vse polno, neki otok po geografu Hakluvtu. Severno tega otoka pa zagledajo preliv, morsko cesto, ki je šla od 78 °N dalje proti severu. Čudno se je zdelo Baffinu, da je kazala magnetna igla tukaj 56° variacije proti zahodu, sedaj vemo, da je magnetni tečaj v onih krajinah. Svojemu dobrotniku na čast je krstil Baffin preliv z imenom Smith-Sound, ime, ki je v novejših časih tako zaslovelo. Onega znamenitega petega julija 1616 je dosegel Baffin zemljepisno širino (78°), ki je ni v teh krajih nihče prekoračil do devetnajstega stoletja!
Ker niso mogli vsled leda dalje proti severu, so namerili ladjo zopet proti jugu,   odkrili otoke Carey, pustili na desni preliv Jonesov na jugu zemlje Ellesmere, videli obalo otoka North-Devon in odkrili slednjič 12. julija cesto, ki je istotako kot Jo-nesova peljala proti zahodu, imenuje se cesta Jamesa Lancastera. Ta cesta tvori glavna dohodna vrat a severozahodne pasaže,  a ravno tukaj je Baffin izgubil vsako upanje na srečno rešitev težkega problema, niso se mogli bližati obali, vselej jih je odrinil led,   vrhutega jih je bilo veliko bolnih, skorbut, vrnili so se domov, Skoro na istem mestu  sta se vrnila 202 leti pozneje po neki zmoti znamenita potovalca John RoB in William Edward Parrv. Dežela pa, ob kateri so jadrali sedaj, se imenuje  po Baffinu, istotako   nas   spominja  na  slovitega brodarja Baffinov Zaliv   kot  severni podaljšek Davisove Ceste.1
Peschel pravi: Nach der Riick-kehr von dieser glanzenden Entdek-kungsreise, welche den arktischen Seefahrern unseres Jahrhunderts (19. J.) das Tor zu der wirklichen Durchfahrt, den Lancaster-Sund, ge-offnet hat, erklarte Baffin einem der unver-drossensten Forderer dieser Reisen, Sir John Wolstenholme, es gabe keinen nordwestlichen Seeweg, weder in der Hudsonsbai noch in der Verlangerung der Davis-StraBe, die nichts anderes seien als Golfe in groBem Stile. Dieses offene Gestandnis war die Ursache, daB die Baffinsbai zwei volle Jahrhunderte, bis zum Jahre 1818, nicht wieder besucht wurde.
Vsi tisti, ki so trdno upali na pasažo okoli Amerike, so začeli vsled te izjave Baffina hudo črtiti, da, začeli so tudi sumiti resničnost njegovih poročil. Najstrastneje ga je napadel pred sto leti sloviti potovalec John Barrow, češ samo onim ljudem je sploh kaj verjeti, ki služijo v angleški vojni mornarici. A ravno pred sto leti sta plula na sever Amerike Parry in RoB, sledila korak za korakom Baffinovemu poročilu in neovržno dokazala resničnost njegovega popisa. Šest let po svojem zadnjem potovanju, 1622, je umrl Baffin daleč proč od torišča dosedanjega delovanja, pri naskoku na mesto Ormus ob vhodu v Perzijski Zaliv, star šele 38 let.
i Pravzaprav Davisova Cesta ni morska cesta, kakor si jo navadno predstavljamo, temveč odprto prehodno morje, istotako tudi Baffinov Zaliv ni zaliv v navadnem zmislu besede, a navadili smo se na omenjene označbe in jih rabimo.
IZ BAFFINOVEGA ZALIVA.
Kljub omenjeni izjavi so se pa vendar dobili še pogumni ljudje, ki so hoteli rešiti problem prehoda. Omenimo naj kapitana Williama Haukridge, ki je pa prišel komaj do konca Hudsonove Ceste, omenimo naj zlasti ekspedicijo norveškega junaka Jensa Munk. Sredi maja 1. 1619. je odjadral na stroške danske vlade z dvema ladjama na sever. Koncem Hudsonove Ceste je odkril nov otok, poln severnih jelenov, imenoval ga po njih, šel proti jugu in prebil strašno zimo ob izlivu reke Churchill v zaliv. Mraz je bil tako hud, da je zmrznilo vino in žganje, da so pokali sodovi; led v zalivu je bil tudi še pozneje poleti debel 70 do 100 metrov. Koncem maja so použili zadnjo trohico hrane, bolezni se je pridružil glad. Munk sam je bival popolnoma onemogel v mali kočici in vsako uro čakal   rešitve,   rešila naj   bi ga smrt.   Strahoviti
—    417    —
54