Spreminjanje imaginarija
napredka in rasti v avantgardnih in
intermedijskih umetniških praksah
Kristina Pranjić, Peter Purg
Univerza v Novi Gorici, Vipavska 13, 5000 Nova Gorica
https://orcid.org/0000-0002-2259-7931, https://orcid.org/0000-0001-5192-2177
kristina.pranjic@ung.si, peter.purg@ung.si
Članek povezuje umetnostno avantgardo z začetka dvajsetega stoletja ter
današnjo intermedijsko in družbeno angažirano umetniško prakso. Osrednja
teza je, da lahko v predstavljenih primerih umetniških del najdemo koncepte
ter modele za razmišljanje in življenje onkraj imperativa rasti in nenehnega
napredka. Tovrstne umetniške strategije so predstavljene v petih sklopih, ki
obravnavajo teme, kot so lenoba in izginotje, kozmopolitizem in univerzalni
jezik, alternativne predstave prostora/časa, transhumanizem, posthumanizem
in sistemski pogled na svet. Tako kot so nekoč avantgarde opravljale kritiko
industrijske oz. moderne družbe, tako danes intermedijska umetnost prispeva k
prestrukturiranju imaginarija rasti ter kapitalistične proizvodnje in potrošnje.
Članek doprinaša k premišljevanju konceptov postrasti in odrasti na področju
umetnosti in humanistike ter prikaže, kako je prav umetnost tista, preko katere
je možno pozitivno razumevanje nemoči in opuščanja oz. nasprotja rasti, kar
navadno razumemo kot izključno negativno — kot pomanjkanje in izgubo.
Ključne besede: umetnost in družba / avantgarda / intermedijska umetnost / ekokritika /
ideologija rasti / postkapitalizem
21
Primerjalna književnost (Ljubljana) 46.3 (2023)
Uvod
Po prvi svetovni vojni je nemška avantgardna šola za oblikovanje, arhi-
tekturo in uporabno umetnost Bauhaus v Weimarju v središče svoje
vizije postavila Gesamtkunstwerk – mitsko katedralo prihodnosti.1 Ta
naj bi poudarjala pomen konstrukcije in gradbene prakse (nem. bauen)
kot takrat sodobna arhitekturna umetnost, ki naj bi bila, tako kot člo-
veška narava, vseobsegajoča. Bauhaus je zastavil ambiciozno družbeno
1 Članek je rezultat dela na raziskovalnem programu »Historične interpretacije 20.
stoletja« (P6-0347), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inova-
cijsko dejavnost Republike Slovenije.
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
22
in umetniško agendo, tesno povezano z zamislijo o izgradnji nove indu-
strijske družbe in nove kulture, ki naj bi nastala po vojni. Današnja
realnost, sicer znova zaznamovana z vojnami, pa prinaša nove izzive
za sodobnega človeka. Najbolj pereče dolgoročne težave našega časa
so zagotovo podnebne spremembe in zmanjševanje biotske razno-
vrstnosti. Z vidika omenjenih kriz bi bila naloga sodobne avantgardne
umetniške šole in z njo povezanega gibanja v umetnosti popolnoma
drugačna, kot je bila Bauhausova. Lahko predpostavimo, da bi namesto
konstruktivistične izgradnje v središče postavili ravno nasprotno – mejo
oz. zamejitev izkoriščanja naravnih in človeških resursov.
Zahteva po nenehni rasti in izpopolnjevanju je človeka privedla do
neetičnih ravnanj, za katera smo spoznali, da so popolnoma nevzdrž na.
Živimo v svetu, v katerem je človeku in nečloveškemu drugemu
odvzeta prihodnost (Fry). Zato se v različnih sferah človekovega delo-
vanja kot vse bolj pomembna kaže zamisel omejevanja oziroma limite
in drugačne logike življenja ter inoviranja (Heikkurinen, »Degrowth:
A Metamorphosis in Being«; »Degrowth by Means of Technology?«;
Vinsel in Russell). Na področju politike in gospodarstva se vse bolj
uveljavljajo raziskovalni projekti in aktivistične mreže pod novimi
postkapitalističnimi načeli, ki nasprotujejo akumulaciji in premočr-
tnemu napredku, kot sta postrast in odrast (fr. décroissance), usmerjeni
v krčenje proizvodnje in potrošnje ter popolno preureditev pojmo-
vanja ekonomije (Schmelzer, Vetter in Vansintjan; D'Alisa, Demaria
in Kallis; Latouch). Tudi na področju literarnih ved in umetnostne
zgodovine se vse bolj izpostavlja ekološki vidik umetniških del, ki se jih
preučuje z ekokritiškimi pristopi (Steger; Patrizio; Dragona). V ekokri-
tični humanistiki gre predvsem za različne oblike kritike antropocen-
trizma, kapitalistične modernosti in napredka razvitega dela sveta ter
kazanje na medsebojno prepletenost človeka in nečloveškega. Literarna
in umetnostna zgodovina prevzemata nalogo, da ponovno premislita
delo tako zgodovinskih kot današnjih avtoric in avtorjev v luči sodobne
teorije in hkrati raziščeta, kakšen vpliv ima umetnost na našo percep-
cijo in formiranje ekološke epistemologije.
Ker je logika protinapredka praviloma spoznana kot a priori slaba, je
pomembno raziskovati in opisovati drugačne imaginarije,2 ki bi lahko
2 Pri razumevanju koncepta imaginarija izhajamo iz dela Corneliusa Castoriadisa,
ki je ločil družbeni (kolektivni, anonimni) in radikalni imaginarij ter pokazal, da
ravno zaradi slednjega – radikalne imaginacije singularne človeške psihe, ki je pred-
met nenehnih premen reprezentacij, afekta in namena – svet ni determinističen. Po
Castoriadisu naša imaginacija namreč ni podoba ali kopija nečesa, ampak kreacija, kar
pomeni, da svet ni določen enkrat za vselej, ampak se nenehno na novo artikulira. O
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
23
razširili možnosti našega izkustvenega polja za tovrstne alternative.
Umetnost je namreč skupaj s humanistiko pomembno področje ne
samo za reflektiranje družbe, ampak tudi za ideološko neobremenjeno
izumljanje novih resničnosti in potencialnih družbenih usmeritev.
Podobno kot je bila avantgardna umetnost ukoreninjena v takratno
sodobnost in je iz te napovedovala ter izumljala boljšo verzijo prihodno-
sti (t. i. »optimalna projekcija« Aleksandra Flakerja; glej Flaker 71–78),
tako tudi današnje intermedijske umetniške prakse, ki uporabljajo
najsodobnejše tehnološke dosežke na presečišču znanosti in umetno-
sti ter se s svojimi nehomogenimi praksami in procesualnostjo izmi-
kajo umetniškemu trgu in mainstreamu sodobne umetnosti (Quaranta
77–111),3 praviloma prevprašujejo usmeritve razvoja, redkeje pa tudi
predstavljajo boljše alternative.
V nadaljevanju bomo analizo primerov zgodovinske avantgarde
20. stoletja in sodobne intermedijske umetnosti 21. stoletja predsta-
vili v petih sklopih oz. temah, ki neposredno odgovarjajo na kritiko
rasti ali pa izzivajo hierarhične strukture, ki služijo kot opora logiki
rasti: 1. lenoba, izginotje, neprisotnost; 2. kozmopolitizem, univerzalni
jezik; 3. drugačne predstave o prostoru/času; 4. razširitev čutov, trans-
humanizem; 5. sistemski pogled na svet, posthumanizem. V zaključku
je članek teoretsko nadgrajen z nekaterimi argumentacijami sodob-
nih teoretikov, ki z avantgardnimi in intermedijskimi umetniškimi
praksami prikazujejo pozitivni vidik navadno negativno razumljenih
konceptov, kot so omejitev, zaustavitev in nemoč oz. sprostitev moči
ali nadzora. S tem dodatno podkrepimo pomembnost avantgarde in
intermedijske umetnosti za raziskovanje teženj k demokratizaciji, avto-
nomiji, solidarnosti in okoljsko vzdržnemu načinu življenja v skladu z
načeli posthumanistične etike (Braidotti; Tsing).
Lenoba, izginotje, neprisotnost
Čeprav bi lahko tako avantgardo kot novomedijsko umetnost hitro eno-
značno povezali z estetiko slavljenja stroja in tehnološkega napredka,
je treba omeniti, da je uporaba tehnologije pri obeh izrazito kritična.
imaginariju ter zmožnosti ustvarjanja in preoblikovanja sveta (world-making in world-
-remaking) v kontekstu »planetarne teorije« glej Moraru 67–76.
3 Avantgardo in intermedijsko umetnost so nekateri vidnejši teoretiki neposredno
povezali prek njihovih vizualnih in besedilnih eksperimentiranj ter formalnih postopkov
(Manovich), pa tudi prek uresničevanja avantgardnih ciljev s pomočjo inovativne rabe
tehnologij (Benjamin 38) ali retroavantgardnega in postutopičnega principa (Arns).
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
24
Fascinancija nad estetiko stroja v avantgardi je pomenila predvsem
način prekinitve s psihologizacijo in simboliko dotedanje umetno-
sti. Poveličevanje stroja in mesta, ki sta utelešala modernost, je sicer
najbolj vidno v italijanskem futurizmu F. T. Marinettija, a tudi pri
njem je odnos do stroja izredno kompleksen, futuristična tehnološka
domišljija pa pogosto skriva tudi protislovne značilnosti (Berghaus),
vidne na primer pri t. i. nekoristnih strojih Bruna Munarija. Pri drugih
avantgardnih gibanjih je kritika industrializacije prek uporabe stroja
bolj izrazita – npr. »umetniški stroj« dadaistov pomeni intervencijo v
determinizem stroja; Tatlin pri konstruiranju novega stroja sledi prin-
cipom narave; nadrealististične tehnološke »proteze« in podobe kibor-
gov prevprašujejo avtomatizem človeka; ruski futuristi (t. i. bodočniki)
vzpostavitve nove kulture ne vidijo v napredku in mehanizaciji, ampak
v pacifistični in kozmistični miselnosti, ki jo določajo elementi primi-
tivizma, arhaike in anarhizma (Gurianova). Podobno je bila tudi vizija
prihodnosti v jugoslovanski avantgardi in zenitizmu Ljubomirja Micića
osnovana na značilnostih mitskega in arhetipskega.
Še več, za enega najbolj vidnih avantgardistov Kazimirja Maleviča
lahko »avtentično« oziroma »realno« nastane le, če izkoreninimo težnjo
po popolnosti in napredku (Pranjić, »Bespredmetnost' Maleviča«). Za
Maleviča je ravno ukinitev prihodnosti nekaj, kar lahko odpre možnost
za umetniško ustvarjalnost (avtonomno delovanje). Biti brez projekta
za Maleviča pomeni biti brez pritiska zunanjih struktur, pomeni, da se
lahko zgodi skoraj vse – mogoče in tudi nemogoče. Zgovorno je dejstvo,
da je februarja 1927 v svojo knjigo Bog ni zvržen: umetnost, cerkev,
tovarna, ki jo je podaril absurdistu Daniilu Harmsu, zapisal posvetilo
»Pojdite in ustavite napredek«. S svojim teoretskim in vizualnim delom
je Malevič raziskoval brezpredmetni svet; ta svet z drugo logiko bo
poganjalo nekaj drugega kot prihodnost in razsvetljenska racionalnost
(»Suprematizem«). V eseju Lenoba – prava resnica človeštva iz leta 1922
je predlagal estetiko nedela ali lenobe. Lenobo razumemo kot ključno
za vsako umetniško in ustvarjalno delo, poleg tega pa gre za taktiko
izogibanja nesmiselnemu, kapitalističnemu in odtujenemu delu.4 V
svojem slikarskem in kiparskem delu, t. i. suprematizmu, je eksperi-
mentiral z gibanjem in mirovanjem slikarskih in materialnih mas, da bi
postopoma prišel do zatemnitve vizualnih objektov in njihovega izgi-
njanja v belino – od alogičnih, dadaističnih slik, na katerih najdemo
4 Malevičevo delo je prevzel umetnik Mladen Stilinović v svojem besedilu Hval-
nica lenobi leta 1992. Z lenobo kot protikapitalistično taktiko v umetnosti in ustvar-
jalnosti se je ukvarjal tudi v svojem umetniškem projektu Umetnik na delu.
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
25
zgolj besedo »zatemnitev« oz. »delna zatemnitev« (Kompozicija z Mona
Lizo, 1914), do popolne zatemnitve na sliki Črni kvadrat (1915) in
izginotja v belini na sliki Belo na belem (1918).
Ideje o zaviranju aktivnosti, izginotju in neprisotnosti v vsakdanjem
življenju so prisotne tudi v delu nadrealistov in dadaistov, kot so Walter
Serner, Dragan Aleksić, Marcel Duchamp in Arhur Cravan. Izredno
zanimiv je Sernerjev dadaistični »manifest« v aforizmih Letzte Lockerung
(1920) o dadaistični filozofiji življenja, ki predvideva »raz rahljan«
odnos do sveta, nomadstvo in nenehno metamorfozo, ki sledi le volji
umetnika, ter popolno zavračanje idealizma in lastne identitete kot
nečesa statičnega in opredeljenega. Med manj znanimi besedili je treba
omeniti tudi Aleksićev dadaistični manifest iz leta 1921, v katerem
uvaja »kakortedragost«, ki jo je mogoče razumeti kot dadaistični »nič«
in »vseenost«, ter pomembnost naključja pri Tristanu Tzari (Pranjić,
»Change Must Come« 302, 307). Tako dadaistično kot supremati-
stično delo nista podrejena določeni vsebini ali cilju, ravno nasprotno –
odpravljata horizont, kar v obeh primerih omogoči, da postavita pod
vprašaj celotno resničnost ter pokažeta nedoslednost metodologij in
vladajočih ideologij (300). Na ta način izpostavita skrite norme družbe,
ki se posledično odpravijo ali predrugačijo.
Na področju intermedijske umetnosti lahko podobna izhodišča
najdemo v delu profesorja in intermedijskega umetnika Saša Sedlačka,
ki se v projektu Oblomo (2019–2021) konceptualno močno približa
Malevičevemu premišljevanju o estetiki lenobe oz. nedela kot do skraj-
nosti prignanem pojmu dela v dobi avtomatizacije. Triletni projekt,
ki preči formate interaktivne instalacije, spletne oziroma mobilne apli-
kacije in celo tržne storitve, kritično obravnava sodobne biometrične
tehnologije in kriptotehnologije. Te nas, še posebej ko so povezane z
družbenimi omrežji in trgovinskimi storitvami na spletu, v nasprotju z
njihovimi površinskimi obljubami v resnici napeljujejo na neprestano
delo ali vsaj nezavedno predajanje zasebnih podatkov. S tem dodajamo
vrednost platformam in pogosto nehote sodelujemo v novi paradigmi
izkoriščevalskega kapitalizma, ki izčrpava naravne in človeške (v tem
primeru podatkovne) vire. V različnih galerijskih postavitvah in tudi v
spletni različici projekta Oblomo Sedlaček skuša prikazati izmenljivost
med delom in nedelom, pri čemer slednjega postavi v luč kot-da pozi-
tivne konotacije pridobivanja ekonomske vrednosti v obliki dejanske
kupne moči. To predstavlja kriptokovanec Oblomo, ki mu avtor doda
tudi posebno ironično etično konotacijo: kovance je mogoče pridobi-
vati oziroma kriptorudariti z lastnim (uporabnikovim) nedelom – tako
v galerijskem (javnem) kot tudi (zasebnem) kiberprostoru.
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
26
V kontekstu tehnik upora proti platformnemu kapitalizmu, ki
promovirajo lenobo in naključne procese, je treba omeniti tudi aktualno
delo Bena Grosserja Minus (2021). To predstavlja tehnično preprost,
a za pričujoči kontekst kritike sodobnega izkoriščevalskega kapitalizma
zelo pomemben obrat, saj poskuša spletno kolektivno komunikacijo
utemeljiti na predpostavki, da svoj čas in pozornost obravnavamo kot
omejena in dragocena vira. Ob vstopu v spletišče Minus uporabnik
kmalu ugotovi, da gre za nenavadno omejeno družbeno omrežje, kjer
ima vsak »do konca življenja« na razpolago natanko sto objav. Namesto
algoritemsko generiranih objav, vidnega števila všečkov, vsiljivih obve-
stil in napeljevanja k neskončnemu zaslonskemu drsanju delo Minus
razkriva, kako so tovrstni »kapitalistični programski stroji« zasnovani
na način, da spodbujajo globalno porazdeljen in rastoč cikel proizvod-
nje in potrošnje za namene rasti in dobička (Grosser, »Minus«). Te
programsko napredne platforme nam po avtorjevih besedah vsilju-
jejo misel, da naj lastno družabnost najbolje ocenimo in razumemo
skozi kvantiteto. Tovrstna kakovostna umetniška dela kritično ali vsaj
ironično izpostavljajo paradokse ter manipulativne in ekstrakcijske
mehanizme platformnega kapitalizma, občasno pa pokažejo tudi na
njihove rešitve oziroma preseganja.
Kozmopolitizem, univerzalni jezik
Naslednja značilnost avantgarde je kozmopolitizem, ki označuje presega-
nje meja obstoječih normativov skozi povezovanje umetnikov v čezmejna
sodelovanja, navadno pri skupnih manifestacijah in periodiki. Hkrati
pa je težnja k internacionalizaciji prisotna kot strategija za transgresijo
identitet in pluralnost v avantgardističnih manifestih in deklaracijah. To
je vidno tako pri avantgardistih v kulturnih središčih Evrope kot tudi
v neurbanih krajih, na primer v jugoslovanski avantgardi, ki nasprotuje
zahodnoevropski politični in kulturni nadvladi ter izpostavlja nacionalne
karakteristike (Pranjić, »Zenitistični koncept«). Pri sovjetskih avantgar-
distih lahko govorimo o preseganju nacionalnega in planetarnega z vse-
obsegajočim kozmičnim: primere najdemo tako pri futuristih Velimirju
Hlebnikovu kot pri Alekseju Kručonihu in v že omenjenem Malevičevem
suprematizmu ter tudi v delu Ela Lisickega. Poetizacijo dvigovanja nad
lokalnim toposom in povezovanja mikro- in makrosveta lahko spre-
mljamo tudi pri zenitistih, na primer v delu Ljubomirja Micića, pa tudi
v poeziji Srečka Kosovela. Avantgardisti so svoje umetniško delo videli
kot dejanje ljudi prihodnosti, ki bodo presegli nacionalno in postali
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
27
državljani sveta. Dadaizem je tudi sicer v svojem bistvu nasproten kakr-
šnemukoli nacionalizmu in patriotizmu; njegov nastanek je vezan na
multikulturno okolje nevtralnega Züricha, kamor so se med vojno zate-
kli migranti (Tzara, Serner, Arp, Hugo Ball, Christian Schad, Marcel
in Jules Janco).
Avantgardističnemu programu preseganja mej med posamezniki
lahko sledimo tudi pri ideji univerzalnega jezika, ki bo nov, svoboden
jezik pesniškega ustvarjanja: leta 1912 se pojavi v teoriji in poeziji futu-
ristov, kot sta Hlebnikov in Kručonih, najprej z alogično poezijo, nato
pa kot »zvezdni jezik« (Hlebnikov) in »transracionalni« oz. »zaumni
jezik« (Kručonih) (Pranjić, »The Logic of Zaum«). Italijanski futurist
Filippo T. Marinetti je leta 1912 po postulatih svojega futurističnega
manifesta razvil koncept parole in libertà oz. »osvobojene besede«. To
je bila radikalna oblika pisanja s kolažiranjem in destabilizacijo jezika
na način poudarjanja materialne plati jezika – zvoka in narisane črke, s
katerima so futuristi ustvarjali dela, ki jih je bilo mogoče interpretirati
tako vizualno kot verbalno. Tovrstni pesniški poskusi delujejo proti
razsvetljenskemu racionalizmu in semantiki. Treba je poudariti, da pri
teh idejah ne gre za enovit, totalitaren jezik, ampak ravno nasprotno –
za pesniške eksperimente s tehnologijo in medijem, ki bi privedli do
novega načina komunikacije in odnosov, kar ponovno priča o tem, da
je avantgardne tehnike moč razumeti kot strategije za izumljanje alter-
nativnih izkušenj resničnosti.
Podobno kot njihovi predniki v zgodovinskih avantgardah se
tudi informacijsko-tehnološki strokovnjaki in medijski umetniki
vedejo kot kozmopoliti – tako v življenjskem slogu kot tudi v preče-
nju oziroma hkratnem obvladovanju komunikacijskih in estetskih
kodov. Prve tehnološko-umetniške analogije z univerzalnim člove-
škim jezikom najdemo v eksperimentih z računalniško kodo ASCII,
ki predstavlja standardni nabor 95 znakov za medračunalniško izme-
njavo informacij. Tovrstne slike na meji med naravnim (slikovnim) in
formalnim (strojnim) jezikom so vzniknile že kmalu po pojavu sodob-
nih računalnikov v šestdesetih letih. V delu DEEP ASCII (1998) eden
od pionirjev spletne umetnosti Vuk Ćosić s posebno tehniko animi-
rane slike ASCII na vizualno močno reduciran način ponudi enega od
prizorov v kultnem filmu Deep Throat. Gre nemara za najslovitejše od
sedmih del v zbirki ASCII History of Moving Images, pri čemer vsako
obeležuje določen filmski mejnik razvoja (avdio-)vizualnega jezika v
medijski kulturi (spektakla) 20. stoletja. V zbirki Ćosić izvede eno od
prvih radikalnih apropriacij vizualnega (filmskega) jezika s strani raču-
nalniškega koda, ki ga uporabi kot univerzalnega, in prikaže njegov
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
28
potencial zaobjeti in prisvojiti si karkoli, celo (analogno) sliko film-
skih klasikov.
Leta 1993 je avstralska umetnica in pesnica Mez Breeze začela razvi-
jati poseben spletni jezik mezangelle, namenjen delu na presečišču raču-
nalniške kode in poezije. Njena literarna dela so se od takrat pod to
oznako na internetu pojavljala pod različnimi imeni. Avtorico povezu-
jejo z več avatarji kot alternativnimi avtorskimi osebnostmi, pri tem pa
so bolj ali manj sledljivo sodelovali tudi druge avtorice in avtorji, kar
nakazuje na fluidno ali pluralno, globalno razpršeno koncepcijo avtor-
stva, značilno tudi za sodobna omrežna okolja. Mezangelle uporablja
kombinacijo programskega jezika in neformalnega naravnega govora,
pa tudi zaznamovanega poetičnega jezika za analizo in hkrati razvoj
predlogov sprememb v razvoju standardne angleščine. Pri tem prihaja
do ustvarjanja novih in nepričakovanih pomenov ter izzivanja estetskih
(pa tudi pravopisnih) jezikovnih konvencij, kar lahko vodi v bolj ali
manj posrečene jezikovne, pa tudi programerske inovacije. Strojni in
človeški jeziki se vse tesneje medsebojno prepletajo v tako (pol)javnih
kot tudi v zasebnih spletnih klepetih (že nekaj časa tudi z nečloveškimi
agenti, t. i. klepetalnimi roboti, v zadnjem času nadgrajenimi z umetno
inteligenco oziroma velikimi jezikovnimi modeli), v sodobnem družbe-
nokritičnem bloganju ipd.
Drugačne predstave o prostoru/času
Avantgardisti so skozi svoje umetniške eksperimente, pesniška in vizu-
alna dela ter diskurzivno refleksijo raziskovali tudi drugačne, alternativne
predstave prostora in časa. Interesi te vrste so bili na začetku 20. sto-
letja izredno popularni tudi v širši družbi; gre namreč za obdobje velikih
odkritij v znanosti, predvsem v fiziki, ki so pretresla do tedaj uveljavljene
poglede na prostor in čas. Dela konstruktivista Nauma Gaba na primer
kažejo na njegovo zanimanje za sodobno fiziko. Pri njem lahko zasledimo
vpliv neevklidske geometrije in Einsteinove teorije relativnosti. Podobno
je tudi suprematistična umetnost Maleviča in Lisickega razumljena kot
umetniško raziskovanje neevklidskega prostora. Lisicki se je na primer
skliceval na Hermanna Minkowskega in Einsteinovo relativnostno teo-
rijo: v svojem delu K. und Pangeometrie je raziskoval štiri dimenzije pro-
stora. Svoje znamenite projekcije – PROUN-e – je tako umestil v t. i.
iracionalni prostor, povezan s konceptom četrte dimenzije.
Prek raziskovanja novih dimenzij prostora in časa so avantgardisti
prišli tudi do novih načinov dojemanja napredka, ki ni razumljen zgolj
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
29
kot neskončna linearna progresivnost v času in prostoru. Uveljavljeno
premočrtno logiko nadomestijo z novo dinamiko: namesto dualizma
najdemo primere polifonije (ki na eni strani lahko vodi v absurd in
nesmisel, na drugi pa v vseobsegajočo praznino in belino), srečamo se
z abstrakcijo in nemimetično umetnostjo (novo matrico vizualnega),
predmeti se dematerializirajo, sploščijo ali razpršijo, celo razletijo v
fragmente. Čas zaznamuje Nietzschejevo večno vračanje, spiralno giba-
nje oz. izmenjavanje mirovanja in gibanja (dinamizem Malevičevega
brezpredmetnega sveta, ki na svojih platnih odpravi celo zakon gravi-
tacije). Vse to nas sili v razmišljanje in urjenje pogleda za nove pogoje,
v katerem se lahko razvijajo novi gibi in rutine, osnovane na principih
odrasti, nedelovanja in antihorizonta, ne da bi to nujno videli kot naza-
dovanje ali uničenje.
Kot enega od pomembnih elementov zgodovinskih avantgard, ki
doprinašajo k preizpraševanju vrednosti virov in osnovnih dimen-
zij bivanja, lahko opredelimo tudi spremenjeno percepcijo ter rela-
tivizacijo časa in prostora. Nove tehnologije že vse od Wagnerjevega
koncepta Gesamtkunstwerk in njegovih operno-produkcijskih praks
ponujajo objektivno, tehnizirano reprezentacijo alternativnih (audio)
vizualnih oziroma večzaznavnih resničnosti, ki so lahko tudi sočasne.
Videti oziroma izkusiti nekaj, kar ni del naše vsakodnevne izkušnje,
je sicer v zgodovini že pri šamanih ali pri srednjeveških mistikih pred-
stavljalo osrednje orodje dostopa do alternativnih resničnosti (Packer).
V eni od izjemno priljubljenih tretjeosebnih akcijskih avantur znotraj
naglo rastoče industrije računalniških igric Control (2019) podjetja 505
Games je prav odprta zasnova prostora dogajanja tista, na kateri igra
gradi napetost in pričakovanje pri uporabniku. Prostori, v katerih se
odvija razmeroma nepremočrtna pripoved, se generirajo sproti glede
na poprejšnje odločitve igralca, pa tudi povsem naključno, kar je oprto
na kompleksne algoritme in deloma tudi na strojno učenje. Ob igranju
igre izkusimo nekakšno relativizacijo časa, ki (vsaj navidezno) izpodbija
smiselnost oziroma sosledje dogajanja ter fizikalnih pravil in logičnih
zakonitosti, ki ga usmerjajo. Ta pravila in zakonitosti se lahko sredi
igričarske izkušnje tudi močno sprevržejo ali postanejo povsem neupo-
rabna. Objekti in bitja se gibljejo skozi čas in prostor na načine, ki bi jih
človek v svoji siceršnji izkušnji okolja in sebe samega stežka prepoznal
za mogoče, kaj šele verjetne.
Mirror-Space (2005) Brigitte Zics predstavlja interaktivno in inter-
netno povezano umetniško instalacijo, ki uporabniku predoči lastno
zrcalno podobo, obogateno z mnogimi internetnimi podatki, pridob-
ljenimi v realnem času obiska instalacije. Ti podatki v odvisnosti od
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
30
gibanja obiskovalca krmilijo velikost, položaj in izgled zrcalne podobe,
ki se po zapustitvi instalacije preseli v navidezni prostor, kjer zaživi
nekakšno avtonomno življenje skupaj z drugimi reprezentacijami
poprejšnjih obiskovalcev. A tudi te modificirane zrcalne slike nimajo
neomejenega roka trajanja, postopoma jih namreč izpodrivajo nove
podobe naslednjih obiskovalcev. Vse to privede do stapljanja (sledi)
različnih porekel medijskih oblik in s tem do izkušnje neskončnega
toka medosebnih vtisov, generiranih v realnem, a kibernetsko modifi-
ciranem prostoru in času.
Razširjeni čuti, transhumanizem
»Novi človek«, človek prihodnosti je predstavljal eno od glavnih
tem avantgarde. Navdih za nove sposobnosti človeka so avantgardi-
sti črpali tako iz novih tehnoloških zmožnosti in estetike stroja kot
tudi iz že omenjenih novih odkritij v naravoslovju. Velja omeniti tudi
velik vpliv, ki so ga na avantgardistične ideje o transformaciji človeka
in družbe imeli filozofsko-mistični nauki ezoteričnih učiteljev, kot so
P. D. Uspenski, Georgij Gurdžijev in začetnik kozmistične miselnosti
Nikolaj F. Fedorov (Rosenthal). Podobno kot je bil jezik za futuriste
»okamenel«, so bili tudi človeški čuti in telo zastareli; nekaj, kar je
bilo treba preseči. Večdimenzionalnost in koncept četrte dimenzije
sta avantgardistom ponudila priložnost, da o človeku razmišljajo na
nov način tudi skozi možnost oživitve percepcije. Poleg kubističnih
in futurističnih del, ki kažejo novo vizualno perspektivo, je v tem
kontekstu zanimiv umetniški projekt slikarja in skladatelja Mihaila
Matjušina, ki se je ukvarjal s človeškim gledanjem in percepcijo.
Matjušin je v dvajsetih letih 20. stoletja razvil obsežno teorijo, imeno-
vano Zorved (»zrenje« in »védenje«), ki združuje čut za vid z védenjem
oz. znanjem. Svoje ideje je raziskoval v znanstvenih in umetniških eks-
perimentih razširjenega gledanja. Matjušin je verjel v možnost videnja
drugih dimenzij, zato je bila četrta dimenzija zanj izjemno pomemben
teoretski koncept. Novi človek v avantgardi je nadgrajen z novo teh-
nologijo, hkrati pa je za novo videnje mikro- in makrosveta predvsem
zaslužna nova epistemologija, ki vodi v novo (kozmistično) ontolo-
gijo človeka. Ta postaja eno z vsem, kar obstaja. S tem se ponovno
vrši kritika logike pozitivizma in realizma, saj namesto racionalnega
in vzročno-posledičnega postane pomemben vidik človekova intuicija
in že omenjeni princip naključja, kar je posebej prisotno v dadaizmu
in nadrealizmu.
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
31
Celih osem let pred že omenjenim delom Mirror Space je leta 1997
umetniški svet pretresla tehnološko kompleksna in izjemno napredna
potopitvena instalcija Osmose Char Davies. V njej uporabnik na podlagi
zajema dihanja (skozi senzorje, nameščene na telesu) navigira skozi
navidezen prostor slike in zvoka ter se ob meditativni pripovedi poveže
s (takrat še nizkoločljivostnimi) virtualnimi objekti in bitji. V veliko
višji ločljivosti in neposredni odzivnosti je leta 2018 hkratno dihanje
več različnih uporabnikov algoritemsko usklajevalo in vizualno repre-
zentiralo delo We Live in an Ocean of Air kolektiva Marshmallow Laser
Feast, ki je ob možnosti hkratne izkušnje za več obiskovalcev ponudilo
tudi bolj jasne tematske reference na okoljsko krizo ter možnosti njene
refleksije na presečišču znanosti in umetnosti.
Delo Stahla Stenslieja, enega od pionirskih raziskovalcev in avtorjev
kibernetske umetnosti cyberSM, iz leta 1993 predstavlja deloma speku-
lativno, deloma pa povsem funkcionalno napravo za telematičen spolni
stik s prostorsko oddaljenim telesom partnerja, ki je posebej prirejeno za
sadomazohistične spolne prakse. Omogočalo naj bi vizualno, zvočno in
taktilno povezovanje z oddaljenim drugim v realnem času, pri čemer je
takratna tehnologija (v prvem letu javne dostopnosti svetovnega spleta)
dovoljevala zgolj vnose na ravni besedila. Ob inovativnih s(t)imula-
cijskih podatkovnih oblekah je projekt omogočal tudi anonimnost na
podlagi uporabnikovega izbora avatarskih transspolnih identitet, enti-
tet in podob iz ponujene podatkovne zbirke. V kontekstu umetnosti
in transhumanizma ne moremo mimo legendarnega performerja in
medijskega umetnika Stelarca, ki umetniško raziskuje telo in njegove
čute onkraj biološko-fizičnih omejitev. Njegovo delo Ear on Arm je le
eno od znamenitejših iz bogatega opusa štirih desetletij eksperimentov
s področja robotike, internetne umetnosti, biotehnologije, kirurškega
spreminjanja telesa ipd. Po Stelarcovih performansih in telesnih razširi-
tvah Third Arm (dodatna roka, ki so jo krmilili elektromagnetni signali)
ter Virtual Arm (ki so jo krmilili senzorji v podatkovni rokavici) si je
avtor zamislil še dodatno uho kot nov, zmogljivejši vmesnik za komu-
niciranje z (oddaljenim) okoljem po spletu.
Sistemski pogled na svet, posthumanizem
Nov pogled na človeka in njegove zmožnosti je hkrati porajal nove
smeri razmišljanja o svetu in njegovi ureditvi. V zgodnjih avantgardnih
praksah je tak pogled največkrat povezan s principi že omenjenega koz-
mizma in organicizma, ki govorita o medsebojni povezanosti, odprtosti
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
32
in dialogu med živim in neživim. Tovrstna naravnanost je tudi izhodi-
šče dela avantgardnega umetnika in arhitekta Vladimirja Tatlina, ki je
eksperimentiral z novimi materiali in poskušal preoblikovati vsakdanje
predmete tako, da bi vplivali na celotno družbo. Znan je predvsem
po svojih nefunkcionalnih oblikovalskih zasnovah letala Letatlin in po
Spomeniku tretji internacionali ter po preoblikovanju vsakdanjih pred-
metov, kot so čajniki, delovna oblačila in drugi objekti, ki nikoli niso
prišli v množično proizvodnjo. Za njegovo delo so značilni koncepti
»organskega konstruktivizma« (Srebnik 484–489), obrtniškega dela in
»humanizirane tehnologije« (Zhadova). Tatlin je uporabljal novo teh-
nologijo in se osredotočal na novo družbo, ki bo šele nastala, hkrati
pa je ostal vedno povezan z naravo in preteklostjo. Predmete je skušal
postaviti v dialog z okolico, želel jih je vključiti v živ in povezan sistem
ter jim dati dialoški značaj v živem ekosistemu, ki se izmika atomizaciji
in optimizaciji.
Podobno motiviran je bil Delovni krog (madž. Munka-kör) madžar-
ske avantgardne skupine, ki se je zbirala okrog Lajosa Kassáka. Sestavljali
so jo umetniki, študenti in mladi delavci in je imela pomemben vpliv
na delavsko gibanje poznih 20. in 30. let. Še danes je takšna formacija
posameznikov ključna pri opredeljevanju vzdržnega delovanja ali odra-
sti, solidarnosti in medsebojne podpore ob problematiziranju koncep-
tov koristnosti in neuporabnosti ter nadalje pri problematiziranju izko-
riščanja in prekarnega dela. Še več, avantgardni Delovni krogi kažejo,
kako pomembne so prakse kartiranja in mreženja virov, orodij in mate-
rialov, ki so lahko uporabni v času ekoloških kriz, vendar so praviloma
razumljeni kot neuporabni v današnji informacijski družbi.
Hibridno animirano infografično delo Vladana Jolerja z naslovom
New Extractivism (2022) prikaže položaj posameznika kot uporabnika
sodobnih informacijskih tehnologij, ki je podvržen sistematični korpo-
rativni ekstrakciji. Prikazuje in kritično razpravlja o nekaterih najbolj
perečih vprašanjih sodobnega platformnega kapitalizma. Skozi vizuali-
zacije in tiskovine, ki jih avtor razume kot znanstveno-umetniški asem-
blaž, spremlja pa jih spletno razširjana animacija, nadgrajena z avtor-
jevo lastno pripovedjo, naj bi se občinstvo opolnomočilo na podlagi
zamenjave zornega kota. Z združevanjem elementov zemljevida (kot
avtorjev »poskus predstavitve nadgradnje ali celotnega pogleda«) in
vodnika (ki »se ukvarja s posameznimi koncepti in alegorijami«) delo
bogatijo še izdatne opombe, s čimer avtor skuša ponuditi holističen
»načrt nadgradnje, podobne stroju ali super alegoriji […] skoraj frak-
talno alegorično strukturo« (Joler). Podobno je delo interdisciplinarne
skupine Disnovation.org, ki ne le da nazorno prikazuje paradokse
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
33
sodobne potrošniške in hiperinformatizirane družbe, temveč poskuša
tudi prispevati predloge in orodja za njihovo razreševanje. V kompletu
tako imenovanih kritičnih iger Post-Growth Toolkit (2020) ponudijo
preplet znanstvenih in spekulativnih literarno-pripovednih orodij, ki
igralcem (oz. uporabnikom orodjarne) ponudijo nabor bolj trajno-
stnih rešitev za vsakdanje življenje. Delo Post-Growth Prototypes (2021)
dopolni omenjeno orodjarno s kritičnimi (animiranimi in video) eseji,
ki vsebujejo kritične študije primerov naprednih konceptov, kot so
solarni dohodek, radikalni energetski prehod oziroma odrastniški izhod
iz antropocena z novo odgovornostjo človeka do biosfere.
Kot zadnji zares vseobsegajoč primer intermedijske umetniške
prakse, ki spekulativno posega na mnoga področja človeškega bivanja
znotraj različnih ekosistemov, velja izpostaviti sklop projektov Terra 0,
katerega avtorji od leta 2018 razvijajo prototipna okolja, zgrajena na
omrežju Ethereum, da bi zagotovili avtomatizirane okvire odpornosti
določenega ekosistema. Z vzpostavitvijo t. i. »decentralizirane avtono-
mne organizacije« na vrhnjih plasteh zemlje želijo ustvariti tehnološko
razširjene ekosisteme, ki bi bili odpornejši in bolj sposobni delovati
znotraj vnaprej določenega niza pravil v ekonomski sferi, in sicer kot
samostojni agenti: gozd tako samostojno rudari kriptovaluto in odloča
o tem, kako bo spreminjal svojo materialno podstat. Skupina avtorjev
verjame, da nam sodobne tehnologije, kot sta npr. daljinsko zaznavanje
in strojno učenje, dajejo priložnost ali celo obvezo, da ponovno razmi-
slimo o obstoječih, pogosto neučinkovitih strukturah za upravljanje
in regulacijo, ter o tem, kako bi te ob odgovornih izboljšavah lahko
odigrale ključno vlogo pri ustvarjanju trajnostne, odporne in biotsko
raznolike prihodnosti (Seidler, Hampshire in Kolling).
Sklep
Analiza primerov avantgardne in intermedijske umetnosti v predhodno
izpostavljenih tematskih sklopih, ki spodkopavajo dualistično mišljenje
in vnašajo nove perspektive v obstoječ vrednostni sistem, je pokazala
raznolikost in relevantnost strategij ter umetniških postopkov za vpliva-
nje na človeško percepcijo in razumevanje človeka, pa tudi resničnosti.
Moč nove in stare avantgarde za namen opisovanja in ustvarjanja boljše
prihodnosti je treba iskati v njuni zmožnosti prestrukturiranja imagi-
narija in s tem vsakdanjih odnosov ter vzpostavljanja »revolucionarne
rutine« (Pedwell). Podobne teze lahko zasledimo tudi v delih teoreti-
kov avantgarde in novih medijev, ki obe umetniški praksi povežejo z
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
34
razmišljanjem o transformativnem značaju umetnosti in njenem
odnosu do moči, kar bomo predstavili v sklepnem delu članka.5
Literarni komparativist Krzysztof Ziarek v knjigi The Force of Art
predstavi temo transformacije in moči v umetnosti prav z umetniškimi
tokovi 20. in 21. stoletja: v zgodnjih avantgardnih gibanjih – futurizmu,
kubofuturizmu in dadaizmu, ter pri sodobnih intermedijskih umetni-
kih, ki delujejo na presečišču znanosti in umetnosti, kot sta Bill Viola
in Eduardo Kac. Ziarek vidi moč tovrstnih umetniških del v »sprošču-
jočih silah«, ki so odprte za oblikovanje in postajanje (9). Umetniško
silo (forcework) razume kot »okrepitev« (enhancement), da bi jo ločil
od tehniškega načina proizvajanja razmerja sil, katerega cilj je poveča-
nje ali rast (»maksimizacija«) sile, »ki jo lahko izmerimo in objektivno
dojamemo kot obliko znanja« (45). Umetniške prakse ne potrjujejo
ali reproducirajo tega, kar je (normativno), ampak »okrepijo«, kar je
»singularno drugo«: »Medtem ko okrepitev proizvaja drugačen način
odnosnosti, ki drugemu (sili) omogoča, da je bolj v biti, to je, da je bolj
'drug', tehniški način postavlja sile v vzorce odnosov, ki silijo v prila-
gajanje normam in strukturam moči, v na učinkovitost vezano odnos-
nost tehnomoči.« (45) Kot omenjeno, gre v primeru umetniške sile
po Ziareku za sproščanje, svobodno prepuščanje, kar v Heideggerjevi
terminologiji označi kot aphesis, ki zaznamuje izginotje ali izgubo (49).
Umetnost nam tako kaže pozitivno razumevanje nemoči in opuščanja
oz. nasprotja rasti, povezane s kapitalistično akumulacijo in potrošnjo,
ki jo navadno vidimo kot izključno negativno – kot pomanjkanje in
izgubo –, na kar nas po Adornu opozarja tudi Ziarek:
Če umetnost razkriva alternativo paradigmam produkcije, mobilizacije in
tehnične manipulacije v jedru sodobnih operacij moči, umetniško delo ni
nikoli izključno negativno, ampak konstituira tudi »pozitivno«, čeprav para-
doksalno, artikulacijo možnosti svobode. »Ne-« v pridevniku »nemočen«, ko
je pripisan umetnosti, ne pomeni nujno pomanjkanja moči, temveč kaže na
alternativno ekonomijo sil, ki spremeni sestavo moči. V tem smislu nemoč
umetnosti ni negativna sodba o umetniških delih, temveč provokativen poka-
zatelj, da umet nost deluje drugače kot prek dominantnih artikulacij moči.
Čeprav je umetnost, tako kot vse ostalo, proizvedena in regulirana v ekono-
miji sodobne biti, ki jo poganja moč, se umetnost lahko razbremeni vladajoče
konfiguracije moči in odpre alternativno modalnost odnosov. Ta zmožnost
opuščanja moči, preoblikovanja odnosa in omogočanja njihovih alternativnih
konfiguracij tvori paradoksalno silo sodobne umetnosti. (3–4)
5 O razmerju estetike avantgardnih gibanj in revolucionarnih politik glej Erjavec.
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
35
Podobno transformativno nalogo nove in stare avantgarde, katerih
bistvo ne zajame zgolj kazanje vizije boljše prihodnosti in gradnja uto-
pije, vidi tudi kuratorka in teoretičarka medijske umetnosti in kulture
Olga Goriunova, ki zapiše:
Avantgarda zagrize v jedro razpoložljivih sredstev, skozi katera stvari postanejo,
da ustvari načine, na katere lahko takšni procesi konstitucije postanejo novi.
[…] Avantgarda se vključi v postajanje, preden se razsloji, in poskuša doseči ne
le drugačno aktualizacijo, ampak drugačen način postajanja. Ne ukvarja se le s
končnim izdelkom, raztrga proces njegove izdelave, da bi pomnožila, spreme-
nila ali vplivala na proces in proizvedla materialistično ontološko revolucijo.
Tu je estetika avantgarde neposredno udeležena v življenju. (262–263)
Nove načine za aktualizacijo avantgarde v sodobnem času išče tudi
profesor in teoretik umetnosti in estetike John Roberts, ki meni, da
avantgarda ni historična kategorija (čeprav poudari, da ne gre zane-
mariti zgodovinskih okoliščin in pomembnosti revolucije za nasta-
nek avantgarde) in da je pravzaprav »nedokončan projekt« (Roberts,
»Revolutionary« 138) oz. »odprt raziskovalni program« (141). Poseben
intelektualni in kulturni doprinos avantgarde se kaže v tem, da je
»postavila parametre za številne raziskovalne prakse in vprašanja o
umetnosti, delu, vrednosti in javni sferi, ki so preživeli kontrarevo-
lucijo« (138, 139). Njena vrednost v umetnosti in družbenopolitični
realnosti pa presega posplošeno trditev, da gre za »nadomestni znak za
revolucionarni ali postkapitalistični kulturni program« (138). V knjigi
Revolutionary Time and the Avant-Garde Roberts piše o pomenu t. i.
»avantgardne hipoteze« ter relevantnosti participativnih, angažiranih in
relacijskih umetniških praks sodobne avantgarde enaindvajsetega stole-
tja. Avantgarda se za Robertsa nadaljuje kot »sodobna neoavantgarda«
tudi v digitalni umetnosti, ki jo zaznamujejo »družbene intervencije,
eksperimentalne forme in transformativne akcije ter dogodki s partici-
pativnostjo, interdisciplinarnostjo in neumetniškimi kolaboracijami«,
pa tudi »nedoločenost, nomadstvo in medsebojna povezanost« ter novi
»aktivistični modusi umetnosti in oblike komunalne interakcije« na
multiplih družbenih in kulturnih krajih, ki obstajajo zaradi novomedij-
skih tehnologij (Roberts, »Revolutionary« 139).
Za razliko od aktivista ali tehnika so za Robertsa delovni procesi
umetnika vedno kritični in neutilitarni; ključna je torej umetnikova
»sposobnost proizvajanja neinstrumentalnih 'miselnih eksperimentov'
brez neposredne uporabne vrednosti, ki kot taki vračajo estetski razum
v univerzalno emancipatorno vsebino: svobodno, neodtujeno delo«
(Roberts, »Revolutionary« 140). Kot osrednji kategoriji avantgardne
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
36
umetnosti se izpostavljata distanca in negacija (140, 141). To je tudi
razlog, da je avantgardna umetnost še danes razumljena kot sestavni del
emancipatornih politik znotraj neoliberalne kapitalistične hegemonije,
kar je izrazil kritični teoretik Marc James Léger: »Za razliko od takšne
metafizike predstavlja avantgarda negativno silo proti organski enotno-
sti in skupnosti in je na ta način praksiološko dopolnilo emancipator-
nim politikam.« (Léger, »The Idea« 9) Pri avantgardi torej ne gre za
gradnjo vizije enotnosti; pot, ki jo opravi avantgarda, gre vedno v smeri
razveljavitve, izničenja, pa tudi odnehanja in prekinitve.
V svoji zadnji monografiji 3E. Estetika, epistemologija, etika špeku-
lativnih i de re medija umetnostni teoretik Miško Šuvaković poveže
zgodovinsko avantgardo s sodobno medijsko umetnostjo ter opozarja
na pomembnost razumevanja kreativne prakse tudi na način umika oz.
opuščanja in ne zgolj na običajen način uresničevanja potenciala. Pri
tem se sklicuje na Agambenovo delo Creation and Anarchy: The Work
of Art and the Religion of Capitalism, ki razvije Deleuzovo zamisel o
ustvarjalnem oz. poetičnem aktu kot aktu upora (»poetika nedelova-
nja«), kjer pa ne gre preprosto za upor neki zunanji sili, ampak za osvo-
boditev potenciala, ki je razumljen kot zmožnost zaustavitve ali odlo-
žitve dejanja oz. kot privacija. Uveljavljeno gibanje od potencialnosti
k njeni realizaciji Agamben obrne v potencialnost nebiti in nedelova-
nja oz. »potencialnosti za temò« (»On potentiality«). Upočasnjevanje
in umik iz prevladujočega toka nam po Šuvakoviću nudita možnost
videti načine nasprotovanja kapitalistični agendi, ki spreminja vsakršno
ustvarjalnost v dobiček in način pospeševanja rasti:
H kreativnosti se moramo vrniti, natančneje, zgraditi jo moramo na nov način
in jo izvesti kot osvoboditev potencialnosti – kot brutalno odpiranje potenci-
alnosti, ki omogoča sprožitev akcije in, zame najpomembnejše, njegove/njene
refleksije. Ustvarjalnost ni neusahljiv vir energije za zagon novih ciklov kapi-
talizma, tako kot ni neusahljiv vir energije za izvajanje in vzdrževanje perma-
nentne revolucije v ideologijah realnega socializma. […] Ustvarjalnost je lahko
tudi odnehanje! (Šuvaković 60)
Šuvaković pri tem aludira na še eno pomembno avantgardno strate-
gijo situacionistov – dérive Guya Deborda, ki gre proti pasivizaciji in
monotonosti družbe spektakla; dérive pomeni prepuščanje nadzora in
upočasnjevanje gibanja, ki privede do povečanja pozornosti, naključja,
tudi dezorientiranosti. Prav tako gre za afirmacijo negacije, za način
potrjevanja razlike in uveljavljanja prakse kot alternative prekomerni
produkciji in akumulaciji; uperjena je proti dominantnim tokovom, ki
pripenjajo človeško pozornost in urejajo telesa v »arhitekturi družbene
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
37
kontrole« (Léger, »Psychogeography« 121). Subverzija avtoritete in
dominantnega pozitivističnega konstrukta ter spodkopavanje hegemon-
skih vrednot v tovrstnih umetniških praksah prestrukturirata imagina-
rij. Odpirata nas za spremembe osnovnih matric delovanja in mišlje-
nja, kar omogoči modeliranje novih družbeno-kulturnih odnosov in
formacij. To pa je tudi glavna naloga današnje avantgarde, za katero je
(podobno kot pri »stari« avantgardi) osrednjega pomena kritična vklju-
čenost v sedanjo družbeno resničnost, na drugi strani pa deklarativno
in izkušenjsko ustvarjanje novih pogojev za revolucionarne imaginarije.
LITERATURA
Agamben, Giorgio. »On potentiality«. Potentialities: Collected Essays in Philosophy. Stan-
ford, CA: Stanford University Press, 1999. 177–184.
Agamben, Giorgio. »What is the Act of Creation?« Creation and Anarchy: The Work
of Art and the Religion of Capitalism. Prev. Adam Kotsko. Stanford, CA: Stanford
University Press, 2019. 14–28.
Arns, Inke. Avantgarda v vzvratnem ogledalu. Ljubljana: Maska, 2006.
Benjamin, Walter. The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction, and Other
Writings on Media. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2008.
Berghaus, Günter, ur. Futurism and the Technological Imagination. Avant-Garde Criti-
cal Studies. Leiden: Brill, 2009.
Braidotti, Rosi. The Posthuman. New York, NY; London: Polity, 2013.
Castoriadis, Cornelius. L’institution imaginaire de la société. Paris: Éditions du Seuil,
1975.
D’Alisa, Giacomo, Federico Demaria in Giorgios Kallis. Odrast. Besednjak za novo
dobo. Prev. Tadej Turnšek. Ljubljana: Studia humanitiatis, 2019.
Dragona, Daphne. »Degrowth and the Arts«. Springerin 3 (2022). Splet. Dostop 25.
3. 2023.
Erjavec, Aleš, ur. Aesthetic Revolutions and Twentieth-Century Avant-Garde Movements.
Durham, NC; London: Duke University Press, 2015.
Flaker, Aleksander. Živopisnaja literatura i literaturnaja živopis'. Moskva: Tri kvadrata,
2008.
Fry, Tony. Defuturing: A New Design Philosophy. 2. izd. New York, NY; London:
Bloomsbury Publishing, 2020.
Goriunova, Olga. »Material Imagination: On the Avant-gardes, Time and Computa-
tion«. Fun and Software Exploring Pleasure, Paradox and Pain in Computing. Ur.
Olga Goriunova. New York, NY; London: Bloomsbury, 2014. 253–273.
Grosser, Ben. »Minus«. Splet. Dostop 25. 3. 2023.
Gurianova, Nina. The Aesthetics of Anarchy: Art and Ideology in the Early Russian Avant-
Garde. Berkeley, CA: University of California Press, 2012.
Heikkurinen, Pasi. »Degrowth by Means of Technology? A Treatise for an Ethos of
Releasement«. Journal of Cleaner Production 197 (2018): 1654–1665.
Heikkurinen, Pasi. »Degrowth: A Metamorphosis in Being«. Environment and Plan-
ning E: Nature and Space 2.3 (2019): 528–547.
PKn, letnik 46, št. 3, Ljubljana, november 2023
38
Joler, Vladan. »New Extractivism«. Splet. Dostop 22. 3. 2023.
Latouche, Serge. Petit traité de la décroissance sereine. Paris: Librairie Arthème Fayard,
2007.
Léger, Marc James. »Psychogeography«. Vanguardia: Soacially Engaged Art and Theory.
Manchester: Manchester University Press, 2019. 119–124.
Léger, Marc James. »The Idea of the Avant Garde«. The Idea of the Avant Garde and
What it Means Today 2. Ur. M. J. Léger. Bristol: Intellect, 2019. 7–19.
Malevič, Kazimir. »Lenoba – prava resnica človeštva«. Boj proti delu 28. Ljubljana:
Krt, 1985. 81.
Malevič, Kazimir. »Suprematizem. 34 risb«. Slavica Tergestina 22.1 (2019): 294–298.
Manovich, Lev. »Avant-garde as Software«. Artnodes 2 (2003). Splet. Dostop 25. 3. 2023.
Moraru, Christian. Reading for the Planet: Toward a Geomethodology. Ann Arbor, MI:
University of Michigan Press, 2015.
Packer, Randall, ur. Multimedia: From Wagner to Virtual Reality. New York, NY; Lon-
don: Norton, 2001.
Patrizio, Andrew. The Ecological Eye: Assembling an Ecocritical Art History. Manchester:
Manchester University Press, 2019.
Pedwell, Carolyn. Revolutionary Routines: The Habits of Social Transformation. Mon-
treal: Mc’Gill-Queens University Press, 2021.
Pranjić, Kristina. »Bespredmetnost’ Maleviča kak otkaz ot utopii«. Utopičeskij upadok:
Iskusstvo sovetskogo vremeni. Ur. Kornelija Ičin. Beograd: Filološka fakulteta Uni-
verze v Beogradu, 2018. 139–153.
Pranjić, Kristina. »Change Must Come: Yugoslav Avant-Gardes and Metropolitan
Dada«. Crisis: The Avant-Garde and Modernism in Critical Modes. Ur. S. Bru et al.
Berlin; Boston, MA: De Gruyter, 2022. 297–312.
Pranjić, Kristina. »The logic of zaum«. Avangarda i komentari: Međunarodni naučni
zbornik radova u čast prof. Gojka Tešića. Ur. Igor Perišić. Beograd: Institut za
književnost i umetnost, 2021. 249–262.
Pranjić, Kristina. »Zenitistični koncept barbarogenija kot kritika zahodnoevropske
kulture«. Primerjalna književnost 43.3 (2020): 139–157.
Quaranta, Domenico. Onkraj novomedijske umetnosti. Prev. Polona Petek. Ljubljana:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, 2014.
Roberts, John. »Revolutionary Pathos, Negation & the Suspensive Avant Garde«. The
Idea of the Avant Garde and What it Means Today 1. Ur. M. J. Léger. Manchester:
Manchester University Press, 2014. 138–145.
Roberts, John. Revolutionary Time and the Avant-Garde. New York, NY; London:
Verso, 2015.
Rosenthal, Bernice G. »Political Implications of the Occult Revival«. The Occult in
Russian and Soviet Culture. Ed. Bernice G. Rosenthal. Ithaca, NY: Cornell Uni-
versity Press, 1997.
Schmelzer, Matthias, Andrea Vetter in Aaron Vansintjan. The Future is Degrowth: A
Guide to a World beyond Capitalism. New York, NY; London: Verso, 2022.
Seidler, Paul, Max Hampshire in Paul Kolling. »Terra 0«. Splet. Dostop 25. 3. 2023.
Srebnik, Anita. »Kosovel’s Tradegy on the Ocean. The Modern Subject, Ecological
Crisis and Constructivists Ethics«. Crisis: The Avant-Garde and Modernism in
Critical Modes. Ur. S. Bru et al. Berlin; Boston, MA: De Gruyter, 2022. 481–496.
Steger, Jožica Čeh. »Ekologizacija literarne vede in ekokritika«. Slavistična revija 60.2
(2012): 199–212.
Kristina Pranjić, Peter Purg: Spreminjanje imaginarija napredka in rasti v umetniških praksah …
39
Šuvaković, Miško. 3E. Estetika, epistemologija, etika spekulativnih i de re medija. Beo-
grad: Fakultet za medije i komunikacije, 2020.
Tsing, Anna L. The Mushroom at the End of the World: On the Possibility of Life in Capi-
talist Ruins. Princeton, NJ: Princeton University Press, 2015.
Vinsel, Lee, in Andrew L. Russell, ur. The Innovation Delusion: How Our Obsession
with the New Has Disrupted the Work That Matters Most. New York, NY: Currency,
2020.
Zhadova, Larissa Alekseevna. »Tatlin, the Organizer of Material into Objects«. Tatlin.
Ed. Larissa Alekseevna Zhadova. New York, NY: Rizzoli, 1988. 134–154.
Ziarek, Krzysztof. The Force of Art. Berkeley, CA: Stanford University Press, 2004.
Changing Imaginaries of Progress and Growth in
Avant-Garde and Intermedia Art Practices
Keywords: art and society / avant-garde / intermedia art / ecocriticism / ideology of
growth / post-capitalism
This article connects the artistic avant-garde from the beginning of the twen-
tieth century on the one hand and today’s intermedia and socially engaged
artistic practice on the other. The central thesis is that the presented examples
of works of art manifest concepts and models for thinking and living beyond
the imperative of growth and continuous progress. Such artistic strategies are
presented through five topical sets including laziness and disappearance, cos-
mopolitanism and universal language, alternative representations of space/
time, transhumanism, posthumanism, and systemic worldview. Just as avant-
gardes used to criticize industrial or modern society, so today intermedia art
contributes to the restructuring of the imaginary of growth, capitalist produc-
tion and consumption. The article thus advances the conceptual understand-
ing of post-growth and degrowth in the field of art and humanities, showing
how precisely art may enable a positive understanding of powerlessness and
release or the opposite of growth which is usually understood as exclusively
negative—as lack and loss.
1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article
UDK 7.01”19/20”:316.7
82.02”19/20”:316.7
DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v46.i3.02