268
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 61.
Neprijetnosti ob vožnji v Ameriko.
(Dalje.)
Prehodili smo več ulic, naposled smo obstali pri »zlatem angelu". Kazalo se je vse tako, da smo prišli v zloglasno hišo. Zapodili so nas po stopnicah v gorenje nadstropje. Ob straneh so bili nastavljeni neki zoprni ljudje, med njimi je bil tudi naš gostilni!?, rodom Nemec. Ti nastavljeni možaki so nas obsuli z najpodlejšimi besedami, mene se je lotil gostilnik na uajnesramnejši način. Ali jaz sem mu založila eno po obrazu, da me je koj pustil, zato pa je jel kleti kot satan. Tudi druge deklice so se trudile na vso moč, da se ubranijo nesramnih napadov. To je tako stogotilo gostilnika in njegove tovariše, da so nas kar porinili čez prag, naj gremo kamor hočemo. „Izseljencev je uže preveč v hiši", dejali so, „takih nesramnih deklin pa sploh ne prenočujemo". Stale smo na ulici kot zbegane ovce, in nismo vedele, kam bi se obrnile. Kar se nam približa zelo sumljiv možak, in ponudi se, da nam hoče pokazati pošteno gostilno, v kateri bodemo popolnoma varne in zadovoljne. Vodil nas je sem in tje po mestu, in naposled smo sprevidele, da nas nalašč tako vodi, da bi ne znale več nazaj. Ali tisti hip, ko nas je voditelj zagotavljal, naj se ne bojimo, naj le gremo ž njim, ker bodemo vsak čas v gostilni, stopi pred nas elegantno oblečen gospod ter cmeni po francoski: „Za božjo voljo, kaj pa mislite! Ali ne veste, kamo vas boče ta človek zvo-diti? Sirote! Po vas je, če pojdete ž njim, še nekaj korakov je do tistega doma. Oni-le je!" Voditelj naš je grdo zaklel in pobegnil.
Nemudoma sežem v žep po pismo in poprosim gospoda, naj mi pokaže pot k „zlatej kroni6. Omenil mi je na to, da smo uže daleč od zlate krone, vendar nas hoče tje peljati. Vodil nas je tudi on sem in tje po mestu še dalj časa od poprejnega voditelja. Slednjič nas je hotel peljati čez nek most, tu nas ustavita dva na videz jako častita in poštena gospoda. Zavpila sta z gromkim glasom: „Stojte!" Potem sta jela oštevati našega voditelja, pretila sta mu, da ga hočeta aretovati, psovala sta ga s ciganom in dekliškim zapeljivcem. Voditelj jo je pobrisal pri tisti priči in se zgubil v stranske ozke ulice. Eden gospodov mi je povedal, da smo bile v pesteh znanega brezvestnika, ki z deklicami trži.
Prosila sem sedaj ta dva gospoda, naj mi vsaj ona pokažeta pot k zlati kroni. Sla sta z nami. Kmalu smo srečali moža, o katerem sta rekla spremnika naša, da je gostilnik pri „zlatem levu". To ni elegantna gostilna, ali posebno slabega pa tudi nobeden ne ve o njej. Jaz ne bi bila šla s tem možem, ali ker je bil ves trop, s katerim sem hodila, shojen in utrujen tako, da je uomaj noge naprej vlekel, ni kazalo drugo, kakor iti. Drle smo toraj za gostilnikom kot ovce k mesnici. Kmalu smo bile pri zlatem levu.    To ni dobra gostilna,   dejala
sem uže zunaj sama sebi, in ko smo posedle po klopeh v odkazaui sobi, sprevidela sem koj, da imam prav. Do-mačica je bila mlada, krepka žena, gladko je govorila nemški, po volji nam pa ni bila čisto nič, preveč sumljivo se je vedla.
Zvečer so mi rekli, naj grem spat. Spati bi bila morala z dvajsetimi drugimi, moštumi in ženskami, mladimi in starimi. Postelje so stale ob stenah po tri ena nad drugo. V te postelje so se spravili potniki, kakor je komu kazalo. Opazila sem, da ti ljudje niso čisto nič sramežljivi. Dolgo in milo sem prosila gostilnikove, predno so mi odkazali posebno spalnico. Odkar pame-tujem, nisem še videla take zadrgnjene, nagnjusae postelje. In v taki postelji naj bi ležala in spala po tako trudapolni vožnji s Pariza v Havre! Zjutraj zgodaj sem vstala in šla doli v vežo po vode. Pa kaj mi je naredila domačica! Surovo me je zavrnila: „Še tega se manjka, da bi takim vlačugam vode dajala! Kar je prav drugim, zaKaj bi ne bilo vam. Nobena še ni prašala po vodi, tudi vam je ne dam."
Slednjič so nam naznanili, da naslednjega dne ob treh moramo priti na brod. če se ne motim, bilo je pasažirov 700—800. To vam je bilo tiščanje, prepeha-vanje, šum in vpitje. Stali smo, čakali in gledali, kedaj se odpeljemo. Ko smo se uže naveličali čakanja, oznanili so nam, da ne moremo odpluti, ker je brod preobložen. Naj se vrnemo vsak v svojo gostilno in počakamo. Kako smo se pogledovali in kaj smo si mislili ob vsem tem, pač ni treba ugibati.
(Konec prihodnjič.)