.Tanuš Golec: 17 IV. POELAVJE. Guzajev boliše i izsR. pred 5C leti. Glavna oseba naše pove&ti — Guzajev Francluh — je bil že pred 50 le-ti pravi boljševik po tlanašnjem ruskem vzorcu. Poznal ter upošteval je le revnejšega človeka; proti bogatejšim ter gospodujočim slojem je bila naperjena njegova organizacija. Siromak — kakor razlagajo dandanes komunistični kolovodjs — je smel krasti ter ropati, da, celo ubijal je slobodno v skrajni sili, ako je šlo za to, da je oškodoval premožnejšega. Re-s — čisto pravi boljševizem je sejal ter gojil Guzaj po vseh krajih svojega odljudcnega kraljestva. Že pri deci na paši je začel. Rad se je igral s pastirji, delil med nje tedaj običajne bakrene štirjače (4 krajcarje skupaj) in jih ščuval, naj pasejo živino nalašč na škodo kakega osovraženega gruntarja ali graščine. Razposajeni kočarski fantini so ga poznali že od daleč — darežljivega »jagra« (lovca), ki je metal med nje denar, jim znal povedati toliko zanimivega ter strašnega iz tujih krajev ter jih navduševal za dejanja, katera jim je prepovedoval vsakdo drugi. Bil je boljševiški mladinoljub v skrajno kvarnem smislu. Kakor smo povdarili že večkrat, je bila Guzajcva hribovita, grabasta ter pogozdena republika obljudena od kočarjev, bajtarjev — sploh od siromakov. Tem je bil Guzaj prijatelj, dobrotnik in pobratim. In ta revni človek, ki ni bil nikjer izven mej domače župnije, kaj je slišal rajše nego hujskanje proti kapitalu in oblasti. Kapital — graščina je imela vsega dovolj, milijon in milijonkrat več nego je rabila za preživljanje. Ves ta kapital so znosili grofu na kup oni in njihovi predniki s krvavimi žulji. Da je šlo lažjo z ustrahovanjem reveža. je skoval kapital oblast: sodišča, glavarstva, davkarije, žandarje, biriče in še vojaštvo. Ako migne posamezni tlačan le s mezincem, ker ga privija preveč krivica od zgoraj, ima že opravka z oblastjo, ki pošlje ponj žandarja ali beriča. Če je tožll preveč na glas zaradi pomanjkanja in nečloveške hudobije višjih, mora v luknjo, kjer ga že naučijo, da bo molčal za bodočnost. En sam bojevnik proti kapitalističnim ljudskim pijavkam pomeni toliko, kakor kaplja sladke vode v slanem morju. Da bodo pod palci mastni in s surovo silo obdani mogočnjaki zgoraj vsaj poslušali siromaka, je treba organizacije z geslom: Vsi za enega, eden za vse! Vsi po teh pobočjih, grabah ter dolinah morajo dvigniti glave po koncu in zahtevati kakor iz enega grla: Do tod in ne dalje! Ako bo videl enkrat kapital proti sebi trdno organizirano protisilo, bo popustil in začel kar sam iz strahu za obstoj ter moč deliti I.Rrarjom vsni drnhtino p prcobilno obložer.e mi- ze. Na revežem dolžne pravice se mora te proklete kapitaliste navaditi že v naprej z ustrahovanjem. Enega je treba pristriči nasilnim potom posamič na samotnem kraju na žepu, drugega na preveč razmnoženem živem blagu v hlevu, tretjega na žitnih ali lesnih zalogah itd. Kapitalist se mora predvsem začeti bati, da se nekaj kuha ter vre za njegovim hrbtom in da zna vsak trenutek nekaj zanj neprijetnega bukniti na dan. Iz strahu bo postal v takem slučaju popustljivejši in se ne bo upal dninarju pritrgovati dolžnega mu zaslužka. To je bil za te kraje čisto nov nauk. Tako jim še ni govoril doslej nikdo. Slišali so le o dolžnosti garanja, o dajatvah, a prav nič o pravicah ter o prejemkih. Guzajeve pridige so užigale kar trenutno. Besedam so sledila razmišljanja in zavest: Prav ima! Sedaj še le znamo, so govorili kočarji, da smo bili brezpravni sužnji. Skupaj bo treba potegniti, da bodo tudi naši izstradani želodci polni ter mi in naša deca oblečcna. Ako bomo podpirali moli.e naše bregc, liodili v toplejšem času k bogatinom na dnino, po zimi pa zmrzovali brez drv ter listja mi in naše blago, bo vedno slabše. Kapital nas bo še brez organizacije pregnal z rodne grude in bo postalo še to, kar posedamo sirote, graščinsko! Mali posestnik, bajtar ter kočar niso gledali v Guzaju le moža ognjevite besede, ampak tudi dejanj. Ta pridigar ljudskih pravic je delil svoje denarno imetje z reveži in podpore potrebnimi. Kdorkoli s teh hribov ga je prosil v denarni stiski, mu je po možnosti pomagal. Zahteval ni nobenih obresti, da še v toliko in toliko slučajih niti povračila ne. Uboga para na vrh hriba je imel polno kočo otrok, še mleka ne, da bi prehranil nebogljenčke. Prejel je denar za nakup mlečnatega živinčeta in pomagano mu je bilo. Eksekutor ali kak sodni ccnilcc se v letih Guzajevega paševanja sploh ni upal v te kraje. Resnični gozdni .uvaji, graščinski lovci in logarji so ipižali z obema očesi. ker ljubše jim ie bilo življcnje, ne.sro ne- usmiljeni obračun s toiovajsko roko. Gratciiiski niso kratili siromaku pvavic do listja.in drv. Radi obiranja malin ni bil klican n_kdo na odgovor. Kedo bi ne sledil organizatorju, ki je bodril z besedo, pomagal sam in je zboljšal celo pred kratkem neznosne razmere že njegov nastop ter par bolj trdih srečanj z graščinskimi valpeti. Guzaj je bil v vsaki kočuri najbolj čislan gost, kjer so mu postregli pri priči z najboljšim, kar so imeli. Jedel je tolikokrat iz skupne sklede, povedal veliko z- upanjem na zboljšanje in ob slovesu je stisnil revežu za pogostitev še kaj okroglega v roko, ali porinil po tihoma pod lončeno skledo. Odkar je bil zaljubljen, je postal izredno ljudomil tudi z ženskim spolom. V zimskem času je zahajal rad na preje,kjer so krožile med brnenjem kolovratov pripovedke in nedolžne šale. Vsaki pravljici je znal dodjati nauke iz svoir^a bolišpvi^keea-evansreliia tudi za i)nkor?Pino ustvarjeno žensko. Kikdar ni bilo slišati, da bi so bil obnašal napram kaki ženski nespodobno ali celo nasšlno. Nekaj nerazumljivega za njegovo glede ljubezni rnehko dušo sta i:_točas_io zaljubljenje in neizpvosno ter uprav trinosko maščevanjo nad Klr.kočerco na pobočju Rudniškega vrha. V pekočem poletnem času, ko so se parila dekleta in žene na travnikih ter na njivah pvi cgrebanju ter pletvi, jih je posečal, zbijal šale in ra,zdeljeval med nje sladkorčke, brez katerih se ni podal nikamor na pot. Pri opisovanju razmer v Guzajevih časih sm-o se že dotaknili parkrat omenka steklarn v Loki pod Žusmom, tik olimske farne cerkve in rudnika v grabi pri Devici Mariji na Pesku pri Podčetrtku. Pred 50 leti je bilo po spodnještajerskih krajih dovolj glažut, ki so bile na višku in je šla trgovina s steklom. Danes so malodaae propadle vse, ker &o bile predaleč o-d modernega promcta in jih je izpodrinila tozadevna modernizacija industrijsko naprednejših dežel. V Loki ter Olirnju so izdelovali: steklenice, kupice, ra.zno stekleno namizno orodje in šipe. Glede brušanja stekla so bili po telx steklarnah pravi občudovanja vredni unietniki. Po boljših hišah jo videti še danes debele ter visoke kupice, v katere so ubrušeni okraski ter napisi, ki so danes iskane umetnine. Posebnost lcške in olimsko stcklarne so bile manjše ter večje, slabse in lepše izdelane steklenice, v katerih so bile skozi ozki duloc na dno položene in večkrat iz lesa ter papirnatih podob prikupljivo izdelane ter sestavljene postaje iz Kristusovega trpljenj-a. Ako človek pogleda danes tako steklenico z uloženo postajo, se mora čuditi, kako se je posrečilo, spraviti toliko mično izdelanih predinetov skozi tako ozko odprtino in vsakega tudi trdno pritrditi. Pasijonske stcklenice so iz-delovali steklarji doma ob prostem času, jih prodajali kramarjem in trgovcem ter tudi po bogatejših hišah. Tudi ti izdelki loških in olimskih steklarjev so daneg redkost, ki se plača drago. (Dalje slcdi.)