumenti kongresa niso bili prevedeni /V vse jugoslovanske jezike. (In to ob tolikih frazah o enakopravnosti vseh jezikov, op. ur.). Leopold Suhodolčan je rekel, da so temu kongresu že vnaprej nalepili oznako „zgodovinski“ (morda zaradi Dolančevega govora, op. ur.), a to po njegovem še daleč ni res; po njegovem se bo „zgodovinskost“ pokazala šele po letih.
Najbolj kratka, a obenem uničujoča pa je izjava Miloša Mikelna o tem „zgodovinskem“ 8. kongresu: „Najslabše organiziran kongres, ki sem se ga kdaj udeležil. To je bila tista ovira, zaradi katere tudi po vsebinski plati ni bil boljši.“
Nam pa se zdi, da je bila glavna ovira v sami naravi kongresa. Kajti, naj bo organizacija še tako prvovrstna, kakšno vsebino more umetnostni ustvarjalnosti dati marksistični materializem?
Hujskaški župnik iz Gospe Svete Wilhem Mucher ne miruje: zadnje njegovo dejanje je tožba proti dvema sobratoma: Lovro Koselj, župnik v Hodišah in Jožef Wutte, župnik v Apačah sta žrtvi Mucherjevega pojmovanja o krščanski ljubezni do bližnjega.
Mucher obdolžuje Kašlja, da je podpisal pismo 24 duhovnikov in sedem bogoslovcev škofu, v katerem zahtevajo Mucherjevo odstranitev z Gospe Svete, ker da je Mucher uporabljal liturgična oblačila ter mašo za nespoštljivo kritiko na račun škofa.
Apaškega župnika !Wutteja pa obdolžuje Mucher, da je to pismo sopodpisal. Proti obema je vložil Mucher tožbo zaradi žaljenja časti. Poleg tega toži Mucher tudi „nt“ zaradi poročanja o Mucherjevem hujskanju v Vernberku 29. junija 1975, ko so tam abwerhr-kampferji pustili blagoslavljati svojo zastavo.
Mucher na praznovanju zlatomaš-niškega jubileja apaškega župnika ni bil zraven. Tam so navzoči duhovniki —- bilo jih je 24 — poslali škofu protestno pismo, ker so zahtevali Mucherjevo odstranitev. Vzbuja se vprašanje, kako more vedeti Mucher, kdo je pismo sestavil oz. podpisal in sopodpisal. Kajti pismo samo je bilo poslano direktno škofu dr. Josephu Kostnterju. Prepisov nihče drug ni dobil.
Prejšnji teden pa so tudi koroški časopisi objavili vest o najnovejših Mu-cherjevih postopkih proti njegovim so-
Dopisniki raznih evropskih listov v Beogradu so v prvih dneh tega meseca poročali svojim listom, da je kampanja partijskega aparata vedno bolj ostra proti zunanjim in notranjim sovražnikom. Glavni cilj napadov so predvsem kominformovci, to je simpatizerji Sovjetov, ki naj bi pripravljali neko zaroto proti Titu. Partija vidi največjo nevarnost, kominformovcev v južnih Republikah, predvsem v Srbiji, medttem ko sta ji v Sloveniji in na Hrvaškem najbolj nadležni zapadno orientirani emigraciji v svetu. Zato sta bili tudi ti dve emigraciji! deležni ostrih napadov.
O obeh sovražnikih je1 govoril Tito konceip oktobra v Valjavu v Srbiji, kjer je zatrjeval, da je 99 odstotkov prebi-balcev sovražno razpoloženih enim in drugim. „Malim skupinicam in posameznikom, ki zagovarjajo reakcionarne ideje^“ je Tito grozil, da bodo deležni usode, ki jo zaslužijo kot sovražniki in jim napovedal: „Našli bomo zanje kraj odkoder nam ne bodo mogli škodovati.; Proti sovražnikom našega sistema in vsega kar imamo, bomo postopali neusmiljeno.“
bratom. Tako je KTZ pustila odprto vprašanje, kako je Mucher mogel zvedeti, da je ravno Kašelj podpisal oz. sopodpisal pismo škofu. Naslednji dan pa je prinesla „Kleine Zeitung“ vest, da je škof Mucherja pismeno pozval, naj umakne svoji tožbi proti sobratoma. Mucher pa hoče šele počakati, kaj bo nastalo iz procesa proti „nt“ in misli šele potem odločiti, ali bo ubogal svojega škofa ali ne. Kodeks kanoniškega prava, na katerega je vezan tudi Mucher, pa predvideva, da mora vsak duhovnik, ki hoče tožiti svojega sobrata, imeti tozadevno dovoljenje škofa. Tako 'so trenutno odprta ta-le vprašanja:
Je imel Mucher dovoljenje od svojega škofa, da vlači pred sodišče dva duhovniška kolega? — če ga ni imel, pomeni njegovo dejanje disciplinski pregrešek.
Odkod je Mucher zvedel, češ da je Lovro Kašelj podpisal oz. sopodpisal pismo, kjer se zahteva Mucherjeva odstranitev? — Pismo je namreč bilo poslano direktno škofu.
Zakaj je škof tako dolgo molčal? šele potem, ko so poročali časopisi o Mucherjevih tožbah, ki ravno ne koristijo ugledu Cerkve, je dejal, da je Mucherja pozval, naj svoji tožbi umakne. Sodišče pa je škofa o Mucherjevi tožbi informiralo 14. avgusta, torej dva in pol meseca prej.
In končno zadnje vprašanje:
Kaj bo ukrenil škof, da se bo Mucher jevemu početju enkrat za vselej napravil konec?
V Splitu je govorila v istem smislu Milka Planinc, glavna hrvaška komunistka. V Novem Sadu pa je imel nalogo obračunati s temi sovražniki predsednik propagandne komisije predsedstva jugoslovanske komunistične partije, Dušan Popovič. Ta je uporabljal posebno ostro terminologijo, ko je napadal ko-minfottnovce. * V
PROSLAVA 80-LETNICE SENATORJA LAUSCHETA
f |;
V nedeljo 9. novembra je .bilo v Clevelandu, v Združenih ameriških državah veliko slavje. Rojaki in najvidnejši zastopniki ameriškega življenja so se zbrali na posebni svečanosti, na kateri so proslavili 80-letnico senatorja Franka Lauscheta, ameriškega državljana pa Slovenca po rodu, ki kljub temu, da je dosegel tako visoke državniške časti, nikdar ni pozabil svojega narodnega po-kolenja. O lepi prireditvi, katere se je udeležilo nad 400 zastopnikov slovenskega in ameriškega življenja, bomo p vo-čali v prihodnji številki.
Ofenziva preti Knminformovceim. in emigraciji
TITO GROZI
EVROPA NA PREPIHU
(Od našega dopisnika v Gobici)
7*—---------------
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Ob koncu julija letos so v Helsinkih podpisali evropski sporazum o varnosti in sodelovanju. Skoraj vse evropske države in svetovne velesile so dale temu sporazumu svoj placet. ZDA in Sovjetska zveza pa sta nedvomno botrovali dogodku, prav ZSSR je to najbolj silila. Zakaj pa? Ker je hotela dati uradno in slovesno priznanje politiki nespremenljivosti dejanskega stanja, z drugo besedo, stabilizaciji svoje hegemonije nad vzhodno Evropo.
Helsinški dokumenti so polni lepih besed in obsegajo vse mogoče obljube za narode starega kontinenta. Varnost, svoboda, neodvisnost, nevmešavanje itd., vse to predstavlja le nekaj bistvenih postavk. Podpisale so jih vse države-predstavnice, tako vzhodne kot zahodne. Ford in Brežnjev, Husak in Navarro, Tito in Casaroli — res pestra družba. Jih pa nameravajo vse spoštovati? To je pa drugo vprašanje!
Ko so pred nedavnim podelili Nobelovo nagrado za mir ruskemu fiziku in borcu za politično svobodo Andreju Saharovu, so tako v zahodnih kot v vzhodnih krogih takoj nastali najrazličnejši komentarji. Je sovjetski fizik res zaslužen na tem področju? Ali ni poteza švedske Akademije le polemičnega značaja? Koliko bo vse to koristilo mednarodni pomiritvi? Isti krogi, ki so npr. osporavali pogumnemu fiziku njegove nesporne zasluge na človečanskem področju, so pa pretakali svoje solze nad žrtvami Francovega režima. Apologeti
V starodavnem francoskem gradu Rambouillet so se minulo soboto sestali na vrhulnsko konferenco predsedniki šestih najbolj industrializiranih držav svobodnega sveta: ameriški Ford, britanski Wilson, francoski Giscard, zahodno-nemški Schmidt, italijanski Moro in japonski Miki.
Na tridnevnem sestanku so predstavniki v spremstvu svojih zunanjih in gospodarskih ter finančnih ministro/ razpravljali o finančnih in gospodarskih problemih, ki tarejo industrijske drža ve, predvsem o vprašanjih gospodarskega zastoja, brezposelnosti in inflacije.
Vrhunski sestanek je začel z govorom zahodnonemški predsednik Schmidt, za njim pa so nato vsi predsedniki pojasnili probleme in stališča svojih držav.
Zunanji in finančni ministri omenjenih šestih držav so medtem imeli svoje seje ter so izdelali končni dokument, ki so ga poimenovali „Ramboui-lletska izjava.“ V glavnem so se dogovorili v sledečem:
Industrijske države nameravajo 1) doseči stabilnost menjalnih vrednosti na finančnem tržišču z učinkovitimi ukrepi centralnih bank; 2) izogibati se zaščitnih ukrepov za vzdrževanje svobodne menjave; 3) odpravljati brezpo-
žrtev španskega fašizma pa se ne obotavljajo v svojih državah nastopati s trdo roko in groziti notranjim in zunanjim sovražnikom. Prav zadnji Titov o-pomin nasprotnikom režima sodi v ta okvir!...
Prepričani smo, da je treba enako odločno in dosledno obsoditi vse avtoritativne režime, ki svojim narodom kratijo osnovne svoboščine. Vemo, da Francova diktatura že dobrih trideset let tlači svobodo španskega in baskovskega naroda. Vemo pa tudi, da rdeče diktature (naj jih predstavljajo Tito ali Brežnjev) prav tako zatirajo osnovne svoboščine jugoslovanskih in sovjetskih narodov. Zato menimo, da bi morali vsi resnični svobodoljubni ljudje in plasti časnikarji odločno razkrinkati vsako nasilje proti svobodi človeka, naj pride to z desne ali z leve.
Evropa se gotovo nahaja na usodnem prepihu. Hoče se otresti — in to popolnoma upravičeno — še zadnje „fašistične“ diktature. Mora pa se tudi spoprijeti z žalostno stvarnostjo komunističnega sveta in delovati v perspektivi dokončne avtonomije in prave svobode vseh še nesvobodnih narodov in držav. Le. tako bo lahko resnično nastala prava združena Evropa, kjer bodo slovanska, latinska, germanska in ostala ljudstva zaživela v pravi svobodi in demokraciji. To si vsi želimo, tudi mi, pripadniki slovenskega naroda na skrajnem robu našega narodnostnega ozemlja ob Soči in Jadranu!
svobodnega sveta
selnost z odpravljanjem inflacije; 4) boriti se proti novemu zvišanju petrolejskih cen; 5) pospeševati ravnotežje plačilnih bilanc držav, ki so v težavah.
Medtem so se na Dunaju sestali predstavniki petrolejskih držav, kjer so razpravljali o problemih petrolejskih cen in o načrtnem izkoriščanju petrolejskih ležišč, prihodnji mesec pa bo v Parizu sestanek industrijskih, petrolejskih in razvijajočih se držav, na katerem bodo razpravljali o vprašanjih energetskih virov in surovin.
Svobodni zahodni svet vedno hitreje reagira na razne gospodarske in finančne probleme, ki jih povzročajo moderna industrializacija, finance in svobodno gospodarstvo, da si zavaruje svoboden in hiter razvoj civilizacije, s katero daleč prekaša blok držav z nesvobodnim komunističnim sistemom dirigiranega gospodarstva in omejevanja osebne in družbene svobode.
ZDA se nameravajo izbrisati iz članstva v Mednarodni delavski organizaciji (ILO) in ji ukiniti svojo finančno pomoč, ki znaša 25 odstotkov stroškov. ZDA so objavile, da je ILO postala preveč politizirana, dvolična v zadevah človečanskih pravic in zanemarja svoje dolžnosti.
Mednarodni (teden
UGANDSKI DIKTATOR AMIN je javno obtožil sovjetskega veleposlanika v Ugandi, da „se je napil vodke“ in da se vmešava v notranje zadeve afriških držav, predvsem Angole, kjer ZSSR podpira MPLA. Istočasno je prekinil odnose z Moskvo, pognal sovjetskega poslanika z Ugande in zahteval od Brežnje-va, da pošlje v Ugando posebno delegacijo, ki naj bi mu razložila sovjetsko politiko v Angoli. Moskva je v Ugandi imela postojanko, s katere je nameravala ovirati kitajski vpliv v sosednjima Tanzaniji in Zambiji.
V GLAVNI SKUPŠČINI ZN je 72 držav izglasovalo resolucijo, s katero označujejo judovstvo za rasizem in proglašajo palestinskim Arabcem pravico do posebne države, na račun Izraela. Proti resoluciji so z ZDA glasovale vse zahodnoevropske države, za resolucijo pa sta glasovali od ameriških držav Mehiko in Argentina. Ameriški predsednik Ford je izjavil, da bodo ZDA „sedaj proučile svoje odnpse z vsako nearabsko državo, ki je glasovala za resolucijo“, ki da pomeni po besedah ameriškega stalnega delegata v ZN Mo-ynihama „začetek konca Združenih narodov.“ Za resolucijo je glasovala ZSSR in z njo njeni sateliti, vključno Jugoslavija.
Saharov sse sme iz ZSSR
Sovjetski komunistični režim je znova dokazal svojo slabost, kljub terorju, s katerim vlada nad 200 milijoni prebi-baleev v ZSSR, ko je prepovedal Nobelovemu nagrajencu za mir, fiziku Andreju Saharovu potovati v Oslo, kjer naj bi prihodnji mesec prejel zasluženo nagrado. Sovjetska partija se izgovarja, da Saharov ve za mnoge tajnosti sovjetskega atomskega raziskovanja, katerih razkritje bi lahko škodilo državni varnosti.
Sovjetski režim je s tem izgovorom močno ponižal Saharova, češ, da sumi v njegov patriotizem in da ga smatra za možnega izdajalca svoje države.
Saharov je takoj javno protestiral z izjavo, da prepoved nasprotuje določbam helsinške varnostne konference, ki jih je Moskva podpisala in da pomeni izziv svetovnemu javnemu mnenju.
Ravnatelj Nobelovega instituta Tim Greve je v Oslu izjavil, da bodo mirovno nagrado (zlata medalja, diploma in
630.000	švedskih kron) izročili 10. decembra t. 1. osebi, ki jo bo Saharov določil.
Saharova soproga Jelena, ki se zdr.i vi v Firencah, je izjavila, da Saharov že od leta 1968 nima več stika s sovjetskimi državnimi tajnostmi in da mnogi drugi sovjetski znanstveniki, ki imajo dostop do teh tajnosti, zaradi svoja lojalnosti režimu lahko potuj ej , na Zahod.
Jelena Saharov je časnikarjem tudi povedala, da odkar so sovjeti -Saharovu prepovedali potovanje v Oslo, ne more več z njim dobiti telefonske zveze. Telefonistka v Moskvi na njene pozive samo odgovarja: „Vaša številka ne odgovarja.“
Zadnje dni bolezni predsednice gospe Peronove, ki se sedaj že nahaja v rezidenci v Olivosu, je vse polno govoric krožilo v političnih krogih. Med temi so bile najbolj pogoste one o morebitnih spremembah v vladi, zlasti o zamenjavi gospodarskega ministra. Nič tega se ni zgodilo, ne po vladni seji v četrtek
13.	v kliniki, kjer se je predsednica Zdravila, ne po drugi seji, že v Olivosu, ki je bila v ponedeljek 17. Ministri, in zlasti še gospodarski, zaenkrat varno sede na svojih mestih. Prej omenjena vladna seja v ponedeljek 17. pa je imela drug važen prizvok. Na njej se je sklenilo, da bo vlada sklicala splošne volitve že prihodnje leto, in sicer v zadnjem trimestru 1976. Na njih se bo volilo tako za zvezno vlado, zvezni parlament, kot iste provincijske in občinske funkcije. Seveda bodo novo izvoljene o-_ blasti nastopile šele maja 1977, kot je bilo prvotno predvideno;
Na teh volitvah leta 1976, pa se bo volilo tudi delegate-poslance v ustavodajno skupščino, ki naj delno spremeni sedanjo argentinsko ustavo. Ta sprememba naj bi se izvedla še isto leto. Razne točke sprememb, ki naj bi jih skupščina volila, bodo pripravile posebne komisije, ki jih bo vlada sklicala. Vanje bo povabila ustavne strokovnjake, predstavnike vseh političnih struj, in zastopnike gospodarskih in drugih sektorjev. Volitve za ustavodajno skupščino in za novo vlado pa se bodo izve- * V
Pred kratkim smo prejeli od prijatelja našega tednika izrezek iz milanskega lista Corričre della Serra od 26. septembra 1975 s člankom posebnega dopisnika Gaetana Scarducchia. V članku, ki ima glavni naslov: Kako se Trst pripravlja na ureditev svoje bodočnosti z mejo na coni „B“, dopisnik opisuje naglo odstranitev tržaškega škofa San-tina, nato pa se ustavi ob političnem vzdušju v Trstu pred-podpisom mejnega sporazuma in ob problemih, ki bodo nastali ob tem. Vse seveda z izključno subjektivnostjo dopisnika, ki se mu seveda tudi toži po „italijanski suverenosti“ nad vsem ozemljem ob mirovni pogodbi ustanovljenega Svobodnega tržaškega ozemlja, ki pa ni nikdar dobilo guvernerja in so ga kasneje razdelili med Jugoslavijo in Italijo.
V naslednjem objavljamo del članka, ki govori o nekdanjem tržaškem škofu.
Telefon na kuriji v stari plici Cava-na je zabrnel ob enajstih dopoldne. Nek glas iz Vatikana je želel govoriti z msgr. Santinom. Tako se je zgodilo, da je stari prelat tedaj zvedel, da od poldneva dalje ne bo več tržaško-koprski škof. Ko je vprašal po nasledniku, so mu sporočili, da bo njegove funkcije začasno prevzel goriški škof msgr. Cocolin, ki naj hi jih izvrševal na ozemlju škofije, ki je ostala pod italijansko upravo. Zamajala se je tedaj prvič ona teoretična enotnost tržaško-koprske škofije, ki je, vsaj na papirju, kljubovala pretresom, ki so risali politično geografijo Julijske krajine v zadnjih desetletjih.
Ta smešni dogodek se je zgodil pred mesecem. Ni pa res, da bi se italijanska
dle istočasno, da se tako prihranijo zelo izdatni stroški, ki so z volitvami povezani. Pač skuša vlada ubiti dve muhi na en mah.
Seja ministrov z dne 17. t. m. pa je imela še drug važen sklep. Z nje je vlada poslala narodnemu kongresu (bolje njegovi poslanski zbornici) obvestilo, da ne dovolj;uje raziskave o fondih in upravi ministrstva za socialno skrbstvo in njenih organov. Vlada trdi, da je to poseganje zakonodajne oblasti na področja izvršilne. Dovoli sicer raziskavo, ki jo že izvaja sodna oblast. Poseg poslanske zbornice na isto področje, pa bi bilo protiustavno, meni vlada. To lahko zbornica stori le potom politične sodbe posameznih funkcionarjev, česar pa doslej kongres ni sklenil. Reakcijo kongresa na to vladno noto javnost še pričakuje.
Omenimo končno še, da je radikalna stranka v teh dneh predložila javnosti dokument, v katerem analizira sedanji položaj države. V njem kritizira vlado, da je prekinila dialog, da se je zaprla v majhen krog, ki ponesrečeno vodi državo, ne prenese kritike in vali krivdo za svoj neuspeh na časnikarstvo, opozicijo, gverilo in druge činitelje. Nato zahteva hitro in temeljito spremembo te vladne politike. Ta dokument bo ver-ietno, kot vsi slični doslej, naletel pri vladi na bolj gluha ušesa. Medtem se seveda položaj zaostruje, medtem ko inflacija raste z neverjetno hitrostjo.
in jugoslovanska vlada pogajali glede cone B (Svobodnega tržaškega ozemlja) v Vatikanu, kakor so to nekateri listi zapisali. Je pa spet res, da je Cerkev v prikladnem trenutku dala italijanskim oblastem pomoč — kakor po božji previdnosti — s tem, da je na naglo poslala v pokoj devetinsedemdesetletnega tržaškega škofa, to je — zadnji branik, ki se: je upiral odreči se hipotezi o (italijanski, op. ur.) suverenosti nad cono „B“. škof Santin je bil kot trmast in predrzen človek navajen enačiti nacionalizem in vero ter je bil s tem bolj podoben srednjeveškim prelatom; bliže je bil kardinalu Mindszentyju (smatramo, da je to žalitev za Mindszentyja, saj se je boril za pravice Cerkve in ne za kakšne šovinistične in imperialistične načrte, kot škof Santin! op. ur.) kakor msgr. Casaroliju. Santin bi bil za preprečitev italijansko-jugoslovanskega sporazuma sposoben odrediti procesije in ukazati biti plat zvona. Sedaj se pa v svoji nemoči omejuje na pošiljanje ognja polnih telegramov Moru in Ru-morju.
Z odstranitvijo škofa Santina je mogoče reči, da se Trst pripravlja na sprejem sporazuma brez histerije in brez ječanja in da gre pričkanje o mejah h koncu. Dosedaj je le ena politična stranka — neofašistično italijansko socialno gibanje ■— obsodila predvidene vladne namere.
A. B.
Vrhsmski sestanki
I jMifeojiier tržaškega škofa
Lik Saharovu
iv.
ZASLIŠEVANJE V KOPENHAGNU
Prejšni mesec se je vršilo v Kopen-hagnu zasliševanje raznih prič, ki naj pričajo v prilog obdolžitev Saharova Sovjetske zveze, da nečloveško ravna s političnimi zaporniki. Kot vodilni član Odbora za človečanske pravice je Saharov napisal več pisem svetovni javnosti. In na pobudo te, so se javile priče, ki so potrdile v Kopenhagnu resničnost Saharovih trditev.
Na tem zaslišanju je pričevala predvsem zdravnica za živčne bolezni dr. Marina Fainberg, ki je delala na psiho-patološki kliniki v Leningradu. Podala je mnogo primerov, ko so tam zdrave politične pripornike označevali za shizofrenike in jih tako kot „duševne bolne“ držali v bolnišnici leta in leta. Podala je več takih primerov, ki jih je ona imela pred očmi. Slikar Iwanov je bil zaradi neke slikarske razstave v Parizu obsojen na 15 let. Po rehabilitaciji 1. 1971 je delal v neki tovarni v Smo-lensku. Prosil je, da bi smel vsaj za pol leta spet v Leningrad. Dovolili so mu ter mu dali naslov, kjer naj se oglasi. Ko je prišel tja, so ga poslali na psihiatrično opazovanje v našo bolnišnico. Zdravniki niso našli na njem nobene bolezni, pa so ga vendar morali „zdravi-
3
ti po navodilih.“ Ona mu ni hotela dajati predpisanih zdravil, zato so ji odvzeli pacienta. Bil je dve leti na takem „opazovanju.“
Inž. Ponomarjov je protestiral proti zasedbi Češkoslovaške, pozneje pa so pri njem dobili tudi Solženicinovo pismo, zato so ga poslali „v blaznico“ z diagnozo: Shizofrenija, toda brez obrazložitve znakov te obolelosti. Ona ga je spoznala za zdravega, čez nekaj mesecev je bil izpuščen, toda spet takoj zaprt. Ko je prišel njegov primer po Saharovu v javnost v Inozemstvo, se je zavzelo zanj Londonsko društvo za psihiatrijo, ter je bil na njegovo intervencijo izpuščen. Takih inozemskih intervencij se boje. Neki matematičar je bil prav tako izpuščen na francosko intervencijo. Tako/ so bili v blaznici pisatelj Jevdokimov, pa Bukovskij, ki je z Gluzmanom, (ta je še sedaj zaprt) kot prvi prinesel dokaze o zlorabi takih zdravniških postopkov proti zdravim ljudem in protestiral pred svetom, kar „bi morali storiti mi zdravniki, ki smo za to vedeli.“ Nadalje poroča ista, da si od sto zdravnikov v njeni bolnišnici nihče ni upal odreči dajati predpisanih „zdravil“ takim pripornikom, ki jih je pošiljala v bolnišnico, partijska policija KGB. Petnajst od teh se je kritično izjavilo, da so bolniki zdravi, da so prepričani o tem, pa se
niso uprli, ker ne bi radi izgubili udobnega življenja, stanovanja itd. Bili so ciniki.
Tako je pričala zdravnica v Kopenhagnu, da bi potrdila Saharove obdol-žitve. Tudi njen mož, ki je bil sam tak „bolnik“, je to potrdil za svoj primer. Po izjavi proti sovjetskemu postopanju na češkoslovaškem leta 1968, je prišel tudi on kot „shizofrenik s paranoidnim syndromom“ v tako bolnišnico. Ta priča, da na 750 resničnih bolnikov pride približno deset političnih. Je kakih 20 takih bolnišnic s specialnim postopanjem z zaporniki. Spadajo pod nadzorstvo notranjega ministrstva. Zdravniki nosijo posebne uniforme. Poročal je o šikanah strežnikov, uradnikov, itd. Tudi v njegovem primeru je pomagal dogodek od zunaj: pripravljal se je kongres v Ti-flisu in pričakovati je bilo vprašanj o zadevi pripornikov v bolnišnicah; zato so ga pred tem izpustili. Ta se tudi spominja ukrajinskega pesnika Krasiwske-ga, ki je bil prav tako interniran kot shizofrenik, ker je bil „čez dan videti normalen, ponoči pa je pisal obtežilno literaturo.'
Podobne izjave je podala žena izgnanega pisatelja Sinjavskega. Pripovedovala je, kako so postopali z njo in otrokom, med moževim procesom, in potem, ko je bil obsojen; kako je izgubila službo, ,kako so ji grozili, zaničevali na cesti, kakšno krivico so ji delali z delit-
' J
vijo kuhinje z drugimi itd. Ona meni, da je gotovo še kakih 10.000 takih političnih pripornikov, ki jih oblast hoče popolnoma izolirati od njihovih družin, problem, ki ga zapadnjaki ne morejo razumeti. Ona je tudi izjavila, da ji je Saharova žena, ki je v inozemstvu, rekla, da namerava njen mož del Nobelove nagrade porabiti za to, da bi ustanovil fond za pomoč otrokom političnih zapornikov.
Pa so v Kopenhagnu nastopale še druge priče, ki so potrjevale obtožbe, ki jih navaja Saharov v svoji borbi za človečanske pravice. Tako so tu nastopile priče, ki so prikazovale preganjanje ljudi iz verskih razlogov. Tako je izdajatelj religiozne Sam-izdat literature Levitin-Krasnov pričal, kako so pravoslavne cerkve oddaljene tudi po 1.000 km, pa ni nikogar, ki bi jih upravljal ali, ker je pogoj za upravnika, da je član partije. S članstvom pa je zvezano tudi priznanje brezboštva. Tudi je tak član neprestano pod nadzorstvom tajne policije, je kot v akvariju: od vsepovsod se vidi in je izpostavljen preganjanju. Tudi druge verske ločine so neprestano pod obtožbami: ali so obdolžene raznih ritualnih nerednosti, celo u-hiorov, kot so obdolžili baptiste, ali pa tudi zaradi takih šikan, kot je na primer takale: nekomu prodajo biblijo za drag denar skrivaj, naznanilo kupca, mu biblijo zaplenijo, jo predajajo drugemu, pa zopet Zaplenijo temu itd. Na
vse načine pa preganjajo pristaše „svobodnih cerkva“, jim odvzemajo otroke, njih pa zapirajo v taborišča.
Vse to je bilo prejšnji mesec govorjeno v Kopenhagnu, kjer se je sestala posebna komisija za raziskavanja resničnosti obtožb, ki jih pošilja Saharov v imenu svojega Odbora za človečanske pravice v Sovjetski zvezi v svet. Ta svoj material je Saharov — in njegovi — nabiral od ljudi, ki so se zbirali pred sodnijskimi zgradbami, kjer so sodili „nezadovoljnežem" s sovjetskim režimom in njega protičloveškimi nehumanimi metodami. Ko so mu prijatelji rekli, da svet ne bo niti opazil to njegovo delo, je rekel: „Jaz vas vprašam: ali ne sinem vsaj govoriti v njihovem imenu? Od koga naj ljudstvo v tej deželi pričakuje pomoči?" Kakor vidimo, je njegovo tovrstno delo za človeško postopanje s političnimi kaznenjci opazila Nobelova ustanova, ga odlikovala in s tem opozorila ves svet na .to plemenito delo učenjaka „za mir med ljudmi."
Pa tudi med narodi. Prav pred konferenco v Helsinki je opozarjal na napačno zadržanje Zapada proti vzhodnemu tiranstvu, obdolžujoč „zapadne progresivne intelektualce, da so 'izgubili svoj lastni red in se navdušujejo nad iluzijami sovjetske družbe." Tako se je s tem pridružil Solženicinovi obsodbi zahoda in konference v Helsinkih posebej.
Saharov in Solženicin sta danes predstavnika prave moralne sile v svetu, ki
NN «>w a «cœ
LJUBLJANA — Zgodovinsko društvo za Slovenijo je končno oktobra izdalo drugi zvezek „Zgodovinskega časopisa“ za leto 1974 v nakladi 1.100 (tisoč sto izvodov, da ne bo pomote), založila ga je, kot vse doslej, Državna založba Slovenije, strani pa ima 400. Letošnji letnik „Zč“ pa še nima založnika... Vsebinsko se ta drugi zvezek lanskega leta bavi predvsem z zgodovino širšega slovenskega etničnega prostora.
MOJSTRANA — Mojstranški gorski reševalci so 28. oktobra v Vratih, nedaleč od Aljaževega doma, zgradili s prostovoljnim delom pristajalno ploščad za helikopter. Prvo pristajališče so na Vršiču zgradili kranjskogorski reševalci. Mojstranski so že obljubili, da bodo odslej vsako leto zgradili po eno novo ploščad.
LJUBLJANA — Letošnjo nagrado Društva slovenskih skladateljev je prejel Trio Lorenz iz Ljubljane. To nagrado, ki jo je Društvo podelilo že petič, je žirija pod predsedstvom Primoža Ramovša dala bratom Tomažu, Matiji in Primožu za njihovo koncertno dejavnost na domačih in tujih koncertih ter za širjenje del slovenskih skladateljev.
VELENJE — V galeriji knjižnice Velenje so 20. oktobra odprli razstavo del notranjskega akademskega slikarja Lojzeta Perka. Ta razstava je že ob otvoritvi zbudila veliko zanimanje, naslednje dni pa je imela veliko obiskovalcev. Perko je razstavil precej krajin v olju in mnogo otroških in drugih portretov.
LJUBLJANA —- Zagrebški solisti so vrsto let bili svetovni pojem komorne orkesterske igre, toda tisti časi so minili in sedaj so po pisanju kritika Pavla Mihelčiča le še bleda senca nekdanjih slavnih dni. Nastopili so sredi oktobra na koncertu z Mozartovimi deli; a ta koncert ni bil dosti več kot množica preigranih partitumih strani za zasedbo godal. Kot solist je nastopil mariborski pianist Janko Šetinc, ki pa tudi ni izpolnil pričakovanja, ki ga je vzbudil z zelo uspešnim spomladanskim nastopom na čembalu.
MARIBOR — Zadnji dan Borštnikovega srečanja slovenskih gledališčnikov so se na prvem zborovanju sestale tudi slovenske dramske umetnice in poudarile, da dramske umetnice nimajo le pravice, ampak tudi dolžnost vključen j a v celotno življenje gledališč. Pri tem pa so povedale, da bi morala biti igralka poleg tega še dobra žena, mati. Toda prenatrpan delavnik, neurejene razmere in slaba programska politika jim vse to preprečujejo. Potožile so tudi, da v slovenskih gledališčih še ni prostora za režiserko ali dramaturginjo.
LJUBLJANA — Ljubljanska Drama je za otvoritev sezone izbrala Brechtovo „Opero za tri groše“ v prevodu Ma-
še ni popolnoma zamrl v materializmu komunizma in pragmatizmu zapada Svetovni list Guardian je 15. julija pisal: „Gigantska moralna veličina ljudi, kot so Solženicin in Saharov, Gluzman in Bukovskij, Moroz in Grigorenko dela naš pigmejski svet nelagodnim, zato jih hočejo diskreditirati. Oni namreč govore resnico o Sovjetski zvezi in nas silijo, da se spogledamo z dejstvi, da so nekatere stvari dobre, druge pa zle.“ To moralno razpoznavanje danes v svetu zamira, zato so potrebni taki — biblijski preroki, ki vpijejo v svetovno duhovno puščavo.
Sovjetska zveza je odklonila Saharovu te dni potovanje v Oslo, da prejme Nobelovo nagrado. Ponavlja se Pasternakov primer. Tokrat se utemeljuje odločba, da Saharov ve preveč državnih skrivnosti kot „oče atomske bombe.“ Saharov pravi, da bo „vložil protest, ker je to zanj žaljivo, ker ni razlogov, da bi zagrešil zločin proti državi... „Pozivam na mednarodno, svetovno javno mnenje, da mi pomaga doseči spremembo te odločitve. ..“
Kako se ta prepoved ujema z najnovejšimi sklepi v Helsinkih, ki jih je podpisala tudi Sovjetska zveza o odprtju meja izmenjavi kulturnih vrednot med Vzhodom in Zahodom?
Kot vedno, bo tudi ta pogodba papir, v kolikor ne bo šla v račun Sovjetom.
Kot borec za mir in kot človekoljub je danes Saharov v središču svetovnega zanimanja. Kot mislec, človek dejanja in — žrtev?
td
1 ©-letnica slovenskega doma v Berazategui
Ob spominu 30-letnice našega zdomstva in pokola slovenske vojske'
Popoldanski spored
tjaža Šekoranje in Janka Modra. Kritiko je o tej napisal Jože Brejc-Javoršek, ki se med drugim največ bavi z vprašanjem, ali je to delo revolucionarnega duha ali ne. Po njegovem ni; vendar pa je priznal režiserju Petru Lot-schaku, da je z igralci ustvaril resnično brechtovske like.
MARIBOR — V mariborski Vesni, ki proizvaja akumulatorje, so 15. oktobra končali s prisilnim enomesečnim dopustom zaradi pomanjkanja reprodukcijskega materiala, ki ga podjetje uvaža iz Italije. Najbolj zanimivo pa je, da je kmalu po pričetku prisilnega dopusta material iz Italije prispel, toda je ležal v mariborskem carinskem skladišču, ker so ves ta čas čakali na soglasje zveznega tajništva za zunanjo trgovino, Vesna je zaradi tega izgubila proizvodnjo kakih 5000 akumulatorjev, razen tega pa je morala carinarnici za ležarino odšteti še 33.600 novih dinarjev. In ker Vesna dela v glavnem za tuje tržišče, kjer je vezana na roke, bo morala plačati še nekaj kazenskih obresti za zamudo rakov.
LJUBLJANA — Vedno govore o u-vajanju celodnevnega šolskega popka in za prihodnje leto napovedujejo ustanovitev v vsaki od 60 slovenskih občin po eno novo celodnevno osnovno šolo. Pri tem „načrtovanju“ pa se nič ne menijo, kako bodo to sploh mogli uvesti, ko vedno več učiteljev uhaja na boljše plačana mesta. Samo v Ljubljani je v letošnjem letu zapustilo učiteljski poklic 200 oseb. Vzrok prav za prav ni znan, seveda plače ne rastejo tako, kot v drugih poklicih. Poleg tega so učiteljem povedali, da jim ne bodo mogli povečati plače niti po uradno ugotovljenem zvišanju življenjskih stroškov (27%), kaj šele da bi jim kaj več povečali. Toda oblasti se ne dajo: da bi otežkočali odtok učiteljev, so prepovedali zaposlovanje učiteljev v bankah. Tam jih je menda največ zaposlenih...
Umrli so od 21. do 28- oktobra 1975:
LJUBLJANA: Franc Janežič, up.; Tinka Baloh r. Černe; Josipina Krča r. Flek, uč. v p.; Mira Sajovic r. Kepa, žena univ. pro.; Marija Lajevec r. Za-pušek; Vincenc Ribič; inž. Miloš Miklič; Stanko Golob; Venceslav Breznik (88), biv. trgovec z želez.; dr. Franta Mis, zdravnik; inž. Bogomir Wolf; Igor Puc; Franja Volta r. Podlesnik; Nežka Petrič r. Snoj; Rudi Vrtačnik; Rudolf Kresal, književnik; Marija Benda; Gabrijela Oblak r. Boltežar; Alojz Lesjak, up.; Rudolf Vrtačnik; Marija šegatin; prof. Zoran Didek, akad. slikar; Franc Tomšič (78), kor. borec; Marija Levart r. Fric (84); Marta Vrtovec, up.
RAZNI KRAJI: Jože Zevnik (74), Mežnarjev ata, Podreča; Jože Meke, kr. m., Raka; Jože Čuček, ptt. up., Celje; Rudolf Kavčič, šol uprav, v p., Vinica; Angela Kozlevčar r. Prusnik, Sa-dinja vas; Anton Kožuh (82), kr. m. v
p., Šujica; Edvard Klemenčič, Petelinje; Jože Štravs, up. žel., Loka; Ivana Vajt (78), up., Mengeš; Alojzija Intihar r. Hribar (89), Rob na Dol.; Edi Plaustei-ner, Šentjur pri Celju; dr. Branka Sa-jovic-Kavčič, anesteziolog, Vrhnika; Gvi-
Pred časom smo poročali o glasbenem psletju v Evropji, v tem članku pa bi lahko pogledali nekoliko v letošnjo glasbeno jesen. Naj mi bralci ne zamerijo, če spet vzamem kot primer muzikalno oz. umetniško dogajanje nasploh v enem samem delu starega kontinenta. Čeprav bo tu govora predvsem o manifestacijah v mestih severne Italije, velja to v glavnem za ves evropski prostor, saj se posebno v tem delu — Lombardiji — stikajo razni tokovi evropskega dogajanja. Ne . samo kapital in veleindustrija, tudi glasba in odrska in likovna umetnost tu marsikdaj prednjačijo.
Ko sem v opisovanju glasbenega poletja izhajal predvsem s festivala ob \ jezeru Lago Maggiore, sem že imel v mislih pomemben jesenski glasbeni festival ob bregovih drugega velikega jezera, Lago di Como. In prav Vnest» Como sodi med priznane dejavnike na sedanjem glasbenem področju, še posebej kar se tiče sodobne glasbe. Tamkajšnji „Autunno Musicale“ nudi skozi dober mesec vrsto dobrih koncertov in drugih umetniških prireditev, ki zaradi svoje originalnosti na svojski način privlačujejo številne ljubitelje glasbe. Letošnji repertoar je bil kar se da zanimiv. Naj citiram le nekaj naslovov posameznih glasbenih manifestacij: Canto por ti
Kdor obiskuje ob raznih prireditvah in obletnicah slovenske domove v velikem Buenos Airesu je spoznal, da si je tekom let vsak dom ustvaril nekaj svojskega. Razvoj, krajevne možnosti, pa tudi socialna struktura družin, ki spadajo v območje vsakega doma so doprinesle svoje. Izjema ni Slovenski dom v Berazategui. Komaj dvanajsterica družin, ki živi v tem precej oddaljenem kraju od Buenos Airesa, si je postavila pred desetimi leti svoj dom ob prijetnem senčnatem vrtu. Domačnost je značilnost prireditev v tem domu. člani doma sodelujejo stoodstotno in s prisrčnim veseljem sprejmejo vsakega, ki pride ob večjih prireditvah, zlasti ob obletnicah na njihove vedno skrbno pripravljene prireditve. Tako je bilo tudi letos 9. novembra ob deseti obletnici doma, ko se je vsa prireditev izvajala pod geslom: „Za naš dragi dom in rod“. Že dopoldne so se zbrali člani vseh družin tega okraja. Prihiteli so pa tudi zastopniki drugih domov, med katerimi je bil najbolj častno zastopan Slomškov dom iz Ramos Mejije, odkoder je prispelo dva polna omnibusa gostov.
Slovesnost je pričela dopoldne, ko je goste in predstavnike organizacij in domov pozdravil Ivan Korošec. Temu sta sledili argentinska in slovenska himna in dviganje zastav. Sveto mašo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev mons. Anton Orehar ob asistenci rev. Jožeta Guština. Mons. Orehar je v globoko zasnovanem cerkvenem govoru spodbujal k zvestobi Cerkvi in življenju po njenih naukih in da naj ohranjajo iz roda v rod ljubezen do slovenskega naroda.
Nato je bilo skupno kosilo in prijateljski pogovori.
don Sernec, ab. pravnik, Polhov Gradec; Urška Beručan r. Perhaj, Glogo-vica; Ana Maček, Milje; Dana Tosto-vršnik, Ljubno ob Savinji; Mirko Bo-stič, up., Krško; Francka Jezeršek, Kamnik; Anton Lukane (87), Dobrunje; Pavla Rozman, Šenčur; Ana Derniko-vič r. Kocjan, Bizeljsko; Franc Poženel, Liplje; p. Vilibald Novak, kapucin, Vipavski križ; Maksimiljan Rode, nadzornik smodnišnice, v p., Kamnik; Karel Holešek, up., Trbovlje; Ivana Zakotnik r. Pleško (88), pos., Koseze; Peter Cero (85), borec za sev. mejo, Kočevje; Toni Strah (86), ameriški povratnik, Rudnik; Irma Jerše r. Vidmar, Laško; Marija Kožuh, Andrejeva mama, Dvor pri Polhovem Gradcu; Alojzij Hočevar
(82), biv. trgovec z žel., Stepanja vas; Franc škof, up., Vič; Tilka Korošec r. Pristavec, Boh. Bistrica; Avgust Ogrinec (81), Majstrov borec, Podgorje pri Kamniku; Frančiška Kregar (91), up;, Stepanja vas; Zvonimir Gaberšček, preds. obč. sodišča v Brežicah, ponesrečil v planinah; Viktor Potočnik, gostil., Bistrica; Milka Arko r. Bračič, uč v p., Maribor; Marija Hren (75), Vrhnika; prof. Marko Mihelič, duh. sv. biv. dekan dekanije Kamnik, župnik v Mavčičah; Franc Štojs, up., Sevnica; Marija Šlebir, up., Podgorje pri Kamniku; Zdravko Obersnel, Maribor; Anton Iskra, športni padalec (ponesrečil), Radovljica; Venčeslav Vrtačnik, žup. upr. v p. na Radoviči, rojen v Selah pri Kamniku.
negrito in Aujourd’hui les femmes, pa spet Experimental America, nato A re-petiçao e i isocronismo (Grupo de Es-perimentaçao de Universidade de Brasilia) ali Neue Musik in Deutschlands Stuttgarte Ensemble ali Blackearth Percussion Group s severnoameriškimi komponisti (Cage, Rzewski, itd.). Ni treba misliti, da je festival v Comu nudil le avantgardo. Kaj še! Imeli smo na programu celo vrsto izredno zanimivih izdaj glasbene predklasike, klasike in romantike. Tudi tu le par citatov: Bach in Haendel (koncerti za orgle), Couperin le Grand (Les leçons de ténèbres), pa spet Gabrieli-in Schütz s svojimi trobili. Sodelovali so npr. Octuor de Paris in Collegium Musicum iz Cluja (Romunija).	,
V ostalem pa je omenjeni program. Galimathias Musicum, Contradanze, Cantata, Massonica), Beethovna (Egmont, obsegal tudi dela Mozarta (zanimive: niu, saj bi lahko tako zašli v nekako monotonijo.
Vsekakor lahko zatrdim, da so cilji omenienega festivala zelo resni in tehtni. Glasba ob jezeru ni tu samo lagodno uživanje melodij ob šetanju po mikavnih - zelenjem in bogato floro ter razkošnimi rezidencami okrašenih nabrežij, pač pa tudi študijsko angažira-
je začel na izvirno pripravljenem prostoru ob pročelju prav za to proslavo postavljene pristne slovenske hiše. Kot prvi je nastopil domači pevski zbor pod vodstvom dirigenta Jožeta Omahna in zapel pesem „Ti domača hiša“. Sledil je govor predsednika doma Jožeta Vidmarja, ki je po uvodnih pozdravnih besedah in zahvali vsem, ki so v takem številu prihiteli na slavje med dragim poudaril:
„če bomo mi, ki spadamo v starejši rod in ki smo prišli iz naše domovine Slovenije, v vsakdanjem življenju in v naši skupnosti dokazovali z zgledom, da ljubimo naš jezik, našo kulturo in zgodovino, da se nismo potujčili za kos kruha in da smo poleg tega praktični in vzgledni kristjani, potem bo tudi naša mladina poštena in bo cenila vse, kar je slovensko. Če pa bi sejali razdor in malodušje med nami in se oddaljevali od tega, kar je pristno in izključno naše, potem naši mladini ne bodo sle do srca naše zveneče besede in pridige.
V nadaljnjem govora je dejal: „Letos obhajamo tudi 30 let našega izseljenstva, 30 let od kar so nam pobili najbolj idealno slovensko vojsko vse naše zgodovine in tisoče dragih poštenih in zavednih Slovencev. Mnogi nam svetujejo, da bi bil čas, da že pozabimo na vse, kar se je zgodilo pred toliko leti. To pa je nemogoče! Pozabiti te neizmerno krivico, bi pomenilo izdajstvo slovenskega naroda, naše domovine in naše vere. Zločin se nikdar ne spremeni v dobro delo, čeprav je bil storjen pred 30 ali pa še več leti.
Po končanem govoru je predsednik Jože Vidmar izrekel Janezu Brali iz Ramos Mejije, ki že 10 let r«;dno obiskuje prireditve v Berazategui in poleg tega sam organizira, ne da bi bil napro-šen, obisk ramoških rojakov. To je storil tudi letos, ko se jih je pripeljalo kar dva avtobusa. V zahvalo je Jože Vidmar izročil Janez,, Brali ploščo pevskega zbora iz Berazategui ovito v slovensko zastavo s šopkom rdečih nageljnov.
Po govoru predsednika je pevski zbor zapel dve narodni pesmi v priredbi g. Omahna: Eno si zapojmo bratje’ in Vsi to vemo, da Slovenci smo.
Toplo pozdravljen je začel slavnostni govor predsednik Zedinjene Slovenije, Marjan Loboda,. V uvodu je povedal tele misli: „Od blizu in daleč smo se zbrali, da se kot dobri prijatelji poveselimo ob, desetletnici te najmanjše postojanke naše organizirane skupnosti v Argentini — Slovenskega doma v Berazategui. Z veseljem in ponosom nas navdaja ta praznik. Z veseljem, ker vidimo in čutimo, kako se naši prijatelji, bratje slovenske krvi, srečne počutijo na tem kraju, saj drugače ga ne bi s tako ljubeznijo gradili, vzdrževali in vedno olepšavah. S ponosom, ker se tako ponovno potrjujeta volja in zmožnost do življenja naše skupnosti. To potrdilo je toliko več vredno po tridesetih letih, kar smo odtrgani od rodne
no poslušanje in zbrano zasledovanje sodobnih tokov in utripov.
V niz jesenskih glasbeno gledaliških prireditev v tem prostoru lahko štejemo tudi nedavno kratko operno sezono, ki je zajela štiri velika lombardska središča: Milan, Bergamo, Brescia in Como. Na sporedu so bile nekatere novitete za Italijo. Sam sem se > udeležil o-pernega večera v Teatra Donizetti v Bergamo, kjer sta bili na programu dve operi skladateljev Paula Hindemitha ter Kurta Weilla. Obema je bil skupen Brechtov tekst. Hindemith je bil tu zastopan z opero „Das Badenerlehrstück von Einverständnis“, Weill pa z delom „Der Jasager“. Novost je predstavljalo predvsem Hindemithovo delo, ki ga je pa režija morda le preveč posodobila. Glasbeno je opera po svoje zanimiva, ne vsebuje velikih solističnih delov, večjo vlogo ima pravzaprav zbor (z značilnim skladateljevim polifoničnim razmahom).
Pri vsem so sodelovali instrumentalni ansambel „Autunno Musicale“ iz Coma, ansambel „I dieci fiati italiani“ iz Milana, „II Trio di Como“ ter zbor „I nuovi cantori“ iz Coma.
Glasbena jesen z nedvomno bogato vsebino, širši pomen teh prireditev pa ima še posebej sama usmerjevalna politika, ki teži vedno k nekemu' skladju med tradicionalnim in sodobnimi ustvarjalnimi podvigi.
A. B.
domovine, pa se nismo posušili, ampak krepko pognali korenine na novih tleh. Prav gotovo smemo biti ponosni, da se trideset let potem, ko so nas odpisali in obsodili na smrt, še lahko pokažemo s tolikim bogastvom, kot ga predstavlja naša organizirana skupnost.
A to veselje in ta ponos, nas ne smeta uspavati, da si ne bi upali vedno znova kritično pogledati v oči tudi težavam, ki se nam čisto razumljivo stav-ljajo na pot. Prehajamo v dobo, ko bo vodstvo naše skupnosti pričela jemati v roke generacija ljudi, ki so rastli in se vzgajali v povsem drugačnih razmerah kot generacija, ki je to našo skupnost pred tridesetimi leti ustvarjala in joi v pretežni meri še danes vodi. Na ta prehod se maramo pravočasno pametno pripraviti.“
V	nadaljevanju je glede naših medsebojnih odnosov poudaril: „Odprti bodimo za resnico, katero vedno vneto iščimo. Nikdar ne pozabimo, da mi nimamo vedno in v vsem prav, pustimo si kaj dopovedati, bodimo strpni, prizadevajmo si za dialog med nami. Iztrebimo iz naše srede vsako izoliranost, lokalpa-triotizem, neumestno nevoščljivost. Gradimo skupnost svobodnih oseb, ki naj temelji na globokem in iskrenem medsebojnem spoštovanju. Dvakrat premislimo predno o kom kaj spregovorimo in trikrat, predno o kom kaj zapišemo.“
V	nadaljnjih izvajanjih je govornik podal smernice za naš odnos do Slovenije in Argentine: „prizadevajmo si za pravo, zvesto ljubezen do slovenske domovine in za pravo razmerje do Argentine v kateri živimo. Do obeh imamo velike dolžnosti. Upoštevajmo to pri vzgoji naše mladine. Lep zgled za pravilen odnos imamo v senatorju Lauschetu v Združenih državah, kateremu njegov globok poseg v ameriško javno življenje ni branil, da je ostal zvest sin domovini svojih staršev in tako veliko koristil tako Združenim Državam kot Sloveniji... Nekje sem bral primero, da je s tem tako, kakor z ljubeznijo ki jo je dolžan mož ženi in svoji materi. Obe si med seboj ne nasprotujeta ampak lepo dopolnjujeta.“
Zaključil pa je svoje misli takole: Ob tridesetletnici junaške smrti naših domobrancev se bomo pač najlepše poklonili njihovemu slavnemu spominu, če bomo s svojim mišljenjem in delom lahko vedno znova potrdili, da „pozorno smo na straži, za naš zaklad najdražji, za red na temelju Boga, za blagor naroda“!
Vsi navzoči so izvajanja predsednika Marjana Lobode nagradili z odobravanjem.
Nato je sledil ciklus podob izpred
30.	let ob spremljavi narodnih melodij, ki ga je pripravil Ivan Korošec ter tudi recitiral besedilo, ki je'spremljalo posamezne nastope. Najprej so prihiteli najmlajši otroci in izvajali skupinsko vajo ob pesmi „Mi se imamo radi“. Za njimi je prišel slovenski fant v narodni noši (Friderik šterbenc) ter prislonil lestve na hišo in trkal na okence svojega dekleta. Po ponovnem trkanju se je le odprlo okno in dekle v narodni noši (Mojca škerbec) je pozdravila svojega fanta, mu dala rdeč nagelj, za kar se je fant zahvalil in srečen odšel. Pa tudi starejši so sodelovali. Videli smo ples očeta in matere (Miha Omahna in Betka Vitrih), ki sta dokazala kako lep je valček, če je zaplesan tako, kot sta ga zaplesala ona dva. Zelo ljubek je bil nastop „mati z Otrokom“ (Joža škerbec). Dobro je pokazal v naslednji točki „deda na slovenski vasi“ (Janko šker-benc) okrog katerega so se igrali in veselili razposajeni otroci. Bilo je ob veliki noči leta 1941. V prijetno domačnost in veselje otrok je nenadoma udaril grom vojne v katero je bila potegnjena tudi naša Slovenija in je začela kalvarija našega naroda in še ni končana. Naslednja slika: Mati (ga. Joža škerbec) bere pismo. V pismu je bila žalostna vest, da ji je padel mož. Sledili so bežni pogledi na komunistično revolucijo. Začetek samoobrambe, četniki, vaške straže, domobranci. Domobranska četa je korakala v borbo s slovensko zastavo na čelu. — Tragedija 1945, predaja slovenske vojske, fantje stopajo bosi in zvezani v smrt. Nato odhod beguncev v svet. V svetu se je rodila nova slovenska mladina, ki s svojimi starši hrepeni po izgubljenem raju pod Triglavom. Ob pesmi „Iz stolpa sem...“ so dekleta izredno lepo izvajale otožno vajo. Ves niz teh prizorov je zaključil recitator z besedami: „Ko se bo nateklo v Sloveniji toliko ljubezni kakor je krvi v Kočevskih gozdovih bo vstala nova svoboda, svoboda — prekaljepa v žrtvi in ljubezni.“ S pesmijo „Oče, mati... “, je bil zaključen lep in dobro pripravljen spored.
Evropska glasbena jesen
(Od našega dopisnika v Gorici)
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Družinska sreča- V družini (Pavleta Spreitzer in ge. Anice roj. Šenk se je 10. novembra rodil sin Daniel Pavle.
V družini Fernandeta C i mata in ge. Cvetice roj. Šenk se je rodil sin Edvard Herman. Naše čestitke!
Krsti. V slivenski cerkvi Mraije Pomagaj je bil krščen Damjan Pavel Urbančič, sin Rajka in ga Francke roj. Bergant. Botra sta bila Anton «ei gant in Metka Starič. Krstil je stric g. Franc Bergant.
V Belgiji je bila krščena Ireim Žužek, hči lic. Staneta m prof. Terezke roj. Marn. Botra sta arh. Jure Votn-gar in njegova ga. lic. Metka roj. Debeljak. Krstil pa je dr. Vinko Žakelj.
Srečnim staršem čestitamo!
Poroka. V slovenski cerkvi Marije Pomagaj sta se poročila Miha Dolenc in Isabel Enriqiieta Lima. Priči sta bila nevestina mati ga. Perfecta Lima m ženinov oče Franc Dolenc. Poročne obrede je med sv. mašo opravil delegat msgr. A. Orehar. Novoporočencema iskreno čestitamo !
PRISTAVA
Materinski dan in mladinska maša
Zadnjo nedeljo v oktobru se je v kapeli na Pristavi zbrala večja družina slovenskega božjega ljudstva kot po navadi. Bila je nedelja posvečena našim materam, obenem pa tudi mladinska maša. Mladina je vodila sveto mašo, brala berila in krepko pela ob spremljavi kitare. Vsi smo se spominjali naših živih ali že pokojnih mater.
Po sveti maši so dekleta in fantje povabili matere na zajtrk in vsaki mami pripeli rdeč nageljev cvet, ki je nekam povečal praznično razpoloženje.
Med kramljanjem so se vsi vrnili v dvorano, kjer so otroci pripravili na odru za mame proslavo. Najprej ie pozdravila mame za njihov dan Malalanova Marjanca, za njo so Pavla, Veroni ha, Klavdija in Zofija povedale mamam kratka voščila in jim izročile vsaka svo.i cvet vrtnice. Za njimi je Medičev Berto prebral rceitacjo Brez matere, nato pa so v zborni deklamaciji učenke in licenci 5. in 6. razreda lepo povedali svojo voščila. Zatem so pa naše male na di'budne kuharice „spekle“ v simbolični vaji potico za mamo. Ko so to odpele, jo recitiral Likozarjev Dinko Cankarjevo Hrepenenje. Nazadnje so šolarji prikazali igrico o kraljeviču, ki je iskal in z zlatim denarjem hotel kupiti drugo mamico. Njegova mu j c umrla, a ni hotel živeti brez nje. Iskal jo je v prav-
ljičnem svetu pri palčkih in vilah.' Pa vsa ta bajna bitja mamice niso poznala. Ko tava žalosten po gozdu, zagleda dva otroka. Nabirala sta cvetice, da jih poklonita mamici za materinski dan. Dobra otroka sta mu prisrčno zatrjevala, da mamice ne prodasta, še manj pa njun očka. Povabila sta ga, da naj gre z njima domov, da bo njuna mamica tudi njegova. Srečna, da imata novega bratca, se vsi trije napotijo domov.
Kraljeviča je prisrčno zaigral Debevčev Lukec, palčke učenci L, 2. in 3: razreda, vile pa deklice iz 7. in 8. razreda. Magistrova Metka in Kokaljev Dimitrij sta pa bila otroka, ki sta sprejela kraljeviča za bratca. Lepo in razločno je vse tri prizore povezal Rantov Gabi.
Po igrici je stopil pred matere predsednik SFZ Golobov Janez in jih pozdravil v imenu vse pristavske mladine. V svojem govoru je rekel, da smo ljudje lahko različnih barv in ras, vendar v nečem smo si vsi enaki: Vse nas je pod svojim srcem nosila neka mati. Govoril je o žrtvah in trpljenju slovenske matere, kot jo opisujejo Cankar, Pregelj, Bevk, — in kako so s solzo radosti premnogokrat sprejele sedmega, osmega, če ne celo devetega, desetega otroka. Njene žrtve za otroka so neizmerne, za to nam pomeni mati največ na svetu. Molimo zanje, kot ene molijo za nas.^
Med aplavzom, ki ga je Janez žel v zahvalo, so prišli na oder še vsi šolski otroci in zapeli nekaj pesmic njim v čast.
Po prireditvi je skoraj vsa velika pristavska družina ostala tam na kosilu, saj so ga ta dan od začetka do konca pripravili očetje. Vsaj enkrat v letu! Bog jih živi!
BARILOČE
Praznovanje 29’. oktobra
Bariloški Slovenci smo letos praznovali 29. oktober z majhno zamudo, in sicer v soboto 8. novembra, ker je prejšnja sobota sovpadla s praznikom Vseh svetnikov.
Prireditev smo tokrat pripravili v catedralski vasici, v čednem hotelu, ki ga upravlja Ciril Markež.
Program se je začel ob pol desetih zvečer, ko je fant v narodni noši prinesel slovensko zastavo. Ob njej so se zvrstila dekleta, prav tako v narodni noši, občinstvo pa je pelo slovensko himno „Naprej zastava slave.“ V kratkem govoru se je predsednik SPD France Jerman spomnil dogodkov po prvi svetovni vojni, ko je nastopila prva slovenska vlada, in tridesetletnice našega zdomstva. Nato so ljudskošolski otroci predvajali simbolični prizorček „Obisk Sloveniji.“ — Sledil je zgodovinski prikaz
slovenskega planinskega doma v Argentini z diapozitivi in dvema deklamacijama. Srednješolski tečaj je zborno recitiral pesem Slavka Srebrniča „Grob Jožeta Kastelica,“ eden učencev pa je podal verze Tineta Debeljaka „Skalca.“
Po zaključenem programu so gostje sedli k skupni večerji. Nevezana drjižab-na zabava se je ob splošnem zadovoljstvu in prijetnem petju razvijala pozno v noč. Veliko veselja je vzbudil zabavni prizorček: „Slovenski študentje iz Argentine v gostilni v Sloveniji,“ ki ga je sestavil in režiral Ciril Markež, igrali pa so ga dijaki srednješolskega tečaja: Veronika Razinger, Sonja Omerzu, Tonček Arko in Janez Drajzibner.
Letošnji praznik je zdaleka presegal vse, kar smo bili na naših prireditvah v Bariločah do zdaj vajeni. Zaslugo za to imajo predvsem gostitelj in njegove sodelavke, zlasti gospa žirovnikova. Njim in vsem drugim, ki so se potrudili in pripomogli, da je proslava tako lepo uspela, priznanje in zahvala!
VA
OBVESTILA
SOBOTA, 22. novembra 1975:
SKAD prireja ob 19,15 v Slovenski hiši glasbeni večer. Pričetek s sveto mašo. Vsi akademiki lepo vabljeni.
V	Slovenski hiši (zgornja dv,orana) kulturni večer SKA. Predaval bo ing. Jernej Dobovšek o barvilih. Predavanje prireja prirodoslovno tehnični odsek.
V	Slomškovem domu po večerni sv. maši — ob 20 — zanimivo predavanje Dušana Šušteršiča o varnosti. NEDELJA, 23- novembra 1975:
V	Slovenski cdrkvi Marije Pomagaj sveta birma .,b 9,30.
V	Slovenskem domu v Carapachayu ob 18 uri igra „Čudni snubci“. Igrala bo sanmartinska mladina.
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 9-30 (p,Qi sv. maši) redni sestanek na-raščajnic.
Prof. dr. JUAN
JESUS BLASNIK j \	s
specialist za ortopedijo in travmatologijo
: ■
■	Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja:
Capital Federal Tel. 41-H413
: •
■	Ordinira v torek in petek od 17 do 20. :
5 Zahtevati določitev ure na privatni S telefon 628-4188.
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
JEZE5ZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TOMAS OE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem
velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
*
BtOtaBA UBRE
Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 ' Argentina
Uredniški odbor;
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000;; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenas Aires. T. E. 33-7213.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD!
KINTA “SLOGA”
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
Začetek kopalne sezone 1975/76
V sobota), 29, novembra 1975 ob 12
Izkaznice in sezonske vstopnice bodo na razpolago na kinti.
Na dan otvoritve vstop prost.
%	Vsi člani lepo vabljeni!
Počitniški Rom v Kordokskih gorak
bo le za Slovence odprt od 11. jan. do 28. feb. Med otroško kolonijo le za tiste, ki bi sicer ne mogli na oddih, kolikor bo pač prostora. Kdor si želi odpočiti se in si utrditi zdravje v gorskem zraku, naj javi priporočena čim prej na naislov: Dr- Hanželič, Champagnat 55, Lujan, Pcia. Bs. As. Radi višine 1.100 m Dom ni za težko bolne na ■srcu ali pljučih. Cene bodo enako kot prejšnja leta zelo zmerne, a odvisne od dviganja cen na trgu. Vozni listek kupiš šele, ko imaš zagotovljen prostor v Domu.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
JSScríbano Público
Cangallo 1642 Buenos Air«. Pta. baja, oxic. a
T. E. 35-8827
r-t ra S 5 2 u S? g	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38z-,
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
SLOV. DOM V CARAPACHAYU vabi na igro:
ČURNI SNUBCI
(šala v dveh slikah)
¿pisal: Joža Vombergar
Režija: g. Maks Borštnik s sodelovanjem ge. Nataše Smersujeve.
Igrala bo sanmartinska mladina
v nedeljo, 23. novembra, ob 18
Nesreča nikdar ne počiva, pa se Jo da preprečiti! Kako?
Pridite v soboto 22. novembra ob 20 uri v Slomškov dom, Ra-mos Mejia na zanimiv razgovor, ki ga bo vodil g. Dušan Šušteršič v okviru
Slogine kampanje za varnost.
Tudi kratko in zanimivo poročilo o poslovanju kreditne zadruge Sloga Vas bo zanimalo!
Lepo vabljeni.
Ludvik Puš
NA DOLGO
Pri starih dveh je tačas začasno prebivala tudi njuna poročena hčerka z majhnim fantičkom. Z Minko sta hitro postala prijatelja. Splezal je na njeno naročje in ji vse mogoče stvari pripovedoval, posebno pa je želel več vedeti o velikem trolejbusu, ki ga je imenoval Kotter, a je bil iz neznanih razlogov hud nanj. Zopet in zopet je hotel vedeti za njeno odločitev, da ga bosta skupno odstranila in ga ne bo več. Ta zabava je bila zanjo bolj tolažilna od besed.
Skozi vežna vrata je stekla na prosto in z široko razprostrtimi rokama priletela v moj objem, ki sem se bil medtem približal stari hiši in jo hipoma zagledal. To vam je bilo svidenje, kot da bi se deset let ne bila videla! Zares, deset tednov je bilo bolj dolgih kot bi v vsakdanjih razmerah bilo deset; let. Ko sva šla v veži mimo soseda Dobnika, sva se z njim veselo pozdravila in sem videl iz njegovega obraza, kako je srečen, človeška dobrota je prečudna skrivnost, škoda, da je redka.
V sobi je bilo hladno. Midva pa tisti čas nisva čutila nobenega mraza, preveč je bilo tople sreče. Komaj nekaj ur je temu, ko sem hitro zmetal v ročni kovček, kar sem imel v ječi malega svojega, skrbno spravil na varno drobne liste, kjer so bili komaj razločno napisani moji verzi, se poslovil od vseh, ki so s čestitkami spremljali moj odhod, in se z
(41)
POT
avstrijskim ječarskim nadzornikom napotil do vrat1 v svobodo. Bil sem zadnji od nas treh slovenskih jetnikov. Dr. Basa j a so že nekaj tednov poprej premestili v taborišče Wolfsberg, kjer je še dolgo, osamljen, v velikem pomanjkanju ter krutem nečloveškem ravnanju taboriščnih oblasti ostal še naprej zaprt, čeravno ni bil več v jetniški celici. Bilo je- še slabše kot v celici, ker so ga tamkaj pomešali med konfinirane nacije in druge zločinske ljudi in je mnogo hudega prestal, preden so ga izpustili na svobodo. Kdo se je brigal za gore krivic, zgrnjenih nad nedolžnega človeka! Inž. VI. Remec pa, ki res ni vedel, zakaj so ga Angleži vtaknili pod ključ (domneval je, da so to gnusno igro uprizorili domačini zato, da bi se polastili njegovega premoženja), je bil izpuščen na svobodo nekaj dni pred menoj.
Vsedel sem se na trolejbus nd trgu sv. Duha in se odpeljal proti celovškemu predmestju št. Peter, kjer je ležala Ostermannova domačija, še tako kratka pot je bila v tem slučaju predolga, misel na ljubeči in srečni obraz, ko me bo zagledala žena me je napolnjeval z nedopovedljivo radostjo.
Ona je bila ta dan od ranega jutra dalje nekam nemirna, čeprav ni bilo nobenega resnega povoda za to. Prejšnji dpn jo je obiskala Reparjeva mama iz Velinje vasi, ostala pri nji ves
dan in pri nji tudi prenočila. Vedela je, da je sama in zapuščena, bližajo se božični prazniki in srce dobre žene ni strpelo, da bi se ne podala na pot; da bi ji prinesla nekaj tolažbe vsaj s tem, da s svojim obiskom pokaže, da se ji smili in da misli nanjo.
In sta potem skupno prenašali težo dneva pozno v noč. Drugi dan, to je na dan mojega izpusta, sta se skupno napotili v kapucinsko cerkev in obe prejeli sv. obhajilo, skupno proseč božje pomoči v hudi nadlogi. Po opravilu je Reparjeva povabila Minko na zajtrk v kavarno. Toda ta je hvaležno odklonila,' češ, da mora domov: „ker bo danes mož prišel iz ječe.“ Morda pride že dopoldne, nje pa bi ne bilo doma. čudno jo je Reparjeva mama pogledala. Iz vseh prejšnjih pogovorov ni bilo videti nobenega žarka upanja, da bi se to zgodilo, vendar je ni zadrževala.
Prišedši v sobo se je naslonila na široko okensko polico in gledala nepremično proti cesti, kjer se pripelje trolejbus, potem pa pazno motrila pot, ki se odcepi proti hiši. Nikoli prej ni tega storila, a to intenzivno pričakovanje se! ji niti ni zdelo čudno, tako sigurna je bila, da se bo zgodilo, kar pričakuje. Bog sam' Ve, kako je to bilo.
„Kako pa si vedela, da pridem danes?“ jo vprašam.
vNe vem kako, le vedela sem odkar sem bila .to jutro pri maši v kapucinski cerkvi. Nekaj mi je reklo čisto razločno, da prideš danes. In si prišel.“
Njen vztrajni, junaški boj za mojo svobodo je bil dobojevan z veliko zmago tik pred božičnimi prazniki.
Kako sva praznovala tisti božič, bi bilo vredno podrobno popisati. Tako e-dinstven in izreden je bil, da ga ni moč primerjati z drugimi božiči prej in poslej, pa ga še tako obračaj in primerjaj. Bilo je doživetje Kristusovega rojstva, ki ti ga je dano užiti samo enkrat v življenju ali pa nobenkrat. Zdelo se mi je, da sem Lazar, ki ga je Jezus iz groba poklical nazaj na svet. Ko sva pri polnočnici sedela v arhitektonsko in ornamentalno lepi cerkvi starega semenišča s slovenskim bogoslužjem in poslušala naše čudovite božične pesmi, so vsi angelci po baročnih oltarjih prepe vali in z njimi vsi svetniki. In v materini besedi oznanjena radost božične skrivnosti je odmevala v duši' desetkrat in stokrat prisrčneje in mogočneje ob besedah evangelista: „Slava Bogu na višavah..." Lazar, zapisan grobu, je stopil nazaj v življenje, da bi pričeval o človeški zlobi in o božji dobroti. In da bi dopolnil svojega življenja nalogo, kolikor jo je še ostalo neizpolnjene.
Zima je za božič pošteno pritiskala vse ostreje notri do praznika Sv. Treh kraljev, ter potisnila živo srebro prav na ta praznik doli do 30 stopinj C pod ničlo, kar je celo za mrzli Celovec rekorden mraz. Promet se je ustavil, tudi fantičkov „Kotter“ se na praznik ni pojavil na cesti, pešci so bili redki in čez nos zadelani v tople šale in ovratnice. Midva sva bila med njimi. Kaj zima in mraz, ko vse prekipeva notranje toplote, ki ogreva mrzlo lepoto zimskega dne! Takrat so bili sv. Trije kralji velik praznik, zapovedan in slovesno prazno-van. Kdo bi zaradi mraza ostal doma in se ne udeležil službe božje! Po maši v
stari semeniški cerkvi sva jo z ženo rezala proti domu, na laseh, trepalnicah in brkih se j,e gosto nabiral led, vsak izdih se je iz ust pokadil, kakor da bi znotraj tlelo na žerjavici sveže smrečje, pod čevlji je škripal zamrzli sneg.
Doma sva zakurila, štedilnik, da je kar žarel. Bilo je potem prijetno in toplo, v sobi in v srcu. Soba se nama je zdela zdaj mnogo lepša kot takrat, ko sva se bila vanjo preselila. Le nekaj me je sedaj utesnjevalo, spominjajoč na ječo. Ko je prišel za božič gospodar voščit vesele praznike in je stopil v sobo, sem mu pokazal z železno mrežo zavarovana okna in na pol v šali, na pol zares vzkliknil:
„Gospod Ostermann, tele mreže v oknih bo treba odstraniti.“
V kraljestvu muzike
Na tem mestu bi bilo morda pravšno zgodbo končati tako, kakor smo bili vajeni brati konec romanov in povesti iz starih časov: 'In potem sta srečno in zadovoljno skupaj živela še dolgo in dosegla visoka leta v miru in blagostanju. Ne moremo tega napraviti, kajti pot pred nami je še dolga. Dosedanje dogodbe so mejniki, ali obcestni kamni, kamor se kolo usode zadeva in ne more naprej, dokler kamen ni spravljen s poti, eden za drugim. Ni krivda pisca, če je bilo mejnikov mnogo in so bili jnki, da kolo ni hotelo čeznje, ne da bi bili odstranjeni. Z majhnimi, ki jih je bilo brez števila, se sploh ne ukvarjamo. Kolo usode jih je strlo in zdrobilo brez sledu in se vrtilo svojo pot naprej in naprej.