242
Dr. FR. KOS:
ROKOPIS SIMONA
Anabaptist.
(Str. 164-166.)
Kislega še vedno lica Vozi Karon stergan čoln, V čolnu duše, kih pravica Kliče pred Minosov tron.
Dve ste duši v čoln stopili Brez trebuhov, brez peta, Ravno kar ste se ločili Od prijaznega mesa.
„Dva junaka iz Ljubljane!" Čmerni Karon zanosla, Ko ob bregu čoln obstane; 'Z čolna stopita duha.
Veličastno, kot en paša, Na prestolu kralj sedi, K pervemu obernjen vpraša: Kak si se poslužil dni?
„Nič po krajnski, nichts, ich bitte, Damit gehfs mir nimmer recht; 's ding ist bei uns nicht mehr sitte. Ist fiir noble leut' zu schlecht."
Minos gleda gor debelo; Sam ne ve, če bi verjel, Da pod se Ljubljano belo Silni Nemec bi bil vzel.
K druzemu se zdaj oberne, Nemškovati začne z njim; „Niks tajč, hitro ta zaverne, Jest le krajnsko govorim."
Nemca v nemški raj postavi, Kjer je zelje, pije pir; Krajnca v raj slovenski spravi, Kjer je žgance in krompir.
Stari urbar še poise, Jezen zgrabi za pero, Pa ime Ljubljane zbriše, Ričet da j' ime novo.
21. decembra 1856.
JENKA.
(KONEC.)
Zakaj pa jaz ne moren spati?
(Str. 115, 116.)
Zakaj pa jaz ne morem spati? Saj solnce spanja mi ne krati,
Že davnej je za goro šlo; Tud' tica pevka me ne moti, Zakaj sedaj molči v tamnoti:
Vender še čuje mi oko.
Zakaj"pa jaz ne morem spati? Saj roža spanja mi ne krati,
Zaperla pisani je cvet Ne moti me rib bistrih čeda, Že davnej trna vodo obseda,
Potihnil v nji življenja sled.
Kaj druzega ne da mi spati: Tam zvezda na nebeški trati
Mi mirno spati ne pusti, To ti si, ko sva se ločila, Za pričo tiho odločila
I ž njo moj duh zdaj govori.
Nji izročujem želje svoje,
V nji berem zopet želje tvoje,
I serce svoje ž njim pojim, To nado sladko vanj mi lije, To lepši mi kot solnce sije,
I torej pride, da ne spim.
6. oktobra 1853. Časi i človek.
(Str. 70, 72.)
Ko solnce še čez raj vshajalo, Človeku srečnimu sijalo,
Nadlog nobenih vid'lo ni; Kako lepo tačas na sveti Pač moglo biti je živeti
Brez kake tuge mirne dni! Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaperti? Zakaj je od zibeli k s mer ti Tak kratek tek odločen meni?
I ko potem dni sreče plodnih
Doživel v časih bolj prihodnih
Je dokaj sveta gospodar,