ANTON MEDVED:
BLAGOR MRTVIM ...
Očetu.
Nocoj, ko pojemajo luči na grobih, jesenske venejo zadnje cvetice,
dozdeva se mi, moj dragi oče, da zopet oziram se v tvoje lice.
Nocoj, ko umirajo tožni zvonovi s tresočim glasom, čimdalje tišim,
dozdeva se mi, moj dragi oče, da zopet tvoje besede slišim.
Nocoj, ko stopam osamljen naproti večernega vetra mehkim perutim,
dozdeva se mi, moj dragi oče,
da tvojo desnico na ramenih čutim.
In ti si umrl. Zakaj se povračaš?
Mar rad bi nazaj v okove telesa? Ah, ne na zemljo, na zemljo tožno,
moj oče, tvoj duh se seli v nebesa!
J u 1 i j a n i M.
Črnilnik svetli, ki zdaj vanj pomakam
pero nemirno, tvoj je dar, takrat poklonjen mi, ko novomašnik
poljubil prvič sem oltar.
Tvoj sveti zanos, žena plemenita,
kako mi je bodril duha, tvoj blagoslov me spremljal je na potih,
da vnet sem delal za Boga,
da vnet sem se povsod   spominjal tebe in tvojih dražestnih otrok —
kar trešči vame žalostna novica, da te pozval je k sebi Bog.
In zdaj ovijajo jesenske kite tvoj hladni grobni spomenik,
in zdaj veljajo ti zamolkli vzdihi, ne radosti otroške klik.
Naj danes položim, oblečen črno,
molitve zate na oltar: Nikar na nebu ti me ne pozabi,
jaz ne pozabim te nikdar.
Josipu B.
Kako si zašel med mrtvece ti?
Sam sebi ne morem verjeti, da zgodaj tako si zatisnil oči,
obmolknil za vedno na sveti.
Na tvojem obrazu slutim smehljaj.
Ta zemlja ti bila je tujka, saj ti si srečneji, kot bil si kedaj,
kar senči te vrba žalujka.
Spomine na tebe, prijatelj, kako
srce plemenite mi nosi, nič druzega ne, kali jih le to,
da plodno odložil pero si.
Življenje brezmadežno, jasno ko dan, prineslo ti smrt je veselo,
morda si se ločil zato le solzan, ker moral pustiti si delo.
A s svojimi deli delaš še zdaj, v njih nove zamisli nam stvariš.
Uživaj pokojen zasluženi raj, na svidenje, blagi tovariš!
Frani ci K.
Po tebi se mi toži nocoj vse bolj kot drugi čas,
po tebi, mladi roži, ki zgodaj te objel je mraz.
Kot cvet v jutranji rosi tako nerad, a brez moči
uklone glavo kosi, nerada si umrla ti.
A svet te ni premotil za svojo omamljivo slast,
tvoj duh te je napotil živeti le za Božjo čast.
Zdaj bivaš pač tam gori, kjer ni želja, kjer ni solza,
med angelskimi zbori pred svitom samega Boga.
In vendar se mi toži vsebolj kot drugi čas nocoj
po tebi, mladi roži, po tebi, vzorni angel moj!