List 29.
Politiški oddelek.
Slovenci in Poljaki.
Mi smo si nakopali jezo nekaterih listov, ker smo se »pali izreči v našem listu za približanje Slovencev s Poljaki. Očita se nam zaradi tega „plitvcst". Mi nečemo kaj tacega podtikati tistim, ki niso z nami jednacega mnenja, prepričani smo pa, da se mora politika opirati na dejanske razmere, da vse teoretične razprave dosti ne pomorejo. Slovenci smo preslabi, da bi mogli vreči sedanji sistem. Mi smo takoj zagovarjali protikoalicijo, ko se je osnovala, dokler je bilo količkaj upanja, da se ž njo kaj doseže. Toda danes moramo reči, da smo se prepričali, da ni dosti pričakovati od nje. Mladočehi, ki so na čelu protikoalicije, niso pokazali sposobnosti, da bi znali druge večje stranke sebi pritegniti. Celo Rusini se ne marajo njim pridružiti. Le poglejmo elemente, ki so v opoziciji, in se vprašajmo, se li najde kak resen avstrijski državnik, ki bi hotel in mogel iz njih sestaviti kako avstrijsko vlado.
Po našem mnenji se Slovani moremo opomoči jedino, ako se vedno trdneje opiramo na ustavo in vedno zahtevamo narodno jednakopravnost. Na kake daleč sezajoče državne preosnove pa ne smemo preveč računati in tudi se bi o njih težko doseglo kako sporazumljenje. Državnopravna in druga podobna vprašanja nas le razdvajajo. In dokler bodo Mladočehi dajali prednost njih državnemu pravu pred narodno jednakopravnostjo, tako dolgo se razmere v Avstriji ne bodo izboljšale.
Trdi se, da Mladočehi niso krivi sedanjega položaja. Mi tudi vemo, da so neposredni prouzročitelji koalicije nemški konservativci, levičarji in Poljaki. Če pa malo dalje nazaj posežemo, pa vendar vidimo, da so Mladočehi semtertja vsaj indirektno k temu pripomogli. Čehi so s svojo nepremišljeno politiko pritirali do izjemnega stanja v Pragi. Mi ne rečemo, da je vse tako črno, kakor  Mladočehi   slikajo,   ali vendar  se  je   na Češkem
marsikaj prigodilo, kar se težko strinja z avstrijskim patriotizmom. Nobena avstrijska vlada pa ne bode trpela dogodkov, kakor so se dogajali v Pragi, kjer so se že mazali cesarski orli. Res, da naravnost tega Mladocehi niso delali, temveč, po njih zapeljani mladiči.
Vse drugačno stališče bi bil imel grof Taafle, da takrat ni imel opraviti z izjemnim stanjem v Pragi, ko je predložil zakon o občni volilni pravici. Levičarji bi ne bili imeli nobenega vprašanja, s katerim bi bili mogli delati vladi ovire. Za volilno reformo bi pa bila vlada potem že debila večino iz Mladočehov, protisemitov, Ru-sinov. nekaterih konservativcev, nekaterih liberalcev in Poljakov. Vladni vpliv precej pripomore. Seveda bi Mladocehi bili morali že poprej gledati, da si ohranijo sposobnost, da postanejo vladna stranka, kadar bi to bilo potreba, seveda bi pri tem tudi bili morali včasih svoje državnopravne težnje precej popustiti, da bi le volilno reformo spravili v tek in tako izpodbili tla nemškim liberalcem.
Splošno smo pa mi vedno naglašali sodelovanje vseh Slovanov, posebno vseh avstrijskih Slovanov, ker le v skupnem delovanji je mogoče, da kaj dosežemo. Mi pa pri tem ne dajemo prednosti nobene narodnosti, in zagovarjamo pravice vseh slovanskih rodov. Tako smo odločno že obsojali, da nekaterniki vedno mahajo po Srbih. Jednako pa moramo tudi obžalovati, da nekateri vedno mahajo po Poljakih. Da Poljaki hodijo taka pota, niso le sami krivi, temveč prisilile so jih tudi razmere. Večkrat so se premalo iskale zveze ž njimi.
Sicer pa moramo reči,  da tista doba  ni bila naj-
v
slabša, ko so Cehi, Poljaki in Slovenci v državnem zboru vzajemno postopali. Kdor se le spominja, kakšne so bile razmere pred Taaffejevo vlado v Avstriji, mora priznati, da so se stvari precej zboljšale, dokler se niso vsled preradikalne mladočeške politike jeli slabšati odnošaji mej Čehi in Poljaki.
Mladocehi so s svojo malo prerusofilsko politiko le odganjali Poljake od sebe. Mi ne rečemo, da Poljaki niša marsikaj krivi sami, ali na drugi strani pa Rusija ž njimi
280
tudi tako postopa, da nikdo njenega postopanja odobravati ne more, če je za narodno jednakopravnost. Pravično in lepo ni, da se na javnih mestih v Rusiji prepoveduje raba poljščine in se poljski jezik povsod odriva. To Poljake boli in naravno je, da Poljaki ne morejo biti prijatelji tistega, ki tako postopanje zagovarja. Če Poljaki niso prijatelji Rusije, zaradi tega še ne sme nikdo dol-žiti jih, da so nasprotniki Slovanov sploh. Naše mnenje je in ostane, da se je nam pred vsem držati avstrijskih slovanskih bratov, ker s temi nas v prvi vrsti vežejo vezi.
Kako prednost dajati Rusom pred Poljaki je pač jako nevarno, ker s tem pridemo le prehitro ob dobro ime v višjih krogih, kar je že nam večkrat škodovalo. Strogo pa mi ne ločimo zapadne kulture od vzhodne, kakor jo nekateri. Kdor pazno zasleduje razvoj znanosti našega časa, bode kmalu spoznal, da se zapadna in vzhodna kultura tako strogo ne dasta ločiti. Mi pač dobro vemo, da je zlasti Danilevski dokazoval to razliko, in vse mogoče in nemogoče stvari navajal za svoje mnenje. Taki različni kulturni tipi so se mogli pač razviti le v prejšnjih časih, kakor jih on navaja, ob času železnic in brzojava se pa nasprotja vse bolj zravna vajo. Le poglejmo v Rusijo, vse večji ruski učenjaki so v zvezi z zapadnimi učenjaki, zlasti z nemškimi.
Mnenje, da so Rusi bolji Slovani od Poljakov se pač mora vsakemu omajati, ako bere v njih znanstvenih delih največje nepoznanje o drugih Slovanih. Tako v njih novejšem naučnem slovniku govore o Trijestu, Lajbahu, Agrarnu, Pojku, Gercu in Klagenfurtu i. t. d. Slovaki se pa nahajajo v obeh polovicah avstrijske monarhije. To vse v delu, pri katerem sodelujejo vseučiliščni profesorji. Tega pa nismo navedli, da bi hoteli morda Ruse žaliti, temveč le zaradi tega, da čitatelji razvidijo, da separatizem ni doma le pri Poljakih, temveč še v nekoliko večji meri pri Rusih.
Mnenje, da ni prav, če morda mi Slovenci s poljsko pomočjo skušamo, kaj doseči, se nam nikakor ne dozdeva prav. Seveda samo z gimnazijo v Celji se še ne smemo zadovoljiti. Gledati bode treba, da dobimo tudi ljudske šole na Koroškem in drugod in se dejansko uvede narodna jednakopravnost. Če bodemo pa čakali tistega, da se po prizadevanji Mladočehov preobrazi Avstrija, se nam do tedaj že mnogo tisoč naroda potopi v nemškem morji. Mladočehi sami priznavajo, da se zna sedanji sistem še dolgo držati, in da ni upanja, da bi se stvari premenile. Dr. Gregr sam je nekoč stavil v tem oziru jedino nado na kakšna vnanja zamotanja, katera pa najbrž ne pridejo tako hitro in bi mu sploh ne priporočali nam zidati svoje politike na take negotovosti.
Če se nam govori, da ne poznamo niti katekizma avstrijske politike, na to le toliko rečemo, da se stvari dajo od več stranij ogledavati. Nobeden pa ne more trditi, da je baš njegov političen katekizem jedino pravi in mi tudi nikomur ne priznavamo pravice, da naj nam predpisoval pota, po katerih bodemo hodili v politiki. „Novice" so  in bodo  odločno  zagovarjale   slovansko  in
avstrijsko politiko, slovanstvo in avstrijstvo jim je bilo vodilo in jim bode poleg vere, za katere so se bojevali naši preddedje.