ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
' ? xcrxcccT sci"., i i ccicczcs-.^ ~ ecce z e c. cc^ i. ^ v,, zzzzzazz zzzzzzcc .. /^r^ujrrj'rr^rj'jL^irrj"-Štev. 8.	V Ljubljani 1. avgusta 1885. Leto XV.

CJ)j z Bógom šola, sveti kraj ! Vesèl zapuščam te sedàj. Ko v rojstno se podajam vas, Srcé utriplje mi na glas.
V to sobo več prišel ne bom, Saj vsa dolina moj bo dom. Učilnica prostorna bo Dobrava in polje plodno.
Vam knjige mrtve mir zdaj dam, Saj kar poveste, vse že znam. Poslej bom gledal kras cvetic In pévanje poslušal ptic.
In vam, tovdriši, rokó Naj stisnem danes-še v slovó; Juhé I saj jutri jo podiim Očetu, materi, sestram.
A zdaj urnó ko ptič zletim, Da duh doma si poživim, čez meseca se vrnem dva, če Bog življenje, zdravje da.
F. Krek.
Zaupaj na Boga.
Evropi je zemlja, ki se imenuje Savojska. Tu so velike goré in brdine, sezajoče visoko pod oblake. Na obronkih teh visokih gora živi jako prijazna živalica, ki jo svizca ali marmotico imenujemo. Ta žival je malo večja od domačega zajca, smešna je in miroljubna. Ubožni Savojardi zalezujejo posebno mlade svizce, ki se hitro privadijo človeka, slušajo ga in se nauče mnogovrstnih umeteljnosti, recimo: ob palici po dveh nogah hoditi, plesati in plezati. Kadar je svizec dobro izučen izroči ga Savojard svojemu sinku, kateri gre ž njim po daljnem svetu, da ga kaže ljudem za majhen dar.
V nekej dolini med rečenimi visokimi gorami je stala koča, v katerej je živela uboga mati s šestero otročiči. Oče jim je umrl pred nekoliko meseci in v hiši je vladalo veliko siromaštvo. Hrane niso imeli druge, nego korenine in jagode, katerih so si otroci nabrali po gozdu. Postelja jim je bila mehek mah in odeja stare, raztrgane cunje.
Uboštvo je postajalo vsaki dan večje. Zatorej reče necega dne mati najstarejšemu sinu: „Gregorček! ti si zdaj vže toliko odrasel, da si lehko sam poiščeš kruha. Ulovi si svizca, nauči ga kacih mojstrij in pojdi ž njim po svetu. Bog naj bode s teboj in te naj hrani !"
Gregorček je slušal in storil, kakor mu je rekla mati. Kadar je naučil svizca nekoliko malih umeteljnosti, dejal ga je v lično omarico, a omarico preko rame, in hajdi v široki svet, kjer si je mislil toliko prištediti, da bi tudi ubo^ej materi mogel poslati po kak novčič. Materina želja je bila, da bi šel v Švico, kjer so dobri in usmiljeni ljudje ter bi ondu izvestno dobro živel s svojo živalico. Ali človek misli, a Bog obrne.
Kadar je bil Gregorček na potu v Švico, srečal je razbojnike, ki so ga takój prijeli in pri sebi obdržali za postrežnika razbojniškemu vodju. — Zna se, da je ubogi Gregorček jokal, tresel se od strahu po vsem životu ter prosil, da bi ga izpustili, ali zaman je bilo vse, moral je ž njimi. Naposled se je udal v svojo bridko osodo in rekel sam v sebi: „Zaupaj na Boga in tiho bodi."
Ni še minulo mesec dni, in Gregorček je pobegnil s svojim svizcem iz razbojniške jame. Kam naj se poda zdaj? V Švico si ne upa, ker bi ga mogli razbojniki na tem potu zopet vjeti, zatorej jo udari rajše na Francosko in to naravnost v glavno mesto Pariz.
Takó potujoč, moral je mnogo stradati, glad in žejo prebijati, ali končno je vender prišel zdrav in krepak tjà, kamor ga je gnalo srcé. Prišedši v Pariz, ustavil se je na oglu kake živahne ulice ali kakega šetališča, in svizec je moral kazati svoje mojstrije. S tem si je komaj toliko zaslužil, da je borno preživel sebe in ubozega svizca.
Necega dne mu oboli svizec, ter za dve, tri ure tudi pogine. To je bila velika nesreča za ubozega Gregorčka. Kam hoče zdaj iti? Kako si služiti vsakdanjega kruha? Žalosten in potrt je stal poleg neke svetilnice na ulici in premišljeval svoje hudo stanje. Ali vender mu ne sklone duh ter sam v sebi tiho reče: „Zaupaj na Boga, on ti pomorè!"
In res! takó stoječ skoraj celo uro, spómne se, da mu je treba poiskati si kakega dela. Obriše si z roko objokane oči ter ravno hoče iti, kar stopi pred njega nek gospod, kateri ga vpraša, kaj rau je, in zakaj je takó žalosten ? Gregorček mu s solznimi očmi takój pové o svojej velikej nesreči.
„Ubožček!" reče gospod, „jaz sem dimnikar iz te ulice; ako ti je všeč, uči se mojega rokodelstva in dobro se ti bode godilo. Pojdi z menoj, vse potrebno hočem storiti, da bodeš mogel živeti."
Da-si Gregorček ni nikoli želel dimnikar biti, ker je vedno obžaloval črne, sajaste dečke z metlico in lestvico preko rame, vender se je zdaj odločil, izučiti se dimnikarskega rokodelstva. Nekako boječ je šel z gospodom dimnikarjem. Vže naprej se je bal temnih in zamazanih dimnikov, bal se je tudi visocih streh, po katerih se bode mogel spenjati.
Kadar sta prišla domóv, takój je dobil staro, zelò zakrpano dimnikarsko obleko, metlico, strugalo in male lestvice. Komaj se je preoblekel, vže je moral z drugim mladim dimnikarjem na odločeno mu delo. Od sih dob so nastali jako žalostni dnevi za ubozega Gregorčka.
Ta mladi dimnikar je bil zelò brezvesten človek. Kadar koli je kaj rekel ali pokazal, takój je moral Gregorček vse znati. Ako si ni mogel vsega zapòmneti, grdo ga je psoval in pretepal. Domačemu psu se je mnogo bolje godilo, nego li ubozemu Gregorčku.
Ali to še ni bilo največje zlo; še mnogo večje zlo ga je doletelo. Nečega dne je ometal dimnik, in ravno je hotel iz dimnika doli; prosi zatorej mladega dimnikarja, da bi mu pristavil lestvico. Ali ta zavpije nanj : „Pojdi doli brez lestvice!" Ker Gregorček tega ni hotel storiti, zagromi dimnikar nanj: „Lopov! ako mi ne greš takój doli, razbijem vso to metlo ob tebi na tisoč koscev."
Zna se, da je ubogi deček moral slušati temu povelju mladega dimnikarja, ali jojmine! — Ko je skočil na kamena tla, zlomil si je nogo, ter se začel na ves glas jokati in bridko vzdihovati. Mlademu dimnikarju se ni Gregorček prav nič smilil; smijal se mu je in dejal: „Prav ti je, zakaj si tako neroden !" Potem ga je prijel pod pazduho in peljal domóv. Poslali so po zdravnika, kateri pride, obveže mu nogo ter ostro ukaže, da gre v posteljo. Sest tednov je moral sirota Gregorček mirno ležati zgoraj na podstrešji v jako slabej postelji. Nihče ni prišel k njemu razven zdravnika, kateri ga je sem ter tjà nekoliko pregledal. Da se ga ni usmilila stara kuharica, ki je bila v hiši, umrl bi bil ubogi Gregorček od gladi in žeje. Cisto sam v ozkej in nizkej sobici zgoraj pod streho spomnil se je večkrat svoje ljube matere, bratov in sestric, ki so živeli doma, in katerim je morda še težje bilo nego li njemu, kadar so mislili na to, da njihov ubogi Gregorček, Bog si ga vedi kje v širokem svetu, prav siromašno in nesrečno živi.
Gregorček zopet ozdravi. Ali le počasi in jako oprezno je moral stopati na zlomljeno nogo. Nu glej nove bridkosti! Gospodar mu reče: „Gregorček, pojdi zdaj, kamor te je volja, jaz te ne morem dalje rabiti pri svojem dimnikarskem opravilu.
Gregorček otide. Kam? Tega niti sam ne ve — iz jednih ulic v druge. Nihče se zanj ne briga. Glad ga muči, da niti stopinje ne more več dalje. Njegovo vže od bolezni slabo telo je zdaj še bolj oslabelo. Ne preostaje mu druzega nego prosjačiti. Zatorej stopi takoj v prvo najlepšo hišo onih ulic,
potrka na vrata, katera se odpró in v vežo stopi bleda, vrlo lepo oblečena gospa z objokanimi očmi. „Kaj bi rad?" vpraša ga gospà.
„O predobra gospà," zajeeljà Gregoiček, „prosim vas samó za košček kruha, ker sem vže ves iznemogel od prevelike gladi."
Gospà resno pogleda siromašnega in raztrganega dečka. Njegovo bledo, ali zelò prijazno lice užali se plemenitej gospej globoko v srce ter reče: „Pojdi sirota v mojo sobo, dala ti bodem jesti, kolikor želiš."
Gregorček plaho stopa za gospó v njeno prekrasno sobo. Kadar sede, vpraša ga gospà, kdo je, od kod je in kako je sèm prišel. Gregorček takój pové vse, kako se mu je godilo od ónega časa, kar je šel iz hiše svoje ubožne matere. Ko je vse to pripovedoval, solzilo se mu je oko, posebno, kadar je kaj omenil o ljubej materi, katera daleč od njega morda še mogo več hudega prenašati mora.
Kadar je bil vže vse povedal, prijela ga je gospà za roko in mu rekla s solzami v očeh: „Uboga sirota! Vidim, da si mnogo mnogo prestal, a poleg vsega svojega trpljenja, držal si se čvrsto kakor skala. Od sih dob se ti ne bode več treba mučiti po svetu. Jaz nimam otrok, in pred nekoliko tedni mi je umrl mož v vojski proti sovražniku, ter sem tako ostala sama na svetu. Od denes pa bodi ti pri meni ; žal ti ne bode, ker hočem vedno delati na to, da se ti bode dobro godilo."
Gregorček ni vedel, ali so sanje ali je resnica, kar vidi in čuje. Nikakor ni mogel razumeti svoje neizmerne sreče. — Iz začetka se mu je zdelo vse to samó šala. Ali gospà se ni šalila, nego resno je mislila na vse to, kar je bila Gregorčku rekla. Še tist dan je dobil Gregorček novo obleko, ki je bila tako lepo in ukusno narejena, kakeršno nosijo samó najbogatejši ljudje. Druzega dne se je vže vozil z gospó v prekrasnej kočiji po najlepših Parižkih ulicah.
Gregorčku se je zdelo, da je v nebesih, ali vsaj v raji. Za vse to, kar mu je plemenita gospà dobrega storila, bil je Gregorček tudi v resnici zelò hvaležen, ter si je vedno prizadeval, da bi gospej, bodi si s tem ali ónim, kako veselje napravil. Zato ga je pa tudi gospà vsaki dan bolj ljubila. Sedem let sta gospà in Gregorček živela v največej sreči. Po večkrat je Gregorček pisal svojej ubogej materi, in dobra gospà je vselej listu priložila nekoliko denarja v pomoč sirote matere in njenih otrok. Po pretečenih sedmih letih je umrla plemenita gospà. Kadar so oporoko razpečatili, bralo se je v njej : „Gregorček bodi naslednik vsemu mojemu premoženju!"
Bilo je poletje. Doline in gore Gregorčkove domovine so bile v najlepšem zelenji in pisanem cvetji. Na jednem holmcu rečenih dolin je še vedno stala óna siromašna koča, iz katere je bil nekdaj Gregorček s svojim svizcem otišel v beli in široki svet. Mati, njegovi bratje in sestre so še zmirom živeli v tej bornej koči.
Nečega večera, ko je bilo solnee vže blizu svojemu zatonu, obstala je pred kočo prekrasna kočija, v katero sta bila vprežena dva lepa bela konja. Iz kočije skoči mlad gospod, kateri jo takój mahne v kočo, ali ugledavši starico mater v veži, vrže se jej v naročje, pritisnivši jo na svoje vroče mladeniške prsi. Bil je to Gregorček, kateri je za toliko let zopet jedenkrat ugledal svojo dobro ali ubogo mater.
Kadar so se vže vsi objeli in poljubili, reče sin : „Blagor človeku, kateri zaupa na Boga. Ako bi ne bil jaz prišel med razbojnike, ne bilo bi me v Parizu. Ako bi mi ne bil poginil svizec, bi jaz ne bil nikoli dimnikar. Ako bi ne bil dimnikar, ne bil bi si zlomil noge. Ako bi ne bil postal prosjak, bi ne bil prišel v hišo óne plemenite gospe, pri katerej sem našel svojo in vašo srečo. Takó nas ljubi Bog pelje skozi siromaštvo in trpljenje do veselja in premoženja. Zatorej blagor ljudem, kateri zaupajo na Boga."
Vrli mladenič Gregor je še nekoliko dni ostal tukaj. Za nekoliko dni pa je vzel mater, brate in sestre s seboj v Pariz, kjer so skupaj živeli mnogo mnogo let v prekrasnej hiši zadovoljni in srečni.	Preložil Ivan T.
Kratke črtice o zaslugah sv. Cirila in Metoda za slovensko
književnost.
Slišimo, da nam govoré v naših jezikih veličastna dela Božja.	Dej. apost. IX. 11.
Noč paganstva je razpenjala svoja krila nad starimi Sloveni, našimi pradedi. A povesila je noč svoja krila pred krasno jutranjico, ki je razsipala žarke izhajajočega solnca. Ta jutranjica je bila sveta dvojica, brata Ciril in Metod, ki sta usula našim očetom žarke solnčne luči — luči Kristove vere.
Kakor zlatoobrazno solnce. raztrese svoje žarovite trakove po materi zemlji, takó je usipal Kristov križ za naših blagovestnikov starim Slovenom luč večne resnice in narodne omike.
In kaj sta nam prinesla sveta brata, da ju ne moremo nikdar dosti počastiti in se jima zahvaliti?
Prinesla sta nam pravo vero in narodno omiko — in to je vse. Kaj bi bili mi brez njiju ? Kakor dan brez solnca, kakor suho polje brez blagodejnega dežja; noč paganstva in neolike bi tlačila stoletja nas in naše brate.
„Prava vera je luč in materini jezik je ključ k zveličavnej narodnej omiki," to so zlate besede blagega vladike.
Ciril in Metod sta óna slavna dvojica neprecenljivih zaslug, ki je prinesla to luč sveta — vero Kristovo, ki je odprla s ključem uhod narodne omike — s ključem materinega jezika.
In ti, dragi čitatelj, pobožni Slovenec, iskreni Slovan, še premišljaš in čakaš? Upogni svoji koleni k zemlji in vzdigni svoje oči k nebu, tjà kjer svetiti dve zvezdi slovanski, tja kjer zreta vže tisoč let obraz Gospodov naša verovestnika Ciril in Metod.
*
* *
Kaj je gnalo sveto dvojico iz dražestnega Carigrada na težavno pot v veliko-moravsko državo Svetopolkovo in slovensko Panonijo Kocljevo ? Morda li slava in čast ? Nikakor ne. Sveta modrijana sta bila vzvišena nad posvetno slavo in prazno častjo; njiju značaj je bil čist ko ribje oko, in njiju namen dobroten in vzvišen nad zemeljskimi stvarmi. Gnala ja je ljubezen in le ljubezen do vere Kristove in neukih Slovanov, ki so še tavali več ali menj v tèmi paganstva in brez omike. Jedino pravi nauk Zveličarjev sta hotela
vsađiti na zahodu Slovanom in sta ga tuđi vsađila; kajti vže za svojega mučnega delovanja sta videla seme, ki je pognalo zlato klasje in plodilo nauk večne resnice.
Ali naša verovestnika nista sadila na nerodovitej zemlji, kakor so delali nemški duhovniki pri tedanjih Slovanih. Pač so oznanovali ti nemški širitelji krščansko vero mej Sloveni, ali njih seme je bilo brezvspešno, ker ga niso znali saditi. Njih namen ni bil plemenit; kajti z vero našega Gospođa so si prisvajali tudi posvetno gospostvo nad njimi in vera jim je bila samó sredstvo, s katerim so nalagali našim pradedom velik davek in mučno tlako ; za nemškim duhovnikom je stal tudi nemški vojak. Nemški svečeniki so le malo ali nič umeli slovanskega jezika, usiljevali so Slovanom s Kristovo vero tudi latinsko obredje, prestvarjali so je s silo v Kristjane. Kakó je vender mogel biti pri takih oznanovalcih uspešen napredek v veri krščanskej?
Vse drugače sta delala grška brata. Prepričana sta bila, da se more vera uspešno razvijati na podlagi narodne in samó narodne omike. In s tem sta zadela pravo struno uspeha in napredka. Pređno sta se napotila ozna-novat križ Zvelicarjev, izumil je Ciril črkopis, ki bi ugajal slovanskemu jeziku. In ustvaril je modrijan azbuko, kakeršne po njem še ni iznašel nihče, da bi imela toliko znamenj za tako razne glasove bogate slovanščine, da-si smo imeli vže mi Slovenci toliko raznih črkopisov, od kar se je pričela književnost novoslovenska. Da bi imeli Slovani vže prej kako pisavo, težko je dokazati, da-si mnogi mislijo, da so pismena, ki se imenujejo glagolska, vže pred Cirilom bila v rabi. A Ciril je izumil najbolj na podlagi grških črk popolnem novo azbuko, kojo danes zovemo glagoli co. Imamo pa še drug črkopis iz ónega časa, ki ga imenujemo cirilico. Ta se razlikuje mnogo od glagolice, znatno je lepša in čistejša in je jako podobna grškemu črkopisu. Oče tej cirilici pa je sv. Klemen, jeden izmed učencev Metodovih, ki so po smrti svojega vladike (v 6. dan aprila 885. 1.) bežali iz Veliko - Moravske preko Dunava na Bulgarsko, kjer je daroval vže pokristjaneni Boris in kjer so ustanovili zlato dòbo staroslovenske književnosti.
Ustvarivši primerno azbuko, mislil je Ciril najpred na prelaganje svetopisemskih, bogoslovnih in liturgijskih knjig na slovenski jezik, s katerimi bi se okoristili mnogobrojni a neuki Sloveni, kar jim niso mogli podati nemški in vlaški verovestniki. Kajti, ako sta hotela nevešče Slovene podučevati in razvijati v veri, bilo je neizbežno potrebno, da sta je podučevala v njih materinem jeziku in v domačem jeziku pisanimi knjigami. Da bi se pa Sloveni ne umikali nerazumljivej latinščini pri raznih cerkvenih obredih, gledal je sósebno na to, da jim preskrbi razven slovenskega evangelja tudi obredje slovensko, liturgijske in druge bogoslovne knjige. Takó je sv. Ciril pripravil svojim ovčieam vse najpotrebnejše knjige (855 — 869), pel mašo slovenski, učil in propovedoval v njih materinem jeziku. Pomočnik pa mu je bil brat Metod, Velikomoravski ki Panonski vladika, ki je začeto delo prerano umrlega brata (v Rimu v 14. dan svečana 869. 1.) nadaljeval in sijajno dovršil (868—885). A ne samó Kristovo vero sta učila in pisala knjige, zidala sta tudi cerkve in ustanovila učilnice, iz kojih so izišli izborni učenci, kakor: Gorazd, Klemen, Naum, Angelarij, Sava.	(Konec prihodnji«.)
sukali okolo kuhinje s privihanimi rokavi, prinašali drva, vode in drugih za kuho potrebnih stvari. Druga drugej je jemala delo iz rok, da bi se le bolj prikupila Anici, ki bi jo pohvalila pri prišlom očetu. Kaj pa Tonček in Jožek? Tonček je imel še šolo dopóludne in kako nerad je šel danes od doma, to se ne more povedati. Zato je pa tudi prvi priletel iz šole in evo ga, kako skače in vzdiga nogo. Žlico, ki je širejša od njegovih ust, drži v jednej roci, v drugej pa otepa kos rženega kruha, ki mu seza doli do pod prs. Nepočakanee, ta Tonček! niti toliko ne more potrpeti, da bi prišli oče domóv. In Jožek? To ti je priden malček. Da bi ga bil videl, kako je hodil od jutra sèm gledat tjà za hišo, gresta li vže oče in mati? In še zdaj si ne da pokoja; najlepši vrček je vzel iz police in ga napolnil z vodo, da bodo pili oče iz njega. Póludne so vže odmolili in takój, ko odzvoni „angeljsko
Meteži so danes kaj dobre volje. Vsi otroci so bili vže na vse zgodaj konci in skakanja in nagajanja in smijanja ni bilo ne konca ne kraja vže ves dopóludne. In kdo bi ne bil vesel danes, ko se vrnó domóv oče, katerih vže od jeseni sèm niso videli. To je dolga za mlade ljudi, kaj nè, otroci? Saj še, ako očeta samó jeden dan ni domóv, otroci ne mogó dočakati vrnitve in ves popóludne hodijo popraševat mater, ako vže skoraj pridejo ljubljeni oče. Meteževi otroci so pa danes sami doma, kajti mati so šli očetu do mesta naproti. Anica je postala vže brdko dekle in marsikaj so jej mati lahko izročili, kajti vsako delo jej je šlo izpod rok kakor bi rezal. Zato so jej tudi danes naročili, da pripravi kosilo, ker gredó sami od doma. Kaj pa, da je Anico to neizrečeno razveselilo in prizadejala si je napraviti kolikor mogoče okusno kosilo. In Nežica in Marijca? Ves dopóludne sti se
Očeta čakajo.
češčenje", rekli so mati, da naj napravijo na mizo. Anica nese skledo juhe, a Nežica devlje pladnike na mizo. Malo majhena je še, pa bode vže; samó malo na prste je treba stopiti. Marijca, tudi taka nepočakanka, kleči pa na stolu in reže podolgasti hlebec, ki je skoraj večji od nje same. Brez mačke, se vé da, tudi nič ni ; le poglej jo, prve šapice ima vže na stolu, kmalu bode na mizi, ako je le ne zapazi sultanček, ki skače okolo veselega Tončka. Ahà ! zdaj-le morajo pa vsak čas priti oče in mati. To bode veselje! Koliko bodo znali oče povedati, ker so toliko časa hodili po svetu ! Mati pa bodo pohvalili malčke, da so bili pridni, in oče bodo prinesli iz mesta vsacemu kaj lepega!
Kosilo je na mizi, oče in mati vže gresta.	B—c.
„O, jaz nesrečnež!" vzdihoval in tožil je lakomnik sosedu. „Zaklad, ki sem ga bil na vrtu zakopal, izkopali so mi to noč in odnesli, a na njegovo mesto zagrebli so mi kamen brez vrednosti."
„Saj bi zaklada takó ne bil rabil in užival," odgovoril mu je sosed. „Misli si torej, da je kamen zaklad; potem nisi nič ubožnejši." —
„če bi jaz res tudi ubožnejši ne bil," odvrnil je lakomnik, „saj je pa óni, ki mi je zaklad odnesel, za toliko bogatejši."
Taki so torej lakomniki, če drugi več imajo, to jih bòde v oči.
•Neka kokoš je bila oslepela. A navajena brskati ni nehala tudi sedaj ne, nego pridno je brskala in grebla. — Pa kaj jej je koristilo ? Druga kokoš z zdravimi očmi je umela ptuji trud v svoj prid porabiti. Zvesto je sprem-ljevala slepico ter se hranila od njenega truda ; kar je slepiča nabrskala to je ta pobrala in pozobala.
Ali ne nahajamo tudi v življenji pridnih delavcev, ki svojih uspehov in pridobitkov ali ne vidijo, ali vsaj ne porabijo? A drugi menj zmožni, a bolj spretni in premedeni porabijo njihov trud v svoj prid.	(Po Letsingu.)
*
Basni.
Lakomnik,
Slepa kokoš.
Tesela žetev.
O žetev, ti veseli čas! Radósten te pozdravljam jaz. Saj po spomladi si zeleni Pogrnil s klasjem polje meni.
Vrtite, žnjiee ! se urnó, čeprav vam čelo je potnó. Bogate snope zrnovfte Mi v stoge, skednje naložite.
V resnici žetev čas si zlat, Ko trud donaša tolik sad. Srcé naj moje se raduje Saj zdaj plačilni dan praznuje.
Mlatičev živi : pika, pòk! Rad sliši starec in otròk. Ko žitnice napolnim, zima
Naj kadar hoče, k nam prikima.
F. Krek.
Nagajivi Markee.
fo vam je bil navihan deček, ta Sokanov Markee! Povsodi ga je bilo dosti, kjer ga treba ni bilo ! Posebno rad je nagajal komur koli. Ako je le mogel, ponagajal "je svojemu bratcu, ki je bil še majhen, in ga spravil v jok. Uren pa je bil takó kakor veverica. Ves gozd je bil njegov in vsako gnezdo je zasledil, ako je bilo še tako visoko na drevesu. Kakor mačka je plezal po drevesih. Ko so pri nekej veselici dečki in tudi večji mladeniči plezali po strašno visokej smreki, na katere vrhu je bila privezana zlata ura z verižico, dosegel je on prvi in jedini vrh, raz kateri si je vzel drago darilo. Zato pa tudi ptiči niso imeli mini pred njim in še celo domača perotnina se ga je bala. Kako rad je nagajal koklji, vzevši jej navlašč kakega piška. Zna se, da se je strašno zaganjala koklja vanj, ali uren kakor je bil, ušel jej je vselej. Koliko še le pa so imeli z njim opraviti purani, ki njegovega rudečega robca kar videti niso mogli.

Nekoč pa jo je vender iztaknil!
Sokanova hiša je stala blizu vode in zato so imeli tudi mnogo gosi. Markee, se vé da, tudi teh ni pustil v miru. Nečega dne je šepal počasi za ogrado proti vodi. Sepal je, ker ga je bolela leva noga, na katerej je imel precejšno rano. Po nerodnosti se je bil vrezal, ko je protje belil. Ko tiho stopa za grmovjem ob vodi, sklone se nakrat in zagrabi malo gosko, ki se je zibala ob kraji vode. Urno teče proti dómu, ali stara gos se potegne za svojo hčerico in dohitevši ga, zagrabi Markca z močnim kljunom takó hudo za nogo ravno tamkaj, kjer je imel rano. Za njo pa korači gosjak in kvaka, da prevpije ves jok Markcev. Da-si se brani nagajivec, gos ga vender ne izpusti, dokler se od bolečine na tla ne zvali in ne izpusti mlade goske.
Yes objokan prišepa k materi in je prosi, da mu na novo obvežejo rano, ker mu je gos raztrgala vso obvezo. „Prav ti je ! drugič pa še nagajaj mirnim živalicam," dejali so mati.
Markee se je pa menda ves poboljšal od tistega časa.	b— c.
Cvetice žalujejo po zgubljenem prijatelju.
(Spisal J. Volkov.) A	(Konec.)
zopet nas utegne kdo drugi zavrniti : „Veste kaj? takó hudo se menda godi samó cveticam, rastočim na prostem po travnikih in ledinah, po polji, livadah in vrtéh ; druge vaše sorodnice izvestno žive vse boljše življenje. O dà, dà! da bi le res bilo takó! Ali žal, da tako ni.
Pa ozrimo se zdaj na naše drugačno pozorišče.
Človek, ujevši ptička, našega prijatelja, zaklene ga v mrežasto kletko; vzame mu ljubo svobodo. Zatvorjen ptiček je tega življenja žalosten ; prosto in svojevoljno ne more več letati po zelenih vejicah ter se poigravati s svojimi tovariši in tovarišicami. Naravnega življenja in veselja nima več. Usmiljenja je vreden. Večkrat ljudje tudi nam vzamejo milo svobodo. Po oknih stanujoče in rastoče, malo časa dihamo prost čist zrak. Večjidel v letu smo zaprte v zaduhlem kraji. Ni ne čudo, če imamo po večkrat bleda otožna ličeca, na katerih se lehko opazi naša boléhavost — naše trpljenje. Me cvetice ljubimo zdrav zrak, a ljudje nam ga malokdaj privoščijo. Večkrat po več dni pekočo žejo prebijamo. O kako lepo rosi božji dežek doli z nebes ! Kako blagodejno bi nam pomočil ovenelo telesce. Žalostno gledamo raz okno. Ni usmiljenega sreà, da bi nas dejal vèn na prosto, vèn na blagodejni dežek, da bi se malo poživile. Počasi umiramo, a to je še večje trpljenje nego li nagla sodba, nagla smrt pokošenih sestric.
Morda se nam pa vender kaj bolje godi, rastočim blizu človeških sta-novališč, v vrtu na mehko zrahljauej gredici, na dobro pognojenej lehici? Mogoče je to v posebno srečnem slučaji, po prigovoru: „Ni pravila brez izjeme;" ali sploh nas je le malo tacih, ker tudi me nismo srečne na svetu. Povsod, dragi prijatelji in ljubeznive prijateljice, povsod je svet poln bridkega trpljenja; po vseh krajih je pomešano gorjé s kratkim veseljem. Kamor koli pogledamo, povsod vidimo žalostne prizore ; nič stalnega, nič zanesljivega ; vse je izpremenljivo, vse minljivo.
A tudi drugim božjim stvarem se ne godi bolje na svetu. Saj gledamo v svet ter vidimo njegovo življenje, kakeršno je.
Rahločutne cvetice rastemo na oknih pri dobrih ljudeh in gledamo, kako se nežno, zdravo detetce smeji v materinem naročji. Dete odraste, skače in se poigrava s svojo skrbno materjo. Dobra mati, dober otrok; res, dva božja krilatca v človeškem telesu. Med njima gori najčistejša ljubezen. Oj, to so sladka nebesa za obe bitji. Ali ljubeznivo dete zboli, — boléha, boleha; oj, gorjé ! umirajočega gleda nesrečna mati. Vidi in sliši zabijati ga v tesno krsto, iz katere ne bode nikoli več vstalo. Sožaljenje vsega svetà jej ne pomore več
do ónih srečnih trenotkov, ki jih je preživela z jedinim preljubljenim otrokom. Tako je življenje na svetu !
Rahločutne cvetice rastemo na zelenem travniku in gledamo, kako si drobne ptičice spletajo umeteljna gnezdica. Blizu nas na veji je tako gnezdice. Vže čivkajo veseli mladiči v njem. Oj veselje za skrbne stariše! Pisana kača pa leze in leze gori k gnezdu. Hlastno sega po mladih ptičieah in jih pogoltne vse po široko odprtem žrelu. Vse obletavanje, vse čvrčanje in klicanje na pomoč nesrečnih roditeljev — zaman je !
Rahločutne, cvetice rastemo poleg čebelnjaka in gledamo pridne čebelice nanašati sladko jedilice v svoje panjeve. Vso prijetno vzpomlad, vse toplo poletje si nevtrujeno nabirajo živeža za zimo. Sebični človek vzame v jeseni smrtnega kadila, pa ž njim pomori vso mnogobrojno družino v panji, da si prisvoji nabrano sladko premoženje. Ali ni to žalostno življenje na svetu ?
Ali kdo bi vam ljubeznive človeške dušice še dalje našteval tako in jednako gorje na svetu ! Saj je tudi vam vse to predobro znano.
Nas nižej imenovane, ki smo bile na svetu do zdaj vsega dobrega navajene, zadela je še posebno bridka osoda: zgubile smo najljubeznivejšega prijatelja. S pesnikom bi lehko vzdihnile: „Vzpomlad se povrne, vse se oživi; tratico pogrne vso s cveticami. Tudi slavček pòje spet v domačem gaj', ali prijat'Jja nikdar več — ne bo nazaj."
O žalostna resnica, zapustil nas je za vselej naš mili, dobri prijatelj ajdovski. Nikdar več ga ne bomo videle !
To je, da cvetice hitro umirajo, osobito óne, koje rastó po travnikih in druzih ledinah ; a me vže dolgo časa živimo. Sreča nam je naklonila blažega človeka, in ta je bil nepozabljivi Lovro Sa v p, zdravnik v Ajdovščini. *)
Prišel je v te kraje pred 40 leti. Stalno se naselivši tukaj, takój se je ,nas oklenil. Imel je do nas odkritosrčno dušo, zato smo ga dan za dnevom rajši imele, časoma se je v nas popolnem zaljubil, a tudi me v njega. On je bil naš a me njegove. Živeli smo vzgledno kakor dobra zložna družina, jednega duha in jedne ljubezni. Prav to prijetno življenje nam je pripomoglo do nenavadne starosti. Kdaj vže bi se bile preslabotne stvarce zrušile v neznaten prašek, da nismo imele toli skrbnega prijatelja in gojitelja!
Kadar koli je imel kaj prostega časa, takój je prišel k nam na vrt se sprehajat. Pri nas je bil ves zadovoljen ; to mu smo čitale na licu — na smijočih se mu ustnicah. Nikoh se nas dosti ni mogel nagledati. Z nekatero našo sestrico se je celo po dvakrat — trikrat pogovarjal. Za nekatere bolj slabotne in občutljive se je silno bal, da mu v mrzlej zimi ne ozebejo ali še celò zbolé. Tem je posebej zgradil prostoren cvetličnjak, v kojega je postavil gorko peč, da si mrzla telesca ogrejejo. Da nam ne zmanjka okrepčevalne pijače v vročih poletnih dneh, napravil je vodnjak pri našem bivališči. In res, če je le kaj suhe zemljice pri nas zapazil, takój nas je hitel škropit in zalivat. O koliko hvaležnosti je vže zaradi tega pri nas zaslužil!
Kadar je nastala čez noč huda ura, prišel je na vse zgodaj k nam ogledovat, če se nam je zgodila kaka nepovoljnost.
Na nas cvetice je bil kaj ponosen ; to je bilo dobro znano po vsej okolici. Vedno, če je le priliko za to imel, vabil je svoje prijatelje, da so prihajali nas v *) Strasten ljubitelj cvetic. l'in.
gledat. Tudi daljnim prijateljem je često sporočil : Pridite, pridite urno, dragi prijatelji! jedna mojih cvetic je zdaj v najlepšem cvetji. To sporočevanje je vselej takó opravljal, da smo ga tudi me lehko slišale.
Dotični obiskovalci so nam bili jako všeč, ker smo videle zmirom kaj novega. Prihajali, so malo ne vsak dan. A tolike pozornosti nismo skazovale nobenemu, kakor svojemu ljubljencu Savpu. Stopivši med nas, priklanjale smo se mu uljudno in ponižno. A on je k vsakej prišel ter se ž njo pogovarjal, n. pr. da lepo raste; da bode skoraj cvetela; da jo bode žalil; da jo bode preselil na drugo boljše mesto i. t. d.
Tujemu prijatelju je hotel časi utrgati kakšen cvet, ali kadar ga je od-trgaval, storil je to s tresočo se roko. Usmiljen je bil ; znal je, da nas to boli. Malo cveticam na božjem svetu se je takó povoljno godilo, kakor nam na Šavpovih zrahljanih gredicah in v lepem cvetličnjaku.
A kdor dlje časa živi v veselji in sreči, rad pozabi svoje sreče. Me nismo niti z daleka mislile na kakšno nesrečo.
„V 29. dan maja meseca t. 1. zaslišimo pregrenko novico: Lovro Šavp, zdravnik Ajdovski je umrl. O uboge cvetice! kaj bodo zdaj sirotice začele? Umreti ne morejo, a živeti jim tudi ni !
Zelò nas je pretresla ta nepričakovana smrtna vest. Pobesile smo glavice ter se tiho plakajoč zasolzile po vsem vrtu. In kako tudi ne bi, ako smo za zmirom zgubile svojega najboljšega prijatelja, kateri nam je bil vse na tem svetu. Kdo nas bode zdaj zalival, kdo zemljo prerahljaval, kdo tako prijazno in ljubeznivo okolo nas hodil, kakor naš jedini prijatelj, katerega nam je nemila smrt pobrala!
Predrage človeške dušice ! Milosti vas prosimo. Tolažbe vaše potrebujemo, ker nam je življenje ogrenelo. Samó jedenkrat da bi ga še videle! Samó jedenkrat še odkrile mu svojo srčno zahvalo za toliko nam skazanih dobrot; za toliko ljubezen, kakeršno je imel do nas. Ali zaman so vsi naši cvetični vzdihi! Mrtvega prijatelja kličemo zaman. Sovražna smrt nam je vzela, kar smo na svetu najraje imele.
Drugi dan, ko se je solnčice skrilo za daljnimi gorami, zapeli so zvonovi iz zvonika sv. Ivana. Našega umrlega ljubljenca so nesli ljudje vèn iz domače hiše tjà na dolgočasno tužno njivo. Od tam ga nikoli več ne bode nazaj k njegovej cvetičnej družbi.
O kako rade bi bile tudi me šle spremit svojega prijatelja in dobrotnika do njegovega počivališča; ali še celo to poslednje tolažilce nam ni bilo dopuščeno, ker niti stopinjice ne moremo premakniti za njim. O to je za nas prebridka osoda ! Stokrat bi bilo bolje, da bi nas bili s predragim prijateljem zasuli v hladno zemljo, kjer neha vse trpljenje tega sveta.
Ti nebeški dežek pa rósi in rósi doli na nas neomogle stvarce, ter gasi in zmanjšuj našo žalost po zgubljenem prijatelju! Solnčice milo! sijaj nam sijaj, ter nam bodi sladka tolažba, da prenaglo ne venémo po našem nepozabljivem gojitelji Savpu, katerega prepohlevno priporočajo v blag spomin vsem cveticam.	njegove galujoSe cvetice.
Elizabetin most na Dunaj i.
OC|&adar prideš na Dunaj, stolico našega presvitlega cesarja, in se podaš južnega kolodvora v mesto, pripelje te pot najpred v Wiedenski okraj. Iz tega okraja imaš najbližji pot v notranje mesto preko Eli-zabetinega mosta, ki je pozidan preko reke „Dunajčice" ter nosi ime naše sedanje presvitle cesarice Elizabete. Ta most je jeden najlepših, kar jih ima Dunajsko mesto. Sestavljen je ves iz rezanega kamena ter stoji na dveh orjaških oporah (stebrih), ki podpirate most v sredi, in na dveh manjših ob konceh mosta. Most je dobrih 60 m dolg in ima ob stranéh prekrasno kameno ogrado v gotskem zlogu. Na vsakej strani prekrasne ograde stojé na visocih kamenih postamentih štiri mramornati kipi, ki nam kažejo podobe sledečih
i
zgodovinsko znamenitih mož: vojvodo Henrika Jazomirgotta; vojv. Leopolda Veleslavnega ; vojv. Rudolfa IV.; Riidigera pl. Starheinberga ; škofa Kollonitza; grofa Nikolaja Salma ; Josipa pl. Sonnenfelsa in Fischerà pl. Erlacha.
Ta jako umeteljno izdelani most so začeli zidati 1850. leta, a dodelan je bil v 23. dan aprila 1854. leta, ko se je cesarica Elizabeta pripeljala na Dunaj kot cesarjeva nevesta. V spomin veselega in slavnostnega vzprejema, dobil je most po njej ime: Elizabetin most. Zgoraj omenjeni mramorni kipi so pa bili postavljeni pozneje in sicer v god presvitle cesarice Elizabete v 19. dan novembra 1867. 1. in takó je bil omenjeni most stoprav 1867. 1. popolnem dovršen. Vsak, kdor koli pride prvič na Dunaj, izvestno postoji na tem mestu, da si ogleda z vso pozornostjo njegovo lepo in umeteljno stavbo.
-H-
gfrpffegi
;|t '{if üf ^V^" '
r3 F* 5 3 <3 1111111^1
"V spomin
Josipa Šerjah-a f, bivšega trgovskega pomočnika na Vrhniki.
Prerano spiš na smrtnem ódri, Mladenič vrl, zdaj trd in bléd! Obraz takó prijazno - módri
Obdaja vže ti večni léd. —
Podoben bil si nežnej cvetki, Ki kinča okno in oltar; Podoben bil si ptici v kletki, Ki kratkočasi slednjo stvar.
Hudobnežem se nisi družil, Ter jim zapiral si uhó; Bogü in gospodarju služil V dolini solznej si zvesto.
S tebój se vsak je rad seznanil, Na prvi ljubil te pogled. Nedolžnosti si cvet ohränil, Mladeničem si bil v izgled.
Ni čuda, da še zdaj smehlja se Na odri lice ti bledo, Saj srečen si za večne čase, — Po zemlji žal ti več ne bo.
Zató, ko zrèm ti v blédo lice In smijajoče ti oči, Blesté v očesu mi solzfce In želja v prsih se rodi :
Naj meni bi mogoče bilo Vzbuditi te, prijatelj moj ! Takój se vležem v tvoje krilo — In menjam srčno rad s tebój !
Josip Prosén.
Prirodopisno -natoroznansko polje.
Krt.
ed vsemi živalmi, katere svoje mladiče doje, krt je jedini, kateri si išče hrane globoko pod zemljo.
„O, da bi tudi te ne imel nikoli," rekel bode mnogi gospodar, kadar pomisli, kako so mu polja in travniki pokriti s krtinami, kako mu je zemlja razruvana, kako veno rastline, kateremu je ta prekanjena žival izpod-grizla korenine.
Dajte torej, da sodimo temu hudobnežu.
Resnica je, in ne more se tajiti, da krt zemljo sèm ter tjà razruje in nekoliko preveč izrablja. Resnica je tudi, da ravno on mnogo plodne zemlje s krtinami pokrije, da ne more zrnje pod zemljo uspešno kaliti ter ga tako mnogo pod zlò pride. Ali temu pridni kmetovalec lehko z grabljami pripomore.
A kdo more reči, da krti izpodjedajo korenine? Kdo more to dokazati?
Tem vprašanjem se navadno odgovarja: Kjer so korenine izpodjedene in kjer rastline venó, ondu so izvestno tudi krti, a kjer krtov ni, ondu rastó tudi rastline uspešno. Zatorej ni drugače, in krti izpodjedajo korenine. — Kdor takó govori, podoben je ónemu modrijanu, kateri je nekdaj modroval takó: Ako v vzpomladi žabe zgodaj začno regljati, zgodaj požene tudi listje;
ako pa žabe dolgo ne začno regljati, tudi drevje dolgo ne ozeleni. Žabe so toraj, katere s svojim regljanjem store, da gozdi zazelene. — Ali vidite, kako nespametno človek večkrat misli in govori!
Ali sreča, da tudi krti imajo svoje zagovornike v izkušenih kmetovalcih in prirodopiscih, kateri pravijo, da krti ne izpodjedajo korenin, nego črvi in različni mrčesi, ki se nahajajo pod zemljo, in iz katerih se pozneje izležejo hrosti in druge žuželke, katere ravno krti prav pridno preganjajo in more.
Jasno je zatorej, da se krti zmirom nahajajo na takem kraji, kjer trava in rastline venó; kajti ravno na takih krajih so kvarljivi črvi pod zemljo, katere krti preganjajo in iztrebljujejo. In glej, krti so odgovorni za krivico, katero delajo drugi, in za dobrote, katere izkazujejo kmetovalcu, nimajo druzega nego preganjanje in smrt.
Kdor ne veruje tej resnici, naj naredi dva poskusa. Prvi poskus: ako odpreš krtu usta. Vse četveronožne živali ah sesavke, katere se vže po naravi žive ob rastlinah, imajo v vsakej čeljusti zgoraj in spodaj samó dva ostra sprednja, a nobenega srednjega zoba, nego prazen prostor do kočnikov. Protivo pa imajo vse ropne živali, ki se zivé ob mesu drugih živali, šest ostrih sprednjih zob, potem srednje zobé na obeh straneh, in za temi mnogo kočnikov. Ako si tedaj ogledamo zobé kacega krta, vidimo, da ima v gorenjej čeljusti šest a v spodnjej osem ostrih sprednjih zob, potem srednje zobe na vseh štirih straneh, iz česar se lehko sklepa, da krt ni žival, ki se živi ob rastlinah, nego ropar, ki se živi ob mesu drugih manjših živali, bivajočih pod zemljo.
Drugi poskus: ako razporjemo in si ogledamo želodec mrtvega krta, najdemo v njem óne živalice, katere mu so v živež. Ako bi tedaj krt izpod-jedal rastline, našle bi se v njegovem želodcu izvestno same rastline, katere izpodjeda, a nikoli ne črvi, gliste in druge žuželke, ki se nahajajo pod zemljo.
Kaj se učimo iz vsega tega? Kdor krte preganja in je mori, tak dela samemu sebi največjo kvaro a črvom in drugim kvarljivcem pod zemljo največje veselje. S pobijanjem krtov se nam vsakovrsten mrčes pod zemljo takó zaredi, da opustoši vsa naša polja in travnike, a na vzpomlad se iz njih izležejo hrosti, kateri ovočnemu drevju listje in cvetje do golega oberò.
To, in ničesar druzega se učimo iz tega.	(p0 HeM-nu posi. I. T.)
-X-
Listje in cvetje.
(N&šq šolstvo.) Po statističnih po-dadkib iz 1883. leta ima Kranjska 1 meščansko, 268y ljudskih in 11 zasobnih (privatnih) šol. Število učiteljskega osobja na vseh teh učilnicah je 769 in sicer 602 učitelja in 167 učiteljic. — Štajersko ima 4 meščanske, 757 ljudskih in 42 zasobnih šol, na katerih podučuje 220C učiteljev in 595 učiteljia. — Koroško šteje 2 meščanski, 342 ljudskih in 11 privatnih šol. Na teh je 811
učiteljev in 143 učiteljic. — Trst z okolico ima 4 meščanske, 32 ljudskih in 17 privatnih šol, na katerih podučuje 106 učiteljev in 108 učiteljic. — Istra ima 1 meščansko, 126 ljudskih in 4 privatne šole. Učiteljev ima 357, učiteljic 106. — Gorica in Gradišč an-sko šteje 144 ljudskih in 10 privatnih šol (meščanske šole nima nobene). Učiteljev šteje 421, učiteljic 125.
Kratkočasnice.
*	M a t i : Pojdi sem, Ivanko, in prinesi mi šibo s police, da te kaznujem zaradi tvoje razposajenosti, da-si me to zelò boli, ker te moram tolikokrat kaznovati. — Ivanko: O mati, takó budo vas vender ne boli, kakor mene, sicer bi me ne kaznovali tolikokrat.
*	Učitelj: Mnogo stvari je, katerih ne moremo soštevati. Recimo : krava in konj se ne moreta soštevati, ker ta dva nista dve kravi niti ne dva konja. A kdo mi zna povedati, kakšne stvari se dadó soštevati, da-si so različne? — Tonček (viničarjev sin): Mleko in voda, ker liter mleka in liter vode dasta dva litra mleka.
*	„Kaj je telegraf?" vpraša Miha v krčmi soseda krčmarja. „To je taka mašina, če jo na jednem konci pritisneš, pa na drugem konci piše." — Miha: „Kako pa je to mogoče?" Krčmar: „Ravno tako, kakor če psu na rep stopiš, pa spredaj pri gobcu zacvili. Misli si torej tako dolgega psa, ki ima v jednem mestu rep, v drugem pa gobec, in lahko si predstavljaš, kakšen je telegraf." Miha: „Ahà, zdaj pa vže vem."
*	Učitelj: Lukec, povej mi, kdaj je otrok priden? — Lukec: Takrat, kadar spi.
Zabavna naloga.
(Priobčil J. B.)
»	a	a b
č e	e	e e	e
h i i	i	i	j	k k
k k k	1	1	m	m m
u il	n	n p	r
p	š	t v
Sestavi iz navedenih črk šest besed, od katerih naj imate prva in šesta po štiri črke, druga in peta po šest in tretja in četrta po osem črk.
Besede naj značijo: 1. goró na Hrvatskem, 2. moško imé, 3. vas na Kranjskem, 4. jednega izmed sinov Jakobovih, 5. slovenskega pesnika, 6. otok v Jadranskem morji.
Ako te besede primerno postaviš jedno pod drugo in potem bereš prvo črko prve besede, drugo druge, tretjo tretje, tretjo četrte, drugo pete in prvo šeste in isto tako
začneš pri zadnjej črki zadnje besede in bereš črke navzgor, dobiš obakrat ime nekega mesta na Kranjskem.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem Usta.)
Nove knjige in listi.
*	Mladini. Spisal Miljenko De-vojän. Novomesto 1885. Tiskal in založil. J. Krajec 8°. 90 strani. — To je naslov najnovejšej knjižici za našo slovensko mladino, katero je na svitlo spravil toli trudo-ljubni in povzetni gosp. J. Krajec. Pisatelj knjižice, gosp. Miljenko Devojän, znan je vže dobro čitateljem n-išega „Vrtca" po svojih mičnih pesencah in poučnih povestic&h, zatorej ni treba njegove knjižice še posebej priporočevati. Samó toliko bodi povedano, da obseza knjižica dve pesni in šest jako mičnih povestic. Prav od srca želimo, da bi ta knjižica prišla vsacemu otroku v roke. (Cena ?)
*	Kranjska mesta. Po raznih virih sestavil P. Florentin Hrovat, vodja deške šole. Z nekaterimi podobami Novomesto 1885. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 136 str. — O tej knjigi ne rečemo druzega nego to, da si mi nobene šolske knjižnice misliti ne moremo, ki bi ne imela rečene knjige. Naj bi c. kr. okrajni šol. nadzorniki tudi na to nekoliko gledali, ali imajo šolske knjižnice vsaj óne knjige, ki so učitelju in učencem v pouk neobhodno potrebne. Pač žalostno za slovensko mladino, ako ne pozna vsaj po imenu ónih mest, ki se nahajajo v njenej domovini. (Cena ?)
*	Tisočletnica Metodova. Spisal duhovenljubljanskeškofije. V Ljubljani, 1885' 8°. 32 str. — Nobeden izobražen Slovenec bi ne smel biti brez te knjižice; zatorej naj bi delal vsak na to. da se prav obilo razširi med narod slovenski. Knjižica ima 3 lepe slike in je tudi drugače prav čedno natisnena. Cena 10 kr.
*	Ljudske knjižnice so izišli dalje 11., 12., 13. in 14. snopič.— 11. snopič obseza daljše povesti: 1. Divus; 2. Ancula; 3. Prutovski. Vse tri povesti je iz Češčine preložil A. Sattler. — 12. snopič obseza povesti : 1. Sila, pesi. H. Majar; 2. Da-voriša, posi. H. Majar; 3. Skopuh, posi. L. Gorenjec. — 13. in 14. snopič obsezata slovenske narodne pravljice in pripovedke, ki jih je iz mnogih časopisov in knjig vkupe zbral B. Krek. — Vsak snopič „Ljudske knjižnice" velja s poštnino vrea samó 8 kr.
Ustnica. Gg. M. v R. : Pesen „Ponožni sprehod" ne ugaja našemu listu. — Fr. L. v V. : Pesen „Na noge !" bila bi primernejša za kak beletrlstični list nego li za „Vrtec", ki je namenjen v prvej Trsti za našo nežno slovensko mladino. Zatorej ne moremo vzprejeti. — J. K. v G.: Treba Se pile; skusili bodemo, kar je dobrega, spraviti t „Vrtec".
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca , in stoji za vse leto 1 gl. 60 kr.; la pol leta 1 r1- '0 kr-Napis: Uredništvo „Vrtievo," mestni trg, štev. S3 t Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomàio. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.