Kip na Stenarju 
PA VEL KUNAVER 
Sredi meseca avgusta lanskega leta se je nad Trento razbesnela taka 
nevihta, kakršne še nisem doživel. Skalila se je celo bistra Soča. Divjalo je 
posebno hudo v zahodnem delu Trente, pa tudi okoli Loga. V hotelu Orel 
je iz kuhinje vse pobegnilo, ker so strele udarjale menda prav v hotel, 
in pri velikem štedilniku so poskakovale z velikim pokom električne 
iskre. Nevihta pa je imela tudi dobro stran, saj je popolnoma očistila 
ozračje in naša skupina se je razdelila v dvoje, eni so odšli na Triglav, 
jaz pa z drugo na Stenar in Razor. Ker so bili moji spremljevalci ljudje, 
ki nekateri visokih gor sploh še niso videli, smo po Belem potoku le prav 
počasi napredovali, a to že od zgodnjega jutra, torej, ko je večina poti 
ves čas v senci. To mi je bilo posebno všeč, saj je Beli potok od Pogačni­
kovega doma do dna Trente gotovo eden od naših najlepših naravnih 
parkov s hitrimi in pestrimi izpremembami. Ljudje delajo le to napako, 
da hodijo po njem v nepravem času, posebno v dopoldanskih in popol­
danskih urah, ko se sonce v vse območje Belega potoka najbolj upre. 
Potem seveda ni čudno, da na poti zdihujejo in ne vidijo čara te edin­
stvene pokrajine. Hodi zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldne po Belem 
potoku gor ali dol - vseeno - in počasi, in v treh urah boš doživel vse 
izpremembe in deležen najzanimivejših prizorov v naših gorah. Beli 
peski, mali slapovi, živo zelene tratice, strmi gozd, nešteti drevesni bojev­
niki, eden bolj romantično od viharjev in skal oblikovan kakor drugi. 
Nešteti skalni skoki, okrašeni z ruševjem, viharniki, rododendronom, 
nenavadno divji hudourniški jarki, vse se hitro menjava. Zjutraj in pozno 
popoldne pa vidiš prodirati ali zapuščati to veličastno pokrajino svet -
1 o b ne žar k e , ki sproti izpreminjajo gorske oblike, da bi jih včasih 
skoraj ne prepoznal, da so ene in iste, le da so drugačne, ko jih obsije 
sonce, in da postanejo vse tuje, grozeče, neverjetno visoke, če stoji sonce 
za njimi in so same potopljene v globoke sence. Ko pa sonce potuje, 
posebno ko tone počasi globlje in globlje ter plezajo njegovi žarki po 
osvetljenem Pihavcu, potujejo z njim tudi sence. Izza divjih vrhov Kukle 
in njenih silovitih robov je vsak snop žarkov drugačne barve in vsaka 
senca drugače globoka. 
Po tem <livnem svetu smo polagoma dosegli, že v soncu, prijazni 
Pogačnikov dom in še počasneje lezli črez razrite Kriške pode proti 
Sovatni. Ko se je pa pokazal Triglav, so moji tovariši presenečeni nad 
mogočnostjo slike kar obstali. Le obljuba, da bo še lepše na vrhu lahko 
dostopnega Stenarja, jih je pognala dalje. Nebo je bilo kakor umito in 
temno modro, kakor je le po hudih nevihtah. Posebno se je njegova temna 
modrina odlikovala na visokih horizontih, kjer se je stikalo z grebeni, ki 
so žareli v opoldanskem soncu. 
Tako smo se počasi približali vrhu Stenarja. Jaz sem vodil. Naenkrat 
se je med zadnjimi skalami in nebom prikazal planinski klobuk. Z vsakim 
korakom bliže pa novi deli: silno zagorel, dokaj naguban, a negiben obraz, 
nato malo naprej nagnjene temno rjave rame in prav tako temno rjavo 
bronasto telo. Tičalo je v kratkih hlačah, iz njih so zopet molele od 
gorskega sonca prav ožgane noge v solidnih, a že dokaj rabljenih kve­
drovcih. Oprema poleg mirno kakor kip sedečega starca je bil odličen 
švicarski, a dobro obrabljen cepin in prvovrsten nahrbtnik, ki je tudi že 
kazal, da je lastniku že dolgo služil. Bele skale in na modro gorsko nebo 
projicirano telo tega starca je bilo tako lepo, da sem obstal presenečen in 442 

443 
kar pridržal dih. Le kratek prijazen pozdrav in premik glave je iluzijo 
bronastega kipa na vrhu Stenarja hitro pregnal. Ostali smo skupaj na 
vrhu dolge ure, bronasti mož pa je le od časa do časa segel v nahrbtnik 
in se, - opazoval sem skrivoma in z zanimanjem - krepčal z izbranimi, 
a primernimi jedmi. Imel je le četrtlitrsko čutaro, iz katere je od časa 
do časa potegnil požirek. Največji del časa pa je v glavnem tiho in 
zamišljeno zrl v mogočno sliko Triglava, ki je prav s Stenarja tako 
nedosežno lep. Tega dne je bil, moleč svojo glavo v čisto temno modro 
nebo, z globokimi sencami v steni, z bleščečimi snežišči, s srebrnimi nitmi, 
zadnjimi ostanki med nevihto zapadlega snega, res gora vredna strmenja. 
K sreči je bila tudi naša družba nenavadno tiha in starčka, ki je sedel še 
vedno kakor živ kip na svojem mestu, ni motila. 
Jaz sem se zavlekel malo vstran in končno zadremal. Ko pa sem se 
zbudil, je kip izginil. Mislil sem, da ga bomo dobili v Pogačnikovem domu. 
Toda tam ga, ko smo se vrnili, ni bilo, in šele proti večeru, ko je sonce 
zahajalo, je prišel. Povedal mi je, da je ostal na primerno lepem razgled­
nem prostoru na Podih, dokler ga bližajoča noč ni prisilila priti v kočo. 
Posebno je užival lepoto popoldanskega in večernega neba, ki je bilo 
tisti dan res nekaj posebnega. Skoraj polovico nebesnega obloka, na 
severu in zahodu, so pokrili nežni cirri. Toda niso bili vsi enaki. Nekateri 
so bili kakor najnežnejše čipke razprostrti pred modrim nebom, ki je 
gledalo med vrzelmi na nas strmeče ljudi. Drugi so se v dolgih srebrnih 
nitkah vlekli in izgubljali proti. jugu. Vsa prelestna tvorba teh neskočne 
množice ledenih kristalov še visoko, visoko nad našimi gorami se je prav 
počasi premikala od severa proti jugu in oznanjala lep prihodnji dan. 
In res je napočilo jutro, kakršnega si more gorohodec le želeti. Toda 
še preden smo mi zapustili dom, je naš bronastemu kipu podobni starček 
s polnim nah1·btnikom in s cepinom odrinil proti Razorju. V tem sem se 
pozanimal pri oskrbniku tudi za starost izrednega moža. Deset let starejši 
od mene, torej tik pred osemdesetim letom! Razor s svojimi strminami 
vendarle ni prav za vsakogar - a naš stari znanec s Stenarja je hodil 
mirno in zdržema. Nobeno še tako grdo melišče niti skale ga niso ustavile. 
Vse je z lahkoto, če tudi počasi in z vmesnimi oddihi premagal in dosegel 
vrh Razorja pred nami. Zagledali smo isto sliko kakor dan prej na 
Stenarju: Bronasto ožgano telo, projicirano na modro nebo, glava z živah­
nimi očmi pa je polagoma krožila in se naslajala nad ogromnim razgledom, 
vedno iznova pa se je vračala v smer proti Triglavu. 
Nisem mogel drugače, kakor da sem mu izrazil svoje spoštovanje in 
občudovanje, česar je bil očividno vesel. Bil je profesor iz B. in vsa 
umetnost njegovega življenja je obstajala v zmernem življenju in prostem 
času posvečenem gorski prirodi v naši domovini in na tujem. Vso hrano 
za ves dan je imel s seboj. Po urah našega bivanja na Razorju smo ga 
zapustili na vrhu, sedečega in zročega v sinje daljave kakor kip. A to ni 
bil mrk in čemeren starec! Ko je videl, da smo tihi in dostojni ljudje, se 
je začel živahno razgovarjati in z najmlajšimi razpravljati o matematiki, 
tehniki in sedanjih problemih. -
Oba tista dneva in dolgo potem sem mislil nanj in na mnoge druge 
ljudi. Koliko jih je, ki me sprašujejo: »Ali še vedno hodiš v gore?« in na 
druge, ki prezgodaj ovenejo, zapadejo meglenim mislim in se odvrnejo 
od večno mlade prirode. Prvim vedno zagotavljam, da prav iz gora črpam 
svojo moč in veselje do življenja. Drugim pa bi rad dokazal, da so gore 
vir in zakladnica zdravja, da podaljšujejo mladost. Saj če gledaš veličastvo 
gorovja in primerjaš silne dobe, v katerih so nastajala in bodo še obsta-

jala, se ti zdi smešno, govoriti o svoji starosti. Kako silna je moč gora, 
spominov na njihovo lepoto, sem že po vojni, ko me je nesreča že trikrat 
potisnila v posteljo in bolnico, posebno jasno občutil. Hrepenenje po 
sinjih višavah, po gorah in dolinah je sililo oslabelo telo, da je hitreje 
okrevalo. V mrak bolniške sobe so sijale gore, ki so se globoko zagreble 
v spomin, in obljubljale so, da me bodo iznova osrečevale, če se jim 
bom zopet približal, jih zopet obiskal. Vse to bi morali vedeti starši in 
vzgojitelji novega rodu, da bi pravočasno odvračali mladino od tobaka, 
alkohola in prezgodnjega izživljanja, da bi bile plesne dvorane bolj 
prazne, bolj redke majajoče se postave mladih , izžitih ljudi v jutranjih 
urah, na gorah pa številnejši bronasti živi kipi novega človeka. -
še o prvi pomoči v gorah 
DR. M IRKO BIRSA 
Zadnjih deset, petnajst let je prineslo vedi o prvi pomoči mnogo 
novega. Nova naziranja so pogosto popolnoma nasprotna praksi in teoriji 
prve pomoči pred dvajsetimi leti in so sad dolgoletnih opazovanj ter 
dajanja pomoči ranjencem na bojiščih med drugo svetovno vojno. Izkušnje 
kirurške vede, ki se vedno močno razvija v vojnah, lahko tudi mi upora­
bimo, kadar nudimo prvo pomoč v gorah. 
Prva pomoč v gorah je res le prva pomoč v pravem pomenu besede. 
Namen in cilj sta ji bolniku - ponesrečencu zasilno pomagati, ga spraviti 
živega v dolino ter mu omogočiti varen transport. V dolini je nadaljnja 
pomoč odvisna od zdravnika. 
Nesreče v gorah se množijo! Gore niso postale nevarnejše, slabši je 
človek - gornik, ki je telesno in duševno slabše pripravljen na boj z njimi. 
Sodobna prometna sredstva kot so motor, avtomobil, žičnica popeljejo 
planinca že v nekaj urah pod vrhove planin. Vzponi se začno mnogokrat 
brez prilagoditve organizma na spremenjeno temperaturo, vlago zraka, 
višinsko razliko in podobno. Telo, vajeno le milega mestnega okolja, stoji 
nenadoma pred ogromno in težavno nalogo, pred katero pogosto fizično 
klone. Posledica tega so lahko težke in celo smrtne nesreče, ki jih včasih 
posamezniki in tudi tisk dramatizira ali pa obdaja z nepotrebno romantiko, 
namesto da bi znova in znova opozarjali ljudi pred nepremišljenostjo, ki 
je lahko usodna za neizkušenega in nepripravljenega gornika, težavna in 
nevarna pa tudi za naše požrtvovalne gorske reševalce. 
V članku ne bo obdelana prva pomoč, ki jo nudimo poškodovancu 
v primeru preloma uda, zmečkanine, raznih ran in podobno. Obdelana 
bodo v glavnem nova dognanja o pravilnosti prve pomoči, ker so bila do 
sedaj zelo sporna. Najtežja komplikacija, ki se lahko pojavi pri poškodo-
vanu in katere se tako bojimo je - šok. Šokirancu stalno grozi smrt! 
Premagat i šok pomeni prepeljati ponesrečenca živega v dolino. Sok je 
posebno stanje, v katerem se nahaja poškodovani organizem. Mnogi 
primerjajo organizem v šoku s tlečim ognjem, ki lahko takoj ugasne. 
V tem stanju so oslabljene vse telesne funkcije. Funkcija možgan je 
znižana zaradi pomanjkanja kisika, srce bije na prazno, ker se večja 
masa krvi zadržuje v trebušni votlini in podkožnih venah, telesna tempe­
ratura pada izpod normale in podobno. Poškodovanec v šoku je zelo bled 
v obraz. Prsti rok, konice uhljev in ustnice lahko dobijo modrikasto 
barvo. Koža je hladna in pokrita s hladnim, nekako lepljivim znojem. 444