Posamezna številka Din 1.50.
Poštnina plač?*'
•»ul!!
inniM
I
arci
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški! trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 24.
LJUBLJANA, četrtek, 27. septembra 1923.
Leto L
Kralj in fašistovska vlada v Bolgariji so bili, ko so hoteli pobegniti z aeroplanom, ujeti od komunistov. Če je bil ujet z njimi „sodrug“ (seveda dr. Korunov sodrug) Ka-sazov še ni znano.
Delavsko - Kmečka stvar v Bolgariji zmaguje. Naj živi prva delavsko-kmečka republika na Balkanu!
Vabilo na konferenco NDSJ.
Osrednji odbor Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije je sklenil, da se bo vršila državna konferenca 18., 19. in 20. novembra v Beogradu.
Dnevni red:
1. Otvoritev, verifikacija in konstituiranje konference.
2. Poročilo Osrednjega odbora o delu in o blagajni.
3- Politični položaj v državi in najbližje naloge stranke.
4. Narodnostno vprašanje.
5. Agrarno vprašanje.
6. Strokovni pokret (Enotna fronta).
7. Fašizem.
8. Časopisje.
9. Izobraževalno delo.
10. Zadružni pokret.
11. Delo v občinah,
12. Fond za žrtve reakcije.
13. Borbeni fond.
14. Volitev državn. strankinega sveta. Organizacije morejo voliti delegate
po členu 14. točke 1. strankinega sta-
Jugoslavija je kakor država rezultat iinperijalistične vojne. Jugoslavijo je ustvaril blok imperialističnih velesil Antante. Srbska buržuazija, ki ima od prvega trenutka vodilno mesto v tej državi, zasleduje v sVoji politiki v glavnem dva cilja: Prvič osigurati srbski buržuaziji potom centralistične monarhije politično in gospodarsko nadvlado; drugič ustvariti vse predpogoje za ofenzivo kapitala, da bi lahko nemoteno izkoriščal čim najbolj množice delavnega ljudstva v mestih in na vaseh.
V	začetku svoje vlade se je čutila srbska buržuazija še preslabo, da bi takoj izvedla cel svoj program. Zato je v začetku nastopala zelo previdno proti hrvatski in slovenski buržuaziji. Prvi dve leti je vladala v Jugoslaviji vlada združene srbske, slovenske in hrvatske buržuazije. Srbska buržuazija je ustvarila enotno fronto kapitalistične buržuazije, ker se ji je zdel najbolj nevaren silni pokret delavskih in kmečkih množic, ki je bil osredotočen v komunistični stranki.
Združene — srbska, hrvatska in slovenska — buržuazije (vlada Protič— Laginja—Korošec) so podvzele najkru-lejše mere, da bi udušile delavski pokret. generalni štrajk na železnicah
1.	1920 je vlada s krvjo in najbrutalnej-šim terorjem zadušila. Ista vlada je na popolnoma protiustaven in protizakonit način razveljavila mandate komunističnih občinskih svetnikov in županov v Zagrebu in Beogradu. (Vse za časa, ko so sodelovali v vladi zagrebški zajed-ničarji in slovenski klerikalci.) Ko se je srbski buržuaziji posrečilo, da se je njen režim dovolj utrdil, je odbacnila svoje
futa. Predlogi in pritožbe organizacij morajo biti podane po členu 15. strankinega statuta. Stroške za delegate plačajo posamezne organizacije same.
Predlogi resolucij o točkah dnevnega reda bodo objavljeni — v kolikor se to še ni zgodilo — kakor predpisuje statut.
Pozivajo se vsa pokrajinska tajništva in vse krajevne organizacije, da najpozneje do 15. oktobra pošljejo poročila: o svojem delu, o številčnem stanju organizacij in njihovih članov, o finan-cijskem stanju ter poimenske sezname članov, v kolikor že niso poslani.
Radi tehničnih težkoč pri organizaciji konference, se pozivajo vse one organizacije, da najpozneje do 1. novembra javijo Osrednjemu Odboru imena izvoljenih delegatov.
Beograd, 18. septembra 1923.
Osrednji Odbor Neodvisne Delavske Stranke.
Jugoslavije.
zaveznike iz hrvatskega in slovenskega buržuaznega tabora, blokaše in klerikalce, ki so ji pomagali do tedaj.
Srbska buržuazija je postala sedaj dovolj močna, da je začela boj na dve fronti: proti delavnemu ljudstvu in proti nesrbskim narodom Jugoslavije. Vidovdanska ustava ter Obznana in Zakon o zaščiti države, to so podlage odkrite diktature vlade srbske buržuazije, ki je začela z Vesničevo vlado radikalno-demokratske koalicije. Vidovdanska centralistična ustava je pomenila uzakonjenje centralistične monarhije, ki je predpogoj za nadvlado srbske buržuazije v Jugoslaviji. Obznana in Zakon o zaščiti države sta pa pokazala, da srbska buržuazija, kadar ji gre za profit, ni voljna spoštovati niti svoje ustave, ker določbe teh dveh izjemnih zakonov pomenijo tudi po mnenju meščanskih politikov in pravnikov (Protič, prof. Dolenc) v mnogih ozirih naravnost kršenje ustavnih določil. V parlamentu ni bilo resne opozicije proti tem zakonom in vlada je lahko razveljavila meni nič, tebi nič, 50 mandatov, od 200.000 volilcev izvoljenih poslancev. Edini slučaj, ki ga dosedaj pozna politična zgodovina Evrope. S temi zakoni je bil delavski pokret postavljen izven vseh zakonov, za delavstvo so bile razveljavljena vsa po ustavi garantirana državljanska prava. Slabost opozicije, ki je iz svojih buržuazno razrednih interesov indirektno podpirala ta radikalno-de-mokratski kapitalistični teror nad delavnim ljudstvom s tem, da je sicer z besedami protestirala, dejansko pa ni podvzela nobenega resnega koraka proti tem izjemnim zakonom, je osoko-
lila vlado, da je začela voditi odkrit boj tudi proii opozicijonalnim pokretom nesrbskih narodov, posebno proti hrvatski republikanski kmečki stranki. Po marčnih volitvah, ki so se vršile v znamenju najhujšega radikalskega terorja, je izigrala radikalna vlada klerikalce in blokaše proti demokratom, tako, da ji je šel federalistični blok na lim in je zavoljo praznih obljub radikalcev, ki so jih ti dali v »Markovem protokolu«, podpiral vlado, da je ta lahko uzakonila 500% zvišanje zemljiških davkov, kar pomeni ogromno obdavčenje kmetov, posebno malih kmetov v korist velebank in velike industrije, ki plača zato male davke, na drugi strani pa povečuje še nerazmerje med obdavčenjem srbskih in prečanskih kmeiov. Vlada je v tem času lahko tudi z indirektno pomočjo federalističnega bloka dovolila ogromne milijarde za oboroževanje.
Toda posledice te politkie niso izostale. Danes je celokupno prebivalstvo prečanskih krajev in Makedonije ter črne gore ter velika večina delavnega ljudstva Srbije same v odločno opo-. icijonalnem taboru proti samoupravni, razredni in šovinistični diktaturi srbske buržuazije, katere predstavnica je radikalna stranka. Silno narašča gibanje za preuredbo države na temelju federativne delavsko kmečke republike. V zunanji politiki doživlja vlada en poraz za drugim, ker pač cel svet pozna notranjo slabost te vlade, ki se drži le z nasiljem na površju. Vlada se čuti slabo, vidi da pokajo lončene noge, na katerih počiva režim nadvlade maloštevilne srbske buržuazije nad milijoni delavnega ljudstva in nesrbskih narodov. Dosedanja sredstva (zakon o zaščiti države, fašistične priviligirane bande Srnao in Orjune) se ji zde preslaba in ona poseza po zadnjem sredstvu, po odprti vojaški diktaturi. Vse govori za to, da radikalna vlada z oficirsko kliko »bele roke« pripravlja vojaško odprto diktaturo po španskem vzorcu. »Jutranje Novosti« poročajo, da hoče vlada policijo nadomestiti z žandarmerijo, ki bo podložna ministrstvu vojne. Isti vladni organ poroča, da bodo dosedanji komandanti mest spremenjeni v vojaške guvernerje. V zadnjem času so odpravili iz vojske okoli 600 oficirjev, ponajveč Slovencev, Hrvatov, pa tudi Črnorokcev, kar jih je še tam ostalo. Vse vojaške komande so dobile nove poveljnike, ki so, posebno na odločilnih me-
Predlog Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije kongresu S. P. J. za enotno fronto
—	so socijalisti odbili.
Izvrševalni odbor NDS) je poslal kongresu Soc. Str. Jug. tale predlog:
Dragi sodrugi I
Osrednji odbor NDSJ se obrača na kongres vaše stranke, da bi sprejeli sklep, ki ga zahtevajo imperativno najosnovnejši interesi težko zatiranega proletarijata in ostalega delavnega ljudstva Jugoslavije.
Proletarijat Jugoslavije je akcijsko razcepljen, njegove strokovne organizacije so razbite in nimajo dovolj sile, da bi se uprle težkim in vedno hujšim napadom ,reakcijo-narne buržuazije. Ta akcijska in organizacijska slabost proletarijata omogočuje, da buržuazija vsak dan poojstruje svoj reakci-jonarni režim proti delavstvu in proti množicam delavnega ljudstva mest in in vasi. Najbrutalnejše izkoriščanje proletarijata, gaženje osemurnega delavnika, uničevanje
stih (Zagreb) najuplivnejši voditelji ra-dikalske »Bele roke«. Socijalistična »Volksstimme« ima poročilo iz častniških krogov iz Juga, da hoče vojaška kamarila razpustiti parlament in da je že določila visoko vojaško osebnost, ki naj bi prevzela vlogo diktatorja.
Vsa ta dejstva kažejo jasno, da se nahajamo tik pred odprto vojaško diktaturo. Srbska buržuazija čuti da mora podleči volji ogromne večine prebivalstva te države in ona se oprijemlje zadnje rešilne bilke, da ji zasigura centralistično monarhijo, ki je podlaga nadvlade srbske buržuazije.
Proti tej nevarnosti morajo nastopiti vsi delavci in kmetje složno v enotno fronto s parolo: Za delavsko-kmečko republiko l Samostojno Slovenijo, Hr-vatsko, Makedonijo, Vojvodino, Bosno, črno Goro in Srbijo v okviru federacije delavsko-kmečkih republik na Balkanu.
Vsa odgovornost pa leži sedaj na federalističnem bloku. Ali bodo sedaj gg. Radič, Korošec in Spaho šli odkrito v boj ali bodo kazali še v naprej figo — v žepu. Kaj hočete storiti, gospodje? Ali hočete skupen boj z nami ali hočete delati opozicijo le na papirju? čas je odločilen in ljudstvo hoče od vas jasnega odgovvora l
3IIOIIOIICDIIC3IIC3IICDIIOMC3IIC3
[j Pozori g
p:	Vsak delavec in kmet, ki se rj
y hoče boriti proti današnji soci- ^ n jalni in politični reakciji, ki se Q = hoče boriti proti izjemnim zako- ~ Q nom, ki so naperjeni proti delov- 0 = nemu ljudstvu, ki se hoče boriti = 0 proti nadvladi srbske buržuazije, 0 = ki se hoče boriti za samostojne r U slovensko delavsko-kmečko re- r rj publiko v okvirju zveze kmečko- fj r delavskih republik Balkana, ki se = n hoče boriti za osvobojenje de- Q = lavcev in kmetov iz krempljev = 0 oderuhov in verižnikov — mora 0 = biti član Neodvisne delavske = 0 stranke Jugoslavije in mora biti 0 E naročen na »Glas Svobode«.
U Dolžnost vsakega naročnika in ^ rj čitatelja pa je, da zbira nove na- g ^ ročnike in nove člane za stranko. = Q Upravništvo »Glasa Svobode« Q = in pokrajinsko tajništvo NDSJ je = 0 v Ljubljani »Delavski dom«, Karla 0 = Marksa trg. 2.	^
DIIOIIC3IIOIIC3IIC3IIOMOIIOIIO
enotni fronti.
delavske zaščitne zakonodaje, vedno manj-vrednejše plače vsled rastoče draginje, — to je delo buržuazije, ki ga vrši naslonjena na svoj aparat sile. Te divjaške napade kapitala čutijo na svojih plečih vsi delavci, brez ozira na politično pripadnost ali strokovno orijentacijo. Nekoliko velikih stavk je vlada udušila s terorjem in z uporabo žoltih stavkolomcev. Režim gospodarske reakcije in stavkolomstva slavi triumfe v Jugoslaviji. Težki položaj delavskega razreda se vedno slabša. Da bi vzpostavila »ravnotežje« v svojem zapravljivem proračunu, se pripravlja vlada še bolj pritegniti vijak posrednih davkov in naložiti ogromna nova davčna bremena na delavne množice, predvsem na proletarijat. Ta nova bremena bodo dvignila bedo delavnih množic na neverjetno višino.
To politiko more voditi buržuazija zato, ker je s strahovitim belim terorjem in z izjemnimi zakoni vrgla proletarijat v skoraj popolno brezpravje s tem, da mu je odvzela
Pred vojaško diktaturo.
Socijalisti proti
s famoznim Zakonom o zaščiti države, z reakcionarnimi naredbami bivše avstro-ogr-ske monarhije in potem še reakcijonarnejših določil Vidovdanske ustave, pravico združevanja in zborovanja, odvzela mu je svobodno potovanje in gibanje po državi, odvzela mu je pravo politične borbe in skoro vsa njegova razredna prava, ki si jih je v dolgih bojih priboril. Sedaj skuša še režim z zakonom o tisku, ki bi bil dostojen ruskega carističnega režima, uničiti popolnoma proletarski tisk.
Istodobno oborožuje reakcijonarna srbska buržuazija z dejannsko pomočjo svojih oblasti grozničavo in pripravlja fašistovske bande, da bi, izkoriščajoč bedno stanje malomeščanskih in poluproletarskih vrst, ustvarile fašistovski pokret, ki bi z orožjem v roki v meščanski vojni, katere grozovito sliko more jugoslovanski proletarijat videti v Italiji, uničil organizacije delavskega razreda in bi bil potem proletarijat brez vsake zaščite izročen najhujšemu izkoriščanju. Fašistovske bande že začenjajo napadati delavske organizacije, strokovne in strankarske, v Jugoslaviji. Dogodki v Pančevu in Splitu so dober dokaz, kaj hočejo in komu služijo te bande. Njihovi napadi, za sedaj naperjeni proti proletarski levici, so naperjeni proti celokupnemu delavskemu razredu, in njihov napad na socijalislični shod v Vršču kažejo jasno, da so eni splošna nevarnost za proletarijat.
Tudi sam predlog resolucije o političnem položaju, ki je predložen vašemu kongresu, govori o tem, da se tudi v vaših vrstah vedno bolj čuti nevarnost politične in so-cijalne reakcije, ki jo izvaja belo - teroristična buržuazija. Toda dosedanje skušnje so pokazale najboljše, da razcepljene in osamljene sile proletarijata niso v stanu, da odbijejo vse te vedno hujše napade kapitala. Zgodovinska potreba je, da proletarijat združi v boju vse svoje sile in da se v skupnih akcijah ubrani teh napadalcev in si izvojuje nove razredne postojanke.
iz vseh teh vzrokov predlaga osrednji odbor ND3) kongresu S. P. J., da se vodi skupen boj, podrobnosti se lahko prepuste posebni konferenci delegatov kongresa in delegatov NDS), za sledeče cilje:
1. Boj za ohranjenje osemurnega delavnika in izvrševanje ter izpopolnjenje delavske zaščitne zakonodaje.
2. Boj za popolno združevalno, zboroval-no in stavkovno pravo.
3. Boj proti vsem novim reakcijonarnim davčnim odredbam buržuazije in za popolno obdavčenje kapitala.
Šesla številka »Socijalista® odgovarja v čianku »Proti fašizmu« na naš letak, ki smo ga izdali povodom or-junskega napada na Delavski dom. Ker razloga omenjeni članek stališče naših socijalistov (razen Bernota) na-pram fašizmu, se moramo z njim temeljilo pečati.
»Socijalist« trdi, da niti misliti ni na to, da bi se fažizem v Jugoslaviji razvil podobno kot n. pr. italijanski, ki je zmagal le radi lokavosti, ki »odgovarja iradicijam italijanske narodne politike«. Dalje pravi: Mi ne verjamemo, da bi mislila uporabljati notranja politika naše države laka sredstva. Pri nas to ne odgovarja ne naši tradiciji, ne našemu temperamentu«. In iz lega izvaja »So-cijalist« zaključek, da bodo za boj proti
4. Boj za odpravo Zakona o zaščiti države in vseh reakcijonamih odredb, ki so naperjene proti delavskemu razredu, a posebno, da se vodi boj proti temu sramotnemu predlogu za zatiranje tiska.
5. Skupen boj proti fašizmu in snovanje skupne samoobrambe vseh proletarcev, ki so strankarsko ali strokovno oragnizirani ter za obrambo vseh delavskih institucij in organizacij.
Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije upa, da bo kongres S. P. J. spoznal vso važnost tega trenotka, da bo uvidel potrebo skupnega boja za cilje, ki so v glavnem sprejeti tudi v predlogu resolucije kongresa ter da bo tako omogočil, da se združi proletarijat v skupne akcije in tako odbije napad kapitalističnega razreda.
S sodružnim pozdravom
za osrednji odbor NDS]:
M. Tudorovič,	A. Rebrič,
tajnik.	predsednik.
Kongres S. P. J. je ta predlog naše stranke za skupen boj odklonil z večino glasov. Prosimo sodruge, da v vseh obratih in delavnicah dajo svojim socialističnim sodelavcem prečitafi ta predlog. Naj socijalislični delavci sami sodijo, kako se mora imenovati korak listih njihovih vodiieijev, ki so la predlog za skupno borbo — odklonili S tem, da nočejo enotne borbene fronte proletarijata — in to v zahtevah, pri katerih ni nobene programaiične razlike med nami — so stopili jasno v enotno fronto z buržuazijo.
Socijalistično delavstvo, o katerem smo prepričani, da se hoče boriti z nami vred proti tej reakciji, ki jo najboljše občuti samo na sebi, naj sodi lo postopanje svojih voditeljev, ki iz strankarske, sektarske zagrizenosti odklanjajo skupen boj in tako delajo uslugo — buržuaziji, ki tepe socijalistične delavce ravno tako kakor nas! Delavstvo bo šlo v skupen boj preko teh izdajalskih voditeljev, ker oni nočejo skupnega boja, se bo pač ustvarila enotna fronta brez njih.
Naj živi skupen boj proletarijata!
Naj živi enotna bojna fronta 1
jugofašistom zadostovale majhne skupine, in da je nepotreben organiziran boj proletarijata, kakor si ga mi predstavljamo. Ta zaključek »Socijalista« sledi logično iz — njegovih popolnoma napačnih i pogrešenih izvajani o fašizmu.
Po mnenju naših vrlih socijalistov — ki bodo še nadalje trdili, da so marksisti, kljub temu, da nimajo niti pojma o ABC marksizma — zavisi torej fašizem in politika buržuazije od »tradicij in temperamenta naroda«. Fažizem je po njihovem mnenju mogoč le v Italiji in to radi lokavosti italijanskih diplomatov in vročekrvnosti italijanskega, naroda. Mi pa smo po mnenju naših socijalistov mirni, preudarni ljudje, pri pri katerih opravi vse — kot se izraža
»Socijalist« — »papirnat zakon in ena žandarska kapa«.
Taka trditev je isto tako budalasta, kot nauk, ki ga je razširila buržuazija in ki ga danes še oznanja »Slov. Narod«, ki isto tako ceplja za svetovnimi dogodki 100 let zadaj kot »Socialist«, da »verni« ruski narod pač ni za boljševi-ške revolucije, da je nemški delavec po svojem temperamentu proti proletarski revoluciji itd. Po tem mnenju je temperament enega naroda za kapitalizem, drugega za fašizem, tretjega za »Nachtvvachterstaat«, četrtega pa za idioistvo »Slov. Naroda« in »Socijalista«, kajne, sijajna je ta teorija!
Ali mi veno še nekaj: Ravno tako kot naši socijalisti zanikavajo fašistov-sko nevarnost in potrebo skupnega proletarskega boja proti fašizmu v Jugoslaviji, ravno tako so govorili italijanski socijalisti pred zmago fašizma v Italiji. Po njegovi zmagi pa so se poklonili g. Mussoliniju in strokovni voditelj D'Aragona se je pa napotil k Mussoliniju, da mu izroči v roke strokovne delavske organizacije! V Nemčjii je stvar ista: vodstvo nemške socijalistične stranke je odklonilo predlog za skupen boj proti fašistom; istočasno je pa »gospod sodrug« Lievering razpustil na Pruskem prol. obrambne čete, medtem ko ni izdal slične prepovedi proti fašistom. Seveda je ostala ta njegova prepoved le na papirju, kajti proletarijat je proti velji Sieveringa in soc. vodstva še nadalje utrjeval svoje obrambne organizacije.
Nadalje preide »socijalist« v največjo nesramnost, predstavljajoč organiziran boj proletarijata proti fašizmu kot
— puč. Po mnenju »Socijalista« je torej mobiliziranje proletarijata proti fašizmu
— puč, izdajalstvo nad proletarijatom pa — revolucija, čudno in nerazumljivo, kajne? Ali kdor ne verjame, naj prebere 6. štev. »Socialista«!
Ljudem okrog »Socialista« rečemo za danes le eno: S tem ne boste zatrli proletarskega boja proti fašizmu, ampak proletarijat bo šel preko vaših glav, ker zapustil vas bo še oni mali del proletarijata, ki vas še ni doslej dodobra spoznal. In da bo to storil, je
Krvava meščanska
Vesti, ki prihajajo o meščanski vojni v Bolgariji, so precej nezanesljive. Bolgarsko časopisje stoji v Sofiji pod strogo cenzuro fašistovske vlade in ona razglaša seveda dan na dan same nove »zmage« vladne vojske, čeprav je prve dni sploh zanikala, da obstoji kako resnejše gibanje.
Vzrok tem nemirom, ki se razvijajo v meščansko vojno, so bile zadnje odredbe fašistovske vlade proti delavcem in kmetom, ki so se strnili v enotno
dokazal že povodom prvega orjunske-ga napada na Delavski dom.
In ne govoričite zopet, da vas poživljamo na skupno akcijo in vas obenem napadamo, kajti skupna akcija nt v ta namen tu, da bi se prikrivalo izdajalsko držanje voditeljev, ampak zato, da se proletarijat ubrani pred kapitalistično ofenzivo. In ne zavračajte krivdo na nas, ko bodo zaorali z vami vaši lastni člani - delavci, o katerih smo prepričani, da njihovo stališče napram »Orjuni« ni tako, kot ga vi prikazujete v »Socialistu«.
Sedaj pa pridemo do klerikalcev, ki so nekaj časa grmeli v »Slovencu« proti »Orjuni«, pa so hitro po svoji stari navadi stisnili rep med noge, ko bi morali dokazati iskrenost svojega grmenja. Ti klerikalci pišejo danes ob napadu Or-juncev na Delavski dom, ob času, ko Orjuna jasno dokazuje, da je ona predvsem bojevna organizacija jugoslov. buržuazje proti delovnemu ljudstvu, v »Slovencu« sledeče: »Orjuna« je, ako je njenemu uvodničarju verjeti, krenila zadnji čas v nekem oziru na boljša pota.« — »če je lo odkritosrčno (kar pravijo Orjunci, op. ur.), potem moramo konsiatirati, da se »Orjuna« res izpre-obrača k našim nazorom.«
Evo vam naše klerikalce!
Medtem ko »Socialist« piše, da je. nepotreben boj proti Orjuni, pa klerikalci pripravljajo že enotno fronto z Orjuno! Pa imamo zopet — kljub drugačnemu temperamentu našega naroda isio stvar kot v Italiji, kjer so se soci-jalisti odrekali protifašistovskemu boju, klerikalci pa so se s fašisti čisto lepo pogodili in je »svobodnomiselni« Mussolini za nagrado zopet uvedel obvezni verski pouk v šotah.
Ali nekaj bo pri nas drugače kot v Itlaiji, pa ne radi drugačnega temperamenta, našega naroda. Proletarijal ostalih dežela je črpat iz dogodkov v Italiji izkušnjo in nauk o boju proti fašizmu in bo proti volji socijalistov in klerikalcev preprečil orjunado v Jugoslaviji.
Živel enoten boj proletarijata proli »Orjuni«!
vojna v Bulgariji.
fronto in šli v boj pod vodstvom bolgarske komunistične stranke s parolami: za kmečko-delavsko vlado, za zvezo delavsko-kmečkih republik na Balkanu.
Fašistovska vlada Cankova, ki jo tvorijo vse buržuazne stranke in pa bolgarski socijalpatrijoli, je takoj po prevzetju oblasti začela vzpostavljati enotno fronto buržuazije (v katero so seveda bili sprejeti tudi izdajalci proletarijata in socijalizma — bolgarski
Orjuna — socijalisti — klerikalci.
JSMraJte za tiskovni sklad „QIasa svobode"!
LISTEK.
Avgust Cesnrec:
Pomen NEP-a v sovjetski Rusiji.
(Nadaljevanje.)
Ali vendar, protivniki revolucije, pa nai oh vodi površnost ali želja, sodijo o »nepu« tako, kot da on pomeni polagano kapitulacijo revolucije in vrnitev od neuspelega komunizma v stari s tradicijo prepojeni kapitalizem. Posebno stališče imajo tisti ruski državljani, ki oznanujoč delovanje s sovjeti, si tolmačijo »nep« kot revolucijo. Ne sicer nazaj v carizem, a tudi ne naprej v komunizem, nego v nekaj srednje, nekako v neko demokratsko republiko na kapitalistični osnovi — a te osnove so položili, nikdo drugi, nego ravno boijševiki s tem, da so upeljali »nep«.
Kot ljudje, živeči od tujih žuljev, računajo oni in se nadejajo, da izvlečejo korist iz težkoč, ki so še ravno na ekonomski fronti v Sovjelski Rusiji vedno velike. Uspehi so doseženi ogromni, vse tovarne delajo, ustanavljajo se nove; prvikrat v zgodovini je odprt v tej zimi s pomočjo ledolomca promet skozi cejo zimo v zamrznjeni kronstadski luki, dijagram, pravijo v Sov. Rusiji kaže stalni počasni vzdig v produkciji. Kriza še sicer vedno vlada. Pojavi krize so: rubelj še ni stabiliziran. Mnoge državne tovarne delajo z deficitom. Kmečki produkti so večkrat za šesterokrat
cenejši, nego tovarniški. Trgovina z vasjo je bolj v rokah privatnih podjetij, nego državnih.
To so v glavnem pa tudi vse. Resne pojave, ne da se tajiti, in boijševiki jim gledajo resno v oči.
Eno iz glavnih težišč njihovega odpora, da preprečijo negativno delovanje »nepe« je, kakor mi je rekel nekdo v Moskvi, »povsod in nikjer«; in to je vzgoja mas za lastno vodstvo produkcije in trgovine. »Komunisti, učite se trgovati!« Ta Leninova parola je odjeknila v masah in v vseh šolah, katerih je po kvantitetu legijon, a po raznovrstnosti cel spektar.
Energija in organizacija dela in propagande, ki je danes vidna v produkciji na vsakem koraku, govore o vsem drugem, nego li o kakšni kapitulaciji. Mesto da je »nep« oslabil revolucijo, jo je do danes samo okrepil, kar je vsekakor viden neprijeten pojav za one, ki v »nepu« vidijo vse karakteristike neprolefarske revolucije.
V	časih imajo ti prav. Boijševiki v resnici sprovajajo buržuazno revolucijo. Agrarna Rusija še ni dovoli industrijalizirana; kdo nai to sprevede? V Evropi in Ameriki jo je sprovedla za miljonske žrtve v miru in vojni »z eksploatacijo znoja in krvi« buržuazija. Stari slovanofili, pa tudi Dostojevski, so mislili izbaviti od teh žrtev Rusijo s tem, da se ne industrializira. Kapitalizem ie bil za nje samo evropski pojav in sveta Rusija ga ni potrebovala. Utopizem teh svojih prednikov že prej, a danes posebno, je popolnoma pozabila ruska, posebno omigrantska buržuazija. Ona bi rada industrializirala Rusijo in vlekla profite sama. Boijševiki so pa šli po novem, istotako razumnim, kakor tudi smelim potom, da industrializirajo
državo, svojstveno drugače čri kapitalizma, z žrtvami, a nesporno z manjšimi (kaj so žrtve revolucije napram žrtvam prošle vojne?) provede proletarijat. (Pred istim problemom stojimo tudi mi v Jugoslaviji, česar pa nikakor nočejo razumeti naši radičevci in sedanji in bivši socijalpatrijoti). A kako nas provede to drugače, nego da drži v rokah politično oblast? Sprovedba in do-vršitev buržuazne revolucije je torej mogoča samo z začetkom in z nadaljevanjem proletarske revolucije. Revolucija v Rusiji je torej buržuazna pod vodstvom proletari-jata, pod organizirno njegovo diktaturo. Tako je ona tudi ob enem socijalistična revolucija; a »nep« nova proletarska oblika državnega kapitalizma, ki nikakor ne pomeni nekako kapitulacijo ali revolucijo v kapitalizem starorežimski, nego prehodno metodo v komunizem. Boljšev^ imenujejo to kot svoja revolucionarna strategija. Tako gladan »nep« pomeni ono veliko prc-grupacijo in zbiranje energije za novo ofenzivo, pri čem tolerirana nova buržuazija in inozemski koncesijonarji igrajo vlogo pomočnikov. Nad njimi je diktatura, ki sedaj z večjim, sedaj z manjšim uspehom omejuje njih ekonomsko kontrarevolucijonarr.ost in ko pride ugoden čas, kakor je rekel Trocki na kongresu Kom. Interne, revolucija jih lahko razlasli črez noč.
To je vsekakor cilj, vendar po današnjem položaju v Rusiji in v ostalih državah, še daleč. Poslednji kongres Kom. Interne je vrgel v bodočnost sicer tudi to perspektivo, da bo »nep« neizbežna faza proletarske revolucije tudi v industrijskih državah.
Kar se tiče »nepa« v Sovjetski Rusiji, ni med boijševiki radi njega nesoglasij. Malo varijanto pomeni Krasin na desno, večjo
Ozinski na levo. Vsak kompromis je sicer revolucijonaru neprijetnost in gosto se sliši trpkega »o maskah nepa«, ali uprav te negativne strani spreminjajo se v pozitivne, ker vzdržujejo bdečo razredno zavest mas in njih borbenost proti kapitalizmu in za komunizem. Donepovska epoha »vojnega komunizma« jim je pokazala v praksi daljne cilje revolucije, bila jim je dobra šola. V tem je njena največja zgodovinska važnost. Napolnjena z dramatično močjo, je do temelja pomedla z ostanki carskokapitati-stične dobe; po tej dobi se nepanski kapitalizem nahaja v preveč nežni atmosferi, ki mu lahko škoduje. Stari buržuaziji je škodila prezaduhla atmosfera, novi bi lahko presveža. Kolikorkoli je danes v Sov. Rusiji govor o nevarnosti okuženja mas z individualistično ideologijo nepa, je nep vendarle ; za mase tudi velika šola. Stalno vidijo rio-1 vega protivnika po tolikih lastnih žrtvah. J Te mase se s kladivom in knjigo v roki j pripravljajo da premagajo tudi tega. Uso-[ depotni čas, ki je na oder zgodovine pri-i peljal proletarski razred, kot novi družabni i konstruktivni element, je jamstvo, da je kon-' čni uspeh njihov.
:	Usoda ruske revolucije ne leži samo v
j rokah ruskih komunistov, ki so čvrste in \ bodo še dolgo pomagale narodom celega : sveta. Ona teži tudi v rokah proletarijata • ostalih držav, katere — namreč roke — ‘ trebajo, da se ukrepe. Posebno to jim treba, j da sprevidijo pri nas tisti delavci in kmetje, ki ploskajo komunistični Rusiji kot zaščitnici 1 vseh podjarmljenih narodov, a z glavo Še stoje na strani tistih, ki se Sovjetske Rusije spomnijo samo takrat, ko treba malo po-groziti vladi v Beogradu.
(Konec.)
socijalpairijoii pod vodstvom dičnega fašistovskega ministra Kasazova, ki je obenem član izvrševalnega odbora II. internacijonaie!) Cankov je mislil, da bo ta enotna fronta meščanskih strank dovolj močna, da pri novih volitvah dobi večino, ker je upal, da bodo delavci in kmetje, čeprav tvorijo 90% prebivalstva, sli vsak za sebe v volilni boj ter da bo on uspel, da s terorjem vladnega aparata, vojaštva in bolgarskih fašistov (makedonsivujučih) pribori tak volilen rezultat, ki bi dal močno večino meščanskemu bloku. V to svrho je tudi že pozaprl večino kmečkih in delavskih voditeljev ter je predvsem upat, da bodo kmečke mase, ki niso tako dobro organizirane, kakor industrijsko delavstvo, oropane svojih vodij, zgubile pravo orijentacijo in šle na tim buržuaziji. Ko pa se je začel volilni boj, je gospod Cankov videl, da je komunistična stranka naredila velik križ čez njegov račun, videl je, da je res prešla večina kmečkih oderuhov in veleposestnikov na stran buržuazije, da pa so široke množice malih in srednjih Janetov stvorile pod vodstvom komunistične stranke silno enotno de-lavsko-kmečko fronto. Buržuaziji je postalo jasno, da je pod tem pogojem tudi kljub najhujšemu terorju delavsko-kmečka zmaga pri volitvah zagotovljena. Zato je Cankova buržuazna vlada posegla po skrajnemu sredstvu terorja. Zaprla je vse komunistične voditelje, ki jih je mogla dobiti, zasedla delavske domove, ustavila vse komunistične časopise. Da bi utemeljila ta svoj korak, je seveda (podobno kakor svoje dni SHS buržuazna vlada, ki je »Obznano« motivirala s tem, da komunisti pripravljajo za 30. december 1920 revolucijo) razglasila, da so komunisti za 17. septembra hoteli uprizoriti z moskovskimi rubiji revolucijo. Ampak bolgarska komunistična stranka leta 1923 je bila v vse drugem stanju, kakor jugoslovanska komunistična stranka leta 1920. Ona je že uspela velike množice, ki so po vojni prišle v stranko zaorga--nizirati v trdno celolo in zato se je organizirani proletarijat uprl krvavemu belemu terorju in prišlo je do težkih nemirov in bojev po bolgarskih mestih. Boji, ki so bili v začetku bolj lokalni, so se razširili po celi državi in kmalu so zavzeli združeni delavci in kmetje skoro celo severno Bolgarijo in velik del južne. Veliki deli armade so odpo-
vedali buržuaznim oficirjem pokorščino in so prešli na stran svojih razrednih sodrugov delavcev in kmetov. Železničarji in poštarji so napovedali generalno stavko, da bi onemogočili prevoz vladnih čet. Vlada je proglasila obsedno stanje po celi državi in zbira svoje zadnje zveste čete: Makedon-stvujuče in Wranglovce, kateri tvorijo posebno rusko armado pod poveljstvom generala Turku. Vojni minister je prevzel tudi notranje ministrstvo. Kralj je hotel podati ostavko, ker se ne čuti več varnega, ampak jo je moral preklicati, ker bi njegov odstop pač vplival porazno na vladne čete.
Po zadnjih, seveda precej netočnih poročilih, ki jih prinaša naše oficijozno časopisje, se bijejo boji že v neposredni bližini Sofije in tudi v mestu samem se že stavijo barikade.
Prihodnji dnevi bodo prinesli odločitev, ali bo Bolgarija ostala monarhija, ki se bo opirala na bajonete Ma-kedonstvujočih in Wranglovih band, ali pa bo zmagala delavsko-kmečka republika. Bolgarija pod komando Ma-kedonsfvujočin pomenja za Balkan — vojno v najbližjem času. Delavsko-kmečka republika v Bolgariji pa pomenja prvi korak k resničnemu pomirje-nju Balkana in pomenja kristalizačno točko, okoli katere se bo v doglednem času stvorila zveza kmečko-delavskih republik Balkana.
Boji, ki se bijejo sedaj v Bolgariji, bodo odločilni za razvoj Balkana in bodo odločilni tudi za usodo Jugoslavije, predvsem za usodo delavcev in kmetov ter za razvoj notranjih prilik v Jugoslaviji.
Na vsak način pa kažejo ti boji, da so bolgarski delavci in kmetje videli, da je za ene in druge edina rešitev in ta je: delavsko-kmečka enotna fronia, delavsko-kmečka republika.
In v tej enotni fronii bodo bolgarski delavci dosegli gotovo zmago, če že ne takoj, pa gotovo v najbližji bodoč-nosii.
In tudi jugoslovanski delavci in kmetje vseh narodov imajo to edino pot, ki .vodi k boljši bodočnosti delovnega ljudstva na Balkanu: Balkan mora poslati zveza delavsko-kmečkih republik, v okvirju katere bo tvoril vsak narod svojo samostojno državo!
To je program, ki ga zastopa v Jugoslaviji Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije.
Predlog resolucije o narodnostnem vprašanju.
Referent sodrug Gjuro čvijič.
I.
S svetovno vojno je odstranjeno staro narodnostno suženjstvo v imperijali-stičnem sestavu srednje Evrope, na njegovo mesto je pa stopilo novo narodnostno zasužnjevanje v sestavu povojnih mirovnih ugovorov. V mirovnih pogodbah so povlekle imperijalistične velesile meje tako, kakor so to zahtevali njihovi lasini interesi, ne pa tako, kakor so hoteli in zahtevali to prizadeti narodi. Imperijalistična politika velesil, ki pripravlja nove vojne, je nagnala male narode v politično in financijalno odvisnost od fe ali one velesile. Malomeščanske nacijonalistične in pacifi-slične iluzije so doživele polom, ker se je jasno pokazalo, da je rešitev narodnostnih nasprotstev v času propadanja kapitalizma in meščanske demokracije nemogoča.
Dočim vladajo vsled tega v kapitalistični družbi narodnosina nasprotstva, sovražnosti, zaliranja, šovinizem in vojne ter se vozel narodnostnih nasprotstev vedno bolj meša — so v taboru socijalističnih delavsko - kmečkih republik narodnosina sovraštva prenehala, mesto njih vlada tam medsebojno zaupanje in bratsko sodelovanje v svobodni zvezi enakopravnih delavsko-kmečkih republik. Dokler obstoja im-'perijulizem velesil, je ena edina velesila, ki more zaščititi male narode pred zatiranjem, in to je Zveza Socijalisiič-nih Sovjetskih Republik, ki v svoji notranji uredbi predstavlja vzor države, v kateri vsi različni narodi vživajo popolno narodnostno svobodo v eni gospodarski celoti in ki se v celi svoji zunanji politiki kaže kot branilko in zaščitnico prave samoodločbe narodov.
Iz tega sledi, da obstoja le en način za dosego narodnostne svobode in neodvisnosti malih narodov. Osvobojenje od vpliva imperijalisličnih velesii ter vzposiaviiev prijateljskih odnošajev z Zvezo Socijalističnih Sovjetskih Republik ter popoien prelom s politiko narodnostne nadvlade in zatiranja v notranjščini.
II.
Ustvarjenje države Srbov, Hrvatov in Slovencev je iudi eden izmed rezultatov svetovne vojne. Prvokratno ujedi-njenje teh treh jugoslovanskih narodov v eno državo, dočim so popreje bili razkosani pod jarmom avstro-ogrskega imperijalizma, je pomenilo ustvarjenje objektivnih predpogojev za stvorjenje enega naroda iz treh sorodnih narodov.
Ampak namesto, da bi se z ustvarjenjem skupne države narodnosina na-sproistva vedno bolj manjšala, se ona ravno nasprotno vedno bolj poojstru-jejo. Vzrok temu procesu je zgodovin-sko-konkretni položaj, v katerem se je izvršilo ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, oziroma način, na katerem je to izvršeno ter razredni interesi in gospodarska nasprotstva treh narodnostnih buržuazij, ki so izvršile ujedinjenje.
Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev se ni izvršilo v procesu razvoja narodne zavesti o potrebi tega ujedinjenja, s katerim se dovrši narodnostna revolucija in samoodločba od zdolaj. Nasprotno, to ujedinjenje se je izvršilo brez dovoljne priprave in ne da bi se vprašalo ljudske množice, s sporazumom dveh narodnostnih buržuazij iz pokrajin bivše Avstro-Ogrske z zma-
govito srbijansko buržuazijo in z njeno militaristično monarhijo. V strahu pred nezadovoljnim množicam delovnega ljudsiva mest in vasi, sle se postavile hrvatska in slovenska buržuazija pod zaščito srbske militaristične monarhije ter ste skupno s srbsko buržuazijo izvajali dve leti diktaturo nad celokupnim delavnim ljudstvom Jugoslavije. Tako je vsled razrednih interesov celokupne buržuazije in vsled usiljevanja monarhistične oblike bil proces narodnega ujedinjevanja ustavljen že takoj v začetku. Na njegovo mesto je stopil proces razvoja vse ostrejših narodnostnih nasprotij.
Glavni vzrok poosirevanja narodnostnih nasprotij leži v srbski buržuaziji.
Potem, ko je srbski narod še v borbah proti turškemu fevdalizmu za ustvarjenje svoje lastne države dovršil svojo narodno revolucijo, je srbska buržuazija že pred svetovno vojno vodila osvajalno kolonijalno politiko proti Makedoniji in Albaniji. V svetovni vojni je imela srbska buržuazija velike izgube ter skuša v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, deloma se gospodarsko ojačiti, deloma živeti parazitsko z izkoriščanjem in izrabljanjem ljudstva v novo pridobljenih pokrajinah, v prvi vrsti pa na račun hrvatske in slovenske buržuazije, ki ste znatno obogateli v svetovni vojni.
Da bi to dosegla, drži srbska buržuazija v svojih rokah celi državni in vojaški aparat ter s pomočjo brezobzirnega reakcionarnega režima, uzakonjenega po centralistični Vidovdansld ustavi, sprovaja svojo nacijonalno hegemonijo proti slovenskemu in hrvatskemu narodu ter proii njihovima buržuazi-jama, ki ste gospodarsko bolj razviti, nego srbska. Razen tega je uničila srbska buržuazija avtonomijo Crne gore ter z najsurovejšim narodnostnim zatiranjem, z nasilnim trebljenjem in asi-mulacijo posrbuje Makedonijo in zatira narodne manjšine v drugih pokrajinah, posebno v Vojvodini.
Neposredna posledica uvajanja srbske nadvlade je, da se v obrambo grupirajo v narodnostne fronte tako hr-vatski in slovenski narod ter narodne manjšine, kakor tudi da so nastali silni pokreti za avtonomijo Makedonije, črne gore in Bosne.
Ker jim je bilo leta 1918. onemogočeno dovršiti svojo narodno-demokra-iično revolucijo, so bile kmečke množice glavni faktor pri tej obrambni narodnostni grupaciji, posebno v Hrvat-ski. Hrvatska in slovenska buržuazi)a pa, ki ste v začetku iz svojih razrediuh
interesov stopile proti lem kmečkim množicam v zvezo s srbsko buržuazijo, so bile pozneje v borbi proti hegemoniji srbske buržuazije prisiljene poiskali zaslombe v teh kmečkih masah. Industrijsko bolj razviti nego srbska, ste fi buržuaziji preveč navezani na celokupno, narodnostno zelo pomešano gospodarsko področje države, da bi bili separatistični. Ampak nadvlada srbske buržuazije jima onemogočuje dovršiti z nacijonalističnimi parolami narodnostno grupacijo hrvatskega in slovenskega naroda.Tako se danes nahajajo celi narodnostno zatirani narodi hrvatski in slovenski, kakor tudi narodi Makedonije v pokretu, da dokončajo svojo nacijonalno, meščansko revolucijo.
Vsled vseh teh vzrokov so danes, po petletnem skupnem življenju v skupni državi, narodnostna nasprotja Srbov proti Hrvatom in Slovencem na eni, proti Makedoncem in Črnogorcem pa na drugi strani, veliko hujša, nego so bila kdaj preje. Potem, ko je bil zaustavljen proces narodnega ujedinjevanja, je napredoval proces vse hujšega narodnostnega razjedanja toliko, da se danes država Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more več smatrati za nacijonalno državo, v kateri živi nekaj narodnih manjšin, temveč za narodnostno (iz večjih narodov obstoječo! državo, v kateri vladajoči razred enega naroda (srbska buržuazija) zasužnjuje ostale narode.
III.
Kakor revolucijonarna proletarska stranka, se ravna Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije pri svojem delovanju po interesih zgodovinskega napredka in boja za svobodo delovnega ljudstva. V sedanjem zgodovinskem položaju je interes zgodovinskega napredka:
1. da se odstrani hegemonijo srbske buržuazije in njene militaristične klike, ki je danes eden glavnih stebrov kontrarevolucije na Balkanu;
2. da se z dovršitvijo meščanske, demokratične revolucije še zatiranih narodov v državi SHS delovno ljudstvo mest in vasi osvobodi od vplivov buržuazije ler da se tako ustvarijo predpogoji za ustanovitev delavsko-kmečkih vlad;
3. da se z zbliževanjem delovnega ljudstva raznih narodov v skupni borbi proti kapitalizmu, ustvarijo predpogoji za ustanovitev zveze (federacije) delavsko-kmečkih republik na Balkanu in v Podonavju.
(Konec prih.)
BBBBBElBiSBIlBBIBBBBBBBBfl'
Sodrugi, zbirajte povsod za žrtve belega terorja v revirjih Trboveljske družbe. SE2BBElilQ£3BB13i3i£2!Eit2ttiŠISlE3E9
Dopisi.
Zalog. Hodite k Sokolom ali k Orlom, tako jc rekel tukajšnj nadučitelj in predsednik »Neodvisne!?) čitalnice« vsem učencem. In zakaj: Gotovo mu ne da dihati, ker se zavedni zaloški proletarijat ne zanima za njegovo postarano »Neodvisno čitalnico« in si je ustanovil »Proletarsko izobraževalno društvo Vesna«, katera nudi prole-tarijatu, tako mlademu kakor siaremu, res pravo izobrazbo in ne šiafažo nekaterim ljudem, kakor »Neodvisna čitalnica«. Takoj ko smo poslali pravila na vlado, smo začela z našim dejom t. j. s telovadbo naraščaja, deklic in dečkov, potem članov in članic. In na radost moramo reči, da se stvar prav lepo razvija. Kakor bi udarila strela, se je radi tega razkačil g. nadučitelj in je začel razdirati z vsemi močmi. Vse učence in učenke je vprašal, kdo da hodi telovaditi k »Vesni«. Od učencev je vsak moško rekel:»)az«. Takoj je vse, ki hodijo k telovadbi, zaprl eno uro s pripombo: Zato, ker hodite telovadit tja, kamor je prepovedano in pohujšljivo. Na intervencijo očeta enega zaprtih otrok, ki je vprašal g. nadučitelja zakaj so zaprti, je rekel, da zato, ker telovadijo. Oče: »Ali ne smejo telovadit?« »Lahko, ampak pri Sokolu ali Orlu in ne pri »Proletarski Mladini«. »Gospod nadučitelj, to pa ukažem jaz in ne Vi, kam naj gre moj otrok k telovadbi«, je rekel oče in poklical naj gre otrok domov. Na tako grd in umazan način si upa ta režimski hlapček, po imenu Drašček Anton, terorizirati še nedolžen naraščaj Izobraževalnega društva »Vesna«. To presega že vse meje. Gospod naj si zapomne, da se bori proti zakonom narave, kakor bik, ki hoče ustaviti brzovlak. Ako ne veruje (saj je učen človek), naj se ozre malo nazaj v
zgodovino in videl bo. G. Drašček verujte nam, da naša sila je trajna in ga ni, ki bi jo nam zbil iz rok, zato smo si tudi mi zaloški sodrugi postavili temelj, na katerem bomo vzgajali proletarski duh, duh prava in svobode, hočemo s tem odpirat oči mladim in starim »izobraženim in pametnim«, hočemo z našimi predavanji, katere bomo v dolgih zimskih večerih uvedli, razložiti vse zlo, ki nas tako neusmiljeno tepe, in tukaj pride na vrsto tudi Vaš Sokol, kako si proletarec, ako gre k njemu, maši usta z pestjo in pritiska jermen. Vidite to smo si postavili v program g. demokrat. Vas pa sodrugi iz vse občine D. M. Polje poživljamo, da jačite z še večjo požrtvovalnostjo Vašo »Vesno« in bojkotirajmo gosp. dem. Draško s tem, da pristopimo vsi, kar nas je izkoriščanih, v eno fronto t. j. v našo »Vesno«. — Toraj naj živi »Vesna«!
Proletarci Zaloga.
PREVALJE. Radikalija na Koroškem. Ko so pred par meseci zborovali v Hamburgu delegati 11. internacijonaie (sluge policaj-socijalistov) so raz palače, kjer so se vršile seje, vihrale vsemogoče nacijonaine zastave; prevladovala pa je nemško na-cijonalna. Ko so 18. marca 1923 sloveRski volilci pristopili k volilnim žaram je bilo v mežiški dolini (metropola Dravograd - Prevalje) vse polno samih »socialistov«. Narodni socialisti so se naravnost blazno ogrevali za svojega »oberrevidenta« Der-žiča in koroškega begunca Brandnerja, nekateri »socijalisti« so kričali, da mora dobiti mandat na vsak način samo njih ljubljenec Berrrnot, kopica jih je trdila, da je edini spas v Golouhu itd. Vsem tem modrijam je, pa božja previdnost in radikalna geometrična progresija že vnaprej odločila usodo: niti eden niti drugi niso dobili mandata in tako imajo sedaj najlepšo priliko, da se pripravijo za »poznejše boje«. Toda silni spiritus agens je izginil; Anton Kristan se je previdno umaknil iz »političkog popri-šta«, Etbin Kristan je odšel v New - York k mizarjem naročevat za 30.000 franc, frankov miz za svoje kr. konzularno pisarno (agencijo za emigrante), Bernot si je zamislil v Celju (kjer je zelo romantično) tudi nekako »agenturo za izgubljene komuniste«, drugi pa so se razpršili med druge grupe. Ko so demokrati, ki so ljudstvo varali skozi decenije, popolnoma propadli, je začutila
radikalna stranka, da e čas in pred nedavnim ie v te trdnjavi socijalizma razvila svoj prapor. »Mili bože, čuda velikoga« oni ljudje, ki so še za časa zadnjih volitev po mežiški dolini propagirali socijalizem (t. j. socijalizem 1. in II. internacijonale ter narodni socijalizem) so sedaj skesani prišli v tabor konzervativne veliko-srpske radikalne stranke in danes še tam vršijo razne funkcije, kot predsedniki, tajrnki in »ge-majnderatniki«. G. Jaklič, skladiščnik juž. ž., sicer srbski predsednik radikalcev v Prevaljah, ali se še spominjate s kakšnim indijanskim navdušenjem ste nekoč napadali ljudi, ki čujejo na ime radikali. Kje je danes vaše prevzvišeno navdušenje. In mož odgovarja: »Casi se spreminjajo in mi se ž njimi«. Ko sem nekoč na Koroškem agitiral za naš »Korotan«, sem vsled preobilno za-vžitega alkohola padel skozi okno, sveto prepričan, da lezem po nacijonalnem, napornem delu v posteljo, sem padel na pločnik. Zdravniki so mi amputirali za par pedi nogo. Ko sem potem čez leto dni agitiral za »starine«, so se radikali vjezili in mi amputirali žep. Ker sem teh amputacij že zdavna sit, sem sklenil, da grem v radikale, kjer sem izven nevarnosti za vsako operacijo in kot pravijo tu in tam tudi kaj »kapne«, »ja sam stari radikal, Pašič mi je ideal!« In znani zvezar Kresnik. Cele dneve je letal po postaji s »Starimi pravdami« in »Jugosl. Železničarjem«, zatrjaval, da samo »mi« kaj »zmoremo«, z znojnim obrazom razlagal zakaj je tovariš Deržič »tak« in ne »tak« (nekateri internacijonalci so se namreč čudoma čudili, kako delavski zastopnik lahko glasuje za humani zakon o zaščiti države). Tako je letal sem ter tja, da si je raztrgal čevlje in obdelal obleko. Ko je danes možakar spoznal, da tovariši niso vse, je odšel v radikale; kupili mu bodo nove cipele in letal bo zanje okoli. O radikalnem tajniku iz Guštanja ne bomo mnogo govorili, zadostuje naj dejstvo, da je bil v enem letu že demokrat, narodni socijalist, Bernotovec in — radikal. Nemalo pozornost vzbuja tudi postajni g. odpravnik Rebolj z Hoč. Vsak dan prečita dvakrat »Jutranje Novosti«, vsakemu znanemu in neznanemu ponuja »Izjavo«. Razumljvo je tudi, da se pri svoji agitaciji rad pohvali, »kako sta z nekim dohtarjem, tudi radikalcem v pol uri popila kar 6 (reci in piši: šest) litrov vina. Za enkrat temu Rebolju svetujemo, naj nikar preveč ne nadleguje delavcev s svojimi izjavami, ker so ga siti. — Proletarci, s takimi elementi operira radikalna gospoda. Obrnite se s studom od teh ljudi, ki so radi denarja že neštetokrat izdali svoje prepričanje, ki so radi svojih egoističnih instiktov prešli v stranko, ki je dala življenje in bila začetek zloglasnih progonov razredno zavednih proletarcev, ki je izdala Siambu-lijskega in pomogla na trdne noge Kobur-žanom. To so pristaši stranke, ki je uvedla v državo srbsko hegemonijo, ki je in bo vedno tlačila k tlom višje stoječe plasti naroda, ki terorizira uradništvo in ga sili, da postane suženj. Te ljudi ignorirajte 1
TRZ1C. 23. t. m. se je vršila v Tržiču v Orjunskem domu igra »Deseti brat«. Tu so si zopet podali roke člani Svobode in člani Orjune ter so skupaj igrali. Na plakatih je bilo napisano, da je ves čisti dobiček namenjen revežem. Torej so Iržiški »socija-listi« zelo napredovali, ker so iznašli novo sredstvo razrednega boja proletarijata proti kapitalu. Kakor nekdaj premilostljive gospe grofice ali narodne dame, rešujejo oni so-cijalno vprašanje z veselicami. Par krajcarjev vbogajme za proletarijat, zraven pa veselico za sebe. Tak je socijalen program združenih Orjuncev in »razrednobojnih« tr-žiških socijalistov. Seveda, da se taki so-cijalisti ne bodo borili proti Orjuni, kakor vidite, se pri nas snuje socijalpatrijotsko orjunaštvo. Socijalpatrijoti delajo tako najboljšo reklamo za Orjuno. Glejte, saj so Orjunaši in naši »revolucijonarni« socijalisti vendar eno in isto. Eni in drugi delajo za proletarijat s tem, da darujejo par krajcarjev za reveže. Kaka razlika je med Svobodo in Orjuno? — Mi pa kličemo tržiške-mu delavstvu: V boj proti kapitalistični Orjuni I Če so pa ž njo združeni tudi kaki so-cijalisti, so ti ravno taki kapitalistični hlapci, in delavstvo mora najostrejše nastopiti proti takim izdajalcem. — Dol z Orjuno 1 Dol z njenimi lakaji, socijalpatrijoti I — Proletarec.
ZAGAORJe. Aretacije so v Zagorju kljub temu, da je štrajk zaključen, še vedno na dnevnem redu. Dne 24. trn. so aretirali zopet s. Karla Odlazeka in sicer kar zjutraj ob 4. iz postelje. Zakaj? On, da je poslal one peklenske stroje. No, naše orožništvo je pač nedoseglivo domišljavo. Ker so bili izpuščeni iz zaporov ss. Čebin, Rotar in Hočevar, je pač treba hitro novih, da državno letovišče v Litiji ne ostane prazno. Pa so aretirali zgornjega »in še deset jih bomo«, pravijo. Dober teki V zaporih se nahaja še 6 sodrugov. Najbolj neutemeljeno se je izkazala ovadba pri s. Milu Klopčiču. Ovadili so ga, da je on lepil razne pisane in opalografirane letake s »pozivanjem na štrajk«. To so lepaki, ki jih je neki neznanec napisal in kjer poziva orožništvo, naj
aretira Trboveljsko družbo, ki je ukradla delavcem 1,200.000 Din itd. Orožništvo piše v ovadbi, da jim je izjavil neki zaupnik, da je on videl s. Mila, ko je lepil te letake J Na zahtevo obdolženca je sodišče v Litiji zahtevalo od orožništva ime dotičnega zaupnika, in da je sicer ovadba navadno slepomišenje. Ker pa — kar je jasno — komandir Zebre ni mogel javiti imena zaupnika, ki ga ni, je šel in napisal novo ovadbo proti s. Milu. Češ: on je prodajal po Zagorju Leninove znake in tako »javno agitiral za komunizem«, kot piše Zebre. S tem so dokazali, da je prva ovadba neutemeljena in so aretirali s. Mila le zato, da ga ovirajo pri študijah, ki jih pa on sploh ni mislil nadaljevati vsled prevelikega terorja. Druga ovadba pa je tudi lažnjiva, ker vsi oni, ki so nosili znake Lenina, so tudi izjavili orožnikom, da so jih dobili v Ljubljani, kjer jih je neki tujec prodajal. Poleg tega pa tudi ti znaki niso hudič ve kaj, ker ne vpijejo: Živel komunizem! Radi takih podlih ovadb sedi s. Mile že tri tedne v zaporu, a ga ni niti malo potrlo, nasprotno: šali se, da so ga ravno zapori, v katerih je letos že v tretjič, napravili za »boljševika«, ki ga zdaj preganjajo. V Zagorju je pri naših razsodnih orožnikih vsak komunist, ki si upa stradati; kdor pa to pove, pa je »najza-griznejši boljševik«. — Ss. Weinberger in Franc Klopčič sta obdolžena, da sta ukradla dinamit v Zagorju in — z aeroplanom menda — šla na streho trboveljske centrale in jo odpihnila. Vsekakor sta junaka. V ovadbi proti s. Weinbergerju so orožniki zapisali: » Videla se je zvečer že v temi neka senca, ki se je plazila proti skladišču dinamita in ni izključeno, da je bil to g. Mirko Weinbergerl«. Človek se mora pač smejati in nič čudno bi ne bilo, če bi se že vsak otrok smejal za tistimi, ki govore to. No, pri nas so pač brihtne glavice v Zagorju! — Ss. Marn in Goričan sta obdolžena plakaterstva, enako tudi s. Debelak Jurij. Vsi so v zaporih enako kljubovalni kot prej in kličejo vsem sodrugom:
Kljub vsem vodite boj, boj za pogin kapitala in zmago dela!
Špartak.
Jesenice. Slovo. Ker sem moral nenadoma zapustiti Jesenice, ne da bi mi bilo mogoče posloviti se od sodrugov, katere sem moral vsled zblaznelosti svoje žene zapustiti. Seveda bodo imeli gotovi elementi veliko govoriti o meni, da sem »razbil« organizacijo in potem šel itd. Toda, sodrugi, ne nasedajte tem ljudem. Kajti kdor bi moral prenašati moje družinske razemre, bi bil napravil to že zdavnaj. Najbolje pa lahko vedo to tisti, kateri moje razmere v družinskem življenju bolj poznajo. Težko mi je bilo napraviti ta korak. Težko mi je na drugi strani, da sem moral zapustiti nedolžne otročiče. Ali ker na vsa moledovanja in prošnje z moje strani na sodišča, ista niso hotela podvzeti nobenih zakonitih korakov proti moji od mize in postelje ločeni ženi, sem bil prisiljen si pomagati sam. Samo po sebi je umevno, da se danes s 600 K tedensko ne da živeti, ako je treba samo za hrano plačati 560 K na teden. Kje je potem stanovanje? Kje obleka, obuvalo in druge potrebščine? Torej vsled družinskih razmer sem bil prisiljen, da sem zapustil Jesenice, ne pa mogoče iz kakih drugih razlogov, kar bodo gotovo trdili gotovi elementi. Na tem mestu se poslavljam od Vas ter upam, da se kmalu zopet vidimo. Sodrugi, Vam konečno kličem, naprej po začrtani poti, do osvobojenja izpod kapitalističnega jarma! Naj živi bodoča samostojna delavsko-kmetska republika Slovenija v okvirju delavsko-kmet-skih republik baikansko-podonavskih dežel!	Košir Ciril.
Mimogrede.
(>♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«.♦♦♦♦♦«  .......
Sl. septembrom 1.1.
se je otvorila
v Delavskem domu
Karla Marxa (preje Turjaški) trg 2
gostilna
Topla in mrzla jedila. Delavska ;; kuhinja. Abonenti na hrano se sprejemajo.
Vsakovrstne tople in mrzle pijače.
Ljubljanska pošta — policijska ekspozitura.
V	civiliziranih državah je običajno, da poštna uprava garantira za tajnost pošiljk in da jih izroči le adresatu, če so priporočene. Druge melode pa je uvedio ljubljansko poštno ravnateljstvo. Vsako pošiljko knjig pregleda ljubljanska carinarnica, ne samo za to, da jo ocarini, če so knjige »trdo vezane«, ampak da pregleda tudi vsebino knjig in da na knjige, ki nimajo »državotvorne« vsebine, prilepi svoj veto. Nato pošta v sporazumu s policijo odredi določeno uro, kdaj mora stranka dvigniti pošiljko; da se pa reši »uradna tajnost«, je pošta v sporazumu s policijo določila prav farizejsko proceduro: Stranka naj podpiše pošiljko in jo prevzame; v kakem skritem kolu ali pred vrati pa čaka policijski organ, da konfiscira pošiljko, sklicevaje se na § 1. zakona »o zaščiti države«. Tako so se zdaj tudi na ljubljanski pošli uveljavile balkanske nasilne metode in se Slovenija s tem izloči iz kroga evropskih civiliziranih provinc. Na ta način se je v Ljubljani uveljavila tudi praksa, da pošta razločuje dve vrsti meščanov, enim dostavlja vse pošiljke, drugim pa le obvestilo, kako lahko postanejo žrtve policijske samovoljnosti. — Zahtevamo enakopravnosti za vse !
»Orjuna ga pa res bije.«
V	svoji 43. štev. nesrečni revolverski list »Orjuna« ponovno potrjuje naše razkrinkanje Orjuncev. Pod naslovom »Mi in komunisti«, pravi namreč med drugim, da bodo pričeli Orjunci še z večjimi nasilji nad delavstvom, ki noče nič slišati o orjunskih naukih, in mu obeta, da Orjunci ne bodo dopustili, da bi se jugoslovanski proletarijat osvobodil kakor se je ruski. Nas veseli, da nehote — radi nerodnosti svojih urednikov — Orjunci ponovno dokazujejo, da so oni predvsem protidelavska teroristična organizacija. Na grožnje »Orjune« pa ne bomo odgovarjali z grožnjami, ker vam bo proletarijat ob potrebi dokazal, da ste preveč domišljavi in da je taka domišljavost zelo škodljiva.
»Orjuna« boleha vedno resneje na »Verfolgungswahnsinnu«. — 43. štev. »Orjune« sporoča, da komunistična fa-kinaža« v temi in na samotnih mestih napada in strelja poedine Orjunce. Mi o vseh teh početjih »komunistične fa-kinaže« ničesar ne vemo in smo prepričani, da je kaj takega izključeno. Torej se je morala lotiti Orjuncev in njihovih žurnalistov nevarna bolezen
—	VerfolgungsWahnsinn, to je stalen strah in beganje pred preganjalci, ki jih ni. Posledica te bolezni je skorajšnja smrt.
Povišanje plač dobe s 1. oktobrom oficirji. Uradniki in železničarji pa dobe obljube in bodo lahko par mesecev živeli še od lepih besedi. Zato so pa dobili uradniki in železničarji tako vzorno pragmatiko, ki bi delala rajnkemu Stiirku vso čast. Prepovedano jim je stavkati, ravno tako je pod kaznijo odpustitve prepovedana pasivna rezistenca. Razen tega lahko odpuste vsakega takoj, če je principijelen nasprotnik današnje državne uredbe. Torej vse socijalisle, republikance, federaliste itd. lahko vržejo na cesto, kadar se gospodom to zljubi. Pragmatika ima v glavnem namen očistiti vse neradikalne elemente iz uradov in železnic.
Uradniki in železničarji bodo s to pragmatiko izpostavljeni največjim ši-kanam, ki jih bo stresel nad njim kdor bo hotel.
Edin odgovor uradnikov in železni-
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooo
o
čarjev more biti: silne razredno zavedne organizacije. Če bodete organizirani, če bo v vaših organizacijah bojevni duh, če bodete složni, tedaj bodete svoj položaj lahko poboljšali. Drugače bo suženjstvo vsak dan hujše, plača manjša.
Begunci.
»Volksstimme« poroča: Vojno ministrstvo išče potom oblasti približno 150.000 vojaških beguncev. To so vse mladi možje, ki so deloma kakor anti-militaristi, deloma pa iz strahu pred vojaško službo, pobegnili v inozemstvo ali pa v gore. Samo dopolnilno poveljstvo v Mariboru išče 3.000 vojaških beguncev. To kaže, da je ljudstvo samo začelo reducirati armado. Eksperimenti vojaških krogov v Grčiji in Španiji ne bodo pač dolgo trajali in pri nas bo kok morebiten poskus gotovih krogov samo pospešil popolno propast takega režima.
Iz ji
avs.
G. Vidmar Jože je bil že pred dalj časa od kluba pozvan, da odloži svoj mandat v občinskem svetu. G. Vidmar tudi več ni član kluba občinskih svetnikov NDSJ.
Občinski klub NDSJ v Ljubljani.
Naročnikom!
Naročnikom, ki so dolžni že dalj časa, smo priložili v tej številki položnice, na katerih je njih dolg natančno napisan.
Naročniki, ki dolgujejo še naročnino za mesec september imajo rdeč znak na naslovu.
Vsem številkam so danes priložene položnice.
ooooooooooooooooooooo
»Delavsko glasbeno društvo« q
O	priredi
Q v nedeljo, dne 30. septembra 1923 \
VINSKO TRGATEV
^ v gostilniških prostorih g. Valjavca (Reininghaus) v šiški.
Vstop prost.
K mnogobrojni udeležbi vabi vse = O sodruge in sodružice ter prijatelje q
O	poštene zabave ob pesmi, da se Q
O	gotovo udeleže ie delavske prire- O q dilve. — Med trgatvijo in po ir- g:
8gatvi se vrši ples.	Q
Več prihodnjič. O
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Zveza delavcev in delavk kovinske industrije in obrti Jugoslavije za Slovenijo priredi veliko vinsko trgatev v nedeljo 7. oktobra 1923 v gostilniških, prostorih g. Valjavca (Reininghaus) v Šiški z bogatim sporedom. — Ker je čisti dobiček namenjen obolelim in onemoglim članom, vabi k oblini udeležbi	Odbor.
Sodrugi proslavite zopetni prihod, sodrugov iz požarevske ječe s tem, da zbirate povsod za žrtve reakcije!
Tiskovni sklad.
Šleier Franc 2 Din, Mrak Urban 5 Din, Zorga Miha 4 Din, Cigner Peter 1 Din, Franko Janez 1.25 Din, Bevk Henrik 2.50 Din, Justin Miha 1 Din, Justin Aleš
1	Din, Janez Franko 2 Din, Kajzer Peter 5 Din, Porenta Janez 5 Din, Bunček Karol 2 Din, Ciferin Blaž 2 Din, Prašnik Jakob 1.50 Din, Mavri Janez 2 Din, Troha Vincenc 2 Din, Brtoncelj Anton
1	Din, Bernik Martin 1 Din, Grajzer Fani 20.50 Din. Vsi iz škofje Loke. Skupaj 61.75 Din. V prejšnji številki izkazanih 8.783 Din. — Vsega skupaj 8.844.75 Din.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič.