KATOLISK CEBKTEN LIST. .Danica" izhaja vsak petek na celi poli. in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr. za «vtert leta 1 e). ki V tiskarniei sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr.. za pol leta 1 gl. 80 kr., za »/♦ leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan poprej Tečaj XLIV. V Ljubljani, 30. vinotoka i ><91. List 44. Pridiga preč. P. Hugolina o blagoslovljenji novih orgelj v uršulinski cerkvi v Ljubljani 25. oktobra 1891. „Vse. kar sope. hvali Gospoda." Ps. 150. 5. Dva vzroka sta, da se danes v tej prelepi cerkvi verši tako veličastna slavnost. V sredo je obhajala sv. Cerkev spomin sv. Uršule in njenih tovaršic, slavnost pa se pri nas navadno prenese na nedeljo. Vstannvnica uršulinskega reda je sicer sv. Angela, vendar Angela zavoljo velike ponižnosti ni hotela, da bi od nje vstanovljeni red nosil njeno ime, marveč ga je postavila pod posebno varstvo sv. Uršule, patrone ženske izreje, in ga imenovala uršulinski red. Sedaj vemo, da je današnji dan zelo važen za ta samostan in to cerkev. — Tej slavnosti se je danes pridružila še druga nenavadna slavnost. Vam vsem je znano, da stare nunske orgije za to cerkev in za tukajšnje petje nikakor niso več zadostovale. Zares je bilo potreba novih orgelj. Delo se je pred letom izročilo domačemu umetniku v pravem pomenu besede, g. Francu Goršiču, ki se je prav vestno lotil dela in ga srečno tudi dokončal. — Danes stoje orgije pred vami in pervikrat imajo poveličevati božjo službo. Toda vsaka stvar, ki se ima rabiti pri očitni službi božji, mora biti prej posvečena ali blagoslovljena. To blagoslov-Ijenje se je ravnokar godilo po našem ljubljenem vikšem pastirju, prevzvišenem knezu in škofu, kterim velja naša najponižniši hvala za visoki) milost, da so sami blagovolili blagosloviti nove orgije, in hočejo današnjo slavnost poveličati s pontifikalno mašo. Jaz pa vam želim v svojem govoru kratko razložiti nekoliko zgodovine orgelj, potem njihovo rabo pri liturgični službi božji, iz vsega pa k sklepu posneti nekoliko nravnih naukov za keršč. življenje. I. Ako se ozremo na novo-blagoslovljene orgije, zagledamo verhu njih patrono cerkvene glasbe, sv. devico in mučenieo Cecilijo. Sv. Cecilija se navadno slika z malimi orgijami v rokah, ali sedeč in pevajoč pri orgijah. Ta podoba ima zgolj simboličen pomen. Cecilija, ki je po volji svojih starišev Valerijami dala roko. pri ženitvanski slavnosti ni marala za šumečo godbo, ki zaziblja in opoji človeške čute. marveč v njenem sercu je ta dan zadonel vzvišen spev. ki se je glasil: „O Gospod, ne pripusti, da bi bila osramotena!" Znano je, da je Bog obvaroval njeno devištvo ter svojega angelja poslal v njeno obrambo: in Cecilija, kakor njen ženin Valerijan, sta oba kmalu po teh dneh umerla mučeniške smerti. V spomin tega njenega deviškega speva jo je sv. Cerkev izvolila patrono cerkvene glasbe in slikarji ji podajajo v roko godbeni stroj, ki mnogo stoletij že služi pri očitni službi božji in se je v kat. Cerkvi že popolnoma vdoinačil. Ker so orgije največji godbeni stroj in je njihov glas posebno krepak in veličasten, zatoraj se imenujejo po vsej pravici „kraljica vseh godbenih inštrumentov." Jako zanimivo je preiskavati zgodovino orgelj. Težko je določiti, kdaj da so pričeli staviti orgije. Orgije posnemajo glas druzih strojev, n. pr. pozavne, flavte, rogov, ceh» človeški glas skušajo posnemati; toraj prej so ljudje izumili razne piščali, potem še le so jih sostavili v orgije. Sv. Pismo govori o Lamehovem sinu Jubalu, da od njega se izhajajo vsi piskači in gosljači. Gotovo se sme toraj že Jubal prištevati tistim možem, ki so vsak po svoje pripomogli k iznajdbi orgel j. Mitologija pravi, daje pa-ganski bog imaliki Pan iznašel nekake orgljiee, ki so se imenovale svrinx, fistula Panis. ali • * pastirska piščalka. Te orgljiee so imele sedmere piščalke razne dolžine, ki so bile z oskom ena k drugi prilepljene. Polagoma so večo versto piščalk postavili na malo, votlo, leseno omarico; in ker človeška sapa ni več zadostovala, vpo-rabili so meh. Piščali, ki naj hi molčale, zatisnili so s persti. a ker persti kmalu niso več zadosto-\«tli. izumili sr> ventile, ki so sapi prihod zapirali ali odpirali, Dvigalniki, ki so ventile dvigali, n..mesto\ali so današnje tipke, in tako imamo et io bistvo orgelj. ktero je bilo treba le zboljšati in spopolniti. Za gotovo vemo. da je cesar Konstantin Vi že kralju Pipinu bil podaril orgije. Papež V Italijan je v 7. stoletju v nekterih rimskih rcikvah vstanovil orgije in sieer, kakor sam pr.ivi ..iz tega namena, da bi spremljale in podpisale petje." ki je bilo tisti čas precej slabo. — Na Nemškem so orgije vpeljali proti koncu stoletja. Ne mislite pa, da so bile te orgije današnjim posebno podobne. Imele so samo 1) —11 tipk: vsaka tipka je bila s;5 cm. dolga. 1 m. in cm. široka. Na take orgije ni bilo mogoče igrati v tem smislu, kakor igramo dandanes: kajti igralec je moral s krepko pestjo vdarjati n.» tipke, da je spremljal koralno petje z glasi orgelj. (> harmoniji takrat ni bilo duha ni sluha, ampak na vsak vdaree se je oglasil le en ton. Zatoraj v tisti dobi niso rekli na orgije igrati, marveč ..na orgije tolči." Tudi Angleži so se ukvarjali s to umetnostjo. i,eta I>."»o so v \Vinshester-u postavili ••rglje. ki so imele 10 tipk: in 240 piščali. Teh Im niih deset tipk sta morala obdelavati dva oigijavca. Sapo je tem orgijam dajalo 2<> mehov in trebalo je To prav krepkih mož. da so spravili mehove v tek. — V 12. stoletji pomno-ziii so število tipk in v 1.'». stoletji skrajšali >.' jih znatno. V 1 f>. stoletji je neki organist \ Benedkah. ncincc po rodu, Bernard po imenu, iznašel pedal ali tipke, ki se igrajo z nogami, iu sploh spopolnil vse dele orgelj. V 1 7. stoletji so jeli skerčevati število mehov, pa so /.a;o delali vere in jih obložili z uteži. Vsak mojster je izumel kaj novega in napredek, ki ga že jaz pomnim, je velikansk. Naš slavni mojster sam komaj še pozna svoje pervo delo, toliko je napredoval v svoji stroki. Orgije, ktere danes proslavljamo, imajo tri klavijature, vsaka ima .">4 tipk, pedal ima 27 tipk. vseh spremenov je 30. Vsi spremeni se dado na en mah odpreti in zopet zapreti. Igra je lahka kakor pero. V orgijah so trije mehi. ktere goni kolo in pri tem kolesu zadostuje en sam odraščen človek. Vseh piščali v orgijah je 1836, največja piščal je visoka krog 5 metrov, najmanjša meri 2 cm. Notranja izpeljava orgelj je čudovito natančna. Ne čudite se toraj, da so dandanašnji orgije v ceni poskočile, koliko je pa z njimi tudi dela? 00. gg. uršulinke so žertvovale za orgije, kar so le mogle, pa tudi častito prebivalstvo ljub ljanskega stolnega mesta jim je priteklo na pomoč, a stroški še niso pokriti. Mogoče bi bilo, da se najde kdo izmed občinstva, ki bo rekel: Cemu pa tako velikansko delo? Na to odgovarjam: Delo ni tako velikansko. Oe gremo v Zagreb, Gradec, Dunaj, najdemo orgije s 40—(»0—iiO spremeni. Orgije so za to obširno cerkev ravno prašanje. Potem pa opomnim, da čč. gg. uršulinke orgelj niso dale delati zase, marveč za vas, ki prihajate prav radi v to cerkev, da boste tolikanj bolj spodbujani pri službi božji. II. Ze kmalu v začetku sem omenil, da so orgije edini godbeni stroj, ki se je v cerkvi vdomačil. ki ima toraj zavoljo svojega resnobnega in veličastnega glasil v cerkvi nekako domovinsko pravico. Namen orgelj pri očitni službi božji pa je n j bolj razviden iz molitve, s ktero sv. Cerkev orgije posveti v službo božjo. Najprej se namreč poje 150. psalm, ki nas spominja tistih hvalnih pesmi, ktere so leviti prepevali pri daritvi stare zaveze, potem pa molijo škof, da bi Gospod Bog blagoslovil orgije, ki so namenjene v njegovo sveto službo in dodelil, da verniki, ki sedaj na zemlji Boga slavijo z duhovnimi spevi, enkrat srečno pridejo v nebeško veselje. Orgije so tedaj posvečene; kar je pa posvečeno, to nam bodi vsikdar sveto. Donijo naj toraj orgije v božjo čast in v spodbudo ljudstva. Podpirajo naj petje, ki naj bo tako lepo in spodbudno. da bodo tudi serca vernih poslušavcev pevsko navdahnjena. Kakor govor in petje, tako zamorejo tudi orgije vdarjati na razne strune, strune našega serca. V adventu in postu nas nagibajo k pokori, o božiču nas prijetno razveseljujejo. o veliki noči doni iz njih veličastni odmev Aleluje. Pri sv. maši se milo oglasijo, ko prosimo Boga usmiljenja: Kyrie eleison. Ko mašnik zapoje Gloria in e x c e 1 s i s De o. odmeva angeljski spev na pevskem koru in orgije ga krepko podpirajo: enako kadar iz polnega serca vsklika proti nebu: Laudamus te, beneci-mus te, adoramus te. glorificamus te! Ta navdušenost doseže verhunec, kadar se zbor združi z angel ji in po trikratnem „svet. svet, svet, Gospod Bog vojskinih trumu kliče: „Hosana na višavi, bodi češčen, ki pride v imenu Gospodovem!" — Naenkrat orgije utihnejo, zvonček oznanja povzdigovanje; verni ljud poklekne in moli Jezusa, ki pride na mašnikove besede na altar pod podobo kruha in vina. Med povzdigovanjem utihnejo orgije, utihne petje, ker visoke skrivnosti se v tem trenutku najbolj občudujejo v sveti tihoti. — Bliža se sv. obhajilo. Mašnik in z njim vred pevski zbor milo kliče Jagnje Božje in ga prosi usmiljenja: in orgije done v ravno tem spokornem duhu. Zadnja prošnja se glasi: Daj nam sveti mir! In naenkrat se zjasne akordi, mirno in jasno se skonča mašni spev. Orgije zamorejo tedaj naznanjati in buditi raznoverstna verska čutila in prav ima pobožni kardinal Bona, ki pravi, da ..orgije ovesele žalostne, dajo predokus nebeškega veselja: spodbujajo vnemarne, nagibajo pravične k ljubezni, grešnike pa k pokori." Orgljanje bodi vsikdar dostojno in primerno cerkvenim določilom, nikdar ne sme biti posvetno, cerkve nedostojno. Namen orgelj je ta, da vernike spodbujajo k po-božnosti: toraj igra nikdar ne sme biti lah komisij ena, razposajena, ki bi vernike odvra-čevala od pobožnega premišljevanja: marveč igra bodi veličastna, mirna, resnobna in tako s podb ud 1 j i v a, da se bodo verniki vtopili v sveti spev in se na perutih odkritoserčne pobo-božnosti dvigali gori pred tron najvikšega Boga. Zali, pa je resnica, da se je morala sv. Cerkev večkrat pritoževati radi necerkvcnega orgljanja. Mnogo so zakrivili tudi verniki sami, ker so ploskali taki igri in hvalili orgljavca, kadar je igral pri božji službi ali med darovanjem marše, valčike, druge poskočne melodije ali svetne, sentimentalne arije. Komur taka glasba dopada v cerkvi, ta pač ne ve, kaj se spodobi v hiši božji, tak človek nima dosti cerkvenega duha. Ko hi se taka igra gojila v cerkvi, potem blagoslov-Ijenje orgelj pač ne bi imelo nobenega pomena, potem je bolje, da se orgije ne postavijo v cerkev. Hvala Bogii, da se je v tej zadevi na bolje obernilo ne samo v mestih, marveč tudi po deželi. Vse tožbe bodo jenjale, ako bodo orgljavei vdani sv. Cerkvi in bodo spoštovali njena določila, kajti v liturgiji ima besedo edino sv. Cerkev, ona določuje, kaj naj se poje, v kterem jeziku se poje in kako naj bo orgljanje, njej je J. Kristus izročil oblast, toraj tudi vravnavo očitne službe božje. III. Ne smem pa končati, da bi ne porabil današnje prilike in od orgelj ne posnel kacega nravnega nauka. a) Orgije morajo biti po vseli ovojih delih dobre, ker le tedaj se lahko igrajo in dajo dober glas. — Dobri bodite tudi vi, keršč. sta-riši, dobri bodite vi. keršeanski otroci, mali in veliki, dobri bodite tudi vi. keršeanski posli, potem bode božji blagoslov nad vašimi družinami in vse se vam bo veršilo srečno in mirnim potoni. O kako je Gospod Bog dober do vas! Božjih dobrot vas spominja posebno današnji praznik. O koliko dobrot ste že prejeli od sv. Cršule in njenih duhovnih hčera. V tej hiši je bila iz-rejena malone vsa ženska mladež ljubljanska: tukaj so se vam vcepili najlepši nauki v mlada serca, tukaj ste se spoilbujevale nad lepim izgledom svojih učiteljic. Kolikokrat so one klečale tii pred sv. R. Telesom in prosile ljubega Jezusa, da bi dobri nauki padali na rodovitna tla in da bi pohujšljivi svet ne zaterl, kar so one zasadile v rahlo zemljo vaših sere, kerščan-ske gospe, gospodičine in ve kerščanska dekleta! Tu v tej cerkvi ste večinoma prejele pervo sv. Obhajilo in izvolile si ženina svojega sena, ljubega Jezusa. Zena v današnjem sv. evangeliju je bila srečna, ker se je smela dotakniti le obleke Gospoda Jezusa Kristusa. Ve pa se niste le dotaknile njegove obleke, marveč prejele ste ga v svoja serca. O kako so gorela takrat vaša serca! Ali je še kaj tistega ognja v vaših se m h ? — Spoznajte toraj. kako dober je bil Bog do vas ravno v tej hiši, v tej cerkvi. Bodite dobre do njega tudi ve. in živite p > naukih, ki ste jih tu prejele! Bodite dobre pa tudi d<» bližnjega, pomagajte mu s svetom in dejanjem, podpirajte revne, skerbite za bolne, nudite za žive i:i liiertv 1> j Orgije morajo biti čisto vg I ase ne. suer njihov glas ni prijeten. — Predragi! Cista naj bodo tudi vaša serca. Prijetna je hiša. ki je zunaj in znotraj lepo posnažcna. Toda še pri-jetniša je, ako imajo prebivavri čista in neoiiia-dežana serca. Sv. pismo pravi, da je čisto senv najdražji zaklad, s kterim se ne da primerjati nobena stvar na svetu Hiša, v kteri stanujejo vestni stariši. čisti sinovi in hčere, ta hiša je hiša angeljska. Sv. pismo samo pravi o čistili dušah, da „bodo kakor angelji". (Mat. '2'J. ."»<»., Taka je bila, hiša sv. Cecilije, patrone cerkvene glasbe. Sv. Cecilija je ohranila nedolžno serre od rojstva do smerti. Nikar pa ne recite: < Vei-lija je bila svetnica, lahko je ohranila sveto nedolžnost. Na to odgovarjam: ('ecilija je seda j svetnica, takrat pa je bila človeški otrok, kakor mi, izpostavljena ravno takim skušnjavam in nevarnostim, kakor mi. Ali ona se se je nevarnostim izogibala, se pri vsaki priliki zatajevala: rada je molila in prepevala svete pesmi: pogosto je prejemala ss. zakramente, zvesto poslušala MuČeniŠka Smert SV. Bonifacija. I m »ž jo besedo in z velikim veseljem prebirala na- (lpravili vsake verste deloval je sveti božne knjige: če je le mogla, sla je vsaki dan |»,M1jfa.-ij več let kot nadškof mogunški in nemški k sv. maši in v premišljevanji Jezusovega terp- j,rnnas. V sivi starosti ¡že kaeib 74 let; sklenil Ijenja in smerti je iskala in našla tisto moč. s jc p0 Sj)0ročilu svetega Ljudgerja, še enkrat ktero je stanovitno obranila sveto nedolžnost in nastopiti apostoljsko potovanje k spreobračanju se posvetila. Kerščanski poslušalci, posnemajte „evernikov. Vzroki, kteri so ga po o.Sletnem ta izgled ¡11 posvetili se boste tudi vi. apostoljskem delu na nemški zemlji k temu na-e V orgij ali so različne piščali: ene so le- potili, 1 i so razni. V sredini Nemškega in Fran-srne. druge einaste. ene dolge, druge kratke, ene lovskega je kerščanstvo toliko napredovalo, da .široke, druge tesne in tanjke: vendar vse skupaj nj njegova navzočnost v teh pokrajinah več pojo soglasno, harmonično. — Predragi! \ takem neogibno potrebna. Kaznn tega je tudi čutil soglasji živite tudi vi. Bodite cmg: serca in bližnjo smert. bodi si že radi starosti, ali pa iz enih misli, zlasti v zadevi božjih in cerkvenih lažjega razodenja. Zato je hotel dneve, katere zapovedi. Mir in soglasje st • pač uajkrasncjši Uiu je Bog še odločil, tako oberniti, da bi mogel cv-tki \ kerščanski h hišah. hišah, kjer pre- ])rez strahu in bojazni stopiti pred njegov sodnji \ladujete lete čednosti. vsi skupno živč. skupno 8to] Kazini tega je tudi z žalostjo zvedel, da molijo, zjutraj, opoldne in zvečer, kolikor je le kerščanstvo med Krizi, kjer je vže leta 71(> in mogoče: skupno hodijo v cerkev, skupno preje- -71remu spodbuja. Kletve in s0 8C jjjjj namreč nekteri spreobernjenci zopet obrekovanja ni čuti v tacih hišah. Na take p0vernili v prejšnje malikovavske zmote. Preminile rosi božji blagoslov in njim veljajo besede šljujoč vse to, sklenil je svoje zadnje moči po-božjega Zveliča rja: ..Blagor krotkim, ker zemljo SVC£ifj Frizom. zlasti ker jih po sporočilu sv. 1m.i1«» posedli." Mat. 5. 4. Vilibalda nikdar ni iz svojih misli zbrisal. Akoravno je pa toliko piščali v orgijah, to- Da pa v svoji skerbi za rešitev Frizov liko tipk in spremenov: \endar en sam človek sebi zročene cede ne bi pustil pogubiti. skerbel \>e pregleda in vodi. in gorje, ko bi se drugi je najpervo to. da se mu izvoli naslednik v vla- v mesa val. kmalu bi bil čuti neprijeten glas. Tudi danji mogunške nadškofije in v voditeljstvu cer- v domači hiši mora biti eden gospodar, drugi kvenih zborov. — Določil je svetega Lull-a, marajo v bogati, sicer gre \se rakovo pot. Otroci, najzmožnejšega svojih uiencev, kteri 11111 je v po^li. h* h lite toraj pokorni svojim starišem. svo- vseh prizadevanjih in opravilih pomagal. Pervo, jim gospodarjem in sicer zavoljo Boga. Sam kar je storil, bilo je sporazumljenje s svetim btižji Sin je bil pokoren do smerti. do smerti pa rimskim Sedežem radi povzdignjenja Lulla v na križ i. Filpij. 2, s. Le tisti, ki zna vbogati, mogunškega nadškofa. Potem si je dobil poterdi- znal ImmIc ob svojem času tudi modro gospoda- te v od francoskega kralja Pipina. I11 ko je tudi to zarili. Od tega. kar bomo storili iz pokorščine, ne dobil, sklical je cerkveni zbor v Moguncijo, s bodemo dajali odgovora: kar bomo pa storili po čegar privoljenjem je bil Lullus posvečen v mo-s\oji glavi, bodemo morali zagovarjati sami. gunškega nadškofa. 1. 752. Ko je Bonifacij na 1» in Sedaj pa sklenem s serčno željo, da bi te ta način poskerbel za mogunsko nadskofijo, in relepe orgije dolga Ičta poveličevale božjo službo j* »v^jega naslednika priporočil velikasem naj- spodbujale verno ljubljansko prebivalstvo. Mi pervo v Mogunciji, potem pa tudi na I urinskem v>i pa. ki smo danes "pričujoči pri blagoslov- ™ drugod, odpravil se je na potovanje lvako 1 jevanji novih orgelj in občudujemo njih lepo so- d» se mu je mudilo priti na lansko, da bi dneve, glasje. hrepenimo z vso resnobo po tistem so- katere bi mu še Bog podelil, posveti spreobra- glasji. ki obstoji v tem, da je telo pokorno duši. «mju nevernikov. razvidi se iz besed: „Želim duša pa Bogu: le potem bomo našli pravi ker- izveršiti svoje potovanje in se nikakor ne morem sčanski mir že na tem svetu, enkrat pa v svetih odpovedati hrepenenju po njem. Ze stoji pred nebesih tisti mir. ki ga svet ne more dati. mir. menoj konec mojega življenja in cas smerti se po kterem je sv. Avguštin tako goreče hrepenel ve in0 bo,i približuje. V kratkem bodem za- in po kterem hrepenimo tudi mi, serčno zdihovaje: P,!*til ječo svojega telesa in prejel večno plačilo. „Nemirno je naše serce. dokler ne miruje v tebi, Toila- ^ Uubi nadaljuj od mene pričeto zi- sladki Jezus." Amen. ' (lanJe cerkev v Turingiji. Kliči ljudstvo z vso gorečnostjo od krivih potov zmote, dokončaj zidanje cerkve v Fuldi in prinesi tje moje ostarelo truplo." Lullus je moral tudi vse preskerbeti, kar je bilo potrebno za potovanje. „Moj sin,u dejal je Bonifacij, „preskerbi zvesto vse, kar potrebujemo na potovanji. Položi pa tudi platneno rjuho za moje oslabelo truplo v zaboj za knjige!" To je bilo žalostno povelje za Lulla, zlasti radi jasne opomnje na bližnjo smert; zato je tudi mnogo solz prelil. Toda našega svetnika niso nikakor ganile solze svojcev, kedar je šlo za čast Božjo in blagor duš. Bogu na ljubo se je odpovedal svoji domovini, časti in vgodnosti življenja. Iz ljubezni do njega hotel je tudi darovati ločitve od svojih večletnih prijateljev in tovarišev, ktere je le v Kristusu poznal. Lullus se niti ni upal določni volji svojega duhovnega očeta ugovarjati, in zato je molče vbogal. Ko so bile v malo dneh končane najpotrebnejše priprave, stopil je Bonifacij z nekolikimi tovariši na ladijo, katera ga je berzo prinesla (po Renu) na friške otoke. Po spričevanji sv. Aegila pričel je sv. Bonifacij svoje zadnje misijonsko delo pri Križih deseto leto po vstanovljenji samostana v Fuldi, tedaj nekako v poletji leta 7oo. To delo je tcrpelo — z majhnim presledkom v letu 754, ko se je svetnik v važnih zadevah vernil nazaj na Nemško — do leta 7 55. V teb dveh letih prehodil je svetnik celo deželo na vse strani. Spremljali so ga: soškof (koadjutorv Utrehtu)Eobant, duhovni \Vintrung, \Valteri- in Ethelheri, dijakoni llamunt, Skirbaid in Boa, redovni bratje \Vakkar in Gundwakkar, Illoscher in Bathowf, kterih nekatere je iz Nemškega seboj pripeljal, druge pa si na Kriškem pridružil. Oznanoval je besedo Božjo, mnogo tisuč ljudi spreobernil in premnogo cerkev pozidal. V kakem redu da je sv. Bonifacij prehodil deželo, ni znano. Toliko je pa vendar gotovo, da je leta 754 obračal svojo pozornost na severni in vzhodnji del dežele, kjer je bilo ker-ščanstvo še najmanj razširjeno in vterjeno. Njegovo delovanje je imelo tedaj zelo velik vspeh. Posrečilo se mu je, kakor vsa poročila enoglasno pričajo, daje do sedaj malikovalskemu praznoverju vdan narod pridobil za kerščansko vero. Tem-peljne malikov je podiral in na njihovem mestu zidal kristijanske cerkve. (Uali* »asi.) Ivan bogoslovec, vojak. (Ualje.) Eden vojakov, ki je na Ivanovo prigovarjanje opravil spoved, pripoveduje, kako je zdaj vesel in srečen Tako-le nekako govori: Odložil sem starega človeka in se popolnoma spremenil. Poslušal sem vaš svet, drugi dan spovedal sem se. Sedaj sem popolnoma prepričan, da ste vi imeli prav, popolnoma prav. Spoved res ni nič tako strašnega, kakor si kdo domneva, in če je sploh kaj strašnega, tedaj je samo za neznačajne in maloserčne ljudi spoved grozna. Ko sem povedal greh za grehom spovedniku, zdelo se mi je, kakor bi se mi odvalil kamen za kamenom od serca. Bil sem kakor človek, ki izbljuje strup, ki ga je dolgo časa mučil, in čuti kako se mu hipoma povrača zdravje. Pomladil sem se najmanj za trideset let v enem trenutku, ko me je duhoven oprostil iz sužnosti hudobnega duha. In sedaj sem zadovoljen, srečen in miren, kakor še nikdar ne poprej. — Ivan nadaljuje: Poglejte tedaj, dragi prijatelji, če je spoved res kaj tako hudega in težavnega, kakor si vi domišlju-jete. Toda ni se nam treba pri tem sklicevati na izpovedanja druzih, vsaj vsakdo lahko sam to spri-čuje. kolikorkrat gre k sveti spovedi. Ali ni morebiti res, da smo se čutili najbolj vesele in zadovoljne one dni, kedar smo se spovedali? Nihče ne more tega tajiti. In ako se radi mlačne volje o veliki noči zapovedi svete naše Cerkve ne upamo spolniti ter iti k spovedi, tedaj tega nikakor ne smemo pripisovati težavnosti te dolžnosti ampak samo svoji malomarnosti in mlačnosti. In vojak, ki ne zna vladati, zapovedovati in krotiti svojih strastij in slabih poželenj, tudi ni zmožen kaj verlega ln junaškega storiti nasproti sovražniku, kakor se to spodobi krepkemu, nepremagljivemu vojniku. Vsaj nas zgodovina uči, da so bila kerdela kartagenskega vojvoda llannibala nepremagljiva, dokler so strogo in priprosto živeli. Ko pa so se v Kanah udali mehkužnosti, nasladju in razkošnosti, oslabele so kmalu njihove duševne in telesne moči toliko, da so bila od Rimljanov v jedni, bit vi za drugo popolnoma premagani in pobiti. — Tak« i je polagoma Ivan pregovoril svoje sodruge. vzlasti ker so nekateri izmed njih bili še dobrega in nepokvarjenega, čeprav že zelo mlačnega sen-a ln da bi njegovih opominov ne pozabili, ogovoril je čez nekaj dni svojega tovariša, zato da l»i prišel v pogovor: „Glej, velikonočni čas se bliža in ali si že popolnoma pripravljen opraviti dobro spoved „Pripravljen bi človek kmalu bil in potreben je spovedi tudi vsakdo, toda— toda—" „Tudi mi srno tukaj s svojimi rt-.da,u Ob kratkem reci takole: toda bojim se spovedi. Skerbi te menda, da te ne bi dal spovednik nekoliko dni zapreti „Tega ne, pač pa dobro vein, da ako bi šel sedaj o veliki noči k spovedi, bi me ti verli možje, ki naju obdajajo, celo leto dražili in se kratkočasili na moje stroške, češ, da sem tercijal itd." Nekateri vojaki so ga smejoč se poterjevali v njegovem strahu. A imeli so tudi sami isto bojazen, samo sramovali so se jo razodeti. Zato je rekel Ivan : „To gotovo ni nikak vzrok, da ne bi spolnih tako važne dolžnosti. Sicer pa mislim, da je cela naša četa (kompanija) toliko olikana, da bode vsakemu pustila njegovo mišljenje, ter se ne vtikala v zasobne stvari! Če bi se pa ravno kak tak med nami n^šel — o čemur zelo dvomim — tedaj se vedi dostojno in niti odgovarjaj mu ne na njegove za-bavljice. Tako bode moral hote ali nehote odnehati. Poslušaj, kaj se je nekoč primerilo nekemu verleinu vojaškemu novincu. Zvečer, ko je bilo čas iti spat. pokleknil je in kakor veren kristjan opravil svojo večerno molitev. To se je njegovim brezbožnim tovarišem seveda za malo : delo in pričeli so od vseh strani nanj kričati: Verzite venkaj hinavca, svetohlinca... ter so metali vanj kape, čevlje itd. A on se zato niti zmenil ni in mirno je molil naprej. In ko je dokončal, je vstal in mimo jim rekel: Celi dan sem služil, kot veleva vojaška dolžnost, sedaj pa sem molil, kot se spodobi kristijanu. Drugi večer so njegovi tovariši komaj pričakovali, bode-li molil, ah ne. In res. predno se vleže poklekne in prične moliti. In takoj vstane tak hrup, kakor prejšnji večer. In ko odmoli ter se prekriža, reče zopet mirno: Po dnevi sem se ekserciral kot vojak, sedaj pa molim in služim Bogu kot kristijan. In tretji večer je bil zopet jednak hrum. kakor prejšnja dva dni, a že ne več tako velik in on jim je vedno jednako odgovarjal. Četerti in peti večer je komaj še kdo nevoljno zamermral, a šesti dan je rekel nekdo: Naš novi tovariš je neustrašen človek; nobena stvar ga ne oplaši. In odslej imel je mir in vsi so ga spoštovali in marsikdo, ki iz bojazni pred zasramovanjem že dolgo ni več opravljal večerne molitve, poklenil je premagan po lepem vzgledu in molil zopet tako. kot ga je v mladosti mati učila. Pač da — nadaljeval je Ivan — ko bi ne bilo one napačne in pregrešne bojazljivosti, Bog ve, koliko vojakov živelo bi bolj pobožno in modro. Toda tako zakrivajo v sercu svojo vernost iz boječnosti pre.l zabavljioami svojih sodrugov in skušajo slepiti sami sebe. Vojak, ki se da plašiti od spolnovanja svojih verskih dolžnosti iz domišljevanego strahu, gotovo ne bode nikdar junak, temuč on je bojazlji-veo. Nasprotno pa, kdor se ne boji očitno spoznavati svoje vere, on je veri in hraber vojščak. Njemu ni mar sovražnika, a tudi ne zasramovalcev. ki ga v ,>ercu vendar le nehote spoštujejo. Tako jo je povedal nekdaj tudi največji vojskovodja našega veka, Napoleon 1, francoski cesar, ki je bil malo da ne celo Kvropo podse spravil Šel je namreč po neki veliki bit v i na Avstrijskem po bojišči s svojim spremstvom in med merliči zagledal je popolnoma zdravega vojaka, ki je klečal in goreče molil. „Kaj vendar počenjaš, ti verli vojak vpraša ga cesar. rKer imatno seda i eno uro počitka" od verne vojak, porabil sem čas. da po tako kervavi bit vi prosim Boga za se in in za svoje tovariše.u Napoleon, ki je bil velik prijatelj odkritoserčnosti, se je obernil zadovoljno k svojemu spremstvu in dejal: „To je pravi vojak, ki je neustrašen v orožji nasproti sovražnikom, a p r i p r o s t in ponižen nasproti Bogu v molitvi" - In vojaku je rekel: „Prav, prav/ potem pa je obernil konja in ga spodbodel, t-r odjezdil. \Dalje nasl ) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane (Slovesnosti zarad novih orgelj v uršul inski cerkvi ) Kakor je „Danica44 zadnjič napovedala, bile so preteklo nedeljo, 25. t. m., v uršulinski cerkvi lepe slovestnosti. Ob Dih so pre-milostni gospod knez in škof med veliko azistenco gg. kanonikov in bogoslovcev slovesno blagoslovili nove orgije in imeli pontifikalno mašo. Popoldne pa so imeli milostni gosp. stoljni prošt litanije z blagoslovoma. Orgljal je stoljni organist g. Foerster. Pri vsili treh opravilih so strokovnjaki v glasbi, preč. pp : Angeli k, Hugolin in Loinger, imeli prav primerne slovesnostne pridige. Občinstva je bilo vse polno, ki je pri trojnem darovanji zložilo dostojen pripomoček k novim orgijam, ktere stanejo menda med 7—8000 gl., in se ve, da plačane še niso. Pri obedu v samostanskem parlatoriju so gospod stoljni prošt v imenu samostanske gospč prednice napili pričujočim gostom, imenito prevzvišenemu gospodu knezu škofu, gg. kanonikom, g. Goršiču, orgljarju Foersterju in drugim, na kar so se premili gospod knez in škof priljudno zahvalili častiti gospej prednici, pričujočima pridigarjema, g. Goršiču in drugim zadevnim. Duh in pomen zdravic je posebno meril na lepo „harmonijo* orgeljsko, ktera naj bi vladala tudi med verniki ter vsem pripomogla do večne harmonije v nebesih. Od sv. Višanj. (Sklep pobožnosti.) Molitve in pobožnosti na naši Slovencem toliko priljubljeni visoki gori so za letos končane; romarska cerkev se je zaklenila. Akoravno je letos romarje oviralo veliko zaprek, kakor dolga zima in sneg, pozneje povodenj, pretergani mostovi, slabi poti itd, vendar je letos došlo še več romarjev, ko prejšnja leta. Vsega je bilo obhajanih 2.1.000. Tujih duhovnikov je tu maševalo 80, vseh ss. maš je bilo v 5 mesecih 572, pridig 00 (08 slovenskih, 22 nemških), procesij je došlo 5<\ med njuni 7 izvanrednih. Največ ljudij je bilo na veliko Gospojnico, namreč 5 do booo. Na rožnovenško nedeljo jih je bilo 3000. („Mir.") Če«rav je Rim ? Celovški „Mir" obravnava sedanje počenjanje v Rimu in pravi med drugim: Kakošno pravico pa ima Italija do Kima? Prav tako, kakor tat ali ropar, ki ulomi v tujo hišo in odnese iz nje tuje blago. Papeži si Rimske dežele in mesta niso sami prisvojili; od francoskih kraljev jim je bila podarjena že pred več ko tisoč leti. Toraj po dobrotljivosti Pipinovi, ne po sili ali zvijači so v posest te dežele. Skozi toliko stoletij si nihče ni upal. dotakniti se papeževe de-žele; zdaj pa naj bi čisto nova ideja ob tla vergla vse Božje zakone glede sedme zapovedi?! Lahi pravijo: „Rim je laško mesto, vse dežele pa, koder se laško govori, spadajo pod Italijo/ Kaj pa še. Od kdaj pa velja ta pravica in kdo jo je postavil ? Bog te postave ni naredil; tudi v človeški natori ni vterjena, kajti odkar svet stoji, so bile in bodo take deržave. v kterih so živeli rnzlični narodi: nahajali so se pogosto pa tudi taki narodi, ki so bili razcepljeni na več kraljestev. Še le Mazzini si je izmislil, da vse, kar laško govori, mora pod en klobuk priti; in Lahi se tako dosledno in fanatično deržijo tega načela, da postajajo že smešni. Še Dalmacijo hočejo ugrabiti za Italijo, ker živi v Dalmaciji kakih 20.0u0 Lahov poleg 500.000 Serbo-llervatov. Paj naj le pridejo, Avstrijanci jim bodo že posvetili! Ko so pa z Benečijo vred kakih 30.000 Slovencev v svoj koš pobasali, jih „narodna vestu nič ni pekla: še zdaj jih imajo v košu. Ko bi se v resnici deržali tega načela, da sme v deržavi le en sam narod biti, zakaj pa beneških Slovencev ne dajo Avstriji nazaj? Da se tu pa tam kak narod združi, ki je bil prej razcepljen. kakor se je nedavno zgodilo na Bolgarskem, ta misel ni ravno napačna, ako se more zgodoti na pošten način, da se nikomur krivica ne zgodi... Lahi so pa šiloma in brez vsake pravice, samo na podlagi „narodnega združevanja/ pregnali vse kralje in kneze Italije ter celo sv. Očeta oropali! Kam pridemo* •če bi to načelo obveljalo?... Ali mar Nemci v Švici niso bolj srečni in svobodni, kakor Nemci v pravi Nemčiji? Ali bi toraj ne bila prava bedarija, če bi kdo rekel: „večji del Švice mora pod Nemčijo priti, ker se tam nemško govori". Čemu neki? Ravno tako ni pametnega vzroka, zakaj se je moral Rim papežu uzeti in Italiji priklopiti. Ali niso pod papežem ljudje bolje živeli? Ali niso imeli manjših davkov? Ali jim Je kdo laško govoriti ali se za Lahe čutiti branil? Ali jim je morda papež vsiljeval nemške šole in nemške vradnike? Vsega tega ni bilo. Rimski Lahi so bili pod papežem popolnem svobodni; nikdo jim narodnosti ni jemal ali jih zatiral; glede blagostanja so jim je pa stokrat bolje godilo nego zdaj. Sicer so pa še papeži navadno samo Italijani, toraj jih Rimci ne morejo gledati za „tujce". Naj tedaj stvar pogledamo, od ktere strani hočemo, ne najdemo nobenega pravnega vzroka, zakaj bi moral Rim pod laško vlado biti. Pravijo pa: „laški narod tako hoče/ Ali pa ima in kteri narod ima pravico, Božje zapovedi iz veljave devati? Ciganski „narod" tudi želi, naj bi mu bilo dovoljeno, po celem svetu svobodno krasti in goljufovati. Zakaj se pa „volja" ciganskega naroda ne spoštuje? Zato, ker drugi narodi takih šeg ne terpijo. To velja tudi za Lahe: če bodo hoteli v veljavo spraviti tako načelo, da gre vse pod Italijo, kjer je le nekaj laških družin, če bodo svoje loke stegovali po Gorici, Terstu. Istri, Dalmaciji, Ti-rolah, morda celo po Aleksandriji v Egiptu, po Mar-selji v Franciji in po Odesi v Rusiji (kajti tudi v teh mestih se mnogo laški govori); potem bodo že tudi drugi narodi na noge stopili in Lahom z gromom topov povedali, da takih prismojenih principov ne priznavajo! Kaj pa bi rekli, ko bi še tako daleč prišlo, da bi vse Lahe iz Francije ter iz avstrijskega Primorja iztirali, da bi potem ne mogli govoriti o „laški" Nizzi, o „laškem" Terstu itd. Zastran Rimske deržave je pa ves katoliški svet ene misli: da je sv. Oče papež v svojem vzvišenem poklicu v vladanju sv. cerkve oviran, dokler je tako rekoč jetnik Italije; toraj se mu mora rop nazaj dati, da postane neodvisen vladar. Kdaj in s kterimi pripomočki se bo to zgodilo, tega ne vemo; zgodilo se pa bo: kajti Bog bo gotovo enkrat uslišal vroče molitve toliko milijonov vernikov. Razgled po svetu. Francoski republikanarji se vedno skazujejo sovražni zoper sv. Cerkev; ta svojat je priterjevala vsim naredbam, ki so bile poslednja leta dane Cerkvi v škodo. Kaže pa, da sedanja republikanska pravda zoper nadškofa v Aix-u bode mnenje francoskega naroda obernila proti sovražnim framasonom. Tudi na Spanjskem se razodeva veliko gibanje zoper francosko veri sovražno republiko. Francoski delavci poslednji čas so zlasti s svojim romanjem pokazali, da francoski narod sploh je vse kaj druzega, kakor pa francoski vladni framasoni. Tako je velik del tudi drugod; nevredni brezverci tarejo in strahujejo boljši narod. I. Br&tovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec november (Iistopadi. a) Glavni namen: Miiijoni v Anamtt. (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII prihodnjič). b) Posebni nameni: 1. Vsi Sveto i ki. Ta in vsak da» me^eea i* naznanjene, pa še ne zajnamovariH, ali nenadne zadeve. Sv. Oče. Zvišanje upanja na srečno večnost. 2. Vse verne duše. Vestno spolnjevanje I ¡ubere»-k Ji dolžnosti do ubogih duš. Lakota na Ruskeui. Suiertuo borni in pomoči najbolj potre'-ni. 3. S. Pirmin. Hvaležnost za poklie k pravi veri. Ohranitev sadii trijerske božje poti. Velike skerbi za živež. 4. S. Iv aro 1. Kardinali in skoti sv. Cerkve. Dul»»vsk* in deška semenišča Redovnice baroni«-j ke. Telr.su» bolni. 5. S. Ida. <'erkev na SeJniograšketn. Ž-ustv» v »<•_ varnosti pred dulioui sedanjega časa. Vdanost v nerazumljive sklepe božje previdnosti l'«»grešaui. ti S. Leonard. Po pečauji s tuiei provzro«Vne škod«*. Pomoč za kerščanski kuiečki stan Družba treznosti. 7. S. Kugelbert. Koliuska »aiškolija. „Duhovni in obhajanei." 1'overuitev pregnanih red««v na Nemšk«». Dušno iu telesno slepi. Molitev Gospod Jezus Kristus! V edinosti z onim božjim namenom, s katerim si sam hvalil Boga na zemlji v svojem presv. Sercu in ga še zdaj hvališ brez konca v zakramentu sv. Rešnjega Telesa po vsem svetu, in v posnemanje presv. Serca brezmadežne Device Marije Tebi darujem danes vsak trenutek vse svoje namene in misli, vse čutila in želje, vsa dela in besede. < 100 dni olpustka enkrat ua dan L*on XIII. 1SS5.J Posebno pa ti jih darujem za kerščmske zdravnike, kakor tudi za vse zadeve, ki so priporočene udom molitvenega apostoljstva v tem mescu in današnji dan. (J sladko Serce mojega Jezusa, daj, da te vedno bolj ljubim. Amen. < Vsakrat 3u0 dni odpustka in če se vsak dan moli, enkrat v ui«»s<*ii popolen odpustek. Pij IX, 20. I. ISTti i Sladko serce Marijino, bodi moje rešen je. (Vsakrat 300 dni odpustka. Pij IX 1SÖ2.) Sv. Jožef, prijatelj najsvetejšega Serca, prosi za nas. (100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX IS Sv. nadangelj Mihael, sv. Bonifacij, zvel. Peter Kancij, prosite za nas! i l Bratovske zadeve N. lj. Gtospč presv. Jezusov. Seroa. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. (i. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Ilerinagora in Fortunata, naših angeljev varliov iu vsih naših patronov, Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvn. prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne grehe in velike nesreče. — lJolna onoba za ¡zdravje. — Neka vedno bnlehna gospa se prav toplo prlporo<-u;e vsem udom brat. N. li. Oospe v molitev. da bi na pri prošnjo Matere Itoije in sv. Jožefa ozdravela. ak<» je to volja Uožia. — Nektari hudo razuzdani šolski mlademi. ki bojo s» hi in drugim velika iiesreea, ako s«» ne spr«id»ernejo. — priporočeni v molitev z.i poboljsanje. — Dn/ina za hi>ni mir na priprosnje. N. Ij. oktobra, je minulo 30 let. odkar čast. P. Benjamin Fabijan ima kerščanske nauke vse nedelje in praznike v mestni farni eerkvi čč oo. Frančiškanov. Ako se ta znamenita množica sošteje, imamo prav blizo dveh tisuč (2oooi podučenih popoldanskih govorov. Naj boljša pohvala pri tem je ta. da častitljiva frančiškanska cerkev je vedno bila in je poslušavcev napolnovana. 0. P. Benjamin, rojen 22. rožn. 1 «34 v Žužemberku, je v red stopil i». sept. 1854, slovesno obljubo naredil 3. sept in mašnik postal 12. sept. is:».s. — Bog ohrani verlega oznanovavca sv. vere še mnogo let! Kako je nad duhovnom jezik pobrusil! Pri sv. Volbenku na gornjem Avstrijskem je prešnji župan, zagrizen sovražnik cerkve in duhovnov, nedavno v očitni seji se zaderl nad g. župnikom: In Vi, gospod župnik, preganjal bom Vas. kakor in kjer bom mogel ... „L. Vbl/ vsled te dogodbe naznanja tole: Liberalec znani vodnik kmetov .Ilans Kirchmair je 2. grud. 1 st>0 čast. g. državnemu poslaneu Greg. Dohl-hamerju z gornje Avstrije v pismu se zagrozil: rPri-sežem pa Vam strahovit konec, kakor res Bog živi/ Sedeni let pozneje je Kirchmair umeri v Subnu: Suben je ječa. kakor je znano. Priserčna zalivala. Čez vse bogato plačilo prosi od Boga in najbolj iskreno zahvalo naznanja vsim prijateljem in dobrotnikom, ki so se ga blagodušno spominjali 18. oktobra. Vrednik „Zgd. Danice." Tema, tema! .Slovenec" omenja, da bi bilo treba kake svetilnice v Rebru. Želeti pa je. da bi bili sploh nekteri kraji bolj razsvitljevani iz tega namena, da bi razuzdano potepinstvo ne zlorabilo neosvit-ljevanih krajev. V rZvezdi" n. pr. so obkraji skoraj temni o večerih, tudi v sredini niso odveč močne luči. Mohorjeva družba v Celovcu je začela razpošiljati družbene knjige za leto ls;»| ; poslati ima .~>1>27 ud. 31O.I102 knjig. Za boren goldinarček dobi ud šestero bukev. Liberalna toleranca. V St. Mary's kolegiju (v Kentucky) živi č. P. Lezard. priprost mašnik in profesor. ki je bil 20 let v Kini. bil potem v Rimu prote-stanški škof. Tukaj pa se je spreobernil, je študiral bogoslovje in postal je mašnik. Njegovi prešnji fana-tiški bratje, krivoverei, pa so ga tako neusmiljeno preganjali, da je bilo celo njegovo življenje v nevarnosti. ter so ga vikši morali poslati v Ameriko. Kratek odgovor. Eden posebno priljubljenih pisateljev je priznal o lepi priliki tole: .Velikiat že so me neduhovni, posebej liberalci, popraševali. od kod je to. da le verske in le mašnike-zadevajoče členke priobčujemV Odgovoril sem vselej prav kratko določno: Iz hvaležnosti!"... Naj bi si to prepisali marsikteri in rabili za s p r a š e v a n j e vest i Weimar v Turingu, 14. okt. (P o t e r d i 1 o). Serena hvala, čast. gospod, za lepi dar (20 gld. a. v. zbirk Zgod. Dan.) v prid zidanja naše cerkve, ki ste nain ga dobrotno poslali. Močno ste nas s tem razveselili. Bog poverni z vso obilnostjo. kar ste nam storili za Njegovo čast. Pozdravljeni v Kristusu Gospodu! Ves udani K. Jüngst. župnik. Dobrotni darovi. Za dijaško mizo: C. g. župnik Fr Mar-sie 2 gld. — Preeast g. dekan J. Rus 10 gld. — g župnik Fr. lirulee r, gld. — Neimenovan prijatelj ä gld. — J. D. pošlje-5 gld , ktere je „za pridne Vaše fante"* „Vipavski konzi-storij"1 (Cast in poštenje mu! Vr.j zložil. — C. g. župnik Fr. IVtrovi-ie 2 gld. — č. g. župnik Jan. Tavear ü gld. Za gorenjske poplavljenee: Karani Lipoglaver po e. g. župniku 11 gld. Za sv. De t i n s t vo: Bo v. e.g. župniku J. Rozmanu 10. gld. — Č. g. župnik Jan. Tavear 2 gld. — Iz Kranja, D» gld. Za Marijanišee: C. g. župnik Bartol lialt. 5 gld. Za afrikanski misijon: llel. Velkaverh 1 gld. Za zidanje eerkve Svetoduške na Dolenjskem: Z Lipoglava e. g. župnik Fr. Marešič 10 gld. Za sv. Of et a: Č. g. župnik Fr. Petroveie 3 gld. — Neimenovana v dober namen 1 gld. Za cerkev sv. Duha pri Kerškem: Reteee pa k. g. župniku Al. Kumerju i* gld. Za v s t a n o v i t e v stalne in večji r e z i d e n e i j e ee. oo. jezuitov v Ljubljani mesto sedanjega „p r o v i z o r j a-' V zahvalo odišlemu e. P. M. Klinkowström-u 20 gld. in v pozdrav novemu snpeiiorju č. P. Jožefu Liens-bergerju o gld. nek duhoven v Ljubljani. Za usmiljene sestre v F i 1 i p o p o 1 u : Cast. g. župnik Jan. Tavear 3 gld.