RAJKO BRANK STALCA — STARA ŽELEZARSKA NASELBINA? Nad Cešnjico v Selški dolini, kjer se odpira dolina proti Rudnemu in Draž- gošam, se proti Kališam s strmimi pobočji dviga hrib Stalca. Na njem so okrog leta 1850 našli večje količine žlindre, ki je vsebovala še dokaj železne rude, tako da so jo med leti 1850 in 1862 zvozili v Železnike, kjer so jo še enkrat pretalili.1 S tem najdiščem se je kasneje ukvarjalo več raziskovalcev naše sta rejše zgodovine. Tako je Anton Globočnik stavljal to rudarsko obrt pred rim- Topografska skica Stalce: l jarek; 2 kamnita groblja; 3 nahajališče žlindre; 4 območje teras 31 sko dobo.2 Jernej Pečnik je sodil, da je žlindra iz starejše železne-halštatske dobe; Simon Rutar je poročal, da sta s Pečnikom zasledila prazgodovinske na selbine pri Češnjici, na Kališah in Sv. Križu; pri Rudnem so našli halštatsko fibulo iz 4. stoletja pred našim štetjem; J. Pečnik pa na vzpetini proti Kališam ugotavlja celo slovansko naselbino.3 Na Štalci so še kasneje večkrat nabrali kose žlindre.4 Vse te omembe so zbudile radovednost za podrobnejši ogled kraja. Ko obhodimo in si ogledamo Štalco, lahko kaj kmalu ugotovimo, da so do sedanje navedbe resnične. Še danes nad potjo pod vrhom hriba najdemo na precejšnjem področju kose železne žlindre. Bolj zanimivi pa so sledovi nekda nje naselbine na samem vrhu in položnem grebenu v smeri Češnjice. Taki ne naravni znaki se začno takoj na samem ozkem grebenu pod Kališami, kjer se prične pobočje dvigati proti vrhu Štalce. Na tem mestu je greben prekinjen z jarkom, ki je še danes 3 m globok in pri vrhu približno 8 m širok. Jarek je očitno umetno izkopan, saj sta pobočji z obeh strani grebena zelo strmi in brez sledi kakršnekoli poti skozi jarek preko grebena. Za jarkom se po pobočju proti vrhu Štalce vleče grobi j a razsutega kame nja. Groblje kamenja se opazijo še na južnem pobočju pod samim vrhom ter na zahodnem pobočju, kjer je v spodnjem delu kamenje pomešano z že ome njenimi kosi žlindre. Groblje kamenja pripadajo verjetno nekdanjim stavbnim objektom na še danes vidnih izravnanih terasah vrh hriba, lahko pa bi bili tudi ostanki obrambnega zidu okrog naselbine. Terase se vrste po položnem južnem pobočju čez sto metrov daleč. Izrazito jih opazimo vsaj dvajset. Podobne so tistim na Babniku pri Selcih.5 Na samem vrhu Štalce ni vode, izvir je le na vzhodni strani za prevalom v smeri Kališ. Izvir je lahko služil le za pitje, nikakor pa kot vodna moč pri predelavi železne rude. Lega teras in obrambnega jarka (ki dajejo vtis zna čilnosti višinske utrjene naselbine) in nahajališča ostankov žlindre dajo skupaj slutiti na starejše primitivno železarstvo s postopkom vetrenja. Pri takem železarskem postopku so postavljali peči v kotanje, jih polnili z ogljem in železovo rudo, po jarkih pa so dovajali bočni veter, ki je razpiho val oglje. Na dnu peči se je s tem nabirala (usedala) težka železna masa, ki jo je bilo treba naknadno še ročno izkovati na primerne kose. Pri takšnem primitivnem načinu taljenja rude je v žlindri ostalo še okrog 80 odstotkov železa. Naprednejše pridobivanje je bilo z vetrnimi pečmi v obliki zidanih Stalca z Železniki v ozadju — pogled izpod Jarek preko grebena za Stalco — levo pobočje Kališ Štalce, desno greben proti Kališam 32 jaškov, ki so jih postavljali na vetrovne strani, in s pečmi, pri katerih so zračno moč nadomestili z mehovi na ročni pogon.6 Ta topografski zapis naj dopolni dosedanja predvidevanja o časovni opre delitvi najdišča. Zanimivo bi bilo dokazati, iz katerega časa pred 14. stoletjem, ko je ob Selščici in v Železnikih izpričano srednjeveško železarstvo, naj bi bila naselbina na Štalci. Le-to bodo lahko dokazala problemska sondiranja in analiza najdene žlindre. Opombe 1. P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, Ljubljana 1928, str. 12 in 70. — 2. A. Glo- bočnik, Geschichtlich-statistischer Uberblick des Bergortes Eisnern, Mitth. des hist. Vereines fiir Krain 22, 1867, str. 1. —• 3. Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 172 in 174; R. Brank, Prazgodovinska poselitev okolice Rudna in Dražgoš, Loški razgledi 24, 1977, str. 29—33. — 4. P. Petru, Varstvo spomenikov 8, 1960-61, str. 258. — 5. R. Brank, Sledovi prazgodovinskih naselitev na Babniku in na Kraju v Selški dolini, Loški razgledi 21, 1974, str. 41—46. — 6. P. Blaznik, Skofja. Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, str. 72. Zusammenfassung STALCA — EINE EINSTIGE EISENHUTTENSIEDLUNG? Auf dem Hugel štalca iiber Češnjica bei Železniki im Selcatale wurden in den fiinfziger Jahren des vergangenen Jahrhunderts groCere Mengen von Eisenschlacke gefunden. Weil sie noch ziemlich viel Eisen enthielt, schaffte man sie in das Eisen- werk Železniki und schmolz sie aufs neue um.1.2 Spater gab es verschiedene Meinun- gen hinsichtlich des Alters der Schlacke, man schrieb ihr sogar vorgeschichtlich- hallstattischen oder altslawischen Ursprung zu. Doch berichten die Quellen nur durftig iiber mogliche Reste vorgeschichtlicher und slawischer Siedlungen in der nachsten Umgebung (Kališe, Dražgoše, Sv. Križ) und blofi iiber einen einzelnen Fund einer Hallstattfibel bei Rudno.3 Eine eingehendere Besichtigung des Hiigels Štalca envies den Fundort der Schlacken auf seinem vvestlichen Abhang mit Spuren einer alten Siedlung auf dem Gipfel. Dort befindet sich ein noch gut sichtbarer Wehrgraben iiber den Kamm, der den Hugel Štalca mit dem ubrigen Bergland in Richtung auf Kališe zu verbin- det, doch sind auf der Hohe selbst und auf dem sanft abfallenden siidlichen Kamm auch Erdterrassen zu sehen. Die Terrassen werden sowohl an der nordlichen als auch an der siidlichen Seite von Steinhaufen begrenzt, welche jenen auf dem Babnik bei Selca ahnlich sind.5 Die mehr oder weniger gut erhaltenen Terrassen und der Wehrgraben weisen alle Eigenheiten einer Burgstatte auf, der Fundort der Schlacke ist aber ein Rest primitiver Eisengewinnung mittels Geblase und gehbrt hochstwahr- scheinlich der Siedlung selbst an. Ob diese Reste noch vor das 14. Jahrhundert zu setzen sind, als man in der Umgebung Eisen zu gewinnen begann, werden nur vveitere Sondierungen und eine Analyse der Schlacke ervveisen konnen. 3 Loški razgledi 33