Spremna beseda Z višino je sneg postajal trši in po več urah gaženja smo končno stopili na dovolj trdo podlago, da smo si navezali dereze. Naneslo je, da sem bil približno deset korakov pred prijateljema, ko sem nenadoma zaslišal preteči, grozljivi vššuuumpff, zamolkel zvok, ki se je razlegel po vsej širini zmerno strmega pobočja. Spreletel me je srh, korak je obstal. Kloža … je počila. Kaj sedaj? Ozrl sem se čez ramo. Druga dva sta enakomerno napredovala. Za hip sem okleval, nato – nazaj ne grem! Ne, po vsej poti, ki je že za nami. Pika. Iz Ljubljane smo odšli z enourno zamudo in se nekoliko pozni v Radovni pripeljali do konca vasi, ker je bila cesta splužena samo do tam. Ko smo iskali prehod v sosednjo dolino, se nam je vedno bolj udiralo. Skozi nek graben smo se komajda prebili navzgor in se prekobalili v Kot. Zdaj pa še ta kloža. Zakoračil sem naprej kot po jajcih, rad bi bil čim lažji. "Sta slišala?" sem vprašal kasneje med kratkim postankom. "Sva." "Zakaj pa sta šla kar naprej?" "Ker si šel tudi ti." Hm, zanašanje na drugega. Sonce je zahajalo, ko smo se vlekli mimo Staničeve koče. Bilo je mrzlo, da me je pekel nos, svoje je prispeval tudi vse močnejši veter. Pod Ržjo smo si svetili s čelkami. Otopelo sem hodil za njima, kot iz daljave sem slišal pripombo, da je nevarno za plaz, a mi ni bilo mar. Končno smo prestopili prag Doma na Kredarici, sesedel sem se na klop in za nekaj časa otrpnil. V nahrbtnikih nam je zmrznila hrana, le čaj smo rešili, ker smo ga pravočasno popili. Zjutraj smo načrtovali vzpon na Triglav. Bilo je 8. marca, –20 °C in viharen veter. Najstarejši med nami se je vzponu odpovedal, z najmlajšim se mu nisva hotela, vendar sva odnehala pod Malim Triglavom. Pol ure pred nama so proti vrhu odšli planinci planinskega društva znanega podjetja, ki ga je kasneje uničila privatizacija; trenirali so za Pik Lenin. Za seboj so pustili razkopano pobočje, strmo snežno njivo, ponekod zorano do skale. V takem vremenu bi za vzpon in sestop porabila pol dneva, k avtomobilu, kjer naju je čakal prijatelj, pa bi prišla proti večeru. Spomin na ta doživljaj je privrel na dan, ko sem v vodniku Gorazda Goriška o zimskih vzponih prišel do ture skozi dolino Kot na Begunjski vrh in Vrbanovo špico. V času, ko se je odvijala ta zgodba, sem se imel za že nekoliko izkušenega začetnika. Tura je bila dragocena izkušnja. Spoznal sem, da sem se zelo približal meji svoje takratne vzdržljivosti, da smo bili na počeni kloži morda v nevarni situaciji, v kateri nismo ravnali najpametneje, a smo imeli srečo. Ko pomislim na svoje začetne zimske izlete v visokogorje, lahko samo ponovim besede Chrisa Boningtona: "Za preživetje moraš imeti stoodstotno srečo." Posledica te Kotove ture je bila, da sem začel premišljevati, ali bi pozimi sploh preživel noč na prostem. Kot tečajnik alpinistične šole sem zvedel, da obstaja bivak vreča. Odpeljal sem se v Celovec in od takrat je bil moj nahrbtnik težji za 650 g, za težo bivak vreče za dve osebi. V tej šoli so nam povedali tudi za astronavtsko folijo, ki je lahko zelo koristna. Dolgo sem jo samo prenašal v kapi nahrbtnika, na neki zimski turi pa sva s kolegom sklenila preizkusiti njeno uporabnost. Mimogrede, njeno strokovno ime je dvostranska metalizirana folija. Ob vznožju vzhodne stene Vrtače se je prijatelj skušal zaviti vanjo. Težava je nastala že pri razvijanju tovarniško zložene folije. Oba sva jo v močnem vetru komaj obvladala, plapolala je kot zastava na hidrogliserju. Imela sva precej dela, da sva mu jo ovila okoli ramen in da je počepnil pod njo kot pod šotorsko krilo (ali kot Mehikanec pod sombrero v stripih o bratih Dalton). Zaključek: v vetru je nemogoče, da bi se sam ovil vanjo. Najprej poišči zavetrje, potem razvij folijo, ki pomaga ohranjati telesno temperaturo. Po eni strani je kot papir tanka folija zelo občutljiva za ostre predmete, saj se ob stiku z njimi raztrga, po drugi pa je zelo močna in prenese veliko obremenitev. To so dokazali študentje Zdravstvene fakultete v Ljubljani, ko so z njo in s pohodnimi palicami sestavili improvizirana nosila. Zdržala je tudi najtežjega "poškodovanca", ki je tehtal 115 kg. Ne bom pozabil mrzlih dni, ko sem v prepoteni bombažni majici in flanelasti srajci na stojiščih drgetal od mraza. Ali tistih, ko se mi je skoraj zanohtalo, ko sem z jermenčki privezoval dereze na čevlje. Ali ko nisem mogel ogreti deževnice, ki je pronicala skozi porozni najlonski anorak. Zato sem zelo hvaležen inovatorjem in izumiteljem boljših tekstilnih materialov ter raznih kovinskih pripomočkov, ki so nam olajšali prenašanje vremenskih težav in zmanjšali težo železja. Bobu Goreu bi dal za gore-tex Nobelovo nagrado. Z vse lažjo opremo se je razcvetel način light and fast, lahek in hiter. V majhen nahrbtnik vržeš goreteks, dve ali tri energijske ploščice, nekaj pijače – in že kot sneta sekira letiš na hrib. Čudovito! Ja, dokler se kaj ne zalomi in te doleti noč ali resno poslabšanje vremena. Med prisilnim bivakiranjem v tak ruzaček ne moreš stlačiti nog s čevlji vred. Mislim, da bi moral biti vsak zimski obiskovalec gora toliko opremljen, da bi, če ni poškodovan, brez večjih težav preživel noč na prostem. Tudi plazovni trojček je odlična stvar, vendar sam po sebi ne rešuje življenj. Z njegovo nabavo nismo kupili tudi garancije za stoodstotno varnost pred plazom, kar so dokazale nekatere nesreče. Obstajata dva načina učenja: šolski in izkustveni oziroma učenje na lastnih napakah. Prvi je varnejši, sistematičnejši in daje široko osnovno znanje. Drugi je nevarnejši, naključen in bolj odvisen od sreče. Pravzaprav zanj danes pri množici alpinističnih šol in tečajev varnega gibanja v gorah ni pravega razloga – razen za avanturista. Želel sem si, da bi prebrali ta predgovor do konca, ne samo prvih nekaj stavkov. Zato nisem hotel nastopiti kot učitelj in izza katedra predavati o zimskih nevarnostih in prepotrebni opremi, ki ne sme manjkati v nahrbtniku. Z doživljaji sem želel pritegniti pozornost bralcev na nekaj osnovnih stvari. Brez dvoma je avtor, ki je leta 2014 na 30. slovenskem knjižnem sejmu za svoj vodnik Razširjena slovenska planinska pot prejel nagrado za najlepšo slovensko knjigo v kategoriji poljudnih knjig, z vodnikom V zasnežene gore opravil veliko delo. Prehodil je vse opisane izlete, jih spotoma fotografiral ter podrobno in zanimivo opisal. Izbor zajema vrhove po vsej Sloveniji, vključil pa je tudi nekaj gora onkraj meje, kjer živijo naši koroški rojaki. Morda se bo komu zdelo, da je zajetih preveč lahkih izletov. Vodnik je namenjen predvsem samostojnim planincem, ki bi radi vrhove, ki so jih dosegli v kopnih razmerah, obiskali tudi v snegu. Velja upoštevati načelo postopnosti. Z nabiranjem izkušenj na lažjih turah bodo utrjevali znanje in samozavest, počasi prešli na zahtevne ture in za dodatek še na štiri zelo zahtevne. Morda se vam bo tura, ki ste jo poleti prehodili kot za šalo, v snegu podaljšala za polovico ali več; morda se bo krasen, uživaški zimski dan hitro spremenil v svoje nasprotje s snežnim metežem; morda bosta megla ali veter zakrila stopinje in otežila vrnitev – to so izkušnje, ki jih je vredno pridobivati na nezahtevnih turah. Del opreme so tudi izkušnje, ki so vedno z nami in nič ne tehtajo, lahko pa veliko odtehtajo. In za konec: ne sprašujte, zakaj me zima v gorah tako privlači. Tega si ne znam jasno razložiti niti ne poskušam. Gorazd je v poglavju Pozimi v gore zapisal, da zima vrne goram, še posebej visokogorju, mnogo prvobitnosti. Morda ta prvobitnost vpliva, da naše doživljanje deviško belih gora postane bolj prvinsko, da počasi, sloj za slojem odpada tanka plast sodobne civilizacije in začutimo, da v nas biva davno pozabljeni nagon, ki je človeštvu omogočil preživeti otroško dobo. In da ne razumsko, temveč intuitivno in s srcem, kot Mali princ, dojemamo lepoto tega krutega, a lepega okolja. Mire Steinbuch Zasneženi biseri slovenskih gora Bilo je v prvih letih tega tisočletja. Gorniški navdušenci smo dobili v uporabo knjižno delo Vladimirja Habjana z naslovom Zimski vzponi v slovenskih gorah. To je prvi vodnik, ki je namenjen zimskemu planinstvu in lažjim plezalnim vzponom. Vsi prejšnji so vabili v zasnežene gore predvsem turne smučarje. Za naju z Biserko je Vladov vodnik prišel na knjižne police kot naročen – ravno ob pravem času. Seveda ni obležal zgolj na leseni vodoravni podlagi, da bi se na njem nabiral prah, temveč sva ga s pridom uporabljala na zimskih turah našega (visoko)gorskega sveta. Če se malo pošalim, bi lahko zapisal, da je imel samo eno pomanjkljivost: število predstavljenih tur je bilo za najina nora gorniška leta celo premajhno. V dveh spodobnih zimah sva pretaknila vse, kar je v knjigi omenjeno, vključno z dodatnimi predlogi, podatke o zahtevnejših smereh pa sva kasneje iskala drugod. Avtor teh vrstic, takrat še golobradi fantin, spoštovanega pisca vodnikov nisem poznal, zato sem gorniškemu prijatelju, ki je že sodeloval z njim, nekega dne omenil, naj mu posreduje željo navitega mulca po drugem delu zimskega vodnika. Odgovor, ki je bil povzetek njunega dialoga, se je glasil nekako takole: "Očitno boš moral novo knjigo zasneženih vzponov napisati kar sam." Ker do takrat, razen za domači dnevnik, nisem napisal še niti vrstice gorniških doživetij, je izjava izzvenela kot dobra šala. Toda leta so tekla, z njimi se je večala tudi gorniška kilometrina – tako tista v gorah kot ona s prsti na tipkovnici računalnika. Pred vami je tako, po desetletju in pol, nov vodnik po zasneženih slovenskih gorah. Slovenskih? Da, slovenskih. Čeprav je v vodniku nekaj vrhov, ki niso na ozemlju naše države, temveč so na območju sosednje Avstrije, imajo opisane gore slovenska imena, pod njimi živijo naši rojaki, na tem območju deluje Slovensko planinsko društvo Celovec, ki med drugim skrbi tudi za to, da so kažipoti ob nekaterih poteh dvojezični. Zato mislim, da je prav, če je vsaj nekaj teh vrhov uvrščenih v knjigo. Pri založbi smo se odločili, da bo vodnik namenjen širšemu krogu uporabnikov, zato so v večini predstavljeni lažji sredogorski vrhovi, za gorniške sladokusce pa je opisanih nekaj zahtevnejših visokogorskih tur, precej tudi takšnih, ki jih v prej omenjenem vodniku ni. Izbor je kaj nehvaležna naloga. Ravninska oziroma gričevnata območja bodo vedno skromneje zastopana kot gornikom ljubši strmejši svet, a poskušal sem vsaj delno zaviti tudi na jug in vzhod naše domovine, kjer lahko v poštenih zimah ravno tako opravimo spoštovanja vredne ture. Vsem uporabnikom knjige polagam na srce, da so zimske gore, čeravno lepe in mogočne, tudi nevarne. Gorniški vodnik predvsem vabi in manj opozarja. Temu je namenjena strokovna literatura, še bolj pa priporočam tečaje varnega gibanja v zimskih razmerah in varstva pred snežnimi plazovi. Naj vam ne bo škoda časa in denarja za izobraževanje. V gorah boste varnejši in doživetja bodo popolnejša. Srečno na zasneženih vrhovih! Gorazd V Rovtah, pozimi 2018 Pozimi v gore Zima vrne goram, še posebej visokogorju, mnogo prvobitnosti. Večina planinskih koč zapre svoja vrata, dnevi so kratki, mraz pritisne, sneg prekrije poti, varovala in markacije, velikokrat obstajata znatna možnost proženja snežnih plazov in nevarnost zdrsa, zaradi potrebne opreme se poveča teža nahrbtnika … Na vrhove, relativno lahko dostopne in množično obiskane v kopnih razmerah, se odpravi precej manj ljudi. Sledenje prave poti je v snegu precej zahtevnejše, potrebne so izkušnje in primerna oprema, ki jo je treba znati pravilno uporabljati. Naj poudarim, da nikakor ne smemo slepo zaupati gazi, ki je že narejena, saj morda ne vodi v želeno smer. Običajne markirane planinske poti na dvatisočake marsikje samevajo, oživijo pa grape in žlebovi, ki v primernih snežnih razmerah omogočajo ugodne pristope na vrhove. Da bi bilo obiskovanje zasneženih vršacev karseda varno, bomo na kratko predstavili tudi najpomembnejša opozorila in nevarnosti, ki jih je treba upoštevati pri zahajanju v gore pozimi. Več o tem si lahko preberemo v ustrezni literaturi, npr. Jani Bele: Proti vrhovom in v učbeniku Planinska šola, še bolje pa je, da se udeležimo alpinistične šole oziroma tečajev varnega gibanja v zimskih razmerah, ki jih organizirajo tako alpinistični odseki planinskih društev kot planinska društva, ki organizirajo planinske šole za odrasle, v katerih se tečajniki seznanijo tudi z zimskimi razmerami, ter Gorska reševalna zveza Slovenije, gorniški učni centri in še kdo. Posamezniki se lahko udeležijo izletov planinskih društev, na katerih pod vodstvom vodnikov PZS na lažjih turah pridobivajo znanje in izkušnje za gibanje v gorskem svetu. KAKO SE VARNEJE GIBLJEMO V ZIMSKIH GORAH Za varno obiskovanje visokih gora pozimi potrebujemo znanje in izkušnje ter primerno opremo, ki jo moramo znati pravilno uporabljati. Od osebne opreme so pomembna kakovostna oblačila, ki jih ne prepiha veter in hkrati ohranjajo toploto, ter nepremočljivi in topli čevlji s togim podplatom in robom za pritrditev avtomatskih derez. Med tehnično opremo sodijo pohodne palice z večjimi in pobočju prilagodljivimi krpljicami. Uporabljajmo jih le na poteh, kjer ni nevarnosti zdrsa. Strmejša pobočja lahko varno prečimo le s cepinom in derezami. Pred zimsko sezono je zelo priporočljivo na pobočju z varnim iztekom ponoviti ustavljanje s cepinom ali se, kar je še bolje, udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah. Dereze, najbolje avtomatske z dvanajstimi zobmi, so nepogrešljiv pripomoček pri napredovanju, sestopanju ali prečenju v strmini. Previdni moramo biti, da se nam med hojo ne zataknejo v hlačnico ali gamašo, zato hodimo bolj na široko. Dodatna težava so lahko t. i. cokle, to je sneg, ki se oprime podplata čevlja in onemogoča, da bi zobje derez opravljali svojo funkcijo. Da bi se izognili zdrsu, izberemo dereze z zaščitno ploščico, lahko pa si pomagamo tudi z ratiščem cepina, s katerim udarjamo po čevlju, in pri tem pazimo, da ne izgubimo ravnotežja. Na lažjih, predvsem sredogorskih turah, kjer ni nevarnosti zdrsa, so nam pri napredovanju v veliko pomoč krplje. Pozimi v gore le dobro opremljeni Pri hoji je treba omeniti, da le pri vzpenjanju stopamo po stopinjah, navzdol pa ne, saj jih s tem zasipamo oziroma podiramo. Pešci naj bi praviloma ne uničevali sledi turnih smučarjev s hojo po njihovih smučinah. Da ne bi bilo slabe volje, se tega nasveta, kjer je to le mogoče, dosledno držimo. Treba je opozoriti, da je samohodstvo v zimskih razmerah lahko še nevarnejše in napornejše kot v kopnih. Če samohodec npr. zdrsne ali ga zasuje plaz in tega nihče ne opazi, je prepuščen sam sebi, medtem ko v skupini obstaja možnost hitre pomoči. Če se samohodec hudo ponesreči, si morda ne bo mogel sam pomagati niti poklicati 112, številke klica v sili. NEVARNOSTI ZIMSKIH VZPONOV Zdrsi so poleg snežnih plazov največja nevarnost zasneženih gora. Zdrsu se lahko izognemo s pravilno hojo in plezanjem, dobro telesno pripravljenostjo, pravilno uporabo derez in cepina ter zvrhano mero koncentracije na celotni turi. V toplejših zimskih dneh je zelo nevarno padajoče kamenje, ki pada s prisojnih pobočij in sten v grape in žlebove, po katerih običajno vodijo zimski pristopi na vrhove (Jalovčev ozebnik, Turski žleb), zato je čelada v takem svetu obvezna. Ne smemo spregledati niti opasti. Ker je zima najhladnejši del leta, moramo zelo paziti na poškodbe zaradi mraza – omrzline in na morebitno podhladitev. Na grebenih in vrhovih so zelo nevarne opasti, snežni jeziki, ki se stegujejo daleč čez rob in ob dodatni obremenitvi popustijo ter zgrmijo v globino. Hoji po opasteh se izogibajmo, saj z njih ne bomo videli nič več, le v večji nevarnosti bomo. Predvsem na planotah (Komna, Dleskovška planota) in drugod v visokogorju je pozimi, ko so markacije prekrite s snegom, lahko orientacija zelo otežena ali celo nemogoča zaradi megle. Med zimske nevarnosti spada tudi močan veter, ki povzroča vejavico, katere posledica so oteženi razved in hoja ali plezanje. V takih razmerah si lahko orientacijo olajšamo z napravo GPS. Pot, ki jo imamo posneto na GPS, zaradi nevarnosti plazov in zdrsa ni nujno vedno najprimernejša za snežne razmere, v katerih se gibamo, zato se prilagajajmo dejanskim razmeram na terenu. SNEŽNI PLAZ Premikajoče se snežne gmote, ki se valijo po pobočju, so v gorah zahtevale že veliko življenj. Snežnega plazu ne moremo preprečiti, lahko pa veliko storimo za to, da se mu poskušamo izogniti. Največja nevarnost snežnih plazov je na območjih, kjer se naklonina giblje med 30°–45°. Na strmejših pobočjih se sneg splazi sproti, medtem ko na položnejših plazovi niso tako pogosti. Gozdnata pobočja so dokaj varna, travnate strmali pa so prave drsalnice, kjer se sneg sam od sebe ali ob že majhni dodatni obremenitvi splazi v dolino. Dokaj varna so tudi z ruševjem poraščena pobočja, a le do tedaj, dokler jih povsem ne prekrije sneg. Pri pogojih za nastanek snežnega plazu je zelo pomembna količina novozapadlega snega, zato je treba vseskozi, in ne samo dan pred turo, spremljati snežne in vremenske razmere, ki so objavljene na spletni strani http://meteo.arso.gov.si/met/sl/weather/bulletin/mountain/avalanche/. Na preobrazbo snega zelo vplivajo vremenski dejavniki – veter, temperatura in sonce. Več o varstvu pred snežnimi plazovi in drugih nevarnostih zimskega gorništva lahko preberemo v strokovni literaturi: v že omenjeni knjigi Proti vrhovom, v učbeniku Planinska šola in Vodniškem učbeniku. V Komisiji za alpinizem so pripravili spletni Alpiročnik (https://ka.pzs.si/vsebina.php?pid=25), v katerem je precej koristnih navodil za gibanje v zimskih razmerah. Priporočamo tudi udeležbo na tečajih varstva pred snežnimi plazovi, ki jih organizirajo Gorska reševalna zveza Slovenije, društva GRS in drugi. Kako majhni smo v primerjavi z mogočnimi silami narave. Evropska lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov obsega pet stopenj, 1 pomeni majhno nevarnost, 5 zelo veliko. ZASNOVA VODNIKA V uvodnem delu vsakega poglavja je na kratko predstavljena gora, na katero se bomo odpravili, njene zemljepisne in druge značilnosti, razgledi z vrhov in ostale zanimivosti, povezane s ciljem ture. Naslednji podatek je namenjen zahtevnosti ture. Poudariti je treba, da stopnjo težavnosti določa tehnična zahtevnost, zato dolžina ture ne vpliva na oceno težavnosti. Pozimi se lahko razmere hitro spreminjajo, zato je označevanje zahtevnosti precej nehvaležno opravilo. Zahtevnost je navedena za povprečne razmere. Pri opisu smo uporabili ustaljeno štiristopenjsko lestvico PZS: • Lahka snežna tura: nagib pobočja je manjši od 30°. Prostora za ustavljanje je najmanj 50 metrov. Palice, cepin in dereze uporabljamo za večjo varnost in lažje gibanje. Zadnje nam v primernih pogojih omogočajo tudi krplje (velja za veliko večino tur v tem vodniku). • Zahtevna snežna tura: nagib pobočja je večji od 30°, a manjši od 40°. Ob morebitnem zdrsu je prostora za ustavljanje manj kot 50 metrov. Na nekaterih mestih je za neizkušene potrebno varovanje. Brez derez in cepina se ni priporočljivo odpraviti na pot (Viševnik, Mala Mojstrovka, Mala Tičarica, Begunjski vrh in Visoka Vrbanova špica). • Zelo zahtevna snežna tura: nagib pobočja je mestoma lahko večji od 40°. Za napredovanje je nujna uporaba derez in cepina, priporočljiva je tudi čelada. Neizkušene je treba varovati z vrvjo (Stenar, Storžič, Kepa, Poldanovec). • Zimski plezalni vzpon: nagib pobočja je večji kot 40°. Za neizkušene je obvezno spremstvo gorskega vodnika in varovanje z vrvjo. Ob morebitnem zdrsu je manj kot 5 metrov prostora za ustavljanje s cepinom. Zimskih plezalnih vzponov v tej knjigi ni. Omenjeni so zgolj kot dodatne možnosti v odstavku Kam se še lahko odpravimo. Za izkušenega planinca je zimska planinska tura čudovito doživetje. Obvezna oprema zimskih obiskovalcev gora sta plazovni trojček in poznavanje njegove uporabe. Vrstica o opremi nam pove, kaj potrebujemo za varno izvedbo ture. Med običajno opremo za zimske razmere štejemo: • čevlje z goreteks ali podobno membrano, s trdim podplatom in robom ter utorom za pritrjevanje derez • zložljive pohodne palice z večjimi krpljami, ki se prilagajajo nagibu pobočja • primerna oblačila, kot so termo spodnje perilo, spodnja majica z dolgimi rokavi, ki odvaja znoj, zimske protivetrne hlače, rokavice, kapa, podkapa, gamaše • zaščitna oprema, to so sončna očala, zaščitna krema z visokim faktorjem, mazilo za ustnice, bivak vreča • če bo naprava GPS nehala delovati zaradi praznih baterij ali mraza, nam bo koristil kompas • torbica s prvo pomočjo • rezervne rokavice, kapa in nogavice Pri zahtevnejših turah so navedeni tudi dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda) ter čelada. Seveda je treba opremo znati uporabljati in pred zimsko sezono znanje obnoviti. Pri nekaterih lažjih turah z majhnim naklonom pobočja, po katerem hodimo s palicami in ni nevarno za zdrs, nam utegnejo koristiti male dereze, imenovane tudi derezice. Nadmorska višina, višina izhodišča in višinska razlika nam povedo precej o napornosti ture. Če med vzponom na vrh tudi sestopamo, je ponovni vzpon upoštevan pri višinski razliki. Ta je številsko smiselno zaokrožena. Izhodišče je mesto, do katerega se običajno pripeljemo. Naveden je podatek o prevoznosti cest v zimskem času in možnost krajšega trajanja ture, če je cesta na začetku ali ob koncu zime prevozna dlje. Ne pozabimo, da so za dostop do izhodišč včasih potrebne verige. V nadaljevanju so našteti planinske koče in bivaki ob poti ali v njeni bližini, njihova nadmorska višina in odprtost v zimskem času. Če ima postojanka zimsko sobo, je to posebej omenjeno. Odprtost planinskih koč lahko preverimo na naslovu https://koce.pzs.si. Čas, ki ga potrebujemo za izvedbo zimske ture, je informativen in prilagojen povprečnemu hodcu v povprečnih zimskih razmerah. Ker se te lahko že v nekaj urah močno spremenijo, je dolžino ture nemogoče povsem natančno določiti – tega se ne da niti v kopnih razmerah. Hoja po utrjeni gazi je vse kaj drugega kot gaženje globokega snega. Časi so podani po etapah oziroma odsekih poti, zapisana sta čas sestopa in skupni čas. V večini so napisani intervali (npr. 3–4 h). V nadaljevanju so navedeni najpriporočljivejši zemljevidi območja ture. Najboljši so najnatančnejši v merilu 1 : 25.000, za splošno orientacijo zadostujejo tudi tisti z dvakrat manjšim merilom (1 : 50.000). Večina novejših zemljevidov ima vrisane tudi turnosmučarske smeri, ki lahko predvsem v visokogorju pomagajo pri izbiri ustreznih prehodov. V odstavku vzpon je opisan potek ture od izhodišča do vrha gore oziroma do najvišje točke ali drugega pomembnega objekta, npr. planinske koče. Opis zimske ture se predvsem v visokogorju razlikuje od tistega v kopnem, saj so za orientacijo pomembne oblike površja, in ne markacije, ki so v večini skrite pod snegom. Če se sestop delno razlikuje od poti vzpona ali je tura krožna, je to posebej navedeno. Kadar je sestop enak poti vzpona, dodatnega opisa ni. V odstavku Kam se še lahko odpravimo so navedene ostale različice vzpona na izbrano goro ter dodatne možnosti, na katere se lahko odpravimo bodisi s cilja poti bodisi z istega izhodišča, ali pa so na kratko predstavljeni vrhovi v okolici, ki so primerni za zimske vzpone. Omenjeni so tudi približni časi, ki jih potrebujemo za te poti. PREGLEDNICA VZPONOV Za lažjo izbiro ture so v preglednici predstavljeni vsi opisani vzponi, njihova zahtevnost in povprečni skupni čas trajanja. Lahkih je 36, zahtevnih 15, zelo zahtevni so 4. Zahtevnost ture: • lahka • zahtevna • zelo zahtevna Tura Zahtevnost ture Skupni čas hoje v urah (h) 1. Viševnik • 4–5 2. Debela peč • 5–6 3. Mala Mojstrovka • 3.30 4. Mala Tičarica • 11–12 5. Ogradi • 9–10 6. Vrtaško Sleme • 8.30 7. Begunjski vrh in Vrbanova špica • 10–11 8. Dolkova špica • 9–10 9. Stenar • 10–11 10. Komna • 5–6 11. Rodica • 5.30–7 12. Vrh nad Škrbino • 9.30–10 13. Krn • 7–8 14. Matajur • 6.30–7 15. Kobilja glava • 4.30–5 16. Porezen • 5.30–6 17. Blegoš • 3–3.30 18. Ratitovec • 4.30–5 19. Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh • 3.30–4 20. Jerebikovec • 4–5 21. Dobrča • 5–6 22. Kriška gora • 3.30–4 23. Storžič • 7–8 24. Grintovec • 9–11 25. Kalški Grében • 9.30–10.30 26. Velika Zelenica in Veliki vrh • 8–9 27. Raduha • 7.30–8 28. Menina planina • 5.15–6.15 29. Goli vrh • 4.30–5 30. Peč/Tromeja • 4.30–5 31. Kepa • 7–8 32. Dovška Baba • 5.45–6.15 33. Golica • 5–6 34. Ovčji vrh/Kozjak • 6.30–7 35. Zelenica (Vrh Ljubeljščice) • 4.15–4.45 36. Veliki vrh in Kladivo • 7.30–9.30 37. Grlovec • 4.45–5.15 38. Setiče • 4.30–5.30 39. Obir • 6–7 40. Ženiklovec/Veliki Javornik • 6.15–7.15 41. Peca (Kordeževa glava) • 6.30–7.30 42. Uršlja gora • 5.10–6.10 43. Dobrač • 2.30–3.30 44. Snežnik • 4.30–5 45. Slivnica • 3.30–4 46. Javornik • 3.15–3.45 47. Hudournik • 3–3.30 48. Poldanovec • 4.30–5.30 49. Mali Golak • 4.15–4.45 50. Krim • 4.30–5 51. Nanos (Suhi vrh) • 5.30–6 52. Kum • 2.30–3 53. Veliko Kozje • 5.30–6 54. Košenjak • 2–2.30 55. Boč • 4.30–5 Prisojna stran Julijskih Alp Krnsko pogorje JULIJSKE ALPE Viševnik NADMORSKA VIŠINA 2050 m VIŠINA IZHODIŠČA 1340 m VIŠINSKA RAZLIKA 710 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočje Viševnika je plazovito in nevarno za zdrs. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Popotovanje po zasneženih slovenskih gorah začenjamo z zelo priljubljenim vrhom nad Pokljuko. Viševnik v vseh letnih časih velja za enega najbolj obiskanih dvatisočakov pri nas. Na dolgem grebenu, ki ločuje dolino Krme od Pokljuke, je naš cilj pomaknjen najbolj proti jugu, nad gozdnata prostranstva obsežne planote, s tem pa je tudi najbližje prometnicam. Gori tudi pozimi ne manjka obiska, saj se nanjo vzpenjajo turni smučarji, deskarji in gorniki. Gazi so vidne skoraj celo zimo, a kljub temu je treba biti zelo previden. Vršna piramida je plazovita, dostikrat tudi poledenela in nevarna za zdrs. Naj nas ne zavede množica ljudi, ki se vzpenjajo po njegovih pobočjih. Za turo je treba biti primerno pripravljen in opremljen, potem bo lepo. Pri dobri vidljivosti bomo z vrha zrli Triglavu v oči. Viševnik tudi v snegu velja za enega najbolj obiskanih dvatisočakov pri nas. VZPON: Z velikega parkirišča se po gozdni cesti odpravimo proti severu do izteka manjšega smučišča. Po njegovem levem robu se vzpenjamo ob dveh vlečnicah. Pobočje postaja vedno strmejše; ko se zgornja vlečnica konča, postane strmina že kar hudobna. Kmalu dosežemo zložnejši svet, ravnico Avšje. Obrnemo se levo in dosežemo južno sleme Viševnika, severno od vzpetine Kačji rob, 1801 m. Nadaljujemo desno po grebenu do vršne piramide. Čeznjo se povzpnemo na jugovzhodni greben in levo po njem na vrh. Zadnji del je delno izpostavljen, previdno. IZHODIŠČE Rudno polje na Pokljuki. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce. Skozi Bled in Gorje se zapeljemo na Pokljuko in parkiramo na velikem parkirišču pri vojašnici. WGS N 46,34545337° E 13,92331741° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Rudno polje–Viševnik 2.30 h Sestop: 1.30 h Skupaj: 4–5 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. SESTOP: Do izhodišča sestopimo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Nad Pokljuko je v bližini Viševnika še kar nekaj primernih, a zahtevnejših dvatisočakov, na katere se v ugodnih razmerah lahko povzpnejo izurjeni in dobro opremljeni gorniki. To so Veliki Draški vrh, 2243 m, Mali Draški vrh, 2132 m, Tosc, 2275 m, in Ablanca/Sleme, 2004 m. Za vse naštete vrhove je izhodišče enako kot za Viševnik, to je Rudno polje. Pot drži čez planino Konjščico do ravnice Jezerce. Če smo namenjeni na Ablanco in Veliki Draški vrh, nadaljujemo na Studorski preval, 1892 m, od koder smo levo po grebenu v 20 minutah na Ablanci (zelo zahtevna snežna tura), desno pa v dobri uri na Velikem Draškem vrhu (zahtevna snežna tura). Na Mali Draški vrh se z ravnice Jezerce povzpnemo na Srenjski preval, 1959 m, in naprej po plitki grapi na Mali Draški vrh (zelo zahtevna snežna tura). Tosc je od vseh omenjenih vrhov najbolj oddaljen. S Studorskega prevala vrh obkrožimo po "triglavski magistrali" in se z opuščene planine Zgornji Tosc povzpnemo na široko vršno sleme in naprej na vrh. Seveda se lahko na vse omenjene vrhove odpravimo kar z Viševnika po njegovem severozahodnem grebenu, s katerega dosežemo Srenjski preval pod Malim Draškim vrhom. Za turo na Tosc z Rudnega polja potrebujemo 7–8 ur, za Draška vrhova, če ju povežemo z Viševnikom, približno dve uri več. Debela peč NADMORSKA VIŠINA 2014 m VIŠINA IZHODIŠČA 1300 m VIŠINSKA RAZLIKA 720 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Posebna previdnost je potrebna med prečenjem pod Okrogležem in na vrhu Debele peči, ki je prepadno odsekan. Debelo peč, najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp, bi lahko razglasili za Viševnikovo bližnjo sorodnico. Blizu sta si po položaju, saj oba molita svoji temeni nad prostranimi pokljuškimi gozdovi, imata podobno nadmorsko višino, z njiju je čudovit pogled na triglavsko kraljestvo, z visokih izhodišč sta dokaj lahko in hitro dostopni gori tudi pozimi, zato na njunih pobočjih v lepih zimskih dneh zagotovo ne bomo sami. Premoreta pa tudi nekaj razlik. Vzpon na Debelo peč je zložnejši kot na Viševnik, med potjo na "debeluško" se lahko okrepčamo v planinski koči, vrh se strmo lomi v Krmo, medtem ko Viševnik od globokega prepada triglavske doline loči greben z Draškima vrhovoma na čelu. VZPON: Na izhodišču stopimo na označeno pot skozi gozd ali pa nadaljujemo po cesti do spomenika in desno do stika z omenjeno potjo. Višje proti desni dosežemo kolovoz od Medvedove konte. Krenemo levo in se povzpnemo do dolinice pod Blejsko kočo na Lipanci, ki jo kmalu dosežemo. Nad Lipanco zavijemo desno v lep macesnov gozd. Sprva hodimo zložno, višje se strmeje povzpnemo na planotast svet pod Lipanskimi vrati, 1898 m, čez katera vodi pot v Krmo. Nadaljujemo desno navzgor, smo že nad gozdno mejo in dosežemo sedlo med vrhom Brda, 2009 m, na levi in Okrogležem, 1965 m, na desni. Od tod se nam prvič pokažejo gorski velikani onstran Krme: Triglav, Rjavina in njuni sosedi. Leva pot vodi na Brda in čez Lipanska vrata v Krmo, mi pa se obrnemo desno in prečimo proti že od daleč vidnemu vrhu Debele peči (deloma izpostavljeno). Do najvišje točke se povzpnemo čez vršno sleme. Še enkrat opozarjam na veliko previdnost na vrhu, ki je prepadno odsekan. Pri Blejski koči na Lipanci OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Planina Javornik na Pokljuki. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce. Skozi Bled in Gorje se peljemo na Pokljuko do Mrzlega studenca, kjer zavijemo desno na makadamsko cesto. Če je splužena, se lahko mimo planine Kranjska dolina pripeljemo na rob planine Javornik, sicer je bolje parkirati pri Šport hotelu, 2 km od Mrzlega studenca proti Rudnemu polju. WGS N 46,36275177° E 13,94947977° Pogled na Debelo peč in njeno prepadno steno z Brd SESTOP: Vrnemo se po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Bližnji jugozahodni sosedi Debele peči – izstopata predvsem Brda in Mrežce, 1965 m, prav tako slovita kot izvrstni razgledišči na Triglav s soseščino in sta relativno lahko dostopni tudi pozimi. Na Brda se povzpnemo kar med turo na Debelo peč in jo s tem podaljšamo za dobro uro, na Mrežce pa se odpravimo od Blejske koče levo navzgor. V dobrih snežnih razmerah smo v slabi uri na vrhu. Ker je vršno pobočje dokaj položno in poraščeno z rušjem, so Mrežce eden varnejših tako visokih vrhov pri nas. KOČA Blejska koča na Lipanci, 1630 m, stalno odprta, +386 (0)51 621 021. ČASI • Planina Javornik– Lipanca 1.30 h • Lipanca–Debela peč 1.30 h Sestop: 2 h Skupaj: 5–6 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Mala Mojstrovka NADMORSKA VIŠINA 2332 m VIŠINA IZHODIŠČA 1611 m VIŠINSKA RAZLIKA 730 ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja nad Vršičem so plazovita, vzpon po Grebencu pa nevaren zaradi opasti in zdrsa. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Greben Mojstrovk, na katerem je naš cilj le eden izmed približno enako visokih vrhov, ločuje dolini (Zadnje) Trente in Planice s Tamarjem. Za Malo Mojstrovko greben krepko pade navzdol do Nad Šitom glave, 2087 m, v nadaljevanju pa se čez Robičje (Prednje, 1941 m, in Zadnje Robičje, 1930 m) ter Kumlehe (Kumlehova glava, 1788 m, Veliki Kumleh, 1664 m, Mali Kumleh, 1447 m) počasi niža proti Kranjski Gori in s tem ločuje dolini Male in Suhe Pišnice. Najbolj obiskana visoka gora nad Vršičem je tudi pozimi zagotovo Mala Mojstrovka. V čislih je pri gornikih, ki se na vrh odpravijo v okviru označene poti čez južna pobočja, turnih smučarjih in plezalcih, ki si v grapah izberejo eno izmed številnih zimskih smeri: Pripravniška, Butinarjeva, Župančičeva … Z najnižjo od Mojstrovk se na vzhodu začenja znameniti zid nad Planico, ki je odlična kulisa športnim prenosom iz doline skakalnic. Vse tri Mojstrovke – od leve Zadnja, dvoglava Velika in Mala IZHODIŠČE Prelaz Vršič. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in zavijemo levo v Zgornjesavsko dolino do Kranjske Gore ter naprej na Vršič. S primorske strani se iz Nove Gorice peljemo ob Soči mimo Tolmina, Kobarida in Bovca do Trente ter navzgor na prelaz. O prevoznosti ceste se velja predhodno dobro pozanimati, pod prelazom so tudi obvestilne table, ki opozarjajo na morebitno zimsko zaporo. Če je cesta zaprta, je tura občutno daljša. WGS N 46,43491727° E 13,7437156° KOČE Mihov dom na Vršiču, 1085 m, v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 669 470; Koča na Gozdu, 1226 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 626 641, +386 (0)41 682 704; Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m, stalno odprta, +386 (0)51 399 226; Tičarjev dom na Vršiču, v zimskem času zaprt; Poštarski dom na Vršiču, 1688 m, v zimskem času zaprt; Tonkina koča na Vršiču, 1380 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 396 645. ČASI • Vršič–Grebenc 1 h • Grebenc–Mala Mojstrovka 1 h Sestop: 1.30 h Skupaj: 3.30 h ZEMLJEVIDI Jalovec in Mangart, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. VZPON: Z najvišje točke prelaza se v območju markirane poti odpravimo proti Mali Mojstrovki. Ko pustimo za seboj zadnja drevesa, prečimo v levo proti stenam in se skozi kratko grapo povzpnemo do škrbine v Grebencu. Zgoraj se obrnemo desno in se levo od roba grebena vzpenjamo proti že od daleč vidnemu vrhu. Sredi poti se nam z desne priključi smer skozi Pripravniško grapo (zimski plezalni vzpon). SESTOP: Vrnemo se po poti vzpona. V spodnjem delu lahko pod Grebencem sestopamo po obsežnem snežišču (v kopnem melišče). KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Z Male Mojstrovke se lahko po grebenu in ob njem povzpnemo še na Veliko, 2366 m, in Zadnjo Mojstrovko, 2354 m, ter naprej do Travnika, 2379 m. Če dodamo zgolj Veliko Mojstrovko, bo tura daljša za dobro uro, če še Zadnjo, pa za slabi dve uri; za Travnik moramo prišteti k turi na Malo Mojstrovko tri ure. Podaljšek do Travnika ni posebej zahteven, je pa zaradi hoje po grebenu zelo izpostavljen. Velika previdnost je potrebna tudi zaradi opasti. Kot rezervni cilj si lahko izberemo vzpon na Nad Šitom glavo (dobro uro s prelaza) ali na vzpetino Vršič, 1737 m, (slabe pol ure s ceste) nad Poštarskim domom, ki je dala prelazu ime. Mala Tičarica NADMORSKA VIŠINA 2071 m VIŠINA IZHODIŠČA 575 m VIŠINSKA RAZLIKA 1500 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Posebna previdnost je potrebna na izpostavljenem vrhu Male Tičarice. Tura je dolga in naporna. Pred nami sta dve samotni turi po Fužinskih planinah. Prva nas bo vodila na Malo Tičarico, ki je v poletnih mesecih nekakšna hišna gora Koče pri Triglavskih jezerih in zatorej precej obiskana, pozimi pa bolj ali manj sameva, saj je pristop nanjo, če že ne zelo zahteven, pa zagotovo zelo dolg. Nanjo bomo hodili čez Fužinske/Fužinarske planine, ki zavzemajo obsežno območje med Dolino Triglavskih jezer na zahodu, Vojami na vzhodu, Debelim vrhom na severu in kotanjo Bohinjskega jezera na jugu. Planine, čez katere bomo hodili, v zimskem času seveda samevajo, v poletnih mesecih pa je na njih vse polno pasočih se živali. VZPON: S parkirišča v Stari Fužini gremo po cesti čez prvi desni zavoj, nato pa krenemo levo na kolovoz, po katerem se v nekaj zavojih povzpnemo na rob planine Vogar z lepim pogledom na Bohinjsko dolino z jezerom. Kmalu smo pri Kosijevemu domu. Nad njim dosežemo cesto, zavijemo desno po njej in v nadaljevanju po stezi nad njo prečimo do planine Blato. (Če je cesta prevozna, se lahko do tod pripeljemo.) Tik pred planino gremo levo na kolovoz, po katerem pridemo na Planino pri Jezeru, 1450 m. Do Dednega polja, 1560 m, ki leži v kotanji sto višinskih metrov višje, se morebitna gaz kar pošteno zoži. Na planini je razpotje. V isti smeri (severozahod) bi prišli v Dolino za Kopico, vendar se obrnemo levo, proti jugozahodu in se zložno vzpenjamo do planine Ovčarija. Na njej se zopet obrnemo proti severozahodu in čez planotast svet dosežemo preval Štapce, 1851 m, kamor z leve pripelje pot od Koče pri Triglavskih jezerih. Nad Štapcami nas pričaka kar spodobna strmina. Ko po levi strani obidemo jugovzhodno ramo Male Tičarice, nas od vrha loči le še vzpon po strmem južnem pobočju. Previdno na prepadnem robu. Gore nad Dolino Triglavskih jezer. Mala Tičarica je na začetku vzhodnega (desnega) ostenja doline. Zadaj se dviga pod nebo mogočni Razor. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Stara Fužina. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce in se skozi Bled in Bohinjsko Bistrico zapeljemo do Stare Fužine. Parkirišče je na zahodnem robu vasi ob cesti na planino Blato, ki v zimskem času ni vzdrževana. Če je cesta prevozna, je tura za tri ure krajša. WGS N 46,28797958° E 13,89310567° Vršno pobočje Male Tičarice SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Že vzpon na Malo Tičarico iz Stare Fužine je spoštovanja vredna tura, ki jo le dobro pripravljeni in izkušeni gorniki zmorejo opraviti v kratkem zimskem dnevu, zato bi bilo dopolnjevanje z drugimi možnosti skoraj neprimerno. A ker imamo ob poti ali v njeni bližini na voljo dve zimski sobi (Planina pri Jezeru in pri Dvojnem jezeru), se lahko ob primernem načrtovanju odpravimo še kam. Poskusimo takole. Prvi dan po opisani poti do Male Tičarice in sestop z nje čez Štapce (zahtevno) do Dvojnega jezera ter prenočevanje v zimski sobi. Drugi dan skozi Dolino Triglavskih jezer do Prehodavcev (tudi možnost prenočevanja v zimskem bivaku Zasavske koče) ter vzpon na preval Vrata, 2192 m, med Veliko, 2310 m, in Malo Zelnarico, 2320 m. Možnosti nadaljevanja so (najmanj) tri: prečenje čez Zelnarici, Kopico, 2190 m, in Tičarici do planine Ovčarija in naprej v dolino; sestop po Dolini za Kopico na Dedno polje; kot tretja možnost pa se ponuja vzpon z Vrat na Zadnji Vogel, 2327 m, prečenje Srednjega, 2226 m, in Prvega Vogla, 2182 m, do sedla med njim in Slatno, 2077 m, ter spust desno do poti skozi Dolino za Kopico in naprej na Dedno polje ter v dolino. Vse to so zahtevne celodnevne snežne ture, ki zahtevajo izurjenega in telesno dobro pripravljenega gornika. Če je cesta na planino Blato prevozna, so omenjene ture precej lažje izvedljive. KOČE Kosijev dom na Vogarju, 1054 m, v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 613 367; Koča na Planini pri Jezeru, 1460 m, v zimskem času zaprta, na voljo je zimska soba; Koča pri Triglavskih jezerih (v bližini), 1685 m, v zimskem času zaprta. V sosednjem objektu je na voljo zimska soba. ČASI • Stara Fužina–Vogar 1.30 h • Vogar–Planina pri Jezeru 2 h • Planina pri Jezeru– planina Ovčarija 1.30 h • Planina Ovčarija– Mala Tičarica 2 h Sestop: 5 h Skupaj: 11–12 h ZEMLJEVIDI Bohinj, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Ogradi NADMORSKA VIŠINA 2087 m VIŠINA IZHODIŠČA 575 m VIŠINSKA RAZLIKA 1520 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Posebna previdnost je potrebna pri prečnem vzponu na vršno pobočje Ogradov. Tura je dolga in naporna. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Druga tura po Fužinskih/Fužinarskih planinah je namenjena Ogradom, tej obsežni gori, ki kot nekakšen podstavek Debelega vrha, 2390 m, razdvaja planini V Lazu in Krstenico. Nekoč je bila planina tudi na južnih pobočjih Ogradov, a so od nje dandanašnji ostale le skromne sledi. Naša pot bo do razcepa nad planino Blato enaka turi na Malo Tičarico, v nadaljevanju pa bomo prispeli na še eno poleti pašno ravnico, morda tisto z najlepšim visokogorskim okrasjem. Planina V Lazu namreč leži pod strmimi pobočji dvatisočakov: Krede, 2025 m, in Slatne, 2077 m, na zahodu, našega cilja na vzhodu in kralja Fužinskih gora, Debelega vrha, na severu. Tudi tura na Ograde je prej dolga kot zahtevna, a v dobrih razmerah zelo lepa in na moč razgledna. Ogradi, kot so videti izpod Prevalskega Stoga. VZPON: S parkirišča odidemo po cesti čez prvi desni zavoj, nato krenemo levo na kolovoz, po katerem se v nekaj zavojih povzpnemo na rob planine Vogar z lepim pogledom na Bohinjsko dolino z jezerom. Kmalu smo pri Kosijevem domu. Nad njim dosežemo cesto, zavijemo desno po njej in v nadaljevanju po stezi nad njo prečimo do planine Blato. (Če je cesta prevozna, se lahko do sem pripeljemo.) Tik pred planino gremo levo na kolovoz, po katerem smo kmalu na razcepu. Nadaljujemo desno in se skozi gozd vzpenjamo proti planini V Lazu. Ko se svet zravna, smo na robu planine. Onstran nje se nam pokaže zajetni Debeli vrh. Zavijemo ostro desno, na prečno pot proti Krstenici. Pod kratko steno Ogradov ugledamo prehod proti desni navzgor (zahtevno). Višje zavijemo levo in se povzpnemo na široko južno sleme Ogradov, po katerem ob vedno lepših razgledih nadaljujemo do vrha. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. IZHODIŠČE Stara Fužina. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce in se skozi Bled in Bohinjsko Bistrico zapeljemo do Stare Fužine. Parkirišče je na zahodnem robu vasi ob cesti na planino Blato, ki v zimskem času ni vzdrževana. Če je cesta prevozna, je tura tri ure krajša. WGS N 46,28797958° E 13,89310567° KOČI Kosijev dom na Vogarju, 1054 m, v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 613 367; Koča na Planini pri Jezeru, 1460 m, v zimskem času zaprta, na voljo je zimska soba. ČASI • Stara Fužina– Vogar 1.30 h • Vogar–planina V Lazu 2.30 h • Planina V Lazu– Ogradi 2 h Sestop: 3 h Skupaj: 9–10 h Vršno pobočje Ogradov ZEMLJEVIDI Bohinj, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Dodatni cilj se ponuja kar sam od sebe – Debeli vrh, ki je precej zahtevnejši zalogaj, saj so njegova pobočja strmejša, tura še daljša, pred vrhom pa nas čaka tudi ostra škrbina, ki že v kopnem ni ravno enostavno prehodna. Na Debeli vrh se s planine V Lazu povzpnemo čez Lazovški preval in v okviru vzhodnega grebena. Če želimo tej velikopotezni turi dodati še Ograde, se lahko z Lazovškega prevala povzpnemo nanje po severozahodnem grebenu, ki pa je precej zahtevnejši kot široko južno sleme, po katerem sestopimo v dolino. Če vzponu na Ograde dodamo Debeli vrh, je tura vsaj tri ure daljša, zato je morda najbolje, da se odpravimo na vsakega posebej. Vrtaško Sleme NADMORSKA VIŠINA 2076 m VIŠINA IZHODIŠČA 680 m VIŠINSKA RAZLIKA 1400 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Posebna previdnost je potrebna na izpostavljeni prečnici pred Vrtaško planino. Tura je dolga in naporna. Z naslednjo turo se podajamo na zasneženo severno stran Julijskih Alp. S Slemenom, ki mu zaradi morebitne zamenljivosti s slavnejšim soimenjakom nad Tamarjem običajno dodamo pridevnik Vrtaško, se na vzhodu začenja (ali končuje) visokogorski svet Martuljkove skupine. Čeprav vrh preseže za slovenske gore magičnih dva tisoč metrov, ni s svojo blago podobo prav nič podoben svojim sosedom na zahodu. A to velja le za njegovo vzhodno pobočje z označeno stezo. Po tej zasneženi poti se bomo podali tudi mi. Z vrha, ki je odlično razgledišče, bomo lahko od blizu občudovali "pravi" Martuljek s Kukovo špico v ospredju, na drugi strani Vrat nam bo kimalo v pozdrav triglavsko kraljestvo. Večino drugih visokih gora Martuljkove skupine je že v kopnih letnih časih težko osvojiti; ko jih prekrije snežna odeja, pa so to resni plezalni vzponi, katerih opisi sodijo v kakšno drugo knjigo. A nič ne de. Tudi Sleme je več kot dostojen cilj zimske ture, ki bo vsakemu ljubitelju zasneženih vršacev še dolgo ostala v spominu. Vrtaško Sleme je eden od lažje dostopnih vrhov Martuljkove skupine. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Manjše parkirišče na koncu vasi Mojstrana pri tabli, ki označuje konec naselja. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica, zavijemo levo do Mojstrane in po cesti v Vrata do parkirišča. WGS N 46,45659863° E 13,93302192° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Izhodišče–Vrtaška planina 3 h • Vrtaška planina–Sleme 2.30 h Sestop: 3 h Skupaj: 8.30 h Vrh Vrtaškega Slemena, desno zadaj Stenar VZPON: S parkirišča se v gozd požene stezica, ki se malo višje priključi markirani poti z desne (njen začetek je malo nižje ob cesti). Skozi gozd se vzpenjamo do razpotja, kjer se desno odcepi lahka pot na Grančišče, 844 m, razglednik nad Mojstrano, ki je postal znan po pred časom odprti zavarovani plezalni poti (športna ferata težavnosti C, mesta D). Naša pot na Sleme se postopno obrača v levo in se vedno strmeje vzpenja skozi gozd. Že visoko zgoraj se začnejo s skalnih pomolov odpirati vedno lepši razgledi na vrhove nad dolino Vrat. Prečimo strma, delno izpostavljena pobočja (zahtevno, nevarnost zdrsa). Počasi se strmina unese, prestopimo pašno ograjo in zložneje dosežemo Vrtaško planino. Nad njo se povzpnemo v redek gozd in prečimo v levo pod Vrtaškim vrhom na poljano Njivice. Tod se v desno odcepi pot na Vrtaški vrh, 1898 m (15 min). Nadaljujemo proti zahodu, sprva zložno, nato čez strmejše pobočje dosežemo sedlo med Votlim oziroma Drobečim Slemenom, 2049 m, na desni in glavnim vrhom na levi, na katerega se povzpnemo po razglednem grebenu. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V bližini je Vrtaški vrh. Prečenje tega turo podaljša za zgolj pol ure, saj se lahko na drugi, vzhodni strani malo nad Vrtaško planino priključimo poti s Slemena. Če nam je še ostalo kaj volje oziroma časa, ne velja zamuditi razgleda z bližnjega Grančišča, na katerega se povzpnemo s poti s Slemena v nekaj minutah. Begunjski vrh in Visoka Vrbanova špica NADMORSKA VIŠINA 2461 m in 2408 m VIŠINA IZHODIŠČA 840 m VIŠINSKA RAZLIKA 1780 m Dolina Kot je že v poletnih mesecih najmanj obljudena triglavska dolina, v trdi zimi pa se vanjo in na vrhove nad njo odpravi le redkokateri ljubitelj samotnih poti. Tudi pri turnih smučarjih Kot ni na najboljšem glasu, saj sicer lepo smuko prekinja neroden iztek nad dolinskim dnom. Nas bo pot vodila na dva visoka vrhova na vzhodni strani Triglava, Begunjski vrh in Visoko Vrbanovo špico, ki si ju poleti planinci običajno privoščijo kot kratek sprehod pred prenočevanjem v Domu Valentina Staniča. V zimskih razmerah je opisana pot spoštovanja vredna in dolga tura, ki zahteva dobro pripravljenega in izkušenega gornika. Nujno je odlično poznavanje terena nad Kotom, saj je zelo pomembno najti pravi prehod na pobočja pod severno steno Rjavine. Begunjski vrh in Vrbanove špice v jutranji zarji, zadaj Kepa VZPON: S Kosmačevega prevala se v Kot odpravimo po gozdni cesti. Mimo Lengarjevega rovta se bližamo prvi strmini. Pot vodi čez pobočja na levi. (Če je snega v spodnjem delu malo ali nič, je vzpon orientacijsko precej lažji. Prehod lajša tudi nekaj klinov.) V nadaljevanju prečimo strmo pobočje (zahtevno), dosežemo grapo (v kopnem studenec) in se začnemo vzpenjati čez strmo pobočje, imenovano V Gubah. Hojo nam krajšajo vedno lepši razgledi na okoliške gore, pred nami je Rjavina, na desni pa Spodnja Vrbanova špica. Mimo Debelega kamna, balvana, ki ga bomo ob visoki snežni odeji težko opazili, dosežemo rob kotanje Pekel. Obidemo jo po levi strani in se povzpnemo do Doma Valentina Staniča. Za postojanko dosežemo Begunjska vratca, s katerih se najprej čez jugovzhodno pobočje povzpnemo na bližnji Begunjski vrh, nato pa še, če je volja, po jugozahodnem grebenu na Visoko Vrbanovo špico. ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Težavna mesta so na prečnici nad zatrepom Kota. Pobočje V Gubah je plazovito. Tura je dolga in naporna. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Kosmačev preval med Mojstrano in Zgornjo Radovno. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica, se peljemo do Mojstrane in nadaljujemo levo proti Zgornji Radovni do Kosmačevega prevala, kjer se odcepi gozdna cesta v Kot, ki pozimi ni vzdrževana. Če je cesta prevozna do Lengarjevega rovta v Kotu, je tura dve uri krajša. WGS N 46,43723063° E 13,93061094° SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. KOČA Dom Valentina Staniča pod Triglavom, 2332 m, v zimskem času zaprt. Na voljo je zimska soba v bližnji depandansi. ČASI • Kosmačev preval– Lengarjev rovt 1 h • Lengarjev rovt–Dom Valentina Staniča 4–5 h • Dom Valentina Staniča– Begunjski vrh 30 min • Begunjski vrh–Visoka Vrbanova špica 30 min Sestop: 4 h Skupaj: 10–11 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Vse okoliške gore, Rjavina, 2532 m, Rž, 2538 m, Cmir, 2393 m, in Spodnja Vrbanova špica, 2299 m, so v zimskih razmerah zelo težko dosegljive in terjajo alpinistično znanje. Tudi prehod pod Ržjo od Staničevega doma proti Triglavskemu domu na Kredarici je zahteven. Begunjski vrh (desno spredaj) s Cmirom v ozadju Dolkova špica NADMORSKA VIŠINA 2591 m VIŠINA IZHODIŠČA 750 m VIŠINSKA RAZLIKA 1850 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja pod Dolkovo špico so plazovita. Tura je dolga in naporna. Dolkova špica ne velja za množično zaželeno in obiskano goro, čeprav dostop nanjo ni pretirano zahteven. Tudi mesto v prvi deseterici najvišjih slovenskih vrhov ji pri tem ne pomaga kaj dosti. Da ni povsem osamljena, je kriva pot, ki vodi od Pogačnikovega doma na Škrlatico. Z nje je na vrh le petnajst minut ob spremstvu markacij. Povsem nekaj drugega pa je pristop nanjo z jugovzhodne strani, čez Spodnjo Dolkovo špico. Za izurjene gornike, vajene plezanja druge težavnostne stopnje, je to vsekakor priporočljiva tura. Ker držite v rokah zimski vodnik, je skrajni čas, da predstavim tudi zasneženo podobo gore. Ne bi bilo prav, če bi zapisal, da vzpon na Dolkovo špico v snegu ni pretirano zahteven, saj nadmorska višina gore in dolžina ture govorita sama zase, a po drugi strani bomo v slovenskih gorah težko našli vrh, ki je višji in hkrati enostavneje dostopen. Lahki dostopnosti je torej treba pripisati relativen pomen in nikakor ne absolutnega. Ker ob poti na goro pridemo tudi do Bivaka IV, bi bilo vredno razmisliti o povezavi pričujoče in naslednje ture (Stenar), seveda pa ni nič narobe, če pridemo dvakrat. Naša tura bo delno krožna, saj se bomo na vrh povzpeli iz Vrat po vzhodni strani, sestopili pa po zahodni. V dobrih razmerah se nam obeta lep gorniški dan v objemu naših najvišjih veljakov. Dolkova špica, Škrlatica in Rokavi OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Koča pri Peričniku. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in zavijemo levo do Mojstrane. Cesta v Vrata je običajno prevozna do Koče pri Peričniku. Če je prevozna do parkirišča pred Aljaževim domom, je tura dobri dve uri krajša. WGS N 46,43841264° E 13,89498931° VZPON: Od Koče pri Peričniku se povzpnemo čez klanec Kreda in mimo Tilešovega in Poldovega rovta do Aljaževega doma. (Če je cesta prevozna, se lahko do parkirišča pred zapornico pripeljemo z vozilom.) Z jase med Aljaževim in Šlajmarjevim domom se odpravimo desno v gozd. Sprva položna pot se počasi ustrmi in nas pripelje na razgledni pomol pod strmo steno Dolkove glave, 1717 m, (zahtevno). Nadaljujemo bolj levo in se povzpnemo na odprti svet. Višje dosežemo iztek koritaste doline, ki se spušča s Stenarskih vratc. Ko dolino zapustimo, krenemo desno strmo navzgor na rob planote Na Rušju, kjer stoji Bivak IV. Zaradi nevestnih obiskovalcev, ki ne znajo pospraviti za seboj, v njem že nekaj let ni več nekdanjega udobja; če imamo s seboj primerno opremo za prenočevanje, nam tudi pozimi ne bo hudega. Bivak stoji levo nad potjo in ga ob slabi vidljivosti kaj lahko zgrešimo. Vrh Dolkove špice, desno Triglav in Stenar Od "štirke" hodimo sprva zložno čez planoto proti severovzhodu in prečimo desno pod južnim pobočjem Dolkove špice. V nadaljevanju se celo nekoliko spustimo, nato se čez stometrsko strmino povzpnemo v krnico Zadnji dolek med Dolkovo in Rakovo špico ter Škrlatico. V krnici se obrnemo levo in nadaljujemo na Rdečo škrbino, 2500 m, ki jo dosežemo po vse ožji in strmejši grapi. Na škrbini krenemo levo in se v okviru letne poti po severnem grebenu povzpnemo na vrh Dolkove špice. SESTOP: V dolino se lahko vrnemo po isti poti, druga možnost sestopa se nam ponuja na zahodni strani gore. Z Rdeče škrbine strmo sestopimo na levo do kotanje Vrtača. Prehod proti Bivaku IV poiščemo med njenim dnom in steno Dolkove špice. Nadaljnji sestop je enak poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Med vzponom na Dolkovo špico se lahko z Zadnjega dolka po severnem pobočju povzpnemo na Kucelj, 2372 m, razgledni pomol med Škrlatico in Dolkovo špico. Obisk Kuclja turo podaljša za slabe pol ure. KOČI Aljažev dom v Vratih, 1015 m, v zimskem času zaprt. Zimska soba je urejena blizu doma v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku padlim partizanom gornikom; Bivak IV na Rušju, 1980 m, stalno odprt. ČASI • Koča pri Peričniku– Aljažev dom 1.30 h • Aljažev dom–Bivak IV 2.30–3 h • Bivak IV–Dolkova špica 2–2.30 h Sestop: 3 h Skupaj: 9–10 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Stenar NADMORSKA VIŠINA 2501 m VIŠINA IZHODIŠČA 750 m VIŠINSKA RAZLIKA 1760 m ZAHTEVNOST Zelo zahtevna snežna tura. Dolina Sovatna je plazovita. Vršni del vzpona na Stenar je delno izpostavljen. Tura je dolga in naporna. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Ko se po Zgornjesavski dolini peljemo proti Kranjski Gori in malo pred spomenikom Jakobu Aljažu na Dovjem pogledamo levo, se nam nad zatrepom doline Vrat "na ogled postavi" strma in mogočna gora – Stenar. Vendar je v svoji mogočnosti tudi neke vrste tragični junak, saj ga je mati narava posadila ravno med kralja in kraljico naših gora. Triglavski romarji se zanj v večini zmenijo le do trenutka, ko se jim na poti skozi Vrata pred očmi razgrne mogočna Stena, a po drugi strani je pogled nanjo najveličastnejši prav s Stenarja, na katerega se glede na njegovo višino niti ni težko povzpeti. Tura je prej naporna kot zahtevna. Pozimi je seveda pristop nanj popolnoma drugačna, težavnejša pesem: začeti moramo nižje v dolini, koče so zaprte, pobočja strma in plazovita, a v dobrih razmerah bo izkušen gornik na Stenarju doživel velik praznik. VZPON: Od Koče pri Peričniku se vzpnemo čez klanec Kreda in mimo Tilešovega in Poldovega rovta do Aljaževega doma. (Če je cesta prevozna, se lahko do parkirišča pred zapornico pripeljemo z vozilom.) Nadaljujemo po dolini mimo zimskega bivaka do spomenika padlim partizanom gornikom, kjer se nam odkrije pogled na Triglavsko severno steno, ki jo bomo imeli odslej skoraj ves čas pred očmi. Ko se dolina ustrmi, gremo po desni poti skozi Bukovlje do izteka Sovatne, strme doline med Bovškim Gamsovcem, 2392 m, in Stenarjem. Skozi spodnji del se vzpenjamo v okviru letne poti, višje pa, glede na razmere, nadaljujemo ob varovalih (če niso pod snegom) čez strm prag ali pa se držimo desnih pobočij (pod Stenarjem) in se v zgornji del doline povzpnemo skozi strm žleb. Pod skalno zaporo gremo levo in se po dolini zložneje povzpnemo mimo Dovških vrat, 2176 m, pod Stenarska vratca, 2295 m. Po izpostavljeni gredini prečimo desno za rob in po vršnem snežišču dosežemo vrh. Mogočni Stenar nad dolino Vrat. Desno Križ in Razor SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. Sestopimo lahko tudi mimo Bivaka IV. V tem primeru se po isti poti vrnemo samo pod Stenarska vratca, se kratko povzpnemo nanje in sestopimo po dolini med Križem in Stenarjem. Pot z Dolkove špice (tura 8) dosežemo pod Bivakom IV. IZHODIŠČE Koča pri Peričniku. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in zavijemo levo do Mojstrane. Cesta v Vrata je običajno prevozna do Koče pri Peričniku. Če je cesta prevozna do parkirišča pred Aljaževim domom, je tura dobri dve uri krajša. WGS N 46,43841264° E 13,89498931° KOČA Aljažev dom v Vratih, 1015 m, v zimskem času zaprt. Zimska soba je urejena blizu doma v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku padlim partizanom gornikom. ČASI • Koča pri Peričniku– Aljažev dom 1.30 h • Aljažev dom–Dovška vrata 3–3.30 h • Dovška vrata–Stenar 1.30–2 h Sestop: 4 h Skupaj: 10–11 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V bližini Stenarja lahko obiščemo Križ, 2410 m, a je vzpon nanj zahtevnejši od njegovega višjega soseda. Nanj se povzpnemo s Stenarskih vratc čez strmo jugozahodno pobočje (zelo zahtevno) ali s Stenarskih vratc sestopimo proti vzhodu, dokler se svet na levi ne odpre. Pod ostenjem Križa se dvignemo do roba Kriške stene in naprej proti levi do Dovških vratc, 2375 m. Po kratkem, vendar zahtevnem grebenu se vzpnemo na vrh. V tem primeru se v dolino vrnemo mimo Bivaka IV. Če izberemo prvo možnost, je tura zgolj dobro uro daljša, druga možnost pa turo podaljša vsaj za dobri dve uri. Stenar s poti proti Bivaku IV Komna NADMORSKA VIŠINA 1520 m VIŠINA IZHODIŠČA 655 m VIŠINSKA RAZLIKA 870 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Gozdnato pobočje, čez katero se vzpenjamo, je na določenih mestih zelo strmo. Ko izgovorimo besedo Komna in jo povežemo z zasneženo pokrajino, verjetno večina najprej pomisli na turno smuko in morda še na njena mrazišča, kjer so izmerili najnižjo temperaturo zraka v Sloveniji, kar –49 °C. Več podatkov o tem si lahko preberemo kar na steni v jedilnici Doma na Komni, ki ima svoja vrata odprta vse leto, kar nam lahko ture v okolici močno olajša. Prostranstva zasnežene Komne so v času, ko jih prekriva debela snežna odeja, za gornike brez ustrezne opreme (krplje ali smuči) težko prehoden svet. Od Koče pri Savici je gaz običajno narejena samo do planinskega doma, morda kvečjemu do Koče pod Bogatinom, a tudi to je dovolj, da zremo v okoliške vršace čisto od blizu. VZPON: S parkirišča ob Koči pri Savici odidemo po široki in v snegu dobro zgaženi poti do bližnjega razpotja. Desno se odcepi pot proti slapu Savica, naša pot pa vodi levo in nas kmalu pripelje do prvega zavoja. Zložno se vije v številnih serpentinah čez sicer strmo gozdnato pobočje. Občasno se med drevjem zalesketa gladina Bohinjskega jezera, na robu prepada zagledamo Ski hotel Vogel. Ko opravimo z zadnjim, 48. zavojem (večina številk je običajno skritih pod snegom), stopimo v dolino Pekel. Nekaj časa hodimo po njenem dnu, nato se vzpnemo v njena desna pobočja. Z enega od pomolov prvič zagledamo Dom na Komni. Do njega je še kar nekaj hoje. V desno se odcepita poti proti Črnemu jezeru in Koči pri Triglavskih jezerih. Čaka nas še nekaj zavojev, naposled pa vendarle stopimo pred duri Doma na Komni. Dom na Komni je odprt celo leto. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Prostranstvo Komne – turnosmučarski raj SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Z ustrezno opremo (krplje, v strmini dereze in cepin ter plazovni trojček) se lahko s Komne povzpnemo na lepo število okoliških vrhov. Na južni strani vabita Bogatin, 1977 m, in Mahavšček, 2008 m; ponuja se lepa krožna tura z vzponom na Bogatinsko sedlo, s prečenjem obeh vrhov in sestopom na Komno čez planino Govnjač. S Komne za to pot potrebujemo od štiri do pet ur. Tudi na severni strani Komne se lahko povzpnemo na dvatisočak Lanževico, 2003 m. Čez Bogatinsko sedlo je v ugodnih snežnih razmerah od Doma na Komni do vrha dobri dve uri hoda. IZHODIŠČE Parkirišče pred Kočo pri Savici. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce in se skozi Bled in Bohinjsko Bistrico pripeljemo do Bohinjskega jezera. Nadaljujemo ob njegovem južnem obrežju do Ukanca in navzgor do parkirišča. WGS N 46,28940728° E 13,80137443° KOČA Dom na Komni, 1520 m, stalno odprt, +386 (0)40 620 784. ČASI • Koča pri Savici–Dom na Komni 3 h Sestop: 2 h Skupaj: 5–6 h ZEMLJEVIDI Bohinj, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Rodica NADMORSKA VIŠINA 1966 m VIŠINA IZHODIŠČA 676 m VIŠINSKA RAZLIKA 1290 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Na Bohinjsko-Tolminskem grebenu, ki se na zahodu začenja z Bogatinom, 1977 m, in na vzhodu končuje s Črno prstjo, 1844 m, oziroma precej nižjimi vrhovi nad Soriško planino, je kar nekaj pomembnih vrhov, ki imajo dosti samostojne veljave. Poleg prej omenjenih velja pozornost nameniti še prvemu dvatisočaku, Mahavščku, 2008 m (tura 10), najvišjemu, Tolminskemu Kuku, 2085 m, težko dostopni Podrti gori, 2061 m, z zavarovano potjo obogatenemu Vrhu nad Škrbino, 2054 m, na katerega se bomo povzpeli v naslednjem poglavju, Voglu, 1922 m, ki je posodil ime bližnjemu smučišču, in našemu tokratnemu cilju, Rodici. Severno in južno od grebena je še nekaj pomembnih vrhov, izstopata predvsem dva Migovca, Tolminski, 1881 m, na primorski in Bohinjski, 1901 m, na gorenjski strani. Rodica se nam skupaj z vzhodno sosedo Suho Rodico, 1944 m, ki je ozaljšana s strmim južnim pečevjem, kaže kot lep alpski vrh. Ker se z grebena spuščajo strme grape, je zasnežena videti kaj mogočno; kot da bi velikanska zver s kremplji zamahnila po njenem jugovzhodnem pobočju. Gora je znana kot lep turnosmučarski vrh predvsem zaradi lepega spusta na severno stran, južna pobočja, na katerih se sneg ne obdrži tako dolgo v pomlad, pa so nemara primernejša za zimski vzpon brez smuči. S te strani, kjer se visoko nad Baško grapo sončita prijetni vasici Rut in Grant, se bomo na vrh odpravili mi. Hodili bomo v okviru stare vojaške poti, mulatjere, ki nas bo brez posebno strmih vzponov pripeljala na vrh, seveda pa lahko, glede na razmere, kakšen del poti prehodimo tudi po svoje, če bo vzpon zato prijetnejši. Rodica, izstopajoča gora Bohinjsko-Tolminskega grebena VZPON: Z izhodišča se skozi gozd vzpenjamo po makadamski cesti, ki se po treh serpentinah dokončno obrne proti severozahodu, postane strmejša in se višje spremeni v kolovoz. Pridemo na razgledno jaso z lovsko opazovalnico. Nad njo spet stopimo v gozd in se vzpnemo do bližnjega razpotja. (Če so razmere ugodne, lahko pridemo z Ruta do tod tudi po označeni poti, ki se odcepi levo tik pred peskokopom kmalu po koncu asfalta.) Naravnost se nadaljuje pot, ki preči južna pobočja Bohinjsko-Tolminskega grebena proti planini Razor, mi pa se obrnemo desno in se vzpenjamo skozi gozd (v kopnem udobna mulatjera). Nad levim zavojem, ko se spet obrnemo proti severozahodu, se osvobodimo gozda, prečimo nekaj grap in nadaljujemo proti južnemu grebenu Rodice, v katerem se manjši izboklini imenujeta Špičasta kupa, 1662 m, in Jehlc, 1727 m. Ko stopimo na greben, se nam odpre zahodno obzorje. Pot vijuga po grebenu in ob njem (odvisno od snežnih razmer lahko nadaljujemo kar po njem, saj je velikokrat spihan) ter nas pripelje do razpotja, kjer se nam z leve strani priključi pot z Vogla. Do vrha nas čaka le še vzpon po razglednem jugozahodnem hrbtu Rodice. IZHODIŠČE Vas Rut nad Baško grapo. Do izhodišča se iz osrednje Slovenije pripeljemo iz Škofje Loke skozi Selško solino do Petrovega Brda in navzdol v Podbrdo. Skozi Baško grapo nadaljujemo do vasi Koritnica, kjer zavijemo desno v vas Rut. Če je makadamska cesta prevozna, se lahko zapeljemo višje v Rutarski gozd. WGS N 46,20536819° E 13,89044261° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. Rodica nad Baško grapo v jutranjem soncu ČASI • Rut–Runžna grapa (odcep s prečne mulatjere) 1.30–2 h • Runžna grapa (odcep s prečne mulatjere)– Rodica 2–2.30 h Sestop: 2–2.30 h Skupaj: 5.30–7 h ZEMLJEVIDI Bohinj, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V bližini glavnega vrha Rodice je tudi njena manjša soseda, nekakšna severozahodna rama, ki nosi ime Mala Rodica, 1901 m. Dodatni čas, ki ga potrebujemo za vzpon nanjo, se meri v minutah, saj po vzponu nanjo ni treba nazaj na glavni vrh, temveč lahko čez zahodna pobočja dosežemo pot vzpona. Vrh nad Škrbino NADMORSKA VIŠINA 2054 m VIŠINA IZHODIŠČA 1038 m VIŠINSKA RAZLIKA 1020 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja pod Vrhom nad Škrbino so plazovita. Tura je dolga in naporna. V zahodnem, najvišjem delu Bohinjsko-Tolminskega grebena bo naša pozornost posvečena Vrhu nad Škrbino, lepo oblikovani gori, ki jo planinci radi obiskujejo. Njim je namenjena lahka pot s planine Razor, ljubitelji zavarovanih poti se na vrh povzpnejo po zahodnem grebenu, alpinisti plezajo v gladki Škrbinski plošči, turni smučarji vijugajo po njenih jugovzhodnih pobočjih, na vrh pa se seveda lahko povzpnejo tudi ljubitelji zimskega gorništva. Na goro se bomo odpravili s primorske strani čez planine Stador, Lom, Kuk in Razor. Nadaljnja pot nas bo vodila po stranskem hrbtu na vrh Meja, 1996 m, in po vzhodnem grebenu do najvišje točke. V dobrih razmerah je to prvovrstna alpska tura, zelo primerna za gornike, ki jim pretirano obljudeni vrhovi niso preveč všeč. Veliko ljudi na tej turi zagotovo ne bomo srečali, če pa že koga, bo to nam sorodna duša. Na Vrh nad Škrbino se bomo odpravili s primorske strani čez planine Stador, Lom, Kuk in Razor. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Parkirišče pod Kočo na planini Stador. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Logatec in se skozi Idrijo peljemo do Mosta na Soči. Pred Tolminom zavijemo desno v Poljubinj, navzgor do Ljubinja in levo na zavito in ozko asfaltirano cesto do planine Stador. Če je makadamska cesta prevozna, se lahko čez planino Lom pripeljemo do planine Kuk, kar turo skrajša za dve uri. WGS N 46,19019031° E 13,78218848° VZPON: S planine Stador po makadamski cesti odidemo čez planino Lom do planine Kuk. (Če je cesta prevozna, se lahko do tod pripeljemo z vozilom.) Povzpnemo se do vznožja Žabiškega Kuka, 1844 m, in prečimo njegova zahodna pobočja proti planini Razor. Nadaljujemo proti severozahodu v okviru markirane poti proti našemu cilju. Povzpnemo se stopnico višje na planoto Rupe. Uberemo jo desno navzgor na hrbet, ki se spušča z glavnega grebena. Po njem dosežemo vrh Meja, s katerega se nam odpre severno obzorje. Obrnemo se levo, kratko sestopimo in se nato zložno, kasneje pa strmeje (zahtevno) po grebenu povzpnemo na Vrh nad Škrbino. Vrh nad Škrbino in sosednja Meja na desni SESTOP: Do izhodišča se lahko vrnemo po poti vzpona ali pa z vrha sestopimo v jugovzhodni smeri po plitvi grapi v okviru markirane poti. Pot vzpona dosežemo na planoti Rupe. Nadaljnji sestop je enak vzponu. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO S planine Razor, kjer lahko prenočimo v zimski sobi, se povzpnemo še na Vogel, 1922 m. Pot na lepo oblikovan piramidasti vrh drži proti vzhodu na sedlo med njim in Žabiškim Kukom. Obrnemo se levo in po južnem grebenu dosežemo najvišjo točko. KOČI Koča na planini Stador, 1050 m, pozimi zaprta; Koča na planini Razor, 1315 m, v zimskem času zaprta. Zimska soba je urejena v sosednjem objektu. ČASI • Planina Stador–planina Kuk 1.30 h • Planina Kuk–planina Razor 1.30 h • Planina Razor–Vrh nad Škrbino 2.30–3 h Sestop: 4 h Skupaj: 9.30–10 h ZEMLJEVIDI Bohinj, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Krn NADMORSKA VIŠINA 2244 m VIŠINA IZHODIŠČA 984 m VIŠINSKA RAZLIKA 1260 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja pod Krnom so plazovita in nevarna za zdrs. Če se gibljemo blizu roba Krnove plošče, je potrebna velika previdnost, saj je pod nami prepadno zahodno ostenje. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Krn je nedvomno eden od velikanov Julijskih Alp. Ne toliko zaradi nadmorske višine, saj ga prekašajo skoraj vsi pomembni vrhovi Julijcev, bolj mu je pri tej oznaki v pomoč na skrajni jugozahod gorovja pomaknjeni položaj. Topli vetrovi z juga po soški dolini prinesejo precej sredozemskih vplivov, ki pripomorejo k temu, da nam je lahko na južnih pobočjih Krna, po katerih vodi na vrh s planine Kuhinja najkrajša pot, vroče od pomladi do pozne jeseni. Torej je, če se navežem na vodnik, ki ga držite v rokah, na Krnovih prisojnih strmalih najlepše pozimi, seveda le s primerno opremo in v ugodnih razmerah. Zasneženi Krn poleg poti, ki bo predstavljena v opisu, ponuja še lepo število drugih možnosti zimskega pristopa na vrh, a so vse precej daljše. Prva nas z istega izhodišča pripelje na vrh mimo Jezera v Lužnici in čez sedlo Prag; druga iz Lepene vodi do Planinskega doma pri Krnskih jezerih (zimska soba), nato mimo jezera in čez planino Na polju v okviru markirane poti do vrha; tretja, najdaljša, pa je pravo zimsko popotovanje s Komne do Krna. Na tej dolgi turi so nam v pomoč stalno odprti Dom na Komni, zimska soba pri Krnskih jezerih in ne nazadnje zasilno prenočevanje v Gomiščkovem zavetišču. Krn je nedvomno eden od velikanov Julijskih Alp. VZPON: S parkirišča se po cesti ali bolj naravnost po stezi povzpnemo do planin Slapnik in Zaslap. Od zadnje prečimo v desno in, odvisno od razmer, nadaljujemo z vzponom v okviru letne poti, ki se v loku dvigne za vrh Kožljek, 1591 m, ali pa za napredovanje izberemo eno od plitvih grap, ki se spuščajo s Krnove plošče. Po njej se čez enakomerno nagnjeno pobočje vzpenjamo proti od daleč vidnemu Gomiščkovemu zavetišču in do bližnjega vrha za njim, kjer se nam ob dobri vidljivosti razgrne panorama zasneženih Julijcev. SESTOP: Do izhodišča sestopimo po poti vzpona. IZHODIŠČE Parkirišče pred planino Kuhinja. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Logatec in se skozi Idrijo peljemo do Tolmina. Ob Soči nadaljujemo proti Kobaridu do vasi Kamno, nato navzgor skozi Vrsno in vas Krn do bližnjega parkirišča. WGS N 46,24186406° E 13,66300034° KOČI Koča na planini Kuhinja, 1002 m, v zimskem času zaprta; Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m, v zimskem času zaprto. Prenočiti je mogoče na mizah ali klopeh v preddverju, kjer je na voljo nekaj odej. ČASI • Planina Kuhinja–planina Zaslap 1.30–2 h • Planina Zaslap–Gomiščkovo zavetišče 2.30–3 h • Gomiščkovo zavetišče– Krn 15 min Sestop: 3 h Skupaj: 7–8 h ZEMLJEVIDI Krnsko pogorje, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Ostale možnosti pristopa na Krn so omenjene že v uvodnem delu, v bližini je sicer na voljo še nekaj nižjih vrhov, ki jih velja obiskati, kadar višje gori razmere niso dovolj ugodne. Iz Zatolmina se lahko čez planini Školj in Pretovč, do kamor vodi dovozna cesta, ki pozimi ni vzdrževana, povzpnemo na Mrzli vrh, 1360 m, ali Visoč vrh, 1482 m. Iz Zatolmina tri do štiri ure. Zahodno od Krna vabi najvišji vrh v grebenu Polovnika, Krasji vrh, 1768 m. Izhodišče za vzpon so Drežniške ravne, pot na vrh vodi mimo planin Zapleč in Zaprikaj. Z Drežniških raven je na Krasji vrh dobre tri ure hoda. Vzhodna pobočja Krna s kočo na južni strani Matajur NADMORSKA VIŠINA 1642 m VIŠINA IZHODIŠČA 895 m VIŠINSKA RAZLIKA 750 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Glavno cesto vzdolž Soče Tolmin–Kobarid zapustimo pri Idrskem. Peljemo se navzgor do Livka in naprej do vasi Avsa. Prvo, manjše parkirišče je tik pred vasjo, vendar na željo domačinov tam ne puščajmo avtomobilov; drugo, precej večje, je za vasjo, kjer se začne stara pot na Matajur. WGS N 46,1995915° E 13,58775183° Z obsežnim Matajurjem Julijske Alpe na jugozahodu jemljejo slovo in svoje mesto prepustijo blažjim podobam bližnjih Dinaridov. Z vrha tokratnega cilja je naše najvišje gorovje videti kot enoten zid, ki zavzema skoraj celotno severno in vzhodno obzorje. Še posebej veličasten je pogled v zimskem času, ko Julijce krasi debela snežna odeja, onstran Soče pa se dvigajo strma pobočja Krna. Do njegovega vrha je s prodišča gorske lepotice več kot dva tisoč višinskih metrov, kar je največja relativna višinska razlika pri nas. Zahodna pobočja Matajurja strmo padajo proti Nadiži, ki se med njim in sosednjo Mijo, 1237 m, prebija skozi ozko tesen. Vzhodna plat je sprva zložna, saj tam domujejo planine, imenovane po vaseh v dolini, pod njimi pa se svet strmo prevesi proti Soči. Prisojne strmali se spuščajo v doline Beneških Slovencev. Na Matajur se lahko v kopnem povzpnemo po številnih označenih poteh, v zimskem času pa je verjetno najbolj obiskana pot iz istoimenske vasi (Matajur/Montemaggiore) na beneški strani gore. Cesta je običajno splužena le do vasi, in ne do višje ležeče koče Pelizzo, 1325 m. Kljub temu za omenjeno turo ne potrebujemo več kot pol dneva. Mi se bomo na vrh odpravili po najbolj obljudeni poti na slovenski strani, iz vasi Avsa nad Livkom. Cerkvica na vrhu Matajurja si je nadela ledeni oklep. VZPON: S parkirišča na začetku stare poti se po cesti vrnemo do vasi, pri smerokazu krenemo levo na kolovoz in se skozi gozd mimo razpadajočih objektov vzpnemo proti severozahodu do snežišč Idrske planine. Pod nami je spodnji del z velikim hlevom, zgoraj pa koča Konjarska guta. Nad planino se lahko povzpnemo tudi na bližnji Mrzli vrh z razgledno ploščo. Če se vreme slabša ali zaradi katerega drugega razloga ne moremo nadaljevati poti, je tudi Mrzli vrh več kot dostojen cilj. Razgled z njega ne zaostaja dosti za tistim s sosednjega Matajurja. Breginjski Stol in Matajur v ozadju S planine kratek čas hodimo po cesti. Ko ta zavije levo v klanec, gremo na desno. Višje se nam priključi pot iz vasi Svino čez Svinsko planino. Povzpnemo se do razcepa. Izberemo levo, beneško pot. Do cerkvice na vrhu hodimo čez razgledno sleme. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V bližini Matajurja se lahko z Livških Raven povzpnemo na razgledni Kuk, 1243 m, kjer je poleti priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Z Livških Raven je do vrha slaba ura hoje. KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Avsa–Idrska planina 2 h • Idrska planina–Matajur 1.30–2 h Sestop: 3 h Skupaj: 6.30–7 h ZEMLJEVIDI Krnsko pogorje, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Kobilja glava NADMORSKA VIŠINA 1475 m VIŠINA IZHODIŠČA 850 m VIŠINSKA RAZLIKA 630 m Kobilja glava je eden izmed najlepših razglednikov na Bohinjsko-Tolminske gore. Njena gozdnata in travnata pobočja rastejo iz Baške grape na jugu, zahodno in vzhodno ločnico pa sestavljata potoka Godiča s slapom Beri in Kneža, nad katero se sončijo Kneške Ravne. Na severni strani je Kobilja glava pri planini Lom pripeta na sleme, ki se vleče čez Tisovec, 1233 m, in Žabiški Kuk, 1844 m, do Vogla, 1922 m, na Bohinjsko-Tolminskem grebenu. Do vrha Kobilje glave se lahko povzpnemo čez njena zahodna pobočja po označeni poti s planine Stador, s severne strani vodi neoznačena pot od planine Lom, mi pa se bomo na vrh povzpeli z juga, iz vasi Sela nad Podmelcem. Na Kobilji glavi, zadaj greben Bohinjsko-Tolminskih gora Divji Žabiški Kuk in piramidasti Vogel s Kobilje glave ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Sela nad Podmelcem. Iz Tolmina se peljemo do Poljubinja in navzgor v Ljubinj, kjer zavijemo levo proti planini Stador. Kmalu za prvo serpentino zavijemo desno do vasi Sela nad Podmelcem. Možnosti parkiranja so omejene. WGS N 46,177465° E 13,81473161° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Sela nad Podmelcem– Jalovnik 2–2.30 h • Jalovnik–Kobilja glava 30 min Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVID Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. VZPON: Nad vasjo se po hrbtu povzpnemo do desnega ovinka gozdne ceste (do sem lahko pridemo tudi po njej), kjer se levo odcepi pot na Jalovnik, predvrh Kobilje glave. To bo naša pot. Ob slemenu se vzpenjamo po stezi skozi gozd, višje pa dosežemo odprta pobočja jugovzhodnega grebena Jalovnika. Ko stopimo na njegov vrh, nas od Kobilje glave loči le še kratek spust na vmesno sedlo in vzpon po grebenu na razgledni vrh. SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Med Ljubinjem in Podmelcem si lahko ogledamo slap Sovpat (tudi slap Sopota ali Soupat), do katerega vodi s ceste urejena pot (deset minut). Potok izvira v južnih nedrjih Jalovnika, čez katerega smo se povzpeli na Kobiljo glavo. V bližini tolmuna je tudi zdravilni izvir. Porezen NADMORSKA VIŠINA 1630 m VIŠINA IZHODIŠČA 803 m VIŠINSKA RAZLIKA 830 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Kako predstaviti najvišji vrh Cerkljanskega hribovja? Poskusimo takole. Med Selško dolino z Davčo, Baško grapo in dolino Cerknice se dviguje visoko pod nebo travnata piramida – Porezen. Če Ratitovec prištejemo k pravim Julijskim Alpam, kar marsikatera regionalizacija Slovenije tudi dejansko naredi, je Porezen najvišji vrh obsežnega predalpskega sveta, ki ga po višini užene šele Snežnik v Dinarskem gorstvu daleč na jugovzhodu. Nagrada za vzpon je, njegovemu položaju primerno, bogata. Prej bi končal z naštevanjem, če bi se odločil navesti tisto, česar se v Sloveniji z njegovega vrha ne vidi. Gora je prijazna tudi zaradi planinskega doma, ki stoji skoraj čisto na vrhu in je občasno odprt tudi v zimskem času. Postojanka je preurejena iz nekdanjega vojaškega objekta, na žalostne čase druge svetovne vojne opominja spominsko obeležje na njegovem temenu, kjer je nekoč stala prva koča na Poreznu. Za vzpon na vrh imamo na voljo veliko poti, ki vodijo proti najvišji točki iz vseh omenjenih dolin. Nas bo pot vodila na vrh po severnem slemenu, ki se začenja na Petrovem Brdu, prelazu med Selško dolino in Baško grapo. Na vrh Porezna vodijo pozimi številne gazi. IZHODIŠČE Petrovo Brdo. Do izhodišča se pripeljemo iz Škofje Loke skozi Selško dolino. Parkiramo pri Koči na Petrovem Brdu. WGS N 46,21502596° E 13,99940173° KOČI Koča na Poreznu, 1585 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Ko je zaprta, je na voljo zimska soba v objektu poleg koče, +386 (0)599 44759, +386 (0)41 221 795; Koča na Petrovem Brdu, 804 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Ko je zaprta, je na voljo zimska soba, +386 (0)41 320 966. VZPON: Od Koče na Petrovem Brdu še pred nadvozom, ki je točno na prelazu med Selško dolino in Baško grapo, kjer je hkrati tudi razvodnica Jadranskega in Črnega morja, zavijemo levo na stransko cesto proti samotnim domačijam vasi Podporezen. Odpre se nam lep pogled na Črno prst s sosedi, nato se skozi gozd povzpnemo do desnega odcepa označene poti, po kateri skrajšamo serpentino. Višje se spet vrnemo na asfalt proti Podhočarju, a kmalu krenemo desno in se v nekaj korakih vzpnemo na makadamsko cesto, ki jo le prečimo. (Do sem je mogoč dostop z vozilom, vendar so možnosti parkiranja omejene.) Skozi gozd se vzpenjamo po severozahodnih pobočjih Hoča, 1514 m, kjer je opuščena Trtenska planina. Dosežemo sedlo med Hočem in Pohoškim Kupom, 1542 m, ki ga pot obide po zahodni strani. Za njim mimo ostankov vojaškega objekta stopimo na razgledni severni greben Porezna, po katerem se mimo koče povzpnemo na vrh. Porezen s planinskim domom po prvem sneženju SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Porezen je tako samostojna gora, da nadomestnih možnosti ni ravno v izobilju. Med vzponom ali sestopom na vrh se lahko povzpnemo na bližnji Hoč, 1514 m, ki ga pot sicer obide po zahodni strani vrha. ČASI • Petrovo Brdo–Pohoški Kup 2–2.30 h • Pohoški Kup–Porezen 1 h Sestop: 2 h Skupaj: 5.30–6 h ZEMLJEVID Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Blegoš NADMORSKA VIŠINA 1562 m VIŠINA IZHODIŠČA 1103 m VIŠINSKA RAZLIKA 460 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Tako kot Porezna tudi Blegoša verjetno ni treba posebej predstavljati. Najvišji vrh Škofjeloškega hribovja obiskuje staro in mlado v vseh letnih časih. Veliko poti vodi na vrh. Najbolj obljuden je klasični krog z začetkom na Črnem kalu nad Gorenjo Žetino. Na vrh se vzpnemo po stezi čez severovzhodni greben, sestopimo do Koče na Blegošu in se čez Prvo ravan ali po dostopni cesti, ki vodi do koče, vrnemo na izhodišče. To bo tudi naša pot. Seveda ni nič narobe, celo zelo priporočljivo je, da kdaj izberemo tudi katero od daljših poti, ki se začnejo v dolini. Izhodišča so v Volaki pri Hotavljah, v Volčah pri Poljanah nad Škofjo Loko in v Potoku pri Zalem Logu. V tem primeru nas od vrha loči kar tisoč višinskih metrov vzpona, kar je lahko tudi dober pripravljalni izlet za zahtevnejše ture v visokogorju. Kočna, Grintovec in Kalški Grében z Blegoša VZPON: S Črnega kala gremo kratko po cesti, ki vodi proti Koči na Blegošu, nato se usmerimo levo na običajno dobro uhojeno stezo, po kateri se strmo vzpenjamo ob severovzhodnem slemenu Blegoša in po njem. Sredi strmine na desni strani poti zagledamo bunker Rupnikove linije. Ko strmina popusti, po desni strani prečimo pod predvrhom na obsežno snežišče, po katerem se mimo vojaških razvalin zložno povzpnemo do najvišje točke. SESTOP: Z vrha po zahodnem slemenu sestopimo do bližnje Koče na Blegošu. Od nje nadaljujemo v isti smeri po cesti strmo navzdol do razpotja (lahko tudi skozi gozd in cesto dosežemo nižje), kjer se obrnemo desno in se čez severna pobočja Blegoša vrnemo do izhodišča. Druga, nekoliko daljša sestopna možnost vodi od koče čez jugozahodna pobočja na Prvo ravan, kjer stopimo na cesto, se obrnemo levo in po njej sestopimo na Črni kal. IZHODIŠČE Preval Črni kal. Do izhodišča se pripeljemo iz Škofje Loke skozi Poljansko dolino do Poljan, kjer zavijemo desno do vasi Javorje in se skozi Zgornjo Žetino pripeljemo do Črnega kala. Cesta je pozimi običajno splužena, parkirišče urejeno. WGS N 46,17177424° E 14,12396123° KOČA Koča na Blegošu , 1391 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 614 587. ČASI • Črni kal–Blegoš 1.30–2 h • Blegoš–Koča na Blegošu 30 min Skupaj: 3–3.30 h ZEMLJEVID Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Kartografija, 1 : 40.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na vzhodni strani Črnega kala se lahko povzpnemo na slabo uro oddaljeni Koprivnik, 1393 m, vendar je vrh precej manj obiskan od Blegoša, zato je možnost, da bomo imeli dobro gaz, precej manjša. Koča na Blegošu z vrhom v ozadju Ratitovec NADMORSKA VIŠINA 1678 m VIŠINA IZHODIŠČA 1011 m VIŠINSKA RAZLIKA 670 m Če bi gorniške navdušence povprašali, ali Ratitovec prištevajo k Julijskim Alpam ali k njihovemu predgorju, bi verjetno dobili neodločen rezultat. Obsežno gmoto z več vrhovi marsikatera učena glava, z gozdnatim podnožjem Jelovice vred, že prišteva k predalpskemu hribovju, vendar je tudi v vodniku po Julijskih Alpah upravičeno našel svoje mesto. Južno lice, ki se kaže popotnikom skozi Selško dolino, je tolikanj nabrito, da bi mu z malo dobre volje lahko rekli celo stena, zato ga v večini obravnavamo kot najvzhodnejši del našega najvišjega gorovja. Ratitovec sestavljajo štirje po višini skoraj enakovredni vrhovi: zaradi koče najbolj obiskani Gladki vrh, 1667 m, malo ob strani stoječi Kosmati vrh, 1643 m, zahodni bok straži Kremant, 1658 m, na sredi pa stoji najvišji Altemaver, 1678 m, ki z imenom naznanja, da je oglejski patriarh v te kraje pred mnogimi leti naselil tirolske staroselce. Poleg Altemaverja so se ohranila še nekatera zanimiva imena: Boserplate, Tonderškofel, Štajnpoh in druga. Na vrhu Altemavra na Ratitovcu Južna in vzhodna pobočja strmo padajo proti Selški dolini, severna kmalu ugasnejo v gozdovih Jelovice, na zahodu se preko Soriške planine Ratitovec navezuje na Bohinjsko-Tolminski greben. Lahko dostopna gora je izvrstno razgledišče na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, pogled pa seže tudi tja daleč proti jugu, celo čez meje naše domovine. Gora je precej obiskana tudi pozimi. K temu največ pripomoreta visoko izhodišče na Prtovču in prijazna Krekova koča, ki tudi v zimskem času ob koncih tedna poskrbi za okrepčilo. ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Pobočja pod dolino Razor so plazovita. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Krekova koča na Ratitovcu VZPON: S parkirišča pred cerkvijo na Prtovču se vzpnemo do hiš, kjer je razpotje. Leva pot vodi na sedlo Povden, mi pa gremo desno navzgor med hišami na strmi kolovoz, po katerem se povzpnemo do razpotja. Z desne strani se nam priključi pot od lovske koče. (V tem primeru gremo s Prtovča desno po gozdni cesti do lovskega objekta in levo gor na prej opisano pot.) V nadaljevanju prečimo strmo (plazovito) gozdnato pobočje. Po dolinici Razor se povzpnemo skoraj do njenega zatrepa. Zavijemo levo navzgor na vršna pobočja. Kratkemu strmejšemu delu sledi zložnejše nadaljevanje desno do Krekove koče. Gladki vrh je tik nad planinsko postojanko. Do njega je le nekaj minut. Če se želimo povzpeti tudi na najvišji vrh Ratitovca, Altemaver, od koče kratko sestopimo mimo zimskega bivaka na sedlo in se na drugi strani povzpnemo na greben. Do vrha lahko pridemo naravnost po njem ali pa ga obhodimo po severni strani mimo vojaških objektov Rupnikove linije in se z zahodne strani povzpnemo do najvišje točke. Na vrhu je potrebna dobršna mera previdnosti, saj je južna stran zelo prepadna. SESTOP: Na Prtovč sestopimo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Poleg vzpona na Altemaver in Gladki vrh lahko obiščemo še Kosmati vrh, 1643 m, na vzhodni strani prevala Vratca, 1511 m, vendar je običajno manjša možnost, da bomo na njegovih pobočjih deležni dobre gazi. Na vrh se povzpnemo v dobre pol ure s poti h Krekovi koči. Odcep je v dolinici Razor. IZHODIŠČE Prtovč. Do izhodišča se pripeljemo iz Škofje Loke skozi Selško dolino do Železnikov in desno navzgor na Prtovč. WGS N 46,22828001° E 14,1122602° KOČA Krekova koča na Ratitovcu, 1642 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Ko je zaprta, je zahodno od koče v bližnjem objektu na voljo zimska soba, +386 (0)31 669 944. ČASI • Prtovč–Krekova koča 2–2.30 h • Krekova koča–Altemaver 30 min Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVIDA Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh NADMORSKA VIŠINA Možic, 1602 m Slatnik, 1609 m Lajnar, 1549 m Dravh, 1547 m VIŠINA IZHODIŠČA 1280 m VIŠINSKA RAZLIKA 380 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Tam, kjer se na vzhodu končuje Bohinjsko-Tolminski greben in z njim v obsežnih gozdovih postopno utonejo skalnate podobe Julijskih Alp, se med sedlom Vrh Bače, čez katerega je nekoč držala glavna prometna povezava med Baško Grapo in Bohinjem, ter skoraj enako visokim Bohinjskim sedlom dviga venec razglednih in lahko dostopnih vrhov, primernih za obisk tudi v zimskih mesecih. Na razvodnici med Savo in Sočo se lahko povzpnemo na Slatnik, ki premore celo (severo)zahodni, 1609 m, in (jugo)vzhodni vrh, 1597 m, na Lajnar, s kovinsko kupolo, podzemnimi hodniki pod njo in razpadajočo kaverno na južnem pobočju, ter Dravh (domačini iz Sorice ga imenujejo Travh). Severno od glavnega grebena je še priljubljeni Možic, ki ga ravno tako "krasi" kupola z bunkerjem in podzemnimi hodniki, blizu sta tudi Šavnik, 1576 m, in Kôr, 1582 m. Pod zadnjim sta velika kasarna, bolje rečeno tisto, kar je ostalo od nje, in kapelica. Ker je na vrhovih vse polno vojaških objektov, ki spominjajo na rapalsko mejo, se lahko ob ogledu podzemnih hodnikov, kasarn in drugih nemih prič minulega stoletja kar precej zamudimo, in se na izhodišče vrnemo precej kasneje, kot smo sprva načrtovali. Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh, zadaj je najvišji dvoglavi Kanjavec. VZPON: S parkirišča se povzpnemo do bližnje Litostrojske koče. Za njo na drevesu zagledamo informativno tablo z vrisanimi potmi nad Soriško planino. Z vzponom nadaljujemo po desnem robu smučišča, se višje obrnemo desno in skozi dolinico dosežemo sedlo pod Slatnikom in vrhom Kôr. Tod stoji nekdanja kasarna, ki je v današnjih, k sreči bolj miroljubnih časih v poletnih mesecih spremenjena v zavetišče za pasočo se drobnico. Od kapelice se le še kratko povzpnemo. Nato se spustimo do razpotja. Levo pot proti Črni prsti pustimo vnemar in se povzpnemo na bližnji Možic. Če je vrh spihan, lahko na njem opazimo kupolo – vrh podzemnih vojaških hodnikov. Vrnemo se na razpotje in nadaljujemo s prečenjem čez oba vrhova Slatnika. Prvi, višji, je na zahodni strani nekdanje kasarne. Malo nižji jugovzhodni vrh Slatnika, 1597 m, lahko prečimo ali pa obidemo po udobni mulatjeri lučaj nižje na primorski strani (v snegu zahtevno). IZHODIŠČE Soriška planina / Bohinjsko sedlo. Do sedla se pripeljemo iz Škofje Loke skozi Selško dolino ali z Bleda skozi Bohinjsko Bistrico. Cesta je običajno dobro splužena. Na izhodišču je veliko parkirišče. WGS N 46,24101294° E 14,01003154° KOČA Litostrojska koča, 1306 m, v zimskem času odprta (nima statusa planinske postojanke), +386 (0)41 879 267. ČASI • Soriška planina–Možic 1.30 h • Možic–Slatnik 30 min • Slatnik–Lajnar 30 min • Lajnar–Dravh 30 min Sestop: 30 min Skupaj: 3.30–4 h ZEMLJEVIDA Bohinj, PZS, 1 : 25.000, Triglavski narodni park, PZS, 1: 50.000. S Slatnika sestopimo na sedlo pod Lajnarjem, se povzpnemo nanj in si, če imamo svetilko, ogledamo njegovo stopničasto podzemlje. Po grebenu nadaljujemo do sedla pod Dravhom, se vzpnemo nanj in nato po eni od posek sestopimo do izhodišča. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Kdor želi turi po vrhovih nad Soriško planino dodati še Šavnik, naj po sestopu z Možica krene proti sedlu Vrh Bače oziroma Črni prsti in na izravnavi severno pod Šavnikom opreza za desnim odcepom označene poti na bližnji vrh. Skozi gozd in čez vršna snežišča bo kmalu na najvišji točki. Tura je z dodatkom Šavnika dve uri daljša. Nekdanja kasarna na južnem pobočju vrha Kôr med Slatnikom in Možicem Jerebikovec NADMORSKA VIŠINA 1593 m VIŠINA IZHODIŠČA 731 m VIŠINSKA RAZLIKA 870 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Ko se vozimo po gorenjski avtocesti od Lipc proti Hrušici mimo Jesenic, na levi strani opazimo strmo gozdnato pobočje, ki ga prekinja lepo število prepadnih sten. Hrbet Mežakle se vleče v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu in ločuje Zgornjesavsko dolino od Radovne. Najvišje se vzpne na zahodnem robu, med Mojstrano in Zgornjo Radovno, in z Jerebikovcem doseže višinsko prvenstvo. Na vrhu se gozd vsaj toliko razredči, da omogoča pogled na okoliške velikane, ki se dvigajo pod nebo nad tremi triglavskimi dolinami. Na Jerebikovec se lahko povzpnemo z vzhodne strani mimo planin Oblek in Zgornji Kozjek. Pot nas precej časa vodi po gozdnih cestah, na koncu pa se po neoznačeni poti povzpnemo na vrh. Priporočljivejša je markirana pot iz Mojstrane, ki je tudi v zimskem času precej obiskana. Po njej se bomo na vrh odpravili tudi mi. VZPON: S ceste iz Mojstrane proti Zgornji Radovni nas kažipot usmeri levo na kolovoz, po katerem se vedno strmeje vzpenjamo skozi gozd. Ko kolovoz izgine, nadaljujemo po strmi poti čez severozahodna pobočja Jerebikovca (zahtevno). Vmes si lahko oddahnemo na razgledišču z lepim pogledom na Kepo in njene sosede. Strmina se unese na planini Mežakla. Mimo spominskega obeležja pridemo do gozdne ceste na Tilčevem rovtu. Gremo desno po njej, jo na koncu dolgega levega zavoja zapustimo in se po zahodnem slemenu Jerebikovca povzpnemo na vrh. Na vrhu Jerebikovca, zadaj Kepa. Tega bivaka zdaj ni več. IZHODIŠČE Mojstrana. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica, se peljemo do Mojstrane in nadaljujemo levo proti Zgornji Radovni do odcepa markirane poti na Jerebikovec. Malo pred odcepom je ob cesti nekaj prostora za parkiranje, lahko pa vozilo ustavimo že pri lednem plezališču Mlačca. WGS N 46,45205594° E 13,93611545° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. Tudi bivaka, ki je stal na vrhu Jerebikovca, v času pisanja tega vodnika (pomlad 2018) ni več. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Pozimi se lahko v ugodnih razmerah preizkusimo v lednem plezanju v bližnji soteski Mlačca, kjer so v božičnonovoletnem času na ogled žive jaslice. V Mojstrani pa velja obiskati Slovenski planinski muzej. ČASI • Mojstrana–Tilčev rovt 1.30–2 h • Tilčev rovt–Jerebikovec 1 h Sestop: 1.30–2 h Skupaj: 4–5 h ZEMLJEVIDI Triglav, PZS, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Zasneženo kraljestvo Julijskih Alp z Golice. Jerebikovec je gozdnata kopa, ki gleda iz megle pred Triglavom. Desno v ospredju Dovška Baba KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE Dobrča NADMORSKA VIŠINA 1634 m VIŠINA IZHODIŠČA 704 m VIŠINSKA RAZLIKA 930 m Čeprav spada Dobrča zaradi apneniške kamninske sestave tal k zahodni skupini Kamniško-Savinjskih Alp, jo marsikdo zaradi bližine zmotno uvršča med sosednje Karavanke, s katerimi je povezana s severnim slemenom. Od Kriške gore in s tem Storžičeve skupine Dobrčo loči globoka dolina Mošenika, na drugi strani pa njena pobočja prav tako strmo padajo v dolino Drage. Tudi zahodno od Dobrče še ni konec Kamniško-Savinjskih Alp. Brezniške peči so njihov najzahodnejši del. Na Dobrčo vodi veliko markiranih poti pa tudi takšnih pristopov, ki so primernejši za gornike z raziskovalno žilico. Tudi v snegu je kar nekaj variant, ki so dobro uhojene, največ obiska je gora verjetno deležna iz vasi Brezje čez Breško goro, potem pa do Koče na Dobrči in Podgorske planine ali mimo njiju na njen razgledni vrh. Dobrča, zahodni branik Kamniško-Savinjskih Alp VZPON: Z izhodišča se usmerimo na makadamsko cesto proti severozahodu, ta nas mimo zadnjih hiš in vodovodnega objekta pripelje do odcepa označene steze na desno (kažipot Dobrča). Skozi smrekov gozd, višje pa pod borovci, se povzpnemo do razgledne točke na začetku jugovzhodnega slemena Dobrče. Obrnemo se levo in gremo po širokem slemenu do vzletišča jadralnih padalcev na Breški gori, 1220 m. V bližini vabi k počitku, če seveda ni pod snegom, Poldetova klopca. V nadaljevanju se vzpenjamo preko zelo strmega pobočja. Ko se pot položi, pridemo na razpotje. Leva pot vodi na vrh Dobrče (po njej se bomo vrnili), mi pa nadaljujemo po spodnji skozi gozd do obsežne Podgorske planine, na robu katere stoji Koča na Dobrči. Od nje kratko sestopimo do stanov na Podgorski planini in se mimo lovske koče povzpnemo na južno vršno sleme Dobrče. Po njem smo kmalu na vrhu. SESTOP: Z vrha Dobrče sestopamo po svojih stopinjah proti Koči na Dobrči, a le do odcepa v levo, ki nas pripelje na pot vzpona vzhodno od Podgorske planine. V dolino se čez Breško goro vrnemo po isti poti. ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Brezje pri Tržiču. Do Tržiča se pripeljemo po gorenjski avtocesti in hitri cesti. S ceste na Ljubelj zavijemo v Bistrico pri Tržiču in navzgor do Brezij. Pri cerkvi sv. Neže zavijemo desno na stransko cesto, ob kateri je za prvim ovinkom parkirišče. WGS N 46,35925012° E 14,27540808° KOČA Koča na Dobrči, 1478 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 213 980, +386 (0)30 911 052. ČASI • Brezje pri Tržiču–Koča na Dobrči 2.30 h • Koča na Dobrči–Dobrča 30 min Sestop: 2 h Skupaj: 5–6 h ZEMLJEVIDA Stol, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Z vrha Dobrče se velja potruditi še na, če so pravilno izmerili, meter višji in le nekaj minut oddaljeni Šentanski vrh, od koder boste videli še dlje. Tudi v snegu bo šlo dobro od nog, saj je po navadi shojeno že kmalu po sneženju. Od Šentanskega vrha, ki slovi kot odlično razgledišče na okoliške dvatisočake z bližnjo Begunjščico na čelu, nas ločijo le kratek spust in vzpon ter prečenje travnika na sedlu med njima. Pri Koči na Dobrči Kriška gora NADMORSKA VIŠINA 1471 m VIŠINA IZHODIŠČA 891 m VIŠINSKA RAZLIKA 580 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Zaradi množičnega obiska je pot pozimi v zgornjem delu pogostokrat poledenela. Kriške gore zagotovo ni treba posebej predstavljati. Nanjo roma staro in mlado od blizu in daleč. V kopnem je na voljo veliko število označenih poti in tudi kakšna skrita lovska stezica, ki pripelje na vršno sleme s severne strani. Čez Kriško goro drži Slovenska planinska pot. Od Doma pod Storžičem se najdaljša vezna pot pri nas povzpne na Malo Poljano, z nje na Tolsti vrh, 1715 m, od koder se proti zahodu zložno spusti do koče, kjer prijazno osebje poskrbi za žejne in lačne planince. Od tod nadaljujemo po gozdnatem slemenu Velike in Male Mizice proti Tržiču, na drugi strani doline "skočimo" na Dobrčo (tura 21) in gremo naprej v Karavanke. Na južni strani je najprimernejše izhodišče v vasi Gozd, kjer sta zavetišče in spodnja postaja tovorne žičnice do Koče na Kriški gori. Komur je obljudena pot, ki ji tudi v snegu ne manjka obiska, že dobro znana, se lahko do koče povzpne iz vasi Zgornje Vetrno ali pa začne še nižje, na Golniku oziroma v zaselku Svarje. Če želimo izvesti krožno turo, lahko iz Gozda zastavimo proti severovzhodu in najvišji vrh Kriške gore, Tolsti vrh, ki ga domačini z južne strani imenujejo tudi Zaloška gora, dosežemo po prečni poti (razcep je kmalu nad Gozdom) mimo Pavletove apnence. V zimskih razmerah je ta pot bistveno zahtevnejša in objektivno nevarnejša, saj prečimo strma travnata pobočja, ki so plazovita in nevarna za zdrs. S Tolstega vrha sestopimo do koče po grebenu in ob njem (zahtevno, deloma izpostavljeno) ter se po poti vrnemo v dolino. Kriška gora in Dobrča, zadaj Julijci s Triglavom OPREMA Običajna oprema za zimske razmere, morda tudi male dereze. IZHODIŠČE Parkirišče pri Zavetišču v Gozdu. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Kranj zahod in se skozi Mlako pri Kranju pripeljemo na Golnik. Kmalu za krajem Senično zavijemo desno na strmo asfaltirano cesto, po kateri se skozi Zgornje Vetrno pripeljemo do Zavetišča v Gozdu. Pozimi je cesta splužena. WGS N 46,34109778° E 14,32822911° Severna stran Kriške gore VZPON: Od Zavetišča v Gozdu se po cesti odpravimo v bližnjo vas. Za cerkvijo zavijemo levo in se mimo zadnjih hiš povzpnemo do razpotja. Desno bi prišli na Tolsti vrh, planini Velika in Mala Poljana ter Storžič, nas pa kažipot usmeri levo na široko pot, po kateri kmalu dosežemo gozd. Skozenj se vzpenjamo mimo nekaj lično urejenih počivališč s klopcami. V zgornjem delu je sicer udobna in zložna pot na zunanji strani zavarovana z jeklenico. Gozda se osvobodimo šele tik pod kočo. SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Od Koče na Kriški gori se lahko po grebenu in ob njem podamo na dobro uro oddaljeni Tolsti vrh. Ostale možnosti so predstavljene v uvodnem delu. KOČI Zavetišče v Gozdu, 891 m, v zimskem času odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)4 595 56 44; Koča na Kriški gori , 1471 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Izven obratovalnega časa je v bližnji depandansi na voljo zimska soba, +386 (04) 531 52 48, +386 (0)40 666 074. ČASI • Gozd–Koča na Kriški gori 2 h Sestop: 1.30 h Skupaj: 3.30–4 h ZEMLJEVIDA Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Storžič NADMORSKA VIŠINA 2132 m VIŠINA IZHODIŠČA 725 m VIŠINSKA RAZLIKA 1410 m ZAHTEVNOST Zelo zahtevna snežna tura. Javorniška grapa je plazovita in nevarna za zdrs. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Če Kamniško-Savinjske Alpe razdelimo na tri dele in v osrednji del, med Kokro in Savinjo, "pospravimo" najvišje vrhove, onstran obeh rek velja prvenstvo Raduhi na vzhodu in našemu tokratnemu cilju na drugi strani gorovja. Storžič zlahka razglasimo za kralja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp. Njegova podoba je opazna daleč naokoli, a tudi z njegovega temena seže pogled daleč čez meje Slovenije. Priljubljena in markantna gora nad gorenjsko ravnico vabi obiskovalce skozi vse leto. Storžič velja v snegu za zelo zahteven gorniški cilj. V kopnih letnih časih so na voljo lahke in zahtevnejše označene poti, na južni strani nekaj neoznačenih stezic, severna stran pa je tolikanj strma, da si zasluži ime stena. V njej so predvsem Tržičani potegnili lepo število zahtevnih plezalnih smeri. Storžec, kot so ga imenovali nekoč, tudi pozimi ne sameva, vendar je primernih vzponov precej manj kot v kopnem. Strma travnata pobočja so namreč izpostavljena plazovom in nevarna za zdrs. Na goro se v zimskih razmerah lahko podamo čez Kališče, Bašeljski preval in po vzhodnem grebenu ali izberemo strmo Javorniško grapo, ki nas na vrh pripelje z jugozahodne strani. Grapa je seveda manj izpostavljena kot vzhodni greben, a je manj obiskana, zato je manjša možnost, da bomo našli sledi predhodnikov. Severni pristopi na Storžič so v zimskem času rezervirani za alpiniste, ki se največkrat povzpnejo na vrh skozi grapo Peto žrelo ali preplezajo priljubljeno Kramarjevo smer. IZHODIŠČE Parkirišče nad vasjo Povlje. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Kranj zahod in se skozi Mlako, Tenetiše in Trstenik pripeljemo do vasi Povlje ter na parkirišča nad njo. WGS N 46,32965397° E 14,37719513° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Povlje–Krničarjeva koča 2–2.30 h • Krničarjeva koča–Storžič 2–2.30 h Sestop 3 h Skupaj: 7–8 h ZEMLJEVIDA Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. VZPON: Vzpon na Storžič začnemo po Dolenčevi poti. Vzpenjamo se po gozdnatem hrbtu do razpotja na izravnavi. (Pot preči številne kolovoze in vlake, ki so bile narejene v času obsežnih gozdarskih del na tem pobočju.) Leva pot vodi v grapo in navzgor na Veliko Poljano, mi pa se proti desni vzpenjamo čez strmo gozdnato pobočje. Ko stopimo na plan, smo na spodnjem robu planine Javornik. Krničarjeva koča ostane levo nad potjo. Po dolini, ki se počasi ustrmi v Javorniško grapo, se vzpenjamo vse do vrha Storžiča. Višje ko smo, strmejša je grapa. Tik pod vrhom prekoračimo jugozahodni greben in se povzpnemo do najvišje točke. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Ostale možnosti pristopa na Storžič so omenjene v uvodnem delu. V bližini se iz vasi Zalog lahko povzpnemo na planini Mala Poljana, 1325 m, in Velika Poljana, 1410 m, (dobri dve uri) ali iz Mač čez Kališče na Bašeljski vrh, 1744 m, (tri ure). Grintovec NADMORSKA VIŠINA 2558 m VIŠINA IZHODIŠČA 600 m VIŠINSKA RAZLIKA 1960 m Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, je tudi pozimi hvaležna in precej obiskana gora. Gorniki brez plezalskih izkušenj imajo več ali manj le eno možnost. Od Doma v Kamniški Bistrici mimo Žagane peči, dalje do Cojzove koče na Kokrskem sedlu in naprej v Spodnje Jame ter čez Streho na vrh. Toda pozor! Ne samo da je tura zaradi velike višinske razlike zelo dolga in naporna (povzpeti se moramo za skoraj dva tisoč višinskih metrov!), predvsem opozarjam na to, da je Streha, čeprav ne preveč strma, v nepredelanem snegu nevarna za plaz, v trdem pa za zdrs. Če nam spodrsne, se bomo brez primerne opreme in znanja, kako jo pravilno uporabiti, zelo težko ustavili pred prepadom. Žrtev je bilo že veliko. Preveč! Tudi grapa pod Cojzovo kočo je strma, predvsem pa plazovita, zato moramo biti zelo previdni pri izbiri časa za vzpon. Zimski vzpon na Grintovec torej ni šala, čeprav tehnično ni pretirano zahteven. Kokrsko sedlo lahko dosežemo tudi od Suhadolnika čez Taško, vendar je ta pot v snegu zahtevnejša in precej manj obljudena kot s kamniške strani. V Cojzovi koči je na voljo zimska soba. Višinski prvak Kamniško-Savinjskih Alp Grintovec s Streho na levi in Dolgimi stenami na desni strani, vmes krnici Spodnja in Zgornja jama Značilna podoba Grintovca z južne strani VZPON: Od Doma v Kamniški Bistrici gremo po cesti do bližnjega desnega odcepa poti na Kokrsko sedlo. Hodimo po širokem kolovozu, višje spet stopimo na cesto in gremo po njej mimo Žagane peči do spodnje postaje žičnice na Kokrsko sedlo. Za njo krenemo levo in se po vedno strmejšem gozdu vzpenjamo proti Cojzovi koči. Nad kratkim zahtevnejšim delom nas preseneti klopca. Višje se kmalu osvobodimo gozda, dosežemo dolino in se po njej vzpnemo na Kokrsko sedlo. Koča je skrita za robom. Nad sedlom se povzpnemo čez kratko strmino, nad njo smo kmalu na razpotju. Desna pot vodi čez Velike Pode proti Dolgemu hrbtu in Skuti, mi pa se držimo levo in prečimo do krnice Spodnja Jama (deloma izpostavljeno). Iz nje nadaljujemo poševno navzgor po gredini proti Strehi (izpostavljeno). Dobrih dva tisoč metrov visoko se na levo odcepi pot v Dolce in na Kočno, nas pa čaka enakomeren vzpon proti najvišji točki. Višje, ko zavijemo okoli Glave, je vedno več razgledov, ki se zaokrožijo v celoto pri razgledni plošči na vrhu. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja pod Kokrskim sedlom so plazovita. Streha Grintovca je nevarna za zdrs. V megli je orientacija otežena. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Parkirišče pri Domu v Kamniški Bistrici. Do tja se pripeljemo iz Kamnika skozi dolino Kamniške Bistrice. Če je cesta prevozna, lahko z vozilom nadaljujemo do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, kar turo skrajša za dve uri. WGS N 46,32748737° E 14,58940618° KOČI Dom v Kamniški Bistrici, 601 m, stalno odprt, +386 (0)1 832 55 44, +386 (0)40 620 787; Cojzova koča na Kokrskem sedlu, 1793 m, v zimskem času zaprta. Na voljo je zimska soba. ČASI • Dom v Kamniški Bistrici–spodnja postaja žičnice 1 h • Spodnja postaja žičnice– Kokrsko sedlo 2–3 h • Kokrsko sedlo–Grintovec 2–3 h Sestop: 4 h Skupaj: 9–11 h ZEMLJEVIDA Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Bolje rečeno ne kam, ampak kako po drugi poti na isto goro? Če smo pozimi na Grintovcu že bili in bi se radi nanj povzpeli po težji smeri, nam je na voljo Grapa čez Jame, ki, čeprav spada že med plezalne vzpone, ni pretežak zalogaj in se je lahko lotijo tudi izurjeni gorniki – seveda v spremstvu gorskega vodnika. Do Spodnjih Jam je vzpon enak običajnemu pristopu, tam pa zavijemo desno in se čez krajši skok povzpnemo v višje ležečo kotanjo Zgornje Jame. Nadaljujemo do zatrepa, nato se nam levo navzgor odpre "naša" grapa. Po njej dosežemo ožji del, kjer je strmina največja. Višje se grapa položi in razširi. V bližini vrha dosežemo greben. Težavnost izstopa je zelo odvisna od snežnih razmer. Lahko zaplezamo naravnost navzgor (strmeje) ali pa prečimo v desno in se priključimo pristopu čez Dolge stene, ki je v snegu tudi priljubljena, a zelo zahtevna različica vzpona na vrh. Kalški Grében NADMORSKA VIŠINA 2224 m VIŠINA IZHODIŠČA 566 m VIŠINSKA RAZLIKA 1660 m Kalški Grében1 je za osrednje Grintovce nekaj podobnega kot Kobilja glava (tura 15) za Bohinjsko-Tolminske gore; na glavno hrbtenico Kamniško-Savinjskih Alp pravokotno postavljen greben se začenja z dvema vrhovoma, "obogatenima" s smučišči, Krvavcem, 1853 m, in Velikim Zvohom, 1971 m, nadaljuje čez greben Ježa do Košutne, 1974 m, in Kompotele, 1989 m, se najvišje povzpne prav na našemu tokratnem cilju in se s Kalško goro, 2058 m, zaključi na Kokrskem sedlu. Pristop na goro v zimskih razmerah nikakor ni lahek, prej nasprotno, saj moramo premagati veliko višinsko razliko in se povzpeti čez Lojtro, prehod, ki je zahteven že v kopnih letnih časih. Na vrh se lahko odpravimo tudi s Krvavca, a hoja ob robu smučišč med množico navdušenih smučarjev ne predstavlja ravno vrhunca zimskega gorništva. VZPON: Skozi zaselek Podlebelca se povzpnemo po cesti mimo hiš do kapelice, za katero zavijemo levo na kolovoz in skozi gozd dosežemo asfaltno cesto. Na desnem ovinku jo zapustimo v levo in se nad potokom Mlinščica vzpenjamo po gozdnatem hrbtu. Cesto še enkrat prečimo in se povzpnemo do ravnice pod Roblekovim kotom. Levo ob poti je istoimenska domačija. Nad uravnavo pobočje postaja vedno strmejše. Skozi gozd in čez snežišče nadaljujemo do izpostavljenega prehoda, imenovanega Lojtra (zahtevno). Nad njim kmalu dosežemo ravnico, kjer je planina Dolga njiva. Do Škrbine, 1870 m, se na začetku vzpnemo čez strmejšo stopnjo, nato gre zložneje. Obrnemo se levo in po širokem slemenu pridemo na vrh. Cojzova koča na Kokrskem sedlu ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočje pod Lojtro je izpostavljeno in nevarno za zdrs. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Kalška gora in Kalški Grében SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Če se vendarle odločimo, da bomo vsaj nekaj časa delali družbo krvavškim smučarjem, se s planine Jezerca odpravimo na Kriško planino, dalje do planine Koren (zahtevno prečenje čez vzhodna pobočja Krvavca) in po široki dolini navzgor na vrhove: Vrh Korena, 1999 m, Kompotelo in Košutno. S planine Jezerce je na omenjene skoraj dvatisočake dobre tri ure hoda. IZHODIŠČE Zaselek Podlebelca v dolini Kokre ob cesti na Jezersko. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Kranj vzhod in se skozi Britof in Preddvor pripeljemo do izhodišča. WGS N 46,31927614° E 14,49830225° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Podlebelca–planina Dolga njiva 2.30–3 h • Planina Dolga njiva– Škrbina 1 h • Škrbina–Kalški Grében 2 h Sestop: 4 h Skupaj: 9.30–10.30 h ZEMLJEVIDA Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. 1 Tako izgovarjajo ime gore domačini v Kamniški Bistrici. Velika Zelenica in Veliki vrh NADMORSKA VIŠINA Velika Zelenica, 2114 m, Veliki vrh, 2110 m VIŠINA IZHODIŠČA 1087 m VIŠINSKA RAZLIKA 1050 m Najvzhodnejša dvatisočaka osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp se dvigata pod nebo nad prostrano Dleskovško planoto, ki je nekakšna Komna Grintovcev. Z izjemo vzdrževanih poti je to v kopnem bolj ali manj težko prehoden, z rušjem porasel svet, pozimi pa po blagih pobočjih planote in z vrhov, ki rastejo iznad obsežnih kotanj, z veseljem vijugajo turni smučarji. Tudi peš bomo v dobrih razmerah prišli kar daleč. VZPON: Od domačije Planinšek se po cesti odpravimo proti planini Podvežak. Na razpotju gremo po levi cesti do letnega parkirišča pod planino. (Skozi redek gozd se lahko od Planinška povzpnemo naravnost do zgornje ceste in si s tem prihranimo kar nekaj hoje naokoli.) S parkirišča gremo desno do bližnje planine in navzgor skozi gozd do zložnejšega sveta. Smo na spodnjem delu Dleskovške planote. Za krajšim vzponom se nam z desne priključi pot s planine Vodole. Za studencem Inkret dosežemo novo razpotje. Leva pot vodi proti Korošici, mi pa nadaljujemo desno po dolinici med Črnim vrhom na zahodni strani in masivom Velikega vrha na vzhodni. Povzpnemo se na sedlo Prag, 1870 m. Nad njim se strmo vzpenjamo čez zahodno pobočje Velikega vrha do ravnice, s katere krenemo desno na bližnji Veliki vrh ali levo na Veliko Zelenico. Na vrhu zadnje je treba biti zaradi severnega prepada še posebej previden. Velika Zelenica in Veliki vrh sta najvišja vrhova Dleskovške planote. SESTOP: Sestopimo po poti vzpona. ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja Velikega vrha so plazovita in nevarna za zdrs. V megli je orientacija otežena. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Kmetija Planinšek nad dolino Podvolovljek. Do izhodišča se lahko pripeljemo iz Kamnika skozi Stahovico, od koder nadaljujemo proti prelazu Črnivec, a že pred njim zavijemo levo na prelaz Volovljek, z njega strmo navzdol v Podvolovljek in navzgor do Planinška. Druga možnost je po štajerski avtocesti do izvoza Šentrupert in ob Savinji skozi Mozirje ter Ljubno do Luč, levo v Podvolovljek in navzgor do Planinška. Če je cesta prevozna do parkirišča pod planino Podvežak, je tura dve uri krajša. WGS N 46,33329336° E 14,69421565° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Planinšek–planina Podvežak 2 h • Planina Podvežak–Prag 2 h • Prag–Veliki vrh–Velika Zelenica 1 h Sestop: 3 h Skupaj: 8–9 h ZEMLJEVIDA Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na Dleskovški planoti je še nekaj primernih vrhov, ki so v dobrih razmerah dostopni tudi pozimi. V bližini Velike Zelenice in Velikega vrha je Dleskovec, 1965 m, nad planino Ravne sta Deska, 1970 m, in Tolsti vrh, 1986 m, nad planino Podvežak je Lastovec, 1841 m, ter nad planino Polšak Križevnik, 1909 m. Z zadnjega se v Robanov kot grezi strma stena, zato je na vrhu potrebna dobršna mera previdnosti. Na te vrhove od domačije Planinšek potrebujemo od tri do štiri ure. Opasti na Veliki Zelenici Raduha NADMORSKA VIŠINA 2062 m VIŠINA IZHODIŠČA 522 m VIŠINSKA RAZLIKA 1540 m Raduha je najvzhodnejši dvatisočak Kamniško-Savinjskih Alp, ki je od osrednjih Grintovcev ločen z globoko dolino Savinje. Na goro se lahko povzpnemo po številnih poteh. Če začnemo s hojo v dolini, je to poštena celodnevna tura. Do vrha je namreč več kot tisoč petsto višinskih metrov. Ceste nam lahko v kopnem precej skrajšajo pot. Na vzhodni strani se po dobri gozdni cesti pripeljemo do parkirišča pod Kočo na Loki, od koder je do vrha le še dobra tretjina prej omenjene številke. V bližini je obiska vredna čudovita Snežna jama, ki je v zimskem času zaprta. Na zahodni strani gore se sonči najvišja domačija v Sloveniji - Bukovnik, 1327 m, do katere se takisto lahko pripeljemo. S te strani vodi na vrh pot mimo Koče v Grohotu in čez sedlo Durce (lažja različica) ter zelo zahtevna zavarovana pot čez severozahodno ostenje. Raduha, najvzhodnejši dvatisočak Kamniško-Savinjskih Alp ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Previdno na prepadnem vrhu. Tura je dolga in naporna. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Luče. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Šentrupert in se ob Savinji skozi Mozirje ter Ljubno pripeljemo do Luč. Parkiramo lahko v bližini začetka markirane poti. WGS N 46,35588051° E 14,74796082° Mi se bomo na goro povzpeli na pošten način, povsem iz doline. Izhodišče bodo Luče ob mladi, bistri Savinji. VZPON: Pot na Raduho se začne pred mostom čez Savinjo in se strmo dvigne na greben, ki je za boljši občutek zavarovan z jekleno ograjo. Pri znamenju stopimo v gozd in se skozenj po strmi stezi povzpnemo do razglednega sveta pri domačiji Nadlučnik. Prečimo asfaltirano cesto in skozi gozd pridemo do dostopne prometnice k domačiji Dekmar. Pred njo gremo levo na gozdno cesto in po njej po širokem slemenu daleč proti severu. Nekaj zavojev lahko skrajšamo po označenih bližnjicah. Pri nekdanji planini Kal cesto zapustimo in se strmeje dvignemo do razcepa poti. Levo vodi pot proti planini Arta, naša pa se nadaljuje desno in nas skozi gozd pripelje do ceste, ki vodi iz doline proti Snežni jami. Cesto zgolj prečimo in se skozi dolinico vzpnemo do Koče na Loki. Od koče gremo navkreber čez vzhodno pobočje Raduhe. Dreves kmalu zmanjka, če ni prekrito s snegom, nas pozdravi ruševje. Malo pod glavnim grebenom dosežemo prečno pot, ki se pridruži z desne strani. Krenemo levo in se ob kratkih, a silovitih pogledih v severni prepad (previdno!) povzpnemo do najvišje točke. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. Druga možnost sestopa vodi z vrha Raduhe v južni smeri na planino Arta in mimo vhoda v Snežno jamo do ceste, ki jo prečimo, ter skozi gozd strmo navzdol do razcepa stezà na Hudi ravni, kjer dosežemo pot vzpona. Od tod dalje v dolino sestopimo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Od Koče na Loki se je možno povzpeti na dobro uro oddaljeni Lanež, 1925 m. Vrh je lahko samostojen cilj ali pa ga povežemo z vzponom na Raduho. V tem primeru se od Koče na Loki povzpnemo nanj po vzhodni poti, ki vodi po dolinici med Lanežem in Jelovcem, 1845 m. Na sedlu med njima pot zavije levo in nas po vzhodnem pobočju pripelje na vrh. Z njega sestopimo proti zahodu na škrbino Durce in se po severovzhodnem grebenu Raduhe in ob njem povzpnemo na vrh. Ovinek čez Lanež turo podaljša za slabi dve uri. KOČA Koča na Loki pod Raduho, 1534 m, v zimskem času zaprta. ČASI • Luče–Koča na Loki 2.30–3 h • Koča na Loki–Raduha 2 h Sestop: 3 h Skupaj: 7.30–8 h ZEMLJEVID Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Na Raduho se lahko povzpnemo po številnih poteh. Menina planina NADMORSKA VIŠINA 1508 m VIŠINA IZHODIŠČA 565 m VIŠINSKA RAZLIKA 940 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. V megli je orientacija otežena. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Z Menino planino in sosednjo Dobroveljsko planoto se na jugovzhodu končujejo Kamniško-Savinjske Alpe. Na Menini ni brezdanjih prepadov, visokih sten in izpostavljenih grebenov, ki so značilni za najvišje vrhove gorovja. Namesto njih nas čaka prijazen svet, na katerem se v poletnem času na krčevinah sredi obsežnih gozdov pasejo živali z nižje ležečih domačij, pozimi pa planota bolj ali manj sameva. Vrhovi osrednjega dela Menine planine se pohlevno dvigujejo nad planoto. Nekateri izmed njih se na temenu osvobodijo gozda in omogočajo obširen razgled. Na prvem mestu je treba omeniti Šavnice oziroma Goli vrh, 1427 m. V bližini planinske postojanke, od katere se je za lepo panoramo Grintovcev treba potruditi vsaj do bližnjega spomenika, se dviga Špic z antenskim stolpom in radioamatersko postajo, na zahodni strani je lep razgled s Prevale, 1163 m, pod katero vodi pot s prelaza Črnivec. Vivodniku, najvišjemu vrhu na Menini, do boljšega razveda pomaga lesen razgledni stolp, ki je ravno dovolj visok, da si ob dobri vidljivosti lahko spočijemo oči na dobršnem delu Slovenije – z gorskimi velikani vred. Na tega se bomo v snegu odpravili tudi mi. Na najvišjem vrhu Menine planine, Vivodniku, stoji razgledni stolp. VZPON: Začnemo po cesti in se povzpnemo do vasi Golice. Za prvimi hišami zavijemo desno in se čez pašnike ter skozi gozd vzpenjamo po vzhodnem pobočju Braslovke, 872 m. Ko strmina pojenja, pridemo na odprt svet planine Oseki. Nad njo prečkamo cesto s planine Biba do Zgornjega Tuhinja in po zahodni strani Pečnega griča, 1403 m, dosežemo Češenjsko planino. Čez zasnežene travnike in skozi smrekov gozd dosežemo razpotje pod Vivodnikom. Z leve pripelje daljša pot od Doma na Menini. Nadaljujemo proti desni in kmalu dosežemo vrh z razglednim stolpom. Pri vzponu nanj je treba biti v snegu še posebej previden. SESTOP: Do bližnjega doma lahko sestopimo po dveh poteh. Prva vodi z vrha v severovzhodni smeri, druga se vrne na razpotje na južni strani Vivodnika in vrh obkroži po zahodnem pobočju. Pred domom se obe različici združita. Najbrž bomo izbrali tisto, ki je bolj uhojena. IZHODIŠČE Parkirišče pri bencinski črpalki ob cesti skozi Tuhinjsko dolino na zahodni strani prelaza Kozjak. Do izhodišča se pripeljemo skozi Kamnik ali z Vranskega ob štajerski avtocesti skozi Motnik. WGS N 46,21934482° E 14,79020993° KOČA Dom na Menini planini, 1453 m, v zimskem času je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 909 540. ČASI • Izhodišče–planina Oseki 1.30–2 h • Planina Oseki–Vivodnik 1.30–2 h • Vivodnik–Dom na Menini planini 15 min Sestop: 2 h Skupaj: 5.15–6.15 h ZEMLJEVIDA Kamniško-Savinjske Alpe, Koroška, Kartografija, 1 : 40.000; (delno) Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. V dolino se vrnemo po isti poti. Vrh Vivodnika lahko po zahodni poti seveda izpustimo. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Vabijo razgledne Šavnice oziroma Goli vrh na vzhodnem robu planote. Nanje se lahko povzpnemo iz vasi Volog v Zadrečki dolini (tri ure) ali iz Okroga pri Motniku čez Bibo planino (dve uri in pol). Na Šavnice lahko pridemo kot dopolnilo turi na Vivodnik v dobri uri tudi od Doma na Menini planini. Dom na Menini planini s Peco v ozadju Goli vrh NADMORSKA VIŠINA 1788 m VIŠINA IZHODIŠČA 894 m VIŠINSKA RAZLIKA 900 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Pobočja Golega vrha so strma in nevarna za zdrs. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). V grebenu, ki se začenja na Jezerskem sedlu, 2034 m, in razmejuje koroški dolini Ravensko in Belsko kočno, je lepo število zanimivih vrhov. Tik nad sedlom je Ledinski vrh/Pogan, 2108 m, njegova soseda je drzna Velika Baba, 2127 m, ki ji dela družbo njena manjša soimenjakinja. Njun severni sosed je Goli vrh, ki bo naš tokratni cilj. Z njega se greben čez Zeleni vrh, 1622 m, spusti na preval Jezerski vrh, onstran katerega se začenjajo Karavanke. V prvih vrsticah omenjeni vrhovi, ki presežejo višino dva tisoč metrov, so že v kopnem kar spodoben zalogaj, saj nanje ni lahke poti. Na Veliko in Malo Babo sploh ne, za spoznanje lažji je Ledinski vrh, a že pot do Kranjske koče ni ravno sprehod. Zima, ki ima svoje zakonitosti, tem vrhovom težavnost še poveča. Naš cilj, Goli vrh, je lažje dosegljiv, četudi ni brez strmih mest. Nad Jezerskim namreč tudi na sredogorske vrhove ne vodijo prav zložne poti. To seveda ni negodovanje, zgolj ugotavljanje dejanskega stanja. Jenkova planina pod Golim vrhom IZHODIŠČE Zgornje Jezersko, Planšarsko jezero. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Kranj vzhod in se skozi Britof in Preddvor ob Kokri zapeljemo na Zgornje jezersko. Cesta je pozimi splužena do domačije Ancelj, a pri njej ni veliko možnosti za parkiranje, zato je vozilo najbolje pustiti že pri Planšarskem jezeru. WGS N 46,40296816° E 14,51473719° VZPON: Z izhodišča se po cesti sprehodimo do domačije Ancelj in naprej v zatrep Ravenske Kočne, kjer je v zimskem času običajno urejena proga za tek na smučeh. Nad nami kraljujejo severna ostenja Grintovcev. Ko stopimo v gozd, se zložno povzpnemo do Gorniškega centra Dava Karničarja. Pred njim nas kažipot usmeri levo. Skozi gozd se v ključih vzpnemo do gozdne ceste, ki pride z desne. Zdaj ves čas nadaljujemo skozi gozd, dokler ne pridemo do odprtega sveta Jenkove planine, kjer stoji lična koča. Obrnemo se levo in po južnem slemenu dostopimo na razgledni vrh. Goli vrh, prijeten sredogorski cilj nad Jezerskim SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Nad Jezerskim se lahko odpravimo še na Virnikov Grintovec, 1654 m, ki je tudi pozimi precej obiskan. Od cerkve sv. Ožbolta dosežemo vrh po poti mimo domačije Žmitek, pod Žarkovimi pečmi in čez vzhodni greben, ki ni brez strmih mest. Z Jezerskega dobre tri ure. KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Planšarsko jezero– Jenkova planina 2–2.30 h • Jenkova planina–Goli vrh 1 h Sestop: 2 h Skupaj: 5–5.30 h ZEMLJEVIDI Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Jezersko z okolico, TD Jezersko, 1 : 25. 000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. KARAVANKE Peč/Tromeja NADMORSKA VIŠINA 1510 m VIŠINA IZHODIŠČA 860 m VIŠINSKA RAZLIKA 650 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Poznam ljudi, ki se na zasneženo Tromejo povzpnejo vsako leto po ogledu smučarskih poletov v Planici. Ker je dan že spodobno dolg, polêti pa običajno, če le vreme ne nagaja, končani že pred poldnevom, smo lahko že pred mrakom nazaj v Ratečah. Popotovanje po zasneženih Karavankah začenjamo na tromeji med Italijo, Avstrijo in Slovenijo, ki je tudi v snegu pogosto obiskan vrh, zato se ni bati, da ne bi imeli vsaj skromne gazi. Izhodišče za vzpon na najvišjo izmed tromej, v katerih je udeležena Slovenija, so Rateče, zadnja vas v Zgornjesavski dolini. Slovenija je na zemljevidu menda podobna kokoši. In ta naša pernata žival premore štiri tromeje. Prva, s Hrvaško in Italijo, se ziblje nekje na morju pri zadnji nogi naše kokoške in zagotovo ni primerna za hribovski obisk. Druga, z Madžarsko in Hrvaško, je v bližini sotočja Mure in Ledave na koncu kljuna, kjer zelo verjetno tudi ne bomo kaj dosti planinarili, saj je vsenaokoli sama ravnina. Tretja, z Avstrijo in Madžarsko, je že ugodnejša za vsaj kratek izlet, saj je vzpon na vrh kokošine glave – vsaj za Prekmurje – kar spodoben izlet. S Tromejo se na zahodu končujejo Karavanke. Četrta tromeja, z Avstrijo in Italijo, ki domuje na vrhu repa, je naš tokratni cilj. Kako se imenuje? Preprosto – Tromeja. Poleg tega pa še Peč, Ofen in Monte Forno, pri čemer sta zadnji imeni zgolj nemški in italijanski prevod imena slovenskega vrha, na katerem je tromeja. VZPON: Iz središča Rateč nas kažipot usmeri proti severu. Po asfaltirani cesti pridemo do zadnjih hiš in se skozi gozd povzpnemo do makadamske ceste, ki pripelje z leve. Zavijemo desno po njej. V večini se vzpenjamo po gozdu, z razgledne senožeti uzremo zasnežene Julijce s Škrlatico v glavni vlogi. Še nekaj vzpona in že se na desno odcepi cesta do Planinskega doma Tromeja, malo višje pa pridemo do tudi za nas pomembnega razpotja. Cesta se nadaljuje proti desni in v velikem loku pripelje na vrh, mi pa stopimo na pot, po kateri se v številnih okljukih vzpenjamo proti vrhu. Desni zavoji so v glavnem gozdnati, levi pa ponujajo pogled na gore nad Planico. Tik pod vrhom se gozd dokončno umakne in že stojimo pred brunarico z žigom in vpisno knjigo, izza nje se dviga pod nebo antenski stolp. Za hrbtom imamo kaj videti – Julijci so kot na razstavi. Če želimo videti tudi strme pečine Dobrača nad Ziljsko dolino, se moramo potruditi še nekaj korakov in mimo spominskih obeležij, ki govorijo o prijateljstvu med narodi, stopiti do tromejnega kamna in bližnjega podstavka s stožčasto streho. IZHODIŠČE Rateče. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in se skozi Zgornjesavsko dolino skozi Kranjsko Goro zapeljemo v Rateče. Parkiramo v bližini avtobusne postaje. WGS N 46,49888471° E 13,71287121° KOČA Ob poti ni planinske postojanke. Dom na Tromeji je bil v času nastajanja knjige (pomlad 2018) zaprt. ČASI • Rateče–Dom na Tromeji 1.30–2 h • Dom na Tromeji–Peč/Tromeja 1 h Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVID Jalovec in Mangart, PZS, 1 : 25.000. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Če sem v uvodu že omenjal Planico in smuške polete, bi bilo v tem odstavku vredno dodati, da se, če je Tromeja vendarle predaleč, veliko ljubiteljev doline pod Poncami odpravi v Tamar. To je lahko tudi naša pot za prijeten zimski sprehod. Zasnežena cesta do uro oddaljenega in vedno odprtega Doma v Tamarju je običajno dobro steptana in ne povzroča težav pri hoji. Nad Tamarjem kraljuje Jalovec, a zimski vzpon nanj presega težavnost tur v tem vodniku. Pogled s Tromeje proti dolini Drave Kepa NADMORSKA VIŠINA 2139 m VIŠINA IZHODIŠČA 700 m VIŠINSKA RAZLIKA 1440 m ZAHTEVNOST Zelo zahtevna snežna tura. Pobočja Kepe so plazovita in nevarna za zdrs. Greben med sedlom Jepca in vršno piramido je delno izpostavljen. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Če začnemo vrhove Karavank šteti na zahodu, je prva gora, ki preseže dva tisoč metrov, naša tokratna izbranka Kepa. Nanjo vodita v kopnem z gorenjske strani dve označeni poti, ob Belci na zahodni strani gore in ob Mlinci na vzhodni. V snegu je primernejša pot skozi Belco. Vršna zasnežena piramida Kepe se z glavne prometnice skozi Zgornjesavsko dolino pokaže zgolj na enem mestu, tik zahodno od mostu čez Belco v vasi enakega imena. Malo naprej je tudi odcep makadamske ceste, ki vodi v povirje potoka. Kepa ponuja vse možnosti, da v dobrih razmerah izvedemo spoštovanja vredno zimsko turo. Dolg dostop skozi veličastno dolino, ki počiva v zimski spokojnosti, vzpenjanje po strmem gozdnatem pobočju, prečenje izpostavljenega grebena in za konec še vzpon po zasneženem vršnem pobočju. Če bo še vreme sodelovalo, bomo zimski vzpon na Jepo, kot ji rečejo koroški rojaki na severni strani, zagotovo ohranili v lepem spominu. VZPON: Po gozdni cesti se dobro uro vzpenjamo do poletnega izhodišča pred zapornico na višini dobrih tisoč metrov. (Če zima tudi s temperaturami opravičuje svoje ime, nam pot krajšajo številni zaledeneli slapovi nad dolino.) Pred zapornico krenemo desno na stranski hrbet in se po redkem gozdu v ključih dvignemo do ceste, jo dvakrat prečimo in s tem odrežemo njeni serpentini. Ko cesto dosežemo tretjič, gremo po njej v desno do sedla Jepca. Mejni greben je sprva širok, a kmalu postane izpostavljen. Drevesa zamenja ruševje. Pot preči južna pobočja Koroške Male Kepe, 1812 m, in nas nazadnje po izpostavljenem grebenu, kjer nam ob skromni snežni odeji pomaga nekaj varoval, pripelje do vršne piramide. Prečimo v desno do plitve grape in se vzpnemo po njej na snežišča, čez katera dosežemo vrh. Kepa iz Zgornjesavske doline pri Belci IZHODIŠČE Belca. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in zavijemo levo v Zgornjesavsko dolino do Belce. Zahodno od vasi je v povirje potoka Belca odcep gozdne ceste, ki v zimskem času ni splužena. Če je prevozna, se lahko zapeljemo do zapornice na višini 1000 m, kar turo skrajša za dve uri. V času pisanja vodnika (pomlad 2018) je bila gozdna cesta zaradi podora pri krajšem predoru neprevozna. WGS N 46,47691034° E 13,89319217° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. Kepa nad megleno Celovško kotlino SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V okolici Kepe se lahko povzpnemo na precej lažje dostopno Kresišče, 1839 m. Nanj vodi pot iz doline Belce, lahko pa se nanj odpravimo iz vasi Srednji Vrh skozi dolino potoka Hladnik. V obeh primerih do vrha potrebujemo dobre tri ure. Iz Srednjega Vrha se lahko v slabih štirih urah povzpnemo skozi Železnico tudi na Trupejevo poldne, 1931 m, ali izberemo Vošco, 1737 m, na katero je od Jureža v Srednjem Vrhu tri ure hoda. ČASI • Belca–Jepca 2–2.30 h • Jepca–Kepa 2–2.30 h Sestop: 3 h Skupaj: 7–8 h ZEMLJEVIDA Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. Dovška Baba NADMORSKA VIŠINA 1891 m VIŠINA IZHODIŠČA 750 m VIŠINSKA RAZLIKA 1150 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Previdno na izpostavljenem vrhu. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Če bi iskali vrh v Karavankah, ki ima pozimi skoraj več obiska kot poleti, bi bila to Dovška Baba. Vsaj v primerjavi s sosedama, Kepo na zahodu in Golico na vzhodu, je vršno pobočje Dovške Babe položno, in ko ga prekrije sneg, zelo primerno za zimske aktivnosti. Obožujejo ga turni smučarji, deskarji in tudi gaz je velikokrat narejena prav do razglednega vrha. Razglednega? Seveda, saj je že starosta slovenskih plezalcev, legendarni Joža Čop, zaslovel tudi z izjavo "Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov." Pravzaprav je s tem samo povzel dejansko stanje. Z Babe, ki ji zaradi morebitne zamenljivosti z drugimi podobnimi imeni po slovenskih gorah dodajamo pridevnik Dovška, se – poleg vsega ostalega – lepo vidi preval Luknja med Triglavom in Pihavcem, Zadnjica pa je dolina na primorski strani onstran Luknje. Vse to in še marsikaj se vidi z Babe. Že s planine Dovška Rožca, ki kraljuje na razglednem pomolu pod vrhom, seže pogled po glavnem grebenu Karavank vse do Stola in Vrtače, pod njima je obširna Gorenjska ravan, na nasprotni strani Zgornjesavske doline pa se nastavljajo očem velikani Julijcev s Triglavom, Stenarjem (tura 9), Špikom in Mangartom v glavnih vlogah. Pastir na planini mi je omenil, da se ob dobri vidljivosti vidi celo cerkev na Svetih Višarjah. Ko stopimo na vrh Babe, se nam odpre še severno obzorje čez celotno Koroško do Visokih Tur. Resnično bi si težko želeli še več. Pod vrhom Dovške Babe VZPON: Z izhodišča nas kažipot usmeri na stezo, po kateri se skozi gozd in čez manjše rovte, kjer stojijo propadajoči in obnovljeni stanovi, vzpenjamo do planine Goreljše. V isti severovzhodni smeri nadaljujemo čez gozdno cesto v gozd in čez melišče pod steno Bele peči (zahtevno) do gozdne ceste, ki pripelje z desne. Po njej se vzpnemo do označenega odcepa levo (cesta se nadaljuje desno in višje proti levi tudi pripelje na planino). Po strmi stezi se povzpnemo do odprtega sveta planine Dovška Rožca, na kateri stoji planšarija, ki je pozimi zaprta. S planine se po jugozahodnem hrbtu Babe ob vedno širših razgledih zložno povzpnemo do bližnjega vrha. IZHODIŠČE Vas Dovje. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in se skozi Zgornjesavsko dolino peljemo na Dovje. Skozi vas nadaljujemo proti vzhodu do mostu čez potok Mlinca, kjer parkiramo v bližini odcepa označene poti. Prostora ni za veliko avtomobilov. Če je cesta prevozna, se lahko zapeljemo višje proti Lahovemu prevalu do zapornice. V tem primeru nadaljujemo po cesti do stika z označeno potjo. WGS N 46,46812871° E 13,94802289° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Dovje–planina Dovška Rožca 2.30–3 h • Planina Dovška Rožca– Dovška Baba 45 min Sestop: 2.30 h Skupaj: 5.45–6.15 h ZEMLJEVIDI Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO S planine Dovška Rožca se po prečni poti proti vzhodu odpravimo še na Hruški vrh, 1776 m. Najprej dosežemo sedlo med njim in Babo, nato se po širokem mejnem grebenu povzpnemo do kapelice na vrhu. S planine dobro uro. Planšarija na Dovški Rožci je pozimi zaprta. Golica NADMORSKA VIŠINA 1835 m VIŠINA IZHODIŠČA 860 m VIŠINSKA RAZLIKA 980 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Strma travnata pobočja Golice so plazovita in nevarna za zdrs. Čeprav Golice ne bomo našli na spisku slovenskih dvatisočakov, čeprav niti v svojem gorovju ne sodi med najvišje vrhove in čeprav tudi v skupini, ki se imenuje po njej, višinsko štafetno palico nosita Struška z Velikim vrhom, 1944 m, in Dovška Baba, 1891 m (tura 32), je Golica, ki ji za glavni vrh lahko dodamo pridevnik Velika in glavno ime uporabljamo za celoten masiv od Jekljevega sedla do sedla Suha, eden najbolj znanih in priljubljenih gorniških ciljev pri nas. Najbrž je za to veliko razlogov, a brez dvoma najbolj vabijo narcise – mnogi pravijo, da je pravilneje reči in pisati ključavnice, ki spomladi zacvetijo na njenih strmalih. Zima povrne Golici mnogo prvobitnosti. Poti so zasnežene in koča zaprta. Kljub temu ni ravno veliko možnosti, da boste morali gaziti, a kmalu po sneženju nas lahko doleti tudi to. Ravno tedaj je treba biti še posebno previden. Strma travnata pobočja so zelo izpostavljena snežnim plazovom. Prav zaradi njih premore Golica na južni strani poleg običajne poti, ki drži do koče po vzhodni strani tovorne žičnice, tudi zimsko pot (razcep je pri spodnji postaji), ki se vije navzgor zahodno od nje. Sicer je strmejša in tik pod kočo, glede na to, da se gibljemo v sredogorju, tudi deloma izpostavljena, vendar zanimivejša, predvsem pa manj nevarna za snežni plaz. Na vršnih travnatih pobočjih Golice velja biti še posebej previden zaradi nevarnosti plazov. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Parkirišče na koncu asfaltne ceste v vasi Planina pod Golico pod turistično kmetijo Betel. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica, nato zavijemo desno na magistralno cesto do Jesenic, kmalu za bolnišnico na semaforiziranem križišču levo in se po strmi asfaltirani cesti pripeljemo na Planino in naprej do izhodišča. WGS N 46,46644717° E 14,05096095° VZPON: S parkirišča se vrnemo nekaj korakov po cesti, po kateri smo se pripeljali, in zavijemo desno navzgor po asfaltirani cesti mimo Turistične kmetije Betel do gostišča Pri Fencu. Za njim krenemo desno na travnik in se po njem in kasneje po gozdu povzpnemo do makadamske ceste v bližini spodnje postaje tovorne žičnice. Pri njej je razpotje. Desno vodi običajna pot na Golico, levo pa zimska različica, po kateri se povzpnemo do Koče na Golici. Sprva hodimo po gozdu proti levi. Višje dosežemo stranski greben, ki postaja vse strmejši, osvobodimo se tudi gozda. Prehod čez skale desno je zahteven. Tik pod kočo se nam z desne priključi običajna pot. Nad kočo označena pot drži proti vrhu v območju dolinice med Golico in Krvavko, v snegu pa se je varneje držati hrbta pod vrh Krvavke in se šele nato obrniti levo proti Golici. Še enkrat opozarjam, da so pobočja Golice plazovita, zato je dobro pretehtati, kdaj so razmere dovolj varne za opisano turo. Vrh Golice z Visokimi Turami na obzorju SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Vzhodno od Golice vabi nekaj višja, a manj strma Struška. Izhodišče za vzpon nanjo je pri Domu Pristava v Javorniškem Rovtu. Do vrha se povzpnemo čez sedlo Križevec, Pusti rovt in Belsko planino. Iz Javorniškega rovta je do vrha od tri do štiri ure hoda. KOČA Koča na Golici, 1582 m, v zimskem času zaprta. ČASI • Planina pod Golico– Koča na Golici 2 h • Koča na Golici–Golica 1 h Sestop: 2 h Skupaj: 5–6 h ZEMLJEVIDI Stol, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000. Ovčji vrh/Kozjak NADMORSKA VIŠINA 2024 m VIŠINA IZHODIŠČA 960 m VIŠINSKA RAZLIKA 1070 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Južna pobočja Ovčjega vrha so plazovita. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). S to turo se odpravljamo na severno stran Karavank, ki so, čeprav v sosednji državi Avstriji, še vedno precej slovenske. Gore nosijo naša imena, pod njimi pa še živijo tudi Slovenci. Ovčji vrh/Geissberg, ki ga domačini v vaseh na njegovi severni strani imenujejo tudi Kozjak/Kosiak, je gora dveh imen in dveh obrazov. Severna stran je – kot skoraj povsod v Karavankah – strmejša od južnih pobočij. Izhodišče za vzpon na vrh je znana Celovška koča na Mačenski planini, do katere pridemo skozi Medvedji dol. Že v spodnjem delu doline se nam odpre pogled na naš cilj, ki je s svojo severno podobo videti prav mogočen. Pozimi je Ovčji vrh zelo v čislih pri turnih smučarjih. Nad Mačensko planino je v dobrih snežnih razmerah običajno veliko ljubiteljev zasneženih strmin oziroma vsaj njihovih sledi. Tura ni pretirano zahtevna, zato bo časa za razgledovanje več kot dovolj. Za našim hrbtom se bo oko ustavilo na severnih strmalih Vrtače, Svačice, Celovške špice, najvišjega Stola in Vajneža, na gorah torej, ki jih običajno občudujemo z južne strani. Ovčji vrh/Kozjak s pobočij sosednjega Stola VZPON: Po gozdni cesti, ki je pozimi steptana (sankaška proga), se dvignemo do izravnave Trate in naprej v nekaj zavojih do Celovške koče. Na vrh vodita v kopnem dve poti, vzhodna in zahodna. Če je snega malo, lahko poljubno izbiramo med obema potema, ob debeli snežni odeji pa se je priporočljiveje držati zahodne poti. Od koče prečimo v levo do jugozahodnega grebena Ovčjega vrha, po katerem se povzpnemo do najvišje točke. SESTOP: V dolino sestopimo po isti poti. IZHODIŠČE Parkirišče pod gostiščem Pri Jožefu/Stouhütte. Po gorenjski avtocesti in hitri cesti se peljemo do Tržiča, nato na Ljubelj in skozi predor v Avstrijo. Nadaljujemo navzdol do Kožentavre/Kirschentheuer, kjer zavijemo levo in se skozi Šentjanž v Rožu/St. Johann im Rosental pripeljemo do Bistrice v Rožu/Feistritz im Rosental. Zavijemo levo in se po dolini potoka Bistrica/Feistritz pripeljemo do izhodišča. Če je cesta prevozna do letnega parkirišča, 1150 m, je tura dve uri krajša. WGS N 46,47046553° E 14,15612779° KOČA Celovška koča/Klagenfurter Hütte, 1664 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih (v Avstriji), +43 664 3826866. ČASI • Izhodišče–Celovška koča 2–2.30 h • Celovška koča–Ovčji vrh 1.30 h Sestop: 3 h Skupaj: 6.30–7 h ZEMLJEVIDA Stol, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Dolina Medvedji dol je prvovrstno izhodišče tudi za zahtevnejše ture na vrhove mejnega grebena. Na Stol se lahko povzpnemo po Janževem žlebu, ki se dviga naravnost na Stolovo škrbino. Tura je zelo zahtevna in je v našem vodniku skoraj ne bi smeli omeniti. Precej lažja je tura na Vajnež, ki ga iz zatrepa Medvedjega dola dosežemo čez obsežno snežišče, to se izteče na Vajneževem sedlu, 1972 m. Do vrha na desni po širokem grebenu ni več daleč. Od gostišča Pri Jožefu/Stouhütte štiri ure. Soteska Čepa/Tscheppaschlucht, najgloblja v Karavankah, ki jo ustvarjata potoka Žabnica in Borovnica, leži tik pod glavno ljubeljsko cesto, po kateri se običajno vračamo domov, a je v zimskem času zaprta. Mačenska planina z Ovčjim vrhom Zelenica (Vrh Ljubeljščice) NADMORSKA VIŠINA 1704 m VIŠINA IZHODIŠČA 1058 m VIŠINSKA RAZLIKA 650 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Pobočja nad potjo na Zelenico so plazovita. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Na območju Zelenice je nekoč obratovalo živahno smučišče, dandanašnji pa je pobočje med Begunjščico in Ljubeljščico priljubljen poligon za vse vrste zimskih aktivnosti. Visoko in po dobri cesti hitro dostopno izhodišče pripomore k temu, da se po trasi nekdanjega smučišča vzpenjajo in spuščajo turni smučarji, deskarji, sankači, tudi kolesarji in verjetno še kdo. Strma pobočja nad pristopno potjo do Zelenice so zelo izpostavljena snežnim plazovom, a se tega žal marsikateri obiskovalec ne zaveda. Treba je dosledno upoštevati plazovna opozorila in obvestila o morebitni zapori transportno-reševalne ceste do planinskega doma. Mi se bomo z Ljubelja povzpeli do Doma na Zelenici in še na bližnjo vzpetino Vrh Ljubeljščice. Ker se je zgornja vlečnica imenovala Triangel, se je to ime prijelo tudi vrha, na katerega se bomo povzpeli. VZPON: Z Ljubelja se do Planinskega doma na Zelenici vzpenjamo po dolini, kjer je bilo nekoč smučišče, med masivom Begunjščice na levi strani in mejnim grebenom Ljubeljščice na desni. V zgornjem delu, nad nekdanjo srednjo postajo sedežnice (Koča Vrtača), lahko izbiramo med markirano potjo ali transportno-reševalno cesto, ki je v zimskem času, če ni nevarnosti snežnih plazov, bolj v uporabi. Na Vrh Ljubeljščice se od Planinskega doma na Zelenici povzpnemo po trasi nekdanjega smučišča. Z Vrha Ljubeljščice se odpre lep pogled na Stol in Palec. Nad domom se po trasi nekdanjega zgornjega smučišča povzpnemo na mejni greben, ki ga dosežemo na sedlu Čez Pod, na katerem zavijemo desno do bližnje najvišje točke (Vrh Ljubeljščice). SESTOP: Na Ljubelj sestopimo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Območje Zelenice je zelo primerno (povišano) izhodišče za izvedbo lepega števila zahtevnejših tur. Vabita predvsem Begunjščica, 2060 m, in Vrtača, 2181 m, s svojimi grapami. Južna pobočja Begunjščice, kjer vodi na vrh markirana pot, pozimi niso najprimernejša, na severni strani pa se nam ponuja kar nekaj pristopov na vrh. Najlažje, bolje rečeno najmanj strmo je po Šentanskem plazu, zahtevnejši je Veliki oziroma Smokuški plaz, med njima pa se lahko na Veliki vrh povzpnemo tudi naravnost od Doma na Zelenici skozi zelo zahtevno Osrednjo grapo, ki presega zahtevnost pristopov v tej knjigi. Z Ljubelja je na vrh dobre tri ure. Na Vrtačo nas označena pot pripelje po jugozahodnem pobočju, ki pa v snegu tudi ni primerna. Na vrh se lahko povzpnemo skozi Južno grapo, do katere pridemo z Ljubelja čez Zelenico ali pa iz Završnice skozi Zagon in čez sedlo Šija oziroma po ovinku čez Smokuško planino. Plitva grapa se izoblikuje šele nad prečenjem markirane poti in nas rahlo proti desni pripelje naravnost na vrh (zelo zahtevno). Do vrha z Ljubelja po južni grapi potrebujemo štiri ure. Tura skozi Vzhodni žleb, znani Y, ki prekolje vzhodno steno Vrtače nad krnico Suho ruševje, sodi že med zimske plezalne vzpone. Podobno zahtevna sta tudi vzpona na bližnja soseda Vrtače, to sta Palec in Zelenjak, na katera se lahko povzpnemo iz zatrepa krnice Suho ruševje. Palec dodatno vabi še z Vzhodnim žlebom, imenovanim tudi Pomladni cvet. Treba je reči, da gre za lep, a dokaj resen plezalni vzpon, saj je grapa dolga okoli 700 metrov in doseže naklonino dobrih 50°. Premalo izkušeni naj se je lotijo v spremstvu gorskega vodnika. Izhodišče za to turo je pod severnim ustjem ljubeljskega predora. IZHODIŠČE Nekdanji mejni prehod Ljubelj. Po gorenjski avtocesti se mimo Tržiča pripeljemo do velikega parkirišča na Ljubelju. WGS N 46,4324474° E 14,26032215° KOČA Planinski dom na Zelenici, 1536 m, v zimskem času je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)4 531 52 48, +386 (0)40 627 808. ČASI • Ljubelj–Zelenica 1.30–2 h • Zelenica–Vrh Ljubeljščice 45 min Sestop: 2 h Skupaj: 4.15–4.45 h ZEMLJEVIDA Stol, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Veliki vrh in Kladivo NADMORSKA VIŠINA Veliki vrh, 2088 m Kladivo, 2094 m VIŠINA IZHODIŠČA 920 m VIŠINSKA RAZLIKA 1180 m ZAHTEVNOST Zahtevna snežna tura. Pobočja Velikega vrha in Kladiva so plazovita in nevarna za zdrs. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Najzahodnejša dvatisočaka v grebenu Košute sta tudi pozimi priljubljena, čeprav zahtevna gorniška cilja. Lahko ju povežemo v eno turo ali pa se odpravimo na vsakega posebej. Glavni greben Košute, po katerem teče državna in nekdanja deželna meja, se vleče čez Rjavo peč, 1614 m, na Košutico/Ljubeljsko Babo, 1968 m, ki je prvi visoki vrh v Košuti, čeprav še ne doseže višine dva tisoč metrov. S Košutice se greben strmo spusti na Hajnževo sedlo in se še strmeje dvigne na prvi dvatisočak, naš cilj Veliki vrh. Odslej greben le rahlo valovi gor in dol in je kot ustvarjen za enega najbolj razglednih popotovanj v naših gorah. Čez Toplar, 2000 m, in Kofce goro, 1967 m, se dvigne na Kladivo, kjer bo vodila tudi naša pot. Gora se ponaša z najvišjo steno Karavank in od marsikod dobro vidnim Zobom, rastočim iz severnih prepadov. Za Kladivom se greben edinkrat odločneje požene navzdol, v Škrbino, 1869 m, ki osrednjo verigo Košute razdeli na zahodni in višji vzhodni del. Prva na vzhodni strani je razvlečena Tegoška gora, 2044 m, nato sledita bolj divje Macesje, 2124 m, in najvišji vrh – Košutnikov turn, 2133 m. Visokogorje se zaključi z dvoglavo Tolsto Košuto, 2057 m, nato pa grebenu poide sapa. Na južni terasi se približno petsto višinskih metrov pod glavnim grebenom osrednjega dela Košute sončijo številne planine. Veliki vrh in Kladivo z markantnim Zobom na desni VZPON: Do kmetije Matizovec hodimo po makadamski cesti ali po označeni poti, ki skrajša nekaj ovinkov. Od nje nas široka in običajno dobro zgažena pot povede v gozd, skozi katerega se vzpnemo do jase. Pot se obrne desno in nas poševno navzgor privede na gozdnat hrbet. Krenemo levo in čez vedno bolj razgledna pobočja do Doma na Kofcah. Nad njim se vzpenjamo po širokem slemenu do ravnice s križem. Višje se pobočje ustrmi in nas pripelje do razpotja. Desna pot po grebenu na Kofce goro je sicer manj plazovita, vendar je na nekaterih mestih, kjer je greben ozek, precej izpostavljena in zato zahtevnejša. Mi bomo šli levo navzgor čez strma snežišča (nevarnost plazov in zdrsa). Del poti je v kopnem zavarovan z jeklenico. Povzpnemo se na mejni greben in na njem zavijemo levo. Pod Toplarjem, 2000 m, prečimo po južni strani (lahko gremo tudi čezenj, a previdno, severna stran je prepadna), za sedelcem pa se znova oprimemo grebena in po njem nadaljujemo do vrha. IZHODIŠČE Parkirišče pod domačijo Matizovec. Po glavni ljubeljski cesti se mimo Tržiča zapeljemo do Podljubelja, kjer zavijemo desno. Parkirišče za planince je urejeno na koncu asfalta pod domačijo Matizovec. WGS N 46,41383073° E 14,30347295° KOČA Dom na Kofcah, 1488 m, pozimi je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 234 638, +386 (0)40 634 144. ČASI • Izhodišče–Matizovec 30 min • Matizovec–Kofce 1.30 h • Kofce–Veliki vrh 1.30–2 h • Veliki vrh–Kladivo 2–2.30 h Sestop: 2.30–3 h Skupaj: 7.30–9.30 h ZEMLJEVIDA Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Z Velikega vrha se vrnemo do razpotja na zahodni strani Kofce gore, se povzpnemo nanjo in na drugi strani nadaljujemo po grebenu ali tik pod njim proti vzhodu. Prečimo do Malega Kladiva, se vzpnemo nanj (lahko ga tudi obidemo po južni strani) in se po plitvi grapi proti levi navzgor povzpnemo na vrh Kladiva. SESTOP: V dolino gremo sprva po poti vzpona, nato pod Malim Kladivom nadaljujemo kar naravnost navzdol čez obsežna snežišča proti planini Šija. Z nje prečimo do Kofc in naprej v dolino. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Vzhodni del Košute je strmejši in v snegu tudi na južni strani težje dostopen ter zato manj obiskan. S planine Pungrat, ki jo lahko dosežemo po prečni poti s Kofc ali iz doline čez planino Dolžanko, se lahko povzpnemo na razpotegnjeno Tegoško goro. Pot drži s Pungrata na Škrbino, markantno ločnico med vzhodnim in zahodnim delom Košute, in po vzhodnem grebenu Tegoške gore na dvoglavi vrh. S Kofc tri ure, iz Jelendola čez planino Dolžanko pet ur. Grlovec NADMORSKA VIŠINA 1840 m VIŠINA IZHODIŠČA 910 m VIŠINSKA RAZLIKA 930 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Previdno na vršnem grebenu zaradi morebitnih opasti, ki stegujejo svoje jezike na severno, precej prepadno stran. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Spet smo na osojni strani našega najdaljšega gorovja, tokrat na vrhovih severne verige. Najprej ščepec zemljepisa. Do Kepe (tura 31) Karavanke sestavljajo enoten greben, ki šele s to, v ozadju Baškega jezera dvigajočo se gorsko postavo, pridobi visokogorski značaj. Južna veriga se nadaljuje naprej po državni meji kot strnjen greben čez Dovško Babo (tura 32), Golico (tura 33), Stol, Košuto (tura 36) in Olševo, ki je le na nekaterih mestih prekinjen z visokimi sedli in prelazi. Severna veriga, ki leži v celoti na Koroškem, je mnogo manj enotna. Posamezne vrhove ločujejo globoke doline, katerih vode tečejo v Dravo, z glavno verigo pa jo povezujejo stranski grebeni. Trije od teh vrhov bodo predstavljeni v tem poglavju (Grlovec/Ferlacher Horn) in v naslednjih dveh (Setiče in Obir); tudi pozimi se lahko povzpnemo še na celo vrsto sredogorskih vrhov nad Rožem: Komnica/Ferlacher Spitze, 1739 m, Mačenski vrh/Matschacher Gupf, 1691 m, in Psinjski vrh/Sinacher Gupf, 1577 m. Posvetimo se Grlovcu. Masivna gora se dviguje med dolinama Ljubeljske Borovnice (soteska Čepa) na zahodu in Bajdiške Borovnice, tudi Bajdiškega potoka/Waidischbach na vzhodu. Nanj vodijo štiri označene poti. Severna iz Borovelj čez Žehtar, vzhodna iz Bajdiš mimo Grlovčnika; slovenskim gornikom je najbližje izhodišče zahodne poti pri gostilni Dajčpeter. Nazadnje je tu še južna pot iz vasi Zgornji Kot/Zvrhnji Kot mimo domačije Francej, po kateri se bomo na vrh odpravili tudi mi. VZPON: Do skupine hiš, ki se sončijo na prisojnih pobočjih Grlovca (ena izmed njih je domačija Francej), pridemo po asfaltirani cesti. Malo pred vasico nas v levo povabi smerna tabla na označeno pot proti sedlu Oselca (starodavnemu prehodu s selske na ljubeljsko stran), proti Grlovcu pa odidemo naprej proti severu mimo hiš. Markacij in smerokazov je dovolj. IZHODIŠČE Vas Zvrhnji Kot (Zgornji Kot)/Zell-Oberwinkel. Po gorenjski avtocesti in hitri cesti se mimo Tržiča peljemo na Ljubelj, skozi predor v Avstrijo in navzdol v Borovlje/Ferlach. Od tod nadaljujemo proti vasi Sele-Cerkev/Zell-Pfarre, a le do desnega odcepa za Zvrhnji Kot (Zgornji Kot), ki je dober kilometer naprej od vasice Bajdiše/Waidisch. Po dolini potoka Ribnica/Reifnitzbach se peljemo mimo gostilne Male/Malle do odcepa ceste proti domačiji Francej. Nadaljnja vožnja je dovoljena le domačinom. WGS N 46,470799° E 14,3114748° V prvem delu poti hodimo skozi strm gozd. Ko se približamo zahodnemu grebenu Grlovca, imenovanem Velika gora, se strmina unese. Potem ko prečimo gozdno cesto, se nam z leve priključi pot od gostilne Dajčpeter. Od vrha nas loči le še hoja po širokem in z vsakim korakom bolj razglednem grebenu. Grlovec z Vrha Ljubeljščice SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO V bližini izhodišča poti na Grlovec je zelo zanimiva soteska Hajnževega grabna. Skozenj vodi lepo urejena pot. Izhodišče je pri Mlečnikovi žagi v dolini Ribnice. Pot skozi graben, ki nosi tudi ime Repuceva soteska, so uredili že na začetku devetnajstega stoletja, ko so še kopali velike količine oglja, o čemer pričajo zapuščena oglarska bivališča. Veliko neurje je leta 1996 odneslo vse mostove. V naslednjih dveh letih so pot obnovili, kasneje so uredili za ogled tudi Gornikov mlin. Markirana pot se sicer nadaljuje proti Hajnževemu sedlu med Velikim vrhom in Košutico. Vrnemo se po isti poti ali pa jo uberemo do opuščene domačije Hajnž, ki je sedaj lovska in gozdarska postojanka, ter mimo Gornika in Mlečnika po gozdni cesti sestopimo v dolino. KOČA Ob poti ni planinskih postojank. ČASI • Zgornji Kot–domačija Francej 15 min • Domačija Francej– Grlovec 2.30–3 h Sestop: 2 h Skupaj: 4.45–5.15 h ZEMLJEVID Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Setiče NADMORSKA VIŠINA 1922 m VIŠINA IZHODIŠČA 948 m VIŠINSKA RAZLIKA 980 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Setiče so z vseh strani jasno ločene od sosedov. Na vzhodu jih od Obirja loči Hmeliška Borovnica, na jugu se onstran Sel dviga pod nebo severna stena Košute, na zahodu jih od Grlovca loči Bajdiška Borovnica, tudi Bajdiški potok/Waidischbach, na severu se njihova pobočja s pomočjo svojih podložnikov Javornika/Jauernik, 1657 m, Križnega vrha/Jauernikgupf, 1690 m, Macne/Matzen, 1627 m, in Črnega vrha/Schwarzgupf, 1688 m, spuščajo proti Dravi. Setiče se ponašajo z lepim številom poimenovanj. Nemški imeni sta dve: Freiberg, po Hmeliški Borovnici/Freibach, ki goro loči od Obirja, in Setitsche. Ta nemški zapis in izgovorjavo smo poslovenili v Setiče. Seveda nam to ni ravno v čast. Gora naj bi se pravilno zapisovala Žetiče, v izgovorjavi domačinov, Korošcev, se to sliši kot Z'če, kar je zelo težko izgovoriti tistim, ki niso rojeni na severni strani Karavank. Tako so nastale in ostale Setiče. Morda bodo v prihodnosti za to poklicani o tem še kaj spregovorili, mi pa se raje odpravimo na zasneženo pot proti vrhu. Setiče s sosednjega Grlovca VZPON: Po stranski vaški cesti gremo do domačije Hus, nad njo dosežemo gozd (pot ima številko 603), nato se po kolovozu vzpenjamo do gozdne ceste, ki pripelje z desne. Kratko navzgor po njej, potem pa za smerokazom levo v hrib, kjer pod Užnikovim križem/Uznikkreuz spet stopimo na cesto. Ob desni serpentini pridemo do križa, kjer je križišče poti. Leva steza vodi proti Javorniku, mi pa nadaljujemo po desni poti s številko 631 in se povzpnemo do lovske koče Nikolaus Hütte, za katero spet prekoračimo gozdno cesto. Nadaljnji vzpon je, sploh potem ko prečkamo plitvo grapo in proti levi navzgor dosežemo skalovje, vedno strmejši. (Pozimi je ob obilici snega med pečinami težje najti pravo pot. Morda je takrat še najlažji vzpon na vršni greben po plitvi grapi.) Ko stopimo na zahodni greben, se svet položi in med macesni, ki jih je proti vrhu vse manj, dosežemo najvišjo točko. IZHODIŠČE Vas Sele-Cerkev/Zell-Pfarre. Po gorenjski avtocesti in hitri cesti se mimo Tržiča peljemo na Ljubelj, skozi predor v Avstrijo in navzdol v Borovlje/Ferlach. Od tod nadaljujemo po dolini Bajdiške Borovnice do vasi Sele-Cerkev. V središču vasi zavijemo levo do bližnje šole in vrtca, kjer lahko parkiramo. WGS N 46,47118125° E 14,38689929° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. Južno pobočje Setič SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na južni strani vasi Sele se dviga strmo severno ostenje vzhodnega dela Košute. Skozi nekatere strme grape se lahko povzpnemo na glavni greben. Prva je Cjajnikova vzhodna grapa, ki pripelje na škrbino med njim in Užnikom, 2079 m, zahodnim vrhom Macesja, druga se imenuje Vzhodna grapa Košutnikovega turna, tretji pa Pichsov žleb v Macesju. To so zelo zahtevne zimske ture, bolje rečeno zimski plezalni vzponi, ki presegajo težavnost vzponov v tem vodniku. Lotiti se jih smemo le s primerno opremo in v spremstvu gorskega vodnika. Po sestopu se lahko s Setič po zasneženi gozdni cesti iz še vedno zelo slovenskih Sel odpravimo do le uro oddaljene Koče pod Košuto/Koschutahaus, 1280 m, in zgolj od daleč občudujemo zasnežene stene nad seboj. ČASI • Sele–Užnikov križ 1–1.30 h • Užnikov križ–Setiče 1.30–2 h Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5.30 h ZEMLJEVID Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Obir NADMORSKA VIŠINA 2139 m VIŠINA IZHODIŠČA 1069 m VIŠINSKA RAZLIKA 1070 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura (vendar dolga in naporna). OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). Vzhodno od Setič kraljuje med Podjuno in Obirskim najvišja gora severne karavanške verige, mogočni Obir/Hochobir. Gornikom zanimiva vrhova sta Ojstrc in Kravji vrh. Množično obiskana in najmanj naporna pot vodi na vrh s planine Na Jezercah, kjer stoji Kápelska koča. Do nje pripelje dobra cesta, vendar je pozimi ne plužijo. Drugo primerno izhodišče je sedlo Šajda, od koder po prečni poti čez Pistotnikov vrh dosežemo Obirsko planino, se z nje povzpnemo mimo koče na vrh in sestopimo v zahodni smeri pod Kravjim vrhom nazaj na izhodišče. Po isti poti ne bomo naredili niti koraka. Zanimiva tura, po kateri bomo hodili tudi mi. Na Obirju je veliko objektov in z njimi povezanih dejavnosti, ki spadajo pod naslov Bilo je nekoč. Včasih so tod kopali svinčevo rudo. Knapov in njihovih zavetišč že davno ni več. Mogočni Obir s Setič Iz majhne rudarske kolibe je zrasla Rainerjeva koča, 2043 m, tik pod vrhom Ojstrca. Bila je prva planinska postojanka v Karavankah, vendar so do današnjih dni ostale le še ruševine. Druge svetovne vojne ni uspela preživeti. Naslednji objekt, ki ga ni več, je Hannova koča z meteorološko postajo na Ojstrcu. Nanjo spominja velika betonska ploščad. Do vrha so nekdaj zgradili tudi telefonsko napeljavo, s pomočjo katere so v Železno Kaplo pošiljali vremenska poročila. IZHODIŠČE Sedlo Šajda (Šajdnikovo sedlo)/Schaidasattel. Po gorenjski avtocesti in hitri cesti se mimo Tržiča peljemo na Ljubelj, skozi predor v Avstrijo in navzdol v Borovlje/Ferlach. Od tod nadaljujemo po dolini Bajdiške Borovnice, tudi Bajdiškega potoka/Waidischbach do vasi Sele-Cerkev/Zell-Pfarre. WGS N 46,47698754° E 14,45877221° KOČA Kápelska koča, 1553 m, v zimskem času zaprta. ČASI • Šajda–Obirska planina 1.30–2 h • Obirska planina–Kápelska koča 1 h • Kápelska koča–Ojstrc 1.30–2 h Sestop na sedlo Šajda po poti pod Kravjim vrhom: 2 h Skupaj: 6–7 h VZPON: Steza se začne na obirski strani sedla Šajda in proti vzhodu bolj ali manj po plastnici preči celotno južno pobočje Obirja. Med hojo si krajšamo čas s pogledi na prepadne pečine nad potjo, nekajkrat se nam odkrije glavni vrh; na desni pogled seže do Grintovcev, pozdravi nas tudi lična kapelica z napisom v slovenščini. Pred Obirsko planino je treba dobro gledati pod noge, saj pot preči vzorno izpostavljeno pobočje (jeklenica), ki v snegu zahteva še večjo mero previdnosti. Na planini stopimo na cesto, a jo za desnim zavojem zapustimo in se skozi gozd povzpnemo do Kápelske koče. Jagovčeva planina pod Obirjem S planine Na Jezercah, kjer stoji koča, se v zahodni smeri skozi gozd povzpnemo na vzpetino Kraguljše, 1828 m, s katere se nam odpre lep pogled na najvišji vrh Obirja, Ojstrc. V nadaljevanju najprej rahlo sestopimo, nato se zložno povzpnemo po širokem slemenu do ruševin Rainerjeve koče. Krenemo desno in se po južnem pobočju povzpnemo do vrha. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na severni strani Obirja je vredno obiskati Podkanjski slap (imenovan tudi Obirski ali Bilštajnski slap), ki ga z nekaj domišljije lahko imenujemo kar koroški Peričnik, in Obirske kapniške jame s presihajočim jezerom. V jame brez vodnika seveda ne bo šlo (odprte so od aprila do oktobra), Podkanjski slap pa lahko obiščemo sami v vseh letnih časih. Do njega pridemo iz Podkanje vasi/Woldenstein v slabe pol ure. SESTOP: Z vrha kratko sestopimo po isti poti. Na razpotju nadaljujemo desno na Obirsko sedlo in se čez južna pobočja Kravjega vrha spuščamo proti sedlu Šajda. (Lahko se po grebenu povzpnemo na Kravji vrh in z njega sestopimo do markirane poti.) Sprva se spuščamo čez snežišča, nižje pa nas sprejme gozd. Še precej visoko pridemo na gozdno cesto, jo nekajkrat prečkamo in sestopimo do izhodišča. ZEMLJEVID Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Najvišji vrh Obirja, Ojstrc Ženiklovec/Veliki Javornik NADMORSKA VIŠINA 1715 m VIŠINA IZHODIŠČA 805 m VIŠINSKA RAZLIKA 910 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Ženiklovec je prijazen in lahko dostopen sredogorski vrh v veznem grebenu med Storžičem in Košuto. Vršna pleša je ravno dovolj velika, da omogoča prostran razgled daleč naokoli. Na zemljevidih je zapisano tudi ime Veliki Javornik, a se mi zdi, da lahko brez velike škode pogosteje uporabljamo prvo ime. Javornikov je namreč v Sloveniji kar nekaj, s pridevnikoma Mali in Veliki še precej več, Ženiklovec pa je, tako nas vsaj uči literatura, en sam. Nanj se lahko povzpnemo z jezerske strani ob potoku Reka in naprej čez planino Podstoržič ter Javorniški preval. Na tega pripelje tudi pot od Doma pod Storžičem, po kateri se bomo odpravili na vrh. Na njegovo teme lahko pridemo tudi mimo planin Spodnja in Zgornja Konjščica ter čez prepadno Belo peč. S severne strani daleč pod vrh Ženiklovca, na planino Javornik, pripelje tudi gozdna cesta. Vrh je priljubljen tudi med turnimi smučarji. Ženiklovec je priljubljen tudi med turnimi smučarji. VZPON: Z izhodišča gremo proti Domu pod Storžičem sprva ob Lomščici po gozdni cesti. Lahko se do konca vzpenjamo po njej (pozimi urejena sankaška proga) ali pri kažipotu v zgornjem delu doline krenemo desno in se do doma povzpnemo čez razgledne senožeti. Od Doma pod Storžičem hodimo po cesti mimo spominskega obeležja proti Javorniškemu prevalu. Na razpotju gremo po zgornjem kraku. Ko se cesta spremeni v kolovoz, lahko nadaljujemo po njem ali pa gremo desno v gozd na strmo markirano stezo. Višje spet dosežemo kolovoz, po katerem gremo do Javorniškega prevala. Obrnemo se levo in v zložnem vzponu čez zahodna pobočja Ženiklovca pridemo na planino Javornik. Na njej krenemo desno in po široki poseki dosežemo vrh. SESTOP: Sestopimo po isti poti. IZHODIŠČE Slaparska vas. Po gorenjski avtocesti in hitri cesti se peljemo do Tržiča. Skozi mesto nadaljujemo do Loma pod Storžičem in naprej do Slaparske vasi, kjer je pri kamnolomu urejeno parkirišče. WGS N 46,36612598° E 14,3520608° KOČA Dom pod Storžičem, 1123 m, v zimskem času je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)4 594 50 50, +386 (0)41 675 760. ČASI • Slaparska vas–Dom pod Storžičem 1–1.30 h • Dom pod Storžičem– Javorniški preval 1–1.30 h • Javorniški preval– planina Javornik 45 min • Planina Javornik– Ženiklovec/Veliki Javornik 30 min Sestop: 3 h Skupaj: 6.15–7.15 h ZEMLJEVIDA Storžič in Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, osrednji del, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Severovzhodni sosed Ženiklovca je Štegovnik, 1692 m. Čeprav nižji od glavnega cilja tega poglavja, je že v kopnem precej težje dostopen, pozimi pa se lahko nanj odpravijo le zelo izkušeni gorniki z vso potrebno opremo. Vzhodna pot vodi na vrh s Spodnjega Jezerskega mimo domačije Rezman, čez Močnikovo sedlo in severovzhodni greben (tri ure), s strani Ženiklovca se lahko nanj povzpnemo skozi okno v zahodnem ostenju (s planine Javornik dve do tri ure). Še enkrat opozarjam, da se brez ustrezne opreme, znanja in izkušenj vzponu na zasneženi Štegovnik raje odpovejmo. Zahodno pobočje Ženiklovca Peca (Kordeževa glava) NADMORSKA VIŠINA 2125 m VIŠINA IZHODIŠČA 890 m VIŠINSKA RAZLIKA 1240 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura (vendar dolga in naporna). Peca je mogočna in od daleč vidna koroška kopa severne verige Karavank. Skoraj gorovje v malem. Čeprav je njen daljni sosed Obir (tura 39), ki straži jugozahodni konec Podjune, višji za nekaj metrov, Peci brez dvoma velja prvenstvo med samostojnimi karavanškimi veljaki. Njeno vršno sleme le rahlo valovi. Na severozahodnem koncu, ki v celoti pripada sosednji Avstriji, se dviga Bistriška špica/Feistritzer Spitze, 2113 m, ki jo podpira Veška kopa/Wackendorfer Spitze, 2074 m. Meja preseka na pol šele Končnikov vrh, 2109 m, in najvišjo vzpetino Pece, Kordeževo glavo, 2125 m, ki bo naš današnji cilj. Južna stran Kordeževe glave je močno prepadna. V ostenju je lepo število plezalnih smeri, čezenj je speljana tudi zelo zahtevna planinska pot, ki v snegu ni primerna za vzpon. Zahodno in vzhodno lice Pece je položnejše. V bližini Doma na Peci je v votlini, pravzaprav nekdanjem rudniškem rovu, saj je Peca nad Mežico in Črno močno prevrtana z nekdanjimi rudniki svinca, na ogled kip kralja Matjaža, ki s podpirajočo si glavo zamišljen sedi za mizo in tuhta o svoji izgubljeni vojski. Umetnina je delo akademskega kiparja in alpinista Marjana Keršiča - Belača. Cesta do najvišjega izhodišča pod Peco, parkirišča Jakobe, pozimi ni vzdrževana, zato moramo začeti nižje, v vasi Podpeca pri domačiji Mitnek. Peca je mogočna in od daleč vidna koroška kopa severne verige Karavank. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Domačija Mitnek (na zemljevidu Mitnik) v Podpeci. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Žalec, se peljemo do Velenja, naprej v Šoštanj in čez prelaz Spodnje Sleme v Črno na Koroškem. Ob Meži nadaljujemo do desnega odcepa za vas Podpeca. Ob Helenskem potoku se pripeljemo do Mitneka. Cesta je pozimi splužena. WGS N 46,49457355° E 14,82551881° VZPON: Od Mitneka gremo po cesti do domačije Najbrž. Pri njej zavijemo desno in se čez travnik povzpnemo do gozdne ceste, ki jo le prečimo, in nadaljujemo navzgor skozi gozd. Nad prečenjem druge ceste se povzpnemo na gozdnat hrbet in po njem dosežemo Tomaževo/Ninotovo kočo. Od nje se prečno dvigujemo proti jugozahodu do Doma na Peci. Vmes prečimo nekaj plazovitih plitvih grap. Peca, domovanje kralja Matjaža Od Doma na Peci prečkamo izpostavljeno pobočje (zahtevno, v kopnem nekaj metrov jeklenice) na sedlo med Malo Peco in osrednjim masivom, od koder se nam razkrije južno ostenje Pece. Nad sedlom se proti levi kmalu odcepi zahtevnejša pot, naša pa se nadaljuje v isti smeri. Iz gozda stopimo med ruševje. Čez vzhodno pobočje se povzpnemo do izravnave pod Kordeževo glavo, kjer se pridružimo težji poti. Do razglednega in prostornega vrha se povzpnemo čez vršno pobočje. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Če sta volja in čas, lahko prečimo do severozahodnega vrha Pece, Bistriške špice. Najprej sestopimo na Knipsovo sedlo, se povzpnemo na Končnikov vrh in nadaljujemo po grebenu do Bistriške špice. Na Kordeževo glavo se vrnemo po isti poti. Prečenje tja in nazaj turo podaljša za dobri dve uri. KOČA Dom na Peci, 1665 m, pozimi je v lepem vremenu odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)40 741 013. ČASI • Mitnek–Dom na Peci 2–2.30 h • Dom na Peci–Kordeževa glava 1.30–2 h Sestop: 3 h Skupaj: 6.30–7.30 h ZEMLJEVID Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Uršlja gora NADMORSKA VIŠINA 1699 m VIŠINA IZHODIŠČA 805 m VIŠINSKA RAZLIKA 900 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Poštarski dom pod Plešivcem. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Žalec in se skozi Velenje peljemo do Slovenj Gradca. Nadaljujemo proti Kotljam, levo v vas Sele in navzgor do Poštarskega doma. Makadama je na koncu le še za vzorec. Cesta je pozimi splužena. WGS N 46,49610543° E 15,01271537° Med dvema koroškima dolinama, Mežiško na severu in zahodu ter Mislinjsko na vzhodu, se dviguje pod nebo mogočna kopasta postava, Uršlja gora oziroma Plešivec. Prvo ime povezujemo s cerkvijo na njenem temenu, ki je najvišja v Sloveniji, drugo pa posnema vršno plešasto podobo, s katere se čez obsežno Urškino gozdovje vidi zelo daleč – od Visokih Tur in Julijcev do Snežnika in vrhov Gorskega kotarja. Visoko cenjena ter že od daleč vidna in prepoznavna koroška ljubljenka vabi planince z vseh strani skozi celo leto. V zimskem času planinci največ uporabljajo pot po zahodnem grebenu, ki se začne pri Koči na Naravskih ledinah; južni pristop nas pripelje na goro mimo Križana (možnost krožne ture s prejšnjo potjo); s severne strani drži Železarska pot od Ivarčkega jezera; vzhodna, po kateri se bomo odpravili na vrh mi, ima izhodišče pri Poštarskem domu. Tudi na tej strani se ponuja možnost krožne ture. Koroška ljubljenka, od daleč vidna in zlahka prepoznavna Uršlja gora VZPON: Od Poštarskega doma gremo po kolovozu dokaj strmo navzgor. Višje, ko strmina popusti, dosežemo gozdno cesto, gremo po njej desno, po stezi skrajšamo ovinek in nadaljujemo po cesti do odcepa slabšega kraka, od koder se zložno vzpenjamo proti zahodu. Pred koncem ceste krenemo levo na ožjo stezo in prečimo strma pobočja (vmes počivališče) do sedla na severni strani Črnega vrha, 1335 m, (v snegu zahtevno). Kmalu se nam z desne priključi pot iz Kotelj. Povzpnemo se do gozdne ceste, ki vodi do vrha. Na levem zavoju gremo lahko po stezi, ki nas pripelje na vršni travnik pri kapelici, in naprej do Doma na Uršlji gori čez strmo severovzhodno pobočje. Toda v snegu je varneje nadaljevati do vrha po dovozni cesti ali po poti, ki se h kapelici odcepi malo višje. Od doma mimo oddajnika kmalu dosežemo najvišjo točko s križem. Na prepadnem vrhu je potrebna previdnost. KOČI Poštarski dom pod Plešivcem, 805 m, stalno odprt, razen ob torkih, +386 (0)2 822 10 55; Dom na Uršlji gori , 1680 m, v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 62 08 98, +386 (0)41 77 39 34. Uršlja gora nad Mislinjsko dolino SESTOP: Do Poštarskega doma se lahko vrnemo po isti poti ali naredimo krožno turo in se odpravimo navzdol po poti čez Kal. V tem primeru sestopamo po gozdni cesti do mesta, kjer začne zavijati proti jugu. Stopimo na pot, ki nas v zložnem sestopu okoli Plešivške Kope pripelje na ravnico Kal. Od tod nadaljujemo navzdol do domačije Lesnik in po cesti do Poštarskega doma. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Uršljegorski "fevd" se na prelazu Spodnje Sleme, 1081 m, med Črno na Koroškem in Šoštanjem stika s Kamniško-Savinjskimi Alpami oziroma Smrekovškim pogorjem, in ravno njemu velja naš tokratni dodatek, ki je, resnici na ljubo, povsem samostojna tura. Od Doma na Smrekovcu se povzpnemo na istoimenski vrh, 1577 m, nato nadaljujemo po širokem slemenu čez Krnes, 1613 m, do najvišjega Komna, 1684 m. Izhodišč za omenjeno turo je več. Lahko si izberemo Ludranski vrh nad Črno na Koroškem, dolino potoka Krumpah nad Ljubenskimi Rastkami pri Ljubnem ob Savinji ali Bele Vode pri Šoštanju (od kmetije Berložnik). ČASI • Poštarski dom–Dom na Uršlji gori (čez Kozarnico) 3–3.30 h • Dom na Uršlji gori–vrh 10 min Sestop 2.30 h Skupaj: 5.40–6.10 h ZEMLJEVIDA Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000; Šaleška dolina z okolico, PZS, 1 : 50.000. ZILJSKE ALPE Dobrač NADMORSKA VIŠINA 2166 m VIŠINA IZHODIŠČA 1732 m VIŠINSKA RAZLIKA 450 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Če gremo do križa na najvišji točki, potrebujemo dereze in cepin. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj počne v vodniku po zasneženih slovenskih gorah vrh, ki ga prištevamo k Ziljskim Alpam, gorovju, ki se Slovenije niti ne dotika, kaj šele da bi segalo vanjo. Zagovor avtorja teh vrstic je naslednji. Dobrač2 je slovensko ime, ki ga uporabljajo tudi naši severni sosedje, le da ga zapisujejo s svojim pravopisom (Dobratsch), na gori stoji – resda malo ob strani – poleg nemške tudi slovenska cerkev. Pod goro v Ziljski dolini, ki je bila pred sto leti še skoraj popolnoma slovenska, še vedno živijo (tudi) Slovenci, in ne nazadnje, v današnjih, prometno mnogo razvitejših časih, vožnja do izhodišča za vzpon na Dobrač niti ne vzame veliko časa, vsekakor nič več kot ovinkarjenje proti kakšni po kilometrih morda bližji, a prometno slabše dostopni dolini Zgornjega Posočja. Če k temu dodam še udobno visoko izhodišče, ki je celo višje od Vršiča, do katerega nas pripelje široka cesta iz Beljaka, nato že skoraj preveč komodno in s teptalcem popravljeno široko pot ter pred leti popolnoma prenovljeno kočo na vrhu, kjer lahko izbiramo med pestro ponudbo jedi in pijač, je to resnično tura (skoraj bi ji lahko rekli izlet, če ne bi dosegli spoštovanja vredne višine) za zimske uživače, ki ne bi radi veliko in naporno hodili, a bi kljub temu dosegli visoko goro z daljnimi razgledi. Še nekaj vam prišepnem na uho. Gora je tudi ob zimskih koncih tedna zelo oblegana. Če ne marate gneče, pojdite nanjo, če je le mogoče, med tednom. Namig: 2. januar in 8. februar sta zelo primerna dneva, saj je v Sloveniji praznik, pri sosedih pa delovni dan. Dobrač nad megleno Ziljsko dolino z Mangarta, na obzorju Nizke Ture VZPON: Z velikega parkirišča se po široki, dobro steptani poti odpravimo do prve strmine, ki jo uženemo s pomočjo ostrega desnega zavoja. Po severovzhodni strani obidemo dva predvrha Dobrača. Vrh klanca zagledamo naš cilj z velikanskim oddajnikom na vrhu. Nekoliko se spustimo in se sprva zložno, potem strmeje v nekaj zavojih povzpnemo do koče pod vrhom. Tik nad njo je nemška cerkev, do katere pot ni zahtevna, povsem druga pesem pa je prečenje po izpostavljenem grebenu do križa na vrhu in slovenske cerkvice pod njim. Ta del je, čeprav kratek, precej zahteven (zelo izpostavljeno!) in prehoden le z ustrezno opremo (dereze, cepin). Brez nje in izkušenj je vzpon bolje zaključiti pri nemški cerkvi, od katere je razgled enako obsežen kot z najvišje točke. IZHODIŠČE Zadnje parkirišče Beljaške alpske ceste/Villacher Alpenstrasse. Skozi predor Karavanke se peljemo v Avstrijo in po avtocesti nadaljujemo do velikega razcepa jugovzhodno od Beljaka. Zavijemo proti zahodu do drugega izvoza (Villach/Warmbad) in po zahodnem robu mesta do začetka Beljaške alpske ceste. Po njej se peljemo do zadnjega parkirišča Trate/Rosstratte. Cesta je v zimskem času dobro vzdrževana. Cestnine pozimi ni treba plačati. WGS N 46,592894° E 13,711136° KOČA Dobratsch Gipfelhaus, 2143 m, stalno odprta, +43 720 350340. ČASI • Izhodišče–Dobrač 1.30–2 h Sestop: 1–1.30 h Skupaj: 2.30–3.30 h ZEMLJEVIDI Villacher Alpe-Unterdrautal, Kompass WK 64, 1 : 50.000; Faakersee-Ossiachersee-Villach-Dreiländereck-Unteres Gailtal, Freytag&Berndt WK224, 1 : 50.000; Arnoldstein, ÖK 200, 1 : 25.000. SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Ko se vračamo domov, je vredno ustaviti vozilo pod prvim klancem in stopiti nekaj korakov s ceste na razgledno ploščad, ki se steguje nad prepadom južnega ostenja Dobrača. Pogled v globino je silovit pa tudi na obzorju imamo kaj videti – paleto domačih Julijcev. Do najvišje točke Dobrača pridemo po izpostavljenem grebenu. 2 Koroški Slovenci v Avstriji naglašujejo Dobràč, in ne tako, kot piše v Slovenskem pravopisu – Dóbrač. (Op. ur.) PRIMORSKA IN NOTRANJSKA Snežnik NADMORSKA VIŠINA 1796 m VIŠINA IZHODIŠČA 1240 m VIŠINSKA RAZLIKA 560 m Zimski vzpon na najvišji slovenski vrh izven Alp je skorajda dolžnostna tura vsakega ljubitelja zimskega gorništva. Obsežna prostranstva snežniških gozdov bi pozimi verjetno bolj ali manj počivala pod globoko snežno odejo, če ne bi bilo splužene ceste do Sviščakov, ki tudi zimskim obiskovalcem zelo približa visoko goro. Snežniški svet se na zahodu začenja z dolino Zgornje Pivke, na vzhodu z Loško dolino in Babnim poljem, na severu in jugu pa snežniški gozdovi brez prekinitve prehajajo v zeleno (bolje rečeno belo, saj smo v zimskem okolju) bogastvo Javornikov in Gorskega kotarja. Kot celota je to eno največjih sklenjenih gozdnih območij v Evropi. Veliki in sosednji Mali Snežnik, 1694 m, po nadmorski višini v bližnji in daljni okolici nimata dostojnih tekmecev, zato je razgled z vršne pleše temu primerno obsežen – od Alp do Jadranskega morja, kjer plavajo kvarnerski otoki. Kadar je ozračje posebej čisto, pozimi je običajno veliko takšnih dni, se za Furlansko nižino dvigajo Dolomiti. VZPON: S Sviščakov odidemo po cesti mimo naselja počitniških hišic, do konca katerih je cesta običajno splužena. Nadaljujemo po levi cesti, ki nas pripelje do kapelice. Za njo gremo po cesti ali po označeni poti desno od nje (odvisno od morebitne gazi). Markacije nas vodijo po zahodnih pobočjih Loma, 1483 m, gozdno cesto spet dosežemo na sedlu pri Kapetanovi bajti, 1460 m. Višje se kmalu osvobodimo gozda in nad sabo zagledamo pečine Malega Snežnika. Na obračališču se nam pokaže glavni vrh s kočo tik pod njim. Čez pobočja Malega Snežnika se v okviru označene poti, ki je izsekana skozi rušje, a je v snežno bogatih zimah ne bomo mogli uporabiti, povzpnemo na sedlo med obema vrhovoma ter desno do koče in najvišje točke. Z vrha Snežnika, ki v okolici nima dostojnih tekmecev, imamo prvovrsten razgled. ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Ob močnem vetru, ki v zimskih dneh velikokrat gospodari na Snežniku, je gibanje zelo oteženo, saj je vidljivost zmanjšana in gaz pogosto zametena. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Sviščaki. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Postojna in se skozi Pivko pripeljemo do Ilirske Bistrice, kjer zavijemo levo do Sviščakov. Kljub temu da je ob koncu še nekaj makadama, je cesta običajno dobro splužena. WGS N 45,57446355° E 14,40221502° Koča Draga Karolina na Snežniku SESTOP: V dolino se vrnemo poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Greben, ki se vleče v dinarski smeri nad zgornjim delom doline reke Reke, je primeren, da ga obiščemo tudi v zimskem času. Vozilo ustavimo dobrih 7 km iz Ilirske Bistrice proti Sviščakom in se po gozdni cesti, kasneje pa po grebenski poti odpravimo čez Srednji vrh, 923 m, na Kozlek, 997 m, pod katerim stoji planinska koča. S ceste je na Kozlek dobro uro hoda. Nanj se lahko povzpnemo tudi iz vasi Jablanica mimo Starega gradu ali iz Trpčan. Do vrha po obeh poteh potrebujemo dve uri. KOČI Planinski dom na Sviščakih, 1240, stalno odprt, +386 (0)51 219 799; Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku, 1790 m, pozimi v lepem vremenu odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)51 615 356, +386 (0)41 234 373. ČASI • Sviščaki–obračališče 1.30–2 h • Obračališče–Snežnik 1 h Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVID Notranjska s Snežnikom, PZS, 1 : 50.000. Slivnica NADMORSKA VIŠINA 1114 m VIŠINA IZHODIŠČA 575 m VIŠINSKA RAZLIKA 540 m Začnimo z vprašanjem. Katera gora, vrh ali vzpetina se ogleduje v največji vodni površini v Sloveniji? To ni Pršivec nad Bohinjskim jezerom niti grajski grič na Ptuju, temveč Slivnica nad Cerkniškim jezerom. Seveda je treba dodati, da to velja le ob dobri letini, ki natrosi obilo padavin, in še to le nekaj mesecev na leto. Ob najvišjem vodostaju je površina presihajočega čudeža sredi Notranjske kar osemkrat večja od bohinjske in ptujske "velike luže", ki sicer veljata za največji (stalni) jezerski površini pri nas. S številnih odsekov poti na Slivnico je Cerkniško jezero dobro vidno, pa naj bo polno vode, spremenjeno v travnike, med katerimi leno vijuga Stržen, ali zaledenelo, kakršno bo verjetno ob našem zimskem obisku, če le voda jesenskega deževja prehitro ne steče proti Ljubljanici, ki prej še nekajkrat spremeni ime. Na Slivnico vodi poleg opisane in hkrati najbolj obiskane poti še nekaj različic. Na južni strani sta izhodišči v vaseh Grahovo in Martinjak, s severozahodne strani lahko pridemo na vrh iz Begunj pri Cerknici, vzhodna pot pa drži z Bloške planote. Slivnica je v snegu lahko dostopna gora. VZPON: S parkirišča se usmerimo na običajno dobro zgaženo pot, po kateri se skozi grmičevje in borov gozd čez prvo strmino povzpnemo domala na vrh arheološko pomembne vzpetine Gradišče, 858 m. Pod njo se pot položi in obrača proti desni. Pridemo do obsežnih travnikov Debelega vrha, od koder se nam odprejo lepi pogledi na Cerkniško jezero in Javornike nad njim, pred sabo pa že vidimo dom pod vrhom. Po prečkanju odprtega sveta postane pot v gozdu za kratek čas strmejša. Kmalu smo pri domu in na vrhu nad njim. SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Cerknica. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Unec in se skozi Rakek peljemo do Cerknice. Ko glavna cesta v središču mesta prečka Cerkniščico, za desnim ovinkom zavijemo levo navzgor do bližnjega parkirišča. WGS N 45,79235913° E 14,36685108° KOČA Dom na Slivnici, 1075 m, (nima statusa planinske postojanke) v zimskem času odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)1 709 41 40. ČASI • Cerknica–Slivnica 2–2.30 h Sestop: 1.30 h Skupaj: 3.30–4 h ZEMLJEVID Notranjska s Snežnikom, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na južni strani Cerkniškega jezera vabi gozdni svet Javornikov. Na Veliki Javornik, 1268 m, se lahko povzpnemo iz Rakovega Škocjana čez severno pobočje (dve uri) ali iz Postojne mimo Koče Mladika na Pečni rebri (tri ure). Dom na Slivnici Javornik NADMORSKA VIŠINA 1240 m VIŠINA IZHODIŠČA 685 m VIŠINSKA RAZLIKA 560 m V večini neposeljena prostranstva Hrušice in Nanosa na jugu ter Trnovskega gozda na severozahodu povezuje gozdnata planota brez enotnega poimenovanja. V trikotniku cest, ki ima oglišča na Colu, v Godoviču in na Kalcah (pri Logatcu), je najbolj znan vrh naš tokratni cilj, Javornik. Zaradi morebitne zamenljivosti z Javorniki nad Cerkniškim jezerom mu lahko dodamo pridevnik Primorski. Javornik ni najvišja točka prej opisanega območja, saj ga na južni strani uženeta Srednja gora, 1275, in Streliški vrh, 1266 m, vendar je zaradi bližnje Pirnatove koče in razglednega stolpa na vrhu precej bolj obiskan. Nanj vodijo poti z vseh strani, preči ga Slovenska planinska pot, tik pod vrh pripelje tudi gozdna cesta. Naše izhodišče za vzpon nanj bo v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer v snežno bogatih zimah obratuje priljubljeno družinsko smučišče. VZPON: Z izhodišča gremo proti jugovzhodu do zaselka Trate in v isti smeri nadaljujemo do gozda. Hodimo po dolinici, se višje povzpnemo levo iz nje in pridemo do velike jase, onstran katere so prve hiše vasi Lome. Prečimo jaso, nato nas kažipot usmeri desno v gozd. Skozenj se dvignemo do gozdne ceste, jo prečimo in nadaljujemo z vzponom v isti smeri po strmem kolovozu. Višje se strmina unese in kmalu stopimo pred Pirnatovo kočo. Od vrha na desni nas loči le še kratek vzpon čez Javornikovo vzhodno pobočje. Previdno pri plezanju na razgledni stolp. Pirnatova koča na Javorniku ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Spust z Javornika proti koči SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Lepo zimsko turo lahko izvedemo tudi na južni strani v uvodnem delu predstavljenega območja. Izhodišče poti je v Podkraju, obcestni vasi med Logatcem in Colom. Povzpnemo se na Križno goro, 1162 m, kjer prav tako stoji razgledni stolp. Sestop je lahko isti kot pristop ali pa mimo razglednega pomola Škol prečimo do cerkve sv. Duha, 1190 m, ki stoji tik pod vrhom sosednje vzpetine. Sestopimo v južni smeri do poti vzpona in po njej do izhodišča v Podkraju. Za predstavljeno pot bomo potrebovali dobre tri ure. IZHODIŠČE Črni Vrh nad Idrijo. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Logatec, se peljemo do Godoviča, kjer zavijemo levo do Črnega Vrha. Parkiramo pri smučišču. WGS N 45,92593187° E 14,04381959° KOČA Pirnatova koča na Javorniku , 1156 m, odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 403 224, +386 (0)51 440 504. ČASI • Črni Vrh–Pirnatova koča 1.30–2 h • Pirnatova koča– Javornik 15 min Sestop: 1.30 h Skupaj: 3.15–3.45 h ZEMLJEVID Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000. Hudournik NADMORSKA VIŠINA 1148 m VIŠINA IZHODIŠČA 1077 m VIŠINSKA RAZLIKA 400 m (230 m vzpona, 170 m spusta) ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Previdno na prepadnem robu na vrhu Hudournika. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Potoki Kanomljica, Hotenja, Trebuša in (zgornja) Idrijca objemajo Vojskarsko planoto, kamor se odpravljamo na tokratni zimski izlet. Res je bolj izlet, in ne snežna tura v pravem pomenu besede, saj na poti do vrha ne bo treba premagati velike višinske razlike, gaz je običajno dobro uhojena, pa tudi če ni, dobršen kos poti hodimo po spluženi cesti, s pomočjo katere si lahko že tako kratko pot dodatno skrajšamo. Naš cilj bo Hudournik, ki sicer ni najvišji vrh na planoti, saj ga prekaša že sosednja Planinca, 1170 m, vendar je na rob planote pomaknjeni skalni pomol zelo razgleden in vsekakor vreden obiska. Z njega lahko občudujemo precejšen del zasneženih Julijskih Alp in njihovih predgorij. S Hudournika se odpre lep pogled na skupino Krna in Bohinjsko-Tolminske gore. VZPON: Začnemo v središču Vojskega, ki velja za najvišjo vas na Primorskem. Od cerkve sv. Jožefa, v bližini katere je na severnih pobočjih hriba Školj manjše smučišče, hodimo po sprva še asfaltirani cesti skozi zaselka Log in Ogalce, nato se strmeje povzpnemo do pokopališča na Vojščici, žalostnega pomnika vojnih dni. Za domačijo Žgavec pridemo do kažipota, ki nas vabi desno na kolovoz. Skozi gozd se zložno povzpnemo do odprtega sveta in bližnjega prepadnega pomola. Previdno! SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona. IZHODIŠČE Vojsko, parkirišče pri cerkvi sv. Jožefa. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Logatec in se skozi Godovič peljemo v Idrijo in navzgor na Vojsko. WGS N 46,02425515° E 13,90297838° KOČA Ob poti ni planinske postojanke. ČASI • Vojsko–Hudournik 1.30–2 h Sestop: 1.30 h Skupaj: 3–3.30 h ZEMLJEVID Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Če želimo opraviti precej daljšo turo, se lahko na Hudournik povzpnemo tudi iz doline. Začetek markirane poti je v Srednji Kanomlji. Prej opisani poti se pridružimo na izhodišču pri cerkvi sv. Jožefa, drugi krak (Pot Kurirjev in vezistov) pa vodi na planoto mimo Partizanske tiskarne Slovenija (v snegu zahtevno), ki je skrita v strmi gozdni grapi pod planoto. Do vrha je po teh poteh dobre štiri ure hoda. Od pokopališča na Vojščici se lahko v nekaj minutah povzpnemo tudi na vrh Planinca – najvišjo točko Vojskarske planote. Belka, ki živi nad gozdno mejo, prilagaja barvo perja letnemu času. Na sliki med menjavo jesenske obleke v zimsko. Spada med ogrožene vrste. Poldanovec NADMORSKA VIŠINA 1299 m VIŠINA IZHODIŠČA 329 m VIŠINSKA RAZLIKA 970 m ZAHTEVNOST Zelo zahtevna snežna tura. Naklonina Poldanovške grape je do 40°. Če skoki v grapi niso zaliti, je vzpon še težji. Velika previdnost je potrebna tudi na prepadnem robu na vrhu Poldanovca. Kadar v visokogorju zapade veliko novega snega in so razmere daleč od varnih, mi bi pa vseeno radi preživeli zanimiv gorniški dan med strmimi stenami in se po grapi med njimi povzpeli na razgledni vrh, se velja ozreti v osojne strmali Trnovskega gozda. Prepadni svet Govcev nad Gorenjo Trebušo, ki ga z vrha stražita Stanov rob, 1191 m, in Poldanovec, prereže lepo število grap. Mi se bomo odpravili v Poldanovško, ki je z izjemo okoliških dreves tako po težavnosti kot po dolžini zelo podobna svojim bolj znanim sorodnicam v najvišjih slovenskih gorah. Do vrha Poldanovca je treba premagati skoraj tisoč višinskih metrov. In velika večina je tistih divjih, graparskih. Poldanovec, na rob Trnovskega gozda postavljeni razgledni pomol, je z Lokev enostavno dostopen vrh, ki je v vseh letnih časih precej obiskan. Povsem nekaj drugega pa je vzpon nanj s severne strani, čez divje, a slikovite govške strmali. V kopnem nas skozi Poldanovško grapo vodijo bolj skopo odmerjene in že zbledele markacije, na delih, kjer se izpostavljena steza drži zahodnih pobočij grape, vzpon olajša jeklenica. V trdi zimi nam vse našteto ne bo kaj prida koristilo. Redke markacije na skalah in podrtih drevesih nam ne bodo pomagale pri orientaciji, steza in jeklenice bodo prekrite s snegom, a bodo zato skoki v grapi, ki se jim pot izogne, (seveda s primerno opremo) lažje prehodni. Divja podoba Poldanovca nad Gorenjo Trebušo OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Dereze, cepin, čelada in plazovni trojček (plazovna žolna, lopata in sonda). IZHODIŠČE Gorenja Trebuša. Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Logatec in se skozi Idrijo peljemo do Dolenje Trebuše, kjer zavijemo levo čez most. Kmalu smo pri naslednjem križišču. Zavijemo desno in ob Trebuši nadaljujemo z vožnjo do zatrepa doline. Do sem se lahko pripeljemo tudi iz Idrije čez Vojsko ali iz Nove Gorice skozi Most na Soči. Ob izhodišču so kažipoti za Poldanovec ter urejeno počivališče z mizo in klopmi. WGS N 46,02605761° E 13,83259818° VZPON: Z izhodišča se po strmi asfaltirani cesti nad strugo potoka odpravimo do bližnje domačije Na gradu. Nadaljujemo po makadamu do gozda, kjer vstopimo v grapo. Cesta preči potok in se nadaljuje do domačije Svetin, mi pa ostanemo na vzhodni strani. Če je spodaj snega malo ali nič, gremo lahko po stezi, ki vodi po strugi ali ob njej (pomagajo možici in redke markacije). Vzpenjamo se po grapi ali – odvisno od razmer – po strmih pobočjih nad njo. Ko dosežemo vznožje skalnega stolpa, se grapa razcepi. Izberemo desni položnejši krak, po katerem se povzpnemo do roba grape, ki ga dosežemo sto višinskih metrov pod vrhom Poldanovca. Obrnemo se levo in se po običajno dobri gazi povzpnemo do razglednega in izpostavljenega pomola. Previdno na vrhu! Prepadni vrh Poldanovca SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. Če smo si uredili prevoz, lahko sestopimo tudi na bližnje Lokve. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Poleg Poldanovca lahko z Lokev obiščemo tudi Stanov rob, ki je nekakšen brat dvojček glavnega vrha tega poglavja. S ceste Lokve–Lazna je nanj slaba ura hoje po gozdni cesti in še vzpon po krajšem grebenu. Hitro se znajdemo na prepadnem pomolu. Tudi na Stanovem robu je potrebna velika previdnost. Vezna pot med Stanovim robom in Poldanovcem, ki drži čez izpostavljena severna pobočja Velikega Češevnika, 1349 m, v snegu ni primerna. KOČA Ob poti ni planinske postojanke. ČASI • Gorenja Trebuša–izstop iz grape 2–3 h • Izstop iz grape–Poldanovec 30 min Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5.30 h ZEMLJEVID Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000. Mali Golak NADMORSKA VIŠINA 1495 m VIŠINA IZHODIŠČA 950 m VIŠINSKA RAZLIKA 550 m Ostajamo v Trnovskem gozdu, a tokrat na njegovem osrednjem, najbolj obiskanem in hkrati najvišjem delu. Povzpeli se bomo na Mali Golak. Mali? Ste se kdaj vprašali, zakaj je Mali Golak višji od Velikega, in sicer za 15 m? Na prvi pogled to res ni logično. Zgodovina uči, da so bile nekoč na Golakih planine. Na Velikem Golaku je bilo pašnikov pač več kot na Malem; da je zadnji za nekaj metrov višji od soseda, pa v tistih časih resnično ni bilo pomembno. Na višinskega prvaka obsežnega gozdovja med Vipavsko dolino in zgornjim tokom Idrijce z Belo se lahko tudi v snegu vzpnemo po več poteh. Če se ne želimo pripeljati Iztokovi koči povsem pred nos, je najprimernejše izhodišče v Tihi dolini na Predmeji. Pot do vrha je običajno kar dobro uhojena, boljša gaz je seveda mimo koče, kjer se bomo vrnili do izhodišča. Vrh Malega Golaka, zadaj Veliki Golak VZPON: Z izhodišča se po cesti odpravimo do Korenine, najvišjega zaselka vasi Predmeja. Od tod se skozi gozd strmo dvignemo do ceste in gremo po njej desno do njenega konca. Zložen vzpon po široki poti nas pripelje na novo cesto, ki jo le prečimo in se višje vrnemo nanjo. Kratko po njej levo navzgor, nato nas kažipoti usmerijo desno na pot. Gremo navzgor do gozdne jase, ki jo obidemo po levi. Ko prečimo vzhodno pobočje vmesne vzpetine, se povzpnemo na gozdnat hrbet, na drugi strani kratko sestopimo in po levi strani obidemo globoko vrtačo. V nadaljevanju prečimo proti levi in se priključimo poti od Iztokove koče. Obrnemo se desno in po slemenu dosežemo sedlo pod vrhom. Iz gozda kmalu stopimo med ruševje in se povzpnemo do najvišje točke. SESTOP: Do izhodišča se lahko vrnemo po poti vzpona ali pa za sestop izberemo različico mimo Iztokove koče. V tem primeru na razpotju pod vrhom Malega Golaka zavijemo desno in po običajno dobro uhojeni poti sestopimo do postojanke. Pod njo se spustimo do bližnjega prevala Strgarija, 1220 m, kjer krenemo levo na gozdno cesto, po kateri v jugovzhodni smeri skoraj po plastnici dosežemo pristopno pot. ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Predmeja, Koča Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Do izhodišča se pripeljemo po primorski avtocesti in vipavski hitri cesti, ki jo zapustimo na izvozu Ajdovščina. Skozi Lokavec se po slikoviti (Resljevi) cesti skozi predore zapeljemo na Predmejo, kjer zavijemo desno in nato kmalu levo do parkirišča pri koči. WGS N 45,95308087° E 13,88008583° KOČI Koča Edmunda Čibeja v Tihi dolini, 950 m, v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)5 364 93 23, +386 (0)41 617 866; Iztokova koča pod Golaki, 1260 m, odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)31 399 841, +386 (0)31 594 420. ČASI • Predmeja–Mali Golak 2.30–3 h • Mali Golak–Iztokova koča 45 min Sestop 1 h Skupaj: 4.15–4.45 h ZEMLJEVID Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Če si zaželimo samote in nam ni odveč gaziti, se lahko po grebenu čez Srednji Golak odpravimo do Velikega soimenjaka. Če so razmere vsaj za silo ugodne, bomo v dobri uri nazaj na Malem Golaku. Iztokova koča pod Golaki Krim NADMORSKA VIŠINA 1107 m VIŠINA IZHODIŠČA 360 m VIŠINSKA RAZLIKA 750 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Široka, skoraj do najvišje točke poraščena gora, ki se pne pod nebo med dvema soteskama, Peklom na zahodu in Iškim Vintgarjem na vzhodu, je v preteklosti prebivalcem pod njo napovedovala vreme, že v devetnajstem stoletju je postala geodetska točka, ena od najpomembnejših pri nas. Na Krimu je še dandanes trigonometrična točka prvega reda. Po drugi svetovni vojni so na vrhu zgradili planinsko kočo, vendar je postal vrh po vojaški zasedbi za navadne obiskovalce nedostopen. Pod zemljo so zgradili celo nekaj slabše opremljenih prostorov in dolgih hodnikov. Po osamosvojitvi je vojska sicer ostala na Krimu, a ji planinci nismo več v napoto. Koča na vrhu je spet zaživela, z njo pa številne poti, po katerih se lahko tudi v snegu povzpnemo na vrh. Na južni branik Ljubljanskega barja vodi precej markiranih poti, ki so zaradi bližine glavnega mesta precej obljudene. Bolj seveda v kopnem, a tudi pozimi, ko megleni pokrov nad Ljubljansko kotlino velikokrat vztraja tudi po teden dni ali več, se na sonce potrudi veliko gornikov, željnih naravne svetlobe. VZPON: Za Domom v Iškem Vintgarju krenemo desno in se po stezah ter kolovozih strmo vzpenjamo skozi gozd. Vmes je kar nekaj razcepov, zato moramo, kadar ni gazi, skrbno slediti markacijam. Po slabi uri hoje se v levo odcepi pot do bližnje Partizanske bolnišnice Krvavice. Pod previsno pečino stoji nekaj slabo vzdrževanih barak. Pot do njih je v snegu zahtevna. Vrnemo se do poti na Krim in kmalu dosežemo gozdno cesto. Nekoliko gremo po njej v desno, nato se obrnemo levo in po kolovozu pridemo na veliko jaso. Nekaj časa hodimo ob njenem robu, potem pod daljnovodom in levo skozi gozd stopimo na makadamsko cesto Gornji Ig–Krim. Nadaljnja pot nas vodi čez vzhodna pobočja Malinovca, 1105 m. Sedlo med njim in Krimom dosežemo na zadnjem ovinku ceste, ki pripelje na vrh. Do najvišje točke gremo mimo križa čez vršno pobočje, na koncu se po stopnicah previdno povzpnemo na razgledno ploščad pred kočo. Krim z Gornjega Iga IZHODIŠČE Parkirišče pri Domu v Iškem Vintgarju. Do njega se pripeljemo iz Ljubljane skozi Ig in Iško vas. WGS N 45,91024604° E 14,49770243° Razgled s Krima na Julijske Alpe SESTOP: V dolino se vrnemo po poti vzpona. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Poleg številnih poti, ki vodijo na Krim (izhodišča so lahko v vaseh Strahomer, Vrbljene, Tomišelj, Jezero, Dolenja Brezovica in Rakitna), si lahko v zimskem okrasju ogledamo tudi v uvodu omenjeni soteski Pekel in Iški Vintgar. A pot skoznju je v snegu zelo zahtevna. Predvsem to velja za pot do slapov v Peklu, ki nas v mrzlih zimah pozdravijo v čudovitih ledenih štukaturah, v katere se po nekaj polarnih dnevih ozaljšajo šumeči veljaki. KOČA Planinska koča na Krimu, 1107 m, stalno odprta, razen ob ponedeljkih, +386 (0)41 795 006 (predsednik PD), +386 (0)41 204 194 (Karmen), +386 (0)51 871 642 (Marko). ČASI • Iški Vintgar–Krim 2.30–3 h Sestop: 2 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVID Ljubljana, Kartografija, 1 : 40.000. Nanos (Suhi vrh) NADMORSKA VIŠINA 1313 m VIŠINA IZHODIŠČA 590 m VIŠINSKA RAZLIKA 730 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Nanos je daleč naokoli viden hrib nad Razdrtim, ki je ime posodil tudi avtocestnemu razcepu v svojem vznožju ter ga zaradi sodobne prometnice opazi dobršen del domačih in tujih popotnikov. Toda kar večina pozna kot Nanos, je pravzaprav Pleša, 1262 m, po nadmorski višini šele četrta vzpetina nanoškega masiva. Najvišji vrh Nanosa je Suhi vrh, 1313 m, na katerega se bomo povzpeli tudi mi. Poleg planincev, ki imajo na voljo lepo število označenih poti, območje Nanosa tudi pozimi privablja plezalce (plezališča Gradiška Tura, Vipavska Bela in Vipava), jadralne padalce (vzletišča Nanos, Nanos vzhod in Nanos Grmada), jamarje in še bi lahko našteval. Pojdimo torej na zasneženega prvaka Nanos, ki je precej manj razgleden od sosednje Pleše, toda vseeno imamo, če je le vreme pripravljeno sodelovati, kaj videti. Že res, da ni razgleda okrog in okrog, toda občudujemo lahko – vsaj za nas, hribovce – prave stvari: gore. In to zelo dobro, če je le ozračje dovolj čisto. Grintovci, Karavanke, Julijci (vključno z Zahodnimi) in še nekaj Karnijcev za povrh. Dovolj naštevanja, pojdimo na pot. Na vrhu vam zagotovo ne uide tiha urica ob občudovanju (najmanj) polovice tistega obsežnega razgleda, ki ga lahko doživimo z razoglavega balkona nad Vojkovo kočo. Nanos s Plešo se dviga nad Razdrtim. VZPON: Začnemo po asfaltirani vaški cesti v zahodni smeri. Kmalu stopimo na makadam, prečimo Šmihelski potok in že skoraj po kolovozu čez odprt svet Šmihelskega polja in skozi gozd prispemo v Strane (alternativno izhodišče). V vasi je zanimiva cerkev sv. Križa, pred katero stojita dve tisi, na nasprotni strani ceste zagledamo spomenik padlim borcem. V Stranah nas smerne table in markacije povabijo v zgornji del vasi, kjer stopimo na kolovoz, ki nas skozi gozd povede proti cerkvi sv. Brica. K njej vodi kratek odcep v desno. Do markirane poti Vojkova koča–Suhi vrh nas loči še nekaj vzpona mimo preklane skale. Višje odrežemo ovinek gozdne ceste in gremo po njej mimo lovske koče do odcepa strmejše poti na vrh. Spustimo se desno navzdol v kotanjo, nato zagrizemo v kar spoštljivo, a kratko strmino, ki nas pripelje do bivaka, kot lahko preberemo na skali. Bivak ni nič drugega kot podzemni del Alpskega zidu, ki so ga naši zahodni sosedi zgradili med obema svetovnima vojnama. Nad bivakom se povzpnemo na bližnji vrh. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. Z vrha lahko sestopimo tudi po položni poti, ki nas po stezi in kasneje po gozdni cesti naokoli pripelje do odcepa strme poti v bližini lovske koče. IZHODIŠČE Šmihel pod Nanosom. Do tja se pripeljemo po primorski avtocesti, ki jo zapustimo na izvozu Postojna. Z vožnjo nadaljujemo po stari cesti proti Razdrtemu, nato pa zavijemo desno do vasi Landol in Šmihel pod Nanosom. Parkiramo lahko pod cerkvijo sv. Mihaela. WGS N 45,79809702° E 14,1195237° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. V bližini je Vojkova koča na Nanosu , 1240 m, ki je v zimskem času odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)31 791 002, +386 (0)51 373 900. ČASI • Šmihel pod Nanosom– Strane 30 min • Strane–Suhi vrh 2.30–3 h Sestop 2.30 h Skupaj: 5.30–6 h ZEMLJEVID Nanos – Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Ko dosežemo rob planote, se lahko po zložni poti odpravimo proti jugu do Vojkove koče in razgledišča nad njo. S to stranpotjo se tura podaljša za dobri dve uri. Če nam vračanje po isti poti ne diši, se lahko najprej po opisani poti povzpnemo na Suhi vrh, prečimo do Vojkove koče, od nje sestopimo do vasi Veliko Ubeljsko ter se po cesti vrnemo v Strane in naprej do izhodišča v Šmihelu pod Nanosom. Tudi v tem primeru je tura za dve uri daljša od tiste, ki je predstavljena v opisu. Vzhodno ostenje Nanosa, iz katerega "raste" tudi njegov najvišji vrh. POSAVSKO HRIBOVJE Kum NADMORSKA VIŠINA 1220 m VIŠINA IZHODIŠČA 810 m VIŠINSKA RAZLIKA 410 m Kum, najvišji vrh Posavskega hribovja, velja za hišno goro zasavskih revirjev. Iz vseh treh večjih mest, Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi, vodijo na vrh dobre tri ure dolge poti. Če začnemo na železniških postajah omenjenih mest, se moramo do vrha povzpeti za celih tisoč metrov. Tudi iz manjšega, a zaradi železniškega križišča dobro znanega kraja, Zidanega Mosta, drži na vrh zanimiva pot skozi Škratovo dolino, do katere se na drugo stran Save prepeljemo z zanimivo žičnico, imenovano cicka. Še daljša, a žal s precej hoje po cesti, je pot iz Radeč, ki se v zgornjem delu pridruži prej omenjeni različici. Širše območje Kuma je zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti zavarovano kot krajinski park. Na vrhu sta bili včasih dve cerkvi, vsaka na svoji vzpetini, sv. Neža in sv. Jošt, a se je moral zadnji v začetku šestdesetih let umakniti televizijskemu oddajniku. Tik pod vrhom stoji tudi planinski dom. Nas bo zasnežena pot vodila na vrh z južne strani iz vasi Mali Kum. Pot ni niti dolga niti zahtevna. Primerna je za širok krog ljubiteljev krajših zimskih izletov. Gaz je običajno dobra, nič drugačna ni niti iz prej omenjenih revirskih mest, predvsem iz Trbovelj, saj je vsako leto v začetku januarja organiziran tradicionalni zimski pohod na Kum. Najvišji vrh Posavskega hribovja Kum nad dolino Sopote ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Vas Mali Kum. Do tod se pripeljemo po štajerski avtocesti, ki jo zapustimo na izvozu Trojane, in se skozi Zagorje pripeljemo do mostu čez Savo, onstran katerega nadaljujemo levo. Kmalu zavijemo desno skozi Šklendrovec do Podkuma in po ožji asfaltirani cesti na Mali Kum. Možnosti parkiranja v vasi so omejene. Najbolje je vprašati domačine, kje lahko pustimo vozilo. WGS N 46,08015601° E 15,07143213° VZPON: Iz vasi se po strmem kolovozu povzpnemo v vzhodni smeri, se višje obrnemo levo proti severu in pridemo do kapele sv. Neže, ob kateri je tudi tabla Nežine poti. Višje se skozi gozd strmo vzpenjamo do prevala (kapela), kjer se nam z desne pridruži pot iz Zidanega Mosta in Radeč. Obrnemo se levo. Ko se osvobodimo gozda, je do vrha le še nekaj korakov. Kum, hišna gora zasavskih revirjev SESTOP: Do izhodišča se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Onstran Save vabi Mrzlica, 1122 m, ki je prav tako primeren cilj za zimski izlet, tik pod vrhom pa tako kot na Kumu stoji planinski dom. Tudi nanjo vodi več poti, ki jih lahko poljubno prilagajamo svojemu času, zmožnostim in še čemu. Na Mrzlico se lahko povzpnemo iz Hrastnika čez skalnat pomol Klobuk ali skozi zaselek Ravne. Obe poti se združita pod Kalom in družno nadaljujeta do vrha. Iz Hrastnika potrebujemo dobre tri ure. Krajša, uro in pol dolga je pot s prevala Vrhe ob cesti Trbovlje–Prebold. Iz Trbovelj vodi na vrh tudi pot skozi zaselek Jelše (tri ure). S savinjske strani je na voljo pot iz Zabukovice ob potoku Artišnica in mimo domačij obširne vasi Pongrac (tri ure in pol) ter enako dolga pot od Doma na Šmohorju, kjer se lahko vmes povzpnemo še na Gozdnik, 1090 m. KOČA Planinski dom na Kumu, 1211 m, stalno odprt, razen ob ponedeljkih, +386 (0)3 562 62 19, +386 (0)70 783 770. ČASI • Mali Kum–Kum 1.30 h Sestop: 1 h Skupaj: 2.30–3 h ZEMLJEVID Posavsko hribovje, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Veliko Kozje NADMORSKA VIŠINA 993 m VIŠINA IZHODIŠČA 228 m VIŠINSKA RAZLIKA 770 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. Previdno na izpostavljenem razglednem pomolu vrh Velikega Kozja. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Posavsko hribovje lahko razdelimo na tri dele. Prvi, z najvišjim Kumom na čelu, leži južno od Save, drugi, s Čemšeniško planino, Mrzlico in Kopitnikom, zahodno od Savinje, v tretjem, vzhodno od Savinje, štafetno palico nosijo Bohor, ki je zaradi svoje obsežnosti že kar hribovje v malem, Lisca in Veliko Kozje, ki bo cilj naše zimske ture. Veliko Kozje je za Javornikom na Bohorju najvišji vrh sveta med Savinjo in Sotlo, a mu skoraj petdeset višinskih metrov prednosti pred slavno vzhodno sosedo Lisco ne pomaga prav veliko pri tem, da bi se nanj, kot v lepih dneh na Lisco, vzpenjali ravno številni planinci. Do vrha sicer pripelje nekaj poti, na skalnem robu nad Savinjo je skrinjica z vpisno knjigo in žigom, a to je bolj ali manj vse. Je pa zato toliko več miru in vsega, kar sodi k pristnejšemu doživljanju narave, ki je pozimi, ko se odene v debelo snežno odejo, še veličastnejša. Na vršni "kapi" Velikega Kozja raste slikovit gozd. VZPON: Z izhodišča se napotimo v ozko dolino Lokavškega potoka. V njej je prostora le za nekaj hiš, potok in cesto. Za našim hrbtom se nad Gračnico dviga prepadna Vodiška peč, pred nami bo ostro oko v bližini razpela opazilo zvonik cerkve sv. Lovrenca. Po dobrem kilometru pridemo do kapele. Pri njej jo uberemo po desni cesti, ki nas mimo nekdanje osnovne šole in zapuščenega rudnika pripelje do stare domačije, kjer je bil včasih mlin. Kmalu zatem pridemo do razpotja. Cesti vodita levo (na Lovrenc) in desno (pod Veliko Kozje), nas pa markacije usmerijo na kolovoz med njima. Malo višje se po nadelanih stopnicah (v snegu zahtevno) povzpnemo desno na stezo. Po njej hitro pridobivamo višino, na gozdnatem hrbtu, po katerem napredujemo navzgor, prečkamo nekaj kolovozov (markacije na drevesih so zanesljive) in se nazadnje po slabi gozdni cesti mimo domačije povzpnemo na glavno sleme, kjer se vedno širšemu razgledu pridruži še južna panorama z dolino Save. Pot na Veliko Kozje se nadaljuje desno, priporočljivo pa je, da se obrnemo levo in obiščemo bližnji razgledni hrib s cerkvijo sv. Lovrenca. IZHODIŠČE Parkirišče pri (zaprti) gostilni Blatnik na sotočju Gračnice in Lokavškega potoka. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Celje center in se skozi Laško pripeljemo do Rimskih Toplic, kjer zavijemo levo proti Jurkloštru do Blatnika. WGS N 46,10617828° E 15,24010921° KOČA Ob poti ni planinskih postojank. Če se z Lovrenca odpravimo še na dobro uro oddaljeno Lisco, lahko dobimo okrepčilo v Tončkovem domu, 927 m, ki je – z izjemo ponedeljkov – stalno odprt, +386 (0)3 573 50 16, +386 (0)40 233 753. Veliko Kozje nad Lokavcem Vrnemo se na razpotje in se po kolovozu zložno vzpenjamo do manjšega kamnoloma. Za njim se po stezi vzpnemo na gozdno sleme, po katerem gremo skoraj do vrha Velikega Kozja. Pred največjo strmino nas nad nekdanjo domačijo Gole, ki je bila najvišja v Lokavcu, kažipot opomni na podobo okamnelega dinozavra. Ko opravimo s strmim delom vzpona, se po vršnem slemenu odpravimo čez najvišjo točko do razgledišča nad dolino Savinje, s katerega se odpre lep razgled, ki ob dobri vidljivosti seže vse do Grintovcev in Julijskih Alp s Triglavom. Še enkrat opozarjam na previdnost na zasneženem prepadnem robu. SESTOP: V dolino se vrnemo po isti poti. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Na Lisco, omenjeno v uvodu, se lahko povzpnemo po približno tri ure dolgih markiranih poteh iz Loke pri Zidanem Mostu in z Brega čez Lovrenc, iz Sevnice čez Zajčjo Goro ter iz Jurkloštra skozi Lahov Graben. Za izhodišče si lahko izberemo tudi Lokavec in do Lovrenca hodimo po isti poti kot za Veliko Kozje, vendar se pod cerkvijo sv. Lovrenca obrnemo levo in v dobri uri pridemo na Lisco. Kondicijsko bolje pripravljeni gorniki se lahko povzpnejo tudi na oba vrhova. Z izhodiščem v Lokavcu za tako turo potrebujemo okoli devet ur. ČASI • Blatnik–Lovrenc 1.30–2 h • Lovrenc–Veliko Kozje 1–1.30 h Sestop: 2 h Skupaj: 5.30–6 h ZEMLJEVID Posavsko hribovje, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Košenjak NADMORSKA VIŠINA 1522 m VIŠINA IZHODIŠČA 1169 m VIŠINSKA RAZLIKA 360 m ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. Za konec popotovanja po zasneženih slovenskih gorah se odpravljamo še na severovzhodni del naše domovine. Najprej bomo obiskali Košenjak, ki je najvišji vrh Kozjaka, hribovja med Dravo in avstrijsko mejo. Z njim se na jugu končuje obsežna Golica (Koralpe), 2140 m, ki razmejuje Labotsko dolino in Graško kotlino v sosednji Avstriji. Na vrhu Košenjaka stoji velik mejni kamen z napisom St. Germain 10. sept 1919. To sta kraj in datum, ko je bila blizu Pariza podpisana pogodba med razpadlo Avstro-Ogrsko in zmagovalci prve svetovne vojne. Naša severna meja je bila po zaslugi generala Rudolfa Maistra potegnjena preko našega tokratnega gorskega cilja in naprej po slemenih Kozjaka, žal pa se tako dobro ni izšlo na sosednjem Koroškem in Primorskem, saj je velik del slovenskega življa ostal izven meja slovenske, takrat seveda jugoslovanske države. Dandanes na mejo spominjajo samo še mejni kamni, poti se – če niso spremenjene v planinske – zaraščajo, nekdanja obmejna karavla je postala planinski dom. Pri njem bo izhodišče naše zimske ture. Podjetnejši planinci se lahko na Košenjak odpravijo povsem iz doline, iz Dravograda. Obeta se jim prijetna zimska krožna tura čez Goriški Vrh in sosednjo Ojstrico, ki se v dobršni meri izogne cestam. Planinski dom Košenjak VZPON: Za planinskim domom nas kažipot usmeri v gozd na strmo pot, ki se kmalu položi in nas desno pripelje do gozdne ceste, kjer je razpotje. Po levi poti se bomo vrnili, nadaljujmo v isti smeri (kažipot Košenjak čez Martinje bavhe). Po zasneženem kolovozu se vzpenjamo skozi gozd. Ko dosežemo jugovzhodni hrbet Košenjaka, se pot zravna. Proti levi smo kmalu na državni meji, kjer se nam z desne priključi pot od sv. Urbana, s severa pa pot iz Avstrije. Ob državni meji se levo povzpnemo do bližnje najvišje točke z mejnim kamnom in zanimivo leseno skulpturo. Njej podobne lahko občudujemo tudi v bližini planinskega doma in pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Ojstrici. SESTOP: Do planinskega doma se lahko vrnemo po svojih stopinjah ali pa upoštevamo markirano pot po jugozahodnem hrbtu Košenjaka. Sestopamo po kolovozu skozi gozd (vmes se nam odpre lep pogled proti Karavankam) do gozdne ceste, po kateri gremo v zložnem spustu do razpotja, kjer dosežemo pot vzpona. Obrnemo se desno in po isti poti sestopimo do planinskega doma. IZHODIŠČE Planinski dom Košenjak. Iz Dravograda se peljemo po asfaltirani cesti do vasi Ojstrica. Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika zavijemo levo do Planinskega doma Košenjak. Cesta je pozimi splužena. WGS N 46,63616444° E 15,03266836° KOČA Planinski dom Košenjak, 1169 m, v zimskem času je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, +386 (0)41 222 360. ČASI • Planinski dom–Košenjak 1 h Sestop (zahodna pot) 1 h Skupaj 2–2.30 h ZEMLJEVIDA Pohorje, PZS, 1 : 50.000; Šaleška dolina z okolico, PZS, 1 : 50.000. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Onstran Dravske doline vabi obsežno Pohorje, točneje njegov zahodni del. Iz Slovenj Gradca se lahko povzpnemo na priljubljeni Kremžarjev vrh, 1164 m, kjer je pozimi gaz skoraj vedno dobro utrta, zgoraj je tudi planinska koča. Iz doline je do vrha tri ure hoda, iz Gradišča stopnico višje pa uro manj. Vrh Košenjaka s cepinom Boč NADMORSKA VIŠINA 978 m VIŠINA IZHODIŠČA 330 m VIŠINSKA RAZLIKA 650 m Zadnja snežna tura v tem vodniku nas bo vodila na vrh, ki ga na severu omejuje dolina Dravinje, prisojna južna pobočja prehajajo v vinorodni svet nad Rogaško Slatino, na zahodu in vzhodu pa sta branika cesti Poljčane–Podplat in Majšperk–Rogatec. Poleg obsežnih gozdov Boč premore tudi veliko kraških pojavov, vrtače, votline in jame niso nobena redkost. Čeprav mora Boču do skromne tisočice in širnega razgleda pomagati stolp, ki je v primerjavi z bližnjim televizijskim oddajnikom videti zgolj kot skromna, komaj čez krošnje dreves moleča postava, je to mogočna in izstopajoča gora, tudi pozimi precej obiskana. Pred drugo svetovno vojno sta na vrhu stala planinsko zavetišče in lesen razgledni stolp. Zadnjega so zamenjali s kovinskim, zavetišče je vzela vojna, po njej je vrh postal strateško pomembna vojaška točka. Na Boču so kar tri gozdne učne poti. Prva vodi iz Zgornjih Poljčan po Detičkovi poti do planinskega doma, druga s Pečice čez Galke, tretja od doma čez Balunjačo na vrh in po senčni poti nazaj do postojanke. Prvo in tretjo bomo v velikem delu prehodili tudi na naši krožni turi. Pogled z razglednega stolpa na oddajnik Boč ZAHTEVNOST Lahka snežna tura. OPREMA Običajna oprema za zimske razmere. IZHODIŠČE Zgornje Poljčane, parkirišče ob cesti na Boč. Štajersko avtocesto zapustimo v Celju ali v Slovenski Bistrici. Do izhodišča se pripeljemo iz Celja skozi Podplat in čez Pečico ali iz Slovenske Bistrice skozi Poljčane. WGS N 46,29746911° E 15,58298088° VZPON: S parkirišča na koncu Zgornjih Poljčan se po Detičkovi poti, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, po grapi Skodovec zložno vzpenjamo do asfaltirane ceste, jo prečkamo in se mimo krmišča po strmejši poti povzpnemo do kolovoza, kjer je razpotje. Desna pot vodi proti domu, mi pa se mimo Finžgarjevega križa povzpnemo do naslednjega razpotja. Desno navzgor vodi strma pot, naša se obrne v levo, čez Balunjačo. Višje se obe poti združita. Povzpnemo se do skalne pregrade, kjer je pot zavarovana z jeklenico (v snegu zahtevno). Pod strmimi stenami je nekaj votlin. Ena izmed njih se imenuje Špelcina votlina. V bližini je odcep kratke zavarovane plezalne poti, ki so jo uredili pred nekaj leti. Nad pečinami se vzpenjamo do stika s strmo potjo (glede na razmere se lahko povzpnemo tudi po njej). Desno pridemo do vojaškega območja, varovanega z ograjo. Razgledni stolp ni več daleč. Do njega pridemo po gozdnatem slemenu. Vzpona na stolp po zasneženih stopnicah ne smemo podcenjevati. Razgledni stolp na Boču SESTOP: V dolino se lahko vrnemo po isti poti, priporočljiveje pa je, da sestopimo mimo planinskega doma in čez razgledno Babo. Z vrha pridemo do doma po t. i. senčni poti, ki je del gozdne učne poti in je v snegu običajno dobro zgažena. Skozi gozd sestopimo na travnato poljano Na Ravni s planinsko postojanko in gotsko cerkvico sv. Miklavža. Na enem od travnatih gričev je tudi spomenik velikonočnici, vendar ga ob debeli snežni odeji verjetno ne bomo opazili. Od doma nadaljujemo v severozahodni smeri. Z roba travnika stopimo v gozd in skozenj zložno sestopimo do makadamske ceste. Kmalu jo zapustimo v levo in pridemo na skalni pomol, imenovan Baba (previdno), z lepim pogledom na Poljčane, dolino Dravinje in Pohorje. Z Babe se pot skozi bukov gozd, ki ga nižje zamenjajo borovci, strmeje spusti, preči asfaltirano cesto in nas pripelje do izhodišča. KAM SE ŠE LAHKO ODPRAVIMO Vzhodna soseda Boča je strma Donačka gora, 884 m. Nanjo se je pozimi najbolje povzpeti po poti naravnost od Rudijevega doma, saj je plezalna pot, ki najprej pripelje na vzhodni vrh, v snegu zelo zahteven zalogaj. Od Rudijevega doma, do katerega se pripeljemo po asfaltirani cesti iz Rogatca, je do vrha Donačke gore slaba ura hoje. KOČA Planinski dom na Boču, 658 m, stalno odprt, razen ob ponedeljkih, +386 (0)3 582 46 17, +386 (0)31 671 418. ČASI • Zgornje Poljčane–Boč 2.30 h • Boč–Planinski dom na Boču 30 min Sestop 1.30 h Skupaj: 4.30–5 h ZEMLJEVID Posavsko hribovje, Boč, Bohor, PZS, 1 : 50.000. Literatura Arnejšek, Milenko in Poljanec, Andraž: Slovenska planinska pot. PZS, 2012. Bele, Jani: Nevarno proti vrhovom. Didakta, 2017. Bele, Jani: Proti vrhovom. PZS, 2005. Burnik, Stojan: Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2003. Cilenšek, Milan in Dabič, Viktorija s sodelavci: Po gorah severovzhodne Slovenije: planinski vodnik. PZS 2007. Drab, Jože: Julijske Alpe. Skupini Mangarta in Jalovca. PZS, 2015. Golnar, Tone: Turno smučanje. PZS, 2002. Gorišek, Gorazd: Razširjena slovenska planinska pot. PZS, 2016. Habjan, V., Drab, J., Poljanec, A. in Stritar, A.: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Habjan, Vladimir in Skoberne, Peter: Naravne znamenitosti Slovenije. Sidarta, 2004. Habjan, Vladimir: Brezpotja: najlepše neoznačene poti slovenskih gora. Sidarta, 2017. Habjan, Vladimir: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003. Jakopin, Franc in drugi: Slovenska krajevna imena. Cankarjeva založba, 1985. Janša, Klemen: Karavanke. PZS, 2010. Jenčič, Igor: Veliki turnosmučarski vodnik: od Snežnika do Velikega Kleka, Sidarta, 2013. Klinar, Stanko: 55 krat Karavanke. PZS, 2005. Klinar, Stanko: Karavanke. PZS, 1997. Klinar, Stanko: Sto slovenskih vrhov. Prešernova družba, 1991. Kresal, Grega: Zimski vzponi. Plezalni vodnik. Slovenija & Zahodne Julijske Alpe. Sidarta, 2007. Mihelič, Tine: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2004. Mihelič, Tine: Julijske Alpe. PZS, 2009. Mihelič, Tine: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta, 2004. Mušič, Irena in Habjan, Vladimir: Karavanke. Sidarta, 2007. Poljanec, Andraž: Julijske Alpe. Južni del. PZS, 2016. Poljanec, Andraž: Turni smuki. PZS, 2003. Rudolf Badjura: Zimski vodnik po Sloveniji. Samozaložba, 1934. Stritar, Andrej: 111 izletov po slovenskih gorah. Sidarta, 2013. Stritar, Andrej: Gore nad Sočo. Sidarta, 2006. Stritar, Andrej: Grintovci. Južni pristopi. Sidarta, 1995. Stritar, Andrej: Izleti po ljubljanski okolici. Sidarta, 2000. Stritar, Andrej: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, 2003. Šegula, Pavle: Nevarnosti v gorah. PZS, 1978. Šegula, Pavle: Sneg, led in plazovi. PZS, 1986. Veliki atlas Slovenije. Mladinska knjiga, 2013. Kazalo Spremna beseda Zasneženi biseri slovenskih gora Pozimi v gore Kako se varneje gibljemo v zimskih gorah Nevarnosti zimskih vzponov Snežni plaz Zasnova vodnika Preglednica vzponov Julijske Alpe 1. Viševnik 2. Debela peč 3. Mala Mojstrovka 4. Mala Tičarica 5. Ogradi 6. Vrtaško Sleme 7. Begunjski vrh in Visoka Vrbanova špica 8. Dolkova špica 9. Stenar 10. Komna 11. Rodica 12. Vrh nad Škrbino 13. Krn 14. Matajur 15. Kobilja glava 16. Porezen 17. Blegoš 18. Ratitovec 19. Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh 20. Jerebikovec Kamniško-Savinjske Alpe 21. Dobrča 22. Kriška gora 23. Storžič 24. Grintovec 25. Kalški Grében 26. Velika Zelenica in Veliki vrh 27. Raduha 28. Menina planina 29. Goli vrh Karavanke 30. Peč/Tromeja 31. Kepa 32. Dovška Baba 33. Golica 34. Ovčji vrh/Kozjak 35. Zelenica (Vrh Ljubeljščice) 36. Veliki vrh in Kladivo 37. Grlovec 38. Setiče 39. Obir 40. Ženiklovec/Veliki Javornik 41. Peca (Kordeževa glava) 42. Uršlja gora Ziljske Alpe 43. Dobrač Primorska in Notranjska 44. Snežnik 45. Slivnica 46. Javornik 47. Hudournik 48. Poldanovec 49. Mali Golak 50. Krim 51. Nanos (Suhi vrh) Posavsko hribovje in SV Slovenija 52. Kum 53. Veliko Kozje 54. Košenjak 55. Boč Literatura OPOZORILO Čeprav je eden osnovnih ciljev planinskih vodnikov povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtor in založba ne moreta sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpel uporabnik vodnika. Na nevarnosti je opozorjeno pri vsakem opisu, vendar je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spremenijo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam. Manj veščim svetujemo spremstvo vodnika. GORAZD GORIŠEK V zasnežene gore UREDNIK Mire Steinbuch STROKOVNI PREGLED Jože Bobovnik UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan LEKTORIRANJE Sonja Čokl TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec PREGLEDNI ZEMLJEVIDI Peter Šilak OBLIKOVNA ZASNOVA VODNIKA Grupa Ee OBLIKOVANJE IN PRELOM NEBIA, d. o. o. IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30 a, SI–1000 Ljubljana www.pzs.si info@pzs.si Ljubljana, 2020 EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE 479 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan Elektronska izdaja Dostopno na: www.biblos.si AVTORJI FOTOGRAFIJ Anderle, Aljaž: str. 17, Cerar, Milan: str. 107, Gorišek, Gorazd: str. 31, 34-35, 37, 38, 42, 44-45, 48, 52-53, 54, 55, 59, 70-71, 71, 80, 84, 85, 86-87, 90, 92-93, 97, 98, 101, 104-105, 110-111, 119, 122-123, 128-129, 130, 131, 132-133, 134-135, 138-139, 140-141, 142, 144-145, 146, 147, 150, 154-155, 158-159, 161, 162-163, 164-165, 166, 167, 170-171, 172, 174-175, 178, 179, 184, 185, 188-189, 192-193, 194, 195, 196, Gorišek, Polona: str. 190, Hladnik, Miran: str. 88-89, 148-149, Horvat, Franci: str. 28-29, 32-33, 43, 49, 62-63, 74-75, 78, 102-103, 106, 112, 118, 151, 152-153, 156, 160, 186-187, Lesjak, Miljko: str. 61, 66, 73, Naglost, Oton: Naslovnica, str. 21, 26-27, 46-47, 50, 58, 64-65, 67, 68-69, 79, 82-83, 91, 94-95, 109, 113, 114-115, 116-117, 120-121, 125, 126-127, 168-169, 176-177, 182-183, Pavšek, Miha: str. 19, Petek, Peter: str. 180-181, Rudolf, Anka: str. 173, Senegačnik, Andreja: str. 124, Skrzypiec, Piotr: str. 76-77, Slabe, Damjan: str. 40-41, Strgar, Peter: str. 56-57, Šerkezi, Matjaž: str. 22. Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=25072899 ISBN 978-961-6870-54-2 (epub)