Glasnik SED 24 (1984) 3
16
FILMSKI KOTIČEK
Seminar za etnološki film
Avdiovizualni laboratorij 2RC SAZU in Slovensko etnološko društvo sta septembra In oktobra 1984 pripravita Semiran za etnološki film za poklicne etnologe, ki se nameravajo v bodoče intenzivneje posvečati avdiovizualni dokumentaciji Seminar je trajat tri dni, potekal pa je v dveh delih. Udeležilo se ga je 15 poklicnih etnologov iz ustanov na področju etnologije Iz vse Slovenije in zamejstva, Med njimi so bili tudi trije študentje etnologije. Seminarist so že z obvestilom o programu seminarja prejeli po pošti dve besedili, in sicer Toneta Račkega, Tehnika 8 mm filma in Jeana Roucha, The Camera and Man.
V torek, 11. septembra, je v tilmski delavnici Tone Rački predaval o osnovah filmskega snemanja z 8 mm kamero. Predavanje je posrečeno dopolnil demonstracijski film s prikazanimi značilnostmi 8 mm fotografije. Predavatelj je izhajal iz predpostavke, da so udeleženci seminarja popolni začetniki (v večini primerov se nI motil), vendar so nazorno podane osnove filmskega snemanja zaradi jasnosti in slstematičnosti koristile tudi "drugostopenjskim" seminaristom Popolndne istega dne je potekala demonstracija VHS video tehnike. Demonstrator Mark Valentine je popeljal udeležence po sončni stari Ljubljani. Vsak je sam delal z vldeokamero In rekorderjem in posnel poljuben daljši prizor. Po vrnitvi v sejno sobo SAZU so si zbrani avtorji ogledali svoje posnetke in pri tem ugotavljali prednosti In slabosti video tehnike. Na splošno je prevladovalo začetniško občudovanje lastnih posnetkov in novoodkrite spretnosti. (O kvaliteti posnetkov ni odločala mednarodna žirija.)
Po končani demonstraciji video tehnike je bil zvečer na sporedu najnovejši etnološki film Avdiovizualnega laboratorija — Ustavljanje pusta — 25 minut dolg dokumentarec, ki je nastal leta 1984 v koprodukciji s TV Ljubljana. Prikazuje ključne dogodke ljudskega pustovanja v vasi Vrh (Italija) na pustni torek in sredo. To je bila krstna predstavitev filma, čeprav je bil za to priložnost presnet na videokaseto. Film je bil predstavljen v dveh variantah: prvič samo slika in originalni zvok, drugič pa s komentarjem
Naslednji dan je bilo na vrsti snemanje s filmsko kamero. Vsak seminarist je imel na razpolago pol kasete 8 mm filma, to je za približno minuto in pol materiala. V treh skupinah okrog treh kamer so udeleženci pod vodstvom mentorjev zbrali vsak svoj motiv (različne pisane stojnice, kupce in prodajalce) in ga "vizualiziraii". Večinoma so imeli vsi prvič v roki filmsko kamero. Zato so bili tudi posnetki zasnovani v duhu začetnlkove radovednosti, zlasti glede zmogljivosti kamere. Prevfado-vala je želja po preskusu zooma, medtem ko je mentor bolj spodbujal k pretehtanemu izboru štirih, petih daljših kadrov, ki bi čim enostavneje predstavili motiv.
Na žalost filmska tehnika ne omogoča takojšnje kontrole posnetkov. Zato se je prvi del seminarja koncai v sredo zvečer, nadaljeval pa 30. oktobra, ko so bili filmi razviti. Vsi posnetki so, grobo rečeno, uspeli, saj smo snemali z enostavno osvetlitveno avtomatiko, ki jo imajo danes že vse 8 mm kamere. Kljub temu, da je pri tej preprosti tehniki naloga snemalca samo izbor izraza in ostritev slike, se je vseeno dobro razločil osebni rokopis snemalcev. Ta skromni preskus torej dokazuje, da niti na najnižji stopnji filmske registracije ne moremo govoriti o objektivnosti kamere oz. posnetka, da ima že filmski analfabet svojo prepoznavno osebno optiko in pogled na stvarnost, ki ga ne zasenčijo niti tehnične pomanjkljivosti posnetka.
Seminar o etnološkem filmu, 11. in 12. 9. 1984; Praktično delo s kamero. Foto: Dejan Habicht
Glasnik SED 24 (1984) 3
17
Po ogledu in kritični obravnavi posnetkov so semina-ristl pristopiti k spoznavanju dala z lepilnico. Temu seveda ne bi mogli reči montaža, ampak botj tehnično znanje spajanja posnetkov. Pouku montaže kot sestavine filmskega izraza se je prvi seminar za etnološki film zavestno odrekel, saj je bit usmerjen izključno na osnovno znanje pridobivanja filmskega posnetka. Pa Se to spretnost si bodo morali absolventi seminarja sami utrjevati s prakso.
Zadnjo delavnico seminarja je popestril ogled filmov dveh udeležencev seminarja. Prvi je bil dokumentarni filmski zapis Andreja Dularja o delovanju belokranjske vodne žage in njegova filmska "izmeritev" metliškega tržnega semnja, drugi pa prikaz Zdenka Vogriča o postavljanju kamnite "progle" (past za lov na brinovke) na Goriškem Krasu v Itaiiji.
V	zaktjučnem pogovoru so udeleženci strnili vtise o sodelovanju na seminarju, o njegovi potrebnosti in koristnosti. Postavljeno je bilo vprašanje vloge Avdiovi-*uainega laboratorija in načelno vprašanje, ali ni nujno filmske dokumentacije zasnovati tako, da jo lahko etnologi neposredno ponudijo širšemu občinstvu (npr. po televiziji} in ne samo ožjemu krogu poznavalcev. Tak, recimo mu profesionalni pristop, seveda neogibno zahteva aktivno vlogo močnega centra za etnološki film. saj ekonomsko ni upravičeno, da bi vsaka ustanova, ki občasno rabi avdiovizualno dokumentacijo, sama nabavljala Primerno tehniko za 16 mm film ali za profesionalni video sistem. Pojasnjeno je bilo, da se Avdiovizulani laboratorij ,ej vlogi ne namerava odreči, da torej to vlogo sprejema, kakor je bilo vseskozi tudi zamišljeno. Vprašanje je le čas, ko bo AVL imel ustrezno opremo. Vseeno pa so bili udeleženci enotni v pobudi, da ustanove skušajo nabavljati za svoje potrebe samostojno, tehnično manj zahtevno filmsko ali vtdeo opremo, ali se kako drugače truditi ^a pridobivanje avdiovizualne dokumentacije.
V	zvezi s to ponudbo so udeleženci seminarja sprejeli Ustrezno resolucijo — "dramilo", ki ga objavljamo v nadaljevanju tega poročila.
NASKO KRIŽNAR
Dramilo
Etnologinje in etnologi, zbrani na prvem Seminarju za etnološki film, ki sta ga pripravila Avdiovizualni laboratorij Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Slovensko etnološko društvo, v Ljubljani septembra in oktobra 1984, letimo sporočiti strokovni javnosti in poklicnim ustanovam s področja etnologije naslednje razmišljanje.
Pilm in video še nimata ustreznega mesta v instru-mentariju slovenskih etnologov pri njihovem raziskovalcem ¡n strokovnem delu. Razloge za to moramo Iskati v sPlošno nizki stopnji vizualizacijskega standarda pri nas: 'ako kar zadeva materialno stran razvoja, kakor nizko stopnjo vizualne miselnosti oziroma kar njeno odsotnost, "edke izjeme v preteklosti in sedanjosti ne kvarijo dosti Povprečja. Zato se nam v zvezi s tem stanjem postavljajo naslednja vprašanja.
Ali ni odsotnost vizualnega vidika etnološkega dela danes težko razumljiva povsod tam, kjer bi morala stroka 1 uporabo sodobnega medija pospešeno pridobivati simpatije obiskovalcev, gledalcev, privržencev, sopotnikov, sodrugov, publikuma, kolegov, sovragov. informatorjev in politikov, v duhu časa — "medium ts message" ziasti na področju predstavitev etnoloških dognanj v muz&jih, na univerzi, na televiziji, v stiku s šolami, infor-^atorji, s svetovno etnologijo, z izseljenci in turisti?
ljub nezadovoljstvu z obstoječimi razmerami pa podpisani vidimo svetlobo na koncu predora. Cas je res bolj naklonjen vlaganjem v ljudi kot v opremo. Toda brez nanja tudi v bodoče ne bo mogoče spreminjati razmer
na bolje. Zato podpiramo vse možne oblike izobraževanja in spopolnjevanja na področju vizualne etnologije in vse mogoče načine pridobivanja avdiovizualne dokumentacije. Zato bomo včasih zadovoljni tudi s skromnimi tehničnimi rešitvami, 2 eno samo mislijo, ohraniti zanamcem na filmskem traku ali video kaseti obraze, roke, poglede, odnose, delo, orodje, poklice, izdelke, glasbo in ples, pokrajino, hiše, vasi in mesta, barve In svetolbo našega časa. V svoji lakoti po filmski ali video dokumentaciji ne bomo izbirali sredstev. Privlekli bomo na dan zaprašene "osmlčke" naših očetov in dedov, iz sredstev amortizacije bomo izsiljevali nakup kamer in pribora v komisijski prodaji od ekonomskih emigrantov. (Mimogrede: cena video kompleta (kamera, rekorder, televizor) ne presega polovice letne plače kulturniškega birokrata in ne cene večje etnološke razstave!)
Opogumljeni s skušnjo osebnega stika s filmsko in video kamero želimo gledati tudi skoz objektive televizijskih snemalcev in dopisnikov, objektive amaterjev In profesionalcev, z eno samo mislijo — pridobiti nov filmski ali elektronski zapis naše etnološko topografske resničnosti. Deficit na področju avdiovizualne dokumentacije pri etnoloških raziskavah bo odpravljen, ko bo v profesionalnih institucijah, zlasti v osrednjih, nastajala premišljena avdiovizualna dokumentacija, ko bodo arhivi znanstvenega filma intenzivno služili študiju etnologije in ko bo med citiranimi viri etnološke razprave vsakdanje prebrati tudi navedbo filmskega posnetka, ko bosta svinčnik in beležnica iz glavnega postala pomožno sredstvo.
Nagovarjamo vse ustanove, ki zaposlujejo etnologe, da čim bolj podpirajo prizadevanja etnologov za uvedbo avdiovizualne dokumentacije pri njihovem vsakdanjem delu z mislijo, da film in video vodita našo stroko v bodočnost In da se bodočnost začenja že danes.
Inga Brezigar, kustosinja etnologlnja, Goriški muzej, Nova Gorica
Zvona Ciglič, kustosinja etnologijnja, Pokrajinski muzej Koper
Andrej Dular, kustos etnolog, Belokranjski muzej, Metlika
Dejan Habicht, študent etnologije, Ljubljana Irena Keršič, kustosinja etnologinja, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Vlado Knific, Konservator etnolog, ZSV, Kranj Naško Križnar, Avdiovizualni laboratorji ZRC SAZU, Ljubljana
Mira Omerzel-Terlep, etnomuzikologinja, Ljubljana Ivanka Počkar, kustosinja etnologinja, Posavski muzej, Brežice
mag. Mojca Ravnik, konservatorka etnologinja, ZSV Piran
Jožef Rehberger, študent etnologije. Preddvor Jana Remškar, študentka etnologije, Ljubljana Inja Smerdel, kastosinja etnologinja, Slovenski etnol-loški muzej, Ljublana
Nives Sulič, etnologinja, Oddelek za etnologijo FF, Ljubljana
Zdenko Vogrlfi, kulturni delavec, Gorica Zora 2agar, kustosinja etnologinja, Pomorski muzej, Piran