Sedaj mi še pa eno dozvolite povedati. Pogovarjal i izpraškival 
Rem tukaj može, ki so, kakor se reče, stebri v hrvatski književnosti, 
po njih mnenju v zadevi prepira zastran naše kritike. Kar sem Čul i 
kakor sem cul, Čem povedati. Pri nas, se mi je djalo, je bila do 
sdaj kritika bela vrana, ker to se ne more kritika imenovati, da se je 
do zdaj vse le hvalilo, kar je prišlo izpod štampe, včasih morebiti 
samo zavolj kakšnih razmer do pisatelja. Kdor pa kaže, da še nismo 
zreli za kritikovanje, ta pozabi, da se človek le v detinskih letih poduči-
vati i na pravo pot napeljevati mora ^ da je treba razvade berž v kali 
zadušiti, ako se namera iž njega možaka iz jedra i jekla odgojiti. 
Ravno taka je s našim slovstvom. Iztrebiti velja tudi, kar je luljke i 
plevela, i tega se ne manjka, da nam ne zaraste bolje jedro našega 
naroda. Kdor tedaj trdi, da smo še prekilavi za kritikovanje, ta ne 
zapopade, kaj je kritika i kaj je njena namera *). 
Iz Mariabrnnna pri Beco, mesca grudna J. Vijans'<i. — 
Ker mi zima ne pripušča, da bi pogledal po svetu, kje bi se pri­
petilo kaj zanimivega za Slovence, rad premišljujem v prostih urah 
stare šege in običaje našega naroda. Mesca grudna je čvetero dni, 
ob kterih se med našimi Slovenci okoli Celja, po Kozjaku in po 
Skalski dolini uganjajo in nahajajo različne smešne Šege, navade 
in abote. Ti dnevi so sv. Mikiavževo, BožiČ (posebno na bilo), 
Otepnica in staro leto. 
Na večer pred Miklavževim hodijo od hiše do hiše parkeljni, 
da strašijo nepokorne in neposajene otroke, pa tudi odraščene fan-
taline iu dekline. Pomnim še, kako so me deČeka mati ali oče s 
„parkeljnom" strašili na ta večer, „ko sem se branil molitve ter 
so dèli: „Če ne boš molil, bo ročno parkelj s ketnoj zaškrobotal in 
te seboj vzel!" — Ako so otroci pridni, radi molijo, pride tudi sv. 
Miklavž po noči ter jim prinese v nastavljene kapice ali klobuke 
jabelk, suhih Češpelj, orehov, sterdf, potice itd. Hudobnim in nepo­
kornim otrokom pa podari le brezovo šibo v repo vteknjeno, ktero 
roditelji za tram vtaknejo. Bog prenesi , da bi se je dotaknil kak 
otrok ali pa jo skril, kajti jo je,sv. Miklavž žegnal. Otroci jo morajo 
vselej kušniti, kedar so ž njo tepeni. 
Na bilo, to je dan pred svetim dnevom, je pri vsakem 
kmetu gospodinja prav marljiva, ker peČe hleb in tako imenovan stal-
nik ali močen kruh. Gospodar pa zakolje prešiČa, ovco ali pa kozo, 
ktero so redili za te praznike. Vse se veseli božičnih praznikov, in 
tedaj si vsi kaj boljšega „privošijo". Na bilo ne jejo veliko. Zvečer imajo 
„kolacijo." Potem žena stalnik, v belo pert zavit, prinese na mizo, 
na-nj položi „ paternoster" in zraven velik pisker pšeničnih otrobi. 
Take otrobi se potle shranijo in so bojda dobre za zobobol in grižo. 
*) Dalje ne moremo natisniti Vašega dopisa, da ne žalimo nikogar, tudi izmed 
naših gg. nasprotnikov ne. Iz vsega serca želimo, da bo kmalu honec ne-
všecnega prepira. Sloga jaci, nesloga tlači. Vredn. 
Glasnik 1859 — m. zv. 2** 

Dekleta okinČajo izbo z beršlejem in pobarvanim popirjem. Nad belo 
omito mizo se obesi „golob v okroglem glažu," znamnje sv. Duha. Ko 
je vse na svojem mestu, poklekne vsa družina in gospodar moli „sv. 
roženkranc." Potem se podajo nekteri spat, drugi pa bedijo, in si 
pripovedujejo, kaj se vse na sv. večer je vže godilo in se še god/. 
Tako n. pr. da na sv. večer nar raje pridejo tatje in roparji ter doma 
ostale ljudi pomorijo in vse poropajo. Pomnim še, kako so mi pra­
vili moj ranjki otec, ko sem še deČek doma bil, na sv. večer od 
nekega kmeta, k kteremu so roparji prišli, ga zvezali in za noge na 
tram oberili, ter vse odnesli, kar so naŠli! Take in enake povesti si 
pravijo na sv. veČer. Ko pride čas „k polnoČnicam" iti, se vse praz­
nično obleče in v cerkvo gre, le eden ali dva čuvata doma. — Pravijo, 
da o pol noči copernice svoje burke vganjajo, in Če jim pride Človek 
v gošči v pest, ga zdrobijo „ko solnČen prah," ravno tako tudi v noci 
starega leta. Kakor „o krosu" mečejo tudi ta večer dekleta vence 
in rože v potoke in studence, da v vodi svojega ženina zapazijo. Ta 
večer cvete tudi praprot in siv ogenj gori ondi, kjer je kak zaklad 
pokopan! Vse to opominja na šege starodavnih Slovanov. Na svet 
den ima Slovenec dober obed. Miza je polna hleba, mesa, potice in 
vse sorte pekarije. Nar ljubše mu je stara svinjina in pa „firkelj," 
če je še kaj pod čepom! — Na sv. Janeza dan nesejo vino k 
„žegnu" (blagoslovu) in tega „žegnanega vina'* vsak nekaj na teŠe 
mora požreti, potle pa se shrani za bolezni. To vino se pravi ,,šent-
janževec." — (Konec prihodnjič.) 
Besednik. 
Morje. (Zapisal M. KraČmanov). — Ko sem bil konec septembra 
nekaj Časa v Ja renini ali, kakor tam ljudje govore, v Jerenini 
na Štajerskem, kjer stoji tista kapelica, v kteri sta, kakor pripove­
dujejo, sv. Ciril in Metod sv. maso brala, in za ktero, da bi se 
polepšala, je neki tamošnji g. kaplan Z adr av ec na smrtno uro za­
pisal veci del svojega premoženja: pozvedoval sem po marsičem, ali 
zvedel sem le malo malo in to je to le: Duše tistih otrok, ki so 
brez krsta umrli, se imenujejo Morje in letajo v podobi t ice v 
pod nebom in nekako Čudno žvižgajo in Če pastirje dobe pri ognju, 
oči jim izkopljejo in ogenj razkrampljajo. Tudi Hüdovürniki 
jim pravijo, toda meni so zdi da Hudourniki in pa Morje je dvoje, 
ker pravijo, da Morje so hujši kakor Hudourniki- — Ce otroci dol­
go v noč kurijo in jih ni domu od ognja spraviti, jim je treba 
samo reči : le čaj, te bodo Morje, in gotovo gredo k pokoju. 
Listnica. G. D. T. Lepa hvala za vse ; zaporedoma bo prišlo na versto ; g. 
V. V. Letašnjega Glasnika imamo še cez 100 iztisov pripravljenih; zato moremo 
še vsakemu novemu naročniku postreči; g. V. G. Tudi 1. zv. (1858) imamo še 
nekaj iztisov; g. F. E. Prosim, da konec kmalu pošljete; g. J. N. Hvala; g. R. P, 
Popiiite in potem pošljite; g. P. V. Prihodnjič. 
Natisnil Janez Leon v Celovcu.