Cerkvene zadeve. Trije sporaini iz Draždan. S prijateljem Ivanoni sva si leta 1891 ogledala več dnij znamenitosti zlate Prage in češke razstave. Neko soboto v jutro pa rečem Ivanu: »Veš kaj? Jutri bo se tukaj v Pragi kar trlo ljudstva; torej se peljiva danes popoludne v Draždane na Saksonsko. Rad bi ondi videl najlepšo sliko Marijino na svetu, namreč slavnoznano Sikstinsko Madono neumrljivega Rafaela Santija«. Prijatelj takoj pritrdi mojim besedam in popoludne sva se vozila z železnico po divnih severnočeskih krajih ob Labi ter dospela v prvem mraku v Draždane, glavno mesto Saksonsko. Ali vam naj opisujem lepoto severnočeškib krajev in mest? Ivan je kar strmel nad to krasoto in začela sva popolnoma umevati navdušenost milega češkega naroda pojočega na vcčor v razslavi zopet iazopet na- rodno pesem: • »Kde domov mfij?« in posebno zadnji vrstici prve kitice: ,,A to jest ta krasna zemS (zemlja), Zeme česka domov muj!" Ali vam naj opišem toliko slavljeno »Saksonsko Švieo« ali pa celo mesto Draždane, ki se prišteva štirini najlepšim evropskim mestom? Ne; kajti to bi bilo težavno. Jaz sem vse le mimogredoč videl in bi tedaj moral večinoma prepisovati. Zato pa le o treh spominih iz Draždan, ker se mi prav ti trijo tolikokrat vzbujajo v mojem srcu in tako rekoe silijo na dan! Ko se v nedeljo vzbudiva in opraviva, bila nama je prva skrb, da poišeeva katoliško cerkev, ki je hkrati kraljeva cerkev, da ondi opraviva svojo pobožnost. Draždane imajo blizu tristotisoč prebivalcev, ali med temi je le nekaj tisoč katoličanov,. vsi drugi so luteranci in zato je v Draždanih samo jedna katoliška eerkev. Kake tri ure sva se v njej mudila. Ob 8. uri je bilo za naju nekaj izvanrednega, nepričakovanega in sicer češka pridiga. »In to v čisto nemških Draždanah?« bo ta ali oni čitatelj vskliknil. Da, češka pridiga je bila in je baš vsako nedeljo za eeške delavce, katerih je v severnem delu Di-aždan precej veliko. S prijateljem sicer od pridige nisva razumela vsake besede, vendar pa sva umela, da je pridigar govoril o edinozveličavni katoliški cerkvi in tak predmet je prav najbolj važen v protestantski deželi in mestu. V Gradci pa je dvadeset tisoč Sloveneev in od teh gotovo polovica ne more umeti v visoki nemščini govorjenih pridig in vendar sedaj ni jedne slovenske pridge, da-si je bila pred peldesetimi leti! l'rav govoriš, čislani čitatelj, in taka krivica se Slovencem ne godi samo v glavnem mestu naše dežele, temuč v sekovski vladikovini tudi večinoma ob neinško-slovenski meji in drugod in se torej vidi, da so naši Neinci, čeprav hočejo biti verni katoličani, zastrah strpljivosti daleč za svojimi saksonskimi brali. Zeliva jim: »Bog jim vžgi pravo krščansko ljubezen !« ter upajva, da bo za novega nadpastirja boljše! Proti koncu češke pridige prinese cerkovnik k srednji vrsti stolov, kjer sva midva med češkimi delavei sedela, več podolgovatih belih papirjev, kjer je bilo nekaj zapisano. Na vsak stol dene po dva papirja, kjcr je v nemSkem jeziku bilo tiskano blizu to-le: »Vsako nedeljo in praznik pridejo katoliški vojaki k službi božji in se jim naj ti sedeži prepuste. Vsak vojak naj ima molitvenik s seboj; ako ga niraa, naj si ga pri vratarju izposodi. Pri sv. maši naj klečijo razun pri evangeliju in prej nimajo cerkve zapustiti, predno se ne da blagoslov!« Vsled tega opomina sva se s prijateljem po končani češki pridigi umaknila iz teh stolov in šla v stranski del cerkve, da bi poeakala vojake. 'ročno ob Va^. uri pridejo s svojimi častniki in zasedejo spraznjene stole. Zdaj se začne sv. maša. Vojaki so vsi imeli molitvenike v rokah, klečali so razun pri evangeliju in so se tudi častniki vzgledno obnašali. Po sv. maši se ni dal blagoslov z Najsvetejšim, ampak je bila nemška pridiga, po tej še le blagoslov in potem so vojaki spodobno zapustili cerkev. (Konec prili.)