7g
IM}
glavne deške šole
v
   -
Založila loška deška glavna šola. — Natisnil R. Milic v Ljubljani.
iz vsakdanje Sole v nedeljsko in iz nedeljske v vsakdanjo ali djansko.
^	rečno hodite! Bog bodi z vami po	vsi h vaših
'»Ä^potih in njegov angelj naj vas spremlja!“ S j sstim ljubeznjivim in prav pomenljivim blagoslovilom vas O*	pošljemo, dragi šolarčki! o koncu šolskega	leta domu k
(	vašim ljubim staršem. To serčno poslovilo	vzemite tudi
od šole za spomin, in spremlja naj vas na daljnem popotvanji zlasti tedaj, kedar se podaste na Gospodov klic v razne stanove, da bi delali v njih sebi in drugim v blagor!
Težka je prijateljska ločitev sploh, ginljiva je posebno šolska, da si je neogibljiva. Kej pomenljiv je toraj zadnji šolski dan za učitelja in za učence. Resnobno mili glas, s kterim skerbni učitelj, ki po očetovski ljubi svoje učence in jim zadnji dan prav po Tobijevo ob kratkem ponavlja prelepe nauke, ktere jim daje za slovo, očitno priča, kako razne misli in čutila se snujejo v njegovem sercu. Navdaja ga neka žalost, vendar prisije ta dan tudi serčno veselje na lice učitelju, kteri si je svöst, da je pridno delal in skerbno si prizadeval, saditi v serca svojih učencev le blago seme koristnih naukov ter buditi v njih čutila poštenosti, kreposti in verne bogoljub-nosti. Tak delavec, se sme reči, je res vreden svojega plačila in takemu velja tolažilo, da se sladko počiva po lepo dokončanem delu. Delavec navadno prejame plačilo svojemu trudu primerno. Pri učitelju, tudi spretnem in vestnem, se to le redkoma spolnuje. Kaj hočem reči o mali hvaležnosti, ktero skazujejo pozneje učenci in njihovi starši svojim nekdanjim skerbnim učenikom! Molčim pa popolnoma o gerdi nehvaležnosti nekterih staršev, kteri slepo zaljubljeni v svojega zanikarnega sinka ali v svojo lahkomišljeno hčerko konec šolskega leta nespodobno očitajo učiteljem, ker te ali unega niso djali med pohvaljene ali celo med obdarovane! Dober in vestin učitelj se ne zmeni za take reči. Tolaži ga dobra vest in beseda sv. pisma, da „se bodo oni, ki nevedne podučujejo, v kraljestvu božjem svetili ko zvezde na nebu“.
Pomislimo raji nekoliko sad, ki ga navadno šole rodijo in ki bi ga po skerbnem prizadevanji dobrih učiteljev obroditi imele pri učencih.
Kakor povsod, velja tudi tu kerščansko slovilo: Moli in delaj! „Ne ta ki sadi, ne ta ki priliva, je kaj, temuč Gospod, ki rasti daje“. „Kaj bo le iz tega otroka?“ — poprašuje tolikrat dober učitelj že pri marsikterem, dokler ga ima še v vsakdanji šoli, kaj še le potem, kedar prestopi v nedeljsko, ali kedar ga izpusti v djansko življenje. „Ali nisem dobrega semena sejal na to njivo; od kod ima toliko ljuljke“ — se žalosten mora popraševati celo dober učitelj že pri nedeljskih šolarjih, posebno pa mladenčih in dekličih, ki so odrasli tudi tej šoli, in bi v vsakdanjem življenji kazati imeli sad, ki so ga prinesli seboj iz šole. Tudi naj boljše seme, ako pade na slabe tla, ostane brez zaželenega sadu! Tu se posuši, ker nima potrebne moče ali vlažnosti; tam ga pozobljejo tiče roparice; ondi ga zaduši ternje posvetnih razvad in napak itd. „Blagor jim, kteri besedo božjo poslušajo in ohranijo“ — to velja o vsakterem tudi šolskem poduku. Sad njegov se tedaj ravna najprej po tem, kako se sprejema v šoli, hrani in rabi potlej v življenji. Ako se pozneje prav ne obrača, kdo bi se mogel čuditi, da se vedenje tega ali unega ne vjeina z razredbo, v kteri je bil še učenec v šoli. Sploh pa se toži, da je sedanja mladina — moška in ženska — nevedna pa nepokorna, malopridna in sem ter tj e razuzdana. Radi obračajo ljudje take prikazni na šolo, češ, da je ona vsega tega kriva. Hodil mi je sin v vsakdanjo šolo, hodil 3—4 leta v nedeljsko; zdaj pa komaj čerkepozna, in o kerščanskem nauku se mu le nekaj sanja! Mar bode zastonj ves terdo prisluženi denar, kar sem ga zanj daroval? Šola, šola! zakaj ne sp o ln uješ bolje svojih dolžnosti? — godernja nekteri oče, marsiktera mati o svojem sinu ali o hčeri svoji.
Res je, velike in težke dolžnosti ima šola zlasti sedanji čas. Kliče in priporoča se ji tudi vseskozi, kako naj na podlagi ker-ščanstva po moči pospešuje časno in večno srečo človeštva po mladini, ktera ji je v skerb izročena. — Res je, tajiti se ne da, da imajo šole mnogotere pomanjkljivosti, o kterih je živo želeti, da sc zboljšajo in popravijo; vendar v s a n e v e d n o s t in nepokorščina, malopridnost in razuzdanost sedanje mladine se šoli očitati in v dolg pripisovati ne more. Ako ne verjameš, pridi k našim letnim preskušnjam, poglej iu poslušaj, kako so se učenci vadili in koliko so se naučili; pazi na to, kako so se vedli med letom in kako se vedejo še sedaj. Glej in pazi na to, kako se vedejo, dokler hodijo v vsakdanjo šolo; koliko znajo in kako se vedejo v nedeljski šoli, in koliko znajo in kako se vedo zdaj v življenji. Kolik razloček! — bo marsikteri moral spoznati. Kakor naglo mine spomladnji cvet, kakor poletno solnce hitro dozori sad in potrebi piškavega od oklenega in zdravega; tako le prenaglo mine šolski mladini nadepolni cvet, in z njim najlepši doba Človeškega življenja. Hitro ji pride vroče poletje pozemeljskega truda in mnogoterih skerbi in nevarnost. Mladini se ne sme prikrivati, kako resnobno je človeško življenje, koliko nevarnost ji proti v njem, in kako naj si prizadeva se jim oteti, sicer ostane mladost lahkomiš-ljena ali pa postane celo preširna in prederzna.
Dokler jc otrok v vsakdanji šoli, je kakor mladika, ki raste v dobri drevesnici, kteri skerbni vertnar pridno pleve, ji o suši zvesto priliva, jo o mrazu pokriva, jo trebi in varuje merčesov itd.; kadar prestopi v nedeljsko in ponavljavno šolo, je kakor drevesce, ki se presadi na vert, kamor vertnar še večkrat pride pogledat, da poskerbi, česar je treba v ta namen, da drevesce pozneje rodi sad, ki ga obeta. Kakor se drevo postavi naposled na prosto polje, kjer se vojskuje z viharji in vetrovi; tako se izpusti tudi učenec in učenka iz nedeljske, iz ponav-ljavne šole v djansko življenje, med prosti in široki svet, da dela potem, kakor so ga učili kerščanski učeniki, da rodi dober sad v prid človeštva, da lepša nebeški vert sv. katoliške cerkve. Ali zdaj v delavnem življenji po zapuščeni šoli mladeneč in deklica nista več v tako varnem zatišji, ko poprej; zdaj sta izpostavljena mnogim in hudim nevarnostim, ki jili doslej nista poznala. Bolj ko mlademu presajenemu drevescu ravnega količa ali steberca, da ga opira in ravna, je potreba mladini, ki delavniško ali vsakdanjo šolo popusti, modrega vodila, da mladost sama sebi prepuščena na krive pota ne zaide in svoje sreče lahkomišlj eno ne zapravi, marveč je išče, kakor se je učila poprej v šoli. Ali tu sem prišel do tistega nesrečnega vira, iz kterega izhaja toliko obžalvana malopridnost in pokvarjenost sedanje mladine. Ta je namreč, da se mladina šoli odrasla, pušča brez pravega daljnega vodila, ali da se ji celo podira, kar je prej Šola zidala.
Mladost, ki šoli odraste ima dvojno poglavitno dolžnost. Mla-denček, ki je šolo zapustil, deklica, id je prestopila iz šolskega v vsakdanje življenje, mora
a) zmirom bolj se zavedati, da je človek, da je kristjan, daje katoličan ali katoličanka; in
b) skerbeti, da pride v kterem koli stanu človeške družbe na tisti prostor, ki mu gaje Bog odločil.
Ako mladina, bodi si moška ali ženska, ktero teh dolžnost opusti, prav napredovati ne more, marveč se popači, pokvari, pogubi. Pervi dolžnosti nasproti ravna lahkomišlj en ost, v kteri mladost vnemamo pozabi naj boljših šolskih pa tudi domačih naukov, ter živi brez pomislika na svojo vrednost in na svoj namen. Ravno ta nevednost je, iz ktero izhaja njeno nespametno vedenje, da miluje tako mladost slehern pameten človek. Bila je v svoji sreči in časti, pa tega ni spoznala! Omeniti moram posebej nevednosti v edino potrebni vednosti, nevednosti, v kteri mladost tako malo pozna svojega ljubega Jezusa križanega, nevednosti v kerščanskih edino zveličavnih resnicah. Iz te izvira, da postane brez Boga in nepremišljeno dere v svojo nesrečo, ktera jo prebritko, tolikrat prepozno zdrami iz njenega zanikarnega spanja.
Drugi dolžnosti, po kteri ima mladost po zapuščeni šoli skerbeti, da se sposobno stori, vestno in s pridom delati na tistem prostoru, kterega ji je Bog odločil v posebnem stanu, ravna nasproti pa vnemama malopridnost, v kteri se mladina jame dela ogibati in lahkoživnost si priljubljati. Kakor perva napaka mori
posebno dušne moči, tako podkopuje druga zraven dušnih zlasti telesne, in po pravilu: „Kdor ne dela, naj tudi ne je“ — se pogostoma prigodi, da tak naposled res nima kaj jesti. Kolikor več je tacih, toliko bolj raste uboštvo; iz uboštva pa prihaja brez števila grehov in hudobij.
Ali — popevati take žalostinke, to ni primeren spis letnemu šolskemu sporočilu! Povej nam raji, kako bi se tem napakam v o k o m prišlo morebiti ravno po n a p r a v a h, ki se strinjajo z vsakdanjimi šolami. Da mladina hudo boleha, in da ta rana živo poprijema vso človeško družbo, to nam kaže žalostna skušnja. Kaži nam tedaj lek ali zdravilo zoper to bolezen!
Bolezen, za ktero odrasla mladost tolikrat boleha, smo zato mogli spoznati, da se ji morejo naznaniti v odvernitev primerne zdravila. Bolezen zadeva glavo in serce; glavo v nevednosti, serce v malopridnosti. Zdravilo mora tedaj meriti na to dvoje, na um in na serce.
Imenovali smo doslej dve poglavitne dolžnosti, ki jih vsakdanji šoli odrasla mladost ima zverševati. Ako tedaj hočemo, da bode mladina dobra, ji je treba krepko pomagati v spolnovanji obeh teh dolžnosti. To opravilo imajo a) ponavljavne nedeljske šole in b) starši v domači in djanski šoli. Tema dvema je izročena sedaj mladost, ki je odrasla vsakdanji šoli. Kakor pri izreji, posebno v nedeljski in djanski šoli sploh, morate te dve varhinji kerščanske mladosti ena drugi prijazno roko si podajati in krepko se podpirati. Obe se morate ozirati na splošnjo odrejo in na posebno, čeravno gre šoli bolj splošnja, domu pa posebna odreja, to je, priprava na prihodnji stan.
Kaj je tedaj namen nedeljskih šol, in kakšna njihova pomemba ali veljava, gledč na mladost, ktera je vsakdanjo šolo popustila?
Nedeljska šola, po svoji naravi in po zvezi, v kteri je z vsakdanjo šolo, sprejema tedaj tisto mladino, ktero je vsakdanja šola pripeljala doslej, da se zaveda svojega življenja in se z naj po-trebnejimi nauki oskerbljena, na tej podlagi k kakemu stanu in poklicu pripravljati more. Nedeljska šola ima tedaj namen, nauke, kterc je učila vsakdanja šola, jederno ponavljati, pomanjkljivosti po potrebi in zmožnosti dostavljati s posebnim ozirom na to, kako naj mladost v šoli pridobljene nauke v življenji rabi. Nedeljska šola tedej bistrenje in omiko pri mladini krepko vterjuje in jo djansko, kakor se v vsakdanjem življenji potrebuje, rabiti uči. Kako koristne, kako potrebne so nedeljske šole, kako imenitne dolžnosti imajo, je razvidno že iz njihovega namena.
Človek se mora vedno učiti; to je tako znana in po skušnji vterjena resnica, kakor vsak lahko ve in čuti, da mora delati, ako hoče živeti. In ravno mladost je posebno sposobna za učenje, in nji je vedna vaja, vedno učenje tako potrebno, kakor življenje ali vsakdanja hrana. Kar mladost zamudi, starost ne nadomesti; česar se mlad ne naučiš, star vedil ne boš. V mladosti se je treba tedaj učiti in rasti kakor v letih tako tudi v po-
trebnih vednostih. V zgled nam je vsem Sin Božji, o kterem pravi sv. pismo, da je rastelv starosti in modrosti in prijetnosti ali gnadi pred Bogom in pred ljudmi. Naj bi si pač ljuba mladost prelepi zgled svojega naj lepšega in naj boljšega brata Jezusa globoko k sercu vzela in skerbela svoje dušne moči v pobožnosti in modrosti vedno lepše izverševati, kako prijetna bi bila Bogu in vsem dobrim ljudem! Naj bi tudi starši čislali bolj dušno lepoto svojih otrok kot. telesno, in jim primerno skerbeli za potrebno daljno podučenje. Že škof Bošsuet je brez strahu in krepko zaterdval sinu kralja Ludvika XIV., da je tudi zanj imenitna dolžnost se vedno učiti. „Ni vam dal Bog zastonj razumnosti in tako lepili zmožnosti, ki naj bi vas razsvetljevale, da se z njih pomočjo preteklega spominjate, sedanjost spoznavate, in prihodnost pregledujete. Kdor pa meni, da ni truda vredno, te božje dobrotne dari si v prid obračati, ta ima Boga in ljudi nasprotnike; ne sme namreč pričakovati, da ga bodo ljudje čislali, kdor zaničuje, kar ljudje delajo, ne da ga 1)0 Bog varoval, kdor svoje prelepe zmožnosti tako malo ceni!“
Tudi je učeni škof svojega kraljevskega učenca prepričal, kako bodo vse njegove lepe zmožnosti opešale in se zgubile, ako jih vedno zverševal ne bo.
„Ne pričenjajte vnemamo in leno živeti, ker vaše življenje bi moglo biti prav delavno in marljivo. Nasledek uuega pričetka bi moral biti, da bi čudovita razsvetljenost, s ktero vas je Bog tako bogato obdaril, vnemamo pogasnila. Čemu namreč bi vam bilo naj krasneje orožje, ako ga še v roke ne primete? Čemu bi vam pa tudi bile prelepe dušne zmožnosti, ako jih ne porabite in modro ne obračate? Zgubljene bi bile.
In kakor bi vi pozabili pisati, ako bi se ne vadili, tako bi oterpnile vaše dušne zmožnosti, in še toliko prizadevanje jih pozneje zbuditi bi bilo zastonj“.
To opominvanje naj dam tu slepi mladini, ki hoče biti pre-modra, ter se sramuje učenja, misleča, da dovolj zna ali da jo bo premoženje staršev brez učenja živilo; pa tudi naj velja brezmišljeni mladini, ki svoje lepe dušne dari v mladosti vnemamo zapravlja, ker o nedeljah in praznikih mesto da bi z veseljem hodila v nedeljsko šolo in marljivo si pridobivala blagih naukov, dragi čas trati z igro in pohajkvanjem.
Prav po materno ravna tedaj šola, ktera gojencev svojih iz svoje skerbljivosti ne izpusti tudi z 12. letom ne. Celi teden pusti res svoje nekdanje rejenčike delati, ali o nedeljah jih vabi in sklicuje ter jih v mičnih naukih prijazno spominja, naj dušnih moči ne zamorijo, ker le bister um v čverstem telesu daje mladosti pravo ceno.
Mladina pa tudi po ostanku perve nepokorščine v raji le pre-rada otresa jarm pokorščine, in komaj čaka, da bi odšla šolskemu strahovanju. Mladina, ki odraste šoli v svoji neposajenosti brez vodila in primernega strahovanja, bi derla v svojo nesrečo, enaka vrelcu ali studencu, ki močno vre iz zemlje in šumeče dere navdol, nekako nepokorno svojih mej ne pozna, ter s silo hoče v oblasti
imeti vso prostorno dolino, v ktero jc prišumel, pa se po pesku in travniku sproti pozgubf. — Nedeljska šola, ki tako prederznost mladine dobro pozna, pa ve zdaj poprešnjo otroško šolsko strahovanje modro in resnobno primeriti natori odrasle mladosti; nedeljska šola posebno namerja volji ali zapovedi predpostavljenih veljavo pridobiti. / veljavnim opominovanjem prepričuje nedeljska šola svoje učence tega, kako zaničljiva in sramotna je nepokorščina; zbuja jim pravo ponižno spoštovanje do samega sebe, ki se pridobi le s poštenim vedenjem; previdno in krepko opominja nedeljska šola svoje učence, naj se nikdar ne zaveržejo, naj jih bode sram, sleherne nerodnosti, naj skerbijo posebno za čast in poštenje pred poštenim svetom. S takim in enakim vodilom se modro in dušnim zmožnostim primerno mladina privadi, da pozneje sama od sebe in rada dela to, kar je poprej morala, in ako je pri mladini to dobljeno, je veliko, skoroj vse dobljeno.
Mladina išče že sama po sebi družbe in tovaršije. Ali ravno te so, po kterih se spridenost trosi med mladino tako, da jo po tem razjeda ko strupen rak. Kdo mi ne bo priterdil, ako količkaj pozna svet in sedanjo mladino, da, ako hočemo mladino rešiti, jo je treba varvati slabe tovaršije V Slabe tovaršije je zviti sovražnik človeštva, zlasti pa mladine, zdaj v najem vzel, da kar si sam ne upa, po svojih tovarših doseže. Lahko je mladino, ki tako rada posnema, kar vidi, po slabih tovaršijah vloviti; res je mladina le po slabili tovaršijah tako grozno spridenal Glej svitli oblaček na nebu, ki se kej prijazno rumeni v solnčnem svitu in obeta s časom le rodovitnega dežja! Ko se privali drugi černi pa nakopičeni oblaki, tudi ta nedolžna meglica naglo z njimi potegne, da z drugimi vred viharno pokončuje zlato polje in rumeno zernje. Podobo na nedolžno mladino oberniti je lahko. Starši in prijatli nedolžne mladosti! Ker hočemo mladini dobro, posvetujmo se, kako je varvati slabih tovaršij, in rešili jo bomo! Tudi tej potrebi za odraslo mladino nedeljska šola pomaga, ker ravno ob nedeljah in praznikih mladino zbira in združuje ter jo saj nekoliko varuje drugih tovaršij. Iz vsili ozirov tedaj se nam jasno kaže, da kakor korist in potrebo dobro vravnanih vsakdanjih šol za mladino do 12. leta sleherni priznati mora, tako ravno take koristi nedeljski šoli za mladost, ki je šoli odrasla, nihče odreči in nje potrebe tajiti ne more.
Imeniten je namen nedeljske šole; ali težavno je tudi nje opravilo, toliko težavneje, kolikor menj časa ima, le po 2 uri ob nedeljah in praznikih, in kolikor težavnišeje odraslo drevje vravna-vati memo šibkega drevjiča. Sichern, ki z nedeljsko šolo opraviti ima, mi bo brez premislika poterdil, koliko grenkega truda prizadeva nedeljska šola! Skušnja kaže, da ima šoli odrasla mladina le preveč že drugam nagnjene serca, na tovaršije, igre, pohajkvanje itd. V nedeljsko šolo prihaja mladina večidel mlačna in razmiš-ljena; dostikrat le prisiljena, termasta in kljubljiva.
Kako se mora tedaj truditi nedeljska šola, da pri svojih učencih paznost ohrani in jih zase toliko pridobi, da pričnejo radi
in z veseljem vanjo hoditi! Le s posebno umetavnostjo je v stanu nauke, ki jih je že učila poprej vsakdanja šola, tako spreminjati, njih koristno stran posebno kazati, jih zdaj v tej zdaj v uni obliki razkladati, jih tako na vsakdanje življenje obračati, da učenci njih važnost spoznajo, in jih moč poduka tako poprijema, da paznost ohranijo. Tako postavim se pri kerščanskem nauku, ki je kot povsod gotovo v nedeljski šoli naj iinenitneji, sicer ponavljajo prav navadne resnice sv. vere po katekizmu. Morajo se pa resnice bolj temeljito vterdvati iz sv. pisma, ustnega izročila z ozirom na to, kar je sv. cerkev vedno o tej in uni resnici učila. To, umevno in poljudno naznanjeno, stori razlagano sv. resnico mikavno mladim poslu-šavcem in se skor nevede prime njih sere. Tako le je moč zavar-vati mladino pred napadi zgrabljivih volkov, ki dan danes v brez-mernein številu v ovčji obleki zalezujejo naj boljše jagnjeta čede Gospodove ter jim brezbožno ropajo naj boljši zaklad, ki ga imajo, sveto nedolžnost in pravovernost. — Pri kerščanskem nauku se pa tudi kažejo nedeljskim učencem verske resnice spolnovane v življenji. Ne pove se le, kaj naj storimo kot odrešeni po Jezusu, kaj delajmo kot posvečeni Božji otroci, izvoljeni deležniki nebeškega kraljestva; živi zgledi, mično in krepko povedani, iz sv. pisma, iz življenja svetnikov sc pri tej pa pri uni čednosti mladosti kažejo, naj bi ji bili živi vodniki po poti kerščanskega življenja. Besede ginejo, zgledi vlečejo. Zgodovinska podlaga se v nedeljski šoli prav posebno s pridom rabi. — Učenci nedeljske šole naj se pa tudi vadijo sv. cerkveno leto v cerkvenem duhu preživeti; kej mikavna in podučna je zanje prav umevna in spodbudna razlaga raznih praznikov in obredov naše sv. katoliške cerkve. Le če se mladina vpelje v pravo posvečevanje sv. praznikov v cerkvenem duhu, bodo ji sv. prazniki tudi v poznih letih močno netilo goreče bogo-Ijubnosti. Tako pa čas tudi učencem v šoli kaj naglo mine in je duhovnu le prekratek, dasiravno ga kar se da pridno porabi. Ljubezen do šole se s tim, ako so sicer zanjo dovzetni, pri učencih zbuja, in ako z veseljem hodijo, se tudi veselo učijo. Kako modro si mora pa tudi nedeljska šola spoštvanje ohranvati, in kako previdno ljubeznivost kazati, da osorna ojstrost ne plaši, pa tudi slepa mehkost ne pači! Vse tako prizadevanje vender le še zaželenega sadu ne prinese; kajti otroci tega sveta so modreji memo otrok luči. Še vse bolj mično vejo hudobni zapeljivci mladino v svoje mreže loviti. Večidel z vspehom kličejo: Pridite, veseli vživajmo dobrote tega sveta, dokler smo mladi! Ker skušnja uči, kako težko je pri globoki in široki sprideuosti mladini vcepiti boljšega duha. In žalibog! ravno varhi nežne mladine so velikrat njeni naj veči sovražniki. Ali ni žalostno, da je dostikrat potreba, pri tako očitni koristi, pri tako vidni potrebi nedeljskih šol, starše in še posebno mojstre siliti, da pošiljajo sebi izročeno mladino v	šolo!
lles prav ima deželna	postava, da z ojstrimi	kazni	sili starše
pa tudi mojstre, naj vedno	pošiljajo svoje otroke in učence	v šolo.
Ali sila vendar le ni mila!	Ne napravljajte tedaj	starši	in	gospo-
darji sebi škode in sramote, šolskim oskerbnikom pa tolikanj težav,
ne pustite se siliti le temu, kar tako globoko vaša in vaših ljubih sreča zahteva, in kar od vas tirja Bog, cerkev in človeška družba!
Naj bo omenjen tukaj še neki našim časom zelo primeren pripomoček, mladino varvati spridenosti in jo k dobremu vneti. Menini družbe za mladost. „Razločite se“! to bo veljalo po vsih sedanjih znamnjih kmalo za vse. Dober sad se bo moral izbrati izmed piškavine; pšenica pokazati izmed plevela. Prikrita omahljivost, med dobrim iu hudim blezo ne bo več izhajala; dobri naj bodo svojo krepost serčno kazali, po zgledu svojih junaških spreduikov, in hudobija naj se v svoji ostudnosti ražkrije! Z združenimi močmi mori in duši hudobna derhal čednost in bogoljubnost; ali bi ne bilo primerno, da se tudi kerdelo poštenih združi, ter se v družbah podpira zoper nevarnosti? „Gorje samemu, zakaj če pade, nima nikogar, da bi ga vzdignil!“
Jezuiti, od kterih naj bi se pač vsi pravi mladostni prijatli učili umetnosti, kako ji v dobri izreji pomagati k blagru, take družbe za mladost povsod vpeljujejo z velikim vspehom. Korist take družbe imamo pri nas pred očmi. Kdo more tajiti, koliko blagega sadu je obrodila tukajšina „Marijna družba“ za dekleta, vsta-novljena pri tukajšni dekliški šoli v samostanu naših blagih Uršu-linaric! Mladina dekliška, starši in duhovni so blagemu prijatlu, ki jo je s trudom vpeljal, vedno hvaležnost dolžni! Kolike zavetnice v toliko nevarnostih bi bile mladosti take družbe v zvezi z nedeljsko šolo vstanovljene, za mladenče posebej, za dekleta posebej! Ne morem pa tukaj obširneje popisovati, kako primerno vsim lastnostim in potrebam kerščanske mladine so vravnane te družbe. Ne tirjajo nič, kar bi bilo mladosti zoperhega, tudi težavnega ne; pomagajo le mladini ložej spolnovati to, kar je že po natornih in kerščanskih zakonih spolnovati dolžna. Ne morem tu razkazovati bolj na tanko, kako modro skerbijo te družbe napčne nagnjenja s tim pridobiti za dobro, da kjer se izruvati ne dajo, se saj požlahne ali poboljšajo. Skerbe za kratkočase, toda poštene; odvračil jejo od slabe druščine, pa kratkočasijo v pošteni prijazni tovaršiji; poduču-jejo, pa vse vabljivo, in vodijo, kar je za mladino prav posebno potrebno, k sv. zakramentom, in v družbi ravnajo nasproti tisti gerdi veši, ktera tako zelo plaši mladino pred sv. zakramenti; pravi seji strah pred ljudmi. Ne morem naznanovati preblagega sadu, ki ga te družbe donašajo po bratovskem opominovanji, po združeni molitvi, po prejemanji sv. zakramentov i. t. d. Rečem le: „Kako dobro in kako prijetno je, ako bratci skupaj prebivajo! Kjer tje pošilja Gospod blagoslov in življenje vekomaj“.
Na noge tedaj, prijatli kerščanske mladine in človeške družbe! Ker išče hudobni sovražnik z združenimi močmi pokončevati, sker-bimo z združenimi močmi rešiti, kar se še rešiti dä! Z vsimi močmi in pripomočki naj bi se trudili vsi, ki jim je izročena draga mladina, da bi se dosegel namen, ki ga sleherna prava odreja namerjati mora, to je: Blagor mladosti in blagor človeške družbe.
Kaj pa človeka in posebno mladino res osrečuje in tudi koristi rodu človeškemu ? — Blagoslov Gospodov, sklenjen s pridnostjo človeka samega, ali domače: „Moli in delaj!“
Naj sedaj še kratko omenim 2) dolžnosti, ki jo mladina ima po skončani šoli. Skerbinaj, da pride slehern s potrebnimi sposobnostmi previden v tisti stan, kamor ga kliče Božja previdnost. Tu so pa spet starši in oskerbniki mladine, kiji morajo pomagati k kruhu, t. j. skerbeti morajo, da privadijo mladino sebi izročeno pridne delavnosti in da tako pripravijo svoje otroke v ta ali uni stan, v kterem bodo mogli sebe s pridnostjo preživiti in kolikor naj več moč delati v blagor človeštva. Bo mar treba še le skazovati, kako imenitno je za mladino, da si odloči gotov stan, in da v njem pridno dela? Ktera stvar pa je, ki bi svojega namena ne imela in bi z vsimi močmi ne spolnovala prostora, ki ga ji je dal premodri stvarnik? Pameti je tedaj jasno, da Bog nikogar na svet postavil ni, da bi nič ne delal; za vsakega je odločen stan, je zaznamvan prostor, kjer naj dela. Dolžnost delavnosti v odločenem stanu je tedaj tako imenitna, da ona v tesni zvezi z dolžnostmi, ki jih slehern ko človek in kristjan spolnovati ima, razloči mladini časno in večno srečo ali nesrečo. Zato pa je prav potrebno priporočati delavnost tem bolj, ker se nagnjenje k malopridni zložnosti pri mladini v toliki meri nahaja, in ker starši tolikrat opuščajo svojo dolžnost, otroke delavnosti privaditi. Rak, ki mladino in po nji blagostanje v sedanjem času tako skeleče in globoko razjeda, je ravno to, da je mladina naša tako lahna za delo. Je pa lahna, ker se dela iz mladega ne vadi.
Mladina je v brezdelavni lahkoživnosti malopridna zajednica človeške družbe. Glede družbenega življenja ima vsakteri dvojno dolžnost. Pervič sebe pošteno preživiti. To dolžnost spol-nuje še vsakteri, da skerbi se preživiti, le besedica „pošteno“ se prerada prezira. Ker je pa vsakteri tudi ud človeške družbe, po Božji modri previdnosti lepo sklenjene, je slehern drugič tudi dolžan delati za splošnji blagor, ker tudi družba človeška zanj dela. Tu se mi prav potrebno dozdeva omeniti napčno izrejo otrok pri nekterih premožnih starših, kteri v slepi ljubezni do njih, svojih ljubljenčkov pri nobenem težjem delu viditi ne morejo, če že tudi dajo svojega sinčeka ali hčerko, po tem ko sta šolo in daljno boljši odrejo na kol obesila, zato ker se jima več ni poljubilo se učiti, k kakemu delu, ji pa spet, če le mlada svojeglavčeka ostati ne marata, ker se jima po domačem mičkanji toži in delati ne ljubi, domu vzamejo s pristavkom, ki je otrokom v veliko potuho: „Naj pa otrok doma bo, jesti bo že imel; moji otroci naj se ne ubijajo tako po svetu kot sem se jest mogel itd“. Dobro si take besede pomni samosvoja glavica malega mehkužneža; tem bolj misli, da denarji v očetovi skrinji ali materni ne bodo pošli in da žita v njih shrambah ne bode zmanjkalo, ker ne ve, kako kervavo se mora denar prisluževati in kruh pridelovati. Geslo taki razvajeni mladini je: „Kaj bomo jedli, kaj bomo pili“, pa še tudi: „Kaj dobrega bomo jedli in pili ? 1 “ Kmalo sicer visoke pa na polpoderte hiše, prostorne
pa prazne poslopja, ki so jih priprosti starši svoji razvajeni mladini bili z žulji svojih rok pripravili, svarivno pričajo, kako res je, da grabež najde trosivca ali kakor pregovor pravi: Hči skopuhova je dostikrat	žena	požeruhova! Premožnim	kot revnim	je Bog roke
podaril, naj delajo. Premožni! ako ste naprej plačilo prejeli, mar za vas jenja dolžnost, se dnine vredne storiti V Tako praša posebni prijatel mladine Borderies, škof v Versailles.
Po tej poti tedaj, da premožni starši neprevidno svoje otroke v lahkoživnosti razvajajo, sami k delu počasni in zato tudi revščine že nekako	navajeni starši pa vnemamo	svojo mladino v lenobi
puste, se razširja tako imenovani proletariat, t. j. siromaštvo, kipa še hoče kaj	biti,	da si noče kaj storiti;	hoče dobro	živeti pa se
noče truditi. Takega lenega siromaštva gnili sad so tisti leni postopači, ki terkaje od vrat do vrat po delu poprašujejo, ki jim pa smerdi, zato da si živeža priberačijo; tudi razcapani mladi pohajk-vavci, ki si pri poldnevnem solncu lene kri ogrevajo in jim roke, ker jih z delom rabiti nočejo, predolge zrastejo! Živeti morajo, delati nočejo,	tedaj	zmikajo. Tega še ne omenim, kam	lena ženska
mladost zaide, ker znano je:
Lenoba je vseh gerdob gerdoba.
Kako bi pač bilo želeti, naj bi se vstanavljevale blage naprave, ki bi se usmilvale takih zanemarjenih sirot in bi jih v skupnih de-lavšnicah od mladega vadile dela, ter reševale njih telo in dušo časne in večne nesreče. Od omenjenih pri nas navadnih prikazen romarji iz Rima nič ne pripovedujejo, veliko pa od blagih naprav, ki v Rimskem mestu, ko središču katoliškem, pogube varujejo mladino. Take naprave pač le kerščanski duh buditi zamore! Saj le ker-ščanstvo vrednost, mladine po vsili ozirih ceniti ve. Tudi le ker-ščanstvo je v stanu dolžnost delavnosti prav vterditi, ker kaže delavnost ko namen stvarnika; dela človeku delo prijetno, ker ga je že v raji razveseljevalo. Ce ravno se je po padu človekovem spremenilo v kazen, je pa ravno pripomoček dolžnega zadostvanja; tako tedaj v kerščanskem oziru človek delavnosti zanemarjati ne more in ne sme.
Da ne popisujem dalje, kako naj bi tudi z klikoma vadili starši svoje otroke terdne delavnosti; kako naj bi jim z opazovanjem njih zmožnosti v ta ali uni stan svetovali itd.; rečem le staršem in mladini: človek je vstvarjen za delo kakor tiča za letanje. Lenuh je živ nekako mertev!
Mladina, ki odhajaš iz vsakdanje v nedeljsko, in zlasti tebi, ki greš v djansko življenje, z besedami učenega B. Franklina kličem za teboj: „Ako ljubiš svoje življenje, nikar ne zapravljaj dra-zega časa; čas ravno je, iz kterega je sostavljeno tvoje življenje. Ne sovraži terdih del in kmetvanja, kterega je naj viši vstvaril. Mladost! ako hočeš biti srečna, vzemi si pri ločitvi od šole v spomin te dve besedi: ,Moli in delaj!1 Spolnuj ji po tem zvesto v šoli tega življenja, in vse tvoje delo bo dober tek imelo tu in tam“.
Ravnatelj.
Predstojniki in učitelji.
Juri Zavašnik, korar, knezoškofijski konzist. svetvavec, pravitelj v šolskih rečeh, križnik Franc Jožefovega reda itd.
Franc Kramar, dekan, šolski okrajni nadzornik, knezošk. konzist. svetvavec itd.
Jožef Hafner, fajmošter v pokoji, šolski oskerbnik.
Franc Home, ravnatelj, katehet in mestni kaplan, je učil v vsih
4	razredih kerščanski nauk, v 4. razredu zgodbe sv. pisma in evangeli, tudi ponovilo kerščanskega nauka v nedeljski šoli; skupaj 10 ur v tednu.
Jožef Kramar, učitelj, je učil vse predmete v 4. razredu, skup 18 ur v tednu.
Lovro Sadar, učitelj, je učil vse predmete 3. razreda in sad j o rej o za bolj odraščene učence vsih 4 razredov; tudi ponovilo naukov v nedeljski šoli, skup 24 ur v tednu.
Ivan Cetel, učitelj, je učil vse predmete v 2. razredu, ponovilo naukov v nedeljski šoli, 2 uri v tednu petje in je tudi cerkveno petje oskerboval, skupaj 24 ur v tednu.
Janez Gorjanec, podučitelj, je učil vse predmete v 1. razredu, ponovilo naukov v nedeljski šoli, risanje v 4. razredu, 23 ur v tednu. Šolsko leto 1867 se je bilo pričelo zavoljo bolezni še le 15. oktobra.
Zahvalna slovesna sv. maša bo 31. julija v cerkvi sv. Jakoba. Preskušnje: Za 1. in 2. razred 30. julija dopoldne; za 3. razred popoldne; za 4. razred 31. julija dopoldne.
Učenci so bili, zunaj poziinskega časa, vsaki dan pri sv. maši in so spodbudno prepevali: štir- eni petkrat so šli v šolskem letu k sv. zakramentom ter skup bili obhajani s skupnimi molitvami pred in po sv. obhajilu.
Tudi letos smo slovesno obhajali praznik sv. Alojzija. Učenci so imeli sv. obhajilo med sv. mašo. Slovesne sv. maše z nagovorom se je vdeležilo lepo število staršev in drugih šolskih prijatlov.
Posebno srečna se sme šteti naša šolska mladost letos tudi zato, ker je imela lepo priložnost se vdeležiti sv. misijona, ki je bil v Stari Loki. K pridigi za otroke je šla šolska mladost s svojim bandercem, s svojimi učitelji. Ginljiv je bil dan pervega sv. obhajila; slovesno so šli novi povabljenčiki Gospodovi po sveti
maši in ponovljeni kerstni obljubi iz domače cerkve v cerkev Starološko, kjer so med slovesno sv. mašo pervo sv. obhajilo prejeli; obhajani so bili tudi drugi otroci. Častiti P. Valjavec je prav ginljivo in krepko pred sv. obhajilom otročičem govoril. Obilne solze pričujočih staršev in otrok so kazale, kako močno jih je ta pobožnost poprijela; upajmo, da ne bode brez dobrega sadu.
III.
Število uöencev in pregled naukov.
Nauki	Razredi				Nedeljska iola	
	I.	II.	III.	IV.		
1. Kerščanski nauk		2	3	4	4	1	
2. Slovenščina		8	6	5	4	—	—
3. Nemščina		5	6	7	6	—	—
4. Številjenje		2	3	4	3	—	—
5. Pisanje		5	4	3	3	—	—
6. Spisje		—	—	2	2	—	—
7. Petje			2			—	—
8. Risanje		—	—	—	2	—	—
9. Sadjereja			1			—	
10. Branje, pisanje in številjenje				1			2		
Število učencev	90	82	55	39	55	60
Sknpcj .		266			11	5
Razun navadne nedeljske šole v dveh razredih, je hodilo tudi s hribov okoli 60 dečkov, ki vsakdanje šole obiskovati niso v stanu, o nedeljah in praznikih od 1 do 3 popoldne v šolo. Gg. učitelji Sadar, Cetel in Gorjanec so jih podučevali posebno v branji, tudi v pisanji in številkanji; g. mestni fajmošter so pa prevzeli poduk v kerščanskem nauku; vsim gospodom bodi hvala za blago prizadevanje!
j?-
RazrecTba učencev.
Darila so prejeli:
Lah Rihard iz Ipave.
Kobler Anton iz Železnikov. Šubic Janez iz Poljan.
Franc Juri iz Loke.
Pohvaljeni
Jeraj Janez iz Mavčič.
Potočnik Tomaž iz Železnikov. Jelenc Štefan iz Železnikov.
Šubic Juri iz Poljan.
so bili :
Kuralt Pavl iz Žabnice.
Rihtarčič Franc iz Selc.
Demšar Franc iz Železnikov. Langerholz Franc iz Stare Loke.
Dobro so se učili:
Berčič Peter iz Stare Loke. Blaznik Janez iz Loke. Deisinger Franc iz Loke. Jenko Franc iz Pcvna. Jesenko Nace iz Poljan. Kalan Franc iz Mavčič. Karlin Andrej iz Stare Loke. Korbič Andrej iz Loke.
Košir Franc iz Suhega Dola. Kump Matija iz Loke. Peternel Franc iz Loke. Štamcar Daniel iz Predvora. Svoljšak Blaž iz Loke.
Vogel Marcellus iz Save. Vavpetič -'rane iz Loke.
Slabo so se učili:
Dagarin Luka iz Puštala. Gaber Peter iz Stare Loke. Kunstelj Janez iz Loke. Notar Peter iz Puštala. Triller Leopold iz Loke.
Zaveršnik Jože iz Loke.
Žebie Janez iz Loke.
Štev. 39.
5 učencev je med letom izostalo.
Darila so prejeli:
Lah Evgen iz Ipave.
Rlobovs Janez iz Loke. Košmelj Blaž iz Železnikov. Ferlan Stefan iz Žir.
Pohvaljeni so bili:
Lužan Janez iz Žabnice. Maher Janez iz Loke.
Pintar Janez iz Poljan. Logonder Martin iz Žabnice. Ahčin Franc iz Ljubljane. Bohinec Jože iz Podreč.
Rupar Franc iz Puštala.
Pintar Janez in Breznice. Sušnik Avguštin iz Loke. Lušina Franc iz Gosteč. Langerholz Jakob iz Moškrina.
Dobro so se učili:
Arhar Franc iz Loke.
Bajt Juri iz Poljan.
Bergant Franc iz Suhe. Dolinar Engelbert iz Idrije. Eržen Janez iz Černomlja. Gvajc Franc iz Stare Loke. Jamnik Anton iz Puštala. Kalan Janez iz Mavčič.
Oblak Andrej iz Loke. Oman Janez iz Žabnice. Oman Miha iz Suhe.
Osterc Matevž iz Puštala. Pivk Andrej iz Loke. Svoljšak Juri iz Loke. Vavpetič Janez iz Loke. Všeničnik Gregor iz Poljan.
Slabo so se učili:
Ambrožič Janez iz Zminca. Bernik Anton iz Stare Loke. Blaznik Tine iz Loke.
Hafner Andrej iz Loke. Hafner Franc iz Stare Loke. Hafner Jože iz Loke.
Jenko Peter od sv. Duha. Jugovič Anton iz Stare Loke. Kalan Jože iz Suhe.
Kašman Janez iz Loke. Križnar Janez iz Loke.
Langerholz Peter iz Stare Loke. Letnar Matija iz Kamnika. Porenta Franc od sv. Duha. Rupar Matija iz Loke.
Svoljšak Jože iz Stare Loke. Šifrer Jože iz Stare Loke.
Šifrer Jože iz Žabnice.
Žagar Jože iz Papirnice.
Štev. 55.
5 učencev je med letom izostalo.
Darila so prejeli:
Pintar Luku iz Hotavelj. Maček Tomaž iz Javorja. Rilitamč Janez iz Hotavelj. Krek Luka iz Selc.
Demšar Štefan iz Poljan.
Pohvaljeni so bili:
Dolenec Janez iz Ljuše. Homan Anton iz Loke. Franc Rudolf iz Loke.
Peternel Matevž iz Loke. Gosar Jože iz Dupljan. Krajnc Jakob iz Trate.
Arhar Franc iz Ljuše.
Gartner Franc iz Jamnika. Logonder Peter iz Pevna.
Prevec Andrej iz Selc.
Dobro so
Berčič Juri iz Stare Loke.
Blaznik Franc iz Loke.
Debelak Anton od sv. Duha. Godec Jernej iz Puštala.
Hafner Franc iz Loke.
Hafner Franc iz Stare Loke. Hafner Janez iz Stare Loke. Hafner Jože iz Loke.
Hartman Matevž iz Suhe.
Humar Jože iz Stare Loke. Jamnik Janez iz Godešič.
Jenko Gašper iz Pevna.
Jugovec Jakob iz Pevna.
Jugovec Tomaž iz Stare Loke. Kalan Andrej iz Pevna.
Kalan Franc iz Pevna.
König Lorene od sv. Duha.
Slabo so
Benedik Matevž iz Stare Loke. Dagarin Janez iz Puštala.
Debelak Janez iz Loke.
Franc Šimen iz Lipice.
Gasser Franc iz Stare Loke. Golob Franc iz Loke.
Jugovec Janez iz Stare Loke. Oblak Jože iz Trate.
Osterc Juri iz Puštala.
Pokom Jauez iz Loke.
Oman Franc iz Suhe.
Ziherl Lorene iz Lipice.
Kaiser Janez iz Papirnice.
Cof Tomaž iz Stare Loke.
se učili:
Kruh Jože iz Suhe.
Leskovec Juri iz Puštala.
Müller Pavl iz Loke.
Planina Lorene iz Loke.
Pintar Lorene od sv. Duha. Pokorn Matevž iz Loke.
Pokorn Tomaž iz Stare Loke. Porenta Jakob iz Stare Loke. Šabič Franc iz Loke.
Šifrer Jože od sv. Duha.
Tavčar Matevž iz Loke.
Tavčar Primož iz Suhe.
Triller Franc iz Suhe.
Volčič Franc iz Loke.
Volčič Janez iz Loke.
Zaveršnik Franc iz Loke.
Ziherl Franc iz Studenca.
se učili:
Rupar Frane iz Loke.
Tratnik Franc iz Stare Loke. Triller Franc od sv. Duha. Triller Janez iz Dor far jev.
Triller Janez iz Starega Dvora. Zaveršnik Luka iz Loke.
Žontar Jernej iz Loke.
Štev. 82.
12 učencev je med letom šolo popustilo.
Darila so prejeli:
Triller Alojzi iz Loke. Deisinger Alojzi iz Loke. Dolinar Jlatevž iz Loke. Noe Frane iz Zagroba. Keršič Jakob iz Terboj.
Pohvaljeni so bili:
Krek Janez iz Selc.
Steško Eduard iz Radolice.
Jenko Janez iz Pungarta.
Svoljšak Jože iz Drage.
Cof Franc iz Dorfarjev.
Benedik Franc iz Šutine.
Dobro so
Alič Janez iz Godešič.
Ambrožič Jože iz Trate.
Benedik Anton iz Loke.
Bernik Janez iz Loke.
Blaznik Franc iz Loke.
Brence Jože iz Rateč.
Frank Juri iz Veštre.
Fojkar Tine iz Loke.
Grohar Juri iz Loke.
Hafner Franc iz Stare Loke. Hartman Franc iz Suhe.
Hartman Matija od sv. Duha. Jamnik Simon iz Puštala. Jesenovic Janez iz Studenca. Kokalj Andrej iz Stare Loke. Kokalj Anton iz Bitna.
Kunstelj Franc iz Loke.
Ličar Janez iz Stare Loke.
Notar Franc iz Puštala.
Oblak Franc iz Jame.
Oblak Jože iz Studenca.
Slabo so
Hafner Gašper iz Loke.
Jarc Franc iz Loke.
Karlin Janez iz Suhe.
Poljanec Janez iz Zminca.
Porenta Franc iz Stare Loke. Porenta Peter iz Stare Loke.
Proj Jakob od sv. Duha.
Payer Jernej iz Loke.
Feigel Izidor iz Železnikov. Langerholz Franc iz Lipice. Kump Jože iz Loke. Jelovčan Jože iz Zminca. Ručigaj Alojzi iz Loke.
se učili:
Oblak Matevž iz Loke. Oman Anton iz Suhe.
Oman Janez iz Zininca. Perko Andrej iz Loke. Peternel Anton iz Loke. Plestenjak Tine iz Suhe. Siherl Franc iz Stare Loke. Starman Janez iz Gosteč. Šifrer Franc iz Žabnice. Schneider Janez iz Veštre. Tavčar Lovro iz Loke. Tavčar Urban iz Puštala. Triller Urban od sv. Duha. Veršič Janez iz Stare Loke. Vilfan Franc iz Žabnice. Vodnik Gašper iz Loke. Žagar Anton iz Stare Loke. Žnidar Jakob iz Suhe. Žontar Jakob od sv. Duha. Žontar Primož od sv. Duha.
se učili:
Šifrer Matevž iz Stare Loke. Triller Martin iz Dorfarjev.
Štev. 90.
5	učencev je med letom šolo popustilo; poslušat jih je hodilo drugega pol leto 18.