Časopis s podobami za slovensko mladino.
S prilogo „y^nqeleek".
Štev. II.
V Ljubljani, dnè 1. novembra 1907.
Leto XXXVII.
Popotne tožbe.
I.	Uvod.
„Oj z Bogom sin!"... In dobra mati zaspala je v poslednji sen . . . Pa prišla je pomlad na zemljo, in spet njen grob je bil zelen.
Z bolestjo težko v mladi duši takràt na njen sem grob hitel, poljubil prst sem tamkaj sveto, za mater molil in ihtel.
V bridkosti svoje ves zatopljen preplakal tam sem celo noč. Kropil sem grob, a majke zbudil ni jadni klic in jok pekoč . . .
Od nekod pa takrat pritaval je iz daljin lehàk zefir, pa mi šepetnil: „Pojdi z mano, pa v svetu bodeš našel mir!"
II.	Slovo.
„Pa z Bogom, rojstna hiša, in z Bogom, sestra ti!"
A sestra me pogleda sè solznimi očmi: „Oj kam, oj kam še ti?"
In stisnil sem ji roko, obrnil sem se v stran, solzó sem skril v očesu, in v jasni, mladi dan odhitel čez ravan — — —
III. Oblak.
Mati, to so težki hipi, kadar Človek roma sam, in v bolesti nemi svoji prav ne ve, ne kod, ne kam.
Z juga po nebesnem svodu se podil je siv oblak in poprašal me: „Prijatelj, kam pa vodi te korak?"
„Oj, tam gori v rojstni vasi rad za hip bi se mudil — materi na grob nezabni par solzic bi rad rosil . .
IV.	Potoček.
Na livadi je potoček ustavil nogo mi hladan, ves zamišljen v jutro zlato, v cvetje ves zaverovan.
Pa me vpraša: „Popotnik mladi, kaj takó si tožnih lic, nič ni mar ti solnčnih žarkov, in nič mar ti ni cvetic ?"
Ej, potoček, ti si srečen, v krilo mamično bežiš, in zato tako brezskrbno po livadicah drviš.
Tudi jaz bi s spevom jasnim rad pozdravljal lepi dan, da mi niso mamke dobre zagrnili v grob hladan !
V.	Na jezeru.
Plavaj, plavaj, barčica, plavaj čez vodó ! Val se laska in ti pravljic pravi sto in sto . . .
Ti pa ne veruj nikar, zvabil bi te rad na dno ! Plavaj, plavaj barčica, plavaj čez vodo !
To pa smeš verjeti mu, tega ni legal : da, kar jaz se vozim tu, bol mi je pregnal.
VI. Pred križem.
•
Očetov gledal sem pokop, in mamico mi vzel je grob, le tebe, Križani, imam, da oče dober si mi, znam.
Saj to mi mati pravila, poprej ko me ostavila, in rekla : „Z Bogom, dragi sin, besedo sprejmi to v spomin :
Tam gori drug je oče tvoj, ki vedno čuva nad teboj. On bo te ljubil vekomaj, in mene s tabo združil kdaj!"
VII. Moj pot.
Prijeten ni, nikar sladak f moj težki pot,
zašel sem večkrat, toda Bog, On rešil me je zmot.
Zašel je pač, oj mamica, že kod tvoj sin, in padel je, a dvignil ga na te predrag spomin.
Zdaj vem, zdaj vem, kam vedi me življenja tir:
Pri Bogu in pri mamici — tam moj je večni mir.
/. Ivanov.
Oj, oblački so napredli belo mrežico, pa ovili z njo so našo drobno Nežico.
V sveti raj...
Pa so jo odnesli tiho gor v sveti raj, z angelci v nebesih svetih se zabava zdaj.
Z angelci goreče zame prosi zdaj Boga, o, da bi se v nebesih svetih srečno kdaj sešla . . .
Blago srce.
Povest. V spomin t ravnatelju Jožefu Hubadu. — Spisal Juraj Pangrac
(Dalje.)
VII. „On je naš bližnji!"
ot strela z jasnega neba je zadel Koprivarjev odgovor Savinškove. Takšnega pač niso pričakovali! A dasi so rekli, da on ni vreden milosti, da ga bo treba izročiti sodišču, vendar tega niso storili. Edino k jerobu je šla mati in mu vse razložila. Zakaj on je bil velik dobrotnik Savinškove hiše in je moral vse vedeti. Tudi je posodil 25 gld., ki jih je bila mati koj drugi dan po sinovem prihodu poslala vdrugič gospodinji v mesto-
Ka je zvedel jerob o tej nečedni zadevi, je pritrdil materi prijazno, kakor ni bila vselej njegova navada: „Gotovo, očetu bo treba pisati, da povrne za sina."
„Samo očetu je treba pisati, druzega nič," je zatrdil, vzel pero v roke in napisal pismo Koprivarjemu očetu, čisto mirno in brez ostrin, da se je mati čudila. Zakaj poznala je jeroba in vedela, kako rohni včasih za vsako besedo, in Če le kaj navskriž pride, gre takoj k sodišču iskat pravice in zadoščenja, dasi je sicer dobrega srca.
„O — o! Se bo že zvedelo in spoznalo, kdo je pravi krivec!" je izustil mož, ko je prečital pismo in poškilil na mater.
Mati si je mislila: „Kaj se naj zve, saj že vemo!" A rekla ni nič — in se poslovila. A kt> je že zaprla duri za seboj, se je udaril jerob po čelu, se škodoželjno zagrohotal, potem pa zacmakal z jezikom in izpregovoril skozi zobe rezko: „Ti si dvignil na pošti denar — piše Koprivar tako odločno! O — o! Če pa tukaj ni kriv Janko Savinšek, ta oboževani svetnik, za katerega po neumnosti mečem denar proč, pa nočem nič! Ha, doma naj ostane, doma! Čemu sili k belemu kruhu?... In če je kriv, potem naj sam gleda: jaz se ga na vsak način odkrižam, na lep način se iznebim nepotrebnega davka. Otrok res nimam, in zmanjkalo mi ne bo nikdar, a zametovati denar pa vendar ni pametno. Čudim se, da sem se dal ujeti sladkim besedam gospoda učitelja, da že pet let plačujem za tega potepina."
Drugi dan je Janko iznova prečital Koprivarjev odgovor. Ni mu šlo v glavo in ne, da bi bilo res tako zapisano: .. . „Kaj hočeš od mene? Ko sem šel k šolskemu slugi po nakaznico, si me čakal pred vratmi, potem pa si na pošti dvignil denar ..." A če je Janko pismo še tolikokrat prebral, druzega ni mogel izvedeti, kakor kar je bilo napisano. In kar je bilo napisano, je bilo tako grozno za Janka, da si je vlival vodo na vrat in si tako miril in hladil razburjene živce .. .
Vrgel je nato pismo od sebe, pa zbežal na polje k materi in Metki. Šele čez nekaj dni je zopet vzel odgovor v roke in jel mirno razmišljevati. In ko je tako razmišljeval, se mu je jelo jasniti . . .
Koprivar je moral skleniti : Tajil bom na vse pretege, tajil za žive in mrtve. .. Kaj druzega si ni mogel izmisliti v svoj zagovor kakor to: — zvrniti vso krivdo na Janka. Ko bi rekel : temu sem dal nakaznico — in bi moral tistega imenovati in ga poklicati, da bi pričal zanj ; a „tisti" bi proti njemu govoril. „Izgubil sem jo, ukradena mi je bila!" Tudi ta izgovor ne bi veljal. Vprašali bi ga: „Kje, kdaj?" O, tatu se ne verjame! — — — Tedaj ni mogel drugače, kakor da je zaklical: „Kaj hočeš od mene? — Kar je bilo tvojega, sem ti dal: Pred vratmi si me čakal in potem dvignil na pošti denar sam . . .
Tako! Najprej ga je okradel, a ko je zadeva prišla na dan, vpije: „To ni istina! Sam je dvignil denar, sam se je okradel!"
Tako znajo govoriti hudobni ljudje, in obsojen bo nedolžni. In tako bo vtisnjen na Jankovo čelo pečat hlimbe in hinavstva . . . Tako poženejo iz ene korenine druge; eno zlo se razraste in rodi drugo; in to gre dalje, da je naposled iz enega greha cela veriga samih zlih dejanj, ki se vežejo kot členi verige.. . Greh je kakor kvas, ki vzhaja in se naglo množi; je -kakor veter, ki piha daleč naokoli ; kakor kuga, ki se razširja kot smrad in vse okuži . . .
Zdaj je vedel Janko, kaj pomeni Koprivarjev odgovor. In naenkrat mu pride na misel : „Na katero stran se bodo obrnili ljudje? Ali je nemogoče, da pade senca nanj ? Ako je on prepričan, kdo je krivec, ni zapisano, da morajo tudi drugi tako soditi ! Zakaj bi se ne verjelo, da mu je izročil v resnici Koprivar nakaznico pred vratmi, da je vzdignil torej Janko sam denar? Kdo more jamčiti, da ne obsodijo njega, Janka?" . ..
Take misli so mu rojile po glavi. Prestrašil se jih je, ko je spoznal njih pomen. „Ne, to so prečrne misli, kaj takega ni mogoče, odločno ni mogoče !" izusti in spravi Koprivarjev odgovor v žep. O, ko bi bil vedel revež, da že jerob misli tako, da ga že jerob obsoja ! . . .
„Ne, to so prečrne misli!" je rekel Janko. „Kaj takega sploh ni mogoče ! Ha, preveč sem še pod utisom prvega razočaranja. Kaj takega sploh , ni mogoče!"
In če to ni mogoče, kaj pa je mogoče, kaj pa se mora zdaj zgoditi?
Janko se zamisli v nesrečnega tovariša položaj. Vidi ga na krivi poti, s ktere ne more odstopiti, zakaj sram ga je, nasledkov se boji. O, ni čuda: 1 Nasledki so hudi: kakor hitro se izve, kar je storil, ga brezdvomno zapode iz šole, ovadijo sodišču, kjer ga obsodijo in zapro kot hudodelca ... V obeh slučajih je njegova bodočnost strta, uničena za vselej. Njegova usoda zapečatena s sramoto za celo življenje ... O, zato taji Koprivar, kdove, če ne iz obupa, iz črnega obupa. Zato se je zatekel k zadnjemu sredstvu,^ k laži, da bi se navidezno, lepo izkopal iz težkega položaja, kamor je tako lahkomiselno zagazil ! . . . In ko je gledal Janko v duhu nesrečnega tovariša obupani obraz in videl, kaj ga čaka, kaj ima priti nadenj, ga obide žalost, velika žalost, da vzklikne, usmiljeno in pomiljev2lno : „O nesrečni moj tovariš!"
Ko je minilo nekaj dni, in so bili vsi trije zbrani v sobi, mati, Metka in Janko, je stopil k materi, ji pogledal žalostno v oči in ji rekel: „Ljuba mama, moj tovariš je bolan, hudo bolan; zakrknil je srce in se ne bo vdal izlepa; on obupava, drugače ne more biti."
„Torej kaj storiti ?" reče mati vprašajoče.
„Kaj storiti? — Veliko krivico nam je res storil," je nadaljeval žalostno Janko. „Če bi gledali le na svojo čast, bi ga morali izročiti sodišču. A on je naš bližnji, tega ne smemo storiti!"
„On je naš bližnji, tega ne smemo storiti," sta pritrdili tiho mati in Metka. Janko pa je nadaljeval: „Krava se brani z rogovi, konj s kopiti, on — Juraj Koprivar — pa . . z ležjo. A laž ne more pomagati; resnica pride na dan prej ali slej. In potem, kaj potem? Ne, sodišču ga ne smemo izročiti, tega ne. Kaznovali bi ga po postavi, zapodili iz šole, in — vrata med ničvredneže bi mu bila odprta nastežaj. Ako on ni moder, biti moramo mi : za ceno 25 gld. ga ne smemo pahniti v nesrečo, v brezdno, iz katerega skoro ni izhoda, ni rešitve."
„Oh, s sodiščem ga ne smemo strašiti, lahko obupa popolnoma!" pripomni Metka.
„V nesrečo ga ne smemo pahniti, on je naš bližnji," reče mati. „A kaj storiti?"
„Kaj storiti?" ponovi Janko in obmolkne.
Molčali so vsi. Potem pa reče Metka: „Janko, ali mu hočeš mar vse odpustiti ?" Janko pogleda materi v oči ; in ko vidi, da je tudi tam tako zapisano, odgovori brez ovinkov! „Hočem, on je naš bližnji!" . , .
VIII. „Ti, ti si kriv!"
Tedaj pa prirohni ves razburjen in razpaljen od jeze jerob v kočo. Vrat ni odpiral, kar butnil je vanje, in odprlo se mu je, vstopil je, držeč v roki odgovor, ki ga je dobil na pismo od Koprivarjevega očeta, in venomer je kričal besno, že skoro hripavo : „To je za dobroto, to je za dobroto!"
„Moj Bog, kaj pa je!" je zavpila mati in sklenila roke. Tudi Janko in Metka sta preplašeno gledala v srdito obličje dobrotnika, ki je s strelo v očeh in z jezo v srcu še vedno kričal: „To je za dobroto, to je za dobroto!" Potem pa je zmečkal pismo in ga vrgel na tla in pohodil ter kričal: „Meni gre ta potepin omledni tako pisati, meni občinskemu svetovalcu, cestnemu odborniku, hù-ù ! Da bi se mu prej roka posušila, preden je zastavil pero. — Krvavemu sodišču izročim to golazen; premalo bi bilo, da bi ga zbičali in mu kožo odrli na meh ali ga pa obesili ! Tako gre pisati meni to smelo revše!" . . .
V koči so se izpogledavali debelo. Vedeli niso, zakaj se pravzaprav gre; o tem pač niso ugibali, da mora biti krivo silne jeze pismo, ki ga je bil vrgel jerob na tla. Tudi slutili so, da utegne biti to pismo v zvezi s Koprivarjem.
Zdajci zapazi Janko na poteptanem pismu na tleh ime Koprivar. Dvomil ni več. „Koprivarjevo pismo," zavpije in pobere zmečkano pismo. „Ga smem prečitati ?" vpraša razburjenega jeroba. „Ha, le preberi ga, le preberite ga, a jaz ga ne smem slišati več; je preveč pelina zame v njem!" odgovori jerob in odide. Prej pa še naroči, naj pride drugo jutro k njemu! „To je za dobroto, to je za dobroto!" je iznova zarenčal in zarohnel, ko je odhajal. In še potem, ko je že izginil za robom, se je še slišal njegov hreščeči glas: „To je za dobroto, to je za dobroto !" . . .
Vsi tiije so napeto pričakovali, kaj govori pismo. Pismo je slovelo tako :
„Na Luži, dne.....
Spoštovani gospod jerob !
Lepo je, da skrbite za svojega varovanca in pomagate ubogi, zapuščeni vdovi. Dobro delo usmiljenja je to, in Bog Vam bo enkrat plačnik.
To Vaše delo usmiljenja pa neha biti dobro, kadar se spravite nad koga, da bi Vam povrnil stroške, ki ste jih imeli, ko ste izkazovali dela usmiljenja svojemu bližnjemu.
V svojem pismu pravite, da je moj sin podpisal tisto nakaznico in potem vsprejel dénar na pošti. To je laž spoštovani gospod jerob ! Res je, da je Vaš varovanec prosil mojega sina, da naj gre po nakaznico k šolskemu slugi; a to ni nič navadnega za tistega, ki pozna dijaške razmere. Moj sin je res šel po nakaznico, ker ni imel tedaj Vaš varovanec niti krajcarja, da bi jo mogel dvigniti pri šolskem slugi; a takoj zunaj pred durmi je izročil moj sin nakaznico Vašemu varovancu. In potem je nakaznico Vaš varovanec sam podpisal in tudi sam na pošti vsprejel denar.
Laž je torej, da bi bil moj sin podpisal Vašega varovanca na nakaznici ; laž, da bi bil moj sin vzdignil nato denar na pošti in si ga tako na nepošten način prisvojil. Denarja, ki ga zahtevate od mene, ne plačam nikdar! Moj sin je nedolžen!
Spoštovani gospod ! Gre se za mojo in mojega sina čast in poštenje. Obdolžili ste naravnost mojega sina goljufije; s tem ste pro-vzročili meni in mojemu sinu veliko krivico ; te obdolžitve jaz ne smem molče prezreti, ako mi je mar čast in dobro ime moje hiše. Izjavljam torej : ,A ko tekom osmih dni ne prekličete.dabibil moj sin podpisal nakaznico Vašega varovanca, vzdignil nato denar na pošti in siga tako na sleparski način prilastil, sem primoran proti Vam sodnijsko postopati.'
Lepe limanice ste mi nastavili, cenjeni gospod. A vedite, jaz nisem neumni kalin, da bi sfrčal v Vaše skrbno nastavljene mreže. Za enkrat že ne bo nič; boste morali že še poseči v svoj žep, ako se bo Vašemu srcu zahotelo deliti dobra dela usmiljenja . . .
Pozdravljeni !
Posestnik Jurij Koprivar, oče." Ko je bil Janko prečital list, je nastal v sobi molk kakor po gromu. Uboga družina je prestrašeno in zbegano štrlela predse, brez besede, kakor da se ne upa vprašati, ne upa pogledati, kam je treščilo, iz strahu, da bi ne zagledala goreti lastnega doma. . .
Za nekaj časa vstane mati in reče: „O, to je izprijen fant!" Janko pa je stal bled kot zid sredi sobe; pogledaval mater, a ni zinil besede. Metka pa je jokala in ihtela : „Moj Bog, da je tako, da mora biti tako!"... Pajek pa, ki je spletel medtem pajčevino v hišnem voglu, je povijal ubogo
muho, ki je neprevidno zletela v njegovo mrežo . . .
*
* *
Drugo jutro se je odpravil Janko k jerobu, kakor mu je bil ukazal.
Toda je slabo opravil. Brez odzdrava je zarenčal jerob nad njim : „Koprivar piše, da ni vzel denarja, da je nedolžen; kaj praviš ti na to?"
„Samo pove naj, kdo je vzel denar, če ne on, in vse bo poravnano; samo osebo naj pove, ki ji je izročil nakaznico, in nobene zle sumnje ne bo nanj, in verjeli mu bomo, da je nedolžen."
„Ha, slabo se zagovarjaš! Saj je vendar pisal: „Tebi sem izročil nakaznico in ti — Janko Savinšek — si potem dvignil denar na pošti!"
Janko je mislil, da se mu vendar ni treba zagovarjati pred jerobom, da verjame njemu tudi jerob samo na besedo. Niti na misel mu ni prišlo, da utegne njegov dobrotnik, ki je kazal dotlej vedno le dobro srce, položiti Koprivarjev odgovor na tehtnico in pretehtavati, v kteri skodelici je laž, v kteri pa resnica. Zato odgovori na jerobovo vprašanje : „Samo pove naj, kdo je vzel denar, če ne on, in vse bo poravnano." Izključil je torej iz svojega zagovora samega sebe; a zdaj je uvidel, da res ni modro odgovoril, da se mora tudi on sam — zagovarjati . . .
„Ne!" si odgovori Janko. „Jerob je le natančen in previden mož I Poznam ga — zato hoče doma vse pretehtati, da more potem tam, kamor ga bodo klicali, kar z eno besedo, z enim mahljajem pobiti tovariševe zvijače."
„Pisal je," reče iznova jerob, „da je tebi izročil nakaznico."
„Sam ve, da je to grda laž. Bodite brez skrbi, jaz se nisem ne za las pregrešil ; niti vedel nisem, da je denar prišel."
„Kaj, da nisi vedel? To bi moral vedeti! Veš, da si ga dobil vselej o pravem>času, še teden dni prej, kakor treba. Jaz sem natančen v plačilih; tudi zdaj bi ne bilo treba dvomiti o tem."
„Resnično, čudil sem se, da ni bilo denarja, in vedel nisem, kaj naj to pomeni. O vaši darežljivi roki in dobrem srcu nisem nikdar dvomil; preveč ste mi že izkazali dobrot."
Res je, še psu ostane dlaka, če ga pogladiš po grebenastem hrbtišču ; kaj še človeku, ki tišči roke skrite, kakor da bi jih ne imel, kadar je sam. Kadar ga pa gledajo ljudje, kaže obe roki odprti in usmiljeni, samo da ga hvalijo in se obeša njegova slava na veliki zvon. Tak je bil ta jerob. Častihlepen do skrajnosti, dober in usmiljen, kadar so ga videli ljudje in mu kadili; a trd in umazan na samem. Kaj čuda tedaj, da so bile prostodušne in odkritosrčne Jankove besede dišeč balzam za častihlepno njegovo srce I
„No, no! No, no!" se je smehljal. „Imam, zato dam Ko bi ne imel, bi tega ne mogel. Veš, nisem tak kot drugi, ki tudi kaj imajo; da bi
sedel na denarju in ga tiščal, ne ; jaz rad dam, ti rečem, da rad. Bog blagoslavlja moje premoženje, jaz živim, pa hočem, da tudi drugi žive. O, fant, nisi ti sam, ki ga podpiram!" ... In našteval je, komu je vse dobro storil.
Ni se zdelo posebno modro Janku, da se jerob sam hvali. A Čutil ni, kar pravi pregovor, da lastna hvala smrdi. Previsoko je cenil dobrot-Ijivo roko, ki ga je že pet let podpirala.
„No, no I No, no!" je spet hitel jerob iznova, smehljaje se, kakor vselej, kadar mu je kdo pravil, da je dober, plemenit; da deli dobrote...
Zdaj ni več jerob omenjal Koprivarja; zato je lahko menil Janko, da sta o tej reči zgovorjena. Pa je rekel, ker je vedel, da je jerob natančen : „Neko posebno prošnjo imam še do vas, moj veliki dobrotnik."
„No, no, le kar povej ! Nič se ne boj, nikar naj te ne bo sram. Poznam, kje je revščina."
„Posebno prošnjo imam do vas: Oh, imejte usmiljenje in odpustite Koprivarju! On sicer vztraja v svoji hudobiji in taji, ker se boji nasledkov : kazni in sramote; a žal, zelo žal mu je gotovo, da je tako daleč zabredel."
Jerob pa se tedaj naenkrat izpremeni. Čelo se mu stemni, obrvi se mu namršijo in usta se mu zazibljejo ter zožijo. Nekolikrat zacmaka z jezikom, pogleda temno po sobi, nato pa zavpije s srditim glasom : „Kaj, za tega hudobneža prosiš?"
Janku se je zdelo, da je z jasnega treščilo.
„Prosim vas, odpustite mu ; toliko ste mi že dobrega storili, ne odrecite mi še tega. Izgubljen je, ako ga tožite."
„Ha, krvavemu sodišču izročim to golazen. Čimprej se ničvrednežu zavije vrat, tembolje. Meni gre kaj takega pisati?" . ..
„Pomislite! Za 25 gld. ga vreči v ječo, mu zapreti za vselej šolo in ga takorekoč prisiliti, da pade med poulično drhal, to vendar ne gre. Bodočnost njegova je uničena, ako ne odnehate."
„Bodočnost njegova je med tatovi in razbojniki! Poznam take ptiče? A če se te golazni prej odkrižamo, tembolje za človeštvo. Bogu krade ta sodrga čas, ljudem.pa premoženje in dober tek. Dobro bo zanj, in dobro delo storimo, ako preskrbimo, da ga uklenejo in vtaknejo v ječo. Naj poskusi že mlad nasledke svoje obrti. Zgodaj je pričel, naj tudi zgodaj trpi. Tukaj ni na mestu usmiljenje : capin ni vreden usmiljenja, nobenega sočutstva. Meni, ki me vpraša za svet župan, okrajni glavar... meni, občinskemu svetovalcu, cestnemu odborniku gre napisati ta rokovnjač tako pismo!" ...
„Predobri moj dobrotnik ! Pomislite: ko bi vam prodali za borih 25 gld. vse premoženje, bi vam gotovo bilo hudo, a s Koprivarjem se zgodi veliko hujše, ako ga izročite sodišču : on bo počrnjen, da se ga bo vse izogibalo; on izgubi vse, vse" ...
„Nič ne de ! Za take ljudi tako ni prostora med pošteno družbo". . .
Jerobu se je zdelo že skoro sumljivo, zakaj Janko tako prosi za tovariša. „Sam nima čiste vesti?" vzklikne samprisebi. In skoro je bil uverjen: „Ta je vsaj zraven, Če sam ni vsega zakrivil. Koprivar stori hudo — Janko
kliče: Ni res mogoče! Oni zvrne krivdo nanj, ta ga zagovarja; zlobnež razžali mene, varuha in mi grozi s tožbo — a ta prosi zanj. O, tu ni vse v redu !". . .
Tako jame rojiti Jerobu po glavi. Zapiči tedaj v Janka svoj ostri pogled in reče: „Mislim, da bi se Koprivar ne upal tako pisati, ko bi ne bilo vzroka. Fant, pa nisi ti kaj kriv te goljufije? A?"
Janko se stresne. Vstane s stola in vikne: „Moj Bog, kako sodite o meni?. . . To je vendar prekruto!". . .
„Če Koprivar ni kriv, je kdo drugi. Eden je vzdignil denar, to dokazuje pošta. A oni pravi, da je tebi dal. Kje imaš, grdun hinavski, denar?". . .
Bled kot mrlič se zravna Janko pred jerobom in izpregovori: „Tudi* vi, ki ste moj veliki dobrotnik, ne smète tako govoriti!". . .
„Ha-ha!" se zakrohoče užaljeni jerob. „Ciganska sodrga ! Taki-le mi bodo ukazovali, kaj smem in kaj ne smem! Kako naj zastavim besedo, da ne bo užaljeno njih samoljubje? Berač, razkrinkan si! Gada sem redil na prsih in ga dojil s svojo krvjo l Čemu prosiš in vpiješ: Ne tožiti !—Zator ker se bojiš za lastno kožo ! Oho, poznamo se !.. . Ne tožiti, vpiješ, — kàkor da bi bilo greh streti gada na cesti! Hinavec I Ti, ti si kriv! Zapravil si denar in zdaj zvračaš krivdo na tovariša! Sramota! Še danes grem k , sodišču !" . . .
Janko ni vedel, kdaj je prišel iz jerobove hiše.	(Dalje).
V katakombe.
(Slika iz davnine.)
ečer pada na večni Rim. Temni oblaki se zbirajo nad mestom ko bi hoteli oviti v svoj plašč šumne ulice in svetle palače. Le redka zvezda se kaže med oblaki: sramuje se morda svoje skromnosti, ko vidi pod seboj celo morje lučic; sramuje se, ker nje, hčere večnega Solnca, ne bo morda niti pogledal zemljan, zatopljen v svoj pozemeljski blesk . . .
Po ulicah vse šumi. Denarni meščani se vozijo v bogatih kočijah ali pa hodijo peš po gladkem tlaku. Pred njimi in za njimi hodijo sluge z velikimi bakljami, da se njihova gospòda ne izpotakne v kaki temni ulici. Iz hiš se razlega vrišč, in okna žare v lučih. Nekatera so posebno velika in svetla. V hiše z velikimi in svetlimi okni drvijo ljudje kot valovi reke proti silnemu morju. Vse hiti naprej kot besno. Vmes se razlegajo hripavi glasovi pijanih tolp . . . Množice rimskih prebivalcev, site lenarjenja in postopanja čez dan, gredo v svoje templje častit bogove. Od tam pa naprej, v amfiteater, kjer jih čaka nasladna zabava. Nalovili so zopet nekaj ljudi, ki niso hoteli častiti njihovih bogov in uganjati z njimi v templju vsakovrstnih
hudobij. Raztepli so jih, a ker se le niso hoteli vdati in častiti njihovih malikov, so jih obsodili na smrt. Trgale jih bodo zveri ter jih vlačile po
pesku, v največje veselje podivjanih gledalcev.
*
* *
Daleč iz mesta se čuje vpitje in divjanje, ki navdaja ljudi, zbirajoče se pred neko vatiina, s trepetom in grozo. Star mož se ogfasi: „Bojim se, da se danes pripeti nesreča. Oni mladenič, ki smo ga pred kratkim pridobili za našo vero in so ga danes ujeli, se bo morda zbal groznih muk in za-sramovanja bogatih sorodnikov, ki ga bodo gledali, kako umira kot kristjan, pa se bo odpovedal naši veri. Ta misel mi danes ne da miru. Bojim, se za sicer dobrega mladeniča."
„Ne bojte se!" odgovori drug glas. „Pred nekaj dnevi sva šla še skupaj sem v katakombe in rekel mi je, da bi bila njemu radost umreti za Kristusa, ki mu je dal to milost, da je zapustil grde malike in prišel k nam. On je trden v veri in volji, ker ga ni premotil blesk tega sveta."
Vsi so bili veseli teh besed. Poznali so mladeniča, da je trden; toda bali so se, da bi ga vjsoke nagrade njegovih sorodnikov, ki so bili ugledni meščani, ne premotile. Po teh besedah pa so bili vsi potolaženi — in oglasila se je veličastna pesem Gospodu na čast, ki se je razlegala tja do mesta, kjer je v tistem času stal mladenič na sodbi, čakajoč ure, ki ga popelje v kraj veselja in slave.
Od vseh strani se bližajo pobožni kristjani, hiteč v svoja svetišča. Na obrazih se jim bere resnoba, a v srcu so veseli, saj so srečno dokončali trdo delo in gredo k samemu Zveličarju — v svoje kapelice, v podzemeljske hodnike ali katakombe. Pred vhodom zažigajo baklje, da bi ne zašli po hodnikih, ki drže na vse strani. Molče in zamišljeni gredo po trdem tlaku. Tupatam se kdo ustavi, stopi k steni in sklene roke. Našel je grob svojega prijatelja, sorodnika, očeta ali matere; ponižno se skloni k njemu in zmoli mimogrede kratko molitvico, želeč rajniku večnega miru. Tam se joka mati poleg groba svojega otroka, ki ji je delal toliko veselja; a so ji ga v Cvetu let ugrabili krvoločneži, ga mučili do smrti in umorili zaradi njegove vere v Kristusa.
Iz drugega hodnika se slišijo udarci, odmevajoči na vse strani. Mlad mož ravno koplje v steno grob. Zunaj, na prostem že čakajo pogrebci z mrličem; okoli pa se zbira družba. Nekateri jokajo za njim, drugi se drže resno : morda mislijo, kako bodo kmalu tudi nje nesli k večnemu počitku v hladno zemljo, v te katakombe. Mrliča prineso do izkopane votline in ga denejo vanjo. Duhovnik moli za rajnega, ljudstvo pa stoji okro? groba in sveti z bakljami mrliču v obraz. Zdi se ljudem, kakor bi se mrlič držal na smeh in jim hotel pripovedovati, kako lepše se mu godi v kraljestvu izvoljenih kot v tej dolini, polni trpljenja in preganjanja. Zadnjič mu še pogledajo znanci in prijatelji v obraz, potem pa ga pokrijejo s ploščo, ki ga umakne njihovim Gčecn ìe za kratek č$s življenja . . „
Vedno več ljudi prihaja po hodnikih, kajti bliža se čas službe božje, V ozkem, stranskem hodniku je velik prostor, kamor se vse steka. Pri vhodu stojé štirje korenjaki in vsakega pogledajo natančno, da bi se morda ne prikradel kak hudobnež v njihovo svetišče in ga onečastil. Eden izmed teh mož je videti posebno junaški. Večji je od vseh drugih, obraz pa mu obroblja dolga, črna brada. Po licih je ves razrèzan in videti je jezne in hudobne narave. Toda vtem temnem obličju sije dvoje jasnih zvezd; dvoje milih, vdanih oči, ki se vedno ozirajo tjagor proti oltarju, kjer biva Odre-šenik človeštva. Mož, stoječ pri vratih, je bil nekdaj rimski vojak, ki se je odlikoval v mnogih bojih s svojim junaštvom. Doletela ga je sreča, da je zapustil poganske bogove in je postal goreč kristjan. A je imel še vedno v sebi dokaj vojaške krvi, da bi bil šel za vsakega kristjana posebej v boj, kaj šele, da bi se kdo predrznil vdreti v kapelico in morda onečastiti sveti prostor. Zato so ga tudi postavili za stražnika vrat, in tega je bil posebno vesel.
Služba božja se prične. Kakor tiho šepetanje pomladnega vetra se čujejo te mile prošnje in molitve vernega ljudstva. Nekaj časa molijo, potem se oglasi petje . . .
Jutro je. Verniki se vračajo iz katakomb. Že miglja na nebu zgodnja danica, kakor bi jih pozdravljala na njihovi poti proti dvmu. In vsakemu potniku se bere na obrazu veselje, ker je spet eno noč daroval Kristusu.
Po mestu pa divjajo pijane tolpe poganov, ki so se naslajale celo noč ob bolečinah trpinčenih kristjanov. Na njihovih obrazih ni videti veselja. Strast je začrtala vanje svoje temne poteze in v očeh jim je zagorel ogenj sovraštva do ljudi, ki z veseljem prenašajo muke in zasramujejo njihove bogove...
* *
*
Minila so stoletja. Prazni in razdrti stoje templji poganskih bogov ; le tupatam dobe Še kako podobo boga, ki so ga častili brezumniki nekdaj. Neso ga v muzej, da ga ljudje ogledujejo in se mu smejejo . . .
Iz podzemeljskih katakomb pa je pognalo seme, ki se je razrastlo v velikansko drevo, ki ne bo usahnilo do konca zemeljskih dni.
Saturnin.
Oj v poljani. . .
Oj v poljani, oj v poljani rože jemljejo slovo, slana vela lica mije, vene stébelc sto in sto.
Oj iz dalje, oj iz dalje že prihaja snežec bel, gore skalne že zapal je, kmalu v dolu bo zavel.
Kmalu bode snežec beli nam poljano širno kril... Ah, kdo pač ob teh prizorih ne bi tožnih misli bil.
Sokolov.

Pol za smeh, pol za res.
Iz torbe o. Ivana Svetokriškega.
(Priredil Josip Balii.)
20. Troje srečnih povabljencev.
V dominikanskem samostanu „Senteren" na Portugalskem je živel v prvi polovici trinajstega stoletja bogaboječ duhovnik, imenovan oče Bernard. Bil je sakristàn. Zvesto in pridno je opravljal svoj posel. Pri sebi je imel vedno dva fantiča, čedna in nedolžna, kakor dva angelčka, da sta lepo stregla pri sv. mašah. Po svetem opravilu ju je učil tudi brati in pisati, zlasti pa Bogu lepo služiti.
Dan za dnem sta prihajala dečka že zarano v samostan ter prinašala s seboj tudi malo zajtreka, da sta ga použila o določenem času. Imela pa sta navado, da sta hodila zajtrkovat v kapelico, stoječo pod samostanom, v kateri je bil kamenit kip Marije Device, ki je v naročju držala svoje ljubo dete, Jezusa.
In res, dokaj prijetno je bilo v tej samotni kapelici. Tam se je človek izborno odpočil in okrepčal na duši in na telesu. Dva mogočna, stoletna hrasta, ki sta se dvigala visoko nad kapelo, sta delala senco in hlad v poletju, a po zimi sta izdatno zadržavala burjo. Kar pa je posebno ugajalo, to je bil nenavadno mil in čaroben pogled na Marijo in njenega ljubega Sina. Zdelo se je, da se Jezusček z Materjo pogovarja ter da smehljaje giblje z očmi.
Neki dan zajtrkujeta dečka po navadi. Med njiju nedolžnim pogovorom se zmuzne Jezusček nenadoma in na čudovit način Mariji iz naročja ter stopi živ k njima doli, proseč ju, naj bi tudi njemu kaj dala. Dečka se malo prestrašita. Ko pa vidita, da se Jezusček z njima pogovarja kakor kak tovariš, se osrčita ter delita drug za drugim kruhek z božjim Detetom. In to se je od onega časa naprej pogosto dogajalo.
Izredno vesela sta bila dečka tega dogodka. Njuno veselje pa se je polagoma nekoliko skalilo. Opazila sta, da jima Jezusček nikoli nič ne prinese. Slednjič razodeneta vso stvar očetu Bernardu.
Bernard jima zapove, naj prvikrat, ko ju Jezusček zopet naprosi zajtreka, takole izpregovorita : „O nežni, ljubeznivi Jezus! Midva sva tebi že večkrat postregla v zajtrekom, lepo te prosiva torej, povabi enkrat tudi ti naju in našega očeta Bernarda h kosilu tvojega nebeškega Očeta."
In res, ko se jima naslednjega dne Jezusček zopet pridruži, ga nagovorita dečka, kakor jima je bil ukazal oče Bernard. Jezusček pa jima reče: „Rad ugodim vajini želji. V dan mojega vnebohoda ste povabljeni vsi trije z očetom Bernardom h kosilu mojega Očeta. Pripravite se!" To rekši, izgine.
Z nepopisnim veseljem stečeta dečka naznanit očetu Bernardu presrečno povabilo. Ker je manjkalo do vnebohoda le še nekaj dni, se pripravljajo z veliko pobožnostjo na sveti praznik.
Slednjič pride zaželjeni dan. Oče Bernard mašuje o navadni uri izredno pobožno, in dečka mu zvesto strežeta. Ko Bernard odmoli zadnji evangelij, naslonijo vsi trije glave na altar in sladko zaspé v Oospodu. Njih angeljske
duše pa zlete v rajske višave k nebeškemu godovanju.
* *
*
21. Od psa se učite!
O psu ste izvestno že marsikaj slišali doma in v šoli. Komu niso znane njegove lepe lastnosti? Pes je svojemu gospodarju zvest in poslušen. Nauči se lahko marsikaj, da človeka zabava. Pes varuje človeku imovino, ga čuva v nevarnosti do zadnjega diha in še celo po njegovi smrti žaluje po njem. Pes pomaga človeku pri lovu in na paši, mu brani čredo pred požrešnim volkom. Zato imamo o psu zabeleženo marsikatero zanimivo dogodbico. Gotovo vam je znano, kako je neki pes svojemu gospodarju, kupcu, rešil izgubljeni mošnjiček denarjev; kako je ta ali oni pes potegnil gospodarja iz vode ali ga branil pred razbojniki. Znano vam je morda tudi o bernar-dinskih psih, kako v snegu ponesrečenim popotnikom pomagajo ter jim rešujejo življenje. Poslušajte še o nekem psu dogodbico, ki se je že davno dogodila v Lizboni, glavnem mestu Portugalske.
V Lizboni je imel neki gospod psa, ki je na čudovit način kazal izredno spoštovanje do presvetega Rešnjega Telesa, zlasti če so Najsvetejše nesli bolniku. Hodil je namreč z ljudmi v izprevodu tiho, mirno in s povešeno glavo. Od začetka se nihče ni zmenil za psa. Ko so ga pa pogostoma videli v izprevodu, so se začeli ljudje začudeno povpraševati, kaj bi neki to pomenilo.
Nekega dne se pripeti, da nesó sv. Popotnico mimo gospodarjeve hiše. Pes opazi to, pa videč, da so hišne duri zaprte, skoči naglo skozi odprto okno na ulico, in spremlja Najsvetejše, ldoč nekikrat po navadi v izprevodu, vidi na uličnem tlaku spečega človeka. Takoj gre k njemu, zalaja ter ga zdrami in tako prisili, da počasti božjega Zveličarja. Drugikrat se je primerilo, da je mimo izprevoda z Najsvetejšim jezdila neka kmetica. Pes, ki je videl to nespodobnost, se je jezno zaletaval v ženo, dokler ni osla razsedla in pokleknila. Zopet se je zgodilo, da so nesli enkrat bolniku ponoči presveti Zakrament. Pes, začuvši zvonček, steče hitro po stopnicah, a ko najde duri zaprte, se vrne naglo h gospodarju, skoči na posteljo, zalaja in takorekoč prosi, naj mu odpre vrata. A ker se ta nič ne zmeni za vse to, steče pred deklino spalnico ter skače in cvili tako močno, da je bila dekla prisiljena vstati in mu odpreti vrata. Tudi je imel ta pes navado, da je stal veliki teden, ko so položili presveto Rešnje Telo v božji grob, celih 24 ur tamkaj brez jedi in pijače, gledaje nepremično proti svojemu Stvarniku.
Menda si je bil Bog sam izbral to brezumno žival, da bi malomarne in nehvaležne ljudi opominjal k počeščenju najsvetejšega zakramenta.



Modrost v pregovorih, domačih in tujih.
Blazina.
Na blazini st ne služi domovini. (Z lenobo in brezdelnostjo se ne koristi človeštvu j
Po bržunastili blazinah se ne pride v nebesa. (Nebeško kraljestvo silo trpi'. Mehkužni lenuhi si ga ne bodo prisvojili. Tudi sicer se brez truda in napora ne doseže nič imenitnega.)
„ Boljše je, izgubiti blazino nego glavo. (Če že mora biti izguba, naj se izgubi manj vredna stvar, da se ohrani dragocenejša.)
Vedno se ne more sedeti na mehki blazini. (Tudi najsrečnejši človek mora včasih kaj trpeti.)
Reki: Na blazini (= mehkužno, razvajeno) vzgojen čiovek. — Na blazini sedeti ( = prijetno živeti, v časti in dobri službi bitij. — Blazino podložiti komu (= preskrbeti prijetno življenje.) — Z blazino se posvetovati ( = ne takoj izvršiti kake reči, marveč dobro preudariti — >prespati').
Novi listi in knjige.
1.	Družba sv. Mohorja nas je letos obdarila s temi-le koristnimi knjigami : a) Zgodbe sv. pisma, 14. snopič; b) Pamet in^ vera, III. del; c) Umni čebelar, 1. snopič; i) Življenja trnjevapot, povest; d) Slovenske večernice, 59. zvezek ; e) Koledar za leto 1908.
2.	Kosi Anton. Venček triglasnih narodnih pesmi za šolo in dom. /. — Založil izdajatelj. Natisnila „Učiteljska tiskarna*. V Ljubljani 1907. Cena 50 b. - Deset deloma narodnih deloma ponarejenih pesmic je marljivi gosp. pisatelj lepo združil v skupen venec, ki bo ustrezal namenu „za šolo in dom" tembolj, ker so v njem posamezne cvetke vesele in šaljive vsebine.
3.	T u 1 Ivan. Ples. Poučna knjižica za mlade in stare, za prijatelje in sovražnike. III. natis. V Trstu 1907. Upravništvo „Družinskega prijatelja". Cena 50 h. — Knjižica je spisana z veliko marljivostjo in se ozira na premnoge zle nasledke kvarnega plesa.
Naloga.
(Priobčil P. R.)
Nadomestite številke s črkami tako, da dobite povrsti besede označenega pomena, v srednji vrsti pa naj se bere navzdol ime avstrijske dežele.
8 9 1 5 8 posodica.
6	3 2 3 6 poljedelec.
7	6 3 8 3 ptica.
6 3 4 8 9 moško ime.
8	6 5 1 3 zeljišče.
2 9 6 5 8	dan v tednu.
2 5 7 2 9	nepečen kruh.
8 9 8 6 3	reka.
2 6 9 4 3	nekdaj slavno mesto.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Rešitev računske naloge v štev. 10.:
Dvakrat pet in dvajset (2X5 + 20) je trideset.
Prav so rešili: Jelenec Tilka in Bo-žena, učenki na Dvoru pri Žužemberku ; Balaškovič Alojz v Župetincih v Slov. goricah ; Vrančič Stanislav, učenec IV. razr. na c. kr. vadnici v Ljubljani; Štelcar Josip, sluga kn.-šk. pisarne v Mariboru: Bukovec Tilka, Pehani Dorica, Černe Leniča, Žlindra Tili, Aleš Tonči, Zajec Olg a, Marinko Malka, Malnerič Mici, Arko Štefi, Choehola Vilma, učenke IV. razr. meščanske šole v Šmihelu pri Novem mestu; Šuštar A., gojenka Lichtenlhurničnega zavoda v Ljubljani ; Lembach Anica, Feuš Zvonka, Kožuh Rezika, Jamnik Pavlina, Žuža Marta, Koprivec Lina, Vranič Julka, Žerjav Mimi, Osterc Ani in Minka, Kobau Ivanka, Sušnik Pavlica, Hönigman Emi, Magdič Irma, Matek Mici, Meček Stanka, Samobor Iva, Tenčič Mici, Kranjc Mira, Voršic Jenny, Oolmajer Zmagica, Soršak Ljubica, Peče Pavla, učenke pripravnice čč, šolskih sester v Mariboru. .
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 h — Uredništvo in upravništvo sv. Petra cesta št. 78, v Ljubljani.
izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Krži«. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.