Slovenski učitelji na Koroškem pod terorizmom. Zanimivo je dejstvo, da so izdali okr. šolski sveti starejšim učiteljem povelje, da naj ostanejo in ne prosijo za upokojitev. Nekateri siromaki smatrajo' to pobožno željo šolskih oblasti za neodklonljivo silo. Trudijo se menda in potijo, da bi le ustregli nemškim mogotcem — ne oziraje se na svoie telesne moči, ne na blagor svojih družin. A taka potrpežljiva duša nnore prestati še marsikaj — misli nemškutarski nadzornik — in mu veli, naj dela, kolikor more, da le šolske ure pretolče. Drugi so zopet bolj poželjive nravi. Iz enega kraja jim sveti svobodo dosluženca, iz drugega milost kakšnega križca. Taki, ki bolj bolehajo, prosijo dopusta, da jim1 vendarle zasveti naklonjenost kakšnega Bende ali Barcsaja. S teml pa. seveda, šole pcecej trpijo. Starši se — nekateri bolj plašno, drugi bolj očitno — hudujejo nad to preklicano šolsko pripravo, ker otroci zaostajajo v izobrazbi. Seveda pravijo oblasti, da mladina ne pozna hvaležnosti do učiteljev; in druge podobne izreke pošiljajo mied pobožne poslušalce. Če vzamemo v poštev še izvrstni Koroški šolski sistem, potem im;amo pravi pojm Koroške mizerije. A vi, bratje na Savi in Soči, ne poznate koroških utrakvističnih strojev! Potem bi se pa še oblasti brigale za želje staršev? Ali ne veste. da so naše šole le ponemčevalnice in da jim je duševno bistrenje deveta briga? Olavna stvar naših zagrizencev je pa ta, da z zadrževanjem komipetenc preprečajouveljavljenje kakšnega učitelja — Slovenca. Rajši bobnajo prej v&e Nemce in nemčurje najslabšega kalibra na dan, ki jim seveda lahko izročajo vodstvo slovenskih šol. Nas Slovence pa pošiljajo kakor takozvane potovalne učitelje po naši domovini — to je nekaka VolksTatova priprava, ki nam prav izvrstno izžema žepe. Volksrat ima tudi najete posebne hujskače za uboge slovenske učitelje, da jih prav iino poučujejo v pokorščini. Tak izrek pristnega sinu germanske družbe sem si jaz točno zabeležil; glasi se: »Če vam nadučitelj kaj poreče, kar meni povejte! Qa kar zatožimi pri Volksratu«. Ta spaka pa ni morda kakšen učitelj; ne: uradnik je, ki razume o šolskem poslu gotovo toliko, kolikor sosedov belec o abecedi. ^