REFLEKSIJE
MIR
V ljudeh je premalo poštenja da bi se ljudstva sirom po svetu počutila varna — dovolj pa je varnosti za tiste, ki varnost ogrožajo; okoli te uganke, vsaj v glavnem, se suče modrost sveta .. . Res je, ta modrost je že stara, velja pa še vendarle...
JVilliam Shakespeare
Besede, oziroma spoznanje, ki smo ga navedli v motu, zadevajo praT gotovo v jedro sodobnega političnega dogajanja. In uganka iz Shakespearovih časov ni danes nič manj uganka kot tedaj, čeprav je bila že takrat — stara modrost. Potemtakem smemo zapisati to in nič več kot to, da se je od časov elizabetinskega dramatika do danes prav malo izpremenilo v sferah politike, ki danes s tolikšno usodno ostrino določa in oblikuje človeško bivanje na zemlji. To je neznanstvena ugotovitev, bodo ob zgornjih besedah pripomnili evolucionisti in pasionirani glasniki apriornega človeškega in družbenega pro-
1108
gresa. Vedno smo tako trdili, bodo potožili metafizični slavilci okamenele, negibne in deistične zgodovine. Toda, kakor vedno, kadar gre za bistvene stvari, moramo tudi zdaj in tukaj, če želimo ohraniti jasen in čist pogled na svet, prepustiti tovrstno sholastično disputiranje evolucionistom in metafizikom, optimistom in pesimistom, saj to obrt tako dobro poznajo, da je njihova profesionalna izvežbanost navadnemu zemljami povsem nedosegljiva.
Tisto, kar se v razvoju človeštva ni izpremenilo, ali je vsaj takšno, kakršno je bilo že ob zori državne in državno pravne organizacije, opisujejo tri enostavne besede: moč, sila, oblast. Zdi se, da smo primorani iskati globlji smisel zgodovinske poti človeka v ukinjanju moči, sile, oblasti, ki so se izpremenile v fenomen zunaj človeka in v nasilje nad njim. Kdor veruje, da v sodobnih mednarodnih bitkah igrajo kakršnokoli vlogo ideološki faktorji, je podoben tistemu kvartopircu, ki meni, da v igrah odločajo barve in pa kvaliteta papirja, ne pa realna vrednost posameznih kart. O naši usodi danes odločajo moč, sila in oblast, realna in efektivna moč sile nad človekom in zunaj njega. Zato mir, pravi, resnični in pravični mir ne more biti zgolj taktično premirje med anta-gonističnimi silami, močmi in oblastmi prvih in drugih in tretjih držav. Mir je tedaj mogoč le, če ukinemo oblast moči in sile. Brez tega ukinjanja, brez razorožitve moči, sile in oblasti je mir le začasen premor v mednarodnih obračunavanjih in spopadih, prazen in nekoristen presledek med eno in drugo katastrofo. Državna oblast, sila in moč so postale v sodobnih pogojih tehnične, tehnokratske, protikulturne in protiduhovue civilizacije tisti družbeni organizem, ki se povsem opira na lastne ekonomske in politične temelje in se ravna po lastnih, egoističnih idejnih interesih. Seveda je jasno in tudi naravno, da ti temelji in interesi nimajo nikakršne zveze s političnimi osnovami boja med progresivnimi in regresivnimi težnjami v človeški družbi, oziroma v družbi ljudi, ki jo sestavljajo posamezniki in socialni kolektivi. Vojna na Himalaji, rakete na Kubi in blokada Kube so pojavi, ki potrjujejo našo misel. Politika je rodila nasilje oblasti, in s tem, ko se je rodilo nasilje državne (birokratske) organizacije, so izginile osnove za politiko, oziroma za politično filozofijo in doktrino. Iz prestižnih vprašanj in konkvistadorskih teženj v mednarodnih, pravzaprav meddržavnih odnosih pa se je porodil spaček, o katerem vsi \emo, da skriva v sebi strašne uničevalne energije, ne vemo pa še, kako bi ga mogli izključiti iz sveta človeške družbe. Obstojijo pa povsem jasni dokazi, da ta infernalna sila lahko razvija svoje uničevalne sile le, če ogroža, ruši in tudi zruši mir. Zato pa mir ne more biti entr'acte v boju med bloki in sovražnimi silami, zakaj, s tem da odpremo dežnik, še ne preženemo neurja in bliskov. Mir je tedaj mogoč le, če bo človek ukinil moč, silo in oblast nad seboj in se izpremenil iz objekta zgodovine in ideologij v subjekt harmoničnega družbenega organizma. To pa je navsezadnje tudi že zelo stara stara misel. Danes je človek v svetu podržavljen in omrtven, njegova rešitev pa je v družbeni afirmaciji njegove biti in v osvoboditvi njegovega duha. Mir tedaj ni odvisen od nosilcev moči, sile in oblasti, marveč od človeka samega, ki mora postati sposoben živeti in ustvarjati zunaj meja moči, sile in oblasti etatistične organizacije.
B.Š.
1109