Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 časopis slovenskih delavcev Ljubljana, 3. junija 1993, št. 24/25, letnik 52, cena 240 SIT NASVET MESTKU Celo Slovenijo ste spravili v bes in strah. Vsepovsod bentijo, da njim že ne boste podtaknili jedrskih odpadkov. Razumemo jih. Vas pa tudi. Nekam je te nikomur ljube packarije pač treba pospraviti. Zato dobrohoten nasvet: ne da bi se spuščali v izdajanje državnih skrivnosti, lahko zatrdimo, da je v Sloveniji z zaklonišči brez dvoma dobro poskrbljeno vsaj za najpomembnejše glave. Če so zaklonišča za naše velmože varna celo pred atomskim napadom, je logično, da sevanje tudi ven ne more prodreti. Torej?! dut fišl« a & amč Z znanjem do lastnine, s kolektivno pogodbo do pravice :neg| za & anSf ?dotf mol je n*1 ePU% kM V posebni prilogi objavljamo Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, v Sindikalnem zaupniku pa avtorizirani stenogram seminarja E o lastninjenju, ki so ga prejšnji teden organizirali Svobodni sindikati. DE vam je odprta za vsa vprašanja o lastninjenju, ki vas zanimajo. S ^štirinajstih dneh bomo v posebni brošuri izdali cestno besedilo zakona o lastninskem Preoblikovanju podjetij, uredbo o pripravi programa Preoblikovanja in 0 izvedbi posameznih načinov last- ninskega preoblikovanja podjetij ter Odredbo o metodo- logiji za izdelavo otvoritvene hitrice. Razlago in komentar teh vprašanj so za to brošuro napisali za to Pristojni in odgo-v°rni strokovnjaki. 14oo Pred dvema urama se je na slovenskih osnovnih, glasbenih in srednjih šolah začela dveurna opozorilna stavka. Zanjo se je odločila velikanska večina zaposlenih na slovenskih šolah. Zahteve sindikalno povezanih učiteljev so znane. O njih so še do včeraj potekala intenzivna pogajanja z vladnimi predstavniki. Zadnji predlog vladne pogajalske skupine obsega dve različici. Po prvi bi bila izhodiščna plača za prvi tarifni razred od 1. julija 25.000 tolarjev, regres pa bi izplačali v dveh delih - junija 25.000 tolarjev in julija 11.000 tolarjev, po drugi različici pa bi izhodiščna plača od 1. junija dalje znašala 25.000 tolarjev, junija izplačani regres pa 30.000 tolarjev. Jožica Puhar pravi, da včerajšnja ponudba pomeni resnično skrajno možno mejo. Vemo, da so zahteve šolnikov višje. Ponudbo vlade bodo proučili in odgovorili, vendar je mehanizem stavke stekel. Danes še ni jasno, ali bo sledila enodnevna stavka v petek. sreda Delavska naravnanost Združene liste socialnih demokratov Na ustanovnem kongresu Združene liste socialnih demokratov 29. maja letos je Dušan Semolič posegel v razpravo z vsebinsko zelo pomembnim opozorilom. V predlogu resolucije o socialnem paktu in socialnem partnerstvu je bilo zapisano med drugim naslednje: »V Združeni listi verjamemo, da dolgoročno ni mogoče administrativno urejati motivacijske dohodkovne politike. Zato smo sprejeli zamrznitev plač kot izhod v 'sili, kot začasen in prehoden ukrep, ki ga ni mogoče ponavljati, ne da bi poprej preizkusili in storili vse za uveljavitev partnerskih mehanizmov.« Dušan Semolič je odločno zahteval črtanje drugega stavka. Kongres je to sprejel. Omenjena formulacija je namreč zvenela kot nekakšno opravičilo, zakaj so poslanci Združene liste (razen poslancev Delavske stranke in Demokratske stranke upokojencev) glasovali za sporni zakon o zamrznitvi plač. Sprejetje takšnega stališča — »zato smo sprejeli zamrznitev plač kot izhod v sili, kot začasen in prehoden ukrep« - bi pomenilo dejansko potrditev in opravičilo težke napake, ki je bila storjena. Smisel vsebinskega posega Dušana Semoliča pa se ne nanaša samo na omenjeno resolucijo. Je veliko širši. Opozarja na potrebo delavske naravnanosti Združene liste socialnih demokratov. Ta ne sme biti zgolj verbalna. Delavska naravnanost ZL se mora dokazovati s konkretnimi dejanji. Z ustanovitvijo nove stranke se je nedvomno okrepila levosredinska in modema socialdemokratska opozicija v naši družbi. Uspešnost njenega delovanja in širjenje podpore med državljani pa bosta odvisna od doslednega izvajanja delavsko naravnane politike. V odnosih med delom in kapitalom mora biti docela jasno in slehernemu človeku prepoznavno, da Združena lista, socialnih demokratov odločno zastopa in brani interese dela. Nedvomno je potrebna širina v pristopih pri obravnavanju družbenih problemov. Ne sme biti prav nobenega sektašenja. Toda izhodišče pri izvajanju širokopotezne politike Združene liste socialnih demokratov mora obvezno biti interes dela. Pojmovan, seveda, v širokem modernem smislu. Predsednik nove stranke Janez Kocjančič je bil o vsem tem zelo jasen v govoru na kongresu. Mnogi kritiki upravičeno opozarjajo na premajhno socialno in politično prepoznavnost strank v Sloveniji. Z odločitvami Delavske stranke, Socialdemokratske unije in SDP ter skupine iz vrst Socialistične stranke in Demokratske stranke upokojencev bo prepoznavnost modeme socialdemokratske opcije v našem političnem prostoru postala jasnejša. Prav tako bo Zdmžena lista socialnih demokratov nosilka združevanja vseh napredno usmerjenih sil na Slovenskem. Seveda pa to ne bo šlo avtomatično, ampak bo odvisno od konkte nega izvajanja modernega socialdemokt0° skega koncepta. Zato je še toliko pomembne}1' da se takoj po uspešnem združitvenem kof' gresu naredijo takšni konkretni koraki, ki boe povečali prepoznavnost nove politične stran* kot stranke dela. Združena lista socialnih demokratov m°rl biti pri svojem delovanju najtesneje povezan z delavskimi sindikati. Nikakor ne bi bili w volj samo posluh in razumevanje za stalisc delavskih sindikatov. Potrebna je dosledna odločna podpora. Z druge strani pa je reale0 pričakovati, da bodo prav delavski sindikf\ s svojimi odločnimi zahtevami dajali moče* impulze celotnemu delovanju Zdmžene ^ socialnih demokratov. S stališča delavske naravnanosti in zastopa nja interesov dela je zelo pomembna odločit& (60. člen statuta), ki se glasi: »Z združitvenUh kongresom se Delavska stranka Slovenije pre'. oblikuje v Delavsko zvezo Slovenije, ki P°° tem imenom in s svojo organizacijsko strti* turo deluje kot avtonomno politično in in& resno združenje znotraj nove stranke.« S tej0 so cilji, za katere se je zavzemala Delavs* stranka, dobili širšo podporo prav z ustanov•' tvijo Združene liste socialnih demokratov Hkrati pa je to tudi ena od garancij, da °° Združena lista dejansko stranka dela. 1 4 ( i str zb. Pri V str Ve: ra. str 2 St] St] ur Državnemu svetu Republike Slovenije Na podlagi 56. in 58. člena Zakona o državnem svetu predlagam državnemu svetu, da zahteva od vlade RS pojasnilo, kako je ravnala ob vesti, da je ministrstvo za šolstvo republike Italije z dekretom določilo, da se s šolskim letom 1993/94 slovensko učiteljišče oz. pedagoški licej v Gorici priključi klasičnemu liceju Primož Trubar. Čeprav s formalnega vidika ne gre za ukinitev ene izmed italijanskih državnih šol s slovenskim učnim jezikom, pač pa za priključitev drugi šoli in za odpravo samostojnega didaktičnega ravnateljstva ene šole, je ministrski dekret več kot sporen, saj pomeni de facto konkreten korak k »racionalizaciji« slovenskega šolstva v Italiji. Italijanska država izvaja vrsto ukrepov za zmanjševanje javnega časopis slovenskih delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite dolga in za racionalizacijo javne porabe, v sklopu katerih poteka tudi krčenje državne šolske mreže na podlagi vsedržavnega zakona št. 426. Jeseni je tržaški šolski skrbnik pripravil predlog racionalizacije tržaških šol, v katerem je predvideval tudi združevanje slovenskih šol. S skrajnimi napori manjšinskih organizacij je uspelo to namero za letos preprečiti, niso pa uspeli preprečiti prej navedenega ukrepa na Goriškem, ker ni bil predviden niti v predlogu gori-škega šolskega skrbništva. Ukrep je ob vsej svoji pravni spornosti simptomatičen in predstavlja konkretizacijo nevarnosti, na katero sem slovenske državne organe že večkrat neposredno in javno opozoril (prim. Šolski razgledi 21. 9. 1992, str. 4; JiS 1992/ 93, str. 135; Šolski razgledi 22. 2. 1993, str. 5; PDk 23. 4. 1993, str. 3; Šolski razgledi 10. 5. 1993, str. 4 itd.). Če bo italijanska država obravnavala šolstvo slovenske manjšine z enakimi kriteriji kot šolski sistem šestdesetmilijon-skega naroda, bo v kratkem izničeno. Kaj to pomeni za obstoj slovenske manjšine v Italiji, pa verjetno ni treba posebej pojasnjevati. Po kriterijih zakona št. 426, ki nikakor ne bi smel veljati tudi za slovenske šole, bi morali že pred leti združiti proseško in rojansko osnovno šolo, sedaj pa bi ukinili ravnateljstva šol na Opčinah in Proseku, združili šolo v Nabrežini (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče EE I časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: _____________________________________________ Naziv podjetja ali ustanove: ._______________________________ Naslov: ______________________________:______________________ Podpis naročnika: s Kriško, šolo pri Svetem Jakobu z Rojansko, Katinarsko s šolo pri Sv. Ivanu. In namesto devetih bi imeli na tržaškem le pet samostojnih nižjih srednjih šol (naših višjih razredov osemletke), manjšina pa bi poleg tega izgubila tudi desetino državnih službenih mest. Istočasno naj opozorimo, da je zaradi nezainteresiranosti naših državnih organov v bližnji preteklosti že prišlo do ukinitve slovenskih lektoratov v Benetkah, Turinu, Milanu in Padovi, sedaj pa grozi podobna tisoda tudi lektoratu v Trstu, čeprav je zanimanje za študij slovenščine nadpovprečno. Tudi v tem primeru se spletajo različne okoliščine, ki navidez le posredno ogrožajo slovenski lektorat. Inštitut za slovensko filologijo, v okviru katerega deluje tudi slovenski lektorat, namreč ne dobi dovoljenja za zasedbo praznih delovnih mest in tako ostaja brez stalno zaposlenih profesorjev in bi ga zato morali ukiniti, kar bi posredno vplivalo tudi na obstoj visokošolskega študija slovenščine na tržaški filozofski fakulteti. Potrebno bi bilo torej ukrepati tudi na področju visokega šolstva. V slovenski državi ima manjšinsko šolstvo poseben status in posebna določila tako pri normativih in standardih kot pri nagrajevanju učiteljev, česar v Italiji ni in bi bilo potrebno doseči, da bi se dosledno spoštovala dosežena stopnja razširjenosti slovenskih šol, poleg tega pa bi morali doseči tudi, da italijanska država jasno opredeli poseben položaj teh ustanov in jih zaščiti pred mehaničnim prenašanjem meril za organizacijo šolstva večinskega naroda. Slovenska država bi morala neprestano bedeti nad razmerami, v katerih deluje manjšinsko šolstvo, skrbeti za njegov razvoj, ga vključiti v potekajoča meddržavna pogajanja ter sprejeti druge ukrepe, s katerimi bi ga zaščitila. Vsekakor so ti pojavi izredno zaskrbljujoči, saj so med drugim neposredno povezani s substanco slovenske manjšine v Italiji. Državni organi RS, predvsem pa vlada s svojim zunanjim ministrstvom ter sekretariatom za Slovence po svetu je v takšnih primerih dolžna uporabiti tudi najostrejša sredstva, ki so ji na razpolago, vendar nam zaenkrat ni znano, da bi se do izpostavljenega problema kakorkoli opredelila. Zoltan Jan, prof. član drž. sveta Oficir z akontacijo Še preden bi prešla na to temo, želim omeniti svojo izkušnjo z JA. Ta je imela svoje »tipalke« povsod, tudi v moji tovarni, kjer so me že 1989 obsojali zaradi nacionalizma, ker sem zagovarjala četverico. Moja nadrejana, žena pomembnega oficirja JA, me je zaradi tega kaznovala na delovnem mestu (prestavljala na nižja, a težja delovna mesta itd.). Odkrito je grozila, da bodo »oni« že napravili red, ko bo čas. Nekega dne me je na domu obiskala policija, in to v času bolniškega sta-leža. Kmalu so mi izrekli disciplinsko kazen, ki je bila po pritožbi kasneje razveljavljena. Tik pred vojno so si razni Peroviči in drugi oficirji že »delili« vile in boljše hiše za »urejene« čase. Ker so se njihovi načrti izjalovili, so se zaradi domnevne ogroženosti preselili v Srbijo. Z njimi tudi moja nadrejena in njen mož, ki se še danes baje hrabro bori za srbske stvari. Po več kot letu dni se je za teden dni vrnila v Ptuj, kjer so njej in njenim kolegicam izplačali odpravnino. Skrivajo, komu in koliko, le to je znano, da so odpravnino odplačali tistim, ki so zapriseženi sovražniki naše države. Baje zaradi tega, ker je to po zakonu. Poleg tega dobivajo mnogi bivši oficirji, ki niso prestopili na slovensko stran, visoke akontacije pokojnin. Mnogi med njimi so proti Sloveniji zagrešili hude stvari. Nekatere akontacije so kar nekajkrat večje od plač preneka-terih Slovencev, ki za svoj kruh pošteno garajo. In so garali tudi takrat, ko so ti prejemniki pokojnin delovali proti nacionalnim in državnim interesom Slovenije. Ampak tako je baje po zakonu. Človek dobi vtis, da imamo čudne zakone. Izgublja zaupanje v našo državo, ki bolj skrbi za svoje nasprotnike kot pa za tiste, ki jo imamo radi in ki ji želimo vse dobro. Mi, državljani, ki na te stvari ne gledamo z ozkega pravnega stališča, marveč stvarno, se s tako politiko ne strinjamo: zdi se nam nemoralna in preverzna, še posebej do nas, ki moramo za tako nizke plače trdo delati. Za primer lahko navedem marljive delavke ptujske Delte. Vera Emeršič, Trubarjeva 1, Ptuj Zupanovo hlapčevstvo Dragi Kuli! Tisto, kar si ondan napisal o meni, sploh ni bilo slabo. Prav od srca smo se smejali. Ampak, da si pisanje opremil še s sliko in me umestil med tako eminentne gospode, kot so Kučan, Bučar in Kozinc, je pa kar prevelika čast. Hvala ti, res ne bi bilo treba! Še dobro, da DE bere relativno malo ljudi, sicer bi bil popularen, da bi na cesti mahali za menoj. Nekaj me je pa pri tvojem pisanju vendarle motilo. Tvoj stil namreč. Je nekako grizoč, žolčen, koleričen, rotiveilerski. Kot ga imajo ljudje, ki sami s seboj niso zadovoljni. Ali kot fantje (križ božji, Kuli, pa menda ja ne pri tvojih letih), ki jim ne gre več tako, kot bi moralo. Morda bi si ga izboljšal - stil namreč - če bi sem in tja vsadil kakšno rožico, preboden srček, majhnega škratka ali kakšno drugo lepo besedo. Življenje vendar ni samo trnova pot. S tvojimi navedbami se v glavnem strinjam. Tudi zategadelj, ker bi verjetno bilo prenaporno, če bi te hotel prepričati o naspi0 nem. Torej, če ti tako praviš, pritlehen, hlapčevski, pišeP zmazke, kot je tale, se cufam 1°ll svojo odpravnino (ja, Kuli, p0,n' sli na zgodbo o bogu in bradi!): še debel sem in plešast. Kaj h°' čemo, dragi moj, nismo se san1) delali. Sicer bi bili vsi plemeniti pokončni, altruisti, svetlolasi i” skodrani. Ampak nečesa mi pa ne sm$ očitati. To, da zaradi težav, ki j'* imam tudi sam, ne bi imel posluh0 za ljudi s psihosomatskimi Pr°' blemi. Zato ti pravim: če ti )e v olajšanje pri tvojih življenjsk frustracijah, piši o meni še! Ko*1' kor ti duša da! Zaupno ti povem, da se tudi meni že poznajo leta. da me nekatere stvari ne moti]0 več. Na koncu imam skromno pr° njo, ki ji boš zlahka ugodil. Pr°' sim te, pusti moje delodajalce (°e hočeš: gospodarje) pri miru. Če P" o njih že kaj pišeš, piši tako, kot P narekuje novinarska etika. Romi' sli, kako bi bilo tebi pri srcu, če se pištolil v javnosti z »neko« De' lavsko enotnostjo ali pa z »nekim* Marjanom in »nekim« Cirilom- Bog s teboj! Imej se fino! Lepo te pozdravlja neki Marjan Zupan hlapec Vodnikova 32, h P.s.: Tam kjer so pikice, izpeti' po želji! Svobodni Sindikati w Slovenije NOVA KNJIGA ZALOŽBE ČZP ENOTNOST RUDI ČAČINOVIČ: MED DVEMA CERKVAMA Zapisi dvakrat razočaranega vernika Devetinsedemdesetletni avtor, znan slovenski publicist in diploma* v knjigi pripoveduje o svojem razočaranju najprej nad katoliško in potem še komunistično »cerkvijo« ter iskanju tretje, svoje p°tlj Zajema čas med vojnama, vključno s Hitlerjevim napadom na Jug0' slavijo. Tudi naša mlada država danes išče novih, tretjih poti - med kapital'2: mom in sistemom, od katerega se poslavljamo. Čačinovičev! Zap'51 našo dediščino bogatijo z njegovimi pričevanji in spoznanji - drag0' cenim prispevkom za našo sedanjost in prihodnost. Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova A. telefon 321-255, 110-033. Cena je 1920 tolarjev. --------------------------------X NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam (o). izvod(ov) knjige MED DVEMA CERKVAMA. Naročeno pošljite na naslov: ■ Ulica, poštna št., kraj: ..........................................• 1 Ime in priimek podpisnika.......................................... ’ 1. naročeno bomo plačali v zakonitem roku 2. kot ind. naročnik naročam po povzetju Naročeno, dne Žig Podpis naročnik3 EE časopis slovenskih delavcev • Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE—glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942,31 L 956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 116-163,311-956,313-942 • časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Knžmk (sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugeij (Na tržnem prepihu), Andrej Uiaga (Kažipot), Bora Ziobeo (lektorica), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, telefaks 311 -956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 120 SIT • žiro račun: 50101 -603146834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič SU iti: sp 2t m. ki in I k v S( st se V rr P: si sl f; it P' 0i gi v p k Sl sl k i< n r ti s v d B s li ii v S s F t \ g s c s 1 j 1 I I c 1 ] i ] 1 ■0' ■rot ieje' cof i oi1 čeprav sindikati samo-Fpjno določajo svoje naloge. Njihovo svobodno delovanje j® za nas nedotakljivo. Kjerkoli gre za interese delavcev, m°rajo sindikati sodelovati PN družbenih in političnih odločitvah. Spoštujemo nji-n°vo strankarsko politično neodvisnost in podpiramo sin-ikalno povezovanje. Podpi-arn° sindikalne zahteve glede Pravičnega deleža v njihovem Na kongresu ni bilo prav veliko razprav, saj so bile temeljne odločitve dogovorjene že v času priprav. Udeležence kongresa je pozdravil Jože Kragelj, sindikalni zaupnik SKEI iz Železarne Štore, kjer je bila ustanovljena Delavska stranka Slovenije. Dejal je, da je njegova domovina tam, kjer mu je lepo. V zadnjih petdesetih letih pa se delavcem še ni godilo tako slabo kot danes. Člani stranke naj po njegovem mnenju ostanejo kolegi in to- pulirati, so trdili, obenem pa govorili, da so v stari skupščini tako bili sami komunisti ene same stranke z eno samo resnico; potem res ni jasno, koga naj bi ena partija z eno resnico in s samo svojimi poslanci manipulirala z glasovalno napravo. No, zamenjali so jo le, sedaj pa tudi ta ni več dobra. Nenadoma se da tudi z njo manipulirati; to kajpak trdijo prav tisti, ki so že prej hoteli novo glasovalno napravo, in sedaj zahtevajo še novejšo. In prav lahko se zgodi, da bo parlament zabil nove milijone davkoplačevalcev v nekaj, kar čez tri leta zopet komu ne bo povšeči. Naj poslanci lepo dvigujejo roke, kot se dogaja v večini parlamentov, predsedujoči pa naj se naučijo oceniti, ali jih je več za ali proti, ker je pri glasovanju važno samo to in nič drugega. Tako pa ljudski poslanec Franc Zagožen na veliko trdi, da njegovi ljudski kolegi glasovalni napravi ne verjamejo in da zahtevajo novo, pri tem pa ne kaže zanimanja za to, koliko to stane in če za kaj takega denar sploh je. Paranoja pa se vlači po parlamentu, naj bo lažna, zaigrana ali resnična, to ni pomembno. Ob tako potrpežljivem ljudstvu, kot je slovensko, se z ljudskim denarjem pač lahko dela kot svinja z mehom. Profesorju dr. Ljubu Bavconu - še posebej se ga somnimo iz časov slovenske pomladi in sploh kot »prvoborca« za spoštovanje človekovih pravic in človeka, ki je bil že v prejšnjem režimu na »drugi strani reke« - moramo visoko dvigniti palec. Sedaj je javno nastopil proti vsem, ki skušajo pravo vzeti v svoje roke, kar seveda pomeni hudo grožnjo varovanju in spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. Razum S svojim nastopom se je dr. Bavcon, kljub temu, da je znana in spoštovana slovenska avtoriteta, spustil na spolzka tla, na katerih utegne postati tarča vseh novodobnih revolucionarjev, o katerih je v tej rubriki bilo že marsikaj povedanega. Seveda profesorju Bavconu ne dvigamo palca zato, ker je s svojim javnim nastopom potrdil tisto, kar smo zastopali, in ker smo nastopali proti revolucionarnim pravnikom, marveč predvsem zato, ker se je med veljaki pravnega reda skorajda edini lotil javne obsodbe revolucionarnega pravništva, ki domuje celo ali najbolj v parlamentu. Kaj posebno pomembnega od profesorjevega nastopa ni treba pričakovati. Morda ga bodo obsodili za narodnega izdajalca, tako kot so svoj čas naredili z njegovim spoštovanim kolegom ekonomistom, profesorjem in doktorjem Aleksandrom Bajtom, ker si je drznil javno povedati, kaj z našim osamosvajanjem - predvsem v gospodarskem pogledu - ni bilo dobro. Za revolucionarje znanost in stroka namreč nikoli nista bili kaj prida pomembni, celo sovražni sta bili, če nista pihali v revolucionarni rog. Profesorju Bavconu vest ni dovolila, da bi ob sedanjih pojavih revolucionarnega prava molčal, saj ni molčal niti v bolj občutljivih časih. Se bodo dr. Bavconu javno pridružila tudi druga znamenita imena pravne stroke in drugih področij? Ga bodo podprla, ko pravi, da je »bistvo pravne države v tem, da sta oblast in politična moč omejeni s pravom, da se morata moč in oblast podrejati tudi takrat, kadar to deluje v nasprotju z interesi njunih nosilcev«? Bilo bi več kot koristno, saj bodo revolucionarni pravaši ob dr. Bavconu samo zamahnili z roko ali se celo delali, da zanj ne vedo, ga zaničljivo spregledali ali pa ga z novorevolucionarnim besednjakom skušali dati v nič. Bitka se namreč bije za našo, pravno državo! Boža Gloda □ TE 3. junija 1993 SEDEM DNI V SINDIKATIH I Piše: Rajko Lesjak Prepovedati nas ne morete! (Odgovor Petru Glaviču, državnemu svetniku) Z vsem spoštovanjem do vas, dr. Glavič, do vašega dela v vlogi državnega svetnika in nasploh ter do vaše zagnanosti za razvoj demokracije, človekovih pravic in svoboščin, vam kot sindikalist, žal, ne morem spregledati hudih obtožb na račun sindikatov v pismu, ki ga kot član državnega sveta naslavljate na ta organ. Vrsta trditev oziroma argumentov, ki jih navajate, »stoji«, to je treba priznati, zato pri teh ni prostora za polemiko in dialog. Prepirati se z njimi, bi pomenilo, da se prepiram sam s sabo, to pa ne bi bilo dobro zame niti za naše okolje. Nasprotno pa vaša obtožba, da sindikati rušimo gospodarstvo in ,državo, pušča veliko prostora in hkrati naravnost kliče po dialogu. Človek skoraj ne more verjeti, da se je vam lahko zapisala takšna obtožba. Kot da bi jo vam kdo podtaknil?! Pa brez zamere. Ko sindikate podučujete in jim dajete ustavne nauke oziroma lekcijo s svojimi razlagami (do česar imate pravico), bi vas rad spomnil tudi na druge člene ustave, ki ste jih »spregledali«. Na primer: 42., 66., 75., 76., 77. itd. Sploh pa ne morem razumeti vaših trditev, da sindikati z nepopolnimi podatki zavajamo celo mednarodno sindikalno gibanje ter blatimo čast in ugled slovenske države. Gospod dr. Glavič, ta je pa resnično prehuda. Domnevam, da morate imeti precej argumentov za takšno trditev. Če bi Evropa prebrala samo nekatera naša poročila, kot na primer Memorandum sveta za varstvo človekovih pravic, poročilo o delu Sveta za varstvo človekovih pravic, poročilo o delu pravobranilca samoupravljanja, poročilo sodišč združenega dela ter nekaj drugih dokumentov, vključno s poročilom o delu službe pravne pomoči v Svobodnih sindikatih Slovenije, in bi bila seznanjena še s čim drugim, na primer: o uresničevanju kolektivnih pogodb, soodločanju delavcev, stečajnih postopkih, o varstvu pri delu itd., potem se mi zdi vaša trditev prav smešna. Če k temu dodamo še nekaj aktualnih afer, vse do lastninjenja, bi bila trditev, kdo koga blati in zavaja, nekoliko drugačna. Glede komisije, ki jo predlagate, verjamem v vaš iskren in pošten namen. Mislim pa, da iz tega ne bi bilo nič koristnega. Bil bi vesel, če sem se zmotil. Vaš recept, ki ga je moč prebrati med vrsticami: »ukinimo in prepovejmo sindikate«, se po mojem ne bo izšel. Razvita Evropa namreč meri demokratičnost države tudi po tem, ali dovoljuje svobodno ustanavljanje sindikatov in omogoča njihovo delovanje. In čisto na koncu: za predlog, ki ga dajete, da naj se pripravijo ukrepi, ki bodo omogočili preživeti ljudem, podjetjem in državi, imate precej soborcev v Svobodnih sindikatih Slovenije, kljub temu da nas postavljate na tisto stran, s katere naj bi prihajali rušitelji gospodarstva in države. SKEI pripravlja enodnevno splošno stavko, katere datum je še skrivnost. Članstvo pa se ji lahko odpove, če bo država zaščitila naša podjetja in preprečila nova odpuščanja delavcev, je za DE povedal Albert Vodovnik. - Ta teden ste na izvršnem odboru razpravljali o pripravah na splošno stavko. Kaj ste ugotovili? - Naši aktivisti preverjajo osebno razpoloženje slehernega člana in tudi nečlanov, ki se želijo izreči za napovedano stavko ali proti njej. Naši kolegi iz drugih sindikatov v kovinski in elektroindustriji so nam povedali, da želijo v naši stavki sodelovati. Člani vodstev SKEI pripravljajo strategijo in taktiko za uspešno izvedbo stavke. Hkrati delamo tudi na posameznih stavkovnih zahtevah. Nenehno opozarjamo na zaščito naše industrije, ki je kljub temu, da je delno uničena, največji ustvarjalec slovenskega deviznega izkupička. Vsepovsod dokazujemo, da država lahko živi le od gospodarstva, ne pa od spopadov med strankami in politiki. - Glavni cilj vašega sindikata je torej odpuščanje delavcev. Hkrati pa se tolčete tudi za nezmanjšane plače v panožni kolektivni pogodbi. Gre to skupaj? - V stabilnih gospodarstvih je zaposlenost odvisna od višine plač. V Sloveniji menjamo družbeno ureditev in ta povezanost ne velja. Vedeti moramo, da je proizvodnja najbolj odvisna od prodaje in le-ta od kupne moči domačega prebivalstva. Vse to, kar sprašujete, je odvisno od tega, kako oblast vodi gospodarsko in socialno politiko. Mi lahko s podatki dokažemo, da se kapital ne seli le k poceni delovni sili, ampak išče tudi strokovno usposobljene delavce, ki znajo narediti sodoben in kakovosten izdelek. Iz PREPREČEVALI BOMO RAZBIJANJE ENOTNOSTI DELAVCEV Albert Vodovnik kovinske in elektroindustrije je moralo oditi skoraj 30 tisoč delavcev. Če se proces odpuščanja ne ustavi, bo v nekaj mesecih ob delo še 10 tisoč kovinarjev. - Dosegli ste zakonsko veljavnost listin iz 62. člena kolektivne pogodbe, kar je ena od vaših stavkovnih zahtev. Zanima nas, kaj se še mora zgoditi, da bi SKEI odpovedal stavko? - Za listine smo se tolkli dve leti in zdaj lahko zanje rečemo le hvala. Odpoved stavke ni v pristojnosti vodstva, ampak našega članstva v podjetjih. Kot ste že dejali, je naša najpomembnejša za-teva zaščita podjetij iz naših dejavnosti in konec odpuščanja delavcev. V svojem dosedanjem delu smo spoznali več ministrov, ki so nam bili na- klonjeni in so kazali razumevanje za naše zahteve. V vladi in parlamentu se kljub temu ni zgodilo nič od tega, kar smo zahtevali. V petek, 4. junija, imamo nov pogovor z ministrom Maksom Tajnikarjem in ministrico Jožico Puhar. Obveščeni smo, da bosta oba ponudila nekatere rešitve in zagotovila. Če bosta ponudila dovolj, se bomo v SKEI mogoče odločali tudi o odpovedi stavke. - Kakšna pa bo vaša stavka? - Za začetek bomo »stali« en delovni dan, ki je še skrivnost. Tega dne bodo delavci ostali na svojih delovnih mestih, organizirali pa bodo tud' mitinge, zborovanja in bi®' kade nekaterih cest. N®se članstvo zahteva, da naredil®0 nekaj odmevnega, da se bo nekaj zatreslo in da se bo obla8* zresnila. Če ta dan ne boi®0 dosegli ciljev, se bo stavka na' daljevala do izpolnitve zahtev oziroma kompromisa. *-? koncu stavke pa bodo odločal1 člani, ki zdaj osebno glasujejo za stavko ali proti njej. - Bodo v primeru nadalje' vanja stavke delavci, ki v zelo različnem položaji) ostali enotni? - Trdim, da so delavci zdaj enotni. V vodstvu SKEI pri' pravljamo posebno strategij0; s katero bomo preprečevali poskuse razbijanja enotnosti delavcev. Naše ljudi usposabljamo tudi za vodenje stavkovnih straž in druge oblik® odpora proti akcijam naših nasprotnikov. - Kdo bo plačal izgubljene delovne ure? - Plačali bodo delodajalci-tudi tisti iz sklada, in tudi zasebniki. Franček Kavčič Svobodni Sindikati O Slovenije Sindikalna lista ODPUŠČANJE ZARADI LASTNINJENJA Problemi z odpuščanjem delavcev niso samo v družbenih, ampak tudi v mešanih podjetjih. Eno od takšnih je Black & Decker iz Grosupljega. V njem je delavcev preveč in po mnenju nekaterih vsi ne morejo postati lastniki. Po uradnih podatkih podjetja se mu je obseg dela v zadnjih letih zmanjševal, zlasti po razpadu Jugoslavije in izgubi trgov. V letošnjem letu naj bi Black & Decker dosegel 824.000 mark izgube. Število delavcev pa se je od leta 1987, ko jih je bilo 214, postopoma zmanjšalo na 109. Vodstvo svobodnih sindikatov v Grosupljem, s katerim smo se pogovarjali o tem problemu, pravi, da so delavce do zdaj odpuščali po mehki varianti, letošnje odpuščanje pa bo bolj trdo in zato je prišlo do spora med sindikatom in direktorjem. Direktor Peter Tevž je delavce seznanil tudi z načrtom odkupa 49-odstotnega deleža podjetja, ki je v nemški lasti. Po njegovem načrtu bi v podjetju zbrali 500.000 DEM, od tega 200.000 šefi, 125.000 delavci, 50.000 Tehno Impex (poslovni partner) in 125.000 direktor Peter Tevž. Ker nemški partner ceni svoj delež na 2 milijona DEM, bi preostali znesek odplačevali po posebni pogodbi. Direktor je delavce in sindikat obveščal na različne načine o presežnih delavcih, za katere podjetje ni pripravilo nobenega programa. Tevž je 7. aprila dal svobodnemu sindikatu podjetja pisno in ustno informacijo, da je v podjetju delo za 112 delavcev, in da je 38 delavcev tehnološki presežek. Strukturo slednjih bi po direktorjevi informaciji določili s točkovanjem delovne uspešnosti in z uporabo drugih določb KP podjetja. Na razširjeni seji kolegija, sindikata in DS, ki je bila 23. aprila, pa je direktor napovedal novo reorganizacijo podjetja in novo zmanjšanje števila zaposlenih. Na podlagi te informacije je Tevž 4. maja sindikatu poslal nov dopis, v katerem jih obvešča o novih 32 presežnih delavcih in o tem, da lahko delo obdrži le 72 delavcev. Tega dne je direktor poslal delavskemu svetu tudi predlog nove organizacijske sheme, s katero je predlog o presežnih delavcih tudi pokril. Direktor je o svojem predlogu ustno seznanil tudi tri sindikalne zaupnike in jim mimogrede omenil, da v novi sestavi zanje ne bo dela. Sindikat podjetja je na ta predlog reagiral z zbiranjem podpisov za nezaupnico direktorju in njegovim najožjim sodelavcem. Zanjo se je odločila večina zaposlenih. Po posvetovanju z vodstvom svobodnih sindikatov v Grosupljem so sindikalni zaupniki podjetja ugotovili, da po tej poti ne bodo uspeli, in da morajo na direktorja pritisniti drugače. Imenovanje in razrešitev direktorja namreč ni v pristojnosti DS, ampak o tem odločajo lastniki po- djetja. Sindikat podjetja, ki mu predseduje Boris Nebec, je ocenil, da je treba od direktorja dobiti prave podatke in doseči za delavce sprejemljivejše rešitve. Direktorja so opozorili tudi na možnost zmanjševanja različnih visokih stroškov in tudi na znižanje plač, ki znašajo sto odstotkov izhodišč iz KP podjetja. Tudi ta pomirjevalni poskus svobodnih sindikatov v podjetju ni dal pravega učinka, saj je direktor ostal pri svojih namerah in 24. maja poslal DS le predlog dodatnih ukrepov za ohranitev 72 delovnih mest. Po tem predlogu bodo delavci v proizvodnji do septembra dobivali enake plače kot za april. Plače drugih pa bodo manjše za 10 odstotkov. Black & Decker je bilo pred leti za naše razmere izjemno uspešno podjetje. Delavci so bili plačani boljše kot v dru- gih firmah in imeli so tudi druge ugodnosti. Lastniki podjetja so dobivali tudi pričakovani dobiček. Sindikat in delavci podjetja se vse do letos niso upirali in nasprotovali zmanjšanju števila zaposlenih, saj so odpuščeni dobili vse, kar jim gre po zakonu. Spor je nastal šele letos, ko se je direktor odločil za novo, večje odpuščanje in ko se je marsikdo ustrašil, da najnovejši ukrep ni zadnji med ukrepi, ki se vrstijo že drugo leto. Delavci, ki jim grozi cesta, so prepričani, da so v ozadju tudi namere ožanja kroga možnih lastnikov podjetja, ki bo verjetno jeseni poslovalo le v zasebni lastnini. Upamo, da so se sindikalisti zbudili še pravi čas. Z objavo njihovih tegob jih želimo podpreti v boju z vsemogočnim direktorjem. Franček Kavčič SOCIALNA DRŽAVA -ZBORNIK RAZPRAV Vsi čutimo, kako nas tepe, ker je nimamo. Vse bolj jo bomo potrebovali - reformirano SOCIALNO DRŽAVO, brez katere si ni moč predstavljati niti najmanjšega razvojnega koraka slovenske države. Ni utopija, vsi problemi so rešljivi. O tem ambiciozno piše deset avtorjev zbornika, sodelujočih pri projektu SOCIALNA DRŽAVA. REVŠČINA V SLOVENIJI NI ZLA USODA, KI BI JI NE MOGLI UTEČI, JE SLABA STROKOVNA IN NAPAČNA POLITIČNA ODLOČITEV! Zbornik razprav o socialni državi na 134 straneh izpod peresa Željka Ciglerja, Andreje Črnak Meglič, Leva Krefta, Francija Pivca, Sonje Pirher, Jožice. Puhar, Cirila Ribičiča, Rajka Šugmana, Martina Totha in Maje Vojnovič lahko za 600 tolarjev naročite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4. Prvi del maj 19^3 1. Dnevnice SlT - cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti) 2.414 - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) 1.240 - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča 2 uri po njem) 891 2. Kilometrina (od 16. 4. 93 dalje) 19,00 SlT 3. Ločeno življenje 24.60'* 4. Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini 862 5. Regres za prehrano 5.120 Drugi del stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek z obdobje januar 93 do marec ’93 kot osnovo za uveljavljanj pravic iz sredstev neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od januarj ’93 do marec ’93 znaša 40.069,00 tolarjev. 1. Jubilejne nagrade - za 10 let 20.035,00 tolarje -za 20 let 30.052,00 tolarje -za 30 let 40.069,00 tolarje 2. Nagrada ob upokojitvi 120.207,00 tolarje 3. Solidarnostne pomoči 40.069,00 tolarje Vir: podatki Zavoda RS za statistik & NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) . izv. knjige SOCIALNA DRŽAVA. Naročeno mi/nam pošljite na naslov:............................................................. Ulica, poštna št., kraj:............................................ Ime in priimek podpisnika:..........................o...... Naročeno dne:.......................... Žig 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročnik bom plačal po povzetju Podpis naročnika S v o s I Sto hij nil to\ m0 ko’ Sle De ka' ob: ste dil ] Vo ko: ski ka pri sel me da ral dil sp, de Pii Vi] P 1 Sle sre šte bil, *ai ( oki vir '1 So jel les i cei Re VE v j reš Ki jen VSt *ij. 1 Rc !5i F Z P « K V N; 1 M De že Sti Po St\ % S' Pr za Ce • D P= in va Ce \ 1 -Qfe m \ a. \ \ ^ ^ s ss ar. .s, *>>>> SEDEM DNI V SINDIKATIH SEMOLIČ IN VODOVNIK OBISKALA SKOPJE Na povabilo Zveze samotnih sindikatov Makedo-s*a bila v Skopju predsed-Jk Zveze svobodnih sindika-°v Slovenije mag. Dušan Se-, °uč in predsednik Sindikata ^vinske in elektroindustrije o veni j e Albert Vodovnik. ^elegacija Svobodnih sindi-atov Slovenije je tako vrnila blsk makedonskim sindikali-lorn^ki so se v Sloveniji mu-sredi marca letos. ^ Dušan Semolič in Albert Vodovnik sta se s predsednici ZSSM Živkom Tolev-kim ter predsednikom sindi-ta kovinarjev Aleksom Kijevskim pogovarjala o medvojnem sodelovanju ter iz-J^enjala informacije o gospo-aarskih in sindikalnih razme-V v obeh državah. Obe sin-aikalni zvezi sta podpisali sporazum o medsebojnem sodelovanju. Sporazum sta pod-Pjsala tudi oba sindikata kolarjev. P. V. OHRANJANJE DELOVNIH MEST KO OP IN KPM MOJSTRANA Iz sklepa Temeljnega sodišča v Kranju je razvidno, da je bil v sodni register registrskega sodišča vpisan izbris podjetja kovinska oprema KO-OP Mojstrana zaradi ustanovitve dveh novih podjetij, in sicer: a) Kovinsko podjetje Mojstrana, d.o.o., skrajšano ime KPM, d.o.o. Mojstrana, b) Kovinska oprema Mojstrana (KO-OP, d.o.o.). Delitev je bila izvedena kot eden od ukrepov sanacije podjetja z namenom, da bi se po končani sanaciji obe novo registrirani podjetji ponovno ZDRUŽILI. V novo ustanovljeni firmi KPM, d.o.o. je zaposlenih večina delavcev bivše firme, nimajo pa organov upravljanja. V.d. direktorja firme KPM je imenoval delavski svet bivše KO-OP Mojstrana brez razpisa. Podjetje že dalj časa ne poravnava obveznosti iz BOD. Zaradi suma o oškodovanju družbenega premoženja pri statusnih spremembah podjetja KO-OP, p.o. smo na zahtevo delavcev 19. 2. 1993 vložili predlog za revizijski pregled. Istočasno smo dali pisno pobudo Temeljnemu sodišču v Kranju, naj ustavi stečajni postopek. Mislimo, da je treba takoj pričeti aktivnosti za združitev firme KPM, d.o.o. Mojstrana, Alojza Rabiča 58 in firme kovinske opreme KO-OP Mojstrane, Alojza Rabiča 58. Agenciji je treba dati vlogo za soglasje k preoblikovanju novega združenega podjetja. Objavi naj se razpis za zbiranje ponudb za dokapitalizacijo nove firme. Istočasno se pripravi pogodba o preoblikovanju podjetja v kapitalsko družbo v mešani lastnini, kjer se terjatve upnikov spremenijo v kapitalske deleže. Novoustanovljeno družbo naj upravljajo družbeniki preko skupščine in upravnega odbora. Za oba organa se izvedejo volitve predsednika in namestnika. Pripravijo se temeljni dokumenti družbe. Razpiše se tudi mesto direktorja. Vodstvo pripravi elaborat o razvojni strategiji podjetja. Za produktivna delovna mesta je treba pridobiti nepovratna sredstva Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. Potreben je odlog plačila obveznosti iz BOD ter znižanje obrestne mere pod 10 odstotkov. Morebitno prezaposlenost se razrešuje skladno z zakonom o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo dejavnosti, kjer se v vse aktivnosti vključi sindikat in območni zavod za zaposlova- nje, po potrebi pa tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. S posebnim sporazumom z odvečnimi delavci se definira tudi dinamika izplačil odpravnin in nadomestil. Sindikat, upravni odbor in vodstvo oblikujejo in sklenejo socialni sporazum, kjer opredelijo obveznosti in odgovornosti podpisnikov. Sporazum naj za določen čas (6 mesecev) opredeli politiko plač, nadomestil, prerazporejanj, vodenja. Mislimo, da ima sanacija podjetja prednost pred stečajnim postopkom. V naslednikih KO-OP-a pa nekateri želijo uveljaviti usmerjeni stečaj. Uvedba stečajnega postopka ima za posledico prenehanje vseh funkcij organov, v katerih sodelujejo delavci, saj te funkcije preidejo na stečajnega upravitelja. Stečajni upravitelj skrbi najprej za varstvo interesov upnikov. Varstvu pravic delavcev pa namenja le malo pozornosti. V Območni organizaciji Svobodnih sindikatov za Gorenjsko ocenjujemo, da bi z natančno obdelanimi aktivnostmi in določitvijo nosilcev predloženega predloga razreševanja lahko ohranili podjetje in s tem večino delovnih mest. (Povzetek predloga SS gorenjskega območja) Sindikalna kronika Nova kolektivna pogodba za negospodarstvo je v glavnem usklajena. Nerešljiv spor med sindikati in vlado je le višina izhodiščne enke. Različni sindikati zahtevajo najmanj 30 tisočakov. Po trditvah Jožice Puhar pa lahko zaradi proračunskih omejitev vlada pristane le na 25 tisočakov. Ne moremo se spuščati v razloge in utemeljitve nasprotnikov, ki se zaenkrat ne morejo sporazumeti. Moramo pa opozoriti, da so člani sindikatov posameznih družbenih dejavnosti in državne uprave v dokaj različnem položaju. Prav zaradi tega lahko po našem mnenju ministrstvo za delo najde rešitve, ki bodo zadovoljile tako razdrobljene in premalo enotne sindikate kot razjarjene učitelje in profesorje, ki so danes začeli stavkati. Zdi se nam, da se bo država še najlaže sporazumela z uslužbenci v državni upravi in prav prek njih verjetno vodi pot tudi do sporazuma z drugimi sindikati. Združenje za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala je odpovedalo panožno kolektivno pogodbo. O tem, kako naprej, bo sindikat delavcev gradbeništva razpravljal na razširjeni seji republiškega odbora, sklicani za petek, 4. junija. Tega dne bodo gradbinci praznovali tudi svoj praznik. Oba partnerja se zaenkrat nagibata k takojšnjemu nadaljevanju pogajanj za novo panožno kolektivno pogodbo. Zadeva je tesno povezana tudi z novo splošno kolektivno pogodbo, o kateri se bodo sindikati, povezani v Svobodne sindikate, pogovarjali prihodnji teden na seji v SIC Radovljica. V Ženevi se je začelo redno letno zasedanje mednarodne organizacije dela. Kot predstavnik sindikatov je tja odpotoval član predsedstva Svobodnih sindikatov Brane Mišič. Tudi konec maja so zaradi kasnitve plač stavkali livarji štorske železarne. Ker je njihov izvršni odbor tokrat pristal na kasnitev izplačila, so mu delavci izrekli nezaupnico. Namesto izvršnega odbora so izvolili stavkovni odbor, ki mu predseduje Jože Jevšenak. Po naših informacijah so delavci ta teden nehali stavkati. F. K. Prijetno s koristnim Dosežen konsenz (j.^eč kot tisoč delavcev komunalnih in stanovanjskih podjetij iz vse s °yenije se je v soboto, 29. maja, zbralo na svojem delovno-športnem .Ječanju v Ivančni Gorici. Letošnja udeležba je bila rekordna tudi po , .evilu podjetij: kar 45 jih je sodelovalo, verjetno pa bi še katero, če bi ho malo več razumevanja v vodstvih - vsaj tako nam pravijo sindikalni Upniki. Otvoritveno slovesnost je opravil in zbrane nagovoril minister za °kolje in prostor g. Miha Jazbinšek, ki je ob tej priložnosti želel promo-_ zakon o varstvu okolja in zakon o gospodarskih javnih službah ~Pa je zaradi preložitve glasovanja to lahko le napovedal. Tekmovanja 0 Se odvijala po sprejetem programu. Največ zanimanja je seveda jalo delovnim panogam. Zmagovalci so: v vodovodu Komunala La-M v kanalizaciji KP Trebnje in v odvozu smeti KP Grosuplje. Bilo pa 1? tudi pet športnih panog. Pokale so odnesli: v šahu KP Ptuj, v strelstvu Ljubljana, v malem nogometu KP Velenje in v tenisu Drago Rakun, I e Ljubljana ter v ženski konkurenci Irena Vauhnik iz Dominvesta Pšenice. V petek, 28. maja, pa je bilo v Trebnjem, v organizaciji Svetovalnega efttra komunalnih podjetij posvetovanje s 100 udeleženci na temo: ^organizacija državne uprave ter oblikovanje lokalne samouprave Sloveniji (prof. dr. Gorazd Trpin) in Sistem plač in drugih prejemkov ; javnem sektorju s poudarkom na naši panogi ter bodoče sistemske esitve (Antonija Dodič). .Za uspešno izvedbo 9. srečanja se moramo zahvaliti organizatorjem j Grosuplje, KP Trebnje in Komunalne gradnje Grosuplje, sponzorja Stanovanjski komunalni banki in Zavarovalnici Triglav ter seveda vodstvom, sindikalnim zaupnikom in delavcem sodelujočih podje- ^ Prihodnje leto se vidimo na morju, saj bo jubilejno srečanje prevzelo komunalno podjetje Koper z drugimi panožnimi podjetji na Obali. M. M. -----------------------— Predstavniki območnega in republiškega odbora Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije so se v ponedeljek sestali s stečajnim upraviteljem Predilnice Medvode Igorjem Bončino in se dogovorili za terjatve delavcev v stečajno maso za vse neizpolnjene obveznosti. Konkretneje: za razliko med prejetimi plačami in osebnimi dohodki po kolektivni pogodbi ter vse terjatve iz naslova delovnih razmerij za leto 1992, za letošnje leto pa za razliko do stoodstotne plače po kolektivni pogodbi ter za terjatve iz naslovov neizplačane prehrane med delom, prevozov na delo, jubilejnih nagrad in odpravnin ter regresa za letni dopust. Na omenjenem sestanku, ki je po besedah sekretarke ROS Branke Novak potekal v »korektnem vzdušju«, so sindikalisti izvedeli, da bodo delavci v torek, 8. t.m., dobili delovne knjižice, s katerimi bodo šli na Zavod za zaposlovanje. Stečajni upravitelj jim je povedal, da namerava 66 delavcev ponovno zaposliti. Razporedil jih bo v štiri razrede: tri v najzahtevnejšega (računovodja ter tehnični in komercialni direktor), večino pa v drugega in tretjega. V teh dveh razredih predvideva plačilo 170 do 200 tolarjev neto zaslužka na uro, kar naj bi bilo celo nekaj več kot doslej. Po pogodbah o delu pa jim ne namerava poravnati nadomestil za prehrano in za prevoz na delo. Na prošnjo sindikalistov bo to v tem tednu še preučil, in če se mu bo račun izšel, bo plačeval tudi te stroške. Kazalo je mnogo slabše... D. K. DE kanal Dr. Alojzij Šuštar Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je prvi mož slovenske Cerkve, poleg tega pa je tudi ena središčnih osebnosti slovenskega javnega in kulturnega življenja. Iz slovenskih korenin se je razrastel v evropske razsežnosti, saj je kar tri desetletja preživel v tujini; od tega največ v Švici, kjer je opravljal odgovorne dolžnosti. Ko se je v sedemdesetih letih vrnil domov in prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije, kot metropolit pa tudi slovenske Cerkve, je to Cerkev nenavadno hitro odprl Evropi, hkrati pa je Evropo zainteresiral za Slovenijo. Vse do letošnje pomladi je bil tudi predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc in je tako dejavno sooblikoval strukture evropskega krščanstva. Čeprav je vztrajno zavračal sle- DE KANAL - DE hemo zaslugo, je treba pošteno priznati njegovo vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije, saj je s pridom izkoristil širok krog svojih znancev in prijateljev v najvišjih evropskih kulturnih in političnih krogih. Ogledate si ga lahko v petek, 4. t. m. ob 22. uri na TVS 2. Dominique Angleški barvni film Domini-que je grozljivka, ki na začetku ustvarja predvsem psihološko napetost. Glavna junakinja je priletna, rahlo invalidna in zlasti bogata ženska, ki je prepričana, da jo mož skuša spraviti v norost. Zdi se, da tudi hišni prijatelji sodelujejo v tej igri, a nikakor se ji tega ne posreči dokazati. Kasneje mož sam postane žrtev te grozljive igre; zdi se, da gre spet za psihološko reakcijo in za slabo vest. Na koncu se izkaže, da je v ozadju te zgodbe denar, do katerega se skušajo z dediščino dokopati tisti, ki sprva v filmu nimajo posebej opredeljene vloge. Če ste za grozljivke, ne prezrite Dominique v nedeljo ob 17.10 na TVS 1! PRIROČNIKI Z« SINDIKALNE ZAUPNIKE, STROKOVNE SLUŽBE PODJETIJ IN POSAMEZNIKE * več avtorjev: kako uveljaviti splošno kolektivno pogodbo v PRAKSI ^vodila - Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Cena 700,00 SIT ® več avtorjev: JtoJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU ženT10 razmerie ~ Prenehanje potreb po delavcih - Posebno varstvo sta- - mater’ delavcev z družinskimi obveznostmi, mladine, invalidov in Pok6-Ših delavcev "" varstvo pravic delavcev - Varstvo pri delu - Pravice iz ojninskega in invalidskega zavarovanja, za primer brezposelnosti, zdrav-eno’ socialno varstvo - Seznam služb pravne pomoči. Cena 350,00 SIT ® Mira Becele STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM ^ročnik za lastnike stanovanj in za tiste, ki bi to radi postali... Stanovanjski akon s komentarjen in primeri praktične uporabe njegovih določil V6na 520,00 SIT • Bogdan Kavčič delavci in upravljanje inTm?aC'*a ~ vzroki’ ci|jk vsebina in moč, organizacijske oblike, prednosti van-"ke’ evropski modeli participacije in kaj prinaša novi »Zakon o sodelo-ju delavcev pri upravljanju podjetij«. ena 460,00 SIT • Gregor Miklič NOVA DELOVNA ZAKONODAJA Prečiščeno besedilo Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti s komentarjem. Cena 670.00 SIT • Stane Uhan: PLAČNI SISTEM V REPUBLIKI SLOVENIJI Statistični podatki - Kritična raven - Evropske cene in balkanske plače - Izhodiščni osebni dohodki - Kaj ve in misli vlada - Načrtovanje najnižje osnovne plače - Konkretni predlogi - Podcenjeno znanje - Najvišje plače Cena 400,00 SIT S Aleksej Cvetko NOVA UREDITEV POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Zakaj so bile potrebne spremembe v pokojninski in invalidski zakonodaji - Spremembe pogojev za upokojevanje - Nova definicija invalidnosti in kaj to pomeni - Nov sistem odmere nadomestil plač invalidom II. in III. kategorije invalidnosti. Cena 680,00 SIT • Emil Rojc KARIERA KOT SPREMINJANJE Priročnik za podjetništvo in razvoj kadrov Cena 850,00 SIT • Več avtorjev SOCIALNA DRŽAVA Zbornik razprav za VARNOST, SVOBODO, SOLIDARNOST IN PRAVIČNOST Cena 600,00 SIT • Aleksej Cvetko ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE PO NOVEM Novi Zakon o zdravstvenem zavarovanju - Razlage vseh sprememb in vseh oblik prostovoljnega zavarovanja občanov Cena 580,00 SIT -H- NAROČILNICA ZA KNJIGE - PRIROČNIKE Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo izv. • Kako uveljaviti izv. • Moje pravice na izv. • Stanov, razmerja izv. • Delavci in uprav. . izv. • Nova del. zakon. izv. • Plačni sistem . izv. • Nova ureditev... .. izv. • Kariera kot.... .. izv. • Socialna država .. izv. • Zdrav, zav..... Od 1. 2. 1992 se za knjige zaračunava 5-odstotni prometni davek. Naročeno mi pošljite na naš naslov:............................... Ulica, poštna št. in kraj:........................................ Ime in priimek podpisnika:........................................ 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku. 2. Kot ind. kupec bom plačal po povzetju. Dne:................... Podpis naročnika Vse informacije o knjigah - priročnikih objavljamo v časopisu »DE«. Časopis DE in knjige lahko naročite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni (061) 321-255, 110-033, 313-942, 311-956. Fax. (061) 317-2C8 VETO NI PRAVI NAČIN POSTAVLJANJA DRŽAVNEGA SVETA Čeprav je naš državni svet postavljen tudi na podlagi izkušenj z Bavarske, pa njegovo dosedanje delo ni potrdilo pravilnosti ustavne rešitve. Državni svet ima 22 predstavnikov lokalnih interesov, 18 svetnikov pa zastopa posebne interese različnih socialnih skupin. Glavni problem državnega sveta pa ni v njegovi sestavi, ampak v pomanjkljivi opredelitvi pristojnosti. Tudi če uporabi veto oz. začasno odloži veljavnost posameznega zakona, namreč državni svet ne more spremeniti zakona ali odločitve državnega zbora. Tako nekako je položaj in probleme državnega sveta orisal njegov predsednik Ivan Kristan med pogovorom s predsednikom bavarskih sindikatov Fritzom Schlosserjem. Po njegovem mnenju bi bilo boljše, če bi moral državni zbor zaradi stališč državnega sveta ponovno razpravljati o posameznem zakonu ali drugi zadevi. Državni zbor in državni svet naj bi imela tudi skupne posvetovalne odbore, ki bi pripravljali morebitne skupne rešitve spornih vprašanj. Po Kristanovem mnenju bi bilo boljše, če bi bili odnosi med državnim zborom in svetom podobni odnosom med Bunde-stagom in Bundesratom Levo: Ivan Kristan, Polde Bibič, Albert Vodovnik, desno: Fritz Schosser, Dušan Semolič, Jakob Polir v Zvezni republiki Nemčiji. V Nemčiji ostaja Bundestag suveren pri sprejemanju zakonov, le argumenti za in proti sporni rešitvi so predmet javne obravnave. Če bi to veljalo tudi pri nas, bi se po Kristanovem mnenju povečala odgovornost državnega zbora. Na drugi strani pa bi člani dr- žavnega sveta vedeli, da je svet opravičil svojo funkcijo. Po tem, kar je slišal od Ivana Kristana, je gost z Bavarske dejal, da se je Slovenija očitno odločila za mešano obliko državnega sveta, in zaradi tega bo za pravo rešitev potrebovala še nekaj časa. Nemški drugi dom, to je Bun- KAKO JE 70 UUDI desrat, je zasidran v federalni ureditvi, ki temelji na veliki avtonomnosti posameznih zveznih dežel. Bundesrat lahko odgovarja odločitvam Bundestaga, če so le-te v nasprotju z ureditvijo v posameznih deželah. V Bavarskem senatu pa so le zastopniki nekaterih družbenih skupin, ne pa predstavniki lokalnih interesov. Bavarski senat ima manjše pravice, ker senatorjev ne volijo volivci neposredno, ampak posredno posebna volilna telesa. Problem pristojnosti državnega sveta Republike Slovenije je redkeje in skušal javnost pre' pričati o svojih argumentih Ivan Kristan misli, da je treb/ v ustavi in zakonih poiskati šč kakšno rešitev, saj ne zadoš' čata le pravica do veta in pr3' vica do zakonodajnega refe' renduma. Gost z Bavarske mu je od' govoril, da se njihov sen3* skuša izogniti vsem političnih vprašanjem, zlasti pa med' strankarskim sporom. Zato t3 organ daje deželnemu zboN praviloma le izvedenska mnO' nja in mogoče je uspešen pr3v zaradi takšnega načina dela Bavarski sindikat pa ima še e” skriti adut. V primeru, če funkcionirata niti vlada nit1 deželni zbor, postane sena* edina deželna oblast. F. K- OBSOJAMO PRODAJO TEKSTILINDUSA TUJCEM Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije je s presenečenjem in ogorčenjem sprejel novico o prodaji TEKSTILINDUSA iz Kranja - še posebno pa smešno nizko prodajno ceno 6 milijonov DEM. TEKSTILINDUS je bil v preteklosti velik tekstilni kombinat na pomembni lokaciji z veliko vrednimi delovnimi sredstvi, zaposleni pa so vsa leta prispevali znatna finančna sredstva v občinsko in državno blagajno. Prodaja takšne tovarne tujcu je še dodatni vzrok za naš oster protest in apel organom oblasti, da PREPREČIJO TAKŠNA NEUSTAVNA DEJANJA. Skrajni čas je, da država izvede proces lastninjenja v korist zaposlenih delavcev in v okviru prestrukturiranja gospodarstva, ob normalnih pogojih gospodarjenja določi tudi mesto tej industrijski izvozni panogi. Ob slutnji, da se »recept« TEKSTILINDUS pripravlja še za nekaj tovarn tekstilne dejavnosti, celo iz iste regije, sporočamo javnosti, da ta dejanja obsojamo in zahtevamo, da zaposleni enakopravno sodelujejo v takih procesih in da so dejanja v okviru ustavnih določil. Pričakujemo torej razveljavitev družbeno škodljive prodaje TEKSTILINDUSA in ponovno prodajo v skladu s predpisi in prednostno nakupno pravico domačim pravnim osebam. ALOJZ OMEJC, predsednik ROS po Schosserjevem mnenju najbrž rešljiv le tako, da državni zbor ohrani vse kompetence, državni svet pa mora imeti možnost postavljati čimvišje ovire. Pristojnosti bavarskega senata so zelo skromne, vendar so kljub temu pomembne, ker deželni zbor v povprečju upošteva 90 odstotkov njegovih ugovorov. Po teh pojasnilih je Ivan Kristan povedal, da je državni svet po šestkratni odločitvi za pogojni veto začel delati nekoliko dugače in da skuša sodelovati že v začetnih fazah zakonodajnih postopkov. Do vetov večne prihaja tudi zato, ker državni zbor nekoliko upošteva predloge državnega sveta. Svet bo veto uporabljal IZGUBILO DELO Pred nekaj leti je bil obrat, za katerega je matična firma, pardon, takrat delovna organizacija, skrbela precej mačehovsko. Posledica tega je bil stečaj obrata. No, po nekaj dneh so ustanovili novo podjetje, v katerega so prišli najbolj pridni, najbolj delavni. Vsaj tako so takrat rekli. Dobili so tudi direktorja, mladega, ambicioznega. Ta se je ves posvetil delu, navezal stike s poslovnimi prijatelji. Čez nekaj časa je soustanovil drugo firmo. Sicer ne konkurenčno, pa vendar je nekatere posle lahko opravljal istočasno za obe firmi. Seveda na račun prve firme. Ljudje so se trudili, delali na petek in svetek, pazili na kakovost, reklamacije pa so se vrstile. Ko je bilo vsega le preveč, je moral direktor oditi. Nekateri, ki se na to bolj spoznajo in so za to pristojni, pa so menda celo ugotavljali, da reklamacij sploh ni bilo, da je denar šel na neki drug račun. No, to je seveda že druga zgodba. V firmo so dobili novega direktorja, že pravega managerja. Tudi ta je najprej navezal ali pa obnovil poslovne stike. Spet so delali na petek in svetek, spet so pazili na kakovost, spet so imeli delavci po nekaj sto nadur. Ves čas so imeli bolj slabe plače. Saj se ve. Najprej je treba potrpeti, ustvariti ugled, nato pa bo bolje. Enkrat že. In ta manager je živel le s firmo in od firme in od ničesar drugega, vsaj tako je večkrat zatrjeval, čeprav so potem nekateri zlobneži izbrskali registracijo podjetja v uradnem listu, kjer je bil slučajno solastnik nekdo, ki se je enako pisal in stanoval na istem mestu kot njihov ljubi manager. Kupil je celo firmino stanovanje, čeprav večini še ni jasno, kdaj in kako. Naenkrat pa ni več verjel ljudem. Začel jih je prepričevati, naj vstopijo pod vame peruti vsemogočnega sklada in takoj se bosta začela cediti med in mleko. Ker pa je to odločitev, vredna malo več, kot špricer v oštariji, se je delavski svet ustrašil in breme odločanja preložil na zbor delavcev. Tam se je naša dobra duša, ki je ljudem razložila vse čare dogajanj pod skladovo kapo, in ljudje so se z veliko večino odločili, da ne gredo pod vsemogočni sklad. Toda če ima vrag mlade, jih ima veliko. Čez dan ali dva je gospod manager spet sklical delavski svet, kjer je na vrat na nos prepričal uboge člane, da morajo iti pod sklad, kajti v nasprotnem primeru... Gospod manager je tako ubil dve muhi na mah. Dobil je velikega brata, pardon, sestro, ki mu je dala v vsem prav, in rešil se je nadležnega delavskega sveta, tci mu je zastavljal neprijetna vprašanja. Kljub vsemu se je gospod manager naveličal delati v tej firmi. Ni več hotel sprejemati poslov, ker jih menda delavci kljub solidni kvaliteti, delu v petek in svetek in ne vem koliko naduram ne bi hoteli narediti. In velika sestra mu je verjela. Še predno je tiho odšel, je poskrbel za najboljšo možno zamenjavo in ugotovil nekaj presežkov. Na njegovo mesto je prišel podjetnik leta, sicer v občinskem merilu, pa vseeno. Prišel je menda brez zahteve po plači, kar pa si je hitro nadoknadil s kakšnim prevozom s firminim avtom in s kakšnim delom, ki so ga firmini ljudje opravili zanj. Ljudje iz firme mu sicer niso najbolj verjeli, toda vseeno so mislili - mlad je še, naj poskusi. Začel je tako, da je poslal nekega delavca domov na dopust, potem pa ga z nezakonito odpovedjo kaznoval za nekaj, česar ni napravil, ko je bil na prisilnem dopustu. In ljudem je spet prekipelo, kljub očitkom iz preteklosti, da za njih noben direktor ni dober. Ročno so ga postavili pred vrata firme, o tem obvestili gospode iz sklada, sami pa so normalno delali naprej. Smola ob vsem tem je bila za nekatere v tem, da je velikemu podjetniku takrat v firmi že potekel mandat in da v firmi pravzaprav sploh ni imel kaj iskati, razen mogoče kot eden od dveh možnih kupcev firme, ki jo je seveda sklad pravočasno ponudil naprodaj. Sklad je zadevo rešil z levo roko in na korespondenčni seji podaljšal mandat nesojenemu direktorju in kupcu. Prišlo je do pogajanj. Zaradi načel, ki so bila omenjana čisto na začetku, so skladovi ljudje najprej hoteli postaviti direktorja nazaj. Saj veste. Kje se pa spodobi, da bi navadni ljudje nagnali skladovega direktorja. Trajalo je ure in ure, padali so argumenti, zakaj en kupec ja in drugi ne. Na koncu so se zmenili, da lahko direktor le pride za en mesec, seveda, pod nekaterimi pogoji. In zaradi načela. Ampak nekaj mora biti narobe. Direktorja še danes ni v firmo, upravni odbor (beri sklad) je sprejel sklep, da spusti firmo v stečaj, delavci, ki bi še imeli kaj delati, so nehali, saj jim nihče plače tudi obljubi ne, kaj šele, da bi jim jo sedaj še dal. Vsi čakajo stečaj. Sedemdeset ljudi bo izgubilo delo. Užaljeni podjetnik pa bo lahko firmo kupil v stečajnem postopku še ceneje in brez ljudi. Da, da. Tudi to je sklad in tudi to so načela. Sindikalni zaupnik iz Posavja P. S.: Zgodba seveda ni resnična, vsaka podobnost s »Tehnološkimi sistemi Sevnica« pa je zgolj zlonamerna. LABODJI SPEV DIREKTORICE NOVOSTI Kot smo na kratko že poročali, so delavci podjetja Elitne konfekcije Novost iz Ljubljane 20. maja »vzeli stvari v svoje roke«: z »mehkim udarom« so razrešili svojo dosedanjo direkto-rico dipl. ing. Daliborko Podboj, na njeno mesto pa za v.d. ustoličili »svojega« človeka. »Zaroto« zoper direktorico Daliborko Podboj so dan pred sejo delavskega sveta (18. maja) skovali člani izvršnega odbora sindikata podjetja, ki so se zavoljo »konspirativno-sti« sestali kar pri Miru Pod-bevšku na območnih sindikatih. Družno so ugotovili, da je direktorici potekel štiriletni mandat, da nimajo sklenjenih kolektivnih pogodb in da ne dobivajo plačanih nadur. Našteli so še vrsto vzrokov za nezadovoljstvo, vendar so menili, da bi že omenjeni naglavni grehi zadostovali za Daliborkino slovo od direktorskega stolčka. Na seji delavskega sveta, ki se je je »nepovabljeno« udeležil tudi družbeni pravobranilec Franc Spoštovani 1 TOVOS?^^ublj^afni8Copovi°^6t3a ^ Obnašamo as na vas s prošnjo, ker nas skrbi naša skupna ustvarjena imovina. Seznajeni amo, da je naše podjetje zaprosilo Ministrstvo za delo za posojilo 4,5oo.ooo SIT, ki bi bilo namenjeno za izboljšanje delovnih meat, nabavo šiviljskih strojev, likalnih naprav, rezalnih strojev, likalnih pup. Sedaj ne vemo za kaj je bil ta denar porabljen, ker strojev ni. Za leto 1993 ni bil izdelan kratkoročni plan, in tudi ne dolgoročni plan razvoja. Imeli smo obrat v Črnomlju, ki se je preimenoval v Konfekcijo BELA, za katerega je ravno tako bilo zaprošeno posojilo. Že nekaj mesecev se dogaja, da delavci preko delegatov delavskega sveta nismo seznajeni o poslovanju podjetja oziroma delegat, ki ni prisoten na sestanku, ne prejme zapisnika. Zelo sumljiva se nam zdi tudi bilanca, ker ni nikoli pozitivna, ne negativna, vedno le zlezemo. Ta skrb se nam je še povešala, ker smo ob aferi PLETENINA v dnevnem časopisju prebrali, da je žena tamkajšnjega direktorja Caterja, naša računovodkinja. “ Iz strani vodstvenih delavcev redno slišimo, da nimamo denarja, kljub temu, da delamo in smo dobili posojila. V pričakovanju, da bo naših skrbi kmalu konec, vas lepo pozdral-gamo! Tole pismo so delavci Novosti poslali ministrstvu za delo. Čeprav je bilo anonimno, je ministrstvo takoj reagiralo in zahtevalo natančen odgovor, kam je sel denar... Namensko gotovo ni bil porabljen... Skinder, so trije člani glaso-vali za nezaupnico (proti sta bili le predsednica in pod' predsednica delavskega sveta, menda zaradi »silnih priti' skov«), tako da je bila direkto' rica legitimno razrešena svoja funkcije v podjetju. Za v.d. direktorja so imenovali »Prl' ljubljenega notranjega delavca« in se za naslednji dar dogovorili za primopredaj0 poslov. Na njej so v glavne03 »prali umazano perilo«, dokler se ni razvedelo, da in13 novi v.d. popoldansko obrt, v kateri se ukvarja s sorodno dejavnostjo. Na Skinderjevo zahtevo so raziskali, kako je s to stvarjo. Čeprav se je izkazalo, da ne gre za nikakršno konkurenco, je v.d. odstopil-češ »kaj se bom zajebaval«-111 so imenovali novega v.d., ki p3 ni bil po Daliborkinem okusu. Zato je hotela izpeljati volitve, in sicer tako, da bi bilo na lističu njeno ime in prazna rubrika, v katero bi lahko delavci vpisali kateregakoli svojega kandidata, če se že z njo ne bi strinjali. Čeprav je poslala med ljudi celo svojega agitatorja, se ji nakana ni P°' srečila. Na naslednjo primopredajo je poslala svojega advokata (iz Maribora!), ki Je skušal delavce podučiti, da se tako ne dela, ker je samoupravljanje pač pristalo 133 smetišču zgodovine. Vendar zaman. Ljudje so vztrajali Prl svojem, saj so vedeli: če ne b° šla direktorica, bomo šli 113 cesto mi! V Elitni konfekciji Novost so delavci torej vzeli usodo v svoje roke. Kakršnakoli bo, ostal jim bo vsaj občutek ponosa, da se niso pustili nategovati drugim... p. K- 1 D V K; Vp ka Sl. or, Izt nii Pc 0 de ko V$ no or, no na Pr on 01 Oc za S na 3003 0‘S-CiS-Ca 3 o. sr r-. Z 3~ 3' o s- s re- & :ba iše OŠ' ra' fe- :d- nat iii» id- ta iru ne- raV da. co ne liti nat . Jt 50' sta )d- ta, .ti' tO' oje di- ri- le- .an ij° 211) lo- ma irt, no ■vo je :a- no >il, in pa 5U. li- na li- le- rO- ljO lO' ga lO- 10- d- je se u- na :ar ori bo na >st do že ek a- SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO .. Veljavnost kolektivne pogodbe Kolektivna pogodba velja: A. KRAJEVNO: Za območje Republike Slovenije. B. STVARNO: Za vse organizacije in delodajalce, člane Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: GZS), člane Obrtne zbornice Slovenije in tiste, katerih lastnik je država. Kolektivna pogodba velja tudi za tiste organizacije oz. delodajalce s področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če pri njih zaposleni delavci trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije. C. OSEBNO: Za vse delavce, zaposlene pri organizacijah in delodajalcih, članih GZS in delavce, zaposlene pri organizacijah oz. delodajalcih s področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije. Za poslovodne delavce ne veljajo določbe 36. do 49. člena in Tarifne priloge, druge določbe pa veljajo, če ni njihova uporaba izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi. Kolektivna pogodba velja tudi za učence in študente na praksi. Izraz »delavci« v tej pogodbi pomeni delavce, ki so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. D. ČASOVNO: Ta pogodba začne veljati 1. 7. 1993 in velja do 31. 12. 1996. Ta pogodba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Vsaka stranka lahko kolektivno pogodbo pisno odpove tri mesece pred potekom roka njene veljavnosti. Če kolektivna pogodba v tem roku ni odpovedana, se podaljša vsako leto za eno leto. Tarifna priloga, ki je sestavni del te pogodbe in se nanaša na uresničevanje določb členov 36. do 49. te pogodbe, velja do'31. 12. 1993. Tarifna priloga se sprejme vsako leto najkasneje do 30. 11. za naslednje leto. Če se ne sprejme v tem roku, se veljavnost tarifne priloge podaljša za naslednje leto. Obrazložitev: Uvodne določbe so glede na veljavno Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (v nadaljevanju: SKP) spremenjene v naslednjih določilih: B. Dodana je Obrtna zbornica Slovenije in država kot lastnik podjetij. C. Izpuščeno je besedilo, da se kolektivna pogodba ne nanaša na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. D. Sprememba časovne dejavnosti je določena tako, da SKP velja do konca leta 1996, Tarifna priloga, ki se nanaša na uresničevanje tarifnega dela pogodbe pa se sklepa za vsako leto posebej, v letu 1993 pa za čas do konca tekočega leta. Dodan je tudi rok za odpoved kolektivne pogodbe, in sicer tri mesece v pisni obliki s podaljšanjem za eno leto. 1- PRAVICE IN OBVEZNOSTI ORGANIZACIJE OZIROMA ___DELODAJALCA IN DELAVCEV____________________________ 1. člen Razvrstitev del delovna mesta se razvrščajo v devet tarifnih razredov glede na zahte-Vano strokovno izobrazbo, določeno v aktu o organizaciji in sistemizaciji klovnih mest in sicer: I. II. III. IV. V. VI. Vil. Vlil. IX. enostavna dela, manj zahtevna dela, srednje zahtevna dela, zahtevna dela, bolj zahtevna dela, zelo zahtevna dela, visoko zahtevna dela, najbolj zahtevna dela, izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela. 0r9anizacija oz. delodajalec je dolžan pred sprejemom akta o organizaciji lri sistemizaciji delovnih mest oziroma njegovih spremembah in dopolni-^eh pridobiti in obravnavati mnenje sindikatov in se do tega mnenja pisno opredeliti. tipična dela in naloge oziroma tipični poklici po posameznih tarifnih 'i^redih se podrobneje opredelijo s kolektivno pogodbo dejavnosti. ^brazložitev: členu je glede na veljavno SKP dodan uvodni stavek k 1. odstavku !®a2, in 3. odstavek, v katerih so preciznejše določbe glede razvrščanja klovnih mest v tarifne razrede in dolžnost delodajalca, da pred spreje-^orrt ustreznega akta pridobi in obravnava mnenje sindikata. 2. člen Posebni pogoji za sklenitev delovnega razmerja "'elovne izkušnje se lahko določijo kot poseben pogoj za sklenitev Plovnega razmerja, če so glede na zahtevano strokovno izobrazbo, *nanje in zmožnosti potrebne zaradi vrste, zahtevnosti in odgovornosti dela. Zahtevane delovne izkušnje lahko znašajo do 2 leti, za vodilna delovna ^®sta pa do 5 let. Obrazložitev: D°dan je nov 2. odstavek, ki določa najvišje zahtevane delovne izkušnje, 'n sicer nasploh 2 leti, za vodilna delovna mesta pa do 5 let. 3. člen Objava delovnega mesta v °bjavi oz. razpisu delovnega mesta je potrebno navesti: ~ čas, za katerega se sklepa delovno razmerje, ~ Posebne pogoje za sklenitev delovnega razmerja, " r°k za prijavo kandidata, ~ r°k, v katerem mora biti kandidat obveščen o izbiri, kandidat, ki ni bil izbran, ima v roku, določenem za ugovor, pravico do ''Pogleda v podatke, ki so bili z objavo zahtevani kot pogoj in na podlagi katerih je bila opravljena izbira. 4. člen Organi, ki odločajo o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja in opravijo izbiro med kandidati bklep o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja sprejme poslovodni organ. zbiro med kandidati opravi poslovodni organ ali organ, določen s splošna1 aktom organizacije oz. delodajalec. 5. člen p Prenos pooblastil oslovodni organ lahko prenese posamično pooblastilo za odločanje o Posamičnih pravicah in obveznostih ter odgovornostih delavcev na delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v organizacijah z več kot 50 zaposlenimi delavci. Sa Pooblastila za odločanje o vseh pravicah in obveznostih ter odgovor-n°stih delavcev (splošno pooblastilo), o katerih lahko odloča poslovodni 0rgan, se lahko prenesejo na delavca s posebnimi pooblastili in odgovor-n°stmi, če ima najmanj višjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri in aajrnanj dve leti delovnih izkušenj, praviloma s kadrovskega področja. red prenosom pooblastil iz 1. in 2. odstavka tega člena je poslovodni ®rgan dolžan zahtevati mnenje sindikatov v zvezi s prenosom pooblastila. j-orazložitev: °dan je nov 3. odstavek, ki določa, da je poslovodni organ dolžan zahtevati mnenje sindikatov v zvezi s prenosom pooblastila. 6. člen s Pogodba o zaposlitvi Pogodbo o zaposlitvi delavec in organizacija oz. delodajalec uredita Haslednja vprašanja: ' sklenitev in trajanje delovnega razmerja, ~ delovno mesto, za katerega se sklepa delovno razmerje, naziv delovala mesta ter tarifna in plačilna skupina, v katero je delovno mesto razvrščeno, ' Poskusno delo (če se zahteva), __ Pripravništvo (če se delovno razmerje sklepa s pripravnikom), __ kraj opravljanja dela, delovni čas, odmore, počitke in dopust, - ukrepe za posebno varstvo delavcev, - izobraževanje, - plača in nadomestila, - način ugotavljanja delovne uspešnosti (norma, akord, premije, ocenjevanje,...), - način spremembe pogodbe, - druge pravice in obveznosti organizacije oz. delodajalca in delavca. Pogodba o zaposlitvi lahko za delavce, ki pri svojem delu pridobivajo tehnično-tehnološka znanja, poslovna znanja in vzpostavljajo poslovne zveze, vsebuje konkurenčno klavzulo ter medsebojne obveznosti delodajalca in delojemalca (odškodnina, odmena,...). Delavca je potrebno pred podpisom pogodbe o zaposlitvi seznaniti z vsebino kolektivnih pogodb, ki določajo njegove pravice in obveznosti. Organizacija oziroma delodajalec mora te kolektivne pogodbe hraniti na mestu, dostopnem vsem delavcem. Delavec lahko kadarkoli zahteva vpogled v vsebino kolektivnih pogodb, organizacija oziroma delodajalec pa mu tega ne sme odreči. Pogodbeni stranki se zavezujeta, da bosta do 1.10. 1993 skupno izdelali enoten obrazec pogodb o zaposlitvi in ga uradno objavili. Obrazložitev: Dopolnjena je 2. alineja 1. odstavka tako, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati tudi naziv delovnega mesta ter tarifno in plačilno skupino, v katerega je to mesto razvrščeno. Dodana je tudi nova 10. alineja, ki se nanaša na način ugotavljanja delovne uspešnosti. Poleg tega je dodan nov 2. odstavek, ki opredeljuje konkurenčno prepoved in nov 6. odstavek, v katerem se stranki te kolektivne pogodbe zavezujeta, da bosta do 1. 10. 1993 skupno izdelali enoten obrazec pogodb o zaposlitvi. 7. člen Poskusno delo Organ, ki odloči o sprejemu delavca v delovno razmerje, lahko določi poskusno delo in način spremljanja poskusnega dela ter sprejme oceno o uspešnosti poskusnega dela. Poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi. Če delavec po svoji volji odpove delovno razmerje v času poskusnega dela, se šteje za dan prenehanja delovnega razmerja dan, ko delavec poda pismeno odpoved. Trajanje poskusnega dela za posamezna dela znaša: - za dela I. do lil. skupine največ en mesec, - za dela IV. skupine največ dva meseca, - za dela V. skupine največ tri mesece, - za dela VI., VII., Vlil. in IX. skupine največ šest mesecev. 8. člen Pripravništvo Pripravništvo se določi v različnem trajanju glede na stopnjo strokovne izobrazbe, če poseben zakon ne določa drugače; - za dela IV. in V. stopnje strokovne izobrazbe največ 6 mesecev; - za dela VI. stopnje strokovne izobrazbe največ 9 mesecev; - za dela VII. stopnje strokovne izobrazbe največ 12 mesecev. Pripravništvo se podaljša, če opravičena odsotnost delavca, ki opravlja pripravništvo za dela IV. in V. stopnje strokovne izobrazbe, traja najmanj 14 dni, za dela VI. stopnje najmanj 21 dni in za dela VII. stopnje najmanj 28 dni. Pripravništvo se podaljša za toliko časa, kolikor traja opravičena odsotnost delavca. Delavcu - pripravniku, ki opravlja pripravništvo tako, da dela s krajšim delovnim časom od polnega, se v odvisnosti od dolžine delovnega časa čas pripravništva podaljša največ za tri mesece (IV. in V. stopnja), štiri mesece (VI. stopnja), oziroma največ šest mesecev (VII. stopnja). Pripravništvo poteka po programu, ki ga pripravi mentor. V pogodbi o zaposlitvi pripravnika se določi način spremljanja in ocenjevanja pripravništva. Pripravniška doba se lahko na predlog mentorja skrajša. Strokovni izpit vsebuje preizkus znanja stroke in delovnega področja, za katerega se je pripravnik usposabljal. Pripravništva ni potrebno opravljati delavcu, ki je v nadaljnjem izobraževanju ob delu ali iz dela dosegel višjo stopnjo izobrazbe v okviru svojega poklica ali stroke. Delavcu, ki se je ob delu ali iz dela izobraževal v drugi stroki ali za drug poklic in je že opravil pripravniški izpit, se pripravniška doba skrajša za čas trajanja splošnega dela pripravniškega programa, opraviti pa mora le posebni del pripravniškega izpita. Pripravnik opravlja pripravniški izpit najkasneje do izteka pripravniške dobe. Če pripravniškega izpita ne opravi, ga ima pravico opravljati v roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 45 dni. Če pripravniškega izpita tudi drugič ne opravi, mu delovno razmerje preneha z dnem, ko ga ni opravil. Obrazložitev: Dodani so novi 8., 9. in 10. odstavek, ki natančneje opredeljujejo potek pripravništva. 9- člen Postopek ugotavljanja znanja In zmožnosti za opravljanje del in postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela (23. člen Zakona o delovnih razmerjih) Poslovodni organ lahko začne postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti ter postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela le na podlagi predhodno zbrane dokumentacije, ki mora izkazovati delavčevo uspešnost pri delu za obdobje najmanj 30 dni delavčeve prisotnosti na delu. Poslovodni organ opravi z delavcem razgovor, v katerem se delavec izreče o ugotovitvah poslovodnega organa. O tem razgovoru se vodi zapisnik. Delavcu je potrebno poslati vabilo na razgovor z navedbo, da gre za postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen. O začetku postopka mora biti obveščen tudi sindikat. Delavec ima pravico do vpogleda v strokovno dokumentacijo, na podlagi katere se je začel postopek. V času poskusnega dela in pripravništva postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti ni mogoče voditi. Postopek je javen. Sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, ki nima zahtevanega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, izreče organ, določen s statutom oz. splošnim aktom. Organ, določen s statutom oz. splošnim aktom ne sme izreči delavcu sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če mu ni omogočil enakega obsega in možnosti za izobraževanje kot drugim delavcem, ki opravljajo dela na enakih oz. podobnih delovnih mestih. Zoper sklep, s katerim se ugotovi, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta in s katerim je razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim oz. s katerim se odloči o prenehanju delovnega razmerja, lahko delavec poda ugovor na organ, ki odloča o pravicah delavcev na drugi stopnji. Obrazložitev: Člen je formuliran na novo, gre za preciznejšo formulacijo glede postopka. 10. člen Razporejanje delavcev Delavec je dolžan začasno opravljati delo, ki ne ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti v primeru višje sile (naravnih ali drugih nesreč, pri katerih je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje), reševanja človeških življenj in zdravja, nenadnega kvara surovin in materiala, ki povzroča popolni ali delni zastoj delovnega procesa v organizaciji ter v primeru nenadne krajše odsotnosti drugega delavca in v primeru okvare delovnih naprav in obratov. Delavec prejme v vseh primerih razporeditev, ko je zaradi izjemnih okoliščin razporejen na dela in naloge, ki ne ustrezajo vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim oz. ko je razporejen na nižje vrednotena dela in naloge, enako plačo kot jo prejema na svojem delovnem mestu oz. plačo, ki je zanj ugodnejša. Delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih: - če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, - če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot štiri ure, matere delavke z otrokom do treh let starosti pa, če pot traja več kot dve uri. V primerih, naštetih v 2. alineji 3. odstavka, je organizacija oziroma delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi. če razporeditev delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve zaradi oddaljenosti kraja dela zahteva spremembo delavčevega prebivališča, mu je potrebno zagotoviti enakovredne bivalne pogoje in možnost šolanja otrok (osnovno in srednje šolstvo). Obrazložitev: V celoti je spremenjeno besedilo 1. in 2. odstavka, kjer so natančneje kot doslej določeni primeri prerazporeditev na neustrezno delovno mesto (višja sila,...), 2. odstavek pa zajema tudi primer prerazporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Dodan je nov 4. odstavek, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne potne stroške, če ga med trajanjem delovnega razmerja premesti na delo v drug kraj. 11. člen Prevzem na delo v drugo organizacijo Delavec je lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oz. k delodajalcu (15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) pod naslednjimi pogoji: - da se v organizaciji ukine določena dejavnost v celoti in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oz. določenega poklicnega profila; - da druga organizacija oz. delodajalec vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev; - da se delovna doba kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja se upošteva brez prekinitve. Pogodbo o prevzemu delavcev na delo skleneta organa upravljanja v obeh organizacijah oz. delodajalcih na podlagi predhodnega mnenja sindikata, katerega član je delavec. Obrazložitev: Ta člen je glede na veljavno SKP opredeljen na novo in razdeljuje pravice delavca na podlagi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. 12. člen Delo na domu Medsebojna razmerja, pravice, obveznosti in pogoji opravljanja dela na domu se uredijo med delavcem in organizacijo oz. delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi. Delavec, ki dela na domu, ima enake upravljalske pravice kot delavci, ki delajo v organizaciji oz. pri delodajalcu. Organizacija oziroma delodajalec in delavec določita s pogodbo nadomestilo za uporabo delavčevih sredstev najmanj v višini amortizacije. Organizacija oz. delodajalec sta dolžna zagotavljati varne delovne razmere in varno delovno okolje ter nadzorovati varnost pri delu. V času trajanja delovnega razmerja delavca brez njegove privolitve ni mogoče razporediti na delo na domu. Obrazložitev: Dodan je nov 5. odstavek (glede na dosedanji 11. člen SKP), ki določa, da delavca brez njegove privolitve v času delovnega razmerja ni možno prerazporediti na delo na domu. 13. člen Določanje in reševanje presežnih delavcev Pri določanju presežnih delavcev se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Presežni delavci se lahko določajo tudi v okviru organizacijskih enot, če je tako predvideno s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom organizacije oz. delodajalca. Poleg primerov, ki jih določa zakon, lahko delovno razmerje preneha samo z njegovim soglasjem tudi delavcu, katerega zakonec je z dokončnim sklepom v drugi organizaciji oz. pri drugem delodajalcu določen kot presežek. Temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve je delovna uspešnost. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. Kriterij delovne uspešnosti je mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. V primeru enake delovne uspešnosti delavcev se kot prvi korekcijski kriterij za ohranitev zaposlitve upošteva strokovna izobrazba delavca oz. usposobljenost za delo (v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oz. usposobljenost). Kot drugi kriterij se upoštevajo delovne izkušnje. Ta kriterij se upošteva v primeru enake delovne uspešnosti in izobrazbe delavcev. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšimi delovnimi izkušnjami (ob enaki delovni uspešnosti in izobrazbi). Kot tretji kriterij se upošteva delovna doba. Ta kriterij se upošteva v primeru enake delovne uspešnosti, izobrazbe in delovnih izkušenj. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšo delovno dobo (ob enaki uspešnosti, izobrazbi in delovnih izkušnjah). Kot četrti kriterij se upošteva zdravstveno stanje delavca (v poštev pride ob enaki uspešnosti, izobrazbi, delovnih izkušnjah in delovni dobi). Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim zdravstvenim stanjem oziroma delavci, ki so zboleli za poklicno boleznijo, med temi pa delavci, .ki so utrpeli poškodbe pri delu v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Kot peti kriterij se upošteva socialno stanje; upošteva se, če imajo delavci iste kategorije enako delovno uspešnost, strokovno izobrazbo, izkušnje, delovno dobo in zdravstveno stanje. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim socialnim stanjem, pri ugotavljanju socialnega stanja pa se upošteva predvsem dohodek na družinskega člana, število nepreskrbljenih otrok, zaposlenost družinskih članov, opravljanje obrtne dejavnosti kot postranskega poklica, opravljanje kmetijske dejavnosti, lastništvo oz. solastništvo zasebnih in mešanih podjetij. Organizacija oz. delodajalec mora delavca obveščati o vseh aktivnostih povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev, delavci pa morajo biti osebno seznanjeni z možnimi načini reševanja svojega delovnega položaja. S panožno oz. podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom se lahko podrobneje določijo merila za uporabo posameznih kriterijev iz tega člena. Program reševanja presežnih delavcev mora biti finančno ovrednoten. Odpravnine presežnim delavcem morajo biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Obrazložitev: Ta člen je spremenjen glede na to, da je bila po sklenjeni SKP sprejeta novela Zakona o delovnih razmerjih. Zato je v celoti spremenjen 1. in 2. odstavek, dodan je 11., 12. in 13. odstavek. 14. člen Arbitražna komisija v postopku reševanja presežkov Če organ upravljanja oz. delodajalec sprejme program razreševanja presežnih delavcev in pri tem ne upošteva stališč, mnenj in predlogov sindikata, lahko sindikat v 8-ih dneh od dneva, ko mu je bil vročen program razreševanja presežnih delavcev, sproži postopek pred arbitražno komisijo. Če sindikat v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne sproži postopka pred arbitražno komisijo, se šteje, da je program dokončen. Če je sindikat sprožil postopek pred arbitražno komisijo je program dokončen, ko arbitražna komisija odloči. Če se arbitražna komisija ne more konstituirati, ker posamezna stranka ni imenovala svojega arbitra, imenuje arbitra na predlog stranke sodišče za delovne spore z območja, na katerem je sedež organizacije oz. delodajalca. 15. člen Krajši delovni čas od polnega delovnega časa Delavec, ki je sklenil delovno razmerje z delovnim časom, krajšim od polnega, ima enake upravljalske pravice kot delavec, ki je sklenil delovno razmerje s polnim delovnim časom. Če delavka dela s krajšim delovnim časom, ker to terjajo koristi otroka, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavko in organizacijo oz. delodajalcem. Če eden izmed staršev z otrokom do sedemnajstega meseca starosti dela polovico delovnega časa, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavcem in poslovodnim organom. Skrajašnje delovnega časa se lahko določi v skladu s kriteriji in merili iz kolektivne pogodbe za dejavnost oz. organizacijo. Obrazložitev: Vsebina dosedanjega 13. člena SKP je razdeljena na dva člena, in sicer člen 15. opredeljuje krajši delovni čas od polnega, 16. člen pa delo prek polnega delovnega časa. 16. člen v Delo preko polnega delovnega časa Delavci se lahko odločijo za delo preko polnega delovnega časa, razen primerov iz 48. in 49. člena zakona o delovnih razmerjih, pod naslednjimi pogoji: - da so predhodno seznanjeni s cilji dela, - da se tako odločijo delavci z osebnim izjavljanjem ali delavci preko organa upravljanja. Podatke o izkoriščenosti delovnega časa in potrebe po uvedbi dela preko polnega delovnega časa spremlja organ upravljanja. 17. člen Kriteriji za nočno delo Nočno delo se lahko uvede, če so poleg pogojev, ki so določeni z zakoni in drugimi predpisi o varstvu pri delu, izpolnjeni še naslednji pogoji: - daljši letni dopust, - zagotovljen počitek, - periodični zdravstveni pregledi. Nočnega dela žensk, kljub izpolnjenim kriterijem iz prvega odstavka ni mogoče uvesti v primerih, ki jih določa zakon, ter v naslednjih primerih: - ko gre za težja fizična oz. zdravju škodljiva dela, - ko je mogoče nočno delo opraviti z moško delovno silo, - če proizvodne zmogljivosti v dnevnem delovnem času niso polno izkoriščene oz. če delo ni ustrezno organizirano. Sindikat ima kadarkoli pravico spremljati izpolnjevanje in izvajanje pogojev o uvedbi nočnega dela. V primeru kršitev iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko sindikat zahteva od poslovodnega organa oz. delodajalca takojšnjo ustavitev nočnega dela, če pa njegova7zahteva ni upoštevana, lahko zahteva ukrepanje inšpekcije dela. 18. člen Pravica do odsotnosti z dela z nadomestilom in brez nadomestila osebnega dohodka Delavec ima pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače do največ sedem dni v letu zaradi: - lastne poroke 2 dni - poroke otroka 1 dan - rojstva otroka 1 dan - smrti zakonca ali otrok 3 dni - smrti staršev 2 dni - smrti bratov, sester, starih staršev in zakončevih staršev 1 dan - selitve družine iz kraja v kraj 3 dni - selitve družine v istem kraju 2 dni - elementarnih nesreč 3 dni Delavcu se mora omogočiti odsotnost zaradi opravljanja državljanskih dolžnosti, odziva na vabilo sodišča ali drugega državnega organa in opravljanja funkcije v predstavniških organih republike in lokalnih skupnostih. Delavec ima pravico do odsotnosti brez nadomestila plače zlasti v naslednjih primerih: - neodložljivih osebnih opravkov, - zasebnega potovanja, - nege družinskega člana, ki ni medicinsko indicirana, - popravila hiše oz. stanovanja, - zdravljenja na lastne stroške. Poslovodni organ oz. delodajalec lahko delavčevo zahtevo po neplačani odsotnosti z dela zavrne, če zahteve delovnega procesa tega ne dopuščajo. Obrazložitev: Spremembe tega člena (dosedanji 15. člen SKP) so naslednje: število prostih dni se v 1. alineji zniža od 3 na 2 dni, v 2. alineji od 2 na 1 dan in v 3. alineji od 2 na 1 dan. 19. člen Razporejanje delavca - invalida in delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo Organizacija oz. delodajalec mora razporediti delavca - invalida oz. delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi spremenjene delovne zmožnosti delavca. Dokler organizacija oziroma delodajalec ne zagotovi delavcu iz prvega odstavka drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80% osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Obrazložitev: Dodan je nov 2. odstavek (glede na 16. člen dosedanje SKP), ki opredeljuje plačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo delo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, tako kot je že doslej urejeno v branžni kolektivni pogodbi za drobno gospodar- Stv0' 20. člen Letni dopust Proste sobote se ne vštevajo v letni dopust. Delavec mora obvestiti organizacijo oz. delodajalca o izrabi dopusta iz 60. člena zakona o delovnih razmerjih 7 dni pred izrabo. Obrazložitev: Vtem členu je glede na dosedanji 17. člen SKP spremenjena formulacija 1. odstavka, ki pa vsebine ne spreminja. 21. člen Oblike motivacije delavcev O pravicah delavca, ki s svojim delom izjemno prispeva k povečanju produktivnosti ali kako drugače prispeva k povečanju dobička, odloči poslovodni organ oz. delodajalec v skladu s kriteriji, določenimi s splošnim aktom, ki ga izda poslovodni organ. Obrazložitev: V tem členu je glede na 18. člen SKP dodana določba, da se kriteriji določijo s splošnim aktom. 22 člen Disciplinski postopek Disciplinsko komisijo imenuje organ upravljanja oz. delodajalec. Za organizacije oz. delodajalce, ki zaposlujejo do 50 delavcev, imenuje disciplinsko komisijo ustrezno združenje delodajalcev za posamezno panogo. Taka disciplinska komisija deluje kot disciplinska komisija za vse organizacije oz. delodajalce iz posamezne panoge. Postopek, v katerem delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti delavca, je enak postopku pred disciplinskim organom v organizaciji. Obrazložitev: V tem členu je glede na dosedanji 19. člen SKP spremenjen 1. odstavek, ki ureja sestavo disciplinske komisije, dosedanji 3. odstavek (ki je določal pristojnost organa na II. stopnji) pa se črta, ker je to določilo vsebovano v 2. odstavku tega člena. 23. člen Organ, ki odloča o pravicah delavcev na drugi stopnji O pravicah delavcev odloča na drugi stopnji organ upravljanja ali organ, določen s statutom oz. sklepom organa upravljanja. V organizacijah oz. pri delodajalcih z manj kot 50 delavci sprejemajo odločitve iz 1. odstavka tega člena vsi delavci oz. organ, določen s statutom oz. drugim splošnim aktom. Obrazložitev: Glede na 20. člen veljavne SKP, kjer se glede pristojnosti sklicuje na 9. člen SKP je ta odstavek spremenjen tako, da se kot pritožbeni organ določa tisti, ki je določen s statutom oz. sklepom organa upravljanja. 24. člen Odškodnina O odškodninski odgovornosti delavca odloča organ, ki na prvi stopnji odloča o disciplinski odgovornosti delavca za hujšo kršitev delovne obveznosti. Kadar delavec pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti povzroči škodo, višine škode pa ni mogoče natančno ugotoviti ali bi ugotavljanje povzročilo nesorazmerne stroške, se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, če so primeri škodnih dogodkov in višina pavšalne odškodnine določeni s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom. Če je bilo dejanje storjeno iz hude malomarnosti se lahko višina odškodnine zmanjša oz. delavec oprosti plačila odškodnine, če je oprostitev primerna glede na gmotno stanje delavca in njegov odnos do dela. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je organizacija oziroma delodajalec delavcu dolžan izplačati najmanj 6 plač. Obrazložitev: Člen je formuliran na novo, v 1. odstavku je določena pristojnost organa za odločanje o odškodninski odgovornosti, v 4. odstavku pa je na novo določena odškodnina delavcu. 25. člen Dolžina odpovednega roka Odpovedni rok znaša v primeru, da delavec pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje: 1. za delavce I., II. in III. skupine - en mesec; 2. za delavca IV. in V. skupine - dva meseca; 3. za delavce VI., VII., Vlil. in IX. skupine - tri mesece. V času odpovednega roka ima delavec pravico do 12-ih ur odsotnos' z dela na mesec zaradi iskanja nove zaposlitve. Odsotnost iz predhodnega odstavka lahko delavec izrabi po urah v dog0' voru s poslovodnim organom oz. delodajalcem. 26. člen Varstvo pri delu Zaradi zagotovitve minimalnih standardov za varno delo sta organizacij3 oziroma delodajalec in delavec poleg pravic in obveznosti, ki so opred®' Ijene v veljavni zakonodaji, dolžna spoštovati določila te kolektivne P°' godbe o varstvu pri delu. Organizacije oziroma delodajalci imajo predvsem naslednje obvezno®3 s področja varstva pri delu: - prilagoditi morajo delo posameznemu delavcu, posebno z ustrezni01 oblikovanjem delovnega mesta, z izbiro sredstev za delo, z izbit0 delovnih in tehnoloških postopkov ter z odpravljanjem monotonost dela, vsiljenega ritma in zmanjšanjem škodljivih vplivov na zdravj® delavca, - prilagajati morajo delo tehničnemu napredku in spoznanjem strok® doma in v svetu, - zamenjati morajo nevarne z nenevarnimi ali manj nevarnimi oz. ma®l škodljivimi delovnimi (tehnološkimi) postopki, sredstvi za delo, materi' ali in energetskimi viri, - razvijati morajo usklajeno politiko varstva pri delu, vključno s tehnolc gijo, organizacijo dela, socialnimi odnosi in vplivi delovnega okolja, - posvetovati se morajo z delavci oz. njihovimi zastopniki o vprašanjih varnega dela pri razvoju in uvajanju novih tehnologij. Vsi ukrepi, ki so v zvezi z varnostjo in varovanjem zdravja delavcev Pn delu, so strošek organizacije oziroma delodajalca. Vsak delavec je dolžan skrbeti za lastno varnost in zdravje v sklad0 s svojo usposobljenostjo, pisnimi ter ustnimi navodili delodajalca. 27. člen Izobraževanje Delavci imajo pravico, da se izobražujejo v svojem interesu ali v interes0 organizacije oz. delodajalca, organizacija oz. delodajalec pa ima pravic0' da delavce napoti na izobraževanje. Delavec se je dolžan izobraževati, če ga organizacija oz. delodajal®0 napoti na izobraževanje. Če je izobraževanje organizirano med delovnim časom, se čas izobraž®' vanja šteje v redni delovni čas, delavec pa ima enake pravice, kot bi del®1. Če je izobraževanje organizirano izven delovnega časa (izobraževanj® ob delu) pripada delavcu do: - tri delovne dni za vsak izpit na ravni izobraževanja do V. stopnj® zahtevnosti, - pet delovnih dni za vsak izpit na višji in visoki stopnji izobraževanja, - deset delovnih dni za zaključni izpit na ravni izobraževanja do “• stopnje zahtevnosti, - petnajst delovnih dni za diplomo na višji ali visoki šoli, - deset delovnih dni za vsak izpit na podiplomskem študiju, - petindvajset delovnih dni za magistrski izpit, - petintrideset delovnih dni za doktorat. Obseg delovnega časa, namenjenega za izobraževanje, se določi gle^6 na dolžino in vrsto izobraževanja s pogodbo. Delavcu, ki se izobražuje v interesu organizacije oz. delodajalca i® delavcu, ki je na izobraževanje napoten, pripada povračilo stroškov, povezanih z izobraževanjem: - prevoz, - kotizacija, šolnina, - stroški prehrane, - stroški bivanja, razen, če organizacija oz. delodajalec sama krije stroške, povezan® z izobraževanjem. Organizacija oz. delodajalec mora delavce, ki jih je napotil na izobraževa-nje, razporediti v skladu s pridobljeno izobrazbo takoj po končane®1 izobraževanju, delavce, ki so se izobraževali v interesu organizacije ol-delodajalca, pa v času, določenem s pogodbo. Če organizacija oz. delodajalec ne izpolni obveznosti iz pogodbe o iz°' braževanju, je delavec prost svojih obveznosti iz te pogodbe. Obrazložitev: Glede na dosedanji 24. člen SKP je v tem členu dodan nov zadat odstavek, ki opredeljuje posledice, če delodajalec ne izpolni obveznost1 iz pogodbe o izobraževanju. 28. člen Učenci in študenti na praksi Organizacija oz. delodajalec zagotavlja učencem in študentom na prak®1 (obvezni, počitniški): - plačilo za opravljeno delo v skladu z določili te kolektivne pogodbe, - seznanitev z nevarnostmi, povezanimi z delom in ustrezna zaščit®® sredstva, - zavarovanje za primer poklicne bolezni in poškodobe na delu, - prehrano med delom, - ustrezno mentorstvo in inštruktažo. 29. člen Obveščanje delavcev Poslovodni organ oz. delodajalec je dolžan obveščati delavce o: - večletnih in letnih planih organizacije oz. delodajalca, - pomembnejših poslovnih in razvojnih odločitvah, ki vplivajo na ek°' nomski in socialni položaj delavcev, - doseženih letnih in medletnih poslovnih rezultatih, - osnutkih oz. predlogih splošnih aktov in sklepov, s katerimi se v sklad® s kolektivno pogodbo na splošno urejajo določena vprašanja s P°' dročja delovnih razmerij in plač, pa tudi druga vprašanja, pomemb®® za delavce. , O vprašanjih iz prve, druge in četrte alinee se delavci obvestijo Pre° sprejemom odločitev, o poslovanju pa po preteku vsakega obračunskeg® obdobja. Obveščanje o vprašanjih iz 1. odstavka je v organizacijah oz. pri delod®" jalcih, ki zaposlujejo več kot 100 delavcev, pisno, v manjših organizacija® pa ustno ali pisno. Dolžnosti obveščanja ni, če gre za poslovno tajnost. Za delavca, ki je zadolžen za obveščanje, se smiselno uporabljal0 določbe tretjega odstavka 4. člena zakona o temeljnih pravicah iz delo®' nega razmerja. Obrazložitev: Glede na 26. člen dosedanje SKP je spremenjen 3. odstavek, P° katerem je potrebno delavce obveščati pisno v podjetju, kjer je zaposl6' nih več kot 100 delavcev (prej 500). 30. člen Položaj delegata v delavskem svetu mešanega podjetja Delegat v delavskem svetu mešanega podjetja ima glede odločanja t®1 pogojev za opravljanje dela v delavskem svetu enake pravice in pol o2®1 kot delegat v delavskem svetu družbenega podjetja. Določba prejšnjega odstavka velja tudi za predstavnika delavcev v °r' ganu upravljanja in člane organa, ki predstavlja delavce. Obrazložitev: V tem členu je dodan nov 2. odstavek, ki izenačuje pravice predstav kov delavcev. (1. odstavek tega člena je nespremenjen dosedanji i • člen SKP.) .trani Nadaljevanje na 17. str* PRISPEVKI S SEMINARJA O LASTNINJENJU S POUDARKOM NA NOTRANJEM ODKUPU Uvodne besede mag. Dušana Semoliča, predsednika ZSSS Namen strokovnega posveta je predvsem ta, da se seznanimo z osnovnimi problemi, dilemami, z opozorili, da s tega srečanja vsak zase potegne naloge, opozorila, zlasti na strokovnem področju. Če smo še do sprejema zakona, o katerem se bomo danes pogovarjali, težišče našega dela usmerili v to, da bi nekateri interesi delavstva prišli v ta zakon in počeli marsikaj - prav je, da se spomnimo, da smo kot Zveza svobodnih sindikatov Slovenije bili prvi takrat, kadar je bilo delavstvu izjemno težko, kadar je bilo govoriti o problemih delavstva bogokletno, tudi šli na ceste, spomnimo se konec avgusta, prve dni septembra 1991 ob nekem scenariju, ki je ponujal takojšnjo spremembo nekega zakona, zelo krivičnega do delavstva, smo dvignili svoj glas, bili proti, dobili še zaveznike in k sreči takrat takšen zakon ni bil sprejet. Toda bitka se je nadaljevala, spomnimo se še nekaj zborovanj v Ljubljani, naše izredne konference, obroča okrog slovenskega parlamenta, naših amandmajev, ki so bili objavljeni v vseh časopisih, dobili so jih vsi poslanci in še kaj. Takrat so bila sredstva sindikalnega boja drugačna, glede na čas in rojevanje zakona. Ko pa je bil zakon sprejet in je stopil v veljavo, je seveda naš poudarek drugje. Poudarek je na znanju, na strokovni usposobljenosti nas, da se v ta proces, ki je tu, ki je neusmiljen, kar se da učinkovito vključimo. V sindikatih moramo biti odločni, preudarni, odločni zlasti v obrambi delavskih interesov, toda prvo niti drugo brez znanja ne bo nič. Zato je prav, da se danes koncentriramo na stroko, vidimo, kje je pri nas znanje pomanjkljivo. Mislim, da so izbrani predavatelji pravi, ki nas bodo popeljali v to razmišljanje, v dileme in probleme in ker sem prepričan, da se na nekem seminarju ne da osvojiti vsega, ambicija je bila prevelika, bomo v nadaljnji navezi, to kar bomo danes slišali bomo tudi objavili, tako da bo vsak od vas lahko v miru prebral, preštudiral, dobil spodbudo, da bo segel tudi po strokovni literaturi. Dogovarjamo se, da bomo tudi v Delavski enotnosti uvedli redno rubriko vprašanj in odgovorov na to temo. Osnovne spremembe Mag. Tone ROP, državni sekretar za privatizacijo: Ravno v zadnjem času, v zadnjem mesecu ali dveh, za to interesno skupino, ki jo vi predstavljate, smo storili kar precej v tem zakonu. Rad bi predstavil osnovne spremembe, ki so se zgodile v zvezi z zakonom o lastninskem preoblikovanju in tudi nekaj o tem, kaj še pripravljamo. Potrebno je povedati, da bodo v teh dneh vse spremembe v zvezi s tem zakonom verjetno dokončno potrjene in da nas potem čaka še nekaj sprememb na področju podzakonskih aktov. Tudi danes dopoldne smo še na sami komisiji za spremljanje zakona o lastninskem preoblikovanju dopolnjevali oblikovane rešitve. Skratka, rad bi povedal, da se zavedamo, da gre v zvezi s tem zakonom za živ organizem, da praktično ne moremo nikoli zajeti življenja v celoti v ta zakon in zato tudi vemo, da bo treba stvari še spreminjati. Temeljno izhodišče tudi pri teh spremembah, ki smo jih predajali je enostavna in jasna teza, da zaupamo v slovensko gospodarstvo, zaupamo v sposobnosti ljudi, ki vodijo to gospodarstvo in da menimo, da pri postavljanju sistema lastniških odnosov na Slovenskem ne gre kar preprosto kopirati vzhodnoevropskih modelov. To je bilo izhodišče in tudi v tej smeri smo v zadnjih dnevih izjemno veliko delali. So tudi teze da je lahko insidarska lastnina škodljiva, da lahko lastnina delavcev škoduje podjetju, predvsem zaradi tega, ker v kolikor delavci prevzamejo pomembnejši lastniški delež, potem velja v podjetju večja nagnjenost k plačam in zato to odganja potencialne strateške investitorje. To je bila ena izmed dilem, s katero so se ukvarjali vsi snovalci teh zakonov in ki smo jo mi enostavno presekali s tezo, da se je tudi v svetu pokazalo, da se lahko tudi podjetja, kjer imajo notranji lastniki pomemben delež, izjemno uspešna in tudi dejstvo, da sama lastnina še ne zagotavlja uspešnosti podjetja in da je vse bistveno bolj odvisno od sposobnosti kvalitetnega upravljanja podjetja in tudi od makroekonomskega okolja. Že kar nekaj časa se zavedamo, da ni več čas, da bi teoretizirali in dejansko poskušamo upoštevati impulze iz prakse. Brez iluzij Mislim, da smo nekako prišli blizu modela, ki mu lahko rečemo, da je na eni strani dejansko decentraliziran, da bo podjetjem pustil, da se bodo odločala o načinu lastninskega preoblikovanja, da bodo sama zbirala program lastninjenja, kar je izjemno pomembno, na drugi strani pa bomo zagotovili transparentnost lastninjen, zadeve bodo znane in poznane in tudi kontroljive. Tisto, kar nam je pomembno je, da smo obdržali zelo veliko metod v samem načinu lastninjenja, tako da pustimo dovolj svobode v podjetjih. Nimamo iluzije, da se bo s privatizacijo takoj povečala učinkovitost gospodarjenja, da bo posledica lastninjenja in privatizacije večja pravičnost in da vrednost delnicam ne bo tudi padala, ne samo rasla, ali pa da bomo imeli kapitalizem, ki bo vse zadovoljil. Nasprotno, dejstvo je, da bo sistem, v katerega stopamo, ustvaril relativno izjemno velike socialne razlike in tudi tovrstne napetosti. Verjetno bo v prvi fazi velik pritisk na povečanje stopnje nezaposlenosti, tako da problemi v prvi fazi nedvomno bodo. V prvi fazi niti ne pričakujemo, da bodo vidni samo pozitivni učinki. Presežna ponudba delnic na trgu, ki se bo pojavila bo relativno hitro povzročila, da bo njihova cena padla pod nominalno ceno, istočasno pa bo to absorbiralo denar tistih, ki bodo to kupovali, kar lahko pomeni pritisk na obrestno mero na trgu denarja in na slabše pogoje poslovanja. Zaradi tega Čez štirinajst dni bo pri naši založbi izšla brošura z objavljenim zakonom; uredbo o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij; uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance; komentarjem in razlago Gregorja Mikliča, mag. Toneta Ropa, mag. Bojana Pečenka in dr. Alenke Žnidaršič-Kranjc. smo v zakon vstavili še dodatna varovala. Kljub tem težavam, na dolgi rok enostavno drugače ne gre dobiti lastnike, potrebno je dobiti jasne odnose znotraj podjetij, kar sami najbolj veste in to nam dnevno govorijo ljudje iz podjetij, ki čakajo na to, da se vendarle začne lastninjenje. Da bodo končno pravila igre jasna in da bo jasno pod kakšnimi pogoji bodo delovali makroekonomski ukrepi. Nemogoče je pričakovati kakršenkoli investicijski ciklus, kakršnekoli razvojne impulze, če te zadeve ne bodo končane. Sprehod skozi zakon Sedaj bi šel skozi nekatere najnovejše rešitve skozi cel zakon, pa bi potem šel po vprašanjih. Vem, da večina pozna zakon, zato bi govoril samo o novih rešitvah, ki so še kako pomembne za samo izvajanje zakona. Ko se govori o tem zakonu, je treba vedeti, da ta zakon ureja lastninjenje samo 50 % družbenega kapitala v Sloveniji, 50 % družbenega kapitala ureja zakon o javnih gospodarskih službah, ki je istočasno tudi v sprejemanju. Res je, da je zakon o lastninjenju za delavce pomembnejši, ker je praktično v teh podjetjih, ki bodo podvržena tem zakonu 70% vseh zaposlenih v Sloveniji vendar po obsegu kapitala je zakon o javnih gospodarskih službah prav tako pomemben. Podjetja, ki se bodo lastninila so izgubila v minulih letih tudi 70% trga v bivši Jugoslaviji. Ta podjetja so bila tista, ki so bila na udaru, medtem ko velja za podjetja v javnem sektorju, da niso izgubljala trgov in so tudi zato lažje prenašala določene disproporce v njihovih cenah. Podjetja, ki se bodo lastninila po ZLPP, so podjetja od katerih lahko edino pričakujemo ponovno gospodarsko rast, če se bodo seveda določeni predpogoji vzpostavili, ne samo na področju lastninjenja, tudi na področju sanacije bank, kar pomeni nižje obrestne mere, na področju sanacije in prestrukturiranja javnega gospodarskega sektorja in še vseh drugih zadev, ki se tičejo makroekonomske politike in seveda ena od pomembnih zadev pri makroekonomski politiki je dohodkovna politika. Tu se seveda vi razburite, vendar je dejstvo, da o tem velja tudi kaj spregovoriti. Socialni pakt, kolektivne pogodbe in spoštovanje pravil, ki so tam opredeljene, so pomembne zadeve, ki lahko zagotavljajo makroekonomsko stabilnost, čeprav niso edine. Pri spremembah zakona bi rad uvodoma povedal, da smo pri pripravi v komisiji začeli pripravljati tako, da smo upoštevali impulze, ki smo jih dobili iz prakse iz podjetij in smo poskušali temu primerno zakonu dopolnjevati. Upoštevali pa smo tudi pobude sindikata. po logiki, upravičene prepovedati samo do dela družbenega kapitala. v zakonu smo eksplicitno definirali, da lahko samo za tisti del rezervirajo ali prepovejo lastninjenje, ki se tiče začasne odredbe. Interni odkupi Ena od pomembnih zadev je pri internem odkupu in pri interni razdelitvi. Poleg glavne spremembe je pomembna sprememba tudi ta, da smo krog upravičencev razširili. Razširili smo tako, da smo v vseh primerih omogočili vsem upravičencem, se pravi zaposlenim, bivšim zaposlenim in upokojencem, da pridejo v podjetje z lastniškimi certifikati in lastninijo do 60%. Pri notranjem odkupu smo dali dodatni popust, kar je danes tudi sprejela komisija in podprla vlada. Pravzaprav je do tega prišlo na iniciativo predsednika vlade, tako da smo pri notranjem odkupu uvedli 50% popust. Po naših informacijah s terena to bistveno spremeni sliko v podjetjih. Prvič, interna razdelitev se razširja, drugič dodaten popust pomeni čisto drugačne pogoje odkupa v precejšnjem delu podjetij. To je izjemno pomembna novost. Tista pomembna novost, ki se vas tiče in je treba pošteno povedati, da ima sindikat ključne zasluge, pa so zadolžnice. Sedaj velja, da lahko podjetje opravi interno razdelitev ter vplačila delnic za notranji odkup delnic tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo kolektivne pogodbe dejavnosti za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. Skratka do takrat, ko se pripravlja otvoritvena bilanca. To smo sprejeli in še tehnično dodelali. Sprejeli smo tezo, da je treba izdati nova potrdila, že izdane listine pa razveljaviti. Skratka, da vsa podjetja, ki tega niso storila, postavimo v enakovreden položaj. Vsi izdajo potrdila na osnovi neizplačanih osebnih dohodkov, na osnovi kolektivnih pogodb. Že izdane listine, s katerimi je bila delavcem priznana terjatev do podjetja v višini neizplačanega dela osebnega dohodka do višine osnovnih osebnih dohodkov se zamenjajo s potrdili. Imeli pa smo še en problem. V nekaterih podjetjih, ki so izdajala listine, so plačevali davke in prispevke, v drugih pa davkov in prispevkov niso plačevali, v nekaterih imajo to terjatev izkazano, v drugih pa nimajo. Če se te listine izdajo, o tem terjatev ni več in se zadeva razveljavi oziroma se preknjiži in se za toliko zniža obeznost podjetja do delavcev. Država bo hotela svoje Kaj so dosegli sindikati Prva takšna sprememba, ki je v tem zakonu je ta, da smo ga razširili. Razširili smo ga na založniško dejavnost in dejavnost invalidov. Enostavno se nam je pokazalo, da ni razloga, kljub temu, da so te dejavnosti opredeljene kot posebne družbene dejavnosti, da bi omejevali te dejavnosti v zvezi z lastninjenjem in da velja, da se lastninijo v skladu s pravili iz tega zakona. Izjemno pomembna rešitev, ki je v zakonu pa je šla tudi relativno neopazno je ta, da se kot osnova za lastninjenje lahko vzame ocenjena vrednost po pooblaščenih ocenjevalcih. Gre za to, da je možno, ko se dela otvoritvena bilanca podjetja, oceniti podjetje tudi o dinamični metodi kar lahko pomeni v določenih podjetjih, znatno nižjo ceno podjetja. Zadeva je rešena v okviru metodologije za otvoritveno bilanco. S tem, ko smo predlagali, da se lahko upošteva tudi ocenjena vrednost, pomeni, da se ocenjena vrednost dela posebej in se, v kolikor pride do razlike med vrednostjo družbenega kapitala po ocenjeni vrednosti in po otvoritveni bilanci upiošteva nižjo vrednost, razliko pa se prikaže kot slabo ime podjetja in se za toliko zmanjša vrednost družbenega kapitala. To lahko pomeni v konkretnih primerih znatno nižjo ceno družbenega kapitala. Do tega smo prišli zato ker imamo pri prodaji podjetja tujcu vedno ocenjeno vrednost in se je pokazalo, kot nujno, da prodajamo delavcem po enaki ali nižji ceni, kot tujcem. Zaradi tega smo predlagali to spremembo. To je manj opazna sprememba, ki pa je ena ključnih sprememb v tem zakonu. Delavcem, kar bo ostalo po denacionalizaciji Precej pomembne spremembe so tudi na področju denacionalizacije, izdajanja začasnih odredb iz naslova denacionalizacije in denacionalizacijskih postopkov. Tako, kot je bilo sedaj rešeno, bi po končanih denacionalizacijskih postopkih, v kolikor se končna pravnomočna odločba o denacionalizaciji ne bi pokrivala z začasno odredbo, presežek družbenega kapitala lastninil tako, da bi šel na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Sprejeli smo tudi tezo sindikata, da je treba omogočiti delavcem, da po končanem denacionalizacijskem postopku olastninijo tudi tisti del družbenega kapitala oziroma sredstva, ki niso bila odvzeta ali lastninjena preko denacionalizacije. V praksi se nam je pojavilo tudi nerazumevanje 12. člena zakona, kjer se je dogajalo, da so občine, prepovedale lastninjenje na celotnem družbenem kapitalu, ne glede na to, da bi bile po zakonu in Druga stvar pa so tista podjetja, ki niso plačala davkov in prispevkov. Tu smo morali najti rešitev, da postavimo podjetja in delavce v bolj enakovreden položaj. Rešitev smo našli v tem, da če podjetje ni obračunalo in plačalo prispevkov in davkov iz tega člena zakona, podjetje izda in prenese delnice v tej višini na pokojninski sklad. Skratka, obračuna bruto osebne dohodke, za del, kar se tiče davkov in prispevkov, gredo delnice na pokojninski sklad. Mislim, da je to relativno dobra rešitev do enih in drugih in jih postavlja v enakovreden položaj. Nova stvar je, da je prišlo do dodatne pobude s strani Ministrstva za delo, da se poleg teh zadolžnic, ki se izdajajo podjetjem, ki se lastninijo po tem zakonu, izda republika zadolžnice zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarsko dejavnost in sicer za čas od 1 1. 1992 do 31. 10. 1992. Takrat te kolektivne pogodbe niso bile izpolnjevane in s tem tudi delavce v teh dejavnostih postavljamo v enakovreden položaj, s tem, da ti delavci s temi lastniškimi certifikati ne gredo v lastninjenje po tem zakonu v ta podjetja, ampak gredo v tista podjetja, o katerih sem prej govoril, ki se bodo lastninila po zakonu o javnih gospodarskih službah. Del teh podjetij se bo lastninil tako kot ta podjetja, po tem zakonu, in bodo lastninili del kapitala tako, da jih bodo pirenesli na sklade. Takrat bodo ti zaposleni, ki niso dobili izplačanih osebnih dohodkov, preko certifikatov lastninili javne gospodarske službe. Skratka, tukaj in tam smo pripeljali notri zadolžnice, kar v nekaterih podjetjih pomeni precejšnje približevanje 60% interne razdelitve in notranjega odkupa. Poleg teh rešitev, ki bistveno bližajo te zadeve delavcem, smo naredili še določene druge zadeve. Ena se tiče oblikovanja rezerv, ki mogoče ni toliko zanimiva za vas. Namreč, posebno tehnično rešitev smo oblikovali v zvezi z oblikovanjem rezerv, tako da bodo podjetja lahko rezerve oblikovala iz naslova družbenega kapitala pa izdala po višji ceni svoje delnice. Vlada je radodarna Kar je morda pomembno za ta krog - do tega smo prišli na zadnjem zasedanju vlade - pa je dokapitalizacija. Razlagali smo, da se zavedamo problema dokapitalizacije, da se zavedamo, da je teh 30%, ki jih je potrebno dati na osnovni kapital podjetja oziroma notranji kapital, relativno veliko za podjetja in da ne morejo doseči tega cenzusa. Vlada ne nasprotuje predlogu da se to zniža in sicer je nova rešitev, o kateri se bo danes glasovalo, 10%. Skratka, 10% je minimum, ki ga je treba dati na trajni kapital. V kolikor podjetje doseže cenzus, gre lahko v dokapitalizacijo in v tem primeru se zgodi tisto, kar so vsi stalno zagovarjali, v tem primeru kupnina ostane v podjetju, kar je izjemno pomembno. V kolikor se bodo podjetja odločala za dokapitalizacijo in bodo na ostalem delu kapitala prenašala prednostne participativne in komulativne delnice na sklade, so te delnice zelo neugodne in je vprašanje, če se podjetjem izplača tovrstna dokapitalizacija. Vprašanje je, ali se jim ne splača bolj, to mora seveda vsako podjetje samo oceniti, lastniniti do 100% in kasneje iti v dokapitalizacijo, posebej v teh pogojih, ko lahko preko certifikatov v bolj delovno intenzivnih in preko relativno izjemno velikih popustov, pridejo do 60 %. Podjetja imajo možnost tudi, da gredo v javno prodajo delnic za lastninske certifikate, skratka lahko kombinirajo interno razdelitev, notranji odkup za razliko javno prodajo za lastniške certifikate, skratka brez kupnine olastninijo podjetja in potem gredo s kupnino v podjetje, ko so lastniki in ko kupnina dejansko ostane v podjetjih in jo lahko uporabijo za razvoj. Ta dokapitalizacija ima past, da bi lahko ta podjetja spravila v položaj, da si naredijo neugodno konstrukcijo. Skratka, treba je temeljito premisliti te zadeve. Ni vedno najboljša tista rešitev, ki izgleda najboljša na kratki rok. Tudi notranji odkup ni vedno najboljši. V relativno velikih podjetjih, z velikim kapitalom, je lahko notranji odkup škodljiv. Škodljiv je lahko zaradi tega, ker bo pobral vse prihranke ljudi in tudi bodoči profit, ker se bo vse porabilo za to, da bodo ljudje kupovali delnice, razvoja pa ne bo. V takih primerih je bistveno bolje, da gre podjetje v javno prodajo za lastniške certifikate in dobi korporacijsko lastnino, kot je normalno za velika podjetja in gre potem v dokapitalizacijo ter nameni kupnino, ki je bo že tako malo, za razvoj in za dokapitalizacijo v kasnejši fazi. Na te stvari je treba opozoriti, ker je nevarnost tudi to, da bodo delavci zahtevali to metodo in jo v nekaterih primerih tudi izsilili, pa bo to na škodo razvoja podjetja. Dodatne varovalke Sedaj je prišlo tudi do dodatnih varovalk pri prodaji podjetja zunanjim kupcem. Do sedaj je bilo, v kolikor se podjetje proda kot prodaja sredstev ali pa v celoti, morajo delavci dati svoje soglasje po 35. členu zakona o delovnih razmerjih. Sedaj to velja tudi pri delni prodaji. Skratka, delavcem se dajo dodatne pravice, da kontrolirajo prodajo podjetja in posegajo tudi v biznis plane menežmenta. To je po eni strani dobro, kar zagotavlja moč delavcev, ki tam delajo, ki so živeli s tem podjetjem, po drugi strani pa je nevarno, v kolikor bodo k takim stvarem pristopali na pamet, v kolikor ne bodo gledali na interese podjetja in interese razvoja. S tem zakonom se dejansko daje izjemna moč delavcem in izjemna odgovornost sindikatom. Delnice, ki jih bodo dobili delavci, bodo imele v prvi fazi zelo nizko ceno in bodo lovišče za špekulante. Pritisk na delavce bo izjemno velik, da prodajo delnice. Ko smo računali smo ugotovili, da bo certifikat 400.000 vreden le 20 ali pa 10 %. Na ta kapital čakajo tujci in domači špekulanti. Tu velja vplivati na delavce, da bodo upoštevali dvoletm moratorij, v času katerega pričakujemo, da bo prišlo do dviga kupne moči, da bodo cene delnic, če ne bodo istočasno prišle na trg, toliko narasle, da se bodo ljudje vendarle začeli spraševati, ali se splača prodati ali velja počakati ali sploh ne prodati. Največ bodo imeli od tega tisti, ki bodo počakali. V primeru slabih podjetij, podjetij, ki so pred stečajem, je problem, ali velja delavce spodbujati v to, da sploh gredo v to. Če je v ozadju program razvoja podjetja, potem to velja, če pa v ozadju ni nič, potem pa je to prevara delavcev, ki bodo vložili svoj certifikat v nič. Danes imamo tudi družbena podjetja, katerih delnice kotirajo na ljubljanski borzi, delnice tega podjetja - nominalo za nominalo - bodo dobili lahko veliko. Tisti, ki pa bodo vložili v podjetje, ki je zanič, ne bodo dobili nič. Danes se vsi pripravljajo na ustanavljanje investicijskih družb, da bodo pobirali certifikate od ljudi, ker certifikati pomenijo vstopnico za delnice. Delnice bodo kupovali tisti, ki se na to spoznajo, to so brokerji in tisti, ki vedo, kako podjetja kotirajo. Istočasno pa bodo delnice podjetij, ki so slaba, imele zelo nizko ceno in se jih bo dalo kupiti za 10 ali 5 % odstotkov, kar je lahko tudi dobro, v kolikor se taka podjetja prevzame, prestrukturira in šele potem proda. Kriterij starosti Mislim, da je dobro, da povem, da smo starost vzeli kot kriterij za razdelitev lastniških certifikatov. Zadeva navidezno izgleda, da je proti interesom delavcem, ki so ustvarjali družbeni kapital, vendar so razprave zelo različne. Kot veste, nekateri pravijo, da bi morali nekaterim, ki so dolgo časa delali in naredili veliko škodo, morali še kaj vzeti. To je zelo relativno. Vendar je treba povedati tudi to, da smo mi, ko smo delali to lestvico dejansko upoštevali delovno dobo. Šli smo od 18 let in smo implicitno upoštevali delovno dobo in povečevali razrede in na ta način dosegli v podjetjih, da ko se preračunajo, imajo približno enako sliko ali pa še malo boljšo, ker je tistih drugih upravičencev sedaj še malo več. Torej nismo oškodovali delavcev v podjetjih, res pa je, da smo dali certifikate tudi nekaterim, za katere je mogoče vprašljivo, ali naj jih dobijo ali ne. To je dilema in problem pravičnosti. Dejstvo je, da bodo kmetje dobili več, vendar bodo po drugi strani tudi matere, ki so bile doma dobile certifikate. Po drugi strani pa imamo tudi mlade, s katerimi je poseben problem pri certifikatih in pri delnicah ter pri prenosu do 18 let, ker niso polnoletni. Precej časa smo razmišljali, da bi sploh izločili osebe do 18 leta zaradi prometa s samimi delnicami. V bistvu izgubijo tisti v starosti do 18 let, bo pa z njimi težava zaradi upravljanja v prometu in pooblastil staršev, ki bodo razpolagali s temi delnicami. Do lastnine za 100 tolarjev Kot sem že prej nakazal, se zadeva okrog lastniških certifikatov intenzivno pripravlja. Imamo poseben projekt, po katerem zadevo pripravljamo. V praksi bo izgledalo tako, da se bo račun odprl pri SDK za vsakega državljana, da bo v javnih medijih objavljena starostna lestvica, iz česar bo razvidno za vsakega posameznika, za koliko se mu bo račun odprl. Istočasno pa bo lahko vsak lastninsko nakaznico dobil na vsakem javnem mestu - pošti, trafiki itd., in potem upravljal s čeki. Seveda bo moral vsak pokriti stroške lastninske nakaznice - okrog 100 tolarjev - in bo lahko nakazoval preko SDK. Vsakič, ko bo nakazal, bo dobil obvestilo iz SDK o stanju njegovega računa pri SDK. Možno bo opraviti transakcije z lastniškimi certifikati na več mestih. Certifikati bodo deljivi na 1000. Stvar je po eni strani relativno zapletena, po drugi strani pa nam omogoča enostavnost. Namreč, postaviti promet za dva milijona ljudi ni enostavno. V pripravi imamo 14 računalniških programov, ki bodo zajeli cel paket. Imamo posebno ekipo ljudi, ki se s tem ukvarja. Na srečo je SDK nabavil nov računalnik, ki omogoča zajem vseh operacij v zvezi s tem. Kar je pomembno pri tem je, da ljudje ne bodo hodili na SDK in čakali v vrstah ampak bodo v svojem podjetju prišli z nakaznico, jo izpolnili kot položnico in dobili en izvod sami, en podjetje in enega SDK. Vrste pa bodo pri javni prodaji delnic za lastniške certifikate za dobra podjetja. Nekaj dobrih velikih slovenskih podjetij bo šlo v tovrstno lastninjenje in v tem primeru se bo zgodilo to, kar sem prej govoril, tam se bo vedelo, da je njihova delnica dejansko skoraj toliko vredna kot bo pisalo na certifikatu. Zanimanje za investicijske družbe V povezavi s tem smo sprejeli nov koncept pooblaščenih investicijskih družb. Tudi ta zakon je v fazi intenzivne priprave. Upamo, da bomo do junija, to je dejansko zadnja stvar, ki jo morajo pripraviti, prišli s predlogom zakona v parlament in da bo ta zakon sprejet, s čimer bomo imeli urejeno zadnjo regulativo. Izjemno zanimanje velja, glede na strokovne razprave, ki so bile in so govorile o tem, da so investicijske družbe nekaj nepotrebnega, nasprotno, dogaja se, da dnevno kličejo ljudje, ki sprašujejo, kako bi ustanovili investicijsko družbo, kako bi zbirali certifikate od ljudi in potem z njimi kupovali delnice. Zadeva je čisto enostavno razumljiva. Vsaka investicijska družba bo pač dobila provizije. Poostrili bomo pogoje za pridobitev licence, omejili bomo dostop tujcem do teh družb za upravljanje, ki bodo pooblaščene, da bodo ustanavljela privatne investicijske družbe. Toje predmet zakona o investicijskih družbah, vendar menimo, da ne bi smeli dopustiti tujcem, da bi imeli več kot 50% v takih družbah za upravljanje. Ni slabo, če jih spustimo notri, tudi zaradi njihovega znanja pri transakcijah z vrednostnimi papirji in tudi pri prevzemu podjetja, jih bomo pa seveda zelo omejili in postavili pogoje, skratka pogoj bo, da bodo morali približno 400.000 do 500.000 ekujev vložiti v samo družbo za upravljanje in s tem denarjem bodo odgovarjali za investicijsko družbo. Skratka, ljudje, ki se bodo s tem bavili, bodo morali imeti izkušnje na borzi, izpit za brokerja itd., skratka te stvari bomo poostrili in vse delnice takih pooblaščenih družb za upravljanje investicijskih družb bodo morale biti imenske, kar pomeni, da se bo točno vedelo, kdo je lastnik firme in pregledali bomo njegove reference. Te pooblaščene investicijske družbe, ki bodo nastale, bodo prav tako pobirale certifikate od ljudi, ki ne bodo vložili svojih certifikatov v lastna podjetja. S temi bodo šli na borzo in od sklada Republike Slovenije za razvoj bodo kupovali delnice. Tisto, kar je važno, je to, da v tem primeru ni več podržavljanja. Upravljale! teh delnic, ki bodo šli v teh 20%, bodo privatniki. Ljudje, ki jih bo zanimal profit. Pustili jih bomo, da bodo lahko prišli tudi do večinskega deleža v podjetju. V prvi fazi bodo prišli do 40%, verjetno bodo začeli med sabo menjati delnice, po drugi strani pa bodo začeli menjati delnice z odškodninskim skladom in pokojninskim skladom. V primeru slabih podjetij, ki bodo prenesla delnice na sklad in katerih delnice bodo zelo nizko kotirale, bo prišlo do prevzema podjetja s strani investicijske družbe, s strani teh privatnikov, ki bodo poskušali prestrukturirati podjetje, mu zvišati ceno in ga prodati. Tu se bo zgodil in dogajal kapitalizem. Iz tega dela lastninjenja smo popolnoma izključili državo, država bo v tem primeru samo podeljevala licence in kontrolirala postopek. V kolikor se bo zgodilo to, kar se dogaja na Češkem, da bodo nekateri pretirano reklamirali svoje sklade, obljubljali velike nerealne donose, delali poslovno nemoralno, bodo izgubili licenco, izgubili bodo tudi ves kapital. Na Češkem se je zgodilo, da so ustavili izjemno veliko investicijskih družb, in so nekatere tudi propadle, ker je bilo njihovo ustanavljenje preveč stihijsko. Rop proti ropu Ne tako nepomembna zadeva so merila za oceno oškodovanja družbene lastnine. To je ena od posebnih tem, s katero smo se veliko ukvarjali in imeli izjemno veliko dela. Meril je več, vsa pa govorijo o tem in slonijo na tezi, da so se stvari, ki so se dogajale, dogajale - tako, da niso bile v skladu z zakonom o obligacijskih razmerjih in drugimi zakoni, ki so že takrat govorili, da je z družbeno lastnino treba gospodariti kot dober gospodar. V primerih, ko so dajali neustrezne kredite, ko so se izplačevale prevelike plače, ko so se obračunavale neustrezne najemnine, ko so se obračunavali nedokumentirani potni stroški, ko so se izkazovale terjatve do tujine in so se kar odpisale, v teh primerih gre tudi po sedanji zakonski dikciji za oškodovanje družbene lastnine. Poseben primer je 145 b. člen, po katerem se je kapital prenašal iz enega podjetja na drugo. Nazaj pa se je dajal kredit. Potem se je na ta kredit obračunala nerealna obrestna mera in se je na ta način družbeni kapital zmanjševal in povečeval privatni del. Skratka, transakcija, ki nima nobene zveze z učinkovitim gospodarjenjem. Transakcija, katere izključni namen je zmanjševanje družbenega kapitala. V primerih oškodovanja druž. kapitala se bodo izdale odločbe SDK, na osnovi katerih se bodo zadeve na novo knjižile, naredile nove otvoritvene bilance in na novo registrirale zadeve. Tisto, kar nas posebej skrbi - na eni strani nam je popolnoma jasno, da je treba te stvari razčistiti, da bomo imeli jasna pravila igre, da bomo vsaj z deloma razčiščenih odnosov startali, in da bomo vsaj, kar se tiče poslovne morale, začeli na nekem nivoju, po drugi strani pa je to, kar nas je skozi skrbelo, škodljivost revizij na poslovanju podjetij. Sedaj se dogaja to, da je sproženih toliko revizij, da so zajeta podjetja, ki so to dejanjsko delala, vmes pa so tudi kar tako podjetja. Danes se nam dogaja, da direktorji prosijo, da revizijo čimprej opravijo, ker revizije ustvarijo proces lastninjenja. Dve cokli Danes imamo dva dejavnika, ki pomembno zavirata lastninjenje. Eden je denacionalizacija, drugi so revizije. Ti dve stvari vsaka na svojem delu pomembno ustavljata lastninjenje. Za nobenega ne morem reči, da to ne bi veljalo narediti, je pa treba imeti mero zdravega razuma pri eni in drugi zadevi, tako da se ne gre do absurda in se dela škodo celotnemu gospodarstvu. Morda samo še ena stvar, ki pa jo je treba resno poudariti, to so vsi izvedeni, neodplačani prenosi. Kot sem že rekel, so prenosi izven sestavljenih oblik oz. že vsebovani v merilih za oceno oškodovanja. Vendar so nekateri člani parlamentarne delovne skupine za lastninjenje zahtevali, da se kar vsi neodplačani prenosi štejejo kot nični. Torej tudi tisti, ki so holdinški prenosi in bi bili lahko smiselni. To pomeni, da bi vsi holdingi (Mercator itn.) postali kar čez noč nični. Mi pa vemo, da ko so se sprejemale odločitve o teh prenosih, so se sprejemale po zakoniti poti, po drugi strani so pa celo dejansko predstavljale koncentracijo upravljanja na holdingu in tudi način, kako se je povečala učinkovitost družbenega kapitala. Tako da mi nismo videli razloga, da bi tovrstno zadevo proglasili za nično in bi danes rekli v Sloveniji: »prav, vsi holdingi, vse kar je bilo kadarkoli, je nično«. Vlada je bila za to, da se reši oškodovanje družbene lastnine z eksaktnimi merili tam, kjer jih je možno doseči, na drugi strani pa je proti rešitvam, ki lahko povzročijo škodo gospodarstvu. Šok na finančnem trgu No, prej ko sem govoril o investicijskih družbah, bi rad povedal, da ravno v cilju, da bi preprečili ta izjemen šok na finančnem trgu, bomo verjetno predlagali pri investicijskih družbah, prav tako kot pri interni razdelitvi, dveletno ali triletno prepoved transakcij z delnicami investicijskih družb. Tako, da bomo poskušali ta prvotni šok omiliti in ga prenesti naprej na tiste čase, ko računamo, da bodo podjetja začela normalno funkcionirati. Tako, da to je tudi ena od sprememb, ki jih ta trenutek še pripravljamo. Ta uvod bi rad končal s tem, da bi še enkrat poudaril to, kar sem rekel: pomembnost in pa funkcija delavcev v podjetjih, še posebej pa sindikatov in še posebej njegova odgovornost, je s temi spremembami izjemno narasla in tovrstna izobraževanja kot so danes, so koristna in bi jih bilo potrebno izvesti tudi v vsakem podjetju (to bi bilo dobro napisati kot sklep) posebej, posebej delavcem, naj pazijo kaj delajo s svojimi lastniškimi certifikati, naj pazijo kaj delajo z delnicami in v bistvu imeti strokovni pristop pri samih programih lastninjenja. In tukaj bi lahko po mojem sindikati lahko dejansko naredili zelo veliko. Mag. Dušan Semolič Dosti domačih nalog nas čaka. Če ima še kdo kako vprašanje na listu papirja za kolega Toneta, naj ga izroči. Če pa bo vprašanj več - in vprašanja bodo tudi, ko se bomo razšli - bi prosil, da nam jih pošiljate, ker bomo odgovore objavljali tedensko v Delavski enotnosti. Mislim, da je tak dogovor med nami nujno potreben. Odgovarjali bodo na ta vprašanja res vrhunski strokovnjaki, tako, da tisto kar bo v odgovoru, bo tudi držalo. Kredibilnost mora biti izjemno velika, ker gre za zelo resne stvari. Jaz bi povedal v nek spomin, da ne bi pozabili tisto kar smo počeli in da si ne bi izključno lastili drugi nekaterih sprememb, 50% popust je bila naša zahteva že novembra 1992, naši amandmaji, pa žal takrat nas niso slišali. Tudi okrog zadolžnic smo sindikati to izpostavljali, pa so nekateri, ki so imeli tedaj odločilni vpliv, govorili, da je to fatamorgana. K sreči se stvari menjajo in mislim, da je tudi prav da se menjajo. Ne gre za občutke zmagoslavja, gre za občutke velike odgovornosti, ki je povezana sedaj s to spremembo. Odgovori mag. Toneta Ropa na vprašanja • Zakon o lastninskem preoblikovanju v drugem odstavku 25. člena določa, da mora podjetje takoj odkupiti od Sklada 20 % delnic za družbeni kapital, ki ga predvidi v programu. Ali lahko podjetje od Sklada lahko takoj odkupi več kot 20 % delnic z lastniškimi certifikati? Odgovor: Ja, podjetje lahko več odkupi kot 20% z lastniškimi certifikati, dejansko lahko hipotetično lahko odkupi vse, v kolikor ima toliko lastniških certifikatov, pa pride do 60%. Vendar je vprašanje, kaj s tistim preostankom, v kolikor ne doseže 60%, s tisto razliko do 60%. To pa je stvar uredbe, ki jo moramo naknadno pripraviti na osnovi teh sprememb, ki bodo sprejete. In v uredbi bomo opredelili, kaj s preostankom. Kolikšen del tega mora pa takoj odkupiti, ali 20% tistega kar preostane takoj, ali še v ostalih letih. Ker morate priznati, da bi bilo zelo čudno, če bi rekli, z lastniškimi certifikati čez pet let pa še tisto ostalo. Ampak to je stvar uredbe o pripravi programa lastninjenja, ki jo bomo takoj, ko se bo zakon sprejel, začeli pripravljati. 0 Uredba metodologije za izdelavo otvoritvene bilance stanja v 1. členu določa, da se posamezne postavke v otvoritveni bilanci stanja ovrednotijo na 1. 1. 1993. Z metodologijo sc ugotovi višina družbenega kapitala, ki je osnova za izdajo delnic. Podjetje v letu 1993 je odprodalo različna osnovna sredstva, ta so bila na dan 1. 1. 1993 še knjižena in ovrednotena, dejansko pa niso več v lasti podjetja. Odgovor: Če ta sredstva niso v lasti podjetja, so bila pač prodana. In če so bila prodana na aktivi ni teh zahtev, je pa kupnina. Tako, da se tisto kupnino ne da izločiti, da pa se poslovno nepotrebna sredstva po metodologijo za otvoritveno bilanco da izločiti. Ne da se pa najprej prodati sredstev, potem jih pa izločiti, kupnino pa obdržati. To ne gre. To podjetje v bistvu ima kupnino in to je sestavni del aktive. • Četrti člen določa, da lahko podjetje ugotovi družbeni kapital na podlagi metodologije otvoritvene bilance, bodisi na podlagi metode neto vrednosti s strani cenilcev, katera metoda je po znanih izkušnjah poskusnih cenitev v nekaterih podjetjih pokazala nižjo vrednost družbenih sredstev. Odgovor: Večinoma se je pokazalo, da je pri tej statični metodi, po neto vrednosti sredstev, se je dostikrat zgodilo, da so imela podjetja večjo vrednost po neto vrednosti in takrat seveda metodologija dopušča, da podjetje prikaže »good vil« in dražje kupi samo sebe, kar je seveda neumnost. Vendar moram opozoriti, da je sedaj ključna sprememba. Sedaj je možna dinamična ocena, ni več neto vrednost sredstev, ampak je ocenjena vrednost, to je dinamična vrednost in izkušnje kažejo, da je dinamična vrednost v večini primerov nižja. Lahko se pa seveda zgodi, da gre za zelo dobro podjetje in v tem primeru je obratno: metodologija da nižjo vrednost družbenega kapitala. • Naše podjetje je v polni lasti Sklada RS za razvoj, kakšne so v navedenem primeru možnosti za notranji odkup? Odgovor: V kolikor ste v lasti Sklada za razvoj, ste podpisali pogodbo in v tisti pogodbi vse piše. Piše, da imate pravico lastninjenja do 20% in Sklad običajno upošteva samo tisto, kar gre z naslova interne razdelitve, ne pa notranji odkup. Tako, da je tu lastninjenje opravljeno in tukaj se seveda zadeva konča. • Ali ima tujec lahko večinski lastniški delež v podjetju in kateri zakon mu to omogoča? Odgovor: Zakon o tujih vlaganjih. Imamo pa sedaj tudi zakon o gospodarskih družbah, o katerih bo kasneje g. Pečenko še nekaj več povedal, tako da večinski delež tujca je možen. • Ali se šteje za oškodovanje družbene lastnine izplačevanje plač v bonih, proračunske službe si ne izplačujejo dela plač v bonih, zaradi tega, ker plačujejo vse davke in prispevke tako, kot jih je potrebno plačati? Odgovor: Žal je tako. Obremenitve so takšne kot so in v kolikor so se boni izplačevali v določenih višinah, ki so normalni, se to seveda ne šteje za oceno oškodovanja - je pa vprašanje, do kam se je šlo s temi boni. Lahko imajo tudi izjemno visoke zgornje meje. V tem primeru lahko začnejo veljati merila, v kolikor je seveda podjetje v revizijskem postopku. Če bivši lastnik v denacionalizacijskem postopku zahteva v začasni odločbi nesprejemljivo visok delež podjetja in ni pobota s podjetjem, potem je stvar pač tistega uradnika, ki bo pripravil začasno odredbo in se bo odločil za tisti delež kot se bo odločil in potem pač velja načelo pravne varnosti. Treba se je pač v postopku kot je predviden po zakonu o denacionalizaciji, je treba spodbijati zahtevke upravičenca in po končani in pravnomočni denacionalizacijski odločbi, v kolikor bo podjetje uspelo z zmanjšanjem tega zahtevka, bo možno tudi tisti del lastniniti. Drugače se pač ne da. Za Dušana Semoliča so lastniki znani Mag. Dušan Semolič: Eno vprašanje je naslovljeno name, in sicer vprašanje, ki je bilo pri nas prisotno že od samega začetka, ko se je problem lastninjenja pojavil. Vprašanje v bistvu opozarja na naša že znana stališča: Delavcem je z otvoritveno bilanco visoko vrednotenje zemljišč in stavb onemogočen notranji odkup in s tem upravljanje podjetij. 50 % popust je premajhen, saj so tovarne naše minulo delo. Tržne cene podjetij so dosti nižje od otvoritvene bilance, delavci pa naj bi kupovali podjetja po visoki ceni, Nemci pa po tržni često nizki ceni. Celoten postopek privatizacije nakazuje namen vlade, da se podjetja prepustijo primitivnemu kapitalizmu, domačemu ali tujemu, 40 let smo se učili samoupravljanja, sedaj pa nismo po vladi več sposobni upravljati kot delavci na Zahodu. Kako si sindikat lahko pomaga pri delavskem lastninjenju? Kolega načenja seveda vprašanja, ki so bila kot rečeno pri nas izjemno prisotna. Zlasti v tistem delu, ko smo se zavedali, da je lastninjenje nujno potrebno, toda pri vprašanju, kdo naj bo lastnik, kje ga je potrebno iskati tega lastnika, smo v Svobodnih sindikatih nedvomno odgovarjali, da je ta lastnik znan, da je to praviloma delavec ali delavka, ki je to tovarno zgradil in da v mnogih podjetjih si država ne more lastiti tistega, kar se je sprva sploh ponujalo v teh prvih zakonih. Vedeli smo, da se z zakonom v bistvu postavljajo pravila, ki nas bodo nekatere postavila ta pravila na sonce, druge pa v senco, če govorim v prispodobi. Skratka, za nas je seveda bil problem priti do lastnika, toda ne po vsaki poti, ne za vsako ceno, ker smo ščitili tudi interes delavstva. Seveda tudi ta popust na katerega opozarja kolega, jaz iskreno bi rad videl, da bi bil večji, ker tudi tako smo se sprva postavljali. Toda žal je razmerje političnih sil in moč in še kaj tu je tu imelo roke v sredini, nam preprečevalo, saj ste videli, igra je bila 25%, sedaj na 50%, tako da jaz bi rad videl, da bi ta procent bil drugačen. Toda sedaj je zakon tu, sedaj tudi jaz lahko gledam za nazaj. Ampak če nočemo zamuditi ure, če nočemo zamuditi prilike, ki bo zelo neusmiljena, ker tu gre za konflikt interesov, zelo stvarnih krutih interesov, se moramo prilagoditi temu zakonu. Tako kot se bodo drugi prilagajali in videli svoj interes, svojo šanso in v tem delu mislim, da tista šansa je poleg odločnosti, da vemo koga ščitimo, tudi znanje. S te plati ponavljam tisti moj delni odgovor, da je znanje v tem trenutku za sindikate sila, sila pomembno in v bistvu izjemno zahteven projekt. Mi ne moremo iz teh seminarjev narediti od vas ekonomiste, pravnike, ampak neka osnovna znanja, opozorila, osnovno informacijo, to pa lahko. Ampak to kar v bistvu kolega postavlja, iskati moramo ta odgovor vsi skupaj, še jutri in v dneh ki so pred nami. Kaj lahko sindikati naredimo v dobro tega delavca? To je vredno vprašanje, ki si naj ga vsak od nas postavlja v sredini kjer dela. In ko se dobimo na takšnih srečanjih. Ampak kot rečeno, danes je poudarek na stroki, na zakonu kot realnost in kaj je nasproti tega zakona storiti danes oz. jutri. Mag. Tone Rop dodaja Ker tu ugotavlja, da seveda bodo različne cene za tujce in za delavce - jaz sem ravno prej opozoril, da je ena od bistvenih sprememb ocenjena vrednost. Tako, da to ne drži - metodologija za oceno družbene bilance je eno, drugo pa je ocenjena vrednost po pooblaščenih ocenjevalcih. Ta ravno postavlja v enakovreden položaj delavce in pa tujce - pri štartni ceni. Istočasno ne moremo govoriti o primitivnem kapitalizmu, ravno zaradi tega, ker sem povedal, da pravzaprav na vseh točkah poskušamo regulirati kapitalizem in ne bomo dopustili, da bi se zgodil primitivni kapitalizem. Zato bomo regulirali investicijske družbe posebej, regulirali bomo nakup in prodajo delnic in tudi dovoljenja za to, kdo se bo s tem ukvarjal. In prav tako imamo zato regulirano tudi interno razdelitev. Pravni vidik zakona o lastninjenju s poudarkom na notranjem odkupu Bojan PEČENKO je v svojem prispevku poskušal dati nekaj splošnih opomb k zakonu, predvsem zato, da bi razumeli kontekst, v katerem sc privatizacija izvaja. (Zaradi avtorjeve odsotnosti objavljamo besedilo neavtorizirano.) Že iz vprašanj in dosedanjih izkušenj (tudi mojih) pri vsakodnevnem delu ugotavljam, da je privatizacija v bistvu takšen poseg, ki ga je težko razumeti. Pomeni zasuk v miselnosti. Tisto, kar smo dejansko 40 let samoupravljali, je težko odtujiti. Prav ta revolucionarni zasuk opravlja zakon o lastninjenju, zakon o privatizaciji. V nadaljevanju bom poskušal opozoriti na značilnosti posameznih metod čimbolj enostavno in seveda na sam proces in tok lastninjenja, da bi potem lahko razumeli probleme, ki se v tej zvezi postavljajo. To lastninjenje dejansko še ne pomeni privatizacije. Problem Slovenije, če hočete prejšnje Jugoslavije, je problem družbene lastnine, ki je bil svojevrsten pojem v svetu, ki ga niso poznali. Bila je lastnina vseh in vsakogar, na kateri nihče ni imel pravice, nihče ni mogel vsaj formalno pridobiti lastninske pravice, ki je torej pripadala vsem. Iz družbene lastnine j e'bila izvedena pravica do samoupravljanja in pravica do dela. Edini, ki je lahko izkoriščal to lastnino v ekonomskem smislu, je bil delavec, če je s to družbeno lastnino delal, hkrati pa je bil edini upravljalec iz naslova samoupravljanja. Z lastninjenjem je ta tok prekinjen. Lastninjenje dejansko pomeni najprej poiskati lastnika, kajti samo lastništvo daje lastniku moč, da to lastnino upravlja. In tisti, ki bo imel to lastnino, bo to lastnino tudi upravljal. Če je bilo prej samoupravljanje, pravica do dela, vezana na to družbeno lastnino, je s tem odpadla. Tisti, ki ima to moč upravljanja, je seveda lastnik. On odloči, na kakšen način bo to upravljal; izrazil bi se pravno, da ima on pravico uporabe, razpolaganja, izkoriščanja plodov in je absoluten-gospodar te lastnine. Še leta 1988 smo z Markovičevimi reformami z zakonom o podjetjih priznali kapitalske odnose in kapital v naravo produkcijskega tvorca. S tem pa tudi omogočili, da je podjetje, ki je vložilo kapital v drugo podjetje, postalo lastnik, in se obnašalo kot lastnik. V podjetjih so se dejansko obnašali kot kolektivni lastniki in seveda izhajajoč iz te lastnine. Kako do avtonomnih lastnikov Ne lotevamo se privatnega lastnika, ampak želimo predvsem lastnika, ki bo potem toliko avtonomen, da se bo odločil, kako to stvar privatizirati. Zelo pogosta je dilema, ali naj bo lastnik država ali privatni lastnik. Prav privatizacija je odmik od države. Mi danes v tej fazi tega ne delamo. Hočemo iskati lastnika, da bomo vsaj vedeli, na koga se obrniti. To hočejo tudi tujci. Kdo je tisti, ki bo z nami sogovornik, ki ima to moč nad lastnino? Država sama po sebi je v pravnem smislu popolnoma enaka privatnemu lastniku. Samo zaradi svojih funkcij, ki jih opravlja, je neučinkovita. Ko danes tudi pri nas govorimo o skladih kot privatnih lastnikih, o državi kot lastniku, o skladu za razvoj kot lastniku, imajo ta država, ta sklad za razvoj ter pokojninski skladi, odškodninski skladi popolnoma enake lastniške pravice kot vsak privatni lastnik. Mora se in dolžan se je obnašati kot lastnik! Razlik med njimi v pravnem smislu ni. Tudi v svetu ne ločijo teh razlik. Samo država ne mara tega bremena, ker lastništvo pomeni tudi breme, dolžnost upravljanja. Z zakonom povezujejo tudi proces privatizacije, kajti v določenem smislu bodo lastniki družbene lastnine postali tudi čisto privatni lastniki. V tem je v bistvu ta revolucionarni zasuk. Ali nam bodo sedaj država kot lastnik, različni skladi pobirali akumulacijo, pobirali dobiček iz podjetja, ki ga mi ustvarjamo? Da! V tem je ta revolucija. To pa zaradi tega, ker je vloga lastnika prav v tem, da svoj kapital angažira za to, da dobi iz njega dobiček. Saj v tem je smisel lastnika. On naj o tem odloča. Pa naj bo to privatni lastnik ali država. Tu ni nobene razlike. Naj bodo delavci kot privatni lastniki, kot posamezniki, kot skupina, kot država, on vleče ven dobiček. V tem je bistvo celotnega lastninjenja in lastniškega sistema, v katerega prihajamo in ga je zelo težko razumeti. S tem se je treba soočiti. Tisto, kar je osnova za lastninjenje, je seveda družbeni kapital, ki smo ga tako tudi poimenovali. Dve leti smo se kregali o tem, kakšna naj bo privatizacija, kdo naj postane lastnik in na kakšen način. Prvi modeli so upravičeno vzbudili revolt. Če je družbena lastnina last vseh in vsakogar, zakaj bi jo še enkrat odplačevali. Zakaj ne bi lastniki postali na odplačni način, s tem da moramo zanjo nekaj plačati. To je bila temeljna dilema, ki se je pojavljala ves čas razprav. Zakaj plačati nekaj, kar mislimo, da je naše. Tu se pojavlja nasproti temu ideja razdelitve privatizacije. To družbeno lastnino razdeliti in lastništvo priznati dosedanjim upravičencem, delavcem. Izjemne pravice svežemu kapitalu Pojavlja se še tretja ideja, da se privatizacija, ki je v svetu tudi poznana, povečuje uspešnost gospodarstva, da lastniško strukturo, v tem primeru, če hočete družbeno lastnino, kar tako po stari obliki, ostane nespremenjena, da pa obstoječi lastniški strukturi, obstoječim lastnikom pridodamo sveži novi kapital, čisto privatne lastnike in damo izjemno veliko pravic in ti bodo s svojim kapitalom, s svojim lastništvom povečali učinkovitost gospodarjenja. To se je konec koncev zgodilo in imate danes problem pri Markoviču. Markovičev model je točno to delal. Dodajati svež kapital, dati mu izjemne pravice, tudi dobičke in ta bo povečal učinkovitost celotnega gospodarstva. V določeni meri se je to zgodilo. Kaj pa je sedaj bistvo tega kompromisnega modela, ki ga pri nas po navadi razlagamo in ki ga včasih tudi nenatančno razumemo. Bistvo kompromisa je točno v tem, da se 40 % vrednosti družbenega kapitala vedno plača. To je ta odplačna privatizacija. 40% družbenega kapitala je vedno namenjeno razdelitvi in se ga razdeli. Pri čemer je uveden tehnični mehanizem razdelitev preko vavčerjev, preko lastništva, tako da bo vsak državljan Republike Slovenije dobil vavčer, en del vrednosti, s katerim bo udeležen pri tej razdelitvi. In 20 % 10 + 10 se dejansko prenaša na dva paradržavna sklada, ki sta danes v lasti države za njune potrebe (za upokojence 10% in za odškodninski sklad za potrebe denacionalizacijskih procesov). V tem je torej bistvo kompromisa. Če je ta kompromis razdeljen na polovico, se danes teži in današnje spremembe zakona pravzaprav ponujajo še več v smeri razdelitve. Kajti država, ki bo pobirala kupnino, kupnino v tem procesu vedno pobira država, to je dejstvo, s katerim se moramo soočiti, ne bo dobila zgolj 40%, pač pa veliko manj. Kajti delavci v podjetjih imajo možnost, da teh 40 % in zato je tudi zgornji limit v notranjem odkupu odkupijo s popustom, kar pomeni, da se vrednost še zmanjša na polovico. Popust pa je spet oblika razdelitve, kajti ne daš, v bistvu dobiš za nižjo ceno in plačaš praktično 20%. V tem je torej bistvo tega kompromisnega modela. Morda še nekaj o razdelitvi preden preidem na sam postopek. Sami razdelitvi kot rečeno je namenjeno 40%. Tudi v zakonu so poslanci težili za tem, da se mora vrednostno izdati 40 % vrednosti vavčarju. Prav zaradi tega, da bi v bistvu zagotovili to razdelitev pa poteka na dvojen način, kako se vavčarji vnovčijo. Vavčarji se vnovčijo neposredno v podjetju 20%, kjer je ta limit postavljen na 20% in 20% preko investicijskih družb, ki zbirajo vavčarje tudi po spremembah, za katere ste sedaj slišali, katerih lastniki bodo torej postali državljani Republike Slovenije v zameno za vavčarje. Te investicijske družbe pa bodo kot skupinski lastniki nekje investicijski fondi vlagali, pridobili lastništvo nad podjetjem v višini 20 %. To so privatni lastniki in bojazen o tem, da bodo paradržavne institucije seveda odveč, v zadnjih spremembah pa sploh ne. Kajti lahko bodo državljani najprej združili vavčarje, potem pa skupaj s paketom vavčarje v nastopili preko investicijskih družb in državi dali vavčarje v zameno za lastništvo 20% podjetij. Lastniniti tudi 1 odstotek Tu je v tem sistemu vzpostavljen sistem vezne posode, da tisto, kar se tu ne razdeljuje, se prenese v investicijske družbe. Kajti, če delavci ne bodo tega izkoriščali v notranjem odkupu, bo treba ustrezno zapolniti investicijske družbe, kamor se stekajo vavčarji za druge namene. Morda samo še eno metodološko pojasnilo. Možno je seveda prodaje celega podjetja, čeprav govorimo o odplačnosti samo v tem obveznem delu. V tem primeru je država dolžna kupnino, ki jo dobi za prodano celo podjetje - to je eno od metod prodaje - nameniti ustreznim skladom. V primeru, da bo prodano celo podjetje, mora država kupnino nameniti investicijskim družbam, mora država kupnino nameniti ustreznim skladom, sama pa dejansko obdrži samo ta del kupnine v neposrednem lastništvu in se v bistvu akumulira za to odplačnostjo. V nadaljevanju bi poskušal opozoriti na sam tok postopka lastninskega preoblikovanja. Še prej eno pojasnilo, ki se vedno pojavlja in vidim, da je prisotno tudi v samih vprašanjih. Kdo se pravzaprav privatizira? Privatizira se podjetje, ki ima družbeni kapital. Tisti kapital, ki nima znanega lastnika, ki nima zunanjega lastnika. Pri čemer je nepomembno, ali je ta zunanji lastnik že znan kot država, kot drugo podjetje, kot holding, mati itd. Zato v bistvu govorimo o procesu lastninjenja. Zato so vsa vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo, zakaj se ne lastnini pri skladu. Sklad je lastnik in ta soodloča. Postavili smo pravila lastninjenja družbenega kapitala. Vprašanje, ki se sedaj tu pojavlja je, kako ugotoviti ta družbeni kapital. Ugotovi se iz bilance, po posebni metodologiji za otvoritveno bilanco in definiranje njegove vrednosti. V primeru, da je ta kapital zelo majhen. Imamo žc primere v podjetju, ki se ugotovi 1 % družbenega kapitala se lastnini samo ta procent. V tem po osnovni shemi in po osnovnem delitvenem modelu kot je. Vendar se ostali lastniki ne privatizirajo. Lastniki, ki so že znani, bodisi privatni, bodisi neke druge družbene pravne osebe, pač soodločajo, ker so hkrati upravljalci te družbe. Nesmiselno bi bilo, da ta 1 % razdeliti na celo mogoče sklade. Vprašanja se pojavljajo večkrat, kaj je sedaj s holdingi in koncerni itd. Moram reči, da holding ni pravni izraz. Holding pomeni in ga pri nas formalno ne poznamo, imeli smo poseben tip YU holdinga, ki je bila neka jugoslovanska posebnost z vzajemnimi povezavami. Holding pomeni praktično držati podjetje, obvladovati, jih imeti v lastništvu. In če holding dejansko pomeni mater, podjetje mati, ki ima v lasti hčerke. Kje lastninjenje poteka? Vedno tam, kjer je družbeni kapital. Kje pa je, pa ni mogoče z gotovostjo trditi. Imate primere, ko je mati 100% lastnik, ko je mati 50% lastnik, ali 10% lastnik in je treba seveda vedno najprej poiskati družbeni kapital. Tam, kjer se družbeni kapital nahaja. Če je to v holdingu, je seveda to holding. Potem se lastnini tam, kjer se nahaja. Sam postopek lastninjenja je naslednji: ponavadi ga prikazujem z eno premico, žal se vse ne vidi, ki poteka od začetka pa do konca. Lastninjenje ie začne s sprejemom programa lastninskega preoblikovanja, torej v točki 2. Vse prej je faza predlastninjenja. V trenutku, ko podjetje sprejme program lastninjenja, se zanj začne postopek, kije strogo kontroliran, nadzorovan s strani agencije in odmiki od tega programa praktično niso možni. Kajti kakršnikoli odmiki, sprememba programa pomeni vračanje na začetek, kajti uredba postopku določa, da se ta začne s ponovnim soglasjem za pridobitev in overovitev programa. Spremembe so seveda možne v teku izvedbe v 7. točki v tej fazi, od tu naprej, vendar šele; ko podjetje utemelji, da so nastopili takšni razlogi, zaradi katerih ni mogoče izvesti lastninjenja po programu. Lastninjenje je končano, ko je vpisano v sodni register. Tu smo se postavili na stališče, da je vsako preoblikovanje hkrati tudi preoblikovanje v statusnem smislu. Spremeni se status. Preidemo iz neke organizacijske oblike podjetja v podjetje, družbo, v kapitalsko družbo. Bodisi, da je to družba z omejeno odgovornostjo ali delniška družba. Ker gre za- takšno spremembo, jo je potrebno evidentirati v sodnem registru. Ta postopek se dejansko konča šele z vpisom v sodni register. Vsako preoblikovanje je torej treba vpisati v sodni register. In šele s tem datumom, s tem trenutkom, je končano. Pojasniti je potrebno, da podjetje do tega trenutka, do vpisa v sodni register torej do 12. točke, dejansko še vedno posluje kot družbeno podjetje, podjetje v družbeni lasti z vsemi svojimi organi, z vsem svojim načinom odločanja, ki je danes veljaven in statutarno odločen. Kot delniška družba se bo statusno preoblikovalo, izdalo delnice, sklicalo ustanovno skupščino, lastniki bodo dobili svoje funkcije, prevzeli svoje funkcije šele v trenutku, ko bo to registrirano, in ko bo sodišče izdalo sklep v tej funkciji. Od tu naprej se seveda tudi oblikujejo organi skupščine itd. Do te funkcije je še vedno družbeno podjetje. Zakon seveda dopušča krajši rok. In tisti končni rok, ki podjetje zavezuje k preoblikovanju, je praktično tale datum. To preoblikovanje enoletni rok, ki naj bi začel teči 5. junija letos, ker je predviden 6 mesečni moratorij. Ze tu lahko rečem, da zakonodajalec ne bo podaljševal tega roka, vsaj v tej spremembi ne. Čeprav je dejstvo, da vsi podzakonski predpisi, za katere so poslanci prejšnjega sklica zahtevali, da se roki odložijo, niso sprejeti. Ta rok bo seveda nekoliko zamaknjen že danes. Vsak naj štarta na končni rok, ker tu vmes je treba opraviti vrsto aktivnosti. Zakonodajalec se je celo zavedal tega, da je preoblikovanje končano v fazi 11, ko je podjetje priglasilo to statusno spremembo sodnem registru, zato da se ne bi kar naenkrat vse nakopičilo na registru in sklepa ne bi dobili. Skratka predpostavko, da so vse stvari izpolnjene. Samo s stališča teka rokov, v kolikor ta rok ne bo podaljšan. Ta postopek teče v fazi predpriprav, ki jih bom dal v fazi sprejema programa v točki 2, do njegove odobritve v točki 3, objav itd. do faze izvedbe, ko se izvedba praktično začne in konča. Posamezne postopke bi tudi natančneje prikazal in razložil, hkrati pa se ustavil ob problemih, ki se tu pojavljajo. Vsa podjetja v fazi priprav Faza priprav na sprejem programa poteka v vseh podjetjih. Je dosti pomemben stadij, ki ga zakon ne predpisuje. Zanj ne veljajo nobene obveznosti, in vse, kar tu naredite, je praktično predpriprava, je neobvezno, vključno s tem, da v nekaterih podjetjih testirajo delavce ali bodo vložili certifikate ali ne, ali so pripravljeni na lastninjenje vložiti certifikate v lastno podjetje. Gre v bistvu predvsem za to, da je treba v tej fazi vendarle narediti - če želimo privatizacijo - neke analize, situacijo, stanje, oceniti kakšne so dejanske zmožnosti in privatizacijsko strategijo, za katere model se bomo odločili. Izvedba postopkov pred pričetkom lastninskega preoblikovanja zbuja v praksi največ vprašanj, zato ker jo izrecno navaja zakon oziroma uredba o izvedbi in pa tudi sam zakon. Kaj pravzaprav pomeni ta izvedba postopkov. Eventualno usklajevanje razmerij z revizijskimi zahtevami. Tu moram pojasniti nekaj. Večina podjetij - to je poseben problem, v katerega se lahko kasneje spustimo. Danes je 1066 podjetij v reviziji. In teh 1066 podjetij, dokler so na seznamu, dokler (bom zelo banalno rekel) ne bodo na agenciji odklukane, da je revizija končana in zahteve usklajene, ali je to smiselno, bomo lahko kasneje razpravljali. Do tega trenutka podjetje nima kaj iskati na agenciji, bodo povsod in vedno odložili to v predal. Prvi pogoj je urediti razmerja iz revizije. Ko to odklukate - ali se vam zdi prav ali ne v podjetjih - potem lahko formalno začnete. To je eden od predpogojev. Druga stvar je zavarovanje pravic bivših lastnikov. Tudi temu je bilo namenjeno, da se premoženje izloči v skladu z zakonom o denacionalizaciji. Ta ločijo kmetijska zemljišča, uredijo pogodbene odnose na podlagi nekih združevalnih razmerij v dosedanjih obdobjih itd. Sedaj se pa ustavljamo ob zadnji alinei - predhodno finančno in organizacijsko prestrukturiranje. Zelo veliko je vprašanj, kaj to pomeni in to naj bi bila tudi sestavina programa. Zakonodajalec je rekel, da je smisel privatizacije, ki poteka hkrati z lastninjenjem, če so delavci lastniki, je to že privatizacija. Tak primer je, ko posamezniki kupujejo podjetje. Podjetje se dejansko reorganizira, postane učinkovit mehanizem, se med seboj razdeli, se izločijo nepotrebna sredstva, ki ne dajejo rezultata. To je smisel privatizacije. Kajti vsak lastnik hoče kupiti to, kar bo dajalo dobiček, ne pa da ima zgradbo, pa ne ve, kaj bi z njo in je prazna ter mu ne daje nič. To je zguba. Zgube noben lastnik noče ustvarjati. Ker je potem to napačno naložen kapital in ta kapital raje proda in ga naloži v banko v obveznice. Dobil bo večje obresti in večji dobiček, kot pa iz napačno vloženega. Tu se pojavlja vprašanje, ali zakon to zahteva. Zakon tega ne zahteva. Zakon pravi, morate v programu opredeliti, če boste delali kakršnekoli statusne spremembe. V fazi predpriprav je mogoče izvesti v fazi 1 to organizacijsko prestrukturiranje, vendar z določenimi omejitvami. Zakon postavlja moratorij na nekatere statusne spremembe, na izločitev dejavnosti, na razdelitev podjetja, na spremembe v prodaji, ali relativne omejitve, ko prodajate sredstva. Nekatere stvari lahko izvedete samo, če jih opredelite v programu. Recimo, podjetje se bo razdelilo na dva dela, izločilo nekatere servisne dejavnosti, nekatere nepotrebne dejavnosti. Teh stvari danes ne morete narediti, ker so zaustavljene, štopirane, lahko jih izvedete samo na ta način, da sprejmete program, da jih v programu definirate in izvedete v fazi 7 v toku izvedbe. Privatizirati vse, kar se le da Izločitev nepotrebnih sredstev. Vzemimo: imate poslovno zgradbo, danes je v Ljubljani ogromno poslovnih zgradb ali pa stanovanj, ki so prazna, ne dajejo nobenega dobička. Te izločite na neke druge subjekte, zato boste lastninili tisto, kar je bistveno. To lahko naredite s soglasjem Agencije. Gre za razpolaganje s sredstvi. To lahko naredite že v tej fazi. Svetujemo, da je včasih te stvari dobro delati že danes. Pojavlja se vprašanje, ki ga boste kasneje s kolegico Alenko Žnidaršič še obdelali - ali izločiti stanovanja? Da. Stanovanja so danes posebno neprofitna institucija, ki naj jo podjetje izloči, ker ne daje donosa in jih noben lastnik noče obdržati, razen če je smisel obdržanja prav v tem, da zagotavlja socialni mir, varnost delavcev in da je ta strošek, ki seveda ne daje dobička, utemeljen iz drugih socialnih momentov. Zato je to mogoče izvesti v predhodni fazi. Drugače: izločitev stanovanjskih objektov po Hrvaški. Tu se že postavlja smiselnosti te izločitve, predvsem zaradi tega, ker ti objekti po metodologiji za pripravo otvoritvene bilance ne zvišujejo vrednosti družbenega kapitala, ker se jih da vrednotiti po njihovi tržni vrednosti, po ceni, kot so dejansko vredne, in ker so nič, tudi ne zvišujejo vrednosti družbenega kapitala. Zato se jih splača ohraniti v svojem premoženju in eventualno lastniniti kdaj kasneje. Tisto kar hočem povedati, - bistvo organizacijskega prestrukturiranja pa je pravzaprav v tem, da se privatizira, v kolikor se da, tisto, kar je živo, kar daje dobiček. Kar naenkrat se bomo morali zavedati, tudi tu je potreben preobrat, da denar - dobiček, ustvarja biznis, ne pa tisto, kar vidimo. Če dovolite prispodobo. Pravijo, ko so firme zgradile poslovno zgradbo, so šle navzdol. Mi imamo ogromno poslovnih zgradb, ogromno premoženja, ki pa je ekonomsko nefunkcionalno naloženo. Tisto, kar vidijo predvsem delavci v podjetjih, so zidovi, ki pa sami po sebi ne dajejo nobenega ekonomskega učinka. Zato je njihovo lastninjenje, če ne dajo učinka in če ga ne znajo, nesmiselno. Danes imate ogromno firm, ki z biznisom izvajajo privatizacijo - na to se splača osredotočiti - kajti tisto, kar boste morali v podjetjih dati, boste morali nekaj iz svojega žepa v smislu odplačane privatizacije. Smisel te finančne reorganizacije je ravno v tem, da se podjetje ha ta način smiselno očisti. Odločitve o privatizaciji so popolnoma samoupravne! V tej predhodni fazi je treba pripraviti tudi otvoritveno bilanco in program kot pravni dokument. Sprejem programa je pravno dejanje in organ upravljanja, torej veljavni DS, mora ta program sprejeti. Predvideno je sodelovanje delavcev v primeru, ko se podjetje v celoti proda in ko se delavci torej odpovedo svojim pravicam do notranje ... (nobeden se ničemur ne odpove, kajti vsi, kot državljani bomo dobili oz. bivše zaposlitve imamo neke pravice. Gre za tak poseg, ki lahko ogrozi tudi moje delovno mesto. Zato vsaj pri nekaterih metodah obvezno sodelujejo delavci. To pomeni, da jih je potrebno vprašati za mnenje. To mnenje upoštevati, sicer pa do soglasja priti s pomočjo arbitraže, ki je dokončna. Rad bi poudaril, odločitev o tem, kako se privatizirati je popolnoma samoupravna, avtonomna odločitev! To je predmet kritike številnih tujcev in praktikov, prav zaradi tega, ker v bistvu vzpostavlja in ohranja še dosedanji samoupravni režim nespremenjen. Imamo še eno stvar. V podjetjih, ki so popolna družbena lastnina, je to delavski svet. Agencija je lepo povedala: organ, ki podpiše DS, s svojo izjavo jamči, da so vse stvari »pošlihtane«. Nekdo vpraša, kaj pa če ni pravilno izvoljen DS? Agencija in država se v to ne vtikata in se ne bosta vtikala. To je stvar podjetja in kolektiva samega, kako in na kakšen način. Uredite svoje odnose, v statutu. Če bo kdo sprožil vprašanje o sprejetju programa na nelegitimen način, se je treba zavedati, da boste samo odložili sprejem programa in začetek privatizacije s vsemi konsekvencami. Na koncu pa bo lahko nek drug, recimo, formalno izvoljen organ upravljanja, sprejel popolnoma enak program. Tu je treba biti malce racionalen. Ne določa samo delavski svet. Delavski svet je upravljalec v družbenih podjetjih, ki so že preoblikovana v mešana podjetja z družbenim in privatnim kapitalom. O odločitvi odločajo enakovredno že znani lastniki s tistim deležem, ki jim po statutu družbe pripada ali po pogodbi. Če so oni večinski lastniki znani Holding mati, drugi lastniki so večinski lastniki, bodo pač večinsko sodelovali pri sprejemu programa in odločitvi, kako se bo to privatiziralo. Morda bodo oni v tem primeru zainteresirani, da tistih deset odstotkov družbenega kapitala, ki še obstoji, kupijo, ker je to najbolj praktično. Ne pa da se to spet deli na nešteto skladov. To dejstvo je treba upoštevati. To je zakonska norma, seveda so lahko ugovori, zakaj o tem ne odločajo samo delavci v podjetju, kot upravljale! družbene lastnine. Vendar temu ni tako. Sledi tretja faza, odobritev programa v 30 dneh. Objav v Ur. L, prav zato, da bi se s tem seznanjalo državljane, da je javnost zagotovljena. Na denarju ne piše, čigav je Upravičenci, ki so v zakonu določeni, so ekslega določeni, kar pomeni, da jih ni možno izključevati. Vprašanje je, kaj pa bivši zaposleni, pa konkurenčna podjetja. Žal so lahko to vsi bivši zaposleni delavci. Če so kot investitorji pripravljeni svoje certifikate, svoj denar, vložiti, naj podjetje, ne bo strah. To so investitorji. Na denarju nič ne piše, kakšne barve in od koga je. Zakon je tukaj postavil popolnoma jasno mesto. Tisti, ki so upravičenci, so upravičenci, nikogar ni mogoče izključevati. Vsako izključevanje, delanje kakšnih ovinkov, se lahko podjetju slabo obrestuje, zaradi tega, ker se bodo kritike oglasili na Agenciji, spodbijali pravilnost dejanj in bo postopek v končni fazi zaustavljen. Tudi tu je potrebno biti realist. V zakon je vgrajen neke vrste kontrolni mehanizem. Vzemimo vprašanje: ožji družinski člani. Ali mi to lahko razširimo na ožje družinske člane? Lahko. Nihče ne bo verjetno konroliral. To je stvar podjetja samega. Zdaj pa se bo kar naenkrat ugotovilo, če bo premalo certifikatov, boste dobili vsaj lastnike, podjetje bo veselo, da lastnika, ki bo certifikat pripravljen vložiti, dobi. če jih bo pa preveč, pa verjemite, da se bo znotraj podjetja, znotraj upravičencev (vsi sodelujejo na javnem razpisu) začela selekcija: »zakaj je pa ta prišel in mene izključil«. Tu špekulacije bodo v podjetjih. Bistveno je, da mi dobimo lastnike. Vsako podjetje bo moralo ravnati z neko notranjo poštenostjo, kar je temelj zahodne tržne ekonomije. Podpišeš, da so vsa dejstva resnična. Če pa te dobijo, pa seveda sledijo sankcije. Sledi tudi seznanjanje delavcev in obvestilo centralnemu depoju vrednostnih papirjev. Da ne bi delali kakšnega »bav-bava« okrog tega centralnega depoja. To je samo obvestilo, neka notifika-cija, nek organ, ki bo vzporedno spremljal ves proces lastninjenja in ko si bo podjetje razdelilo delnice, ko bo vedelo kam gredo, kdo bodo lastniki, se bo to obveščalo preko centralnega depoja. Tu smo, vsaj nekateri v stroki, idejo zavračali, ker ni praktična. Gre pač za vzporedni mehanizem. Faza izvedbe Zdaj smo prišli do faze, ko se začne izvedba. Vsa dejanja, ki sem jih do zdaj naštel, sodijo v tisto, da podjetje sploh lahko začne izvajati program v tej vazi 7. Program izvaja povsem skladno s programom. Vsak odmik od programa bo sankcioniran. Ker v končni fazi, v fazi 10, kjer je predvideno soglasje Agencije, le-ta soglasja ne bo dala. Agencija bo v fazi izdajanja soglasja gledala, ali je vse narejeno v skladu s programom. Na program je dan velik poudarek. Tu malce formalizma, tudi z mojih izkušenj ali pa ne, to bo pokazala praksa. Izhajati je treba iz zakonskih možnosti. Res pa je, da Agencija presoja ustreznost programa. Zdaj smo že pri načinih lastninskega preoblikovanja. Kdo naj presoja? Tisto, kar zbuja največ zanimanja, je notranji odkup kot ena od metod lastninjenja. Maksimum odkupa je teh 40 odstotkov, torej vezan na odplačno privatizacijo. Tu je zgornji limit, možen pa je limit znotraj tega. Najprej nekaj opomb okrog notranjega odkupa. Notranji odkup se zdi zanimiv posebej s popusti, ker popust plačuje pač neko daritev, brezplačno vključevanje, vendar je treba opozoriti, da ni primeren za vsako podjetje. Izhajam iz strokovnih stališč, vem pa kakšna je miselnost v podjetjih in kot zakonska možnost dana vsakemu. Tu se dejansko postavlja teoretična in praktična dilema, ki vam jo bom na lepem primeru pokazal. Dilema- med notranjimi in zunanjimi lastniki, o kateri je bilo govora dve leti - če namreč notranji odkup povežemo še z interno razdelitvijo, ker so subjekti večinoma isti, dobimo 60 odstotkov notranjih lastnikov, tisto kar stroka in praksa opozarjata, pa je naslednje. Ne vzeti to takoj kot odklonilno stališče, vendar je dejstvo, da notranji lastniki sami po sebi zmanjšujejo vpliv zunanjih lastnikov. Zunanji lastniki, pa naj bodo to skladi, kdorkoli - tu so nekateri vključeni v zunanje lastništvo, ker bodo mogli po sili razmer lastniniti, investicijske družbe - niso zainteresirani. Preprosto zaradi tega, kajti če so notranji lastniki, imajo notranje informacije, prelivajo denar v druge namene, ki ga ne morete učinkovito kontrolirati, povečujejo plače, kar pa ni smisel. Plača je strošek, ki jo vsak lastnik in menedment znižuje in išče pravo ravnovesje in zato takšni modeli ne dajejo pravih rezultatov na dolgi rok, ne rečem na kratki. Notranji odkup je primeren, to je v svetu praksa, za manjša srednja podjetja, podtjetja, ki so delovno intenzivna, zato ker vsak delavec vidi svoj interes, se potrudi in to se takoj odraža, bodisi na uspehu podjetja, na njegovih delnicah in seveda tudi na plači. Največji uspeh v svetu je dosegel Avis. Narava dela je tam takšna, da v bistvu gre za neposredno komuniciranje. V kapitalskih družbah, z velikim kapitalom, pa je takšen notranji odkup pravzaprav non-senz, kajti lastniki so vendarle upravljale!. Povedal vam bom nek nonsenz. Pripada že, a koliko? Vzemimo neko tekstilno tovarno, vemo v kakšnem položaju je tekstilna panoga, kapitalsko intenzivno, kjer dela 2000 delavk, ki imajo pravico, da se notranje lastninijo. Delavk, ki mislijo, da jim pripada ta tovarna in jim pripada, ustvarile so jo. S temi popusti, s certifikati bomo ugotovili, da je 60 odstotkov lastnikov, celo več, sposobni so kupiti tovarno sto-odstotno. Tovarna pa je praktično na ničli. Kako svetovati tem delavkam, naj tega ne kupijo, ker je tovarna pod vodo. Če danes kdo misli, da bo kupil železarne in jih na ta način rešil je nonsenz. To pomeni v bistvu zavajanje, tudi delavcev, ker bo certifikat, ki vendarle predstavlja neko vrednost, ki jo je država dala, vnovčil v neko, ki mu ne bo dala nobenega dobička. Tu se bo treba pri posameznih načinih vprašati, ali je smotrno ali je pravilno ali ni. Preprosto zaradi tega, ker bo tudi tu revolucija in to prav zaradi tega, ker bodo mnogi delavci opeharjeni z delavskim in notranjim odkupom. Ne govorim generalno. Prepričani bodo, da je tovarna njihova, da bodo lastniki, vložili bodo certifikate. Kar naenkrat pa firma ne bo šla. Če učinkovitosti ne bo, če dobička ne bo, s katerim bodo kasneje tudi odkupovali, generirali ta dobiček, seveda ne bo nič. Fabrika bo šla čez eno leto v stečaj in bodo v bistvu tudi ob tistih 6.000, 4.000 ali pa 3.000 mark, ki jih delavec dobi s certifikatom. Potem je bolj pametno, da jih vloži. Tu se bo v praksi pokazal problem te distribucije, ker se bo vsak od posameznikov odločal na najbolj učinkovit ekonomski način. Kam vložiti certifikat, to je dejstvo, ki ga bodo morali v podjetju, ki ga v podjetju že čutijo. Zavedajo se, da se certifikat vloži tam, kjer bo največji donos. Nekdo bo angažiral 6.000 mark v obliki certifikata v delnico uspešnega podjetja, drugi v neuspešno in bo vse izgubil. Tu bodo čez nekaj let velike travme ob tej razdelitvi. Tega se je treba zavedati in je treba v procesih lastninjenja, posebej v fazi seznanjanja, delavcem povedati. To je tisto, na kar je stroka opozarja zgolj iz ekonomskega vidika. Prava selekcija, prava distribucija se bo pokazala šele kasneje. To je potrebno upoštevati pri izbiri metode, ob strategiji posameznega načina, tudi seveda socialno okolje. Verjetno bi bilo z ekonomskega vidika učinkoviteje, da manjše podjetje, vzemimo nek servisni obrat, izločite, ker bo samostojno delalo odlično, ga dati delavcem, posameznikom, ki so celo pripravljeni plačati. Družba s tem ne bo nič dobila, celo več, ker je nekdo pripravljeni to plačati. Soočiti se moramo s tem, da gremo v kapitalizem. To se bo zgodilo tudi pri delnicah, ne glede na razdelitev. Tu je treba upoštevati ta socialni momen, ki sem ga prej pri delavkah iz tekstilne tovarne povedal. Prepričati, da se v nekem manjšem okolju to ekonomsko splača, pa mu drugi ne bodo pustili, ker je to pač naše. To je problem, ki se bo pojavljal v praksi, ob izvedbi samih programov in pripravi. Žal bodo ti boleči in v tem je ta revolucija! Avtonomija podjetij Sama izvedba notranjega odkupa je vezana na to, da je najprej treba ugotoviti vrednost teh 40%, ki jih kupite. Ta vrednost se zmanjša po novem za 50%, kar pomeni, da dejansko od celotne vrednosti družbenega kapitala dobite 20 in plačate 20%, pri čemer je dana še dodatna ugodnost. Ta pa je, da teh 20 % kupujete v petih zaporednih obrokih, tako da prvo leto plačate le 20% kupnine državi, v naslednjih štirih letih pa še ostalih 80%, s tem da morajo delavci tu nastopati, vsako leto odkupiti 20%. Zakon daje še dodatno ugodnost. Ta je v tem, da se ta kredit daje na ta način, da te delnice odkupujete po nominalni ceni, ne glede na to, koliko je njihova vrednost v naslednjih letih zrasla. Praktično je to njihova nominalna vrednost. To je igra kapitalskih dobičkov. Če bo podjetje slabo in če vrednost delnic pada, potem se tudi notranji odkup ne splača. Takrat se bo splačalo, ko boste vi dejansko čez 5 let kupili paket tistih 20% delnic po nominalni ceni, vrednost delnic, ki bi jih lahko na trgu prodali, pa bo trikrat do petkrat večja ob dobrem podjetju. Smisel je ravno v tem, povečati učinkovitost s tem notranjim odkupom na ta način, da vrednost delnic narašča, jaz pa jih bom kupil za 1/5 cene. Tu je potrebna še neka stvar: obroke delnice je treba plačevati iz dobička, ampak iz dobička tistega, ki mu delnice pripadajo. Ne gre za to, da podjetje mora to odkupovati. Podjetje je samo tisto, ki celo transakcijo pelje za delavce. Dobiček lastnikom pripada, že znanim lastnikom: skladom, privatnim lastnikom, tistim-,dti imajo interne delnice. Lahko ga reinvestirajo v odkup. Odkupujejo te obroke samo tisti, ki v programu sodelujejo. Tu se pojavljajo nejasnosti. V programu mora sodelovati najmanj 1/3 delavcev, zato ker so tako velike ugodnosti, ki se dajo delavcem. Podjetje bo pa samo pripravilo program, kako lahko delavci iz programa izstopajo ali novozaposleni delavci vstopajo. To so zelo zahtevna pravila. Tu je dana popolna avtonomija podjetjem. Še eno stvar kaže povedati. V programu notranjega odkupa delavci ne nastopajo kot individualni delničarji. V programu notranjega odkupa se te delnice kumulirajo in notranji odkup vedno nastopa kot paket. Zgrešena so pojmovanja, da ko delavci v podjetju mislijo, da bodo iz notranjega lastništva naredili zbor delavcev in bodo vsi delničarji, žal ne. Notranji odkup bo vedno predstavljal samo en reprezentant, tisti, ki bo ta program vodil, ki bo predstavljal lastniške interese. To bodo lahko sindikalni voditelji, odvetniki, strokovnjaki, tisti, ki mu bodo zaupali. Tu se bo treba navaditi tega, da gre za odnos zaupanja. Nekdo, ki je pooblaščen, da v tem imenu programa nastopa. Tu ne gre za široko lastništvo. Delnice niso v notranjem programu individualizirane. Ampak, samo »jaz sem član programa z določenim delom«. Če bom hotel iz programa izstopiti, bo podjetje moralo samo pripraviti likvidnostna pravila. Ali bo delavec, ki izstopi iz tega programa, dobil ustrezen del delnic po nominalni ali po dejanski tržni ceni, kdaj lahko izstopi, kakšne bodo ugodnosti za stimulacijo za nove delavce? Vzemimo, čez 4 leta vstopi v družbo nov delavec in ta delavec ali bo kupil od tistega, ki je izstopil po nominalni ceni ali po dejanski tržni ceni. Ta pravila se bodo sama oblikovala. Tu je treba vgraditi mehanizem davčne spodbude, ki je pri nas še nimamo. Kdo bo v resnici odločal Še ena stvar je. Verjetno se bo pokazalo, upam si že danes predpostaviti, da notranji odkup sploh ne bo trajal 5 let, ampak trajal »ad in finitum«. Preprosto zaradi tega, ker je to način delavskega delničarstva, ki se je razvil v svetu. Mnoga podjetja bodo dejansko odkupila pod takšnimi pogoji zelo hitro cel paket delnic, potem pa s programom nadaljevala, ker je to enkraten mehanizem notranje spodbude in notranjega delavskega delničarstva. To delavsko delničarstvo se v osnovi nič ne razlikuje od delničarstva ostalih, razlika je samo v tem, da to vedno nastopa kot paket, ne pa kot individualni delničarji, zato obstaja možnost, da se delavci v notranjem odkupu, v notranji razdelitvi združijo in dajo svojega zaupnika, ki upravlja s celim paketom in varuje njihove interese veliko bolje kot individualen Treba se bo še nekaj navaditi v tem kapitalskem upravljanju. Udeležencem v notranjem odkupu pripadajo glasovalne pravice samo za še neodkupljeni del, ne pa za del, ki še ni odkupljen od Sklada. Ta del jim torej ne pripada. Če pogledamo relativna razmerja v družbi, ugotovimo, da tudi teh 40% + 20% ne daje še relativne večine. Tu bom sprožil vprašanje, ki se zdi pomembno in je vezano na zakon o gospodarskih družbah. • V večini podjetij si želijo biti večinski lastniki. Pozabimo na večinsko lastništvo, v mnogih primerih. V razvitih družbah je v bistvu samo lastništvo dosti nepomembno. In to se bo dogodilo tudi v zakonu o družbah. Tu je en razkorak med primitivnim kapitalizmom, med kapitalizmom razvite industrijske družbe in postindustrijske družbe, ki ga vendarle vzpostavljamo z zakonom o gospodarskih družbah. Noben od lastnikov v podjetju praktično nima več prave moči, ker po zakonu o gospodarskih družbah imajo lastniki samo pravico, da zamenjajo upravo in da odločajo - poenostavljeno, odločajo o tem, kako se deli dobiček, na kakšna razmerja in kako. Vodenje in poslovanje družbe je v celoti prepuščeno upravi. V tem primeru se je treba zavedati, da je tudi ta moč popolnoma znižana, da skupščine ne bodo odločale o tekoči poslovni politiki. Tudi teh pristojnosti nimajo. Če niso zadovoljne s poslovno politiko, zamenjajo upravo. Uprava mora zagotoviti dobiček, če z dobičkom niso zadovoljni, če ga ni, najdite boljšo upravo, boljše direktorje, ki bodo to delali. To je v bistvu ves smisel. Argumenti proti delnicam Graditi na moči nekega lastništva je dosti nepomembno. Posebno, ko je to lastništvo razdrobljeno. Tu bi se ustavil pri problemu, ali je pri notranjem lastništvu, pri notranjem odkupu to lastništvo razdrobljeno ali ni. Ni, kajti to lastništvo je kumulirano v programu in če se ta program še poveže z delničarji, ki sicer nastopajo kot individualni delničarji, v metodi interne razdelitve s temi 20 % je to ena moč in recimo ta program v skupščini pošlje enega, dva, tri predstavnike, glasov ima pa toliko kot jih vedno ima. Skratka, poslal bo tja najboljše predstavnike in ti se bodo pač s predstavniki drugega kapitala borili za čim večji dobiček in za to, da se ta dobiček ustvari. In to je v bistvu cilj vseh teh kapitalskih sprememb. Hočem vam poudariti, da lastnik bo v bistvu po zakonu o družbah praktično odločil o delitvi dobička, ampak najprej ga je treba ustvariti. To je njegova temeljna pravica, ki sedaj tudi iz zakona izhaja, ne pa vodenje poslov. Tudi pri tem množičnem delničarstvu ni ideja v tem, da se to v bistvu individualizira, to bodo delavci občutili tudi na lastni koži v podjetjih, ker je to skoparitivizirano. To ne bo več zbor delavcev, delničarjev, skupščina, ker vi imate lahko recimo v množičnih skupščinah, ki jih tudi po svetu imate, recimo da smo mi vsi delničarji, da nekdo med vami reči vsakdo ima en glas, nekdo npr. glavna delničarja imata pa 20, 40 glasov in vsakdo med vami lahko glasuje, ampak tu bodo začeli prevladovati argumenti. In vsak od glavnih delničarjev bo dejansko nastopal z argumenti in tisti, ki bo kar naenkrat ugotovil, da ima argumente in da bo dvignil 40, 20 % glasov, bo povozil vse ostale, ki lahko nastopajo. Jaz sem že par teh skupščin že tudi videl, vodil že, da je to v bistvu ena farsa demokracije, zgleda, ampak treba se bo v bistvu vzpostaviti, da ti lahko takrat govoriš, sprožaš argumente, ko pa je treba odločiti, bo pa dvignil z 90 % glasov. Pa lahko je cel zbor delavcev - samo eden, ki bo imel vse glasove. To je v bistvu kapitalsko odločanje. In tu se bodo začele tudi te travme v samih podjetjih. Torej mi smo že pogledali notranji odkup. Notranji odkup je v bistvu treba še povezati obvezno. Žal smo se nekateri trudili v strokovnih krogih, da bi sprejeli amandma k 25. členu zakona, ki bi v bistvu to, kar bom sedaj povedal, odpravil. Čeprav zakonodajalec v prvi verziji zakona ni mislil, na kakšno možnost. Gre namreč za naslednjo stvar. Zacementiran model Zakon govori o različnih metodah lastninjenja ob prodaji delnic itd. in notranjem odkupu. Potem pa govori o možnosti kombiniranja metod. Vendar je dikcija, ki smo jo v iskanju nekih političnih kompromisov izrekli v 25. členu takšna, da seveda zgolj po jezikovni logiki pravi naslednje: Notranji odkup je mogoč samo v enem in enem samem modelu. 40% je možno odkupiti, če je to povezano z interno razdelitvijo, in če se preostalih 40 % da na sklade. S tem je model zacementiran. In kdor se bo odločil za notranji odkup, ki vendarle daje neke ugodnosti, bo ta model zacementiran. Eventualna prodaja delnic z zbiranjem ponudb, javna prodaja delnic, lahko pride v poštev samo v okviru odplačne privatizacije, v kolikor se delavci odpovedo in niso sposobni notranje odkupiti celotnih 40%. Samo znotraj tega nivoja. Takšna dikcija seveda zmanjšuje možnost kombiniranja metod. Kajti po sedanji dikciji, je cel model notranjega odkupa povezan z internim odkupom in prenosom na te sklade. Če bi tisto, za kar smo se nekateri v stroki zavzemali, spremenili, to ni bil namen zakonodajalca - namen zakonodajalca je bil seveda možnost kombiniranja, bi seveda omogočili tudi to, da bi omogočili v preostalem delu izločitev event. skladov in v tem vidijo nekateri težavo. Da bi recimo 40% notranji odkup, 20% interna razdelitev, ostalo bi šli pa na prodajo delnica - na recimo meneger-ski odkup. V sedanji dikciji - in delodajalec tega tudi ni sprejel - to ni možno, bilo pa bi smiselno. Jaz samo ugotovim to, ker je obstajala bojazen, da bi prišlo do izigravanja bodočih lastnikov, čeprav temu ni tako. Skladi bi v primeru nakupa dobili ustrezen del kupnine, ne pa seveda delnic, ampak s tem bi bila možnost kombiniranja metod veliko večja. Ko sem že pri javni prodaji delnic kot rečeno: čim kombinirate notranji odkup z interno razdelitvijo, potem so vrata v celoti zaprta in seveda morate ta model obvezno uporabiti. Kombinirate ga lahko samo znotraj samega modela odplačne privatizacije. Kar pomeni, če se v podjetju ne zmore doseči cenzus za 40%, potem lahko preostali del kombinira z javno prodajo delnic, v kolikor je ta sploh še interesantna, s prodajo prek zbiranja ponudb itn. Drugih možnosti pač ni, kajti tudi tukaj v okviru interne razdelitve morajo event. cenzus, ki ga ne dosežejo, oz. preostanek delnic, ki ga ne dosežejo, s tem da ne dosežejo 20%, prenesti na investicijske družbe. Žal je tako, da se s temi spremembami torej v bistvu model zapira. Zakonodajalec v začetku tega namena ni imel. Do vsem znanih pravil igre No, in če sedaj nadaljujem ves postopek še čisto na kratko, ker premico smo si ogledali, faza izvedbe je seveda tista, ki je najpomembnejša, ki v bistvu se bo začela s tem, da se v bistvu program sprejme in potem izvaja točno po njegovih določbah. Prvo je potrebno sprejeti akt o preoblikovanju. Zelo na kratko, ker so to pravna vprašanja: akt o preoblikovanju sprejme isti organ upravljanja kot je sprejel program. In ta akt o preoblikovanju je pravzaprav pravni dokument, pomeni statut nove družbe. Ko jaz zbiram delničarje, investitorje, jaz v bistvu vabim in moram postaviti pravila igre v novi družbi, ki smo prej rekli po registraciji; in to je ta akt. Ta akt preoblikovanja ni nič drugega kot statut, s tem, da bo imel v začetku navedbo »družba se preoblikuje v to in to družbo, na takšen način«, in s tem je zagotovljena pravna kontinuiteta. Drugače pa je to statut delniške družbe ali pa pogodba. Vsak delničar, tudi notranji delničar, tudi tisti, ki bo prišel s certifikatom, mora vedeti, kakšna so pravila igre, ki veljajo ob registraciji. Sedaj pa je treba vedeti: ta akt bo seveda podlaga za registracijo, da v trenutku, ko bo podjetje registrirano, mi smo prej rekli v tisti končni fazi, lahko ustanovna skupščina po zakonu o družbah na vsaki skupščini sprejema nov statut, nova pravila igre itn., tako kot zakon o družbah pač omogoča. Izvedba posameznih načinov se potem izvede v skladu s tem dokumentom in sumarni okvirni pregled predpostavlja, da je v tej fazi potrebno naresti en program, neka notranja pravila, določiti vodjo, opraviti razpise. Tu opozarjam, da morajo biti ti razpisi javni, in veliko je že vprašanj, kaj pa če naredimo neko selekcijo. Že prej sem povedal, držati se je treba zakona. Vsi, ki so upravičenci, so pač upravičenci. Eventualni presežek certifikatov se lahko nameni za notranji odkup, tako kot je v zakonu določeno, če pa je več interesentov za notranji odkup kot pa je zmožnosti, je pa treba njihova vplačila zniževati, pri čemer je zakonodajalec postavil neka notranja merila v razmerju plač, da ne bi prišlo do absurdov. Možno bi bilo recimo, da vi v razpisu ugotovite, da je podjetje dobro in da ste sposobni zbrati ne 40%, ampak 100% celo podjetje. Vi lahko odkupite samo 40%. Sedaj se pa bo našel eden in bo špekuliral in bo vplačal 100 enot, eden pa eno. In če bi sedaj premosorazmerno to zniževal, bo eden imel deset enot, eden pa eno desetinko. In zato bo treba tu notranja pravila natančno določiti. Podjetja računajo na lojalnost celih družin Zakonodajalec pravi, da se ta razmerja določajo prosto, vendar naj se ohranijo razmerja med plačami, da ne bi prišlo do zlorab. Pripraviti je treba potrebne izvedbene dokumente. To so tisti dokumenti, ki jih mogoče premalo poznamo, v praksi sploh še ne, to so tiste ponudbe v bistvu investitorjem, da jih prepričamo v položaj podjetja. Že prej sem nekaj o tem govoril. V podjetjih se bodo morali zavedati, da ne gre zgolj za razdelitev in da tudi razdelitev pomeni prepričati lastne delavce, da se splača certifikat v okviru notranje razdelitve vložiti v njihovo podjetje. Kajti možnosti za uporabo certifikata so velike. Jaz moram reči, da iz moje prakse sedaj le ugotavljam, da vsako podjetje računa na lastne delavce pa ožje družinske člane. Pa že tu se stvari ne ujamejo. Če pa pogledamo, da so bili zaposleni v nekaterih mnogih službah, bodo pa kar naenkrat ugotovili, da imajo na voljo veliko stvari, potem pa iste stvari kot državljani v javnih razpisih, pa investicijske družbe in sedaj se bo vsak kot individualni investitor odločil. Bi pa seveda predlagal, ker ste tu iz sindikata, da je treba preprečiti kakršnekoli zlorabe in pritiske v prvi fazi, ki se morebiti že pojavljajo - s pritiskom, vložite certifikate v lastno podjetje itn. Če menite, da stvari vendarle niso tako transparentne, da se takšna naložba ne splača. Kajti vendarle je to tista investicijska odločitev, ki je ekonomsko intimna, vezana na razpolaganje, vaš denar, vaša sredstva, vi kupujete stvari s certifikati in z vrednostjo. To vam bodo v Ameriki vedno lepo povedali. Že iz zadnjih izkušenj vem v trgovini, ko se nisem mogel odločiti, pa mi je trgovec rekel, vaš je denar, vi se odločate, mi tega še ne poznamo. Tukaj je ista stvar. Vaš je denar, vi se odločate in ti podatki naj bodo pošteni, točni in osnova pridobitev teh memorandumov in prospektov je prav to, da se zagotovi realna slika. Da ne bodo potem ljudje razočarani in naložili certifikate nekam, kar jim ne bo dajalo vrednosti. No potem je še ena stvar, ki si mi jo zdi pomembno opozoriti. Direktorji po predpisih Podjetje ne izdaja delnic! Delnice se izdajajo po delniškem pravu šele, ko je družba registrirana. Torej takrat bo delnice izdajala. Do tega trenutka podjetje lahko izdaja neke papirje, neke začasnice, ki se glasijo na ime, vendar to še niso delnice. V bistvu je delnica listina, ki sama po sebi daje upravičencu pravico, ki je vezana, materializirana. Po svetu sedaj izhajamo iz tega, da se ti papirji dematerializirajo, da izhajajo samo papirji, ki so samo neka pravica, ki je nekje zapisana - v delniški knjigi, v računalniku in to je ta pravica. Vendar ljudje bodo v firmah hoteli papirje v zameno. To so lahko samo potrdila, začasnice, delnice kot papirji pa se bodo izdajali event. kasneje. S tem, da se je treba zavedati, da papirji se verjetno ne bodo izdajali, ker je to zelo drago in vse firme od tega bežijo in v bistvu sama pravica ni nič okrnjena, če je to demateriali-zirana v neki obliki, ki jo vi samo poznate, ki je zapisana v računalniku, vezana na razpolaganje itn. Sam papir je bil ustvarjen prav zaradi tega, da se vzpostavi druga evidenca, jaz dam papir iz rok in nobeden to ne kontrolira, odvisno pač od narave papirja in zaradi tega pravnega prometa. Vendar v svetu gredo kot rečeno v smer dematerializacije in tudi pri nas, in v podjetjih bodo seveda pametno naredili, če seveda delnic ne bodo izdajali. Posebno ne vseh, ampak samo tiste, ki kotirajo event. na borzi, kjer je pa ta transparentnost izjemno velika. Sledi potem pridobitev soglasja. Kot rečeno bo agencija tu gledala - nič več ustreznost - ampak ali ste šli po programu in so vse faze natančno izvedene in nazadnje predlog za vpis preoblikovanja, kjer je proces s stališča zakona končan, formalno pa z vpisom v sodnem registru, kjer sledi ustanovna skupščina in oblikovanje organov. Direktor novega organa, nove družbe, uprava, se seveda oblikuje v skladu z zakonom o družbah. Tu bo treba te predpise spoštovati in zakonodajalec se je odločil, da je to proces usklajevanja in lastninske preobrazbe istočasno, da ni nekih dvojnih stvari. In to sedaj eno vprašanje, ki je mogoče interesantno, kdo je lahko uprava nove družbe? Lahko tudi stari direktor, staro vodstvo, lahko pa novo. Odvisno pač od tega, kako se v podjetju zastavljajo, lahko pa definitivno bodo o upravi odločali delavci oz. lastniki po tej fazi. V aktu o preoblikovanju, ki sem ga prejle navedel, se v bistvu lahko samo navede kdo bo v bistvu opravljal prve faze, od vpisa v sodni register do sklica ustanovne skupščine, nato pa odločajo. Zakon o lastninjenju preneha veljati in odločajo lastniki po zakonu o gospodarskih družbah. Smo sploh pripravljeni?! Na koncu bi si zastavil nekaj vprašanj. Ali smo pripravljeni na lastninjenje? Prva stvar je, da so ti odgovori seveda veliko bolj medli kot pa ekzaktni. Prvič zaradi tega, ker se v bistvu s to privatizacijo ukvarjamo že nekaj časa, in morda so bili legitimni in pravilni interesi tistih, ki so rekli, privatizacija naj bo enkratna, ne bi imeli problemov, stvari se bodo potem po drugem toku urejali. Sedaj imamo vendarle 6-mesečni moratorij, ki se bo nekoliko verjetno podaljšal, zato, ker vsi predpisi niso sprejeti, ampak o tem ste že prej slišali. Tak predpis, ki ga še čakamo je Zakon o gospodarskih družbah, ki naj bi bil danes sprejet, ki je nujen za izvajanje zakona in pa seveda predpisi o razdelitvi certifikatov, kajti šele na tej podlagi se bo vedel kako se bodo certifikati vnovčevali, kako bodo ljudje nosili zakone. Potem so te spremembe v zakonu. Kolega Tone Rop vam je povedal, kakšne so spremembe, ki vendarle ne da bi to razglašali posebej, pomenijo zasuk v konceptualni zasnovi. Pomenijo večje razdeljevanje. Tu je treba povedati, da v firmah ne iščejo, čeprav smo prej govorili o tistem kompromisnem modelu - vsi izhajajo iz tega, kaj je privarčevano in predvsem se gradi na razdelitvi. Meni je žal, da parlament ali pa tudi stroka ni upoštevala realnih dejstev, na katere je bilo opozorjeno že v začetku, kljub nasprotovanju ekonomske stroke o ekonomskem nesmislu razdeljevanju, da te razdelitve nismo upoštevali že od prvega trenutka. Kajti razdelitev je eden bistvenih elementov, na katerega so nekateri že opozarjali ob pripravi prvega zakona. Žal smo v fazi izvedli prišli točno do tega. S tem pa seveda zamaknili proces učinkovitosti nekoliko naprej, kajti s samo razdelitvijo, s samim lastništvom se ta učinkovitost ne bo verjetno povečala. Tu se zato kaže takoj vprašati, kdaj pričeti z lastninjenjem v podjetju. Takoj, ampak ko bodo znane vse predpostavke, še vedno je bojazen, da danes parlament, državni zbor, zakona ne sprejme. Tu se postavljajo spremembe v konceptu vrednosti. In če smem povedati: do sedaj so mnoga podjetja razmišljala zaradi nerodnosti, ne o notranjem odkupu, ampak o javni prodaji delnic, ker je bila to najnižja cena, ki se je na trgu za podjetje dosegala v praksi. Ker je pa pri notranjem odkupu to ni bilo izhodišče za lastninjenje, je sedaj zakonodajalec odločil, da izenači izhodiščno vrednost kapitala za vse metode na isti nivo. Kar pomeni, da je tudi pri notranjem odkupu mogoče izhajati iz ocenjene vrednosti podjetja. V tem primeru je seveda notranji odkup postal interesanten, povezan z odkupi pa še toliko bolj. Vendar se na drugi strani zanimivost notranjega odkupa vzpostavlja v drugačen položaj. Ta notranji odkup je v zvezi s tistim, kar sem prej povedal, zacementiran v praktično enem delu - obvezno morate 40 % prenesti na sklade in to povezati z razdelitvijo. To pa je sedaj drugi pol te resnice in seveda spreminjanje takšnih izhodišč pomeni spremembo strategije, ki jo v podjetjih pripravljajo. Vendar prva stvar, ki jo svetujemo je, v podjetjih naj takoj izdelajo otvoritveno bilanco in pa ocenjeno vrednost. Kajti šele na podlagi tega bo mogoče ugotoviti koliko je podjetje vredno, kaj se splača. Brez tega razpravljanje kaj bomo naredili je praktično utopija. In še ena stvar. Kar se vam bo lahko zgodilo je, da boste podjetje preplačali. Zakaj? Če vi ugotovite, da so razlike v nekaj milijonih mark, potem se splača tudi (komentar seveda prepuščam vam in imam podobnega), stroški cenitve se splačajo nasproti tistemu kar pridobite. Tudi če so stroški cenitve 100.000 mark, vi pa pridobite v vrednosti nekaj milijonov mark ali pa več kot toliko, se to že splača. Torej cenitev se v vsakem primeru splača, da veste, koliko je podjetje vredno. Nova revolucija In zadnje vprašanje, ki si ga kaže zastaviti tudi s stališča sindikata, ali smo pripravljeni na lastninske spremembe pravzaprav v tistem smislu kot smo si jih začrtali. Bojim se, da ne. Kajti spreminjanje lastniških razmerij kot rečeno pomeni revolucijo, pomeni razmišljanje o kapitalu, ne več toliko o delu. Pomeni v bistvu drugačen pristop in s privatizacijo, ki jo toliko želimo, ki jo poudarjamo, dejansko ta razmerja spreminjamo. In s privatizacijo naj bi se pravzaprav spremenila razmerja v podjetjih. Če sem prej začel z mislijo, ki mi jo je nekdo postavil, za koga bomo pravzaprav delali - da, za lastnike v podjetjih po novem delamo v procesu lastninjenja. In če želimo spremembe, so te spremembe pač takšne, da bodo boleče posegle in tega se bo treba v podjetjih zavedati. To je tisto merilo, ki si ga je v makroekonomskem merilu država zastavila in ki smo ga vsi podpirali v tem, da hočemo povečati učinkovitost gospodarstva. Zato je pri pripravi programa si prvo vprašanje treba to postaviti - kakšne sprfemembe pravzaprav želimo v podjetju doseči? S Vprašanje: Zanimiva je misel okrog teh nesrečnih certifikatov, kam z njimi. Mogoče bi bilo dobro, da bi že povedali, kako razmišljati, kam boste vložili certifikate. Tako, da bi s te plati nekako usmeril - ampak to je bolj za šalo kot zares. Odgovarja Bojan Pečenko »Če bi bil v podjetju in imam insajdarske informacije - torej notranje informacije, ki jih v svetu zelo kritizirajo, ampak pri nas bo cela privatizacija na tej osnovi potekala, koliko je podjetje vredno ne glede na to, koliko je v knjigah napisano, kaj cenilci povedo, ker vem kakšne posle bo podjetje sklenilo, kaj je sposobno, kaj so moji delavci sposobni, kaj smo skupaj sposobni naresti, potem bom prav gotovo vložil v lastno podjetje. Če pa ne, potem bom pač vložil tam, kjer mislim, da mi bo to dajalo največji rezultat. In potem bom pač izbiral med investicijskimi družbami, kjer moramo reči, da so investicijske družbe v svetu sistem za diverzifikacijo? rizika, da so to v bistvu popolnoma nerizične naložbe. Pri nas ne, ker bodo pač dobile vse po vrsti kar bo treba. Ampak še neka stvar je. Ali pa se bom odločil za nakup tistih delnic, ki jih bodo javno prodjali, za katere mislim, da so dobre. Vendar danes v zadnjem Menagerju imate eno anketo Spema, katera podjetja so dobra. Spet se pojavljajo ena in ista podjetja, za katera vemo, vendar je to lahko zelo dvorezen meč - brez ustreznih podatkov. Poglejte, tik pred zlomom ELANA, so bili javno objavljeni podatki. Vsi bi vlagali v Elan. In če bi Elan to izkoristil, bi vsi imeli izgubo. Mnogi so imeli to v banki Les. Tu so ti riziki. Nihče ne bo teh stvari pokrival. Torej odločiti se bo treba na podlagi nekih relevantnih informacij in v bistvu proces nadzora je točno v tem, da se v bistvu ta nadzor, te relevantne informacije ljudjem posredujejo. In še ena stvar. O investicijskih družbah se splača zelo na dolgo govoriti, ampak te družbe so varčevanje na dolgi rok. Vi danes že imate te investicijske sklade. Tisti, ki pa skladi padajo, pa rastejo. Ampak v povprečju v svetu so to najbolj vame naložbe za državnimi obveznicami - na drugem, tretjem mestu. Ker morate gledati naložbo na dolgi rok, na 5, 6, 10 let. Vam lahko recimo danes, če gledate sklade pa te investicijske družbe, vam bo danes padlo in če samo to delate, potem ne nalagajte denarja v investicijske družbe. Nikoli. Na kratki rok se to ne izplača. Ker so veliko bolj donosne naložbe v druge stvari, v nepremičnine, v obveznice konkretno, v SKB, v špekulativne namene, na dolgi rok pa to prav gotovo raste. In tam dosežete donose, ki so nekoliko večji od bančnih donosov. Treba je gledati tudi dolgoročno. Vsak se bo odločil sam. • Ali lahko skladi v nekaterih podjetjih v skladu z 22. členom prenesejo navadne delnice - teh 10 in 20 - delnice prodajo na trgu vrednostnih papirjev? Da! Omejitev je le to, da ne morejo prodati to tujcem v roku 2 let, da ne bi to tujci poceni kupili. • Ali imajo podjetja prednostno pravico nakupa? Podjetja ne, ker podjetje ne more nikoli več delnic kupovati. Podjetje samo za sebe ne more imeti lastnih delnic. Lastnih delnic ima podjetje po zakonu o družbah lahko samo 10%. To so tiste delnice, ki jih potem lastniki distributirajo menagerjem za določen namen itn. Ampak lastnih delnic podjetje sploh ne more več kupovati. Kupujejo lahko samo lastniki. Seveda so to lahko tudi druge pravne osebe, podjetja, ne pa lastno podjetje. To bi bil nonsens, ki bi bil popolnoma nesmiselen. • Kako se bo ugotovil znesek dobička nad 2% dividenda, za katerega bo sklad znižal ceno delavcev po varianti lastninjenja z notranjim odkupom? V bistvu gre za zelo preprosto stvar. Stvar se bo kompenzirala. Vsaki delnici pripada dobiček, če je dobiček. Individualni lastniki v notranji razdelitvi bodo dobili 5 % dobiček. Odvzamemo 5 % zelo optimistično, tako je treba te dobičke združiti in tudi Skladu za razvoj, ki mu pripadajo neodkupljene delnice pripada 5% dobiček. Sklad bo pobral samo 2% od teh 5%, 3% pa bo prenesel na udeležence programa. To je v bistvu dobiček, ki pripada Skladu, udeležencem programa nad 2%. Za sprejem programa naj bi bilo potrebno soglasje delavskega sveta v podjetju. Kdo da soglasje v primeru, da delavskega sveta v podjetju ni že več kot 2 leti. Ce ni delavskega sveta, sklepam, da gre za družbo, ki je organizirana, kot kapitalska družba in je organ upravni odbor, potem to ne bo sprejemal delavski svet, temveč upravni odbor, organ upravljanja. Ce pa v družbenem podjetju ni delavskega sveta, pa to pomeni temeljno kršitev pravic, ki še vedno izhajajo iz samoupravljanja in je treba to stvar urediti in delavski svet mora biti, ker če ne ni upravljalca. Lahko pa je ta delavski svet star, je legitimen, ni na novo izvoljen, temu je lahko, vendar nihče ne bo tega preverjal. To je stvar podjetja in zatrdi, da si je pristojni organ, ki je po statutu pristojen za upravljanje, ta program sprejel. Revizije Poslovni sistem Mercatorja je v revizijskem postopku ali to pomeni, da bo revizijski postopek izpeljan v vseh podjetjih, ki so sestavni del poslovnega sistema Mercator, ne glede na to, na prenos kapitala v tistih, ki so svoj kapital prenesli na poslovni sistem. Ne vem kako je z revizijo, zoper koga je bil, to je cela vrsta vprašanj. Revizija naj bi bila namenjena predvsem ugotavljanju nepravilnosti, usklajevanju in možno je, da se bo to začelo od vrha navzdol v vsa podjetja ali pa za konkretno podjetje. V konkretnem primeru je nemogoče odgovoriti. Ali je možno, da je imel SDK navodilo, da sprejemajo anonimne prijave za revizijo lastninjenja. Naše podjetje se ni lastninilo, je pa v revizijskem postopku, ker trdi SDK, da je dobila prijavo in predhodno ni preverila lastninjenja v podjetju. Poziv skupščinske komisije je bil, da naj nekateri dajo tudi anonimne prijave. Kot sem videl ta seznam in ki ga poznam pri SDK je vsako podjetje tudi dobilo kdo je prijavil in iz te preglednice je anonimnih prijav zelo malo. Vedno pa je anonimna prijava kombinirana s prijavo ligitimnega prijavitelja, tako, da je v bistvu to lahko samo še dodatna prijava. Tudi to bi bila lahko anonimna prijava, ne bom se spuščal v politične ocene takšnih ravnanj, ampak lahko je takšna prijava samo pobuda SDK in SDK potem uradno sam začne postopek revizije, za kar je pooblaščen. Vloga sindikatov Kakšna je oblika delavskega upravljanja z delničarji - delavci? Delavci bomo izvedli notranji odkup podjetja in bomo imeli približno enako količino delnic po delavcu. Ne poznamo pa oblike organizacije podjetja angleško-ameriški način, ko delavci sami upravljajo s svojo lastnino, delnicami, da ne pride podjetje v roke enemu lastniku - kapitalistu. V celoti to vzdrži. Delavsko upravljanje, kot rečeno, je vezano ponavadi, na paket. Zato so različni sistemi. V svetu običajno delavci ne prevzemajo več kot 40%. So seveda tudi izjemni primeri, tudi v Ameriki, so pa izjeme. Delničarstvo je pač delničarstvo. Delavci, če nastopajo individualno, nastopajo kot individualno, če pa je narejeno to nekemu programu, samo po sebi ni to nič dobrega ali pa slabega. Smisel delničarstva, v pojmu se je razvil v svetu prav zaradi tega, ker je država hotela stimulirati delavce z davčnimi olajšavami. Ker se na te delavske delničarske, na te pakete, podjetje ni obdavčeno. Mi tega sploh še nimamo. Posebne ugodnosti dajejo, če delavci postanejo solastniki, manjše dajatve, njihove dividende niso obdavčene, stroški so manjši itn., hkrati pa so vključeni v lastniško strukturo. Če prav razumem zadnji del vprašanja. Res pa je, da se sindikati v svetu organizirajo, ko se delavci organizirajo zato, da v bistvu ne grej o v stečaj. V bistvu potem kupijo v stečaju podjetje. Ker se sindikat, močni sindikat organizira, oni plačajo to podjetje, pri čemer se pogajajo s kupcem, s stečajnim upraviteljem ali pa z lastniki, da kupijo po neki zmerni ceni in potem sami kot solastniki, kot delničarji poskušajo z upravljanjem podjetja. To je v bistvu rešitev pred bankrotom in na določen način zagotavljanje delovnega mesta. V Franciji se je pokazala misel, kot zelo dvorezen meč notranjega odkupa. Tam so šli v eno zelo široko akcijo. Ta notranji odkup se je pokazal v praksi kot, polovici podjetja uspešen, polovici neuspešen. Tukaj nekega pravega pravila ni. Analize še nisem prebral, verjetno pa so narejene, bile pa so objavljene tudi pri nas, v dnevnem časopisju, predvsem pa v strokovni literaturi. Zgrešeno je pričakovanje, da delavci z notranjim lastništvom, z delavskim delničarstvom pa z notranjim programom zagotavljajo delovno mesto. Čim se to zgodi je potem to v, nastopi kontraverzna situacija. Po eni strani hočejo kapitalsko obnašati, po drugi strani pa ohranjati delovno mesto. To je ta temeljna dilema, ki se pojavlja, ki jo je pa mogoče preseči samo v delovno intenzivnih panogah, kjer se vsak delavec angažira in s svojim delovnim prispevkom direktno pripomore k uspehu podjetja, in se to neposredno odraža. V kapitalsko intenzivnih podjetjih pa je seveda to lahko celo neučinkovito. Ker pa imajo pri nas podjetja večinoma preveč delavcev, na to opozarjajo raziskave, je to treba jemati s kančkom rezerve in z ustrezno analizo. Tisto, kar želim poudariti je to, tudi če gre za delavce, je treba ljudem povedati pravo situacijo, da kasneje ne bi bili izigrani. V vsakem konkretnem podjetju. Lastnini se tudi dolgove • Podjetje matica ima celotni kapital in vse dolgove do banke, ki jih podjetje matica-hčer ne morejo vrniti drugače kot s prodajo premoženja. Njihovi dolgovi znašajo 50 % ocenjenega celotnega premoženja. Ali je pametno predhodno rešiti vprašanje starih dolgov z banko, možnost prek sanacije bank, ali postopek lastninjenja enostavno začeti s tem, da bo banka lastniku v obsegu svojih terjatev do podjetja matice? Terjatve, dolgovi, naj bodo do banke ali do drugih upnikov, so predmet lastninjenja v podjetju, vendar zmanjšujejo vrednost družbenega kapitala. Kaj se splača? Konverzija dolgov v lastniške deleže je možna, če upnik na to pristane, ker to pomeni, da ga je treba prepričati, da se mu izplača konvertirati, sicer dolga ne bo dobil nazaj. V nekaterih primerih banke tega nočejo več delati, odpisati tudi ne. Bolje je, da nekaj konvertirajo, prevzamejo upravljanje, saj to je tudi ves smisel upravljanja v svetu, ko dolžniki prevzamejo podjetje, ga rekonstruirajo in nato zavarujejo svoje terjatve. Sami dolgovi znižujejo vrednost podjetja. Popolnoma jasno je, v nekaterih podjetjih, da je lahko vrednost podjetja negativna, kar pomeni, da so dolgovi večji od premoženja. Likvidacijska vrednost je praktično nič, in če bi podjetje likvidirali, bi upniki ostali praznih rok. Polovico bi dobili poplačano iz premoženja. Delavci vidijo predvsem veliko premoženje, npr. stroje, ne vidijo pa dolgov. Lastniniti takšno podjetje z notranjim odkupom ali kakršnokoli drugo razdelitvijo ni v redu, ker to pomeni, da kupiš dolgove. Razen, če veš, da lahko stvari obrneš z zelo hitrimi zasuki, kar dejansko tržno vrednost in sposobnost in je pametno, da to naredi. Povedal bom primer, ki tudi spreminja miselnost: Termika je imela negativno vrednost, bila je na skladu in potem je bilo govora o lumpariji, ker je sklad to ponudil direktorju za 100.000 DEM. On je v bistvu s 100.000DEM kupil več kot toliko dolgov, v bistvu bi morali njemu še plačati, da je hotel te dolgove prevzeti, ampak on je prevzel celoto. To je to napačno razumevanje kaj dobiš z lastništvom. Z lastništvom dobiš podjetje z vsemi obveznostmi in terjatvami. Če sem pripravljen dati 100.000DEM in vem, da bom dolgove lahko rešil, je to izjemen dobiček, vendar je treba te ljudi spodbuditi, da nekdo to prevzame ali pa iti v stečaj, kjer bodo upniki poplačani. Ta primer je bil v časopisu kot negativno stališče, vendar je to tisto, da je treba preprečiti delavcem, da ne bi nasedli temu, da bi kupovali nekaj, kar ni nič vredno, oziroma dolgove. • Ali je možnost s certifikati in potrdili o manj izplačanih OD po programu odkupiti delnice od pokojninskega in odškodninskega sklada? podjetjih, katerih lastnik je sklad? Že prej je mag. Rop povedal, da ne. Vendar je to možno, če se s skladom sporazumete. To je terjatev, ki jo podjetje ima. Terjatev je možno uveljavljati zoper upnika tako kot vsak upnik. Tu so delavci v pravnem smislu popolnoma izenačeni z ostalimi upniki, tudi z bankami. Tu je samo vprašanje efektivne moči. 9 Kako vložiti certifikate v lastno podjetje, če je to družbeno javno podjetje in posluje neprofitno? V tem primeru ni predvideno lastninjenje, so pa razmišljanja, da bi certifikate uporabljali za lastninjenje po modelu lastninjenja v javnih podjetjih. To niso podjetja, ki so zavezana k lastninskemu preoblikovanju. Tu se je treba omejiti na to, kar zakon določa kot zakonski okvir. Last je za Slovenca varnost • Večinski delež premoženja kmetijskih delovnih organizacij je bil nacionaliziran. Kaj ostane za lastninjenje delavcem v kmetijstvu? Če je še kaj dejavnosti je to biznis, če ga imajo še kaj. Tu pa je še neka druga stvar, ki se mogoče pozablja. Zakonodajalec je tu vztrajal, da podjetju tega ni mogoče vzeti takoj, tudi po zakonu o denacionalizaciji se zemljišča takoj ne vzame. Ti lahko še vedno delaš. Vzeto je samo lastništvo, vendar ne pa tudi upravljanje in uporaba za določen čas, seveda proti plačilu neke najemnine, ki je danes verjetno še simbolična ali pa je sploh ni. V bistvu tega podjetja zemljišče tudi ne obremenjuje lastništvo, ne plačuje več amortizacije, nima več stroškov. To je tisto, kar sem prej povedal, vedno razmišljamo samo o premoženju, o tistem, kar vidimo, dela pa se z nečem drugim. Delamo lahko v najetih prostorih, na najeti zemlji itd. Veliko bolj učinkovito kot na lastni. Lastnini se posel, ne pa nepremičnina. Res pa je, da raziskave pri nas kažejo, da je lastnina S certifikati ne. Ko pa bodo skladi prodajali delnice, jih bo vsak kupil. • Ali je možno uveljaviti manj izplačane osebne dohodke - za Slovence v sociološkem smislu neka vrednota, ki pomeni varnost. To se kaže v številnih avtomobilih, zgradbah, v številnih neproduktivnih namenih, v katere je ta lastnina naložena. Za Slovenca pomeni lastnina neko varnost, pa čeprav ne daje dohodka in izgublja na vrednosti. To pa je za kapitalizem in razvit tržni sistem groza in strah. Ko Amerikanec sliši, da neka stvar ni v ekonomski funkciji, se zgozi. Takoj vpraša: kakšen je dobiček, kakšni so stroški, kakšen je profit. Na to spremembo se bomo morali navaditi. Žal pa je to v naši miselnosti. Zadnja revolucija? mag. Dušan SEMOLIČ: Lastninjenje je revolucija. Mi smo te besede tudi že večkrat izrekli in upamo, da bo to zadnja revolucija te generacije, ker imamo teh revolucij že kar preveč. Kaže, da se bo v okviru zakona vršil neusmiljen, brezobziren boj za različne interese, gre za spremembo miselnosti in opozorila v smislu realizma in odpovedovanja nekaterim iluzijam so samo dobrodošla. Otvoritvena bilanca in finančni vidiki privatizacije Dr. Alenka ZNIDARŠIČ-KRANJC Danes ste slišali že nekaj stvari, vezanih predvsem na sam zakon o privatizaciji in predvsem na delavski odkup, kar pomeni, da ste s temeljnimi zadevami zakona in tudi tistih sprememb, ki jih bodo sprejeli v Skupščini seznanjeni. Moja tema, je na nek način bolj specifična ali bolj strokovna in včasih se potem, ko pridemo na ta nivo, da razpravljamo po sindikalni liniji z delavci o navedenem problemu, srečamo z dilemo o razumevanju posameznih zadev, čeprav nisem nikoli tako visoko teoretična. Moj cilj ni, da bi poskušali danes narediti kompletno otvoritveno bilanco ali vrednotenje vaših podjetij, temveč predstaviti nekatere dileme, vezane na samo vrednost podjetja, predvsem pa s financiranjem tistega, kar ste danes s strani Bojana Pečenka poslušali, delavskega odkupa. Kajti temeljni problem te privatizacije in delavskega odkupa ne bo ali kupiti podjetje ali ne, ker mislim, da v to smer ste se že precej sami odločali. Ampak kje zbrati dovolj denarja in tudi to, ali si podjetje tak odliv denarja za to, da bo izpeljalo delavski odkup lahko dolgoročno privošči. Ali ne boste z odločitvijo za neko obliko delavskega odkupa po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij prav zaprav onemogočili nadaljnji razvoj podjetja. Ali ne bi bilo z vidika ohranjanja delovnih mest v podjetjih, kjer ste zaposleni bolje, da bi se odločali za druge oblike lastninskega preoblikovanja, to na eni strani. Po drugi strani pa ali ne bi svoj denar, ki ga recimo imate kot delavci tukaj in vsi vaši, ki jih zastopate v svojih podjetjih, če ne bi bilo boljše, da bi ta denar naložili - če ga seveda kaj imate - v kakšna druga podjetja, tudi v sosednja podjetja, zato da se ne bi v istem podjetju pojavljali kot zaposleni in kot delničarji. Na ta način bi zmanjšali svoj rizik, da v 6 mesecih ostanete brez delovnega mesta in brez kapitala, ki ste ga privarčevali v preteklih šestih mesecih ipd. To so dileme, na katere vse premalo opozarjamo v tem trenutku, ko govorimo o tem, da želimo biti lastniki podjetij, v katerih smo zaposleni, zato ker smo to že, saj so ta podjetja naša in država v tem trenutku od nas zahteva, da kupujemo nazaj tisto, kar je že naše bilo. Poskušamo se vsak po svoje temu prilagoditi. Tudi sociološke dileme Dejstvo je, da je tako z vidika posameznika kot z vidika celotnega kolektiva, vprašanje pa je, kaj z vidika družbe odprto vprašanje ali je tak pristop, za vsako ceno postati lastnik podjetja, v katerem sem zaposlen, racionalen. Ne samo z vidika podjetja, ampak z vidika vsakega posameznika. Tu bo potrebno kot sindikat odigrati določeno vlogo, kajti na eni strani bo menedžment, ki bo moral prepričati delavce za to, da je delavski odkup najboljša varianta. Na drugi strani bodo delavci, ki bodo pritiskali na to, da vendarle želijo biti lastniki podjetja. Na tretji strani pa je dilema, denarja ni oziroma kaj jutri, ko bom brez službe, denar pa bom imel investiran v nekaj, s čimer si ne morem pomagati, oziroma kar bo izgubljalo na vrednosti, podjetje lahko celo bankrotira ipd. Ne bom imel niti tiste minimalne rezerve, ki bi bila nujna zato, da bi se v primeru, da bi bil brezposeln preživel prvih 6 ali 8 mesecev in naslednji dve leti itd. To so dileme, ki jih manj z ekonomskega in čisto sociološkega vidika vidim. Menedžment podjetja pa bo moral, če bo hotel izpeljati drugačno privatizacijo, delovati v smislu pritiskov ali prepričevanj, da je delavski odkup idealna varianta, čeprav morda o tem niti sam ne bo čisto prepričan. Vezano na ta uvodna razmišljanja - že pred dvemi leti sem prebrala v Mladini izjavo nekega Poljaka, ki se mi zdi, da je ravno primerna za današnje razmišljanje ali za uvod v malo bolj strokovno vprašanje. Napisal je nekaj, kar je še vedno res, da je »privatizacija proces, v katerem ljudje, ki nimajo nobenega denarja kupujejo stvari, ki nimajo nobene cene.« Koliko denarja imate veste najbolje sami. Mene so že nekajkrat prepričevali, koliko denarja imam v nogavicah in edino jaz sem tisti, ki vem, koliko ga tam dejansko je. V glavnem iz tistih naših nogavic veselo vlečemo za odkup stanovanj, danes za odkup podjetij, jutri vprašanje zakaj. Temeljno vprašanje, ki se postavlja pa je, koliko lahko realno delavci iz bodočih osebnih dohodkov, če niso ustvarili nekih rezervacij ali kaj podobnega in če so ti osebni dohodki na nivoju tistega, kar sem danes v Delu brala 700 mark na zaposlenega, izdvojijo za to, da se bodo v nasledjih petih letih šli delavski odkup. Edini vir možnega odkupa - to se moramo zavedati - pa so osebni dohodki. Čeravno govorimo o tem, da je drugi možni vir dobiček, je ta vsaj v prvi fazi, ko delavci še niso več kot 30, 40% lastniki podjetij po sedanji davčni zakonodaji, prav gotovo dražja varianta, kot je delavski odkup. Osebni dohodek je več kot 100% obremenjen z davki in prispevki. Če kupujemo podjetje iz dobička, pomeni to obremenitev, ki je daleč večja kot 100%. To pa zaradi tega, ker je potrebno dobiček, ki je lahko osnova za odkup podjetja deliti med posamezne lastnike podjetja v sorazmerju z njihovimi deleži. V štartu, ko začnete z delavskim odkupom, delavci nimate nič oziroma imate tisto, kar je z interne razdelitve. Skladi pa že imajo minimalno 40 %, kar pomeni, da gredo ustrezne delitve dobička v teh sorazmerjih. To se pravi 40 % direktno na sklade. Potem pa se začne 40, 60 v najboljšem primeru. Potem se začne akontacija dohodnine, davek na dobiček je tudi 30% in podobno. Med jokom in smehom Čeprav obstajajo določeni izračuni, ki ugotavljajo, da v primeru, da podjetje ustvarja 10% dobiček na kapital delavcem v 2, 3, 4 in 5 letu ne bo treba dodatno prinašati dodatnega kapitala v podjetje, ker bodo lahko kupovali podjetje iz dobička, je tisto, kar jaz sprašujem, kje pa dobiti denar za prvo leto. Kajti v teh izračunih je v prvem letu predvideno, da delavci postanejo 20% lastniki podjetja že iz naslova delavskega odkupa. Med tem ko 20% so že lastniki iz interne razdelitve in drugo, kar je temeljna predpostavka tega, da imajo podjetja 10 % donos na kapital. Takšnih podjetij, ki bi izkazovala danes 10% donos, ali 10% dobiček, če poenostavimo stvari, da se ne bomo v tejle strokovni razpravi izgubljali, je pa danes izredno malo. Pa še tista, ki so, danes ta dobiček skrivajo, zato da se izognejo 30 % obdavčitvi na dobiček. Prihajamo v zmedo, ki v vsakem primeru pomeni - računajte s tem - da če boste kupovali podjetje iz dobička ali iz osebnih dohodkov, da to pomeni najmanj 100% dodaten odliv, poleg tistega, ki bo nastal že iz naslova recimo izplačila nekih dodatnih osebnih dohodkov. Ob tem je treba poudariti, da so v tem trenutku osebni dohodki že zamrznjeni. Kar pomeni, da iz tega naslova prav tako ne morete v tem trenutku izbirati nekih sredstev za odkup. Tisto, kar vam preostaja je ali ste nekaj sredstev že izbrali v preteklosti skozi razne povečane osebne dohodke, regrese in podobno. Po vsej verjetnosti vas še čaka revizija, ki je pred vami, ki bo vrnila stvari na svoje mesto. Če pa tega še niste izbrali,-potem je pred vami odločitev, koliko bo vsak od vas prinesel od doma zato, da boste vplačali prvo anuiteto z naslova delavskega odkupa. Ko začnemo razpravljati o tem, koliko bo vsak od doma prinesel naj vam povsem eno anekdoto (čeprav ne veš ali je anekdota, ker ne veš ali bi se jokal ali smejal pri stvari). Ko sem v nekem podjetju imela predstavitev programa lastninskega preoblikovanja z vidika delavskega odkupa, smo prišli vsi skupaj do neke vrednosti tega podjetja. Izhajajoč iz števila zaposlenih ugotovili, koliko bi moral vsak od delavcev prinesti vsako leto zato, da bi se izpeljal delavski odkup. Številka, do katere smo prišli je bila 1500 mark. Vsi so rekli, dobro, to pa gre, saj 1500 mark pa ni veliko. Potem pa se začne, koliko je povprečni osebni dohodek v podjetju, takrat je bil 400 mark. To pomeni, skoraj štiri bruto plače. Koliko pa ste lani izplačali plač, no samo 12, pa še tiste smo v zaostanku za kolektivno pogodbo. Ali mislite, da lahko v naslednjem letu izplačate še vsakemu delavcu še štiri plače za potrebe lastninjenja. Ja to pa ne moremo. Ja od kje boste pa dobili 1500 mark od delavcev. Ja od doma jih bodo prinesli. Potem smo pa začeli, tam je sedelo 20 direktorjev oziroma predpostavljenih. Če naj bi vsak od delavca prinesel 1500 mark, koliko ste pripravljeni vi kot direktorji podjetja (primer je bil skoraj 2000 zaposlenih) prinesti, zato da boste lastninili to vaše podjetje. Če delavec prinese 1500, potem direktor nekaj več. Začeli smo pri 20000 markah, pa ni dvignil nihče roke. Nadaljevani smo na 15, potem na 10, pri 5 tisoč je generalni direktor dvignil roko. Drugi so se še vedno nasmihali. Nauk iz tega je, da če niti menedžment kakorkoli ni sposoben zbrati tega denarja, saj to niso male številke, ali pa toliko ne zaupa v podjetje, da bi prinesel kot menedžer 1500 mark, kako lahko pričakujemo od povprečnega delavca, da bo prinesel ta znesek. Podjetje pa ni v stanju izplačati dodatnih treh osebnih dohodkov za odkup podjetja. To je eden od razlogov, zaradi katerega so v večini podjetij ugotovili, da se po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, kakršen je bil sprejet decembra meseca pravzaprav ne morejo odkupiti. Moram reči, da so razprave že peljale v to smer, kaj pa če nič ne naredimo. Če nič ne naredimo se pač nič ne bo zgodilo. Podjetje bo državno, razmišljanja v to smer so bila že precej močna posebej tam, kjer so podjetja kapitalsko intenzivna, kjer je vrednost podjetij zelo velika. Možnost poštenega odkupa V nasprotju s tem pa smo za posamezna podjetja, ki pa so delovni intenzivna, pa jih lahko imenujem, morda je kdo od predstavnikov tukaj. Na primer Mura, Labod ipd. pa ugotovili, da lahko s certifikati tudi po prejšnjem zakonu kompletno izpeljejo delavski odkup, ker je certifikatov dovolj. Saj je z bivšimi zaposlenimi in upokojenci že tam po 6 tisoč ljudi, vrednost kapitala pa nizka. Tu se začne pa druga dilema, kaj početi s podjetjem, ki je v lasti 6 tisoč delavk, ki so zaposlene v teh podjetjih. Kako upravljati to podjetje, kako menad-žirati, kakšen bo donos na te vrednostne papirje, če podjetja izplačujejo osebne dohodke, ki so daleč pod nivojem kolektivnih pogodb ipd. Ne govorim konkretno, da ne bi ravano ta dva podjetja obdolžili, da je recimo takšna ali drugačna situacija v njih. Dejansko je to to. Se pravi, kakšen interes pa je na drugi strani teh delavk, da bi s certifikati postali lastniki tega podjetja in kakšen je interes menedžmenta v teh podjetjih, da bi bilo to tako. Ali še več, ali je sploh interes države, da ima taka podjetja in ali bo agencija kot taka ocenila za primemo, da dovoli lastninjenje takih podjetij z delavskim odkupom, ker so pravzaprav prevelika za tak pristop ipd. Dilem prav gotovo ne manjka. Zdi se, da bosta sprejeti dve spremembi, ki sta z vidika vrednosti in možnosti izpeljave delavskega odkupa ključni. Ena od njih je 50 % popust, za kar ste že slišali. Druga, ki je morda še pomembnejša, čeprav je ne ocenjujemo tako, je možnost lastninjenja skozi delavski odkup po neki pošteni tržni vrednosti, ne pa neto aktivi ali vrednosti iz otvoritvene bilance. Kajti, če bi malo pogledali prejšnji zakon, bi videli, da je bilo skoraj po vseh metodah predvideno, da se lastninjenje lahko vrši po pošteni tržni vrednosti, med tem ko se je za delavski odkup izključno predvideval odkup po otvoritveni bilanci oziroma po neto aktivi. Vezano na to, da bi razumeli v čem je problem bi bilo prav, da vsaj nekaj rečemo o pristopu ali o ugotavljanju vrednosti podjetja po neto aktivi oziroma po otvoritveni bilanci. Pa koliko smo sploh vredni?! Ko govorimo o vrednosti podjetja po otvoritveni bilanci ali po neto aktivi, mislimo praktično na isto stvar in sicer na vrednotenje podjetja v obeh primerih po neto aktivi. Neto aktiva kot vrednost podjetja je razlika med sredstvi podjetja, ki so na aktivni strani hiše, oprema, zaloge, terjatve, dolgoročne naložbe in obveznostmi na drugi strani. Poenostavljeno pomeni to sedanji poslovni sklad podjetja in sklad skupne porabe podjetja. Po obeh metodah, po metodi iz otvoritve bilance in po neto aktivi je to, kar iščemo ista stvar. Se pravi vrednost dejanskega poslovnega sklada in sklada skupne porabe. Razlika med obema metodama pa je v tem, kako ugotavljamo posamezne postavke oziroma kako ugotavljamo vrednosti posameznih sredstev oziroma posameznih obveznosti. Po otvoritveni bilanci določamo vrednost opreme, objektov, terjatev in podobno s pomočjo popravljanja knjigovodske vrednosti tako, da pri ugotavljanju vrednosti opreme izhajamo iz vrednosti kakršno je imela oprema takrat ko smo jo kupili. To opremo valoriziramo z ustreznimi revalorizacijskimi stopnjami, ugotovimo, koliko je ta oprema stara in amortiziramo ter pridemo do neke računovodske vrednosti, ki je enaka 100, 150 ali kakorkoli. Ta vrednost 100, 150 je lahko popolnoma drugačna kot je tržna vrednost te zadeve. Za primer računalniki. Dve leti nazaj smo naše PC-je kupovali po 4000 do 5000 mark, danes so tisti računalniki na trgu po 1000 mark. Po metodi popravljene knjigovodske vrednosti, če ima računalnik petletno dobo, pridemo do vrednosti tega računalnika, starega pet let, ob upoštevanju tega, kar sem rekla, na vrednost, da je ta računalnik še vedno vreden 1000 mark. Poskušajte ta star računal- nik prodati na trgu za 1000 mark, ko pa dobite novega, veliko boljšega za to isto vrednost. Ta računalnik je danes star, in stane na trgu 15 tisot tolarjev, za 10 tisoč tolarjev ga lahko kupite v stečajnih postopkih ali celo pod temi vrednostmi. Kar pomeni, da popravljena knjigovodska vrednost izhaja iz nekih splošnih predpostavk, ki pa čisto ne držijo, so neke posplošitve, ki naj bi v praksi veljale, ki naj bi veljale za vse in skozi metodo popravljene knjigovodske vrednosti se poskuša priti na vrednost, ki je sicer bližja resnici, kot jo pa izkazuje knjigovodsko stanje, vendar še vedno lahko zelo popačena. Pri metodi neto aktive bi praviloma morali iti pogledati vsako posamezno postavko iz bilance stanja. Če gremo spet na računalnike, cenilec bi pogledal vsak računalnik posebej in ugotoviti, koliko bi za ta računalnik dobili, če bi ga v konkretnem primeru prodajali na trgu. Za ta konkreten računalnik o katerem smo rekli bi cenilec ugotovil, da ta stane 15 tisoč tolarjev. Po popravljeni knjigovodski vrednosti pa bi ta vrednost prišla na recimo 60 do 70 tisoč tolarjev. Vrednost po metodi neto aktive naj bi v večji meri odražala dejansko tržno stanje posameznih postavk, ko pa jo odraža neka otvoritvena bilanca, ki iste postavke ocenjuje na osnovi nekih posplošenih v povprečju veljavnih pravil. Iz tega izhaja tudi odgovor na vprašanje, katere vrednosti so običajno nižje ali ugodnejše. Ko so sestavljalci navodil za otvoritveno bilanco, ki pomeni neko popravljeno knjigovodsko vrednost pripravljali ta navodila, so izhajali iz tega, da bi morala biti ta otvoritvena bilanca vendarle takšna, da bi dajala v povprečju podjetjem neko dobro osnovo za lastninjenje, dobro predstavo o pravi vrednosti in če naj bi jo podjetja res koristila. Se pravi, da naj ne bi šla na drugo možnost, ki jo daje lastninjenje po neto aktivi, bi morala biti tudi praviloma nižja, ugodnejša. Vendar že pri prvih pilotskih projektih, za katere so pripravili otvoritveno bilanco, mislim, da jih je bilo 6 ali 7 so ugotovili, da predvsem pri opremi posamezne postavke bistveno izstopajo navzgor, zato so v primerjavi z recimo cenitvijo po neto aktivi za to so določene korekcije že v metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance vnesli. Če ste kaj povzeli iz tistega, kar sem rekla, vezano na neto aktivo in otvoritveno, potem je verjetno vaš zaključek vendarle takšen. Otvoritvena je neko povprečje, kaj pa je ugodnejše za samo podjetje. Prav na to sem - dokler ni bilo navodil na otvoritveno bilanco — podjetjem svetovala naj kar začnejo delati cenitev po metodi neto aktive in da bodo takrat, ko bodo prišla navodila z otvoritvene bilance pač naredila tudi otvoritveno bilanco po metodologiji, ki je predpisana in ugotovila, katera varianta je za njih ugodnejša in za lastninjenje izbrala tisto vrednost, ki je nižja. Vrednotenje je potrebno Danes ste v večini podjetij v obratni situaciji. Imate navodila^ za otvoritveno bilanco, po kateri lahko vrednost več ali manj določijo računovodje v vaših podjetjih sami, z izjemo cenitve nepremičnin in zemljišč, nimate pa izdelane cenitve po 31. 12. oziroma 1. 1. po metodi neto aktive. Moj nasvet je, vpeljati cenitev ne glede na s tem povezane stroške. To stane podjetje, če je enovito naj ne bi preseglo, vsaj po starih cenah, ki so lani veljale 20.000 mark, v praksi pa stvari naraščajo s kompliciranostjo posameznih struktur v podjetju. Vendar na ta način lahko prihranite tudi milijon mark pri vrednosti podjetja. Se pravi, da je cenitev po moje po neto aktivi oziroma sedaj, ko bo po vsej verjetnosti sprejeta sprememba zakona po cenitvi po pošteni tržni vrednosti v vsakem primeru za izpeljat. Če ne drugače pa večkrat tudi rečemo takole: izdelajte otvoritveno bilanco potem pa pokličete možne kandidate, ki naj bi delali pri vas cenitev po drugih metodah in vprašajte, ali ste vi sposobni priti na manj. Če so, jih angažirajte, če pa niso pa takšne cenitve tudi ne rabite. Vendar pa, ko pa preidemo iz neto aktive na pošteno tržno vrednost kot osnovo za delavski odkup, postanejo pa stvari tako drugačne, da je po mojem v vsakem primeru treba vrednotenje opraviti. Namreč, kaj pa je poštena tržna vrednost. Tukaj, če vam pokažem eno definicijo, bolj za zabavo kot za to, da bi poskušala to resno vzeti; prava tržna cena nekega podjetja je opredeljena kot cena, po kateri je kupec voljan kupiti in prodajalec voljan prodati, brez da bi bil katerikoli od njiju v določeno transakcijo v določenem trenutku prisiljen, pa je to situacija, v kateri pravzaprav mi določamo poštene vrednosti naših podjetij. Prvič, na eni strani je država prisiljena prodati, saj bi se rada te družbene lastnine na nek način čimprej rešila, po drugi strani ste pa vi prisiljeni kupiti, kajti če ne kupite, take priložnosti prav gotovo ne boste imeli več. Se pravi, tisto, kar se oblikuje kot poštena tržna vrednost, pravzaprav ni neka vrednost, ki se oblikuje na trgu, ampak vrednost, ki jo določa cenilec, pooblaščen s strani agencije zato, da opredeli, kaj poštena tržna vrednost v vaši transakciji pravzaprav je. Glede na to, da ima agencijsko licenco, naj bi na nek način zastopal interes države. Glede na to, da ga plačate vi, vas pač upošteva, vaša izhodišča in vaše želje, da bi zadevo želeli kupiti. V tujini je običajno, da kupec po svoje in prodajalec po svoje, potem pa skupaj določita pošteno vrednost nekje vmes. Mi smo pa dejansko zdaj v poziciji, da si kupec, to ste vi, določa vrednost, po kateri bo podjetje kupil. In recimo, skozi metodo netti aktive je v veliko manjši meri mogoče vplivati na rezultat, kot je to mogoče po drugih metodah, kajti druga metoda, ki bistveno vpliva na določitev poštene tržne vrednosti, je metoda bodočih donosov. Tukaj se pa vprašamo, koliko je podjetje vredno, glede na to, kaj mi bo prineslo v prihodnje, koliko dobička bo sposobno dajati itd. Koliko bom prodal, kakšne stroške bom s tem imel in kakšen donos, naložen kapital bo podjetje prinašalo. Prvič izhajamo iz čisto objektivnih zadev; večina naših podjetij je izgubila, najmanj kar je, jugoslovanski trg, stvari pri nas se slabšajo, na zahod je tudi vse težje izvažati, vzhod se nam je, če nič drugega, Rusija, zrušil, in podobne stvari; objektivne okoliščine, v katerih delujejo naša podjetja, so takšne, da kakšnih velikih donosov na kapital ni pričakovati; če pa ste vi po drugi strani tisti, ki dajete podatke o tem, kakšna je vaša vizija, in če se vi pojavljate tudi v vlogi kupca podjetja, boste pa stvari še malo bolj črno prikazali, kar bo neposredno pripeljalo do tega, da bo po metodi bodočih donosov podjetje še nižje ocenjeno, kot bi ga drugače ocenili, če bi recimo to prodajali nekemu tujcu ali pa neki osebi izven vašega podjetja. V vsakem primeru je situacija v Sloveniji vsaj leto ali dve nazaj pokazala, da so naša podjetja polovico manj vredna po bodočih donosih, kot so po tem, koliko sredstev delajo. In ker to pa res ne gre, da bi to veljalo za celo gospodarstvo, smo potem ugotavljali, da je pravzaprav s cenitvijo po neto aktivi naših podjetij nekaj narobe, se pravi, da cenilci, ki jih uporabljamo za metodo za cenitev nepremičnin in opreme, svojega posla enostavno ne znajo opravljati. Naši zastareli cenilci Ampak ko sem začela pred nedavnim gledati ta navodila za otvoritveno bilanco, sem pravzaprav ugotovila, v čem je razlika med tem, kako ti naši »zastareli sodni cenilci« cenijo nepremičnine, in med tem, kako jih ti malo bolj pametni Američani. Namreč, po metodologiji so sodne cenitve nepravilne, ker imajo objekti amortizacijsko dobo do 100 let, v Ameriki pa tam do 60 let, kot sem videla v otvoritveni bilanci; ne vem, koliko od vas je že imelo priliko Ameriko od blizu videti, ampak če se sprehodite med ameriškimi hišami in med našimi, boste videli, da so tiste res zgrajene za 50 let, naše so pa za 150. In skozi to smo pravzaprav približali obe vrednosti, ampak tisto, kar vam dopovedujem, je to, da smo spravili vrednosti na nivo, po katerih bi bili vi to sposobni kupiti, še vedno pa nisem prepričana, če ste sposobni kupiti. Drugi problem, zakaj je pri nas po neto sredstvih podjetje bistveno več ocenjeno kot po bodočih donosih, je pa še v nečem. Spet bom dala enostaven primer, ker pri sosedovih to vedno lažje razumemo kot doma. Namreč, naša podjetja delajo s prebogatimi sredstvi, vsaj kar se tiče nepremičnin, za tisto, kar dejansko počnejo. Primer: Obstaja podjetje v Sloveniji, ki se sicer ukvarja z zbiranjem odpadnega železa, in za to shranjevanje odpadnega železa ima popolnoma novo pokrito halo, v katero vozi staro železo, da ga tam zbere in ga potem vozi na Jesenice, da ga tam topijo. In potem se sprašuje, kako je možno, da je donos oz. dobiček 1%, 2%, 3%; kako pa naj bo velik donos na to, če voziš staro železo, na katerega lahko imaš npr. 5%, pobiraš razliko v ceni 10, 50, ne vem koliko, v popolnoma novo halo, ki je vredna 30 mio DEM; to ne gre. Za zbiranje starega železa rabim eno asfaltirano zemljišče, ograjeno, da mi tega železa ven ne vlečejo, pa konec. In donos bi bil 50%, 70%. In ko potem slišijo moja navodila od tukaj dalje, če se premaknemo na drugo točko našega razmišljanja danes - dajte proč to halo, saj je ne rabite, pravijo - pa to smo mi zgradili; če ste pa to vi zgradili in tega ne želite dati proč, potem pa to ponovno kupite, kajti tisto, na kar vas pravzaprav zdaj zakonodajalec prisiljuje, je, da sredstva, ki ste jih že sami zgradili, še enkrat kupite. In moj nasvet je, kupite samo tisto, kar nujno rabite, ne kupujte stvari, ki jih nujno ne rabite. In vezano na to smo recimo pred eno tako dilemo, ki je potem velikokrat bolj dilema sindikata kot pa managementa, ki opozarja, kako bom pa s to teorijo prišel pred delavce. Podobno je s stanovanji. V preteklosti ste komaj zbrali sredstva in se odrekali skupni porabi ali regresom ipd., udarniško gradili stanovanja, počitniške domove ipd.; delavci so vsaj stanovanje v prejšnjem letu lahko odkupili, če so želeli odkupiti ali če so zmogli odkupiti; v tem trenutku pa je pred vami nova dilema, da boste tisto, kar niso odkupili oz. tisto, kar vam še niso plačali, v procesu privatizacije ponovno vi odkupili kot sredstva podjetja; in tukaj se resno postavlja vprašanje, če ni dovolj denarja za to, da se kupi proizvodni del podjetja, ki bi lahko ustvarjal nek donos, zakaj kupovati stanovanja, zakaj jih ne v nekem procesu finančnega in organizacijskega prestrukturiranja ne izločiti iz podjetja in ne prenesti na neko pravno osebo brezplačno, recimo na Stanovanjski sklad RS. Določene rešitve v tem okvirju so takšne, ki bi bile lahko tudi iz sindikalnega vidika pozitivne. Recimo, tega ni potrebno ponovno kupovati, za ta stanovanja ni potrebno skrbeti, vam pa ostanejo na razpolaganje oz. podjetjem ostanejo stanovanja v uporabi in v primeru, da se izpraznijo, ima spet podjetje pravico, da jih napolni pod istimi pogoji, kot bi jih samo, kar pomeni; s tem, da nisem tega ponovno kupoval v procesu kupovanja podjetja, nisem izgubljal svojih pravic, ki sem jih na nek način že pridobil v preteklosti. Tako da mislim, da je to ena temeljnih stvari, o katerih boste vendarle morali razmišljati. Kupiti ali ne? Temeljno vprašanje, ali nekaj kupovati ali ne, je pravzaprav to, koliko je neka stvar, ki jo moram kupovati, v naši bilanci vredna. Kajti če mi omogočijo, da kupim stanovanje veliko ceneje, kot ga lahko prodam, potem ga bom kupil, ampak če ga moram pa plačati dražje, kot ga lahko prodam, potem pa za božjo voljo nikar ne kupujte. Npr. če lahko tisto halo, v katero vozim staro železo, kupujem po 300 DEM in jo lahko jutri prodam po 500 DEM, potem kupite, če imate danes dovolj denarja, ne kupite pa zadeve, če jo morate danes kupiti po 500 DEM in jo morate jutri prodati po 150, ker ste direktno iz svojega žepa dali 350 DEM kupcu tega dela. Tisto, kar je bilo izločeno iz podjetij, prodano v smislu zmanjševanja vrednost? za privatizacijo, tisto ste naredili, če ste naredili, do 1. 1. 93; po tem datumu prodajanje izpod cene ali po tržnih cenah, ki so pa nižje od cen, ki jih morate za to vi plačati v postopku privatizacije, ne glede na to, če za to imate denar, tega ne počnite, ker poznam veliko bolj učinkovitih načinov za zapraviti denar. Tukaj je treba biti racionalen in pustiti razmišljanja »saj je podjetje že naše«. Tisto, kar je še zanimivo, recimo z vidika nekega organizacijskega in finančnega prestrukturiranja podjetij, je tudi določanje ob možnosti konverzij dolgov v manjšinske deleže. Namreč, v primeru, da ste v preteklem letu ali v preteklih letih izdali določene obveznice iz naslova povečanih osebnih dohodkov, regresov, in če vam tega ne bodo pobrali v postopkih revizije, ne vem, kaj bo sprejeto danes, imate možnost, namesto da bi ta sredstva porabili za delavski odkup, kar bi pomenilo odliv iz podjetja, da te obveznosti direktno konvertirate v deleže, kar pomeni, da ta denar ostane v podjetju za novo investicijsko aktivnost. Tukaj je res ena slaba zadeva tega, saj konverzija ni možna s 50% popustom, ampak pri teh kalkulacijah ponovno ni veeno, ali denar odide iz podjetja ali v podjetju ostane; kajti če ostane v podjetju, dajete s tem podjetju možnost novega investicijskega ciklusa in večanje donosov v prihodnosti; z odlivom kapitala pa dejansko stopate korak nazaj v smislu možnosti nekega uspešnejšega poslovanja v prihodnje. In še nekaj o reorganizacijah. Večkrat se na takšnih in drugačnih posvetih sprašujemo, ali v tem trenutku lastninskega preoblikovanja vstopati v razne reorganizacije podjetij; mislim tako na izločitve stranskih dejavnosti, kot so družbena prehrana, servisna dejavnost ipd., kot tudi razne razdelitve podjetij na več podjetij, ustanavljanje matere in kupa hčera, če ste to zamudili v preteklem obdobju itd.; bistvo privatizacije naj bi bila tudi reorganizacija in finančno organizacijsko prestrukturiranje, vprašanje pa je, ali ima podjetje v trenutku, ko mora zbirati moč tako za ohranjanje trga kot za zagotavljanje delovnih mest, ustreznega donosa in pripravljanja programa privatizacije, dovolj moči, da se v tem letu, ki je pred njim, na ustrezen način odloča tudi o večjih reorganizacijah podjetij, izločitvah, delitvah podjetij itn. Če tega niste storili v preteklosti in če ni nekih večjih razlogov za to, da se to počne ravno sedaj, potem je verjetno bolje z odločitvijo počakati do trenutka, ko se odda nek privatizacijski program, in takrat optimalizirati samo organizacijo, razen, v kolikor to ni povezano s sposobnostjo nekaj kupiti in z zmožnostjo kupiti tisto, kar prinaša donos; kajti recimo če imate dve dejavnosti v podjetju, ena vam dela izgubo, druga dobiček, potem bi bilo dobro, če bi agencija dovolila firmo razdeliti na pol, v eno dati tisto, kar prinaša izgubo, v drugo tisto, kar prinaša dobiček, vsi delavci pa bi lastninili samo tisto, kar ima velik dobiček; s tistim, kar je velika izguba, naj se pač ukvarja država. Vprašanje je, ali bo po vseh teh transakcijah in naših programih država to tudi dovolila, kajti potem ne bo imel Koržetov sklad samo 100 podjetij, ampak jih bo imel 1000 takih, s katerimi ne bo vedel, kaj početi. Naslednja dilema, ki bi jo moral vsak pri sebi, pa tudi podjetje in delavci kot skupina razčistiti, je to, kako plačati delavski odkup in ali se iti delavski odkup; kajti po teh programih naj bi pravzaprav vsi mi postali delničarji. V tujini nam postrežejo sicer z različnimi podatki, ampak povsod so ti podatki manjši od 6 %; se pravi, manj kot 6% prebivalstva se ukvarja z delnicami, v naslednjih petih letih pa naj bi to postali vsi državljani R Slovenije, kar pomeni, da bo veliko prostora za to, da nas bodo tiste, ki o tem ne bomo dovolj informirani, več ali manj okrog prenašali in da bodo tisti, ki bodo imeli boljše informacije, na neznanju drugega dela dejansko služili. Tukaj je dejansko ta odločitev; če se lahko privatizira iz tistega, kar vam nekdo da skozi povečane osebne dohodke, skozi dobiček itd., potem je to ena odločitev, ali skozi certifikate brez plačila in skozi zadolžnice do polne kolektivne pogodbe ipd. Koliko prinesti od doma Vprašanje pa je, kaj in koliko denarja prinesti od doma, potegniti iz nogavic ali kakor koli smo to uvodoma dejali. Kajti kupovanje delnic v podjetju, kjer ste zaposleni, ne pomeni tudi kupovanje delovnega mesta in to nam mora biti vsem skupaj jasno in zelo čudna situacija se nam lahko zgodi v prihodnje, da bodo naši delavci sicer kapitalisti, ampak hkrati tudi socialni podpiranci, kar pa nikakor ni želj ena strategija, tako da mislim, da morajo biti te odločitve dejansko racionalne z vidika tega, kaj lahko pri tem dobimo in koliko smo pri tej naložbi vami. In tisto, kar mora vsak dobiti, zato da se odloči za to, da bo denar nosil od doma, je najmanj tisto, kar dobim za ta isti denar na banki ali pa vsaj za obveznice R Slovenije 2, tam je malo boljše. Najmanj toliko. Vse, kar vam ponujam manj, je seveda potem vprašanje tega, ali mislite, da boste to kdaj v prihodnje lahko realizirali skozi povečano vrednosti vaših delnic na trgu in pa drugo, koliko poceni danes lahko nekaj dobite. Se pravi, če danes lahko dobite za polovično ceno nekaj, ali bo jutri vredno dvakrat toliko, da bom lahko to prodal in realiziral svoj donos. Ni pa vseeno, katero podjetje se bo v teh transakcijah kupovalo in nikakor najcenejše stvari niso vedno najboljše. Še eno čisto konkretno vprašanje je bilo, mislim, da sem na to, katera metoda je po dosedanjih izkušnjah poskusnih cenitev pokazala najnižjo vrednost, jasno odgovorila. Poštena tržna vrednost prav gotovo izkazuje najnižjo vrednost, če pa ne, se boste pač cenili po otvoritveni bilanci, ampak v vsakem primem dajte to poskusiti. In drugo: podjetje lastnini tisto oz. delavci kupujejo tisto, kar ima podjetje na dan 1. 1. 93 v svoji otvoritveni bilanci. Eno konkretno vprašanje je bilo, kaj v primem, če sem imela na 1. 1. v svoji bilanci še vedno hišo, pa sem jo dejansko že prodala. Stvari grej o dejansko po tej smeri; tisto, kar je v bilanci bilo in kar je tudi ustrezno registrirano, tisto je osnova za vrednotenje; se pravi, če ste nekaj imeli 1. 1. še v zemljiški knjigi vpisani kot svoje oz. knjiženo v bilanci še kot svoje, potem gre to v vrednotenje, saj tudi če ste to stvar prodali, ste ta denar dobili za to stvar, hišo, in danes to v vaši bilanci ni več kot hiša, ampak je kot denar. Ampak vrednost bi morala biti enaka oziroma vsaj ne manjša. Če je enaka, potem niste nič zgubili, če je večja, ste nekaj pridobili, če je pa manjša, ste pa naredili neumnost, ker ste prodali. Tega se pač ne počne. Dmgo pa je, ali je možno z vidika cenilca dokazovati, da tisto, kar hi po otvoritveni bilanci sicer prišlo, recimo hiša po 1000 DEM kvadratni meter, da na trgu ni vredno 1000 DEM, da je samo 250, to je pa dejansko stvar cenilca, ki bo tisto hišo ocenil po tržih razmerah dejansko na 250 DEM, seveda, če ga boste v to prepričali, da je bilo možno iztržiti samo 250 DEM in nič več. Vse, kar pa počnete po stanjih bilanc, od 1. 1. 93 dalje, gre v vašo škodo ali v vašo korist, tako da tukaj lahko že pridobivate kot delničarji, če pravilno delate z zadevami. Čaka nas džungla Sklepna misel mag. Dušana Semoliča Mislim, da so opozorila vseh treh predavateljev oz. predavateljice bila za nas res dragocena, če nič drugega, bi se pri marsikom porodilo spoznanje o neznanju glede na zelo resne probleme, ki jih pač lastninjenje odpira. Po tem seminarju bomo verjetno lažje spremljali strokovno literaturo ob vseh rezervah, da vsega tudi vedno ne bomo poskušali razumeti, ampak naj bo spodbuda tega seminarja, da se bolj strokovno lotevamo teh problemov. Prosil bi vas, da se v tej naši piramidi zdaj približamo po območjih in sindikatih k našemu članstvu; namreč, ne sme biti podjetja, kjer ne bi vsaj eden, ne delam si iluzij, da bi vsi, ampak vsaj eden znal malo več, da bi lahko pomagal našemu članstvu. Prav zaradi tega, ker ko bo zasvetila zelena luč, vam povem, bo to džungla! NOVO! NOVO! NOVO! NOVO! NOVO! Pri založbi ČZP Enotnost je pravkar izšel roman Petra Božiča Zdaj, ko je nova oblast Božiča literarni teoretiki uvrščajo med začetnike slovenske modernistične proze pa tudi modernističnega gledališča. Objavljal je v vseh kasneje prepovedanih slovenskih literarnih revijah, njegova avantgardna gledališka dela so uprizarjali v alternativnih gledališčih, marsikomu je šel in gre v nos kot neutruden aktualnopolitični publicist, člankar, polemik m pamfletist v večini slovenskih časnikov. »Literatura v bistvu vedno pomeni negacijo ali afirmacijo vrednot in vrednostnega sistema,« pravi Božič. »Pri mojem pisanju gre za povsem drugačno vsebino, popolnoma druge oblike.« »Pri vsem, kar sem doslej povedal, ni šlo za nekakšne literarne vzorce, bivše ali sodobne, temveč za izrazito avtopoetiko izpovedi. Na ta način je nastala tudi moja struktura romana, ki sploh ni od začetka do konca ena sama sklenjena zgodba. Gre za polifono strukturo zgodb, ki se dogajajo v enem prostoru in v različnih časih. Poenostavljeno rečeno gre za freske usod posameznih ljudi v tem času, ki se srečujejo, razhajajo in so njihove zgodbe nedokončane tudi, ko se končajo.« »Takega romana mi pred petimi leti ne bi objavila nobena založba,« pravi Peter Božič. »Še huje, tudi napisal ga ne bi, saj šele sedaj opažam, koliko podzavestne avtocenzure je bilo v nas.« NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam (o) . izvod (ov) knjige ZDAJ, KO JE NOVA OBLAST avtorja Petra Božiča. Naročeno pošljite na naslov: .................................. Naj vam prišepnemo, da je prizorišče romana predmestna gostilna nasproti psihiatrične bolnišnice, kjer se dogajajo tudi mnoge zlorabe v imenu »višjih ciljev«. Ulica, poštna št., kraj: Naročeno, dne .... Figure v romanu so avtentične, pravi avtor, veliko opisanega se je res zgodilo. Čeprav gre za aktualnopolitični naslov, se dogajanje razpenja skozi štirideset let. To je obdobje avtoritarnega sitema, zaradi katerega se je vse v romanu zgodilo, in skozi usode junakov prihaja na dan politikom. Ime in priimek podpisnika: .............. Cena 1.720 SIT 1. Naročeno bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročnik bom plačal po povzetju Žig Podpis naročnika Dalmatinova 4 61000 LJUBLJANA Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in sindikati Brošura vsebuje: - Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij - Uredba o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij - Odredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja Zakon razlagajo in komentirajo: mag. Tone Rop, mag. Bojan Pečenko, dr. Alenka Žnidaršič-Krajnc in Gregor Miklič Cena 1.800 SIT Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefona: 321-255, 110-033, fax: 311-956. >š NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam (o) . izvod (ov) ZAKONA O LASTNINSKEM PREO- BLIKOVANJU PODJETIJ IN SINDIKATI. Naročeno pošljite na naslov: ................................................................................ Ulica, poštna št., kraj: .................................................................................... Ime in priimek podpisnika: .................................................................................. Naročeno dne: ........................................ 1. račun bomo plačali v zakonitem roku 2. kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju žig Podpis naročnika 3. junija 1993 ta ada/yevan/e z 8. stran/ JE oz. iz- 31. člen » Pogoji za delovanje sindikata ‘kolektivno pogodbo se ne posega v pravice, obveznosti in ^povornosti sindikatov, da v skladu s svojo vlogo in nalogami plujejo v organizaciji oz. pri delodajalcu, dajejo pobude, pred-D9e. stališča in zahteve pristojnim organom. Delovanja sindika-ni mogoče omejiti z odločitvami organov organizacije oz. podajalca. ^razložitev: r°sedan// 28. člen SKP (pogoji za delovanje sindikata) je razdejo na štiri člene. 31. člen v celoti povzema vsebino 1. odstavka tedanjega 28. člena SKP. v 32. člen ,lrektor, pooblaščeni delavci in strokovne službe zagotavljajo 'lndikatom podatke o vseh vprašanjih, o katerih odločajo organi javljanja in pooblaščeni delavci, in ki se nanašajo na socialno-konomski in delovni položaj ter pravice, obveznosti in odgovoriti delavcev iz dela in iz delovnega razmerja. (lrektor in strokovne službe omogočajo sindikatom sodelovanje vseh postopkih odločanja, o pravicah, obveznostih in odgovornih delavcev iz delovnega razmerja. ^dikatom se vročajo vabila z gradivi za seje vseh organov Janizacije oziroma delodajalca, ki obravnavajo vprašanja iz 1. dstavka in se jim omogoča sodelovanje na teh sejah. obrazložitev: a olen je spremenjeni 2. odstavek sedanjega 28. člena SKP, ki /.6c/z/ra, v katerih primerih je sindikat upravičen sodelovati pri čločanju organov upravljanja oz. zahtevati ustrezne podatke yrašanja socialno-ekonomskega in delovnega položaja delav-ter vprašanja, ki se nanašajo na uresničevanje njihovih raw’c in obveznosti). s 33. člen 0® delo sindikatov mora biti zagotovljena sindikalnim zaupnikom Rimanj: " ena plačana ura letno na vsakega delavca v organizaciji oz. pri delodajalcu, vendar ne manj kot 50 ur letno, za opravljanje sindikalnih funkcij in za sodelovanje pri delu organov sindikatov izven organizacije oz. delodajalca. V tako določeno število uf se ne všteva sodelovanje sindikalnih zaupnikov v organih sindikalnih central (združenj) in v organih sindikatov dejavnosti. Ne glede na število sindikalnih zaupnikov skupno število Plačanih ur za njihovo sindikalno delo (to je za delo vseh zaupnikov skupaj) ne sme biti manjše kot je število delavcev in ne manjše kot 50 ur na leto. O okvirnem režimu izrabe določenega števila ur za delo sindikalnih zaupnikov se dogovorijo sindikati in direktor. Pri tem upoštevajo potrebe in interese Slanov sindikatov in zahteve delovnega procesa. Če je v organizaciji oz. pri delodajalcu organiziranih več sindikatov, se število plačanih ur iz tega odstavka razdeli med sindikate ! v sorazmerju s številom članov: " 5 plačanih delovnih dni letno za usposabljanje sindikalnih zaupnikov, vendar skupno število teh ur ne more presegati * tretjine ur iz 1. alinee. javilo sindikalnih zaupnikov v organizaciji oz. pri delodajalcu se °?l°či s kolektivno pogodbo podjetja oz. s pogodbo o zagotavljajo Pogojev za sindikalno delo med sindikati in organizacijo Podajalcem, upoštevaje organiziranost delovnega procesa, gelskost, dislociranost in podobno. ? Pogodbo iz prejšnjega odstavka se lahko predvidi sklicevanje Jenskih sestankov, vendar le v izjemnih primerih in največ Vakrat letno. _. ,. p 34. člen 'Pdikalni zaupnik zaradi sindikalne dejavnosti uživa delovno-Q®vno imuniteto. dločitev pooblaščenega delavca ali organa organizacije, s ka-r° naj bi bil sindikalni zaupnik prerazporejen na drugo delovno ®sto, v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, uvrščen ed presežke delavcev ali kako drugače postavljen v manj 9°den ali podrejen položaj, je brez pravnega učinka, če sindikat Pjej ne poda pisnega soglasja. Rok, v katerem je sindikat .(0|2an dati soglasje, je 8 dni. Če se v tem roku ne opredeli, se ' da je dal soglasje. Sindikat lahko odkloni soglasje le, če 6ni, da je odločitev posledica sindikalne dejavnosti sindikalna zaupnika, pooblaščeni delavec ali organ pa lahko sproži °stopek pred arbitražo. Dokazno breme je na organizaciji oz. podajalcu. a°Per sindikalnega zaupnika tudi ni mogoče brez soglasja sindi--Fa organizacije začeti disciplinskega postopka ali mu znižati ^egove osnovne plače oz. plače iz naslova učinkovitosti pod °vPrečje zadnjih treh mesecev. V primeru spora je dokazno ,6rr|e na organizaciji oz. delodajalcu. >Por pred arbitražo lahko sproži tudi sindikat, če meni, da je ^oikalni zaupnik šikaniran zaradi sindikalne dejavnosti. ‘ 6de sestave arbitraže in postopka pred arbitražo se smiselno cb°rabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih in te kolektivne ^ 9odbe o arbitraži, ki v primeru spora odloča o programu Reševanja presežkov delavcev v podjetju. , a|ovnopravna imuniteta iz tega člena traja še dve leti po prene-. anJu funkcije sindikalnega zaupnika. q 35. člen ^r9anizacija oziroma delodajalec zagotavlja sindikatu v organi-_aciii oz. pri delodajalcu: " Prost dostop zunanjih sindikalnih predstavnikov v organizacijo __ na podlagi vnaprejšnjega obvestila; " svobodo sindikalnega obveščanja in razpečevanja sindikal-__ neQa tiska; | tokovno pomoč in druge pogoje (prostori, tehnično in administrativno delo, ipd.) za delo sindikatov, njihovih organov in _ sindikalnih zaupnikov; " ‘ehnično izvedbo obračuna in plačevanje članarine sindikatom p za člane sindikata. °drobnosti uredita organizacija oziroma delodajalec in sindikati Pogodbo iz 33. člena. pbrazložitev: a člen povzema vsebino sedanje 3. in 4. alineje 4. odstavka 28. ena SKP, dodani pa sta novi 1. in 2. alineja. 36. člen P Splošne določbe o plačah in drugih osebnih prejemkih eločila te kolektivne pogodbe so obvezni minimalni standardi in snove za določanje vsebine kolektivnih pogodb v dejavnostih in °lektivnih pogodb v organizacijah oz. pri delodajalcih, si zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače, ^adomestila tn druge osebne prejemke, so v bruto zneskih, če ni p Posameznem členu izrecno določeno, da gre za neto zneske. vr'uveljavljanju materialnih pravic na podlagi delovne dobe se delovno dobo vštevajo izpolnjena leta delovne dobe, ki jih je e|avec prebil na delu, bodisi v delovnem razmerju doma ali v tujini, bodisi pri opravljanju samostojne dejavnosti, ki so ustrezno verificirana z vpisom v delovno knjižico, razen dokupljene, beneficirane in posebne zavarovalne dobe. Plače se izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Delavcem, ki delajo s skrajšanim delovnim časom, pripadajo drugi prejemki ter povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Če delavec dela pri več delodajalcih, uveljavlja navedene pravice pri posameznem delodajalcu v skladu z dogovorom. Delodajalec je dolžan seznaniti sindikate v organizaciji oziroma pri delodajalcu z metodo za vrednotenje delovnih mest. Poslovodstvo oz. delodajalec je dolžan obravnavati mnenje sindikatov v organizaciji oziroma pri delodajalcu glede metode za vrednotenje delovnih mest in se do tega mnenja pisno opredeliti. Obrazložitev: Glede na dosedanjo SKP je v vseh členih izraz »osebni dohodek« nadomeščen z izrazom »plača«. Glede na 29. člen dosedanje SKP so spremenjeni naslednji odstavki: 1. odstavek določa, da so določila iz kolektivne pogodbe še vedno obvezni minimalni standardi, kar pa ne velja več za zneske iz te kolektivne pogodbe. 2. odstavek dosedanje SKP, ki je omogočal enakovredno uporabo izrazov »osebni dohodek« in »plača«, je nadomeščen z novim 2. odstavkom. Spremenjen je 3. odstavek dosedanje SKP, ki je določal javnost oziroma zaupnost plač po kolektivni pogodbi. Nadomeščen je z novim 3. odstavkom, ki podrobneje opredeljuje delovno dobo. Dodan je nov 6. odstavek. 37. člen Plače V pogodbi o zaposlitvi organizacija oz. delodajalec in delavec določita znesek osnovne plače delavca v SIT. Osnovna plača delavca za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate (po vnaprej določenih kriterijih) in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe, razen v primerih, ki so posebej določeni s to kolektivno pogodbo. Tarifna priloga podrobneje določa višino izhodiščnih plač, eskalacijsko lestvico, način izplačevanja dejanskih plač ter plač v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ki izplačujejo plače v višini do 80% izhodiščnih plač. Prav tako je v tarifni prilogi določen znesek regresa za letni dopust, povračilo stroškov prehrane med delom ter stroškov v primeru službenega potovanja. Za normalne delovne pogoje se štejejo pogoji, v katerih se delo pretežno opravlja. Ti pogoji so sestavina zahtevnosti delovnega mesta. V kolektivnih pogodbah dejavnosti se opredelijo izhodiščne plače po specifičnih, za dejavnost značilnih tarifnih razredih. Izhodiščne plače po teh tarifnih razredih ne morejo biti nižje od izhodiščnih plač, določenih v tarifni prilogi k tej pogodbi. Obrazložitev: Glede na 30. člen dosedanje SKP so spremembe naslednje: Zneski izhodiščnih plač, ki so bili prej opredeljeni v 2. točki tega člena, so po novem določeni v tarifni prilogi. V skladu s tem sta spremenjena tudi 2. in 4. odstavek. Dodan je nov 3. odstavek, ki podrobneje določa normalne delovne pogoje. 38. člen Razvrščanje delovnih mest v posamezne tarifne razrede po tej pogodbi opravi poslovodni organ ali ustrezna strokovna služba. V primeru pritožbe delavca lahko sindikat zahteva dodatno strokovno presojo ali sproži arbitražni postopek. Temeljni kriterij razvrščanja tipičnih del oz. poklicev je strokovna izobrazba. V kolektivnih pogodbah dejavnosti se natančno opredelijo tipična dela oz. poklici, ki se razvrščajo v posamezne tarifne razrede. Če s kolektivno pogodbo dejavnosti ni drugače določeno, se v primeru spora uporabi veljavni šifrant poklicev. Obrazložitev: Ta člen je spremenjeni 31. člen dosedanje SKP in sicer tako, da je v 1. odstavku prejšnje razvrščanje delavcev v tarifne razrede nadomeščeno z razvrščanjem delovnih mest v tarifne razrede. Dodan je nov 2., 3. in 4. odstavek, v katerih je opredeljen kriterij razvrščanja tipičnih del ter način postopanja v primeru, če pride do spora. 32. člen sedanje SKP, ki je urejal eskalacijsko lestvico povečevanja plač v skladu z rastjo cen življenjskih potrebščin, se prenese v točko 2 tarifne priloge. 39. člen V kolektivnih pogodbah dejavnosti se določijo kriteriji, po katerih so lahko osnovne plače nižje od izhodiščnih plač iz 37. člena pogodbe. Znižanje lahko znaša največ 20%, če bi izplačilo plač, določenih s to pogodbo, ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Odločitev na podlagi teh kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja. Dokler ne bodo določeni kriteriji iz prejšnjega odstavka in če bi izplačilo plač, določenih v skladu s kolektivno pogodbo, ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca, določi organ upravljanja oziroma delodajalec na podlagi tekočih in razvojnih možnosti nižje osnovne plače, kot so določene v 37. členu te pogodbe, vendar največ za 20 %. 40. člen Plače na podlagi delovne uspešnosti Osnove za določanje delovne uspešnosti so količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost. Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje individualno ali skupinsko, po vnaprej dogovorjenih kriterijih, ki so delavcem znani pred začetkom opravljanja dela. Obrazložitev: Glede na 34. člen dosedanje SKP je besedilo dopolnjeno tako, da so kriteriji, po katerih se meri delovna uspešnost, delavcem znani že pred začetkom opravljanja dela. 41. člen Dodatki Delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Dodatki se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Osnova za izračun dodatkov je osnovna plača delavca za poln delovni čas, oziroma ustrezna urna postavka. Za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, pripadajo delavcem dodatki najmanj v naslednjem odstotku od osnove: - za čas dela v popoldanski in nočni izmeni, kadar se delovni proces izvaja v drugi in tretji izmeni oziroma v turnusu popoldan in ponoči 10% - za delo v deljenem delovnem času - za prekinitev dela za 1 uro in več 15% - za prekinitev dela 2 uri in več 20% - za dežurstvo 20% - za nočno delo 30% - za delo preko polnega delovnega časa 30% - za delo v nedeljo 50% - za delo na dela proste dneve po zakonu 50% Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu se med seboj izključujeta. Za čas pripravljenosti na domu pripada delavcu nadomestilo v višini najmanj 10% od osnove. Delavcem ne pripada dodatek v višini 15 % za delo v deljenem delovnem času, če organizacija oz. delodajalec uvede »evropski delovni čas«, to je stalno razporeditev delovnega časa preko celega dneva, ki vključuje največ 90 minut odmora, od katerega se v delovni čas všteva 30 minut. Delavcu pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. V kolektivni pogodbi dejavnosti in v kolektivni pogodbi organizacije oz. delodajalca se določijo dodatki in višina dodatkov zaradi vplivov okolja v naslednjih primerih: a) pri umazanem delu in drugih težkih delih, pri katerih je delavec stalno izpostavljen negativnim vplivom okolja (na primer: dim, saje, vroč pepel, prah, vlaga, visoke temperature, posebno močan ropot ali posebno bleščeča umetna svetloba, delo v temnih prostorih ali z obremenilno barvno svetlobo), ima delavec pravico do dodatka za težko delo; b) pri delih, pri katerih delavec v skladu s predpisi stalno uporablja zaščitna sredstva, kot so: zaščitne čelade, plinske maske, maske proti prahu, naprave za dovajanje svežega zraka ali druga zaščitna sredstva; c) pri delih, pri katerih je delavec izpostavljen posebnim nevarnostim (požar, voda, eksplozija), je treba v kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma kolektivni pogodbi organizacije oziroma delodajalca določiti višino teh posebnih dodatkov - odvisno od stopnje nevarnosti v primerjavi s predhodnimi odstavki tega člena. Obrazložitev: Glede na 35. člen dosedanje SKP besedilo člena ni več razčlenjeno v štiri točke, temveč je navedeno po odstavkih. Spremembe so naslednje: V 2. odstavku (2. točki dosedanje SKP) je podrobneje opredeljena 1. alineja, ki ureja dodatke za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni. V 7. alineji pa so iz prejšnjega besedila črtane besede »po posebnem republiškem in zveznem« (zakonu). Dodan je nov 3. odstavek, ki določa, da se dodatek za nedeljsko delo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu med seboj izključujeta. 3. odstavek 2. točke dosedanje SKP je spremenjen v 5. odstavek in ureja dodatek za delo v deljenem delovnem času (»evropski delovni čas«), 4. točka dosedanje SKP je postala 7. odstavek, v katerem je prejšnje besedilo »naporov in težjih pogojev dela« nadomeščeno z besedami »vplivov okolja«. 42. člen Nadomestila plače. Delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v naslednjih primerih: - bolezni; - poklicne bolezni in nesreče pri delu; - letnega dopusta in odsotnosti iz prvega odstavka 20. člena te pogodbe; - na dela prost dan po zakonu; - odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oz. izobraževanja v interesu organizacije oz. delodajalca; - v drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali aktom podjetja. V vseh navedenih primerih, razen v primeru prve alineje, pripada delavcu nadomestilo v višini 100% osnove. V primeru iz prve alineje pripada delavcu nadomestilo v višini najmanj 80% osnove. Osnova za izračun nadomestila je plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas. V osnovo za izračun nadomestila se ne vštevajo plače iz nadur in iz dobička. Delavec, ki se je kot presežni delavec dolžan prekvalificirati ali dokvalificirati, ima za ta čas pravico do nadomestila plače v višini osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Delavec, ki je začasno in sporazumno razporejen na delovno mesto v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu za čas do 6 mesecev, ne more prejemati nižje osnovne plače, kot jo je prejemal pred prerazporeditvijo. Delavcu za čas čakanja na delo doma pripada nadomestilo plače v višini 70% osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo. Obrazložitev: Ta člen je spremenjeni 36. člen dosedanje SKP, ki je v 3. odstavku dopolnjen z določbo, da se v osnovo za izračun nadomestila ne vštevajo plače iz nadur in iz dobička. V skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih je črtana določba dosedanjega 2. odstavka v 2. točki. 43. člen Del plače iz naslova uspešnosti poslovanja Če je izkazan dobiček, se lahko skladno z akti organizacije oziroma delodajalca in vnaprej opredeljenimi merili ustrezen del dobička razdeli med delavce. Del plače iz dobička se lahko izplača tudi v obliki delnic, obveznic ali drugih vrednostnih papirjev. Odločitev o obliki izplačila mora biti določena s sklepom o delitvi dobička. V družbenem podjetju se delavcem izplača udeležba na dobičku samo v okviru višine čistega dobička, ki presega 6% poslovnega sklada. Pri tem se upošteva povprečno stanje poslovnega sklada v poslovnem letu. V mešanem podjetju velja za udeležbo delavcev v dobičku, ki pripada delu družbenega kapitala, enaka omejitev kot v 3. odstavku. Iz dobička, ki pripada preostalemu delu poslovnega sklada, pripada delavcem najmanj 3 % ustvarjenega čistega dobička. Od dobička, namenjenega za delitev delavcem, se 80% razdeli proporcionalno izplačanim plačam delavcev, 20% dobička pa po kriterijih, ki jih vnaprej določi poslovodni organ. Ne glede na določbe tega člena se v letu 1993 v procesu lastninjenja upošteva delež delavcev, izračunan na podlagi razlike med celotno rastjo cen življenjskih potrebščin ter eskalacijsko lestvico iz tarifne priloge te pogodbe. Obrazložitev: Glede na 37. člen dosedanje SKP so spremembe naslednje: Dosedanji naslov člena »Del osebnega dohodka iz naslova uspešnosti poslovanja oziroma iz dobička«je spremenjen v »Del plače iz naslova uspešnosti poslovanja«. Dodan je nov 6. odsta- 18 3. junija 1993 vek, ki določa, da se v procesu lastninjenja v letu 1993 upošteva delež delavcev, izračunan na podlagi razlike med celotno rastjo cen življenjskih potrebščin in eskaiacijsko lestvico iz tarifne priloge te pogodbe. ' 44. člen Obračun plače Vsakemu delavcu mora biti pri izplačilu plače vročen pisni obračun, ki vsebuje zlasti naslednje podatke: - osnovno plačo delavca; - dodatke po posameznih vrstah, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi; - plačo iz naslova uspešnosti (stimulativni del); - nadomestila plače po posameznih vrstah; - bruto plačo; - zneske davkov in prispevkov; - neto plačo; - druge osebne prejemke; - odtegljaje od plače. Delodajalec mora v navzočnosti delavca opraviti revizijo pisnega obračuna plač in nadomestil ter obrazložiti vse okoliščine v zvezi z izračunom, če to zahteva delavec ali sindikalni zaupnik na njegov predlog. Obrazložitev: Gre za nov člen, ki podrobneje določa sestavine pisnega obračuna plače. 45. člen Drugi osebni prejemki 1. Regres za letni dopust Regres za letni dopust pripada delavcu enkrat letno in se izplača do konca meseca julija. Višina regresa je določena v tarifni prilogi. Pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Če delavcu iz kakršnihkoli razlogov preneha delovno razmerje, je pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust odvisna od dogovora med organizacijo oziroma delodajalcem in delavcem. 2. Jubilejne nagrade Delavcu pripada jubilejna nagrada v višini: - za 10 let delovne dobe 50 % - za 20 let delovne dobe 75 % - za 30 let delovne dobe 100% povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece. Jubilejna nagrada se izplača v roku enega meseca po dopolnitvi delovne dobe iz prejšnjega odstavka. 3. Odpravnina ob upokojitvi Delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini treh povprečnih mesečnih neto plač v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece oziroma v višini treh povprečnih mesečnih neto plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Delavec ni upravičen do odpravnine, če je organizacija oz. delodajalec zanj financiral dokup delovne dobe. Delavec je upravičen do plačila razlike, če je znesek za dokup delovne dobe nižji od zneska odpravnine. 4. Solidarnostne pomoči V primeru smrti delavca ali njegovega ožjega družinskega člana, če ga je delavec vzdrževal, delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne neto plače v gospodarstvu za pretekle tri mesece. Solidarnostno pomoč v ostalih primerih predlaga sindikat podjetja po vnaprej določenih kriterijih. Obrazložitev: Glede na 38. člen dosedanje SKP so spremembe naslednje: Znesek regresa, ki je bil v dosedanji SKP opredeljen v 1. točki, je po novem naveden v tarifni prilogi. V 1. točki je dodan nov 2. odstavek, s katerim je bolj podrobno opredeljena pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust. Besedilo 5. točke 38. člena dosedanje SKP je spremenjeno tako, da ni več predvidena doslej obvezna solidarnostna pomoč za primere težje invalidnosti, daljše bolezni, elementarnih nesreč in požarov. 46. člen Povračila stroškov v zvezi z delom 1. Prehrana med delom Delavcem se zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Do povračila stroškov prehrane med delom so upravičeni tudi delavci, ki delajo najmanj s polovičnim delovnim časom, pripravniki, učenci in študentje na praksi. Znesek povračila stroškov prehrane med delom je naveden v tarifni prilogi. 2. Prevoz na delo in z dela Delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina se določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oz. delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60% stroškov javnega prevoza. 3. Službena potovanja Za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, se šteje dnevnica (povračilo stroškov za prehrano), povračilo stroškov za prenočišče in povračilo stroškov za prevoz. Do povračila stroškov na službenem potovanju so upravičeni delavci, ki so napoteni na službeno potovanje in sicer pod enakimi pogoji in v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Delavcu se v primeru službenega potovanja v tujino povrnejo dejanski stroški v skladu z veljavnimi predpisi. 4. Terenski dodatek Delavci so upravičeni do terenskega dodatka za delo na terenu. Pogoji za izplačilo terenskega dodatka se določijo s kolektivno pogodbo dejavnosti oz. organizacije ali delodajalca. Obrazložitev: Glede na 39. člen dosedanje SKP so spremembe naslednje: V 1. točki je črtan 2. odstavek. Znesek povračila stroškov prehrane med delom je naveden v tarifni prilogi. V 3. točki je bolj podrobno opredeljeno povračilo stroškov službenih potovanj, pripadajoči zneski pa so navedeni v tarifni O'®*"- 47. člen Inovacije Delavcu pripada za inovacijo najmanj 3% letne čiste gospodarske koristi. Kriterije za določanje višine nadomestila za inovacije se določi s kolektivno pogodbo dejavnosti. Nadomestilo za inovacijo se določi s pogodbo med inovatorjem in organizacijo oz. delodajalcem. Obrazložitev: Glede na 40. člen dosedanje SKP je spremenjena višina nadomestila (s prejšnjih 10% na 3% letne čiste gospodarske koristi). 48. člen Pripravniki in učenci na praksi Delavcu-pripravniku pripadajo plača in drugi osebni prejemki v višini 70% izhodiščne plače, določene za ustrezni tarifni razred ter povračilo stroškov prevoza na delo in z dela po tej pogodbi. Učencem in študentom na praksi se za poln delovni čas in predviden delovni rezultat obvezne prakse izplača plačilo najmanj v višini 15% povprečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekli meseč. Učenci in študenti na praksi imajo pravico do vseh dodatkov za opravljeno delo. Učenci in študentje imajo pravico do plačila tudi, če prejemajo štipendijo. Obrazložitev: Glede na 41. člen dosedanje SKP je sprememba v tem, da je v 2. odstavku plačilo pripravnikov in učencev na praksi pogojeno tudi z doseganjem predvidenega delovnega rezultata. 49. člen Plače sindikalnih zaupnikov Za čas opravljanja profesionalne funkcije pripada sindikalnemu zaupniku plača najmanj v višini, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije. Plača sindikalnega zaupnika se valorizira z rastjo plač v organizaciji oz. pri delodajalcu. Sindikalni zaupnik ima pravico do udeležbe na dobičku v skladu s to pogodbo. Obrazložitev: Glede na 42. člen dosedanje SKP je sprememba v tem, da je plača sindikalnega zaupnika v času opravljanja profesionalne funkcije najmanj tolikšna, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije. 2. PRAVICE IN OBVEZNOSTI STRANK IN NAČIN REŠEVANJA SPOROV 50. člen Pozitivna izvedbena dolžnost Stranki kolektivne pogodbe si morata z vsemi sredstvi, ki so jima na voljo, prizadevati za pravilno izvrševanje te kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb. 51. člen Negativna izvedbena dolžnost Stranki sta dolžni opustiti vsako dejanje, ki bi nasprotovalo izvrševanju te kolektivne pogodbe. 52. člen Sklenitev, sprememba in dopolnitev kolektivne pogodbe Postopek za sklenitev nove kolektivne pogodbe se začne na pobudo katerekoli od strank vsaj tri mesece pred prenehanjem veljavnosti kolektivne pogodbe. Vsaka pogodbena stranka lahko kadarkoli predlaga spremembo oz. dopolnitev kolektivne pogodbe. Pogodbena stranka, ki želi spremembo oz. dopolnitev kolektivne pogodbe, predloži drugi stranki svojo obrazloženo zahtevo v pisni obliki. Druga stranka se je dolžna do predloga opredeliti v 30 dneh. Če druga stranka ne sprejme predloga za spremembo ali dopolnitev kolektivne pogodbe oz. se do predloga ne opredeli v 30 dneh, stranka - predlagateljica začne postopek pred komisijo za pomirjevanje. Določbe 3., 4. in 5. odstavka se smiselno uporabljajo tudi za postopek sklenitve nove kolektivne pogodbe. 53. člen Reševanje kolektivnih sporov Za reševanje sporov med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, se ustanovi komisija za pomirjevanje in arbitražni svet. Šteje se, da gre za spor med strankama, če se ne sporazumejo o sklenitvi, spremembi oz. dopolnitvi kolektivne pogodbe oz. o drugih ukrepih za reševanje spornih primerov. 54. člen Sestava komisije za pomirjevanje Stranki kolektivne pogodbe imenujeta vsaka po dva člana komisije za pomirjevanje. Člani komisije sporazumno imenujejo predsednika komisije kot petega člana iz vrst uglednih znanstvenih, strokovnih in javnih delavcev. .. 55. člen Začetek postopka Postopek pomirjevanja se začne na zahtevo katerekoli stranke. 56. člen Učinki pomirjevanja Pomirjevanje velja za neuspešno, če katerakoli stranka pismeno izjavi, da šteje pomirjevanje za neuspešno, kakor tudi, če stranka ne imenuje člana komisije za pomirjevanje oziroma če člani ne imenujejo predsednika komisije. Vsak sporazum, ki je dosežen, mora biti v pisni obliki. Če je pomirjevanje neuspešno, odloči o spornih vprašanjih arbitražni svet. Sporazum strank v postopku pomirjevanja ali odločitev arbitražne komisije dopolnjuje kolektivno pogodbo oz. nadomešča določbe kolektivne pogodbe, ki so z njo v nasprotju. Obrazložitev: Ta člen je spremenjen v 3. odstavku (dosedanji 49. člen SKP) tako, da so učinki postopka pomirjevanja in odločitve arbitražne komisije enaki, torej, da nadomeščajo določbe kolektivne po- 90dbe' 57. člen Organ za tolmačenje kolektivne pogodbe Stranki kolektivne pogodbe imenujeta tričlanski organ za razlago kolektivne pogodbe, v katerega imenuje vsaka po enega člana, tretjega člana pa imenujeta sporazumno. 58. člen Posledice kršitve pravic in dolžnosti strank Če ena od strank krši obveznosti, ki jih je prevzela s to kolektivno pogodbo, lahko pogodbi zvesta stranka od pogodbe odstopi. Odstop je potrebno drugi stranki predhodno pismeno napovedati v roku, ki pa ne sme biti krajši kot tri mesece. Pred iztekom roka iz predhodnega odstavka od pogodbe ni mogoče odstopiti. Po odpovedi pogodbe lahko vsaka stranka zahteva sklenitev nove kolektivne pogodbe. 59. člen Prehodne in končne določbe Določbe členov 29 in 30 se uporabljajo, dokler ne bodo izpolnjeni pogoji za uporabo zakona, ki bo urejal soupravljanje delavcev. Obrazložitev: Prehodne in končne določbe glede členov 29 in 30 so določene zato, ker je v postopku sprejem Zakona o soupravljanju delavcev, ki bo to vprašanje precizneje uredil. TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA GOSPODARSTVO Izhodiščne plače iz 37. člena Splošne kolektivne pogodbe Za iet4 gospodarstvo so po posameznih tarifnih razredih naslednje1 Za julij 1993: Tarifni razredi »že I. enostavna dela II. manj zahtevna dela III. srednje zahtevna dela IV. zahtevna dela V. bolj zahtevna dela VI. zelo zahtevna dela VII. visoko zahtevna dela Vlil. najbolj zahtevna dela IX. izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela Izhodiščne bruto plače v SIT za polni delovni čas »jnt «on . Pi lavr, lHvl 35.548 39.120 43.685 48.699 55.096 65.759 74.656 88.883 106.629 2. Izhodiščne plače se v naslednjih petih mesecih, do vključi)0 fazi fina O n0s; »ste njer ukh tiči: še t obli Sftie plače za december 1993, povečujejo v skladu z naslednjo dst? eskaiacijsko lestvico: Pih - v primeru rasti cen življenjskih potrebščin do vključno 3°/c nje? adr> mesečno se izhodiščne plače ne povečajo; - v primeru rasti cen življenjskih potrebščin nad 3% do vkjučn° s: 5 % se za vsak odstotek rasti cen življenjskih potrebščin nad ko n 3% izhodiščne plače povečajo za 0,7%; nas' - v primeru rasti cen življenjskih potrebščin nad 5% do vključno *ar< 8% se za vsak odstotek rasti cen življenjskih potrebščin nad mia 5% izhodiščne plače povečajo za 0,8%; 2 - v primeru rasti cen življenjskih potrebščin nad 8% se za vsak odstotek rasti cen življenjskih potrebščin nad 8% izhodiščne *ni; nih plače povečajo za 0,9%. Za valorizacijo izhodiščnih plač v tekočem mesecu se uporab' nih indeks rasti cen življenjskih potrebščin za pretekli mesec. Eskala- Pro cijska lestvica velja od 1. avgusta 1993 dalje. Opomba: Podpisniki bodo eskaiacijsko lestvico, ki je sestavni del tarifni priloge, dokončno določili tik pred podpisom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Podpisniki soglašajo, da se zgoraj navedena eskalacijska /®' Pre: kol; 8is; tiar, Stic °m< stvica nadomesti z eskaiacijsko lestvico iz socialnega pakte, Pr o v kolikor bo ta za zaposlene ugodnejša sJPri 3. Pogodbene stranke se sporazumejo, da se bodo dejanska zeli 2.500 plače zaposlenih izplačevale skladno z eskaiacijsko lestvico IZ 2. točke te priloge. Z dejanskimi plačami zaposlenih iz prejšnjega odstavka so mišljene plače, obračunane za mesec junij 1993 po določbah Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. I-RS, št. 13/93, 17/93). Plače v skladu s to prilogo ne morejo biti nižje od zneska zajamčenih plač. Z organizacije oziroma delodajalce, ki izplačujejo plače v višin' do 80% izhodiščnih plač, določba iz prejšnjega odstavka ne velja. V teh organizacijah oz. pri delodajalcih bodo lastniki in poslovodstvo skupaj s sindikati ocenili vzroke za tako stanje in opredelili ukrepe za zagotovitev izplačevanja izhodiščnih pla° v skladu s 1. točko te priloge. 4. Višina regresa za letni dopust za leto 1993 znaša, v skladu s 1. točko 45. člena te pogodbe, največ 60% zadnjega znanega statističnega podatka o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Regres za delavce, katerih plača je nižja od povprečja gospodarstva, je lahko višji, vendar ne sme presegati 100 % povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije.. V kolikor se regres za letni dopust izplača v več delih, se od nove osnove lahko računa le neizplačani del. 5. Povračilo stroškov prehrane med delom v skladu s 1. točko 46. člena te pogodbe za mesec julij 1993 znaša 5.200 SIT. 6. Povračila stroškov v primeru službenega potovanja v skladu s 3. točko 46. člena te pogodbe znašajo: Za julij 1993 v SIT: a) Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (6 do 8 ur odsotnosti, če se potovanje začne 2 uri pred začetkom delovnega časa ali konča 2 uri po njem) b) Kilometrina (30 % cene super bencina) c) Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predložr računa, ima pravico do povračila prenočišča v višini 7. Prejemki iz točke 5 in 6 te priloge se v času od avgusta do konca leta 1993 valorizirajo v skladu z eskaiacijsko lestvico iz točke 2. Višina kilometrine se valorizira v skladu z rastjo cene super bencina. Pogodbeni stranki soglašata, da se ustanovi skupni organ, ki mesečno spremlja gibanja inflacije in plač ter skupno ugotavlja in objavlja zneske iz te tarifne priloge. 8. Stranki Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo se obvezujeta, da se v primeru, ko bi kumulativna stopnja inflacije (računano na 1.7.1993) dosegla 15%, dogovorita o sprejemu nove eskalacijske lestvice. 9. Stranki Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo segla-šata, da bodo podpisniki kolektivnih pogodb dejavnosti le-t® uskladili s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo čim; prej, najkasneje pa do 31. 12. 1993, v skladu s specifičnim' pogoji gospodarjenja v posamezni dejavnosti ter upoštevaje makroekonomsko in razvojno politiko Republike Slovenije. Do sklenitve novih oziroma sprejema sprememb in dopolnitev sedanjih kolektivnih pogodb dejavnosti, se tudi za te kolektivne pogodbe uporabljajo določila tarifne priloge, razen T točke te priloge. 1.200 900 19.00 900 meseca faz: 8% kaj dir, dar firn bol tiot SP o p n dar ki , dol Soc, i>od *toc Pot, tiiši 'n$t cev ieh bre; Hrt D do i, Pač tifcr °dp °dp ? zc ind, Pra nat, *ak infh c ije Pril iah) del, o$n. vite dar, rez; da nsk spr, m TE 3. junija 1993 NA TRZNEM PREPIHU ./"'se: Franci Križanič Kai namesto »interventne zakonodaje« Z »interventnimi« ukrepi, sprejetimi v prvih mesecih 1993. i ‘eta, je slovenska gospodarska politika nenadoma začela s Plačami ravnati enako kot z denarno ponudbo, davki, I ktonimi izdatki in kar je še podobnih ekonomskih spremen-Pvk, ki jih lahko država po mili volji povečuje ali zmanjšuje .. VMji doseči zastavljene cilje. V našem primeru je bil cilj !, “interventnega« zmanjševanja plač povečanje mednarodne nkurenčnosti slovenskega gospodarstva ter financiranje rfjzličnih primanjkljajev v gospodarstvu in bankah (temu nnansiranju pravijo »sanacija«). Običajno država za povečevanje mednarodne konkurenč-, n°sti svojega gospodarstva uporablja tečajno politiko, topa v mednarodne skupnosti proste trgovine (z odpravljanjem uvoznih omejitev doma in na tujem) ali pa sprejema nkrepe za povečevanje produktivnosti (razvojna politika), fčinki so najhitrejši pri zniževanju tečaja domače valute (pa Se tu je za vpliv potrebno nekaj mesecev), počasnejši pri ' oblikovanju con proste trgovine (običajno gre za večje preu-: terjanje, za katerega je potrebno precej informacij pa tudi 1 ^trezna trgovska infrastruktura) ter najpočasnejši pri ukrepih razvojne politike. Z direktnim »interventnim« zniževa-’ cm plač teh učinkov verjetno sploh ne bo. Po duši in črki Administrativni ukrep bo od začetka do konca svoje veljav-3 Aosti vodil v negospodarno ravnanje podjetij in potrošnikov, j končni rezultat pa bo manjša in ne večja konkurenčnost Aašega gospodarstva na tujem (če ne zaradi drugega, pa Zaradi znižanega povpraševanja po devizah in močnejšega tolarja). Ze po definiciji negativne gospodarske rezultate bo imelo ^di ustvarjanje prisilnih prihrankov z administrativnim zniževanjem plač. Težava je namreč v tem, da v samoupravnih podjetjih družbene lastnine zares ni »naravnega nasprotnika plač«, žal pa tudi ne investitorja, ki bi pridobljene Profite zopet donosno naložil. Še slabše pa je, če to vlogo Prevzame država in zamenja marketinški pristop (kakršen k°U pač že je v samoupravnem podjetju) z administrativnim, bistveni cilj preobrazbe družbene in državne lastnine v privatno je ravno povečanje t.i. alokacijske učinkovitosti inve-stlcij oziroma vzpostavitev institucionalnega okvirja, ki ornogoča vlaganje prihrankov v najbolj donosne gospodarske Projekte. Takšne odločitve pa z najmanjšo možno napako lPrejema tisti, ki z investiranjem tvega, t.j. lastnik. Če torej *eii država učinkovito gospodarstvo, potem mora ustvariti izmere, v katerih bo tisti, ki je prihranke ustvaril, ta srečko. tudi naprej investiral. Na povečanje prihrankov v bankah lahko država vpliva z višjo obrestno mero, na povečanje direktnih investicij pa z nižjimi davčnimi stopnjami oziroma davčnimi olajšavami, z državnimi nakupi blaga pri domačih Krmah, s sofinanciranjem razvojnih izdatkov podjetij in čim-bolj enostavnimi upravnimi postopki v zvezi z odpiranjem Aovih podjetij ali pa širjenjem dejavnosti že obstoječih gospodarskih organizacij. Problem velikih primanjkljajev v našem gospodarstvu in bankah h-j. dolžniško krizo) bo treba slej ko prej reševati tudi s sredstvi davkoplačevalcev, kar pa je še ekonomično samo do določene mere, smo jo očitno že krepko presegli. Sedanji koncept reševanja dolžniške krize ni privedel nikamor drugam kot v administrativni socializem (država z razvojnim skladom in agencijo za privatizacijo B°di gospodarstvo, z »interventnimi zakoni« pa »skrbi« za prebivalko). Če hočemo obdržati za tržno gospodarstvo bistveno suverenost Potrošnikov in producentov, se bodo morali upniki sprijazniti z last-niško vlogo prezadolženih podjetij, država pa bo poskrbela samo za Institucionalni okvir te preobrazbe. Manjša sredstva davkoplačevalcev bodo nato lahko gospodarno porabljena za državne nakupe delnic tam kjer je to smiselno oziroma kjer bo te papirje moč čez čas dfez izgube prodati, izkupiček pa porabiti za podobne ali drugačne namene. £>a bi se izognili letošnjemu krepkemu »nihaju« produkcije navzdol, slovenska država ne bi smela sprejemati »interventnih« zakonov Pač pa ukrepe za pospeševanje izvoza, ukrepe razvojne politike, uhrepe za učinkovito odpravljanje dolžniške krize in ukrepe za ° da se delavci in njihove družine vsaj skromno preživijo in ohranjajo delovno sposobnost) in 30- iv zgodovini delavci velikokrat niso zaslužili veliko več od »minimalne plače« ne glede na to, Wi, K°*iko ur na dan so delali. k0: u<^ , dandanes pa se veliko de-rfV?®v s štajerske pritožuje, aQ ,a jim delodajalci ne dovolijo ^ velati več kakor 12 ur na dan, j]-^rav bi sami želeli delati 14, : ali pa celo 16 ur dnevno. pa Seveda se nad prekratkim de-,°'mim časom ne pritožujejo ■■t neMvci v družbenih in privatni8 j1 a podjetjih pri nas, saj pre-6tlla tukaj velika večina de-n 3 ^VSev takorekoč minimalne , ^ače za preživetje ne glede na lZI' °> koliko delajo. Tako tisti, ki ° v rednem delovnem raz-Terju in delajo osem ur na atl> kakor tisti, ki so na čakajo in delajo samo občasno, eri' f . Pa tisti, ki so »trajni prečki« in jih sploh ne kličejo 6c na delo, prejemajo sko-I jda enako plačo, s katero se .ni v .ko samo skromno preživijo, za kaj več pa jim plača ae zadošča. Večina delavcev aa štajerskem, ki so ali so še rednem delovnem razmerju, e' Prejema namreč plače, s kate-3 lahko družine pokrijejo Sarr>o minimalne življenjske ^ V zelo podobnem položaju so tudi brezposelni delavci, ki prejemajo denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, pa tudi tisti, ki se preživljajo z »delom na črno«. Kakor kažejo pogovori s temi ljudmi, ima le redko kateri »srečo«, da najde takšnega privatnega delodajalca, da mu da »na črno«, izplača »na roko« več, kakor znašajo minimalni stroški preživetja. Ni torej nenavadno, da je pri nas v številnih podjetjih že mogoče slišati parolo: »Nihče me ne more tako malo plačati, da jaz ne bi še manj delal!« Ali pa tisto: »Nihče me ne more tako malo plačati, da ne bi preživel!« Ni torej čudno, da kljub strahu za delovna mesta še naprej pada produktivnost dela, temu primerno pa se zmanjšuje tudi fizični obseg industrijske proizvodnje. Kakor kaže, bo letos denimo v mariborski industriji fizični obseg proizvodnje za veliko več kot polovico manjši od fizičnega obsega industrijske proizvodnje v sredini osemdesetih let. OBRATNA AMBULANTA Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj Dokončna oskrba ABC oživljanja smo že opisali, tokrat moramo reči še o D-dokončni oskrbi. Ta je resda v rokah samo zdravnikov in bolj ali manj samo v bolnišnici, pa bom vseeno naštel nekaj stvari iz tega programa D. Za lažje dajanje zdravil in ker so krvne žile ali vene, v katere ta zdravila vbrizgamo, pogosto zelo slabe ali skorajda prazne, zdravniki napravijo venski kanal za dajanje zdravil. Pogosto dajejo celo injekcije v srce, kar se zdi laiku hudo zahtevno In fizično. Pa ni. Tak poseg lahko poškodovancu reši življenje. Zdravil, ki jih dajejo poškodovancu, ne bom našteval. Pač pa bom omenil dajanje kisika, ker ga je dandanašnji mogoče dati celo na domu. Pri nekaterih boleznih sami bolniki doma vdihavajo kisik. Jeklenka s kisikom je tudi obvezni del rešilnega avta in lahko poškodovancu zelo pomaga. Če nastopi fibrilacija atrijev ali celo ventriklov (nekdo je ta izraz lepo Poslovenil s plapolanjem srca) in imamo EKG, zdravnik to nevarno komplikacijo reši z defibrilacijo z električnim tokom. To je seveda v rokah zdravnika. Enako so v zdravnikovih rokah intubacije, kjer v bolnikova ali poškodovančeva dihala vtaknejo cev, da so dihalne Poti proste. Tako lahko z aparati izvajamo umetno dihanje ter tudi Preprečujemo vdihavanje tujkov ali izbljuvane mase. Učili so nas, da moramo v primeru oteklih dihalnih poti v zgornjem Predelu znati opraviti konikotomijo - to je sprostiti dihalne poti, tako da zarežemo odprtino v vratu in vanjo vtaknemo cevko, da bolnik lahko diha. Take dramatične prizore smo včasih videli v filmih, kjer so mladi zdravniki reševali življenja otrok, ki so se dušili zaradi davice. Pri otroški nalezljivi bolezni davici so se v grlu naredile obloge, ki so včasih tako zaprle dihalno pot, da se je otrok zadušil. Danes davice ni več. Zadnji in edini primer, ki sem ga sam videl, je bil med mojim stažiranjem na infekcijski kliniki v Ljubljani januarja 1957. Pa izračunajte, koliko let je tega! Laični prvi pomočniki ali tisti, ki nudijo prvo pomoč, tega D programa ne morejo in ne znajo opravljati. Opisal sem ga zato, da bi Vedeli, da sodita težko poškodovani bolnik in bolnik, ki nekaj časa ni dihal, k zdravniku in v bolnišnico. Če smo imeli veliko sreče in znanja, da smo poškodovanca oživili, moramo vedeti, da s tem nevarnosti ni konec in ga moramo prepeljati do dokončne oskrbe k zdravniku ali pa pride zdravnik do njega. Ne smemo ga pustiti samega, pač pa moramo paziti, da se ta naš uspeh ne konča tragično. O prevozih poškodovancev in bolnikov sem že pisal, pa bom vseeno ponovil. Vsakega poškodovanca moramo prevažati z rešilnim avtom. V njem lahko poškodovanec leži v pravilni legi, v njem mu jahko pomagamo z umetnim dihanjem in masažo srca, v njem so kisik ln drugi pripomočki. Poleg tega ima rešilni avto na nujni vožnji tudi Prednost pred drugimi vozili na cesti in poškodovanca lažje, hitreje in varneje pripeljemo do bolnišnice. Ti isti delavci, ki se pri nas ne borijo za skrajševanje delovnega časa, pač pa si ga marsikdaj kar sami skrajšajo (tu in tam tudi na zadovoljstvo šefov, ki zanje nimajo pravega dela), se pri delodajalcih v sosednji Avstriji dobesedno »borijo« za daljši delovni čas. Sedaj, ko je v kmetijstvu sezona okopavanja in drugih del na poljih in v rastlinjakih, se je namreč številnim delavcem, ki hodijo bolj ali manj redno uradno ali »na črno« delat v južne avstrijske pokrajine, pridružila še množica sezonskih delavcev iz Slovenije, ki hodijo v Avstrijo na »črno« pomagat na kmetije ali pa k avstrijskim obrtnikom. Resnici na ljubo je treba povedati, da znajo te delavce Avstrijci kar se da dobro izkoristiti, vendar pa se delavcem iz Slovenije, ki se v Avstrijo dnevno ali tedensko vozijo, splača delati, takrat ko so pač zdoma, čim dalj. V tem primeru jim ostane tudi kakšen šiling več kakor potrebujejo za vsakodnevno preživetje. Poglejmo račun. Sezonski delavec, ki »na črno« dela v Avstriji, dobi sedaj okoli 60 šilingov na uro s hrano ali pa 70 šilingov na uro brez hrane. Ženske dobijo pet do deset šilingov na uro manj. Delavci, ki imajo poklic in delajo v poklicu (mizarji, tesarji, zidarji) dobijo na uro od 80 do 100 šilingov. Velikokrat jim delodajalec zagotovi tudi skromno prenočišče, če so pripravljeni več dni ostati pri njem. Tako pač je - slovenski sezonski delavci na avstrijskem Štajerskem se trudijo, da bi dnevno zaslužili od 500 do 1000 šilingov, če že ne več. Zato tudi trdo delajo, veliko naredijo in veljajo za uspešne delavce. Tomaž Kšela KDOR PRVI PRIDE, PRVI MELJE Iz pisma našega bralca: - Z ženo živiva kot podnajemnika v enosobnem stanovanju (po 250 DEM plačujeva zanj na mesec), obeta se nama naraščaj in vse bolj me tare skrb, kako priti do večjega stanovanja. Prodal bi lahko parcelo, ki mi jo je zapustil oče, nekaj bi si še sposodil, a nisem še tako daleč, da bi se že lahko odločil. Za zdaj berem le oglase, zato se tudi oglašam. Kako, da so cene stanovanj tako nestanovitne? A kar je najhuje: spet lezejo navzgor. Povejte mi, kaj se bolj splača v današnjih časih: živeti v najetem stanovanju ali misliti na lastnega? nas v pismu sprašuje I. D. - Se bodo cene stanovanj kdaj toliko umirile, da bi se ga bolj splačalo kupiti kot najeti? Zakaj sploh takšen nered na stanovanjskem trgu? Odgovor: - Tik pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona so bile tržne cene kvadratnega metra stanovanja v povprečju od 2 do 3 tisoč nemških mark. Nizka cena pri prodaji po stanovanjskem zakonu pa je povečala ponudbo stanovanj in tako znižala njihovo tržno ceno na približno polovico. Po prvotnem velikem prodajnem sunku - ob koncu 1991 in v začetku lanskega leta - se je prodaja stanovanj umirila, počasi pa so se začele na staro raven vračati tudi tržne cene stanovanj in tržne stanovanjske najemnine. Zdaj na primer mesečna najemnina za garsonjero v Ljubljani spet dosega 250, za nekoliko večjo pa celo 300 nemških mark. Če namerava lastnik prodati stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki jo oddaja v najem za nedoločen čas, jo mora najprej ponuditi v nakup najemniku. Zakon predpisuje 60-dnevni rok, v katerem mora najemnik sprejeti ponudbo. Če je v ponudbi tudi navedeno, da je treba vso kupnino ali del cene plačati v gotovini, mora najemnik v dveh mesecih tudi plačati kupnino - če želi uveljaviti predkupno pravico. V vsakem primeru pa lastnik ne sme prodati stanovanja drugemu pod ugodnejšimi pogoji, kot jih je postavil najemniku. Zaradi tega je tudi predpisano, da je ponudnik dolžan predložiti kupoprodajno pogodbo na vpogled redkupnemu upravičencu. e pa se najemnik ne odloči za nakup stanovanja, se njegov položaj iz najemnega razmerja ne sme poslabšati, piše v zakonu. In kako priti do denarja za nakup ali gradnjo stanovanja? Če potencialni kupec - in to ste tudi vi - nima sam kupčka prihranjene gotovine, bo svoje sanje težko uresničil. Bančni, torej komercialni stanovanjski krediti so izjemno dragi. Pri večini bank je pogoj za najem stanovanjskega posojila vezava lastnega pologa, ki ga nekatere (nizko) obrestujejo, nekatere pa sploh ne, za posojeni denar pa poleg revalorizacije zaračunavajo visoke, 12- do 20-odstotne obresti. Druga možnost je Stanovanjski sklad RS. Ta je lani v treh razpisih razdelil že skoraj 3,7 milijarde tolarjev, ki so se vanj stekle od prodaje stanovanj po stanovanjskem zakonu. Od tega sta 2 milijardi šli za poplačilo dragih bančnih stanovanjskih posojil, 1,6 milijarde pa za nakup, gradnjo in adaptacijo stanovanj. Sicer pa primerjava posojilnih pogojev med bankami in skladom kaže, da je posojilo sklada skoraj šestkrat cenejše od najugodnejšega bančnega posojila. In kakšen nasvet zdaj lahko razberete ob prebiranju teh podatkov »za domačo rabo«? Predvsem, da je tudi v današnjih časih treba izkoristiti prvo priložnost, pohiteti, ko je še čas za to. Tako je bilo z odkupi družbenih stanovanj, tako je zdaj s pravočasno oddajo prošenj za posojilo iz sredstev stanovanjskih skladov. V. O. Svobodni Sindikati W Slovenije BEDA ZAKON 0 ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU S KOMENTARJEM v brošuri mag. Alekseja Cvetka ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE PO NOVEM Cena 580,00 SIT. Brošuro lahko naročite pri ČZP Enotnost Ljubljana, Dalmatinova 4, ali po telefonu (061) 321-255, 110-033. Počitek bojevnika... Mladinski gledališki in lutkovni festival na Ptuju Trinajst izbranih V zadnjih majskih in prvih junijskih dneh sta se zvrstila dva pomembna dogodka v.okviru 6. Linhartovega srečanja. Najprej je bilo v Murski Soboti srečanje slovenskih otroških gledališč, skupaj z otroškim gledališkim in lutkovnim taborom, nato pa še na Ptuju mladinski gledališki in lutkovni festival. V Murski Soboti je v tekmovalnem delu sodelovalo enajst predstav, še šest gledaliških skupin pa so spodbudili s sodelovanjem na otroškem gledališkem in lutkovnem taboru. Izbor so opravili izmed deve-tinpetdesetih ogledanih predstav na območnih srečanjih. Izmed šestinštiridesetih ogledanih predstav na območjih in s posameznimi ogledi je selektor mladinskega gledališkega in lutkovnega festivala Blaž Lukan izbral trinajst uprizoritev, letos pa so v okviru festivala prvič predstavili tudi lutkovno ustvarjalnost. Med sedmimi ogledanimi predstavami je selektorjev svetovalec za lutkovni del Sašo Jovanovič izbral štiri predstave. Razmišljanje selektorja Blaža Lukana objavljamo, saj ponuja pogled na aktualno stanje v mladinski gledališki ustvarjalnosti. Za udeležbo na festivalu na Ptuju so bili izbrani: Lutkovno gledališče Kranj, Gledališka skupina Čarovnica Vera in sedem globusov z Gimnazije Poljane, Gledališka skupina Gimnazije Škofja Loka, Lutkovna skupina Pb Gimnazije Velenje, GILŠ-KODUM in Gledališka skupina Tabula Rasa iz Ljubljane, Eksperimentalno gledališče F Gimnazija Celje, DPD Svoboda Gledališče Ptuj Teater III, Gledališka skupina Vicešampioni v orientacijskem teku Gimnazije Vič, Lutke čez cesto iz Kranja, Gledališka skupina Plejade iz Kopra, Gledališka skupina Šentviške ničke Gimnazije Šentvid, Gledališka skupina PST Dijaški dom Poljane iz Ljubljane, Teater III DPD Svoboda Gledališča Ptuj, KUD France Prešeren iz Trnovega, Gledališka skupina MKUD Franci Paradiž Gimnazije Ravne, Gledališka skupina DPZ Franc Jamnik Gimnazije Ljubljana Šiška, Gledališka skupina Le Gre-nier des champs Gimnazije Poljane, GILŠ-KODUM pri ZKOS Ljubljana in Marionetna skupina Kinetikon iz Ljubljane. Koncert skoraj 2.800 mladih pevcev S skupnim koncertom devetintridesetih pevskih zborov s skoraj 2.800 mladimi pevci, ki ga je vodilo kar pet dirigentov, se je v Celju končal 20. mednarodni mladinski pevski festival. V tekmovalni konkurenci je nastopilo šest slovenskih zborov in deset zborov iz Madžarske, Makedonije, Rusije, Poljske, Hrvaške, Slovaške in Bolgarije. Tako se je srečno izteklo tradicionalno in ugledno srečanje, ki mu je že grozilo, da ga letos zaradi pomanjkanja denarja za kulturo v Sloveniji ne bo. Zlate plakete so si letos prislužili trije zbori, in sicer v mladinski konkurenci madžarski zbor Cantemus in Niregyhaza, v dekliški konkurenci pa madžarski zbor Tomdrkeny in Szegeda in bolgarski zbor Družna pesen iz Slivena. Med slovenskimi zbori sta srebrni odličji prejela zbora Tehnik iz Celja in Vesna iz Zagorja, bronasti pa zbora iz Kamnice in Hudinje. | : : ■; gg$5 lit " Im i . v , 1 Letošnji program Linhartovega srečanja je sestavljen po ogledu devetinštiridesetih uprizoritev, ki sem ga opravil v dobrem mesecu dni po različnih krajih Slovenije. V nekaterih krajih sem bil večkrat, v nekatere mi ni bilo treba: mlado gledališče je pojem, ki je vezan na trenutek oziroma na generacijo - v določenem trenutku se v določenem okolju razmahne, v naslednjem spet usahne. Tako obstajajo na področju gledališkega ustvarjanja mladih »kričeče« bele lise (Dolenjska, Maribor, Gorenjska, severna Primorska itn.), po drugi strani pa pestra »ponudba«, ki je letos najbogatejša predvsem v Ljubljani, na Ptuju, delno na Obali, na Celjskem itn. Ta ponudba je lahko odvisna od trenutne inspiracije v določenem okolju (letos recimo gimnazija Šentvid), od kontinuiranega in poglobljenega dela (letošnji rezultati oz. prisotnost Gledališke in lutkovne šole pri ZKOS) ter dobre »tradicije« (ptujski primer, gimnazija Poljane itn.). Pregled mladega gledališča, ki ga ponuja letošnje srečanje, je sestavljen kot reprezentativen izbor različnih žanrskih manifestacij mladosti in gledališča. Zato vključuje različne gledališke »primerke«, pri čemer je daleč najmočneje zastopano gledališče absurda v različnih variacijah (esteti-cistični, igrivi, ideološki), nič manj izraziti pa niso tudi primeri variacije na klasično temo, poskusi na polju abstraktnega poetičnega in neverbalnega gledališča ter poskus revitalizacije forme recitala. Izvirnih gledaliških besedil je (bilo) letos malo, prevladujejo pa dramaturško preverjeni, »dobro narejeni« teksti našega časa, ki pa so praktično vsi »deležni« tudi primerne aktualizacije oziroma lokalizacije. Pri tem so mladi igralci učinkoviti tako v po^ sredovanju, igranju zgodb in junakov, ki niso oni sami, kot tudi v kar najbolj neposrednem izražanju sebe samih. Kljub temu da so mlatili prazno slamo, so zase namlatili belo moko. Matija Logar NAROČILNICA ??. ■ Uprizoritve mladega gledališča praviloma nastajajo v šolskih okoljih, pri čemer se opazno izgublja vloga ZKO-jev kot pobudnikov in organizatorjev gledališke dejavnosti; mladi so z njimi skoraj praviloma v »napetem« odnosu. Primerov »klasičnega« amaterskega gledališča (v pejorativnem smislu) v letošnji ponudbi praktično ni bilo. Vodje skupin so v večini primerov mladi sami, to so lahko njihovi profesorji oziroma pedagogi, vendar predvsem v mentorskem smislu, le v nekaterih primerih so bili to profesionalci. Na srečo je iz produkcije mladega gledališča predvsem izpadla struktura »nadomestnih« režiserjev, ki jo je dolga leta povsem obvladovala. Zanimivo je tudi, da v le malo predstavah zasledimo direktne vplive sočasnega profesionalnega (institucionalnega ali alternativnega) gledališkega ustvarjanja. Mladi praviloma iščejo sebi in svojemu konceptu sveta in gledališča ustrezno formo. Pri tem imajo tudi veliko skupnega: blizu jim je teater absurda kot »večno« polje relativnega, pomembno mesto ima erotika, ki je izražena skoraj brez predsodkov, vendar tudi brez resnične izkušnje, najmočnejši element v opremah predstav je glasba (v veliko primerih vzhodnjaška ali »etno«), najšibkejši pa scenografija, na jezikovni ravni sta jim skupni odprtost in obilica domišljije, v več kot dveh tretjinah predstav pa kakšen od igralcev nosi sončna očala... Na koncu je potrebno omeniti še tiste, ki so jim (bile) te uprizoritve namenjene, namreč publiko. Le-ta je bila skoraj brez izjeme izredno hvaležna, pa naj je šlo za Gimna-zijado, Podobe trenutkov, področna srečanja ali »osamele« predstave: dinamično in vitalno se je odzivala na teater svojih vrstnikov in ga navsezadnje tudi razumela. Upam, da bo tako tudi na letošnjem srečanju trinajstih (!) »izbranih« gledališč! Blaž Lukan Čas maturantov 5 Ko sem konec šestdesetih let maturiral na celjsK gimnaziji, so znova prl v modo maturantski pleS*' Postali so dovoljeni, ^ prej nekaj let ni bilo m° _ niti pomisliti na takšno P° četje. i za; ski zla zai spi ko Bil je čas, ko so deklet morala nositi halje, da s° pod njimi zakrile social1 v! razlike, pokazane z oblek0’ šal bil je to čas »hora legalist. F« in po 20. uri to ni smelo bi" Bo: na ulici, v kinu ali gled°’ tiz lišču, kaj šele v kakšneK1 hk disku ali gostilni. Še na v°j ^ černo drsalno rekreacijo sl čai nismo upali. Na svoj mata' Ko rantski ples nisem šel, tod° ob: bil je. čai . > Tokrat je maturiral sin i11 kri moral sem v Cankarjf stv dom. Kot v naših letih: °e' v tvorka, pa dunajski in °n' I v i gleški valček. Oder je b» sto poln plesalcev in predverf tal polna miz. Sedli smo in prV Bje sluhnili glasbi naših ml°' žir dih dni. Obleke deklet iv ] fantov so bile bleščave, Ke mnoge tuje, mnoge kl°' sti sično prijazne. Mnogi s° sp( kadili, česa mi nismo smeh dn Ulj Ja, drugačen čas. Ampbij ob enajstih so vstali, se prf" lis odeli v kavbojke in odsb ko: v picerijo. Mi »stari« s1710 ler ostali do jutranjih ur in se zlj, naklepetali in naplesali- (de tal Če nas kdo sili v šov, n°s aja postavlja na oder in del° tn0 dogodek, čemu ne bi mita ko: večer preživeli tudi P° Pri svoje. Bilo mi je všeč to nji' hovo početje, ki nas je zg0' Bi] vorno opomnilo, da o j vrednote različne in način $et življenja tudi. Ti mladi Z°' tal res stopajo ali: =ev __ _ življenj s svojo hrbtenico in svoj0 $e pametjo. Svet bo slej k° prej po njihovi meri in morda jih bo še več n° zn; plesu v kavbojkah z oblek0 vas spregovorilo, da včasih trC’ vat dicija duši, pa je, kerjene' z z kakšen red treba spošto’ Vec vati; toda ko je predstave jev konec, je svet spet njihov!f! p0( naš. Milan BrateC p0 Zapisi iz sarajevskega pekla, agonija glavnega mesta BIH, kot jo doživlja in opisuje Miroslav Jančič. Pravnik, novinar, kulturnik, romanopisec in dramatik. Na začetku bosanske drame še jugoslovanski veleposlanik v Gani, zdaj tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva BIH, opisuje pustolovsko vračanje v rodno Sarajevo. Vsa tragedija in trpljenje Sarajevčanov v iskrenih, živih literarno reportažnih zapisih. Dokumentarnost akterja in priče sarajevskega peklenskega plesa, pomanjkanja, lakote, granat, ostrostrelcev. Vsak dan soočen s smrtjo, a zvest svojemu mestu v novi knjigi naše založbe GLASNIK PEKLA Knjigo bogatijo dokumentarni posnetki Zvoneta Šeruge. Za 1.850 SIT jo lahko naročite pri ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 061 321-255, 110-033. NAROČILNICA * Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova4, nepreklicno naročamo Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) ODLOČITVAMI. Naročeno mi (nam) pošljite na naslov:--- izvod(ov) knjige PRED USODNIMI izvod(ov) knjige GLASNIK PEKLA. Naročeno pošljite na naslov: _____________________________________ Ulica, poštna št., kraj:........................................... Ulica, poštna št., kraj:----------------------------------- Datum:________________________________ Podpis naročnika: Ime in priimek podpisnika: ............... 1. Naročeno bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. kupec bom poravnal po povzetju 1. Naročeno bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot individualni naročnik bom plačal po povzetju žig Podpis naročnika Naročeno dne: MVBARKOMANDA kočevska Reka: spor med krajani in policaji SLOVENSKA POLICIJA S1RELJA JELENE, SEKA GOZDOVE IN REDI KRAVE po- itih iški ■iili Prišla je slovenska pomlad, z njo demokracija in za ljudi v nekdaj Ic0r ZaPrtih območjih na Kočevskem olajšanje. Po nekaj novinarskih ek-nOC ^Ufzijah, ki so potešile začetno zvedavost javnosti, pa je pomladni piš *8goma začel ponehavati. Stvari na območju Kočevske Reke je vnovič *ajela inercija starega koloteka. Dvignjene zapornice so se začele spet ^Puščati in velika pričakovanja tamkajšnjih prebivalcev so se razblinila leto *ot milni mehurček. lnl v v8 svetu krajevne skupnosti Iko ' ^°^evski Reki smo te dni poslu-’. o* F"'' osupljive razprave. Zlatko ! .j lcko, član sveta krajevne skup-rZfl' ki ima na skrbi razvoj tu-*n varstvo okolja in je ie : *rati eden vodilnih delavcev jav-V 'j 8e§a podjetja SNEŽNIK, je razo- 0 Carano ugotavljal, da je območje 1 dO L°^evs^e Reke še vedno zaprto 0 ?“aiočje in da to v nasprotju s pričevanji pomeni korak nazaj in is naPrei- Ficko vidi glavnega 1. ^vca za takšno stanje v ministr-'J/ stvu ce- v za notranje zadeve oziroma oskrbnem centru bil Stenici, kjer se njegov pred-;rie t u^k Ivančič vede približno ’ j. . °> če ne celo še malo slabše, kot ila. ,|egovi predhodniki v starem re- •e R 800 krajanov Kočevske •]fl' ie hipotek preteklo- ' 0 11 in bi si hotelo zagotoviti perij ^Pcktive, kakršne imajo tudi vsi S ^gi državljani Republike Slove-. Na te pa seveda lahko poza-’ |1°. dokler je pod ingerenco mi- ril v1S^rstva za notranje zadeve več S tot 10.000 hektarjev gozdov, s ka-se Pač počenja, kar se mu OUbi. Frapantno je, da se nova jčmokratična) oblast vede prav iflS . 0 samopašno; kot se je prejš-plO Policaji v tem zaprtem ob-tfl ?°čiu pobijejo letno kakšnih 200 «0 b°SOv jelenjadi in druge divjadi. . davimo, pobijejo, kajti če bi za-'0. da jih uplenijo, bi to pome- 1 °. da tudi za njih velja zakon 0 lovu, kar pa ne drži. Tako se *eveda dogaja, da streljajo kapi-altie jelene policaji, ki niti niso °vci. To pa je natanko tako, kot S?. ie dogajalo v nekdanjem soci-. l2mu, ki se je v tem pogledu loči od kapitalizma samo po Ztlaku pri vhodu. V kapitalizmu as Ustavi znak z napisom »pri-Va*e<akom »stop« oziroma prepoji e<^an Prehod. Predstavniki kraju l.eVne skupnosti oziroma javnega Podjetja SNEŽNIK so lani sicer tec °Segli, da je vlada sprejela odlok, P° katerem naj bi vadbeno-^ °skrbni center vrnil lovišče Gote-lce SNEŽNIK-u, vendar se stvar j Ptetnika po polževo, animivo je, da je ministrstvo za otranje zadeve tudi v celoti hranilo gospodarsko strukturo, ar je seveda anahronizem časa in Prostora. Tako se ministrstvo Gotenici ukvarja s sečnjo lesa in prirejo mesa in mleka in kdo bi vedel, s čim še. Še bolj zanimivo od tega pa je, da imajo delavci na teh posestvih beneficirano delovno dobo. Ministrstvo za notranje zadeve je z denarjem iz proračuna tudi obnovilo nekaj objektov v vasi Gotenica, kar pa je praktično brez haska. Krajani namreč ne vedo, kako bi se ob navzočnosti policajev vadbeno-oskrbnega centra tam lahko razvijal turizem. Opravka imamo torej s pravcatim Potemkinovim sindromom, ki ga drago plačuje slovenski proračun. Gotenica - vračanje v preteklost! Člani sveta krajevne skupnosti v Kočevski Reki si svoje perspektive zamišljajo precej drugače. Prepričani so, da bi moralo ministrstvo za notranje zadeve oziroma slovenska vlada dobro premisliti, ali tak vadbeni policijski center sploh sodi na takšno lokacijo, kot je Gotenica. Slovenci imamo majhno državo in si ne moremo privoščiti, da bi z naravnimi bogastvi našega ozemlja počenjali kot svinja z mehom. Ljudje se upravičeno sprašujejo, kje so slovenski ekologi, kje zeleni in kje Širše, ki vsi skupaj ne mignejo s prstom, da bi se policijski vadbeni center preselil v kakšno od številnih zapuščenih kasarn. To bi bil osnovni pogoj, da bi lahko v Kočevski Reki začeli razmišljati o razvoju turizma. Dokler pa se to ne zgodi, krajani zahtevajo, naj se v okviru lokalne samouprave usklajujejo odnosi med vsemi porabniki prostora. Prepričani so namreč, da jim njihovega načina življenja ne morejo narekovati niti vojaki niti policaji, temveč da imajo tako kot vsi drugi državljani Republike Slovenije pravico to početi sami. Od ministrstva za notranje zadeve zahtevajo, naj poskrbi, da bodo z vadbeno-oskrbnim centrom v Gotenici lahko sodelovali vsaj približno tako kot s specialno enoto ministrstva za obrambo Moris, s katero se, najbrž tudi po zaslugi domačina Toneta Krkoviča, lahko sporazumevajo brez težav. Krajani so o svojih zagatah z vadbeno-oskrbnim centrom v Kočevski Reki obvestili vse lokalne politične dejavnike (stranke), od katerih so dobili vso pokrajinski tednik, ki poroča 0 v$em- kar se zgodi zanimivega na Dolenjskem, Be- li krajini, Posavju, na Kočevskem in drugod, • Piše preprosto, razumljivo m kratko, • daje vsem svojim bralcem možnost, da v njem sodelujejo, • nudi nešteto možnosti za oglaševanje, • je glede na obseg med vsemi podobnimi časopisi najcenejši 68000 Novo mesto Glavni trg 24 tel.: 068/23-606 fax: 068/24-898 podporo. Prišlo je celo do sestanka občinske vlade v Kočevju, v okviru katerega je bila na dnevnem redu tudi posebna točka z naslovom Gotenica - vračanje v preteklost. Sestanka sta se med drugim udeležila tudi Bizjak in Brvar z ministrstva za notranje zadeve, kjer je bilo dogovorjeno, da se za nazaj potegne črta in da se sodelovanje začne na novih osnovah. Tako naj bi razmišljal minister Ivan Bizjak, od česar pa doslej ni bilo še nobene koristi. Stvari še naprej tečejo po starem. Logična posledica takšnega stanja je, da ima krajevna skupnost svoj pogled na razvoj turizma, policaji pa svojega. Prvi koncept temelji na razmišljanjih o Gotenici kot kraju, kjer naj bi razvijali . zdraviliščni turizem s poudarkom na zdravljenju pljučnih in podobnih bolezni, drugi pa slej ko prej kaže na interni turizem za policaje. Da krajani ne govorijo na pamet, jim govore podatki, da je bila Gotenica vse od 14. stoletja najbogatejša vas na Kočevskem. Prisluškovanje? Zelo zanimiv je tudi pogled krajanov na policijsko gospodarsko dejavnost, ki se odvija v Gotenici znotraj vadbenega centra. Prepričani so, da ta dejavnost pomeni ministrstvu za notranje zadeve v bistvu črni fond, iz katerega se mimo proračuna financirajo določene (ne)znane dejavnosti. Drugače si pač ne znajo razlagati ponovnega zapiranja Gotenice in domnevnega prisluškovanja njihovim telefonom, kar se po njihovih besedah ni dogajalo niti v najbolj trdih komunističnih časih. Član sveta KS Ciril Cimprič je glede tega dejal, da Ljubljana vse od leta 1945 izkorišča Kočevsko in da bi to zdaj rada delala še naprej. »Prej sem bil sicer zavezan molku, vendar sem se na zaprtem območju lahko svobodno gibal. Zdaj lahko pridem samo do rampe. Kakšna demokracija je to?!« se je vprašal. O razvoju dogodkov v Kočevski Reki in o tej novi »demokraciji« na tem območju bomo očitno še morali pisati. / k Izhodiščna plača 25.000 tolarjev Republika Slovenija MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE številka: Ljubljana, dne 1/6-1993 SINDIKATOM PODPISNIKOM KOLEKTIVNE POGODBE ZA NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI ZADEVA: SPREMINJEVALNI PREDLOG PONUDBE VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KOLEKTIVNO POGODBO ZA NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI Z DNE 28/5-1993 Na podlagi pogajanj vladne in sindikalne pogajalske skupine dne 1/6-1993 predlagamo naslednje spremembe: 1. VI. členu se navedejo vsi sindikati, podpisniki kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. 18. in 21. člen - I. varianta Izhodiščna julija je se spremenita, tako: plača za I. tarifni razred od 1. _r - - 25.000 SIT, regres za leto 1993 je 36.000 SIT in se izplača v dveh delih, in sicer _ ----- ~ C" "uciill, lil SlUCi 25.000 SIT v juniju in 11.000 SIT v juliju 1993. II. varianta Izhodiščna plača za I. tarifni ra-zred je od 1. junija dalje 25.000 SIT, regres pa je 30.000 SIT in se izplača v juniju 1993. Po obeh variantah se izhodiščna plača s 1.10.1993 poveča za 1.000 SIT. V celotnem obdobju veljavne kolektivne pogodbe se izhodiščna plača povečuje v skladu s že predlagano eskalacl jsko lestvico iz 18. člena. J Iz pisanja ministrstva za delo, družino in socialne zadeve lahko razberemo, da so sindikati le nekaj iztržili. Ali bodo s tem zadovoljni, bomo videli v naslednjih dneh. Vsekakor pa je bolj spodbudna novica, da se bodo pogajanja o plačah za leto 1994 začela že septembra letos, kar pomeni, da bodo sindikati s ceno dela lahko nastopali pri oblikovanju proračuna. To pa je nekaj drugega, kot je bilo letos, ko so bili sindikati s sprejetim proračunom praktično postavljeni ob zid oziroma izvršeno dejstvo. Komentar: Smisel afer »Bog ni policaj, ki komaj čaka, da bo koga kaznoval,« je ob svoji 70-letnici in ob 25-letnici škofovskega posvečenja dejal, dr. Vekoslav Grmič, teolog in naslovni škof v Mariboru. Ob tej njegovi misli lahko samo vzdihnemo: »Kako lepo bi bilo, ki bi ta maksima kaj veljala tudi v slovenski politiki!« Pobožna želja pač. V resnici imamo politiko, ki se napaja iz tradicionalne slovenske majhnosti, zaplankano-sti in brezmejne zadrtosti. Za (navidezno) univerzalnostjo kakšnega Šeliga, Spomenke, Hribarja, Rupla in drugih se kot po pravilu vedno plete pragmatična pritlehnost, katere osnovni cilj je oblastiželjnost za vsako ceno. Nekateri med njimi so to že spoznali. Preprosto so ugotovili, da biti zraven pomeni biti brez lastne intelektualne distance, ostati brez osnovnega orožja slehernega pravega intelektualca. Zato so rekli: »Nasvidenje!« Ali kot poje pesem: »Cigani, ja se rastajem sa vama...« Razumemo: politika je lahko tudi nujno zlo. Zato utegne imeti dr. Grmič še kako prav, ko pravi, da »nobena stranka ne more biti v polnem pomenu krščanska«. Kljub vsemu pa so na drugi strani vendarle neke meje, neke civilizacijske zavore, ki posameznikom in skupinam same po sebi preprečujejo artikulacijo najnižjih strasti. Parlamentarna država naj bi bila samoregulacijski univerzum, ki naj bi branil njen demokratični imunski organizem. To je tista poglavitna distinkcija, po kateri jo ločimo od njene totalitarne sorodnice. In hvala Bogu, da je tako. Nič pa ne gre samo od sebe in naenkrat. Zato tudi afere. V tem vidimo njihov smisel. Brez tega smo rakasta tvorba. Korak bližje k pravni državi bomo, če jih bodo vsi poglavitni akterji afer dobili po zobeh. Ne tisti, ki jih raziskujejo, ampak tisti, ki so jih zakrivili. V Sloveniji so se leta 1989 in 1990 zgodile epohalne spremembe. Vsaj v formi in na videz. Znotraj tega se je v mnogih okoljih in tudi celo v najbolj državotvornih sektorjih nemoteno odvijala stara totalitarna vsebina. Slovenska vojska je kmalu po mnogočem spominjala na njeno osovraženo jugoslovansko predhodnico. Začeli so se pojavljati naslovi: Janša go home... Po mnogočem sicer eksibicionist Zmago Jelinčič je zadel žebljico na glavico: »Janši je treba pripeti najvišje državno odlikovanje in ga upokojiti!« Škoda, da tega ni rekel kdo drug. In potem so prišle nove volitve. Ljudje niso zaupali državotvornim pavom. Streznilo jih je našopirjeno pavje perje in črne eksistencialne perspektive. Mnogi s tem, razumljivo, niso bili zadovoljni. Porodila se je ideja o novi 57. številki Nove revije. Le kaj bi v njej zapisali? Kako ustvariti več kot 100.000 delovnih mest? Kako nadomestiti domala 50-odstotni izpad nekdanjega jugoslovanskega trga? Najbrž ne. Ker pa bi morali napisati prav to, je nova 57. številka že zdaj »pase«, mrtva črka na papirju. Jože Pučnik zdaj retroaktivno ugotavlja, da nova politična elita ni dojela, kaj je oblast. Ni dojela njene fasci-nantnosti, tega, da kvari značaje, da oživlja osebne karakteristike ljudi, ki se pred tem ne pokažejo. Logična posledica teh njegovih misli je ugotovitev, da je »v Demosu ostalo veliko boljševiških elementov razmišljanja«! Ugotovitve vladne komisije o delovanju VIS mu dajejo povsem prav. Prav v tem je iskati odgovor na vprašanje, zakaj misteriozno izginotje pomembnih dokumentacij, zakaj molk o pridobljeni dokumentaciji mikrofilmov za 17.000 nekdanjih sodelavcev SDV, ki je spet na nekem zasebnem skrivnem depoju. Zraven tega pa njene določene dele posamezni časopisi publicirajo 'do pičice natančno. Dovolj prvin za vprašanje: ali se ni nekdo pripravljal, da prevzame oblast za dolgo, dolgo časa, denimo za vnovičnih 45 let? Cilj afer postaja tako iz dneva v dan bolj jasen. Tisti, ki so se dali instrumentalizirati in niso dojeli, da opravljajo umazano delo, ki naj bi popravilo izid minulih volitev, zdaj kot užaljene neveste ugotavljajo, da jim polzi iz rok afera HIT in da so se zdaj hočeš nočeš prisiljeni ukvarjati z afero VIS. Da smo si na čistem: svoje morajo dobiti vsi po vrsti; tako tisti v aferi HIT, ki jim bo sodišče dokazalo, da so kršili zakone, kot oni v aferi VIS, ki po Pučnikovo niso dojeli, kaj je oblast in so jo zlorabljali za osebne materialne in politične koristi. In nenazadnje, po prstih je treba kreniti tudi tiste, ki so v svoji goreči zaslepljenosti šli predaleč in javno lagali in sramotili ljudi. V siceršnji neproduktivnosti afer je le v tem iskati njen vsestranski smisel. Le v primeru, da bodo te afere jasno zarisale meje, do kod smejo direktorji, do kod policaji in drugi vohljači in do kod novinarji, bomo lahko rekli, da se je splačalo. Kajti tu ne gre le za graditev legitimnosti pravne države, temveč za mnogo več, od česar so v mnogočem odvisne perspektive nove slovenske države in njenih državljanov. Gre za graditev vrednostnega sistema, ki oblikuje naravo življenja neke družbe, ki se je nedavno tega z muko organizirala v samostojno državo. Brez vrednostne iden-tite, ki bo v svetu jasno prepoznavna in ki bo kompatibilna z univerzalnimi civilizacijskimi dosežki, bomo slej ko prej obsojeni na marginalizacijo, ki je ne more popraviti še tako lepo pavje perje, kar te dni na svoji koži občutijo naši južni sosedje. Brez tega se bomo še naprej pacali v lastnem soku in z vso nazornostjo potrjevali žalostno Cankarjevo samorefleksijo o »narodu hlapcev«! Ivo Kuljaj 24 Humoreska Jebeš državu, ko j a piva nema' - Kakšne delnice bi vzeli na račun tistega certifikata, ki ga bomo vsi dobili, če bi si te delnice lahko izbirali? smo povprašali tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je kot po navadi slonel za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in počasi pil svoje pivo. »Hja, to je načeloma težko vprašanje,« je dejal, »kaj pa vi, katere delnice bi vzeli vi?« - Po naše bi bilo še najbolj pametno vzeti kakšne državne obveznice. Res, da najbrž ne bodo imele velikega donosa, ampak zato pa so ponavadi državne obveznice najbolj gotova naložba.« »Po čem pa to sklepate?« - No, na splošno povsem svetu velja takšno mnenje. Recimo tik pred veliko krizo leta 1929 v Združenih državah je tisti, ki je imel državne obveznice ohranil vrednost svojega denarja, medtem ko je vse drugo propadlo. »Ampak tu nismo v Ameriki...« - Že res, ampak... »Nič ampak! Pri nas veljajo drugačni zakoni.« - Kakšni? »Ali ste čisto pozabili?« - Kaj naj bi pozabili? »No, na rajno Jugoslavijo. Se spomnite, da je po vseh bankah lepo pisalo: ,Za vloge jamči državaV In menda se spomnite, kaj se je potem zgodilo s temi vlogami. Za devizne vloge država še kar naprej jamči, le da človek ne more priti do svojega denarja, pri navadnih vlogah pa je vse pobrala inflacija. Skratka, pri nas tudi država ni nekaj stalnega. Zato se ni primerjati z Ameriko. - Veste kaj, vi pa dvomite o slovenski državi. To pa zagotovo ni lepo. »Ja ali ne vidiete, kako se ta država opoteka?« - No, tega ni kriva država, ampak vsa bremena iz preteklosti... »Saj je vseeno, kdo je kriv. Važno je, da se država opoteka.« - Dobro, potem smatram, da boste zavrnili certifikat s pravico do dela slovenske lastnine? »O, to pa že ne!« - Pa saj vendar ne verjamete v to državo? »Ja, ampak certifikata le ne bi zavrnil. Najraje bi ga takoj prodal. To bi bilo najpametneje.« - Že, ampak v začetku smo vas vprašali, kakšne delnice bi kupili, če bi ta certifikat lahko zamenjali za delnice. Niste nam še odgovorili. »Pa to bi vendarle lahko vedeli. Povsem jasno je, da bi vzel delnice iz kakšne slovenske pivovarne. Kajti karkoli se bo zgodilo: naj ta država obstane ali propade, naj pride druga država ali naj bo brez države, po anarhistično, ljudje bodo vselej pili pivo. In čim slabše bo, tem bolj ga bodo pili.« - Kaj pa če pri nas nastane islamska država, ki prepoveduje alkohol? »V tem primeru pa je čisto vseeno, kakšne delnice imam in ali jih sploh imam. V državi brez piva mi živeti ni! Toliko pa me že poznate, ali ne!« Bogo Sajovic 3. junija 1993 NAJPOMEMBNEJŠA STRAN Kozinčeva »krivda« poantiranje razlikuje od socialističnega »bremzanja« plač v minulih 45 letih? V ničemer! Pač, komunisti so v nizkih plačah videli svetlo prihodnost, Glavič vidi »svetlo« slovensko samostojnost. Druge razlike ni nobene, saj potem tako in tako pride nekdo, ki pograbi tisto najbolj »svetlo«, čemur so se morali delavci odrekati. Sindikati pa so zato, da trčijo ble-ferje po zobeh! Miha Kozinc, minister za pravosodje in član vladne komisije za nadzor dela predstojnika VIS, naj bi po pisanju nekaterih novinarjev res ne imel nobenega razloga, da Brejcu ne bi vsaj zameril, da je »kriv«, ker je na ministra padla senca suma sodelovanja s SDV. Res je, ne samo Kozinc, vsa demokratična javnost lahko Brejcu vsaj zameri, da poniglavo uporablja sebi ljube dele udbovskega materiala, potem ko je več kot dve leti skrivnostno molčal o obstoju mikrofilmov za 17.000 nekdanjih udbovcev in pustil javnost živeti v lažnem prepričanju, da je to gradivo uničeno. Novodobni demokrati se v marsičem prav nič ne razlikujejo od svojega slavnega predhodnika Ivana Mačka-Ma-tije. Mačka opravičujejo vsaj zgodovinske okoliščine... Janševa genialnost Janez Janša, obrambni minister, ne reče ne bev ne mev, ko prihajajo na dan vznemirljive vesti, da je pomagal »švercati« orožje za armadi Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Kapo dol pred njegovo genialnostjo: najprej je pomagal oboroževati Hrvate, zdaj in vse bolj pa bo kričal, kako se mora Slovenija oboroževati - tudi proti Hrvatom. Novomeška občinska skupščina ga je že spregledala in predlagala, naj vojaški objekt na Trdinovem vrhu postane skupni planinski dom slovenskih in hrvaških planincev. Glavičeva svetlost I JIH Rojceva pravnost Peter Glavič, član državnega sveta, se je postavil proti vodstvu Policijskega sindikata Slovenije in v nekem pisanju državnemu svetu zapel levite tudi sindikatom nasploh. Med drugim je ugotovil, da je res veliko divjih privatizacij, še večji problem pa je po njegovem uničujoči ples plač. Po njegovih besedah je v interesu vseh članov sindikata, da se ta grabežljivost odpravi, saj bi plače lahko hitro in nepovratno uničile družbeno premoženje in slovensko samostojnost. In v čem se njegovo Ivan Rojc, šef slovenske davčne uprave, še vedno ni uspel spraviti v državno blagajno tistih 150 milijonov utajenega davka, o katerem je za nekim TV omizjem brez dlake na jeziku govoril minister Janša. A mu je na drugi strani od spodaj podpisanega takoj po oddani davčni napovedi že uspelo zahtevati, da nemudoma sporoči manjkajočo matično številko za enega od svojih nadebudnih potomcev. Kdo si torej upa čenčati, da pri nas ni pravne države? Za rajo pravna država še kako velja. Kot vedno v zgodovini! Kuli MARKO BOKALIČ SPREJEMNA SOBA AMONI AKOVE SPOJINE PRIKRITO ZRAČENA STAROGR. TEKMO- VANJE POOSEBLJENA SMRT V GR. MITOL. ČEBELI PODOBNA ŽUŽELK SODNIK V GRŠKEM DEDLOV SIN (DALJŠA OBLIKA) JOSIP IPAVEC zsr MESTO NAJAP. OTOKU HONSU, RODO- SLOVJE PIJAČA IZ LIMON V DRUŽINA S L. SKLADATELJEV 7 časopis slovenskih delavcev SALOMONOV VANDRO- VEC NORD.BOG ODIN NEMŠI DROBI NAJVEČJI OTOK MALIH SUNDOV DUNAJ (ORIG.) DRAGO IBLER GRŠKI BASNO- PISEC NOGOMETAŠ JAZ) (matja; NEVAREN SNEŽNI ZAMET KANJONOM IŠKE POGONSKI STROJ PRITOK VISLE POSMEH- UIVOST V LITERATURI LOPA ZA SENO SKRAJNA UMETNOST. IN LITER. SMER KORALNI OTOK HRV. SKLAD. (BRANIMIR) ORGAN VIDA ZNIŽANJE GLADINE IRSKA (ORIG.) SALOMONOV UGANKAR! STROJNI ELEMENT ZA ZVEZO TRIDIMENZ. GEOMETR. POJEM VSTOPNA SKLADBA KRAJ PRI KOPRU NAMIZNA IGRA MESTOV ARIZONI SVETOVNO PRVENSTVO AVGUST ŽIGON ZVEZA ŠP. KLUBOV SKUPEK TANKIH DOLGIH STVARI NAJVEČJI JADRAN. OTOK MESTO NA TAIVANU ROBNA NEUPORABNA DESKA PRAKTIČEN ČLOVEK KRAJNA NOTRANJ- SKEM ŽENSKO IME ENOLETNI POGANJEK ZA CEPLJENJE PRISTA- NIŠČE VOJAŠKA PEHOTNA ENOTA PREMICA, KI MIRUJE PRI VRTENJU JEZIK BANTU ČRNCEVV RODEZIJI KONTO PRAVO- SLAVNI DUHOVNIK FIN.LUKA TURKU NAKIT, OKRASJE ŽIVAL S KRILI NIELS JERNE IGOR MAJCEN NAPRAVA NADSTEDIL- x PRAOČE ČLOVEŠTVA VASOVALEC OB NOVEM LETU NAJVIŠJI DRŽAVI DRŽAVNI ORGANI VELIKA JUZNC JUŽNOAM. SLADKOV. RIBA OST MISLI ALI ŠALE Nagradna križanka številka 24/25 Rešeno križanko nam pošljite do 14. junija 1993 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 24. Nagrade so 1.000, 700 in 500 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 22 SMOLE, STATIK, TANIN, TANAKA, ALANI, ANATOM, DRAGO JANČAR, AIKEN, AKI, EST, SLANINAR, ŽREC, TI, TOLIMA, DIODA, Križanko pripravil SAIOMONO’ ugankar] Politik novega kova Hodi v osnovno šolo Ivana Mačka-Matije! I Horoskop ' k Velika pomoč Že s prvim velikim cerkvenim razkolom leta 1054 se je pokazala da je precej razlik med tolmačenji krščanskega cerkvenega nauka' Te razlike so kasneje v 16. stoletju pripeljale še do drugega velikega razkola krščanske cerkve. Skoraj vse obdobje krščanstva pa s° nastajale manjše sekte, ki so spet po svoje tolmačile krščanski nauk Mnogokrat pa ni šlo za kako temeljno razliko v tolmačenju cerkve’ nega nauka, ampak za razlike v dojemanju delovanja cerkve, dU" hovščine, poteku bogoslužja in podobno. V začetku 15. stoletja je d' eden izmed oznanjevalcev drugačnega nauka, kot ga je pridig3'3 uradna katoliška cerkev, Jan Hus (rojen 6. junija 1371), češki refor' mator. Po njem se imenuje verska ločina husitov, ki je bila 33 Češkem zelo močna, njen vpliv pa se je poznal tudi v nekaterih okoliških deželah. Cerkev, razburjena in zaskrbljena zaradi nagl®93 in velikega vpliva in moči Jana Husa, ga je razglasila za razkolnik3 Uradno pa ga še ni obsodila, ker se je bala števila njegovih pristaš® in možnih nemirov oziroma celo neke sorte revolucije. Husa so raj® povabili na cerkveni koncil, kjer naj bi razložil svoje ideje, koncil pa naj bi se odločil o njihovi pravilnosti. Jamčili so mu tudi prosti prehod' pa se tega niso držali. Ko so kardinali namreč razsodili, da je Hu= razkolnik, so ga dali aretirati in se odločili, da ga bodo za kazen id zgled drugim sežgali na grmadi. Še istega leta, 1421, so Jana Hus® v Pragi postavili na grmado ter ga živega sežgali. in Ko je Hus stal na grmadi in čakal na zažig, je opazil, kako je neka starka ogromnim snopom kuriva na grmadi priložila še svojo butaric® dračja. Tedaj je pripomnil: »Sancta simplicitas!« (Sveta preproščina). ] V tem tednu so se rodili še angleški ekonomist Adan Šmit®: španski slikar Velasguez, ruski skladatelj Igor Stravinski, nemsk' ,, romanopisec Thomas Mann, ruski književnik Aleksander S. Puški® Q ■ De?1 in začetnik slovenskega slovstva Primož Trubar. IAN, ANTAL, KARNI, KRT, VG, LEIDEN, MAKETA, KIPARKA, TERI ER, ASO, SR, OPAT, OST, LAS, ENA, ROSANA, TANTIEMA, TROS, LOM, ANTANTA, SKOVORODA, UDARNIK, LAŽ, RANAR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 22. 1. Tomo Lenarčič, Puntar jeva 25, 66000 Koper, 2. Vladka Berločnik, Cankarjeva l/a, 63320 Velenje, 3. Boris Borovina, Ljubljanska 9, 66230 Postojna. Nagrade bomo poslali po pošti. Končno dež Morda ste v teh dneh, ko voda povzroča velike težave, pomislili, da delamo s pitno vodo kot svinja z mehom. Tudi kadar imamo vse pipe zatesnjene, ko pazimo na porabo. K razmetavanju nas sili že sistem porabe vode. Začnimo pri straniščnem izplakovalniku. V koliko trgovinah vam lahko ponudijo varčni izplakovalnik, ki ne izprazni vedno vse svoje vsebine? Kdo jih sploh proizvaja? Ali pa, morda le ni najbolj primerno, da čisto, dragoceno pitno vodo zlivamo v stranišča in z njo peremo avtomobile ter zalivamo vrtove!? Ko operemo solato, voda odteče v odtočno cev. Mar bi z njo zalili rože ali vrt! Včasih se sliši smešno, včasih enostavno ni v naši moči, da bi stvari vzeli v svoje roke. Ko nam bo pitne vode zmanjkalo, da bomo pili drugorazredno, neokusno tekočino, ki jo bo kemija naredila za neškodljivo človeškemu zdravju, bo vsak poseg predrag. Kot je v drugih takih primerih, na primer pri zraku, avtomobilskih izpušnih plinih... Ljudje vidimo daleč, marsikaj lahko predvidimo. Toda, ker se vse preračuna na finančno koristnost, smo nemočni. Kako žalostno, da je denar sveta vladar. Včasih si s takimi težavami niso belili glav. Pač pa so bili večkrat lačni. »Če se Medard kislo drži, do konca meseca ni sončnih dni,« so včasih rekli. Medard bo v torek, 8. junija. Vpliva na grozdno letino: »Ako na Medarda deži, grozdje se do brente kazi.« Ampak to lahko popravi Barbara (11. junija): »Če Barbara deži, bomo jeseni grozdja polne kadi!« Narava le ni tako huda kot človek. Kadar udari, da še vedno možnost popravnega izpita! Vreme za konec tedna bo nekoliko lepše kot v četrtek in petektv nedeljo tudi nekoliko topleje. Vendar se bo v popoldanskem času pojavila kakšna ploha, lahko tudi nevihta. Začetek tedna bo prinesel spremenljivo vreme. Kar naj še dežuje! t/i S, tis nc si? Pc si? si? P? Tl P? jo, ne ni pr tv D« de tn m z Sk St sii SU ho že to: Še Sl Ve de til, sij