IVO TROŠT
Ni v vsaki luknji raka
Hudo je bil objesten in domišljav Gregoračev kuža Brani. Majhen, kakor ni bil rad, je nazival samega sebe kar »mi«. Vsakogar je oblajal, če se je le drznil mimo hiše — najsi po veliki cesti. Neko dopoldne je zopet obkladal s »hovshovi« kolesarja, ki se mu je mudilo v mesto. Obenem je tudi kazal zobe in jih zadiral v kolesarjeve hlače, mogoče tudi v bedro. Mož je brcal, podil pasjo mrcino in se branil, kakor je mogel. Ni se ga ubranil. Moral je s ko* lesa. Tedaj pridrvi nasproti drug kolesar. Tresk! In oba sta bila na tleh — prvi s polomljenim kolesom, drugi s pobitim nosom in opra«
skanimi rokami. Branija pa nikjer. Vname se prepir, da je drla skupaj vsa vas. Kuža je že slutil, da nekaj ne bo prav, pa jo je ubral za hišni ogel, odkoder je škodoželjno kukal, kakšen bo konec; bevsknil pa ni več niti iz daljave, zakaj kolesarja sta se ozirala, kje je oni — tretji, ki je nakuril nesrečo. Brani je stisnil rep in se previdno umaknil
v hišo za peč z zmagovito za« vestjo: Zopet smo razdrli eno. E, e! Smo pa le Gregoračev kuža, ki se ne boji nikogar! Mar ne?
Kolesarja sta se v jezi raz* šla in srdito pogledovala pro* ti Gregoračevemu domu, češ, le čakaj bevskač in grizun, bodo že še zapihale druge sa« pe...
Nedolgo potem je drevil po cesti proti mestu zopet prejšnji kolesar, za njim — seveda — Gregoračev kuža Brani. Na« sproti pa jima ni privozil drugi kolesar, marveč se je psu zgodila nesreča, da ga je prvi kolesar brcnil z vso silo v smrček, da je pozabil takoj svoj »mi« in svoje bahaštvo, milo zajokal in zacvilil ter jo z repom, stisnjenim med noge, pobrisal nejunaško domov pod peč. Prav nič se ni utegnil ozirati za sovražnikom, ki je zmagovito brzel po svoji poti in se mu glasno smejal, da sta tako kmalu napravila obračun za hlače in bedro.
Gregoračev Brani je nesel pobotnico domov na smrčku. Da bi je vsak ne videl in se ne noreeval iz njegove pogiimnosti, je pod pečjo stisnil smrček med šapici. Niti jesti ni mogel tiste dni. Sklenil je pa, da bo poslej puščal kolesarje na miru. — Tisto bevskanje in zaleta* vanje — je razlagal sam sebi — ni za nas; je le za otroke. Ni v vsaki luknji raka. Tudi vsak kolesar ne zadene vselej, kadar brca. Ali kadar zadene, t.o vemo »mi«, da — boli.           '                        ¦