Ni ga bilo in ga ne bol
Že lcta 1912 je občinski svetovalec Ivan Štefe, na seji mestnega sveta, predlagal podaljšanje Opekarske ceste in most čez Ljublja-nico na Rakovi jelši. Predlogje bi! ocenjen kot umesten, nekaj pa je bilo pripomb glede stroškov. Pa tudi ta pomislek bi odpadel ob pametnem ravnanju vodstva traovske župnije, kar je razvidno iz sledečega: veleposestnik in tovarnar Ivan Kosler je namenil v svoji oporoki lepo vsoto goldinarjev (zlatnikov) za gradnjo cerkve na Barju s pripombo, da se to volilo lahko uporabi tudi za kak drug dobrodelen namen.
Tako se začenja žaloigra. ki se ji pravi zamujena priložnost in s tera večna krivda, ki pada na ramena župnika Vrhovnika in za njim Finžgarja, ki nista doumela, da je gradnja cerkve na Barju lzgubila vsakršen pomen, odkar je zrasla na Rakovniku mogočna cerkev (1910), ki je pritegnila vso Ilovico in večino Ižanske ceste. Namesto da bi s tem denarjem zgradili, s pomočjo obfine, cesto in most, ter tako trdneje povezali traovsko župnijo, ki je bila razkla-na na dva, z reko Ljubljanico, povscm ločena dela, ju je obsedla misel o giadnji podružniine cerkve na Barju in tako je nastala tista Plečnikova podnija, ki pa sploh ne stoji tam, kjer je bila prvotno
Vse te besede so pisane s stališča prostorskega načrtovanja, ki pravi: napačna poteza je nepopravljiva! In prav to se je zgodilo na Baiju! Kako vse drugače bi se razvijal ves ta predel. od Trnovega pa tja do tomišeljskih Lip, da so imenovani bili kos svoji nalogi.
No, zato tudi z mojimi sanjami ne bo nič! Iz rane mladosti se spominjam, da so odrasli v Črni vasi govorili o nckem mostu, kar je burilo mojo domišljijo in tako se mi je čestokrat sanjalo, da sem šel čcz ta most na drugo stran Ljubljanice in da je bila tam tudi ena vas. Oprezno sem se bližal hiSam in od daleč opazoval, kako se igrajo otroci, ki jih nisem poznal. Tu so se sanje vedno končale in
vedno znova sem ves žalosten ugotovil, da mostu ni nikjer in ga še dan današnji ni...
-ez-