Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
TJnIv. prof. Aleksander Maklecov.
(Dalje.)
IV. del. Izvrševanje ocuvalnlh odredb. § 1. Uvodne pripombe.
V zaključnem delu naše razprave hočemo podati kratek pregled vprašanja o izvrševanju očuvalnih odredb v našem pravu. Kakor znano, nimamo enotnega zakona o izvrševanju kazni in očuvalnih odredb. V tem je bistvena razlika med jugoslovanskim sistemom in tisto ureditvijo, ki je določena n. pr. v načrtih za bodoče kazensko pravo Nemčije. Nemški Entwurf eines Strafvollzugsgesetzes iz 1. 1927^ vsebuje namreč celoten sojem (kompleks) odredb o izvrševanju kazni (smrtne kazni, kazni na prostosti in denarnih kazni) in o izvrševanju poboljševalnih in očuvalnih odredb. Izvestna nedoslednost nemškega sistema je pač v tem, da se imenuje nemški osnutek vendar Entwurf eines Strafvollzugsgesetzes, očividno po načelu de potiori fit denomi-natio. Sistem našega prava je drugačen. Imamo poseben zakon o izvrševanju kazni na prostosti z dne 16. februarja 1929. Izvrševanje smrtne kazni in denarnih kazni pa je urejeno v glavnem v zakoniku o sodnem kaz. postopanju. K. p. vsebuje tudi norme o izvrševanju odredb, ukrenjenih zoper mlajše maloletnike. Glede očuvalnih sredstev je bil minister pravde pooblaščen, da predpiše natančnejše odredbe o njih izvrševanju z uredbo (čl. 25 uv. z. z dne 16. februarja, § 60 k. z. in § 426 k. p.). Ta uredba je bila izdana dne 13. januarja 1930 ter je stopila v veljavo in dobila obvezno moč z dnem
^ Amtlicher Entvvurf eines Strafvollzugsgesetzes nebst Begriinducag. Berlin. 1927.
258 Oičuvalne odreidbe v sistamu modernega prava.
razglasitve v »Službenih Novinah«, t. j. dne 23. januarja 1930 (»Službene Novine« z dne 23. januarja 1930, št. 17/VI; »Ur. L.« št. 125/28). Takrat so prestali veljati vsi predpisi prejšnjih uredb ali naredb, ki bi nasprotovali predpisom te uredbe (§ 76 ur. o izv. očuv. odredb).
Pravno stanje v pogledu na izvrševanje očuvalnih odredb po našem pravu moremo označiti tako-le. Temeljne določbe o izvrševanju teh odredb vsebuje k. z. (§§ 50—60 k. z.). V poštev pridejo tudi določbe k. p. o izgonu (§ 423 k. p.), o odvzemu predmetov (§ 425, odst. 2 k. p.), o zaščitnem nadzoru nad mlajšimi maloletniki (§ 454 k. p.) in o obveščanju o izrečenih očuvalnih odredbah (§ 427 k. p.). Tudi zakon o izv. kazni ima pomen za izvrševanje očuvalnih odredb (primerjaj določbe o tem predmetu v § 28, odst. 4, § 62, odst. 3). Po § 75 ur. o izv. oč. odr. se glede očuvalnih odredb uporabljajo nalično predpisi zakona o izvrševanju kazni na prostosti, kolikor ni v tej uredbi posebnih predpisov za izvrševanje poedinih očuvalnih odredb. (Gl. tudi hišni red za kazenske zavode z dne 26. decembra 1931, št. 148.420 k. 3281 »SI. N.« z dne 4. januarja 1932, št. 3/II/7). Končno imamo še poseben provizorični razpored o oddajanju oseb v zavode za izvrševanje očuvalnih odredb z dne 29. decembra 1929 št. 107.271 (»SI. N.« z dne 11. januarja 1930, št. 7/11, »Ur. L.« št. 95/21). Ta razpored urejuje med drugim tudi izvrševanje očuvalnih odredb, določenih v § 12 z. o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929. (Gl. tudi razpis ministrstva pravde z dne 17. januarja 1930, št. 2.439.) Poedi-ne določbe o izvrševanju očuvalnih odredb vsebujeta tudi uredbi o posl. redu za redna kazenska sodišča in o posl. redu za drž. tožiteljstva. Ta precej pestra slika kaže, da zaenkrat izvrševanje očuvalnih odredb pri nas še ni povsem konsoli-dirano. Dokončna ureditev tega velevažnega problema pride očividno pozneje na podlagi med tem časom pridobljenih skušenj. Že dejstvo, da je izvrševanje očuvalnih odredb urejeno z uredbo, a ne z zakonom, izpričuje, da je zakonodaj ec hotel olajšati možnost eventualnih sprememb v sedanji provizorični ureditvi.
Uredba o izv. oč. odr. z dne 13. januarja 1930 je posneta v glavnem po nemškem načrtu z. o izv. kazni iz leta 1927 (Drittes Buch. Vollzug von Massregeln der Besserung und Sicherung. §§ 254—313). Primerjaj n. pr. § 255 nemškega načrta in § 4, odst. 2 naše uredbe, § 254 in § 5 ur., § 260 in § 16 ur., § 260, odst. 4 in § 18 ur., § 275 in §§ 32, 33 ur., § 286 in § 34 ur., § 287 in § 35 ur., § 273 in § 40 ur. itd. Nekatere določbe nemškega načrta reproducira naša uredba skoro dobesedno
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 259
(primerjaj n. pr. § 285, odst. 3 nemškega načrta in § 33 naše
uredbe o izv. očuv. odredb). Ponekod je to posnemanje nemškega zgleda nekoliko mehanično. Navedemo samo en primer:
§ 275, odst. 2 nemškega § 45, odst. 1 naše uredbe:
načrta: Die Behandlung des Zdravljenje  pijancev  ima
Untergebrachten   hat   das zlasti namen, da osebo, ki
Ziel zu verfolgen, ihn von je oddana v zavod, ozdravi
dem   gewohnheitsmassigen od nagnjenosti na pijanče-
und missbrauchlichen Ge- vanje in zlorabe uživanja
nuss des Alkohols oder alkohola in d r u g i h o p o j-
anderer Rauschgif- nihstrupov, daga vzgo^
t e zu heilen, ihn zur dau- ji za trajno vzdržnost in da
ernden  Enthaltsamkeit  zu ga privadi redno in moralno
erziehen und an ein gemas- živeti, sigtes und geordnetes Le-ben zu gewohnen.
Besedilo § 275 nemškega načrta ustreza namenu zako-nodajca izpopolniti sistem očuvalnih zavodov še s p o -sebniin zavodom (»E ntziehungsanstalt«) za zdravljenje kokainistov in si. (Entziehung von Kokain und anderen Rauschgiften),^ dočim pozna naš k. z. le zavode za zdravljenje pijancev (§ 54 k. z.). Nekritično posnemanje nemškega zgleda je povzročilo, da je uredba o izv. očuv. odredb prekoračila okvir očuvalnih odredb, ki je določen v kazenskem zakoniku.
§ 2. Občna načela izvrševanja očuvalnih odredb.
Kot vodilna ideja pri izvrševanju očuvalnih odredb velja načelo, da očuvalne odredbe niso kazni in da se mora zbog tega uravnati postopanje za njih izvrševanje tako, da se more prilagoditi tej njih značilni posebnosti (§§ 3 in 51 ur. o izv. oč. odr.). Že v prvem delu naše razprave (§ 3) smo pokazali, da ta ideja žal ni dosledno izvedena v uredbi za izv. očuv. odredb.
Uredba^ deli očuvalne odredbe v dvoje skupin: 1. očuvalne odredbe, ki se izvršujejo v posebnih zavodih (1. poglavje) in 2. druge očuvalne odredbe (2. poglavje). V prvo
^ »Bs ist In Aussicht genoim-men, fiir den § 44 des Eintwu,rfes eines Allgemeinen Oeutschen Strafgesetzbuchs eine Ervveiterung durch Auf-nahme von »lEntzielnangsanstaUen« vorzuschlagen (Entziehunig von Kokain und anderen Rauschgiften).« Ibid, Erster Teil, str. 29, opomba 2.
^ Skrajšana označba »Uredba« tu in v nadaljnjem pomeni: Uredba o izvrševanju očuvalnih odredb z dne 13. januarja 1930.
' 60 Očuvalne odredbe v sistemu modarnega prava.
Resolucija X. mednarodnega kongresa za kazensko pravo in izvr-ševajnje kazini v Pragi 1. 1930 predlaga nastopno' delitev očuvalnih odredb: 1. Mesures privatives de la liberte. 2. Mesures .n'entrarn.ant pas privation de liberte. 3. .Mesures d'ordre patrimonial (mesures de surete reelles). Aotes du Congres ponal et penitenciaire intemational de Praguei. Aout 1930. Proces-verbaux des seances. Volume le. Berne. 1931. Str. 117. S sistematičnega vidika je zelo sporna delitev, ki jo predlaga prof. T. Ziva-novič: »mere bezbednosti protiv slobcde« in »mere bezibednosti protiv imovine«, »glavne mere bezbednosti«, »sporedne mere bezbednosti«. Dr. T. Zivanovid. Osnovi krivičnog prava. Opšti deo. Dodatak. 1930. Str. 47, 48.
skupino spadajo odredbe, določene v § 51 do 54 k. z. (§ 1 uredbe), v drugo pa prepoved, zahajati v krčme, zaščitni nadzor, izgon, prepoved, izvrševati izvesten poklic ali obrt m odvzem predmetov (§ 49 ur.). § 1 uredbe označuje odredbe pod 1. kot očuvalne odredbe, ki so združene po k. z. s kaznijo na prostosti (§ 51 do 54 k. z.). Ta označba je očividno napačna! Saj očuvalna sredstva proti nevračun-Ijivim osebam niso zvezana s kaznijo na prostosti. § 50 uredbe, ki govori o namenu drugih očuvalnih odredb, se ozira le na osebne očuvalne odredbe. Redaktorji uredbe so prezrli, da obsega ta skupina ne samo osebne, marveč tudi še stvarno odredbo odvzema predmetov, ki je ostala izven sistema.^
Namen izvrševanja očuvalnih odredb, ki spadajo v prvo skupino, je zaščititi interese javne varnosti. Ta smoter se naj doseže z oddajanjem občenevarnih oseb v zavode in s skrbjo, da se prepreči beg teh oseb, da se te osebe odvrnejo od izvrševanja novih kaznivih dejanj, kakor tudi da se s strogostjo, redom, stalnim nadzorom, praviloma tudi z navajanjem na delo, poboljšajo, odnosno čuvajo in ozdravijo ter na ta način usposobijo za samostalen in reden način življenja v prostosti (§ 2 ur.). Namen drugih osebnih očuvalnih odredb označuje uredba bolj kratko. Tu gre za zaščito družbe, da se o s e b e, zoper katere so te odredbe odrejene, odvrnejo od izvrševanja novih kaznivih dejanj in da se privadijo redno in pošteno živeti (§ 50 ur.). Ta formula se ne ozira na stvarno očuvalno odredbo iz § 59 k. z.
Določbi §§ 2 in 50 ur. imata deklarativen značaj. Namen izvrševanja očuvalnih odredb je določen za cele skupine teh odredb. S tem se da razložiti, da je v citiranih paragrafih navedenih več divergentnih smotrov: poboljšanje, očuvanje in zdravljenje. Glede podobnih presplošnih in preohlapnih deklarativnih določb velja znani izrek: Qui trop embrasse.
Očuvalne odredbe v sistemu modeirnega prava. 261
5 Exner: Der Vollzug der bessernden und siohernden Massnah-men v zbirki: F r e d e - iG r ii n h u t: Reform des Strafvollizugs. Berlin-Leipzig 1927. Str. 256.
^ Ex,ner; op. cit., str. 255.
mal etreint. Mnenja smo, da bi bilo bolj primerno, ako bi se občne določbe omejile, da navajajo le osnovne smotre očuvalnih odredb. Namen poedinih očuvalnih odredb bi bilo treba opredeliti za vsako izmed njih posebej. Sedaj pa ni povsem razumljivo n. pr., kako bi se dalo ozdraviti oču-vanega s strogostjo, redom, stalnim nadzorom in navajanjem na delu (§ 2 ur.). Ni uvideti nadalje, zakaj omenja § 2 ur. le občenevarne osebe. Saj § 53, odst. 2 k. z. dopušča oddajo v zavod za zdravljenje ali za čuvanja tudi take osebe, ki ni nevarna za javno varnost. (Gl. § 2. II. dela te razprave.)
Vrhovno vodilno načelo pri izvrševanju osebnih očuvalnih odredb je po uredbi socijalna reklasacija očuvancev in njih navajanje na samostalen in reden način življenja v prostosti (§ 2 ur.), odnosno njih usposobljanje za redno in pošteno življenje (§ 50. Ur.). Naša kazenska zakonodaja vobče zavrača pojem nepoboljšljivega zločina: nemo despe-randus est! V tem pogledu je mnogo bolj optimistična kot nekatere druge zakonodaje. Tudi v doktrini se vprav v zadnjem času slišijo glasovi pesimistov: »Der Gesetzgeber muss alles tun, dass die Leute nicht zu unverbesserlichen Ver-brechern vi^erden, aber venn sie es sind, so muss er sie als solche behandeln. Alles andere ist Illusion, und zwar eine gefahrliche Illusion.«^ To vprašanje ima ne samo teoretski, marveč tudi praktični pomen zlasti glede na način izvrševanja očuvalnih odredb. Če hočemo poboljšati tudi trdovratnega povratnika, ki je pridržan po prestani kazni v očuvalnem zavodu po § 51. k. z., moramo ustroj tega zavoda prilagoditi temu namenu. Ali je to praktično izvedljivo, je drugo vprašanje. Skušnja Anglije pri izvajanju analognega sistema ne opravičuje posebnega optimizma v tem pogledu." Za nas je važna zaenkrat ugotovitev, da jugoslovanska kazenska zakonodaja izvaja čisto očuvalno načelo le izjemoma, namreč le v primeru oddaje nevarne in neozdravljive umobolne, odnosno manj vračunljive osebe v zavod za čuvanje na nedoločen čas (§ 53 k. z.). Pridržba po prestani kazni po § 51 k. z. pa je omejena na rok. iPo preteku tega roka se mora pridržanec izpustiti v prostost, čeprav ga je imeti še vedno za nevarnega. Prav to velja tudi za oddajo v prisilno delav-
262 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
^ E X n e r. Die Theorie der Sioherungsmittel, pa&sim. F 1 a n d r a k, cp. cit., str. 38 in nasl.
nico (§ 52 k. z.) in v zavod za zdravljenje pijancev (§ 54 k. z.).
V nasprotju z nekaterimi novejšimi načrti kazenskih zakonikov naš k. z. vsaj praviloma ne dopušča nadomestitve očuvalnega sredstva s kaznijo, odnosno kazni z očuval-nim sredstvom. Nemška doktrina rabi za te primere izraz »vikariieren«. Podobna nadomestitev utegne zabrisati načelno razHko med kaznijo in očuvalnim sredstvom, ki objektivno ni zlo (gl. 1. del naše razprave). Exner brani stališče, po katerem učinkujeta kazen in očuvalno sredstvo s tistimi svojstvi, ki jih imata v resnici, ne pa z onimi, ki bi jih morala imeti. Iz tega izvaja pisatelj zahtevo po skoraj neomejeni dopustnosti, da se kazni na prostosti nadomeščajo z očuvalnimi sredstvi in obratno (t. zv. »Vikariierungs-prinzip).'' (Primerjaj tudi § 53, odst. 2 in § 58, odst. 2 čsl. nkz. iz 1. 1926.)
Po našem k. z. se upošteva načelo »vikarijiranja« le izjemoma in sicer v nastopnih primerih: 1. Cas, ki ga je prebil obsojenec z zmanjšano vračunljivostjo v zavodu za zdravljenje ali za čuvanje, se mu všteje v čas, ko bi bil prestajal kazen, če je bil obsojen na kazen na prostosti. Če v trenutku, ko se odpusti iz zavoda za zdravljenje ali za čuvanje, doba izrečene kazni še ni pretekla, mora prestati ostanek kazni v kazenskem zavodu (§ 53, odst. 5 k. z.; § 15 uredbe o izv. oč. odr.). 2. Če je oseba obsojena na dolgotrajno kazen na prostosti in če so hkrati podani pogoji za oddajo v prisilno delavnico po § 52 k. z., bi moralo sodišče v vsakem konkretnem primeru preudariti, aH je določitev tega očuvalnega sredstva res potrebna v tem primeru glede na njegov smoter (navajanje k delu), ki se da morda doseči že s kaznijo. (Primerjaj § 2 II. dela te razprave.)
§ 3. Očuvalne odredbe, ki se izvršujejo v posebnih zavodih.
A. Občna načela.
Očuvalne odredbe, ki so določene v §§ 51 do vštetega 54 k. z., se izvršujejo v posebnih zavodih tako po vrsti teh odredb kakor tudi glede na spol, starost in druge individualne posebnosti oseb (§ 1 ur.).
Zavodi za izvrševanje očuvalnih odredb so: 1. zavodi za pridrževanje po prestani novi kazni, 2. prisilne delavnice, 3. zavodi za zdravljenje in čuvanje nevračunljivih oseb in
Očuvalne odredbe v sistemu modornega prava. 263
oseb Z zmanjšano vračunljivostjo in 4. zavodi za zdravljenje pijancev. Ti zavodi morajo biti ločeni od kazenskih zavodov in praviloma tudi drug od drugega (§ 4 ur.). Zavodi pod 1 do 2 so samo državni zavodi, zavodi pod 3 do 4 pa so lahko občinski ali samoupravni, toda urejeni morajo biti po zgledu državnih zavodov (§ 5 ur.). Za ustanovitev državnih zavodov skrbi minister pravde, pod čigar upravo je centralni fond za kazenske in podobne zavode (čl. 20 uvodnega zakona, § 6 uredbe). V teh določbah je začrtan program za bodočnost, ko se bodo ustanovili posebni zavodi za izvrševanje vseh teh očuvalnih odredb. Ideja ločitve poedinih očuvalnih zavodov je edino pravilna. Saj za očuvalna sredstva velja isto načelo, ki ga je oblikoval švicarski kriminalist Gautier glede prostostnih kazni: »Deux peines, diffe-rentes de par le Gode, mais subies entre les memes murail-les, n'en font qu'une pour le gros publique.«'*
Kako je treba postopati, dokler ni posebnih zavodov, je določeno v §§ 71 do 73 uredbe o izv. očuv. odr. in v cit. razporedu za oddajanje oseb v zavode za izvrševanje očuvalnih odredb.
Pridrževanje po prestani kazni (§ 51 k. z.) se izvršuje začasno v posebnih oddelkih kazenskih zavodov, ki so odrejeni za obsojence v povratku (čl. 21 uvodnega zakona). V § 2, odst. 1 z. o izv. kazni so omenjeni posebni kazenski zavodi za povratnike, ki so prestali že prej v kazenskem zavodu dve po vrsti najtežji kazni na prostosti zbog zločin-stva. Podrobne določbe o oddajanju polnoletnih obsojencev v povratku po § 76 k. z., obsojenih na robijo in zatočenje, vsebuje osnova o razporedu obsojencev na poedine kazenske zavode po § 7. z. o izv. kazni na prostosti. (Služb. Novine z dne 31. decembra 1929, št. 307/CXXXl, Uradni list 1930/21/95.)
Oddajanje v prisilno delavnico (§ 52 k. z.) se izvršuje: 1. za moške osebe v obstoječi prisilni delavnici v Stari Gra-diški, 2. za ženske osebe v obstoječi prisilni delavnici v Begunjah, in sicer z ozemlja vse države (t. 2 razporeda za izv. očuv. odr.). Prav tam se izvršuje oddaja v prisilno delavnico po § 12 z. o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929 (t. 5 istega razporeda). Oddajanje v zavod za zdravljenje ali za čuvanje nevračunljivih oseb ali oseb z zmanjšano vračunljivostjo se izvršuje nad moškimi osebami z ozemlja vse države v bolnici nove zgradbe kazenskega zavoda v Lepoglavi, nad ženskimi osebami pa v bol-
Gautier: »,Schwei:z. Z. fiir Strafrecht.« W, 62.
264 Očuvalne odredtoe v sistemu modernega prava.
niči kazenskega zavoda v Begunjah, odnosno v bolnici ženskega kazenskega zavoda v Požarevcu (t. 3 cit. razporeda). V istih bolnicah se izvršuje tudi zdravljenje kroničnih pijancev odnosno pijank po § 54. k. z. (t. 4. cit. razporeda). Zgoraj omenjene zdravstvene očuvalne odredbe se izvršujejo tudi v javnih zavetiščih, ki jih napravijo karita-tivne družbe, občine, srezi ali banovine in ki imajo značaj javnosti po odobritvah resortnih ministrstev (§ 72 ur.).
Organizacija vrhovne uprave zavodov za izvrševanje očuvalnih odredb, ki ji načeluje minister pravde, in uprava posameznih zavodov je urejena vobče po istih načelih kakor vrhovna in lokalna uprava kazenskih zavodov. (Primerjaj § 7 uredbe o izvr. očuv. odr. in § 6, odst. 1—3 z. izv. k.; § 8 uredbe § 6, odst. 4 z. izv. k., § 9 uredbe § 6, odst. 5 z. izv. k.; § 10 uredbe — § 8, odst. 1 z. izv. k.; § 11 uredbe — § 9, odst. 1 z. izv. k.; § 12 uredbe — § 9, odst. 9, odst. 2 z. izv. k.) Omeniti je treba le nekatere posebnosti glede tzv. zdravstvenih odredb iz §§ 53 in 54 k. z. Na pregledovanje zadevnih zavodov pošilja minister pravde strokovnjake (§ 7, odst. 3 uredbe). Posvetovalnemu odboru pri ministru pravde se pridele, če gre za take zavode, še posebej postavljeni zdravniški strokovnjaki (§ 9 uredbe). Za upravnika (upravnico) zavoda za zdravljenje in za čuvanje nevračunljivih in manj vračunljivih oseb se postavljajo osebe izmed izkušenih zdravnikov (§ 11 uredbe)."* S tem je poudarjen poseben značaj zavodov za zdravljenje in čuvanje nevračunljivih, manj vračunljivih oseb in kroničnih pijancev v splošnem sistemu zavodov za izvrševanje očuvalnih odredb.
Očuvalne odredbe, izrečene s pravnomočno sodbo ali rešitvijo, se izvršujejo po predpisih uredbe o izv. očuv. odr. (§ 426 k. p.). Čim postane sodba ali rešitev o izrečeni ali odrejeni očuvalni odredbi izvršna, pozove starejšina sodečega sodišča osebo, zoper katero je izrečena ali odrejena očuvalna odredba — če ni taka oseba v priporu ali v preiskovalnem zaporu ali če ne prestaja kazni na prostosti"" — naj
8a Ta predpis ima zaenkrat le programatičen značaj. Kakor smo se oseibno prepričali n. pr. pri ogledu .zavo<ia v Begunjah v junijiu 1. 1932, je število oseib, oddanih v zawod za zdravljenje in čuvanje po § 53 k. z., včasih taiko nezinatno, da o (zavodu kot posebni instuticijd ni moči govoriti, čeprav taik zavod formalno dbstojl. Primer j. tudi dr. h a. z a. Sta-n o j e v i č. iPitainje § 53. Krivičnog zakonika i kriminalne duševno oboleile osobe. aPravosudje«. 1932, br. 7.
To velja tudi za osebe, ki so bile začasno oddane v zavod za čuvanje ali zdravljenje po § 110. 2. odst. novel. k. p.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 265
se napoti zaradi izvrševanja očuvalne odredbe v zavod, ki ga ji označi; obenem pa obvesti upravnika zavoda o pozivu ter mu pošlje overovljeni prepis sodbe (rešitve) ter druge potrebne podatke, ki se tičejo te osebe (§ 13, odst. 1 uredbe; § 427, odst. 2 k. p.). Če omenjena oseba ne pride na poziv v odrejeni zavod ali če je sumna, da pobegne, odredi starejšina sodečega sodišča, da naj jo privedejo in priprejo; če pa je pobegnila ali se skriva, odredi po potrelji primerne ukrepe, naj se izsledi in odda v zavod. Če pa je v preiskovalnem zaporu ali če prestaja kazen na prostosti, se spremi ob potrebnih varnostnih naredbah v odrejeni zavod za izvrševanje očuvalnih odredb. Obsojenci, ki se morajo po prestani novi kazni še nadalje pridržati kot nevarni za javno varnost, se oddado po prestani kazni zavodu za pridrževanje (§ 13, odst. 2—4 uredbe).
Kazenski list (§ 12 z. izv. k.) mora poleg osebnih podatkov obsegati tudi vse druge okolnosti, ki so važne za izvrševanje očuvalne odredbe. Te podatke mora obsegati kazenski list takrat, kadar gre za izvrševanje očuvalnih odredb zoper nevračunljive osebe ali osebe z zmanjšano vračunljivostjo, potem sodišču znane podatke o duševni bolezni teh oseb, pri pijancih pa tudi podatke o njih prejšnjem življenju in naposled, ali so bile te osebe že na zdravljenju, pri onih pa, ki so bile v zaporu, ali se je, dokler je trajal zapor, pri njih kaj opazilo, kar bi bilo važno za izvrševanje izrečene ali odrejene očuvalne odredbe (§ 14 ur.).^"
Pravkar navedena določba je prvi poskus izpopolniti kazenski list vsaj z najpotrebnejšimi podatki, ki so bistveni za smotreno in individualizirano izvrševanje očuvalnih odredb. Obseg teh podatkov je po uredbi precej omejen. V nekaterih državah (Belgija, Bavarska in dr.) so uvedene v to svrho zelo podrobne ankete in tzv. kriminalno-biološki psihobiogrami.^^
Odlog in prekinitev očuvalnih odredb.
Izvrševanje očuvalnih odredb se praviloma ne odlaga (§ 16, odst. 1 uredbe), a že začeto izvrševanje se ne prekinja (§ 21, odst. 1 uredbe). Toda slično kakor pri izvrševanju kazni na prostosti (§§ 418 do 419 k. p.; §§ 14 do 16 z. o izv. k.) so dopustne tudi izjeme od tega pravila. Razlogi za odlog
O kazenskem \ipisniku gl. § 48 uredbe o posl. redu za drž. tožiteljstva.
Podr<jhneje gl. v naši raizipravi: Biološki pravac u modemoj kriminologiji. »Arhiv za pravne i društv. nauke.« 1932.
266 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
in prekinitev očuvalnih odredb so oblikovani nekoliko drugače kakor pri kaznih na prostosti.
Glede odloga izvrševanja poedinih očuvalnih odredb (§§ 16 do 20 uredbe) vsebuje uredba o izv. očuv. odredb diferencirane odredbe. V najožjem obsegu je dopusten odlog izvrševanja 1. pri oddaji v zavod za zdravljenje ali čuvanje nevračunljivih in manj vračunljivih oseb in 2. pri oddaji v zavod za pridrževanje po prestani novi kazni. Začetek izvrševanja se sme odložiti v prvem primeru, če se nedvomno ugotovi, da je oseba, ki naj se odda v tak zavod, tolikanj bolna, da bi povzročilo izvrševanje te odredbe zanjo smrtno nevarnost (§ 16, odst. 1 uredbe); v drugern primeru pa, če se pokaže, da je na pridržbo obsojeni po § 51 k. z. duševno ali telesno tako težko bolan, da bi se spravil z izvrševanjem te očuvalne odredbe v smrtno nevarnost (§ 16, odst. 2 uredbe).
V širšem obsegu je odlog dopusten glede oseb, ki so obsojene na oddajo v prisilno delavnico in v zavod za zdravljenje pijancev. Tudi zanje velja razlog, katerega smo navedli glede pridržancev po § 51. k. z. (§ 16., odst. 2. uredbe). Poleg tega se sme začetek izvrševanja očuvalnih odredb iz §§ 52 in 54 k. z. odložiti tudi na prošnjo prizadete osebe ali njene rodbine: 1. če bi takojšnja oddaja te osebe v zavod ogrozila prehrano njene rodbine ali 2. iz drugih važnih gospodarskih ali rodbinskih razlogov. V obeh primerih je odlog možen le, če oseba ni begosumna ali če da ta oseba za zavarovanje izrečene aH odrejene očuvalne odredbe zadostno jamstvo (§ 17 uredbe).
Ti dopolnilni razlogi za odlog so utemeljeni v pogledu oseb, ki so obsojene na oddajo v prisilno delavnico. Kar se pa tiče onih, proti katerim je izrečena oddaja v zavod za zdravljenje pijancev, bi bilo treba razlikovati med vračun-Ijivimi in nevračunljivimi osebami (§ 54, odst. 2 k. z.). Odlog izvrševanja očuvalne odredbe iz rodbinskih in gospodarskih razlogov bi bil očividno neumesten glede nevračunljivih pijancev, ki niso v stanu, da skrbe za svojo rodbino in gospodarstvo. Uredba o izvr. očuv. odredb je to očividno prezrla. Sodišča pa bodo gotovo upoštevala to razliko pri dovolitvi odloga. Kajti določitev odloga je fakultativna ter odvisi na vse zadnje od svobodnega preudarka sodišča.
Poleg razlogov, ki so utemeljeni v subjektivnih momentih (interes obsojenca), je odlog dopusten tudi v javnem interesu, kadar zahtevajo to tehtni razlogi same uprave zavodov (§ 18 uredbe), zlasti razširjenje nevarnih nalezljivih bolezni (§ 20 uredbe).
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 267
Postopanje je odvisno od tega, ali gre za subjektivni interes prizadete osebe ali pa za javni interes. V prvem primeru odredi odlog izvrševanja očuvalnih odredb, ki se izvršujejo v posebnih zavodih, ono sodišče, ki je izreklo to očuvalno odredbo, in sicer enkrat najdlje za tri mesece, ko je postala sodba, odnosno rešitev izvršna. Daljši odlog, toda ne preko šestih mesecev, sme dopustiti iz posebno tehtnih razlogov samo apelacijsko sodišče na predlog sodišča prve stopnje. Prošnja za to se vloži na sodišču prve stopnje, ki jo zavrne, če ne najde razloga, da bi jo priporočilno predložilo apelacijskemu sodišču. Določba § 418, 2. odst. k. p. velja nalično tudi v tem primeru. Zoper to rešitev ni pravnega sredstva (§ 19 uredbe). Za vložitev prošnje za odlog sta upravičeni tako oseba, ki naj se odda v zavod, kakor tudi njena rodbina.
Odlog izvrševanja očuvalnih odredb v javnem interesu dovoljuje minister pravde na predlog uprave zavoda, odnosno po službeni dolžnosti. Če se pojavijo nevarne nalezljive bolezni ali če to opravičujejo drugi posebno tehtni razlogi, sme minister pravde večkrat in za daljši čas, po potrebi proti jamstvu, dopustiti odlog izvrševanja očuvalnih odredb, ki se izvršujejo v posebnih zavodih (8 20 uredbe). V tem smislu ima minister pravde neomejeno diskre-cijonarno oblast.
Prav tako kakor odlog je tudi prekinitev izvrševanja očuvalnih odredb izjemen ukrep. Možnost prekinitve je celo še bolj utesnjena v primeru z odlogom. Prekinitev izvrševanja iz subjektivnih razlogov v zgoraj omenjenem smislu vobče ni dopustna pri izvrševanju očuvalne odredbe iz § 53 k. z. Nadalje je prekinitev izključena v vseh primerih, če bi se z njo ogrozila javna varnost ali če temu nasprotujejo zdravniški razlogi (§ 21. odst. 3. uredbe). Smrtno nevarna duševna ali telesna bolezen veli a kot subjektivni razlog za prekinitev očuvalnih odredb iz §§ 51, 52 in 54 k. z. (§§ 21 in 22 uredbe). Prekinitev v primerih § 52 (oddaja v prisilno delavnico) in § 54 (oddaja v zavod za zdravljenje pijancev) k. z. je dopustna tudi takrat, če bi bilo nadaljnje pridrževanje v zavodu za to osebo ali njene bližnje sorodnike, ki jih je dolžna vzdrževati, tako težko, da bi nasprotovalo namenu očuvalne odredbe. To, kar smo rekli zgoraj o odlogu izvrševanja očuvalne odredbe glede nevračunljivih pijancev, velja tudi za prekinitev.
V javnem interesu se smejo prekiniti vse vrste očuvalnih odredb, ki se izvršujejo v posebnih zavodih, kadar to
268 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
zahtevajo posebno tehtni razlogi uprave takega zavoda (§ 23 uredbe).
O prekinitvi odloča sodišče prve stopnje, ki je izreklo to odredbo, ko je predhodno zahtevalo predlog uprave zavoda in mnenje njegovega posvetovalnega odbora (§ 24 uredbe). Opozoriti je treba na razliko v postopanju pri prekinitvi izvrševanja očuvalnih odredb in izvrševanja kazni. Le pri kaznih, ki se izvršujejo v sodnih zaporih, odloči o prekinitvi sodeče sodišče (§ 15, odst. 1 z. izv. k.). Pri kaznih, ki se prestajajo v kazenskih zavodih, pa odloči o tem upravnik zavoda, ko je zaslišal posvetovalni odbor.
Kdo je upravičen vložiti prošnjo za prekinitev izvrševanja očuvalnih odredb? Uredba nima o tem nobenih predpisov. Pač pa je nalično s postopanjem pri odlogu izvrševanja očuvalnih odredb sklepati, da smejo vložiti prošnjo o tem pridržani in njegova rodbina (bližnji sorodniki). Prekinitev izvrševanja očuvalnih odredb v javnem interesu (§ 23 uredbe) je akt upravne oblasti.
Odpuščanje iz zavoda.
Oddelek p. n. »Odpuščanje iz zavoda« (§§ 25 do 31 uredbe) vsebuje določbe o dokončnem odpustu in o pogojnem odpustu iz zavoda. Predpisi uredbe o dokončnem odpustu se deloma ne ujemajo s smislom in duhom temeljnih določb našega k. z. o tem predmetu. Redak-torji uredbe izhajajo namreč vseskozi s stališča, da mora biti doba pridrževanja v očuvalnem zavodu odrejena v sodbi. Oseba, ki prestaja očuvalne odredbe v zavodu (§ 4), se ne sme pridržati v zavodu dalje, nego je odredilo sodišče. Uprava zavoda mora strogo paziti na dan, ko poteče izrečena očuvalna odredba (§ 24 uredbe). V § 4 uredbe, na katerega se sklicuje njen § 25., so navedeni tudi zavodi za zdravljenje in čuvanje nevračunljivih in manj vra-čunljivih oseb. Na dlani leži, da sodišče v tem primeru absolutno ne more vnaprej odrediti, doklej naj traja ta očuvalna odredba, ker je doba bivanja v takih zavodih po zakonu (§ 52 k. z.) absolutno nedoločena. Ni izključeno, da ostane nevarna nevračunljiva, oziroma manj vračnuljiva oseba v zavodu celo do smrti. Glede očuvalnih odredb iz § 51. in 52. k. z. vsebuje uredba še posebno določbo: »Oseba, ki prestaja očuvalno odredbo v zavodu za pridrževanje po prestani kazni ali v prisilni delavnici, se odpusti iz zavoda brez posebne naredbe, ko izteče rok, odrejen v sodbi. — Uprava zavoda obvesti o odpustu take osebe ono sodišče, ki je s svojo sodbo izreklo to očuvalno odred-
OCuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 269'
Orugače Vrh. sodišče v Saraje^voi kot aipelacijsko sodišče, ki navaja v Evcji sodbi z dne 7. junija 1930, K,pna 31/31 to-le: »iPo § 51 k. z. cdredjena je samo najldulja mera trajanja te mere bezdecnosti, a s,ud je dužan odrediti, s obteiroim na lice i svrihu te mere, isa.mo trajanje. Da je sud duižan to trajanje odrediti vidi se jasno iz §§ 25, 26 i 28 uredbe o izvršivanju mera bezbednosti,koja je obzirom na § 60 k. z. s.astavni dio krivičnog zakona (?), a u kojim se propisima istide da zadržavanje ne molže duže trajati nego što je siud odredio«. Gl. Arsen Boremovič. Odredjivanje trajanja mera bezlb edinost i. »iPravosudje.« 1932, br. 6, str. 368, 369
12 »Branič.« 1931. Br. 9., str. 466. Gl. tudi Jo v i ca B. .Mu i u šk o v i č. Da li sud u presudi, kojom izriče .meru bezibednosti, treba da odredi i rdk trajanja ali ne? »Branič.« 1932, str. 35, 36.
bo« (§ 26. uredbe). Tudi ta določba deloma ni v skladu s k. z.! V primeru § 51 k. z. izreče sodišče le odločbo o pridrževa-nju, ne pa dobe, doklej naj traja. Po svoji pravni naravi spada očuvalna odredba iz § 51 k. z. v pogledu na trajanje med tzv. relativno — nedoločene. Pridrževanje po § 51 k. z. ne sme trajati dlje nego deset let (§ 51, odst. 2 k. z.). Dobe trajanja tu ni izrekati. Vsled tega je formulacija § 26 uredbe, ki govori o preteku roka, odrejenega v sodbi, povse zgrešena."'
Vprašanje, da li je izrekati v sodbi rok trajanja pri oddaji v prisilno delavnico (§ 52. k. z.), je bolj zamotano. O tem priča že nejasnost, ki jo opažamo v naši judikaturi o tem predmetu. Beograjsko apelacijsko sodišče se je v svoji sodbi z dne 10. marca 1931, št. 2446, postavilo na stališče, da tudi pri oddaji v prisilno delavnico po § 52 k. z. ni izrekati dobe trajanja, »jer dužina vremena, za ko je se op-tuženi (?) ima zadržati na prinudnom radu, zavisi od okolnosti, koje če se steči za vreme prinudnog rada a na ime od ponašanja optuženog (?) i od uticaja kazne na njega te s toga razloga sud ne može ovaj rok unapred ograničiti, več tek na predlog Uprave zavoda, u kome optuženi (?) bude, sud če doneti odluku o uslovnom otpustu«. Beograjsko ka-sacijsko sodišče je to sodbo razveljavilo. Priznalo je namreč, da »po § 52 kriv. zak. sud če presudom izreči, da se optuženi posle izdržane kazne ima uputiti v zavod za prinu-dan rad, kao i da odredi rok za koj i se optuženi ima zadržati na prinudnom radu, koji rok ima da bude u granicima pomenutim zakonskim propisom odredje n.« (Odluka opšte sednice od 24. avgusta 1931. god. Br. 9514.)'"
270 O^šuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Gl. »Policija«. 1932, br. 3—4, str. 208.
Razpis ministra pravde (Akt. Br. 140-605-31 od 16. fe-bruara 1932)^'' zastupa vprav nasprotno stališče: »Minimum — maksimum trajanja mere bezbednosti iz § 52. k. z. od-redjen je v od. 3. istog paragrafa, dakle samim zakonom. Stoga sudovi nisu ovlašteni da v presudi odredjuju trajanje te mere bezbednosti, kao što ovlašteni i dužni da v presudi, u granicima minimuma-maksimuma glavne ili sporedne kaz-ne odredjuju trajanje odnosno visinu kazne, več su dužni da u presudi samo odrede da se ta mera bezbednosti ima izvršiti. Faktično trajanje te mere bezbednosti zavisi u svakom pojedinom slučaju od toga da li če osudjeni i kada uslovno pustiti iz zavoda za izvršenje te mere. Ako se ne odredi uslovno puštanje iz zavoda ili ako se odredi pa se opozove, osudjenik ima da ostane v zavodu pet godina u svemu. Uslovni otpust i opoziv može odrediti sud i to samo na predlog uprave zavoda.«
Naglasiti je treba, da pravkar navedeno stališče ustreza v polni meri pravni naravi očuvalnih odredb (gl. 1. in 2. del naše razprave). Vendar pa vprašanje de lege lata s tem še ni razčiščeno. Posebnost očuvalne odredbe iz § 52 k. z. v primeru z drugimi odredbami, ki so zvezane z odvzemom prostosti, je vprav v tem, da določa zakon za ta primer ne samo maksima, temveč tudi minimum pridrževanja: to traja najmanj leto dni, najdlje pa pet let (§ 52, odst. 2 k. z.). Kaj pomeni ta legalni minimum in v katerih )rimerih utegne priti praktično v poštev? Iz besedila § 52. C. z. sledi, da je poleg pogojnega odpusta, ki je možen že čez šest mesecev, določena tudi možnost končnega odpusta po preteku enega leta. Postopanje glede pogojnega odpusta je urejeno v 3. odst. § 52. k. z. Za primer končnega odpusta po preteku enega leta pa ni nobenih procesualnih določb. To podkrepljuje zaključek, da je razlaga § 52. k. z., po kateri mora sodišče odrediti dobo trajanja že v sodbi pri oddaji v prisilno delavnico, de lege lata pravilna." V pi-id te interpretacije govori pa zlasti to, da mora sodišče v drugih primerih, kjer sta predvidena minimum in maksimum trajanja očuvalne odredbe, n. pr. pri prepovedi zahajanja v krčmo po § 55 k. z. in prepovedi izvrševanja poklica ali obrta po § 58 k. z., odrediti rok trajanja v sodbi.
Kakor smo že omenili, odreditev dobe trajanja očuvalne odredbe iz § 52 k. z. v sodbi nasprotuje pravni naravi tega očuvalnega sredstva. Toda lex ita scripta! Nedosled-
Ne bis in idem. 271
nost se da odstraniti le z novelizaciio. Drugi odst. § 52 k. z. bi se moral po tem glasiti: »Pridrževanje ne sme trajati dlje nego pet let« Minimum pa je treba črtati.
(Dalje prih.)