W%$8Bm - wl LA VIDA ESP11UTIJAL Oktober-novembcr 1978 Buenos Aires Adhesiones al nuevo Pontifice Juan Pablo I Mensaje de la Junta Militar La Junta Militar envio un mensaje a Su Santidad el papa Juan Pablo I, con motivo de su designacion. El mensaje e sta firmado por el presidente de la Junta, teniente general Roberto Eduardo Viola, y expresa lo siguiente: “La Junta Militar presenta al Beatisimo Padre su filial saludo, a la vez que expresa sus mas fervientes deseos para que, en el dificil camino que la Divina Providencia pone ante nuestros pasos, el exito corone el santo apostolado que vuestro corazon de padre y pastor mereče. Implorando vuestra paternal bendicion, elevamos nuestras preces al Senor para que os asista y conforte en el desempeno de la alta mision que os ha encomendado." Mensaje del presidente Videla El presidente de la Nacion, Jorge Rafael Videla, expreso el j ubilo del pueblo y gobierno argentinos por la eleccion del nuevo Sumo Pontifice, Juan Pablo I, en un telegrama a la Santa Sede: “A Su Santidad, Juan Pablo I, ciudad del Vaticano. En este trascenden-tal instante para la Iglesia y la humanidad toda, en nombre del pueblo argen-tino y en el mio propio hago llegar a vuestra Santidad la expresion de nuestro j ubilo. Al reiterarle este homenaje de afecto y respeto, solicito para todos los Argentinos la bendicion apostolica como seguro testimonio de paz y de union.“ Pregovori o materi Kdor je brez matere, mora vse ohraniti v svojem srcu. (afriški) Tisti, ki ni hotel razumeti, kar mu je dopovedovala mati, bo moral razumeti, kaj mu pravi bolečina, (afriški) Ko je Bog spoznal, da je njegova naloga prevelika, je ustvaril mater, (španski) Mati razume govorico nemega otroka, (gruzijski) Kadar vam umre mati, nimate več sorodnikov, (črnski) Človek lahko pozabi svojega očeta — tudi če je ta minister, ne more pa pozabiti svoje matere — tudi če je beračica, (kitajski) Pregovori o dobroti Kar človek z eno roko deli, to mu Bog z drugo povračuje. (slovenski) Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski) Kadar je revež pred tvojimi vrati, Gospod gleda tvojo desno roko (arabski) Daj en datelj revežu in začutil boš, kako je sladak, (arabski) Lepo je tam dati, kjer nihče ne prosi, (slovenski) Najboljša miloščina je pravičnost do vseh. (ameriški) Dober človek ima vedro srce. (finski) Na 1. strani platnic: Mati ob zibelki (Maksim Gaspari) X DUHOV ŽIVLJENJE sSI Leto XVL Oktober-november 1978 Papež Janez Pavel I. |e novi vrhovni pasMr Cerkve V soboto 26. avgusta smo z veseljem zvedeli, da smo dobili novega papeža Janeza Pavla I., ki je bil doslej beneški patriarh in se je pisal Albin Luciani. V luči vere vemo, da se je uresničila skrivnost, ki združuje človeško z božjim. V Sikstinski kapeli so kardinali volilci kot kvalificirani člani rimskega prezbiterija in v skladu z določili rajnega papeža Pavla VI. izvolili kandidata za novega rimskega škofa in s tem za vrhovnega poglavarja vesoljne Cerkve. Ko je izvoljeni kandidat pristal na izvolitev, je bila uresničena človeška prvina in tedaj je po božjem pravu Prejel od Boga tisto redno oblast, ki jo je Kristus izročil sv. Petru. Postal je Petrov naslednik in Kristusov namestnik na zemlji. Ti božji in človeški prvini pri Volitvah rimskega papeža nam razodevata božji in človeški značaj Cerkve. Niso namreč kardi- nali volilci tisti, ki izročijo oblast prvenstva, saj je nimajo; oni le izberejo kandidata in tedaj ga sam Kristus napravi za svojega predstavnika v Cerkvi romarici. Cerkev ni več brez najvišjega pastirja, katoličani nismo več sirote brez svetega očeta. Zato je naše verno srce polno svetega veselja in zaupanja ob izvolitvi novega papeža. Rojstni kraj in družina novega papeža Canale D’Agosto šteje danes okrog 700 prebivalcev. Je to vas na pobočju severne Benečije v gornji Italiji in spada v škofijo Belluno. Kraj se je prej imenoval Forno di Canale, ker je bilo v vasi neko kovinsko podjetje. Ko so podjetje ukinili, je nastala brezposebnost. Vaščani so iskali dela in zaslužka drugod. Tudi kmečki fant Janez Luciani, oče novega papeža, se je napotil iskat dela kot zidarski delavec v Avstrijo, Nemčijo in Švico. 2 leti je bil tudi v Argentini. Poročil se je dvakrat. Ko je ovdovel po smrti prve žene, se je vrnil v rodni kraj in se poročil z vernim kmečkim dekletom Angelo. Imela sta 4 otroke. Najstareši je Albin (rojen 17. oktobra 1912), ena se-tra je umrla, brat Edvard ima 60 let in 10 otrok, je upokojen učitelj in živi v domačem kraju, sestra Nina pa je poročena z nekim zidarjem in ima 5 otrok. Družina je živela zelo skromno in trdo življenje. Dostikrat ni bilo pri hiši niti najnujnejšega. Mati je obdelovala nekaj lastne zemlje in hodila pomagat premožnejšim družinam, oče pa je še naprej hodil delat v Nemčijo in Švico, dokler ni nazadnje le dobil stalne zaposlitve kot steklarski delavec v Muranu. V Nemčiji se je vpisal v nemško socialistično stranko. Šolanje Mali Albin je najprej obiskoval krajevno šolo, kjer je veljal za bistrega, marljivega pa tudi živahnega učenca. V malo semenišče je vstopil v mestu Feltre, potem je nadaljeval študije v velikem semenišču v Belluno in nazadnje na papeški univerzi Gre-goriani v Rimu, kjer je branil tezo o Rosminiju. Med počitnicami je doma opravljal kmečka dela. Pri vsem pomanjkanju, ki ga je doživljal v mladosti, pa se ni nikdar zagrenil, ampak je zmeraj ostal življenjsko veder in je povsod presenečal s sproščenim smehom in smislom za šale. Duhovnik V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1935 s še ne izpolnjenimi 23 leti. Za kaplana je bil nastavljen na neko podeželsko faro. Posebej se je posvetil katehezi in poučevanju. Redno je tudi še študiral naprej. L. 1937 je bil nastavljen za profesorja dogmatike v bellunskem semenišču. Poglabljal se je v bogoslovno zna- nost in jo skušal izraziti v lahko umljivi in domači govorici, širil pa si je tudi splošno kulturo in kazal posebno nagnjenje do književnosti. Kasneje je postal tudi semeniški podravnatelj, obenem Pa je razvijal dušnopastirsko dejavnost po različnih farah škofije. 1948 je bil imenovan za škofijskega provikarja za katehezo, kateri se je posvečal s posebno skrbjo in ljubeznijo. Škofovska služba Nadarjenega, izobraženega in delovnega duhovnika Lucianija je papež Janez XXIII. 27. decembra 1958 posvetil za škofa v Vi-ttorio Veneto. To škofijo je vodil H let modro in vneto. Zmeraj pa je ob vsem pastoralnem delu tudi Prizadevno študiral. V nauku je bil strogo zvest izročilu in cerkvenemu učiteljstvu. Osebno je tudi v škofovski službi ostal preprost in skromen. Za pastoralne obiske je še zmeraj večkrat uporabljal bicikleto. Upošteval je, da so premnogi njegovi verniki siromašni in da mora biti tudi Cerkev uboga. Veliko je o tem govoril svojim duhovnikom, da bi jim vcepil duha uboštva. Med II. vatikanskim koncilom je kot teolog živahno posegal v razpravljanja in spravljivo pomirjeval med različnimi tokovi. Neomajno zvestobo papeškemu nauku je brez omahovanja pokazal tudi ob okrožnici Humanae vitae. Beneški patriarh 15. decembra 1969 ga je Pavel VI. poklical, da nadomesti kardinala Urbanija na patriarškem prestolu v Benetkah. Zelo toplo so ga sprejeli, vendar je odklonil tradicionalno procesijo z okrašenimi gondolami kot dobrodošlico novemu patriarhu. Že kar spočetka je pokazal svoj odpor proti blišču zunanjih slovesno- sti in ostal stanoviten in trden v svoji naravni skromnosti. Bal se je beneške ..častitljivosti", vendar je njegova pristna in topla človečnost kmalu osvojila Benečane. Prevažal se je v javnih vozilih, oblečen kot navaden duhovnik v črn talar. Rdeči biret in škofovski naprsni križec je spravljal v žep. V vsem je poudarjal duhovnost in tudi duhovni poklici v njegovi nadškofiji niso doživeli v kritičnih letih tistega osipa kot drugod v Italiji in po svetu. Do beneške kulture in u-metnosti ni bil ravnodušen, saj ima pretanjen čut za lepoto, vendar so bile predmet njegovega zanimanja in skrbi ter ljubezni predvsem številne delavske družine z vsemi njihovimi težavami. Kardinal Za kardinala ga je imenoval Pavel VI. 5. marca 1973. L. 1971 ga je papež še posebej vabil na škofovsko sinodo v Rimu, 1. 1972 pa je Pavel VI. obiskal mimogrede v Videm tudi Benetke in pred dvajsettisočglavo množico pred baziliko sv. Marka nadel patriarhu svojo papeško štolo, kar je Lucianija spravilo v silno zadrego. L. 1973 je bil nadškof Luciani izvoljen za podpredsednika Italijanske škofovske konference. Njegov človeški lik Ob vsaki priožnosti je prihajala na dan njegova ljubezen do ljudstva in slehernega človeka. Odločno je zmeraj zavračal nasilje. Ko so pred meseci rdeči brigadirji ugrabili in potem u-morili Alda Mora, je patriarh Luciani označil to dejanje kot „kruto, cinično, strahotno". Ko je 1. 1973 potoval v letalu v Južno Ameriko, je obolel na enem očesu in se pozdravil šele po dolgotrajnem zdravljenju. Zato menda nerad potuje z letalom. Je kratkoviden in ne preveč čvrstega zdravja. Pred časom je bolehal tudi na pljučih, a se je pozdravil. Ko so ga operirali na mandeljnih, ni bila operacija vestno opravljeno in se mu še pozna na glasu. Pred smrtjo Pavla VI. je nameraval iti v Lido, da bi se zdravil zaradi revmatizma. Ni visoke postave, ampak bolj nizek. V občevanju je vljuden in prikupen. Vse življenje je kazal presenetljivo zmogljivost pri delu. Med počitnicami je rad kegljal. Izvolitev za papeža Za 263. papeža je bil izvoljen v soboto 26. avgusta letos. V kon-klavu je bilo 111 kardinalov vo-lilcev. Konklave je bil izredno kratek, trajal je le 26 ur. Videti je, da so bili kardinali med seboj precej enakih misli, kakšnega poglavarja potrebuje Cerkev danes in kateri izmed njih združuje v svoji osebnosti ustrezne poteze. Izid volitev je bil presenetljivo nagel in za večino ljudi nepričakovan. Pred konklavom je bila slovesna maša v baziliki sv. Petra, ki se je je udeležilo okrog 10.000 vernikov. Slovesnost je prenašala televizija 50 držav prek satelita. Po maši so odšli kardinali v procesiji v Sikstinsko kapelo, kjer jim je kamerleng Villot prebral apostolsko konstitucijo Pavla VI., nakar so prisegli popolno tajnost glede volitev. Noč so prespali v zasebnih celicah. Prvi trenutki po izvolitvi Kardinal Luciani je bil izvoljen pri 3. volitvah. Kamerleng Jean Villot ga je uradno vprašal, če pristane na izvolitev za papeža, in po pristanku, kakšno ime si izbere. Novoizvoljeni papež je dejal, da se hoče imenovati Janez Pavel I. Nato so ga odvedli v oblačilnico, iz katere je prišel v belem talarju z zlato-rdečo štolo, z belim solideom na glavi in s papeško pastirsko palico v roki. Najprej se je vrnil v konklave in blagoslovil kardinale, ki so mu v znak pokorščine poljubili roko. Kardinal kamerleng mu je nataknil papeški prstan in intoniral zahvalno pesem. Janez Pavel I. se predstavi Takoj nato je šel kardinal Pe-ricle Felici na balkon bazilike sv. Petra in v latinščini spregovoril znano formulo: Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža. Povedal je tudi, kdo je bil izvoljen in kako se bo imenoval. Za njim se je v spremstvu kardinalov Villota in Baggia pojavil novoizvoljeni papež in z razprostrtimi rokami ter osvajajočim nasmehom pozdravil osemdesetti-sočglavo množico na trgu ter podelil blagoslov „mestu (Rimu) in svetu". Množica, ki je že dobro uro zbegano presojala dim, ki je bil zdaj bel zdaj črn in siv, je ob veselem sporočilu in ob predstavitvi papeža navdušeno vzklikala, zvonovi vseh rimskih cerkva pa so začeli radostno pritrka-vati. Prvi nagovori Noč med soboto in nedeljo je papež prebil še v celici v konkla-vu, kjer je pridržal do naslednjega dne tudi kardinale. Z njimi je zjutraj somaševal in zajtrkoval, potem pa jim v polurnem govoru v latinščini očrtal svoj program. Povedal jim je, da bo nadaljeval prenovo Cerkve v duhu II. vatikanskega koncila, da bo skrbel za red v Cerkvi, poudaril je evan-gelizacijo kot najvažnejšo nalogo Cerkve, prizadeval si bo za ekumenizem in za dialog z nekristjani ter neutrudno delal za mir na svetu. Opoldne v nedeljo se je zbralo na Trgu sv. Petra okrog 200.000 vernikov. Janez Pavel I., ki si je izbral ga geslo: „Ponižnost“, je ponižno dejal zbrani množici: „Nimam modrosti srca papeža Janeza ne kulture papeža Pavla, vendar sem na njunem mestu in moram skušati služiti Cerkvi. Pri- čakujem, da mi boste pomagali s svojimi molitvami." Ustoličenje Novi papež je odklonil tradicionalno kronanje z dragoceno tiaro, ki je tisoč petsto let veljalo kot uradni začetek papeže-vanja. Določil je kot dejanje u-stoličenja prejem papeškega polij a, obljubo pokorščine kardinalov in slovesno mašo. Odklonil je tudi tradicionalni papeški prestol, na katerem so ob nekaterih priložnostih nosili papeže. Poenostavljena slovesnost ustoličenja je bila v nedeljo 3. septembra ob 6 popoldne na Trgu sv. Petra. Trg je napolnilo 250.000 ljudi. Slavja so se udeležili predstavniki vseh krščanskih Cerkva, mnogih mednarodnih ustanov in 101 države. Argentino je zastopal državni predsednik general Jorge R. Videla z. gospo in spremstvom. Prisostvovali so tudi predsedniki Avstrije, Irske, Libanona in Paname, belgijski kralj Baudouin s kraljico Fabiolo, španski kralj Juan Carlos s kraljico Sofio, ameriški podpredsednik Mondale, kanadski ministrski predsednik Trudeau, zahodnonem-ški kancler Schmidt in drugi. Ob napovedani uri so prišli v procesiji iz bazilike sv. Petra 104 kardinali v belih mašnih oblačilih in za njimi papež tudi v belem in z zlatobarvno mitro. Po pozdravu in blagoslovu zbrane množice je papež sedel na sedež, kardinali pa so prihajali drug za drugim in v znamenje pokorščine poljubili papežu roko. Bel volnen palij je sv. očetu nadel kardinal Pericle Felici. Med mašo je Janez Pavel I. govoril v latinščini, italijanščini in francoščini. Osebno je obhajal sorodnike in zastopnike rojstnega kraja ter iz Benetk. Celoten obred je trajal 2 uri in 20 minut. Ob koncu slavja je ves trg ploskal v pozdrav novemu poglavarju Cerkve. Slavje ustoličenja je prenašala televizija 53 držav in računajo, da je gledalo obred na malem zaslonu tisoč milijonov ljudi. Tudi v Argentini smo spremljali celoten obred ob televizijskem prenosu. Značilno je, da so bili Slovenci v domovini za to tudi tokrat prikrajšani, čeprav je slovesnost prenašala npr. televizija komunistične Poljske in celo Madžarske. Naslednji dan je sv. oče sprejel v avdienci uradne predstavnike vseh držav, ki so se udeležili ustoličenja, med drugimi tudi Jugoslavije in drugih totalitarnih držav. Zahvalil se jim je za vjudnostno pozornost, prosil pa jih je, naj omogočijo v svojih deželah versko svobodo svojim državljanom. Veliko odgovornost je prevzel nase novoizvoljeni papež. Spremljajmo in podpirajmo ga s svojo molitvijo, ljubeznijo in poslušnostjo. Molimo zanj, naj mu Bog pomaga, da bo odgovorno in ustrezno vodil božje ljudstvo; naj Lik rajnega papeža Pavla VI. ga Sv. Duh podpira, da bo zvest in skrben pastir vesoljne Cerkve ; naj mu Gospod Jezus, ki je opora človeške slabotnosti, vlije zaupanja in srčnosti pri vodstvu Cerkve; naj ga troedini Bog razsvetljuje, da. bo varuh resnice, učitelj vere, zanesljiv voditelj romance Cerkve, oče ubogim, luč nevednim in upanje' vsemu svetu! Na praznik Gospodovega spre-menjenja, dne 6. avgusta 1978, zvečer ob 21,40 je umrl za srčnim infarktom v Castel Gandolfu papež Pavel VI. Umrl je velik papež, predvsem papež II. vatikanskega cerkvenega zbora. Glavni cilj njegovega pa-peževanja je bilo izvajanje koncila. V viharnih časih znotraj in zunaj Cerkve je vodil Kristusovo Cerkev s pogumom in v ponižnem služenju. Življenjski podatki Rodil se je 26. septembra 1897 kot Janez Krstnik Montini v Co-cesio pri Brescii in bil leta 1920 posvečen v duhovnika. Isto leto je doktoriral iz kanonskega pra" va, potem pa nadaljeval študije v Rimu, tudi na papeški akademiji za diplomacijo. Eno leto je bil na nunciaturi v Varšavi, potem pa v državnem tajništvu v Vatikanu, kjer je postal eden najožjih sodelavcev poznejšega papeža Pij a XII. Bil je substitut državnega tajništva in potem prosekretar za redne cerkvene zadeve. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za milanskega nadškofa, kjer si je prizadeval za stik z vsemi sloji, za versko prenovo in zidanje novih cerkva — posvetil jih je 72, začel pa še drugih 19. Papež Janez XXIII. ga je leta 1958 imenoval za kar- dinala. Po njegovi smrti je bil 21. junija 1963 izvoljen za papeža in 30. junija istega leta kronan. Za svoje geslo si je izbral besede: ,,V imenu Gospodovem". Umrl je v 16. letu svojega papeže vanja. Njegovo delovanje Glavno njegovo delo stoletnega pomena je bilo nadaljevanje in sklep II. vatikanskega cerkvenega zbora. Razglasil je Marijo za mater Cerkve. Njegovi govori na začetku in ob sklepu koncilskih zasedanj so bili zgodovinskega pomena. Koncil je nadaljeval z ustanovitvijo raznih tajništev, npr. tajništva za edinost, za nekristjane in za nevernike, ter z ustanovitvijo stalne škofovske sinode, ki naj vsako tretje leto pretresa najpomembnejša cerkvena vprašanja. Okrožnice in spodbude Pavel VI. je na odličen način in neumorno vršil naj višjo učiteljsko službo. Pri avdiencah je vsako sredo poučeval vernike z vsega sveta, vsako nedeljo jim je z okna svojega stanovanja govoril o aktualnih vprašanjih. Mnogo je govoril škofom, ki so k njemu prihajali ad limina. Vso Cerkev je poučeval z znamenitimi okrožnicami: z okrožnico Eccle-siam Suam (Svojo Cerkev) je leta 1964 spregovoril o dialogu Cerkve, znotraj Cerkve pa tudi z drugimi kristjani, nekristjani ter neverniki, z vsemi ljudmi dobre volje. L. 1965 je izdal okrožnico Mysterium Fidei (Skrivnost vere), s katero je hotel utrditi katoliški nauk o evharistiji. 1967 je v znameniti okrožnici Populo-rum progressio (Razvoj narodov) spregovoril o tem, da je treba pomagati manj razvitim narodom k napredku. Mir v svetu, je zapisal, je v veliki meri odvisen od razvoja teh narodov. 24. junija istega leta je spregovoril o duhovniški neoženjenosti v okrožnici Sacerdotalis coelibatus (Duhovniški celibat). 1968 je z okrožnico Humanae vitae (človeškega življenja) po dolgih napovedovanjih objavil smernice za krščansko uravnavanje rojstev, s katerimi je hotel doseči večje spoštovanje življenja in od Boga u-stvarjene človekove narave. 1971 je ob 80-letnici socialne okrožnice Leona XIII. Rerum novarum in 40-letnici okrožnice Quadragesi-mo anno spregovoril o novih sodobnih družbenih vprašanjih z okrožnico Octogesima adveniens (Ob 80-letnici). 1974 je izdal apostolsko spodbudo o Marijinem če-ščenju (Marialis cultus). 1975 je tudi z apostolsko spodbudo spregovoril o krščanskem veselju (Gaudete in Domino). 18. decembra 1975 je s spodbudo Evangelii anuntiandi nakazal smernice, do katerih so prišli na škofovski sinodi 1974 o evangelizaciji sodobnega sveta. Ob začetku leta vere je izdal posebno veroizpoved božjega ljudstva, v kateri je dopolnil nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Njegova romanja Papež Pavel VI. je bil velik svetovni romar. Leta 1964 je obiskal Sveto deželo in se srečal s patriarhom „sestrske“ pravoslavne Cerkve Atenagorom, s ka" terim sta se ponovno srečala leta 1962 v Carigradu. Papež Pavel VI. se je leta 1964 udeležil evha-rističnega kongresa v Bombayu v Indiji. Leta 1967 je obiskal Fatimo, leta 1968 Bogota v Kolumbiji v Južni Ameriki, leta 1969 Ženevo v Švici, leta 1965 je govoril Združenim narodom v New Torku in državnike rotil: „Nikdar več vojne!" Leta 1970 je v novembru in decembru potoval na Daljni Vzhod in obiskoval Teheran, Cejlon, Manilo, Samoa, Sid" ney in Hong Kong. Vsako leto je tudi obiskoval župnije v rimskih predmestjih ter druga italijanska mesta. Druga prizadevanja Papež Pavel VI. je prenovil tudi Rimsko kurijo. Mnogo si je prizadeval za mir na svetu. Odredil je, da vsako leto obhajamo „Dan miru". Na konferenci v Helsinkih je bil za-stopan tudi Sveti sedež, kar je bilo prvič od dunajskega kongresa. Prizadevanje za zbližanje z vzhodno pravoslavno Cerkvijo je prineslo pod Pavlovim papeževa-njem velik napredek. Cerkvi sta Po papeževih besedah že združeni, čeprav še ne popolnoma; še ne moremo piti iz istega keliha. Medsebojno izobčenje je bilo na koncilu dne 7. decembra 1965 odpravljeno. Tudi z drugimi Cerkvami, npr. z anglikansko Cerkvijo, in drugimi verstvi se je pod Pavlom VI. razvil živahen in uspešen dialog. Vesoljnost Cerkve je Pavel VI. poudaril z imenovanjem novih kardinalov. Njihovo število se je leta 1973 dvignilo na 145 z vseh delov sveta. Leta 1975 je razglasil sveto leto in v tem času razglasil množico novih blaženih in svetnikov. Geslo svetega leta je bilo: sprava in prenova. Za petnajstletnico njegovega papeževanja je vse presenetil s svojo izjavo: „Vera je bila osnova vsega mojega delovanja in snovanja vseh petnajst let mojega vladanja." V veri je potrjeval svoje brate. Za njim žaluje 725 milijonov katoliških vernikov po svetu, z njimi pa vsi ljudje dobre volje. Žalne slovesnosti Že v ponedeljek so začele prihajati v Rim skupine romarjev in njihovo število je naraščalo iz dneva v dan. Ko so v ponedeljek ob desetih dopoldne položili papeža na mrtvaški oder v „dvo-rani Švicarjev" v Castel Gandol-fu, se je začel obhod romarjev okrog krste. Računajo, da je šlo mimo mrtvaškega odra vsako minuto nad 200 ljudi. Oder je bil preprost, brez vseh okraskov. Pa- pež je ležal oblečen v rdečo papeško opravo, z rožnim vencem v rokah in pastirskim križem ob sebi. Ob njem so stražili 4 gardisti. V sredo popoldne so preprosto krsto iz cipresovine, brez okraskov in cvetja, prepeljali v Vatikan. Sprevod se je ustavil ob cerkvi sv. Janeza v Lateranu. Molitve nad krsto je zmolil rimski vikar kardinal Poletti s pomožnimi škofi, lateranskim kapi-ljem in župniki. Na Trgu sv. Petra se je zbralo veliko ljudi, ki so pričakovali sprevod. Tudi ob dolgi poti so ljudje pozdravljali umrlega papeža. Krsto je odneslo v baziliko sv. Petra tistih 12 mož, ki so papeža navadno prinesli v avdienčno dvorano. V četrtek so baziliko odprli za vernike. Mrtvaški oder ob glavnem oltarju je bil čisto preprost, brez dragocenih pregrinjal in cvetja. Sodijo, da je Pavla VI. na mrtvaškem odru počastilo nad 300 tisoč ljudi. Pogrebni obred V sobotnem večeru je Trg sv. Petra napolnilo nad 100 tisoč ljudi. Ob 6 so prinesli krsto iz bazilike in jo položili na tla pred oltar. Le preproga je bila na kamnitem tlaku. Na krsti je bila le odprta evangeljska knjiga, ob krsti pa goreča velikonočna sveča. Somaševanje je vodil dekan kardinalskega zbora Carlo Con-falonieri, okrog njega pa je bilo še 94 kardinalov, ki so do tedaj prišli v Rim. V priložnostnem govoru je Confalonieri prikazal 15 let Pavlovega pontifikata. Dejal je, da je njegovo delo zares težko strniti v nekaj stavkov, saj je veliko delal in dobesedno zgorel v izpolnjevanju dolžnosti. Papeževo delo zbuja spoštovanje pri vseh ljudeh. Ogromno je naredil, veliko prepotoval, se srečal z mnogimi ljudmi, napisal veliko govorov. Kardinal je tudi omenil Pavlovo delo za mir, ekumenska prizadevanja ter skrb za dobro Cerkve in vsega človeštva. Pavlovo življenje je bilo prežeto s trpljenjem in žrtvami. Vse življenje mu je bilo priprava na srečanje z večnim Sodnikom. Pričakoval ga je mirno, kakor pravični, ki se dobro zaveda svoje zamejenosti, hkrati pa je prepričan, da je storil vse, kar je bilo v njegovih močeh. Njegovi veliki ljubezni do Cerkve zdaj taista Cerkev odgovarja z molitvijo za njegov mir v večnosti. Pogrebnih slovesnosti so se u-deležile delegacije z vsega sveta. Med njimi je bilo tudi veliko predstavnikov drugih krščanskih Cerkva. Med mašo je obhajalo 150 duhovnikov. Po maši so najprej peli litanije vseh svetnikov in opravili še druge pogrebne molitve. Ko so krsto dvignili, je zbor prepeval Marijin slavospev: Moja duša poveličuje Gospoda... Množica na trgu pa je mahala z robčki in ploskala. Krsto so nato v navzočnosti kardinalov in pokojnikovih sorodnikov spustili v podzemlje bazilike. Položili so jo še v 2 krsti, svinčeno in hrastovo. Po stari navadi so v krsto k papeževim nogam položili pergament z njegovimi podatki. Na grob so polo- žili marmornato ploščo s kratkim napisom. Pogrebne slovesnosti so prenašale televizije 48 držav z vseh celin; v Argentini smo mogli po televiziji spremljati vsa ta doga-jan j a, Jugoslavija pa seveda ni prenašala. Naj počiva v miru! Iz oporoke sv. očeta Pavla VI. Na skrivnost smrti in na to, kar ji sledi, gledam v Kristusovi luči, edini, ki razsvetljuje, in zato z ponižnim in mirnim zaupa-njem. Zavedam se resnice, ki mi je vedno odsevala iz te skrivnosti na tukajšnje življenje, in blagoslavljam zmagovalca smrti, da je pregnal njeno temo in razodel luč. Zato vpričo smrti, vpričo popolne ločitve od tukajšnjega življenja, čutim dolžnost, da proslavljam dar, srečo, lepoto in namen tega bežnega bivanja. Gospod, zahvaljujem se ti, da si me poklical v življenje, in še bolj zato, da si me s tem, da si me napravil kristjana, naučil in namenil k polnosti življenja. Prav tako čutim dolžnost, da sem hvaležen in blagoslavljam tiste, ki so bili zame posredovalci vere v življenje, ki si mi jih ti, Gospod, naklonil. Naj bodo blagoslovljeni moji starši in vsi tisti, ki so me vzgajali, me. imeli radi in storili kaj dobrega, mi pomagali in me obdajali z dobrimi zgledi, s skrbjo, ljubeznijo, dobroto, zaupa- njem, prijaznostjo, prijateljstvom, zvestobo, spoštovanjem. S hvaležnostjo gledam na naravne in duhovne odnose, ki so nudili začetek, podporo, tolažbo, smisel mojemu življenju. Koliko darov, koliko lepih in vzvišenih stvari, koliko upanja sem prejel v tem svetu! Sedaj se dan nagiba k zatonu in gre h koncu ter zginja vse v tem čudovitem in dramatičnem prizorišču časnega zemeljskega bivanja. Kako naj se ti zahvalim, Gospod, za dar naravnega življenja in še bolj za dar vere in milosti, v katerem edino iščem zatočišče mojemu preostalemu bitju? Kako naj vredno proslavim tvojo dobroto, Gospod, da sem bil koj po rojstvu vključen v neizrekljivi svet katoliške Cerkve, da sem bil poklican in deležen Kristusovega duhovništva, da sem imel srečo in poslanstvo služiti dušam, bratom, mladim, ubogim, božjemu ljudstvu, da mi je bila dana nezaslužena čast biti služabnik svete Cerkve, zlasti v Ri- mu pri papežu, potem v Milanu kot nadškof in nazadnje na sedežu sv. Petra? Na veke bom opeval božje usmiljenje. Pozdrav in blagoslov vsem tistim, ki sem jih srečal na svojem zemeljskem potovanju, tistim, ki so bili moji sodelavci, svetovalci in prijatelji. Blagoslov tistim, ki so sprejemali mojo pastirsko službo in so mi bili sinovi in bratje v našem Gospodu. Sedaj, ko se poslavljam s pozorišča tega sveta in grem nasproti božji sodbi in njegovemu usmiljenju, bi imel veliko povedati. Glede stanja Cerkve: Upošte- Slovenski škofje o Papež Pavel bo ostal v zgodovini Cerkve na Slovenskem nepozaben. Kar je Janez XXIII., kf je Ljubljano povzdignil v nadškofijo, začel, je Pavel dovršil s tem, da jo je povišal v nadškofijo in ji pridružil mariborsko škofijo. Isti papež je lani obnovil koprsko škofijo ter jo pridružil ljubljanski metropoliji. S tem smo dobjli posebno cerkveno pokrajino, v kateri smo prvič v zgodovini združeni vsi Slovenci v Jugoslaviji. To je daljnosežnega pomena za našo cerkveno zgodovino in pomembno tudi v mednarodnem oziru. Prisrčno nas je sprejel, ko smo ga slovenski romarji obiskali za tisočdvestoletnico pokristjanjenja vajte besede, ki sem jih o tem izrekel z resnobo in ljubeznijo! Glede koncila: Vse naredite, da se zvesto izpolnjujejo njegovi predpisi! Glede ekumenizma: Naj se nadaljuje delo za edinost z ločenimi brati z velikim razumevanjem, z veliko potrpežljivostjo, z veliko ljubeznijo, a nikdar z odstopanjem od prave katoliške vere! Glede sveta: Svetu ne pomagamo s tem, da se navzamemo njegovega mišljenja, njegovih o-bičajev in njegovih okusov, temveč s tem, da o njem premišljujemo, da ga ljubimo in mu služimo. papežu Pavlu VI. in se z mnogimi ljubeznivo rokoval. Zelo živo mi je v spominu, ko je pred sklepom koncila sprejel vse jugoslovanske škofe, nam govoril z besedami sv. Pavla ter nas očetovsko rotil, naj bomo med seboj edini. To papeževo naročilo rad še danes ponavljam na naših škofovskih konferencah, kadar pride — kar se pač povsod godi — do kresanja idej. Na lanskem sprejemu jugosl. škofov nam je govoril o skrbi za duhovniške poklice in o čistosti nauka na naših fakultetah. Pavel VI. pojde v zgodovino predvsem kot papež koncila. Koncil je središčni dogodek, s katerim se začenja novo razdobje cerkvene zgodovine. Vpeljal je v bogo- služje narodni jezik in s tem odprl bogoslužne zaklade vsemu božjemu ljudstvu. Prenovil je mašni obred in omogočil vernikom dejavno sodelovanje. Prilagodil je sedanjemu času vse obrede zakramentov, posodobil post in odpustke. Kot neutrudnega oznanjevalca svetovnega miru, socialne pravičnosti ter pravega napredka so ga poslušali in upoštevali državniki in voditelji narodov. Bil je za sv. Petrom prvi papež, ki je obiskal Sveto deželo in prepotoval vse celine sveta. Po Gospodovem naročilu je nenehno učil vse narode. V vseh zmedenostih današnjega sveta je bilo slišati glas Kristusovega namestnika in njegove predloge za rešitev zapletenih vprašanj človeškega sožitja. + Jožef Pogačnik Ob smrti papeža Pavla VI. so predstavniki držav in vlad enoglasno izjavljali, da je bil pokojni papež mnogo več kot samo vrhovni poglavar katoliške Cerkve, da je bilo njegovo papeževanje blagoslov za vse človeštvo. V obredu papeškega kronanja je včasih stalo, da je papež oče naro- dov. Pavel VI. je to vsekakor tudi bil. Naj mu bo Gospod bogat plačnik! + Janez Jenko V trajnem spominu mi bo ostal lanski sprejem v Castel Gandolfu, ko smo pripeljali tja naše bolnike in invalide. Takrat so nam dali vso prednost, naše bolnike so prve spustili na dvorišče, jim dali prva mesta in skazovali veliko pozornost. Pomešal sem se med bolnike in hotel med advienco o-stati na dvorišču. Pa so prišli pome, da moram gor v papeževo bližino. Ko je papež tako lepo pozdravljal naše bolnike, je spre-jel še nas navzoče škofe. Naši bolniki so mi dali skromen dar za sv. očeta. Ko je prišel do mene, je razprostrl roke, me prijel za ramo in se otroško zahvaljeval za dar, potem pa sam osebno dajal v roko spominke za naše bolnike. Dolgo sem bil ob njem in je tako očetovsko vpraševal in dajal poguma. Posebno je naročal pozdrave našim bolnikom in invalidom. Zdelo se mi je, da so mu naredili veliko veselje. V eni zadnjih avdienc v Castel Gandolfu je govoril dopustnikom o tistih, ki niso mogli na dopust, to je o bolnikih in tistih, ki jim v ljubezni strežejo in se v ljubezni do bolnih odrekajo dopustu. Mislimo posebej na tiste, je dejal, in molimo zanje. Takrat in vsa zad" n ja leta je bil tudi sam velik bolnik, zato je imel čut za bolne tako zelo razvit. Skromna, drobna, bela postava sv. očeta, njegove žareče oči in roke, ki so hotele objeti ves svet, pa tista globoka beseda, ki je prihajala iz dna srca in iz pristne vere... Ta podoba je sedaj zašla v zaton, a bo še dolgo pred mojimi duhovnimi očmi. + Stanko Lenič Težko je govoriti o liku človeka, kakršen je bil papež Pavel VI. Gotovo je, da bo njegovo ime ostalo zapisano s svetlimi črkami v zgodovini katoliške Cerkve, krščanstva in celo vsega človeštva. Cerkev je sicer vodil kar 15 let, torej trikrat tako dolgo kakor Janez XXIII., a kljub temu je storil več, kakor bi imeli, od njega pričakovati v tem času. Naloga, ki jo je prevzel od svojega prednika Janeza XXIII., velikega karizmatika, človeka srca v polnem pomenu, nikakor ni bila lahka. Najprej je vprašanje, koliko bi sploh bilo mogoče še naprej voditi Cerkev v istem slogu, kakor jo je vodil Janez XXIII. Nekaj drugega je namreč spoznati znamenje časa in se odločiti za novo pot in nekaj drugega zopet izdelati smernice za to novo pot in jih uresničiti. Marsikatera ovira je na začetku poti še nevidna, pozneje pa se pokaže kot domala nepremagljiva. In če kdo hoče imeti povsod red, povsod jasno spoznanje in gotovost, potem še posebej občuti takšno oviro in z njo povezane težave. Pavel VI. je v tem pogledu bil pravo nasprotje Janeza XXIII., ki se je drznil hoditi tudi „v temi" in iskati pravo pot, ki se ni bal tveganja in se je dal voditi „upa-nju proti upanju", ki je prav zaradi tega svoje delo popolnoma zaupal božjemu Duhu in je „mir-no spal" kljub na videz nepremagljivim težavam. Papež Pavel VI. je vsako stvar do podrobnosti premislil in imel za svojo dolžnost, da ničesar ne tvega v pravem pomenu, temveč vse stori šele takrat, ko dovolj jasno spozna, kaj je treba storiti. Hkrati pa je hotel imeti povsod red in „čiste račune", zato je tudi naglo ukrepal tam, kjer je spoznal, da bi se stvari mogle po njegovem prepričanju razvijati v smer, ki bi red kalila, ki bi na-sprotovala tradiciji Cerkve, kolikor se mu je ta zdela neobhodno potrebna, da se ohrani. A zopet je res, da je pogumno spremenil stvari, ki jih je jasno spoznal kot spremembe potrebne. življenje je večkrat zelo za-pleteno in je v njem mogoče doseči malo tako jasnih spoznanj, kakor bi bila potrebna za Pavla VI. Tako je tudi razumljivo, da so nekatere odločitve izostale, druge pa naletele na odpor v Cerkvi in zunaj nje. Pokazalo se je, kako težko je združevati tako razr lične življenjske sloge, kakor sta slog Pij a XII. in Janeza XXIII. Zato tudi lahko razumemo, zakaj je Pavel VI. občutil vodstvo Cerkve predvsem kot „trpljenje za Cerkev", da ga je hudo mučil strah odgovornosti za Cerkev, da ga je morila skrb za pravovernost, da je marsikje naravnost videl na delu hudega duha, da so ga kritizirali večkrat z leve in desne. Reči bi smeli, da je kljub najboljši volji bila naloga, ki si jo je zastavil Pavel VI., pretež-ka. Hotel je namreč reformirati Cerkev v duhu II. vatikanskega koncila, a reformirati brez tveganja, previdno in zanesljivo, kakor je jasno spoznal, da je prav, hkrati pa so se pojavljali vprašljivi načini reforme ali tudi pro-tireforme, ki so naravnost izzivali k odločnejšim in hitrejšim Ur krepom. + Vekoslav Grmič Brez osebne pristnosti ni religioznega izkustva, zato ne resnične religije, tudi krščanske religije ne, tudi katolicizma kot religije ne. H katolicizmu kot religiji spadajo tudi tale dejanstva: prebijati se iz neosebnega životarjenja; osebna prebujenost; zrel občut neke nezadoščenosti ob vsem, kar je duh ali kar so roke že dosegle; globina osebne prizadetosti v delu in snovanju; prekaljena želja po svobodi; široka obzorja; neizprosna odkritost do samega sebe; nepodkupljiva vest; dozorel upor proti krivici, laži, ponarejenosti, hinavstvu, farizejstvu; budna razgledanost v življenju in svetu; aktivno poseganje v urejevanju življenja in sveta; čut za skrivnost v življenju in svetu. Vladimir Truhlar Naši verski običaji po družinah in v skupnosti OKTOBER Oktober je mesec rožnega venca. 7. oktobra je praznik „rožno-venske Matere božje", v spomin na veliko zmago krščanstva nad Turki leta 1571 pri Lepantu, ko so vse bratovščine rožnega venca po krščanskem svetu goreče o-pravljale molitve za Marijino pomoč v bojnih stiskah. Vsi so bili tedaj prepričani, vključno sv. oče Pij V. in vrhovni poveljnik don Juan de Austria, da je za zmago posredovala Mati božja na vroče molitve rožnega venca. In tako je 7. oktober s papeško bulo leta 1572 postal praznik „naše ljube Gospe rožnega venca." Ob veliki pomembnosti sv. rožnega venca se hočemo v naših oktobrskih razmišljanjih posvetiti predvsem tej molitvi. Molitev rožnega venca je izredne važnosti za pristno in globoko krščansko življenje. Papeži so mu posvečali svojo veliko pozornost in posebno skrb. Začetki ponavljanja zdravamarij v molitvi segajo skoro v začetek našega tisočletja. Dominikanci so radi imenovali ta način molitve ..Marijin psalterij". V bogoslužnem molitveniku — brevirju — se imenuje psalterij zbirka 150 psalmov, ki so porazdeljeni za posamezne dnevne molitve v štiri tedenske skupine. In tako je vzporedno ponavljanje zdravamarij s premišljevanjem o skrivnostih Marijinega življenja dobilo ime ..Marijin psalterij". Današnja oblika, da ob premišljevanju med rožnim vencem molimo trikrat po petdeset zdravamarij, kar da enako število 150, kot je psalmov, ima svoj početek v 13. stoletju. Dokončno današnjo obliko pa so rožnemu vencu dali v 15. stol. kartuzijanci ob Renu. Z dopolnjenim besedilom zdravamarije ga je potrdil papež Pij V. leta 1568. V 15. stol. so se pričele ustanavljati bratovščine sv. rožnega venca v Nemčiji in Franciji. Poleg molitve rožnega venca so se bratovščine zbirale na prve nedelje vsakega meseca k procesiji; razen tega jim je posebna mesečna pridiga pomagala, da so se člani mogli bolje vglobiti v umevanje rožnovenskih skrivno-ti in iz njih oblikovati res krščansko življenje. Kmalu je bila vsa katoliška Evropa preprežena z mrežo bratovščin (prim. „Leto svetnikov" IV, 52). Papež Leon XIII. je v lavretanske litanije u- vedel tudi vzklik ..Kraljica presvetega rožnega venca". Navada, da so uporabljali pri molitvi rožnega venca ,,jagode", nabrane na vrvici, je prišla z Vzhoda. Tako na gori Atos menihi uporabljajo za svoje molitve podobne vrvice z jagodami. Ne bomo na tem mestu posebej opisovali zgradbe rožnega venca z vsemi 15 skrivnostmi, ki so Porazdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del. Saj je vsem in vsakemu pač dobro znan! Poudariti hočemo le to, da so mu temelj Gospodova molitev — očenaš, zdravamarija in čast bodi. V svojih posameznih skrivnostih pa zajema rožni venec vse Kristusovo odrešenjsko delo in je potemtakem povsem evangeljskega zna- čaja ter ga Pij XII. pravilno imenuje ..povzetek celotnega evangelija". Posebno pomembna je „Apo-stolska pobuda o Marijinem češče-nju", ki jo je izdal papež Pavel VI. leta 1974. Iz izdaje Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani, 1974, povzemamo v naslednjem nekaj glavnih misli iz III. dela, kjer sv. oče razpravlja o molitvi Angel Gospodov in o rožnem vencu. Ko govori sv. oče o odnosu rož-1 nega venca do liturgije, pravi med drugim: „čeprav na bistveno različnih ravneh, se vendar tako ‘anamneza’ (vzklik po povzdigovanju pri sv. maši, ko mašniko-vemu vzkliku „Skrivnost vere" vse božje ljudstvo odpoje „Tvojo smrt oznanjamo...") v svetem bogoslužju kot tudi premišljeval-no spominjanje v rožnem vencu sučeta okoli istih odrešenj-skih dogodkov, ki jih je izvršil Kristus. Liturgija napravlja, da se pod zagrinjalom znamenj po-navzočujejo največje skrivnosti našega odrešenja in te na skrivnosten način tudi delujejo. Rožni venec pa v pobožnem premišljevanju te skrivnosti prikliče v spomin molivca ter spodbuja njegovo voljo, da si iz njih jemlje smernice za življenje. Ko smo u-gotovili to bistveno razliko, vsakdo lahko vidi, da je rožni venec pobožnost, ki ima svoj izvor v liturgiji in po svoji naravi tudi vodi k njej, ako ga molimo v skladu z njegovo zamislijo; praga liturgije pa ne prekorači. S tem, da Kristusove skrivnosti približa razumu in srcu vernika, more premišljevanje rožnovenskih skrivnosti vernike kar najbolje u-sposobiti za obhajanje teh skrivnosti v liturgiji, pa tudi za to, da se jih še čez dan spominjamo. Vendar je napak, če se rožni venec moli med liturgičnim o-pravilom, kar se, žal, ponekod še zdaj dogaja." In nato sv. oče priporoča molitev rožnega venca z naslednjimi besedami: „Nadalju.joč to, za, kar so si že naši predniki prizadevali, na vso moč priporočamo molitev rožnega venca v družinah. . . Krščanska družina se izkazuje kot nekakšna domača Cerkev... Zato si je treba na vso moč prizadevati, da se — primerno nanovo odkritemu teološkemu pojmovanju družine kot hišne Cerkve — zopet uvede skupna molitev v družine." In še dodaja sv. oče o pomembnosti molitve rožnega venca v družinah: „. . .brez dvoma je rožni venec treba šteti med najodličnejše in najučinkovitejše skupne molitve, h katerim je povabljena krščanska družina... Zavedamo se, da današnje spremenjene življenjske razmere nikakor niso ugodne za tako zbiranje družin. če pa se že zbirajo, je iz raznih vzrokov težko, da bi se ti sestanki spremenili v priliko za molitev. Brez dvoma je to težavna zadeva. Toda naloga kristjana je, da se težavam, krkršnim koli že, ne vda, ampak jih premaga; da jim ne podleže, marveč se dvigne nadnje, če hočejo kr-, ščanske družine v polnosti zadostiti svoji poklicanosti in žele v življenju uresničiti duhovnost, lastno krščanski družini, si morajo z vsemi močmi prizadevati,, da odstranijo vse tisto, kar ovira družinska srečanja in skupno molitev." Vemo, kako draga in ljuba je Materi božji molitev rožnega venca. Spomnimo se samo na Njeno prikazanje mali Bernardki v Lurdu z rožnim vencem. In Marijina ponovna naročila pastirčkom v Fatimi za molitev rožnega venca! Posebno poglavje bi zaslužilo in zahtevalo pojmovanje o pomembnosti molitve rožnega venca, kot ga je imel naš rajni škof Gregorij Rožman in kakor ga je ob vsaki priložnosti neprestano in neutrudljivo priporočal. Za sklep bi priporočali našim bravcem, naj za uvod v oktobrski mesec rožnega venca sežejo po Duhovnem življenju 1. 1976, št. 10-11 na str. 579 in z vso zbranostjo prebero Emilijana Cevca črtico „Rožni venec". Tam pravi pisatelj: „0, rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon! Po njem se pogovarjava z Bogom — in veliko si imava povedati." — Predragi bravec! Ta božji telefon je že napeljan v vsaki naši družini, v vsaki naši hiši! —■ Treba je samo •— dvigniti slušalko in... Šmarnice Ob našem razmišljanju v mesecu majniku smo obljubili, da se bomo pri naših slovenskih majniških šmarnicah dalje pomudili v novembru, ker v Južni Ameriki Pač odgovarja našemu najlepše-mu pomladanskemu majniku v Sloveniji in ker v Argentini o-Pravljajo domačini celomesečno Marijino češčenje skozi ves mesec pred praznikom Brezmadežnega spočetja, od 8. novembra do 8. decembra, ko odgovarja po letnem času ta doba cvetoči ter dehteči pomladi. Zberimo vso dobro voljo in pripravimo naša srca, da bomo z vso zbranostjo in skozi ves mesec po vseh naših najboljših močeh vsak večer v našem domačem krogu opravljali našo šmarnično pobožnost! Poskrbimo pravočasno, da bomo imeli za premišljevanje pri rokah katero od šmarničnih knjig; morda Košmerljevo ,,Marija v družinah slovenskih izseljencev v Argentini" ali Žakljevo „Marija slovenskega naroda ne bo zapustila" (izdalo Slovensko dušno pastirstvo v Buenos Airesu) ali pa morda „Svetogorske šmarnice", ki jih je nabral p. Martin Perc, OFM, izdal Frančiškanski provincialat v Ljubljani 1967 (Naštevam pač izdaje, ki so mi pri roki!). O pomembnosti opravljanja šmarnic naj nam spregovori škof Rožman z besedami, ki jih je napisal za uvod v Košmerljeve „Šmarnice“; saj veljajo za katero koli knjižico. „Najlepši pomladanski mesec so verni katoličani posvetili Mariji in jo v šmarnični pobožnosti posebno častijo s premišljevanji, z litanijami in petjem. Na severni polobli zemlje je ta mesec maj, na južni november. Kakor ste se navadili, da sonce na severu stoji, tako je prav, da Mariji ne posvečujete več majnika, ki je jesenski mesec, marveč najlepši pomladanski mesec; november. Ro-žnovenskemu mesecu oktobru sledi po enem tednu mesec šmarnic. Za razmere, v katerih na jugu živite, je tako najbolj primerno. Vzemite ta premišljevanja, ob njih se boste naučili, kako naj Marijo častite vse leto in vse življenje. Vi veste, da najboljše častimo Marijo s tem, da prav krščansko živimo v izpolnjevanju božje volje. Kjer koli smo, povsod je to enako resnično in potrebno. Vse družine in vsi posamezniki, ki niso v družinah, naj gotovo vsak dan preberejo premišljevanje iz te knjižice doma, ko ne morejo vsak večer vsi v cerkev. Naj bodo to vaše domače, družinske šmarnice, šmarnice tihe večerne ure po delu. Brezmadežna vam bo za svoj praznik sprosila velike in močne milosti, če boste s šmarnicami pripravili svoje duše za nje." Vsi sveti — 1. november Mesec november pričenjamo s praznikom Vseh svetih. Spominjamo se v zmagoslavnem veselju vseh tistih, ki so po svoji pravičnosti v življenju že dosegli božjo slavo v večnosti. V prvih časih je Cerkev častila s prazniki le mučence. Ker se je pa njihovo število vedno bolj množilo, je v 7. stoletju spremenila stari poganski tempelj Panteon (posvečen vsem poganskim božanstvom) v cerkev Marije Device in vseh mučencev. Leta 835 pa je papež Gregor IV. prenesel praznik na 1. november. Že od 14. stoletja dalje je praznik imel tudi svoj bedenji dan, ki so se ga zlasti na deželi strogo držali. Tako so se npr. v Beli Krajini postili ves dan do večera in niso zaužili niti grižljaja hrane niti popili kapljice vode. Praznično slavje na dan Vseh svetih pa traja pravzaprav samo dopoldne. Popoldne se že zagrne v žalobno razpoloženje. Zavemo se, da smo v predvečeru praznika Vernih duš. Ljudje so se nekdaj že to popoldne odeli v črna, žalna oblačila. Pričenja se čas, ko obiskujemo naše rajne na pokopališčih. V prejšnjih časih tedaj ni nihče več prestopil praga gostilne. V cerkvi so bile obredne molitve za rajne, tudi z govorom, nato pa po pokopališču procesija za obisk rajnih. Enourno farno zvonjenje, razdeljeno z odmori na tri dele — „v tri štuke", je naznanjalo domačim, ki so bili zbrani po domovih, molitev treh delov rožnega venca v prid vernim dušam v vicah, ki so še potrebne naših molitev. Obisk grobov je tudi danes v navadi na ta dan, podobno tudi molitve po cerkvah, zlasti v po-kopališčnih kapelah. In pokopališče se danes spremeni v božjo njivo, na kateri migota po grobovih na stotine in stotine sveč. Pesnik Gregorčič nam poje: „Bledo trepeče nad grobovi tisoč svetil in križ in kamen vrh gomil jesenski venčajo cvetovi — vseh mrtvih dan!" Seveda se je ta obisk naslednji dan, na praznik Vernih duš, prav-tako ponovil in trajal do pozne nočne ure. Danes je ta dan navaden delavnik, zato je obisk toliko manjši. Verne duše — 2. november Dan Vernih duš je nastal koncem 1. tisočletja. Opat Odilon v benediktinskem samostanu v Clu-ny v Franciji je 1. 998 odredil, da naj menihi po svojih rednih »večernicah" molijo za rajne. Leta 1006 je navada prešla na vso Cerkev. Tudi danes se seveda še mnogo frmli na oba liturgična dneva tako v cerkvah kakor na pokopaliških in po družinskih domovih v Pomoč vernim dušam, da se rešijo iz vic v nebesa. Vse to bomo skušali z vso gorečnostjo in po svojih najboljših močeh gojiti in ohranjati tudi danes med nami! Naj samo na kratko omenimo sv. Lenarta, ki ima svoj god 6. novembra. Ženi kralja Klodvika je pomagal pri težkem porodu in si v plačilo od kralja izprosil o-svoboditev jetnikov. Zato je bilo v navadi, da so tisti, ki so se npr. rešili iz turškega ujetništva in suženjstva, v zahvalo obešali v njegovih cerkvah verige. Sv. Martin — goduje 11. no-'Mvembra. Svoj glavni pomen je za nas v novi domovini zgubil, v kolikor se tiče njegovega ljudskega praznovanja. Za njegov praznik je naš človek pripravljal gostovanje v zahvalo za dobro letino, po vinogradih je s prijatelji poskušal pridelano kapljico, ker je na ta praznik „mošt postal vino". Kot obredna jed je veljala gos. Zaradi veselega razpoloženja na Martinovo so njegov praznik imenovali »jesenski pust". Kakor je pomladanski pust pred postnim časom, tako naj bi ta jesenski pust veljal za praznik, ko je pred durmi že spet resni čas novega liturgičnega leta. Bližamo se adventu. Doma je bil sv. Martin na Ogrskem (4. stol) in je postal misijonar v Franciji. Sv. Katarina — 25. novembra. Po legendi je pod cesarjem Mak-seneijem morala svojo vero zagovarjati pred 50 učenjaki in, je vse prepričala ter spreobrnila. Razjarjeni cesar jo je hotel dati živo razrezati s kolesom, na katerem so bili pritrjeni noži. Pa se je kolo razletelo; potem so jo obglavili. Velja za priprošnjico „za zdravo pamet" in je patrona učiteljev in dijakov. Zaradi njenega značilnega mučeniškega kolesa je nekdaj na njen praznik na Slovenskem počivalo vse delo, ki je v zvezi s kolesjem. Vozniki niso na ta praznik vozili, mlinarji niso mleli, predice niso poganjale svojih kolovratov... Sv. Andrej zaključuje liturgični koledar z zadnjim dnem v mesecu — 30. novembra. Bil je med prvimi Jezusovimi apostoli in je umrl mučeniške smrti na poševnem križu (Andrejev križ). Dekleta so svoje čase imele navado, da so se pred njegovim godom postile, da bi jim ponoči v sanjah pokazal bodočega moža. In tako smo prispeli do konca liturgičnega leta! Na koledarju nas čaka december in v njem — prva adventna nedelja. Zopet se bomo odeli v zbranost pričakovanja Odrešenika in Ga skozi novo cerkveno leto spremljali pri Njegovem odrešenjskem delu ter — živeli s Cerkvijo in v Cerkvi.. . prof. Božidar Bajuk Večer valčkov in polk . . .Večer valčkov in polk (22. julija 1978 v Slovenskem domu v San Martinu v organizaciji mladinskih organizacij SDO in SF'Z) omenjam zato, ker je bila ta prireditev vzorno pripravljena in je res lepo potekala. Prireditelji so v svojih oglasih napovedali začetek ob 20. Tako je prav. Treba se je otresti navade, ki je v tukajšnjih argentinskih klubih, kjer se družabne prireditve pozno začenjajo in zato tudi pozno v noč končajo. Uspeh oglasa glede ure sicer ni bil stoodstoten, vendar je bil to lep in v precejšnji meri uspešen začetek bolj primerne prakse, s katero se bodo uresničile želje staršev, funkcionarjev Domov in sploh vse slovenske javnosti, da naj bi se družabne prireditve prej začele in prej končale. Drugo presenečenje je bila izredna lepa udeležba slovenske mladine iz vseh delov Velikega Buenos Airesa. Odveč bi bilo zanikati velik pomen takih množičnih prireditev, pri katerih se v slovenskem okolju spoznajo slovenski fantje s slovenskimi dekleti. Izredno dostojen je bil potek in zaključek prireditve... Prireditve se je udeležilo tudi več staršev navzoče mladine (želeti bi bilo, da. bi jih .bilo še več). Navzoči so bili odborniki Slovenskega doma, da v primeru po. trebe pomagajo prirediteljem. Hvalevredno je tudi, da niso prireditelji posnemali razvad glede razsvetljave in se je prireditev ves čas vršila pri polni lučni razsvetljavi. (Svobodna Slovenija, 1978, štev. S2) Molitveni namen za oktober in november Splošni namen za oktober: Za ločene družine. Zadeva je vsekakor zelo pereča. Moderna industrijska družba je prinesla po eni strani veliko dobrin, na drugi strani pa tudi težave za družinsko življenje. Mož in žena sta večji del dneva ločena, žena doma gospodinji, mož je pa v službi ali pa sta celo oba na svojem delovnem mestu. Tam srečavata druge osebe in se z njimi povezujeta. Te povezave so včasih usodne, ker lahko razdirajo zakon. Tako se večkrat zakonci ločujejo in nove zaveze sklepajo. Žrtve so pa otroci in zakonci in človeška družba, ki jo ločitve demoralizirajo. Sad zakonske ljubezni so otroci in ti zahtevajo trajnost in neločljivost zakona. Vsak otrok želi imeti poleg sebe očeta in mater in sicer toliko časa, dokler popolnoma ne dozori v samostojno osebnost in si sam ne ustanovi svojega zakona. Poleg tega je narava prave, globoke in nesebične zakonske ljubezni taka, da je trajna. Zato tudi država sklepa po sebi neločljive zakone.in to zakoncema pri poroki pove. če dovoli ločitev, jo dovoljuje kot nujno zlo. Toda pri vsaki ločitvi sta zakonca moralno prizadeta, globoko žaljena in razočarana v največjih in najlepših pričakovanjih življenja. To rodi zagrenjenost, a zagrenjenost je razpoloženje, ki zavira delo. V verskem pogledu sta ločenca, ki sta bila prej cerkveno, pred oltarjem in Bogom poročena, zelo prizadeta. Iz cerkvenega zakona ločeni in ponovno civilno poročeni so po sebi izključeni od rednega prejemanja sv. obhajila in spovedi, ker živijo v nedovoljenih odnosih. Kristus je rekel: Kdor se loči in ponovno poroči, prešuštvuje, in kdor se z ločeno poroči, prešuštvuje (Mt 19, 9). Šele v pozni starosti večkrat začno lahko redno prejemati zakramente. Toda tudi ločenci, ki jih je zaradi razmer v svetu zelo veliko, so ustvarjeni po božji podobi iri namenjeni za večno življenje. Cerkev mora tudi njim pomagati, da nekako, zveličajo svojo .dušo. Kaj naj naredi? . , „ Ako iz novega razmerja pridejo otroci, Cerkev takih ločencev; ne; razganja. Vežejo jih otropi. ko bi i-ekli: veže jih nebeški,,Oč,e?! ki je dal dušo. otroku.. Veže,,,jih, dolžnost, vzgoje, otroka, iz tegg, civilnega zakona. ..........,, , Cerkey: jima priporoča, naj; u7r porabljata tista sredstva zveličanja, ki so jima na voljo. Naj v novem razmerju zgledno živita, otroke lepo krščansko vzgajata, skrbjta tudi za otroke iz prejšnjega zakona. Naj delata vsem ljudem veliko dobrega. Usmiljenje je rešilna deska za take, saj je rekel Jezus: „Blagor usmiljenim, zakaj usmiljenje bodo dosegli". Z leti človek dozoreva in uvidi svoje napake, ki jih je napravil ali pri sklepanju zakona ali pa v zakonu samem. Za to je treba pred Bogom in svojo vestjo obujati kesanje. Kar ni prav, ni prav. Kesanje je pravična sodba nad lastnimi nepravilnimi dejanji, ki ponovno odpira vrata milosti v dušo. Psihološko mrtvo prejšnjo ljubezen pa večinoma ni mogoče obuditi k novemu življenju. Ako pa se je ljubezen sprevrgla v sovraštvo, je tem težje. P. B. Misijonski namen za oktober: Da bi v posameznih škofijah misijonske skupnosti bolje sodelovale. V nekaterih škofijah imajo več misijonskih organizacij, ki vsaka dela zase, brez povezave z drtigo. Navadno ima vsaka svoje misijonsko področje, ki ga podpira. Na splošno v vsaki deželi vsaka redovna skupnost skrbi za svoje redovne sobrate, ki so v misijonih. Kolikor pač zmore. Poleg tega imamo škofijske duhovnike in laične misijonarke. Zanje skr- bijo škofijski poverjeniki za misijonarje in nacionalni direktor. Cerkev priporoča predvsem štiri papeške ustanove, ki skrbijo za misijone: Družbo za širjenje vere, Delo sv. apostola Petra za domače duhovnike, Delo sv. De-tinstva in Misijonsko zvezo duhovnikov. Molitev naj nam odpre nadalj-ne perspektive dela. P. B. Splošni namen za november: Da bi vsi kristjani zvesto sledili na-vodilom Sv. Duha, ki nas vzpodbuja, da bi vsak dan posnemali Kristusa. V novembru prosimo za milost ,,razločevanja duhov", da bi jasno zaznali stalne vzgibe Sv. Duha v naši vsakdanji hoji za Kristusom. Prvi nas kliče in vabi k svetosti Bog Oče. Njegova volja in njegov klic se pa izraža in kaže v Kristusu, ki je za nas Pot, Resnica in Življenje. Sveti Duh, posvečevalec, pa vodi vsakega osebno in mu pokaže, kako naj v določenih okoliščinah hodi za Jezusom. Za zaznavanje vzgibov Sv. Duha je potrebno uvajanje v duhovno razločevanje. Spoznati moramo, kaj je božje in kaj ni, kaj vodi k napredku in kaj v obratno smer. Tega pa ne dosežemo s tehničnimi metodami, marveč po milosti. Razločevanje je božji dar in je odvisno od naše domačnosti z Bogom, v svetu milosti. K pogrebu neso (Lojze Perko) Sv. Bazilij pravi, da se človek lahko približa Sv. Duhu le, če se očiščuje hudobije in vrača k prvotni lepoti... Le tedaj bo Sv. Duh razodel v človeku podobo Nevidnega. Kako pa naj pridemo do podobe Nevidnega, če ne preko tistega, v katerem se nam je Nevidni razodel, preko Kristusa. On pravi: „Kdor vidi mene, vidi Očeta". Zato bomo prosili: — za posebno luč razločevanja, ki nam jo želi Sveti Duh dati, da bi znali razlikovati dobro od slabega, krepostno od grešnega v vsakdanjem življenju; — za globok mir, kajti samo z notranjo urejenostjo in umirje- nostjo lahko sprejemamo navdihe Duha; — za milost, da bi delali dobro in samo dobro, če delamo samo dobro, prinaša to v dušo potrebni mir. ,,Ne ugašajte Duha", pravi sv. Pavel. Duha v nas ugašajo grešna dejanja in neurejeno življenje; — za krščansko ljubezen, ki je pravo obnebje za domačnost s Sv. Duhom, ki v nas prebiva, obenem postaja pravo merilo razločevanja duhov. Jezus je obljubil: „Ako me ljubite. . ., bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice, ... vi ga poznate, zakaj pri vas prebiva in bo v vas" (Jan 14, 15—17). „Svet ga ne more prejeti, ker ga ne vidi in tudi ne pozna". Zdi se, da je zdaj prišla doba Sv. Duha. Papež Janez XXIII. je klical na svet nove binkošti. V mnogih majhnih skupinah se prebuja novo krščansko življenje. Misijonski namen za november: Da bi kristjani Bližnjega Vzhoda prebudili v sebi gorečnost prve Cerkve za širjenje vere. Prva Cerkev se je rodila na Bližnjem Vzhodu, na področju Judeje, Galileje, Sirije, Cipra, Egipta, Male Azije. Iz teh prvih občestev se je evangelij razširil po vsem svetu. V Antiohiji v Siriji so se Jezusovi učenci najprej začeli imenovati kristjani. Tam je Sv. Duh določil Pavla in Barnaba, naj kreneta na misijonsko pot med pogane. Položaj v teh deželah pa je v zadnjih nekaj let silno težak. Napetost je med Izraelom in a-rabskimi deželami, državljanska vojna je v Libanonu in težka je usoda Palestincev, med katerimi je mnogo katoličanov. Spričo teh razmer nas sv. oče poziva k molitvi zanje. Molili bomo zanje: — da kristjani ne bodo izkoreninjeni v teh deželah; — da se evangelij globlje ukorenini v krščanskih srcih in občestvih ; da bi prav v teh deželah začutili potrebo po edinosti, h kateri nas kliče Kristus; — da bi v težkih prilikah družine in poedinci pristno pričali za evangelij in evangeljsko ljubezen ; — da bi katoličani različnih obredov še nadalje bogatili Cerkev in pričali za samoniklo u-stvarjalnost; . — da bi katoličani skupaj z muslimani znali reševati težke socialne probleme, ki jih teže; -— da bi bili katoličani priče Kristusove z besedo in zgledom. Jože Roblek Vsesvetna pesem Za vse svete gremo na grobove, da obiščemo vseh mrtvih domove. V vsakem grobu leži nekdo, ki je bil včasih kot mi, a ga več ni in ga nikoli več med nami ne bo. Vsem mrtvim prižgemo toplogoreče sveče, poklonimo jim krizanteme spokojno dišeče, zimizelene vence iz ljubezni na grob položimo; prosimo za naš delež večne onstranske sreče, da bi vsaj lahko umrli, če že težko živimo. Na koncu poti ni na svetu nobenega križišča, ne moreš naprej ne nazaj, na nobeno stran, bitje srca ne doni več v temnem predoru telesa, le duša, duša naprej zimzelene luči, zimzelene luči so božje in kažejo v nebesa. Milena Merlak Misijonska nedelja Pravzaprav si moramo odgovoriti le na tri osnovna vprašanja: ali verujemo v Kristusa in Cerkev, ali zaupamo Cerkvi, v kateri živi Kristus, ali ljubimo Kristusa in Cerkev. Ali verujemo v Kristusa in Cerkev? To izpovedujemo v veroizpovedi. Ne samo vero v Kristusa, tudi vero v Cerkev. V nicejsko-ca-rigrajski izpovedi celo bolj točno izrečemo svojo vero: “verujem v eno, sveto, katoliško, apostolsko Cerkev”. S’ tem sami sebi nalagamo obveznost. To ni pripadnost kakšnemu športnemu klubu, to je življenje v Cerkvi. Posvečena je v Kristusu. Zato je vesoljni zakrament", človeški element je od Boga hoten, saj ravno v zakramentu-Kristusu se človeštvo očiščuje in odrešuje. In Kristusova skrivnost" je prav v tem, da zaživi ta „vesoljni zakrament" v vseh narodih, da prežari vse omike, da se učloveči v njih, jih posveti in poveliča. Skrivnost u-človečenja se neprestano nadaljuje v posameznikih, narodih, v vsem človeštvu, če nimamo te vere, je misijonstvo nesmiselno. Potem je nesmiselno, da je kdaj šel en sam misijonar med „pogane“. Danes nam je ta vera potrebna že za osebno življenje. Da, Kristusa bi mnogi sprejeli, a ne Cerkve. Vera v Cerkev je opešala. Vendar gori isti božji ogenj v tej naši Cerkvi, ki nas tolikokrat razočara in moti s svojo človeško slabostjo, če smo pošteni, si priznajmo: naša, osebna slabost nas mora prav tako motiti. A ostane vera. To je skala, na katero gradimo svoje krščansko bivanje in tudi misijonsko delo. Ali zaupamo Cerkvi, v kateri živi Kristus? Danes bi nam Kristus ponovil: „Ne bodite boječi, maloverni!" Cerkev potuje skozi stiske sveta. In če danes ves svet govori o samih krizah, kako ne bi bila v krizi Cerkev. Sicer pa: ali ni to zanjo normalno? Kdaj pa je bila doba, ko ni bilo v Cerkvi in izven nje kriz in prelomnih časov, brezupnih položajev, in upanja proti upanju ? In vedno so reševali krščanstvo tisti, ki so zaupali Cerkvi: ne zaradi njene zunanje moči, ampak zaradi njene preroditvene sile, ki izhaja iz Kristusa. Danes se moramo vsi vprašati: smemo še reči, kar smo tako radi naglašali, da čutimo s Cerkvijo? Gremo z njo v trpljenje, ponižanje, iskanje, garanje ali pa stojimo ob strani križem rok in morda celo pomagamo pobirati kamenje tistim, ki napovedujejo ne le konec Cerkve, ampak smrt Boga? Nergači in kričači niso nikdar reševali Cerkve in krščanstva, pač pa tihi, ponižni garači. In če danes papež z vsem škofovskim zborom prosi, naj vložimo vse sile v reševanje sveta — k čemur spada predvsem misijonsko delo — potem smo pred časovnim izpitom. Pa je pred izpitom tudi naše krščanstvo. Ali ljubimo Cerkev? Nekateri bi radi razdvojili: da ljubimo Kristusa; ne pa Cerkve. Je to možno? Kar je Bog združil, naj človek ne loči. Cerkve brez Kristusa ni. In ekonomija odrešenja je po Kristusovi volji ta — preko Cerkve, v kateri milostno živi in odrešuje. Gre za eno ljubezen, ki je ne moremo deliti, če nočemo izdati Kristusa in njegov evangelij. Ta ljubezen je gnala apostole na vse strani tedaj znanega sveta. Ta ljubezen je gnala velike duhove v nove celine, ki so jih odkrili. In ista ljubezen vodi vsakega misijonarja tudi danes. „Vsa Cerkev je misijonarska." Tega ni zapisal „nekdo“, ampak ves škofovski zbor s papežem vred v Misijonskem odloku na koncilu. Gre za vsakega posameznika in za vsako skupino in za nas v ce- loti. Vsak lokalni škof je soodgovoren za vso Cerkev, vsak duhovnik, vsak vernik, če se ne dokopljemo do te pristne ljubezni, nam deset koncilov ne pomaga. Ostali bomo v mrtvilu. Če moremo odgovoriti na ta temeljna vprašanja: da verujemo v Cerkev v vsej njen globini in širini, jo sprejemamo z vsem božjim in človeškim, tudi z vidnim vodstvom: papežem in škofovskim zborom, če imamo zaupanje v to Cerkev, če resnično ljubimo Kristusa in njegovo Cerkev, potem ni treba še kaj spregovoriti za misijonsko nedeljo, ki naj nam samo osveži tisto, kar smo sprejeli in čemur smo se obvezali pri krstu. In to je namen misijonske nedelje. Ni prvo „nabirka“. Kako radi bi bili „miloščinarji“ 1 Gre za duha, prepričanje, zavest odgovornosti. To mora prebuditi ali še poživiti vsako leto misijonski praznik. Brez tega, pa četudi odenemo v številčne podatke, je le obliž za našo „nevero“. Gre za notranjo moč prvih stoletij, ko se niso spraševali zakaj, ampak preprosto: misijonsko živeli. Franc Sodja Moderna kultura množičnih sredstev, mnogovrstni mednarodni odnošaji in stiki, potovanje in izseljevanje nudijo misijonskemu krščanstvu nove možnosti in nalagajo nove dolžnosti. Kristjani ne žive več v zaprtem svetu, pač pa pred očmi vsega človeštva. Tisk, radio in televizija dajejo nekristjanom spoznati naše obnašanje in veselje do vere, ali pa našo brezbrižnost za verske zadeve. Naš čut za skupnost in naša odgovornost sta postali bolj očitni in razvidni. Bernhard Haring Iz Izpovedi sv. Avguština Že se je bližal dan — Ti si vedel zanj, mi nismo vedeli — ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah Tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali — bilo je v O s ti ji ob Tiberi — in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, kar je bilo pred nama, sva se povpraševala vpričo Tebe, ki si resnica, kakšno neki bo večno življenje svetnikov, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo... Tu mi je mati rekla: „Sin, kolikor zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega krist-stjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano, gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal pozemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?“ Kaj sem ji na to odvrnil, se ne spominjam prav. Toda komaj pet dni zatem ali kak dan več je nenadoma zbolela za vročico in legla. Ko je tako ležala, jo je obšla nekega dne slabost, da se je trenutek onesvestila. Pritekli smo skupaj, a že se ji je vrnila zavest. Zagledala je mene in brata Navigija, ki sva stala kraj postelje, in naju je še tako rekoč napol odsotna vprašala: ,,Kje sem bila ?“ Nato je uprla oči naravnost v naju — bila sva prepala od žalosti — in dejala: „Tu bosta pokopala svojo mater." Jaz sem molčal in le s silo zadrževal jok. Brat pa je rekel nekaj besed, iz katerih je bilo slišati kakor željo, češ, ljubše bi mu bilo, da bi umrla doma, ne pa na tujem. Ko je bolnica to slišala, ga je s plašnim pogledom karajoče ošinila, kaj da mu prihajajo take misli, nato pa se je ozrla vame in rekla: „Vidiš ga, kaj pravi!" Pa spet obema: »Pokopljita moje truplo kjerkoli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo to, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta." Ko je spravila to misel v besede, kakor je pač mogla, je umolknila in znova jo je obšla slabost.. . In tako se je njena verna in pobožna duša ločila od telesa v šestinpetdesetem letu starosti, ko je bilo meni triintrideset let (1. 387)... (9. knjiga, 10-11) Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod Tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi Ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl — kakor je bilo že oko moje duše slabo — ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremen-ljivo luč... Ta luč je bila čisto druga kot vse telesne luči... O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Ti si moj Bog, k Tebi zdihujem noč in dan, ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi, da bi mi ti pokazal, kako v resnici biva, kar si mi kazal, le da jaz še nisem bil tisti, ki bi bil videti mogel. Zakaj tvoj silni žar, ki se je izlival name, mi je slepil in odbijal slabotno oko in vztrepetal sem v ljubezni in grozi: in videl sem, da sem daleč od Tebe v krajini nesličnosti, in bilo mi je, ko da slišim tvoj glas iz višine: „Kruh velikih sem: zrasti pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame," In iskal sem pot, kako bi si pridobil moč, ki bi bil sposoben po njej tebe uživati. Ali nisem je našel, dokler se nisem oprijel Srednika med Bogom in ljudmi, človeka Jezusa Kristusa, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke, in nas kliče in govori: Jaz sem pot in resnica in življenje. On je primešal mesu jed, ki sem bil za nje uživanje preslab, zakaj Beseda je meso postala, da bi se tvoja modrost, po kateri si vse ustvaril, izpremenila naši otroški nebogljenosti v mleko. Kesno sem te vzljubil, Lepota, večno davna in večno nova, kesno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal in nelepa spaka sem se poganjal za lepimi liki, ki si jih ustvaril. Z menoj si bil, jaz s teboj ne. Daleč od tebe so me držale stvari, ki bi sploh ne bivale ne, ko bi v Tebi ne bile. Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladko zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem Te in zdaj sem Te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru. O Resnica, luč mojega srca, naj mi ne govori moja tema! Blodil sem pa sem se Tebe spomnil. In zdaj, glej, se vračam hropeč in od žeje koprneč k tvojemu studencu. Naj ne bom sam sebi življenje: slabo sem živel iz sebe, zdaj se v tebi oživljam. '(7. knj., 10. 18; 10. knj., 27) Ob 60 letnici Veličino pomena 29. oktobra 1918 za slovenski narod more danes po 60 letih doumeti le tisti, ki pozna vsaj vodilne silnice, ki so vplivale na tisočletno zgodovino slovenskega naroda in njegovo oblikovanje. Predvsem pa se mora poglobiti v razvoj dogajanj od ilirizma preko leta 1848 do 1918. Ko bo pa spoznal namene in načrte avstro-ogrske monarhije s slovenskim narodom, bo razumel, zakaj so naši predniki s takim navdušenjem, v nepopisni sreči in veselju doživljali in slavili osvobojenje 29. oktobra 1918. Zgodovina dokazuje, da smo bili Slovenci nad 600 let v avstro-ogrski monarhiji zaničevano in brezpravno ljudstvo. Po letu 1948 -— pomladi narodov — so se tudi Slovenci, četudi v začetku še nekam boječe, začeli osveščati, da so kljub maloštevilnosti vendarle polnovreden narod, kateremu pripadajo iste pravice in priznanje, kot so jih deležni veliki narodi. Vedno močnejša je bila zah-tfeva po priznanju slovenskega jezika, slovenskega šolstva, svobodnega kulturnega ustvarjanja, skratka vsega, kar pripada svobodnemu narodu. Danes bi rekli, da je bil to boj za osnovne človekove pravice. Slovenci smo bili razkosani in (razdeljeni po petih avstrijskih kronovinah in Ogrski, tako da smo bili" razlen na Kranjskem dodeljeni zvečine drugim narodnostim. Te so po namenih in načrtih avstrijskega cesarstva preprečevale vsako možnost združitve in zatirale vsak poizkus povezave posameznih delov Slovenije v skupno narodno upravno enoto. Naši vodniki tedanje dobe so uvideli, da je za ohranitev in rast slovenskega naroda nujno, da se združi v Zedinjeni Sloveniji. Tudi med drugimi slovanskimi narodi avstro-ogrske monarhije so se pojavljale zahteve po osvoboditvi. Borbenost vsakega teh narodov je vlivala poguma drugim, ki so zasledovali iste cilje. Slovenci in Hrvatje pa so se povezali za uresničitev jugoslovanske ideje, v kateri so vedno bolj spoznavali edino rešilno pot, ki vodi k osvobojenju Slovencev, Hrvatov in Srbov, živečih v av-stro-ogrski monarhiji. Avstrija pa je ostala nedostopna za zahteve slovanskih narodov. Še prav posebej se je znašala nad Slovenci, nad katerimi se je zatiranje stopnjevalo do okrutnosti: preki sod, ječe, streljanje. Med prvo svetovno vojno smo doživeli nove dokaze, da je avstro-ogrska monarhija obsodila Slovence na narodno smrt. Korošec, Krek in sodelavci so skrbno ocenjevali položaj v sve- tu, na fronti, med slovanskimi narodi in vse možnosti razvoja. Iz vsega tega se je rodila slovita majniška deklaracija. To je bilo politično dejanje epohalnega pomena za naše vstajenje in osvobojen je. V letu 1918 so se dogodki razvijali z izredno naglico in dramatično napetostjo. Vsaka poteza in izjava dr. Korošca, ki je postal vodilna osebnost tiste dobe, je zahtevala previdnost in odločnost. Kdaj eno, kdaj drugo, je odvisno od daljnovidnosti politika in državnika. To pa je Korošec nedvomno bil. Majniška deklaracija je zajela ves slovenski narod in pripeljala do zmagovitega 29. oktobra 1918. Mnogi, ki so doživljali tisto dobo, so že prikazovali nazorno, kaj je pomenil za slovenski narod 29. oktober 1918. Naj navedem besede enega priznanih slovenskih političnih komentatorjev, časnikarja dr. Alojzija Kuharja, ki je na proslavi 40 letnice 29. oktobra v New Yorku leta 1958 med drugim dejal: „29. oktober je eden izmed največjih dni v zgodovini slovenskega naroda. Izjava, ki so jo takrat v imenu slovenskega naroda dali poklicani in zakoniti zastopniki, je eno izmed največjih, če ne največje zgodovinsko dejanje, ki ga hranimo v svojih svetih izročilih. Z njim smo napravili usoden prelom v naši zgodovini. Slovenski narod je takrat rekel, da je spoznal, da vodi pot, po kateri je bil hodil, neizprosno v narodovo smrt, in da jo zaradi tega za vedno zapušča. Izjavil je tudi, da je po dolgem premišljevanju, tehtanju in iskanju našel novo pot, ki po njegovem odkritosrčnem prepričanju vodi v življenje; z vero v srcu stopa na to novo pot. Ta zgodovinski prelom je podoben sklepu armade, ki je podrla za seboj mostove in izročila svojo usodo novim obrežjem in nepoznanim obzorjem. 29. oktober ni bil storjen pod pritiskom, ampak prostovoljno, po svobodni odločitvi naroda in njegovih voditeljev." Jugoslovanska ideja je zmagala. Njene vsebine pa v novi državi niso vsi pojmovali in razlagali tako kot Slovenci in Hrvati. Zato je prišlo do trenj in nezaželenih zapletljajev in tudi tragičnih dogodkov. Toda kljub vsemu smo Slovenci v Jugoslaviji dosegli velik del svojih ciljev: slovensko šolstvo od osnovnih šol do univerze; slovenska kultura, znanost in umetnost so dosegle blesteč razmah in dobile največje priznanje v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; ljudske prosvetno delo in zadružništvo sta zajela Slovenijo do zadnje vasi; utrjevala sta narodno zavest in zavednost na trdni gospodarski in idejni osnovi. Komaj dobrih 20 let po 29. oktobru 1918 nas je zagrnilo novo gorje. Vojna, okupacija, preseljevanje, talci, koncentracijska taborišča, in vrhu vsega tega krvava komunistična revolucija. Sprejeli smo vsiljeni nam boj na vseh frontah z edinim ciljem — ohraniti narod pri življenju, da bo deležen težko pričakovane svobode. Razočaranje: prevaran za svobodo je bil — kljub neizmernim žrtvam zanjo — slovenski narod izročen komunistični diktaturi. Še danes trpi. Tisoči pa so odšli v svet, v tujino, v svobodo. Naš boj se nadaljuje. Kako pritegniti in vključiti vanj nove rodove? Nepoznanega nihče ne ljubi in ne spoštuje. Zato je nujno, da omogočimo novim rodovom, da bodo spoznali slavno sloven- sko tisočletno zgodovino ter boje in žrtve naših prednikov. Potem bodo vzljubili svoj narod, četudi živijo v svetu, in spoštovali svoje prednike. Ponosni bodo, da so Slovenci, in bodo nadaljevali boj za svobodo slovenskega naroda. Spoznali bodo, da morejo jugoslovansko idejo, izraženo v majniški deklaraciji, in pridobitve 29. oktobra 1918 uresničiti, če bodo neprestano in složno zasledovali veliki cilj: suveren slovenski narod mora postati prost vsake diktature, da bo mogel svobodno odločati o vladavini slovenske narodne države in o njenem odnosu do južno-slovan-skih narodov. Miloš Stare Karel Mauser Spomin na škofa Rožmana Še mi je pred očmi tista vogelna soba v bolnišnici Sv. Aleša, Zadnje zemsko bivališče škofa dr. Gregorija Rožmana. Sedel je v naslonjaču in molil brevir. Roke so se mu tresle, zelo tresle in trepet tistih rok mi Je težko del. Zdelo se mi je, da se upirajo temu, kar prihaja. Prišel mi je na misel rožma-v‘n, ki so mu ga dali v domači vasi- ko je bil na obisku na Ko-roškem. Prinesel ga je s seboj v Ameriko, zavitega v mokro cunjo in v srebrn papir. Ni ga hotel zavreči, na poseben način se ga je oklepal. Skoraj teden dni ga je imel v svoji sobici, nekega dne pod noč že je klical po telefonu. „Rožman tukaj." „I tCUUJlJ4UHL. V Gorici se je premaknilo Goriški nadškof Cocolin je na zadnjem letnem sestanku s svojimi duhovniki v daljšem referatu podal poročilo o stanju v nadškofiji in povedal, katere najnujnejše ukrepe misli uresničiti v bližnji prihodnosti. Napovedal je, da bo v kratkem imenoval posebnega vikarja za Slovence, ki bo imel svojo pisarno na škofiji in tudi najširša pooblastila za urejanje pastoralnega dela med Slovenci. Samo imenovanje vikarja najbrž še ne pomeni popolne spremembe gledanja na narodnostno manjšino, vendar je le velik korak naprej. Odslej bo veliko odvisno od novega vikarja. Dosegel bo toliko, kakršna bo mera njegovega poguma in samostojnih pobud. Še en praktičen ukrep je napovedal nadškof, s katerim bo škofija tudi dejansko priznala enakovrednost slovenskega jezika: na škofiji bodo vsi napisi dvojezični, italijanski in slovenski. Tudi kot uradni jezik na škofiji bo slovenščina enaka italijanščini. Najvažnejše uradne listine bodo odslej objavljene v škofijskem listu tudi v slovenščini. Že dolgo deluje v Gorici pastoralno središče za slovenske vernike; nadškof je obljubil, da bo v najkrajšem času tudi pravno ustanovil župnijo, ki bo zajemala vse Slovence na območju mesta Gorice. To so ukrepi, ki dajaj o upanje za prihodnost. Če bo slovenska skupnost dokazala svojo življenjsko moč z novimi duhovniškimi in redovniškimi poklici, potem se za svoj obstoj ni treba bati. Sestanek med nadškofom in duhovniki pa ni ostal samo pri tem. Nadškof se je odločil tudi za politično podporo slovenski narodnostni manjšini v Italiji. Predlagal je duhovnikom, naj bi izglasovali posebno resolucijo civilnim oblastem, v kateri naj bi zahtevali popolno zaščito Slovencev v Italiji in vse civilne pravice, ki jim gredo. Resolucijo je sestavila posebna komisija, udeleženci sestanka pa so jo sprejeli z ogromno večino. „Duh ovniki goriške nadškofije, zbrani na občnem zboru, da bi obravnavali verska in pastoralna vprašanja krajevne Cerkve, so prisluhnili nadškofovemu poročilu in bili seznanjeni, da je razglašen dokument o prenovi škofijske pastoralne službe (škofijske kurije). Ker jim je pri srcu, da se v skupnosti vsi počutijo enaki v pravicah in dolžnostih, sporočajo, da so z uresničenjem prenove škofijske kurije želeli tudi formalno priznati navzočnost jezika in vlogo slovenske skupnosti znotraj škofije in njenih službenih struktur. Pri tem želijo, da bi podobno kot škofijska tudi državna skupnost priznala manjšini tista jamstva, ki naj ovrednotijo in zagotovijo vsestranski napredek slovenske skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini." sveiovne novice Misijonska poslanica Pavla VI. Spodbuda k sodelovanju je osnovna misel poslanice, ki jo je zdaj že rajni papež Pavel VI. izdal za letošnji misijonski dan, 22. oktober. V 1. .delu poudarja, da je glavni namen vsega dela Cerkve širjenje evangelija in evangelizacija, ne pa delo za civilizacijo tretjega sveta. Treba je sicer pomagati narodom pri njihovem razvoju, vendar tako, da bodo vedeli, da ta pomoč izhaja iz evangelija in hoče biti izraz vere in ljubezni do Kristusa. Drugače ute-nieljevana pomoč bi mogla ostati brez zahvale Bogu. Zato naj bi bile vse Cerkve, nove in stare, v misijonskem pogledu dejavne. Zavedati se morajo nujnosti evangelizacije in pri njej sodelovati tudi zato, ker je Cerkev po naravi misijonarska. V ta namen naj vsaka krajevna Cerkev podpira Papeške misijonske družbe, ki so »privilegirano sredstvo za misijonsko dejavnost". Sredstva, ki se zberejo na misijonsko nedeljo, so razdeljena po vseh misijonskih deželah. Papež na koncu opozarja, naj se Prizadevanje za misijone vključi v Prenovljeno pastoralno delo po škofijah. Pomembno delo mu je namreč določil že II. vatikanski koncil. Večja pomoč misijonom bo mogla v zadostni meri odgovarjati na prošnje in potrebe misijonov v sedanjem času. Verniki se morajo zavedati misijonske odgovornosti in temu primerno v Cerkvi delovati. Služba na meji življenja Služba na meji življenja pomeni za nas, da pomagamo bližnjemu tako umreti, kot umira kristjan. Njegova smrt mora pomeniti prehod v srečnejše življenje, odhod v božjo bližino, poveličanje Boga. Tako je dejal pred kratkim prof. Hans Hir-schmann, nemški jezuit, na zborovanju katoliških bolniških strežnikov in strežnic v Mainzu. Hirschmann je zastopnikom zveze, ki ima v Zahodni Nemčiji okoli 2000 članov in članic, opredelil smrt kot zadnji korak iz zemeljske utesnjenosti, sedanje omejenosti v veliko svobodo. To je zadnja in odločilna priložnost, da človek da svojemu življenju veliki smisel: služiti Bogu. Naš bližnji pa potrebuje v tej veliki uri našo pomoč. Nihče ne želi biti sam, vsakdo si želi, da bi mu stali ob strani. Posebno rad vidi ob sebi sorodnike, znance, prijatelje, redovne sestre in duhovnika. Ni pa prav, če se pri tem zatekamo le v razne liturgične obrazce. Pomembne so tudi besede, ki izražajo osebno mnenje, spodbudo, pričevanje naše vere v onstranstvo, v božjo dobroto in v božje vodstvo vsega. Preprosti in nerazviti narodi, ki živijo še zelo z naravo, čutijo, da je smrt nekaj velikega. Zato spremljajo odhod človeka z ljubeznijo in vero. Sodobni ljudje pa umirajočega človeka osamijo, ga prepustijo, da „konča svoj tek“ v ozračju, ki ni vredno človeka. Verska nestrpnost sovjetskega režima Moskovski dnevnik Izvestja je julija objavil sporočilo, da je prepovedano vnašati verske knjige in liste v Sovjetsko zvezo. Tudi se ni treba nadejati, pravi sporočilo, da bi se ti „carinski“ predpisi kaj spremenili ob prihodnjih olimpijskih i-grah 1980. Dnevnik pripominja, da si razne misijonske družbe prizadevajo spraviti čim več verskega tiska v Sovjetsko zvezo, zlasti velja to za knjige sv. pisma. Prizadevajo si tudi za razpečavanje takega protisovjetskega gradiva" po državi. Svojo nezakonito dejavnost želijo v času olimpijskih iger še okrepiti. Arrupe na Madžarskem Julija letos je jezuitski vrhovni predstojnik pater Arrupe prvič lahko obiskal sobrate na Madžarskem. V Budimpešti se je pogovarjal tudi s predstavniki madžarske vlade, v Makkosmariji se je srečal s 60 jezuiti, v Pannonhalni je obiskal 18 priletnih bratov in se pogovarjal s kardinalom Lekajem. Jezuitje na Madžarskem niso priznani kot redovna skupina in le malo jih more izvrševati duhovniško službo. Potrjen lurški čudež Po 8 letih pregledov in posvetovanj, ko so različne zdravniške komisije skrbno preiskovale primer Francoza Sergija Perrina, ki je v maju 1970 v Lurdu ozdravel od mrt-vouda in skoraj popolne slepote, so se vsi strokovnjaki zedinili v sklepu, da njegovega primera medicinsko ni mogoče razložiti. Njegovo ozdravljenje je bilo „popolno, nenadno in trajno". Škof iz Anversa je junija 1978 razglasil, da gre tu za čudežno ozdravljenje. Od okrog 5000 ozdravljenj v Lurdu ali v zvezi z lurškim romanjem, ki so jih ugotovili zdravniki (od mnogih tisočev, ki so se javili zdravniški komisiji, češ da so ozdraveli, pa njihovega primera niso preiskovali do konca), je cerkvena oblast razglasila za čudežna 64. Okoli 60.000 bolnikov pride vsako leto v Rim, romarjev pa je prišlo lani 4 milijone. Preganjanje Cerkve v Ekvatorialni Gvineji Po poročilih, ki zadnje čase prihajajo iz Gvineje v Kamerun, se je zadržanje oblasti do katoliške Cerkve v zadnjih mesecih zelo poslabšalo. Od 450.000 prebivalcev je bilo, odkar vlada Macio Nguemo, ubitih nad 15.000, 50.000 pa jih je ušlo čez mejo. škof iz kraja Santa IsaBel je bil izgnan že 1970, škof iz mesta Ba-ga leta 1972. Njegov naslednik, apostolski administrator O bata, je z 20 domačimi katoliškimi duhovniki izginil v ječi. škofa iz Malaba so men- da ustrelili 14. septembra 1976 na stadionu. Od 21. septembra 1976 je prepovedan vsak verski obred, tudi krst in pogreb. Celo pogovor z du-hovikom velja za nezakonito dejanje. V deželi, kjer je 80 odstotkov prebivalcev katoliške vere, je oblast ukazala, da morajo otroke učiti delati križ „v imenu očeta Macia Ngu-ema“. Na oltarje morajo napisati vladarjevo ime in njegovo sliko obesiti v cerkvi. V deželi naj bi bilo še okoli 30 domačih duhovnikov in eden 80 let star nizozemski duhovnik. Domači škofje v Afriki Najnovejša statistična poročila pravijo, da je med voditelji katoliških škofij na afriški celini že 70 odstotkov domačinov (237). Še pred 7 leti je vodilo afriške škofije 124 domačinov in 152 škofov iz drugih celin. Od 237 domačih škofov jih je 220 iz svetne duhovščine in 17 iz vrst redovnikov. Od 94 tujih škofov, ki vodijo afriške škofije, pa je 90 redovnikov in le 4 iz vrst škofijskih duhovnikov. V Afriki je danes 50 nadškofij, 276 škofij, 9 apostolskih vikariatov, 13 apostolskih prefektur, 2 apostolski administraturi in ena samosvoja opatija. Knjiga o verski brezbrižnosti Papeško tajništvo za neverne, ki £a vodi dunajski kardinal Konig, je nedavno izdalo knjigo o verski brezbrižnosti. 12 strokovnjakov iz filo-z°fije, sociologije, zgodovine, psiho- logije in teologije v njej na 258 str. obravnava ta pojav sodobne družbe, ki je pomanjkanje zanimanja za vero in duhovnost. Jezuit Giuseppe de Rosa poudarja, da je današnja verska brezbrižnost posledica sekularizacije, ki prežema sodobno mestno in industrijsko civilizacijo. Nekateri se bojijo, da bo zaradi nje vera iziginila, a se motijo. Vera se bo spet razširila, vendar v novih oblikah, ki bodo tej civilizaciji primernejše kot sedanje. V naši družbi, pravi Gianfranco Morra, bo moralo priti do novega odkritja duhovnih in verskih vrednot, morda ob hudih katastrofah. Gerard Defois pojasnjuje versko brezbrižnost z vidika dušnega pastirstva in kaže zlasti na skupnostni značaj tega pojava, na to, da je brezbrižnost sodobnemu človeku kar nekako všeč in da brezbrižnež živi predvsem zase in je usmerjen zlasti vase. Robert Faricy pravi, da je brezbrižnost pomanjkanje jasne zavesti o vrednosti vere. 3 poglavja obravnavajo versko brezbrižnost pri vernikih velikih ne-krščanskih veroizpovedi. Najprej pri islamu, ki je vedno manj enoten in vedno manj vera političnih ter izobraženih krogov. Postaja pa bolj kot vera nekaka ideologija ljudskih množic. Tudi pri hindujcih izginja dosedanja čustvena zavzetost za tradicionalno vero in na njeno mesto stopa verska brezbrižnost. Za brezbrižnost pri budistih ni primerne študije. Za japonska mesta pravijo, da je med 20. in 40. letom polovica budistov versko brezbrižnih. Lete XV L ©ktober-november 1978 UVODNIK Papež Janez Pavel I. je novi vrhovni pastir Cerkve .............................. 577 RAJNI Lik rajnega papeža Pavla VI................ 583 PAPEŽ Iz oporoke sv. očeta Pavla VI.............. 587 PAVEL VI. Slovenski škofje o papežu Pavlu VI......... 588 VERSKI Naši verski običaji po družinah in v skup- ČLANKI nosti (Božidar Bajuk) .................. 592 Molitveni namen za oktober in november (P. B. in Jože Roblek) ............. 599 Misijonska nedelja (Franc Sodja) ......... 603 Iz Izpovedi sv. Avguština .. ........... 605 NAŠA Ob 60 letnici (Miloš Stare) ............... 607 VPRAŠANJA Spomin na škofa Rožmana (Karel Mauser) 609 SODOBNA Od krščanstva do brezboštva (Alojzij Starc) 611 VPRAŠANJA Otrok iz epruvete (Družina) ............... 615 RAZNO Sedež v vlaku (Vinko Brumen) .............. 618 Še o Marijinih porodnih bolečinah (Kukoviča) ................................ 620 LEPOSLOVJE Vsesvetna pesem (Milena Merlak) .......... 602 Župančič: Vprašanja; Skoz telefon ... 617, 629 Tihomorsko poletje na gozdnem izseku (Vladimir Kos) ............................. 620 Izseljenci (Johan Bojer — Božo Vodušek) . 624 NOVI Mauser: Zemlja sem in večnost (Mirko KNJIGI Kunčič) ............................... . .. 620 Mauserjev „Sin mrtvega" v francoščini (Martin Jevnikar) ..................... 621 NOVICE Med nami v Argentini ...................... 630 Novice iz Slovenije..................... 633 Slovenci v zamejstvu ..................... 636 Svetovne novice .......................... 637 Pregovori o mladosti Mladina novi svet preveč čisla, starega pa zanemarja, (slovenski) Kdor za mladih dni ne skrbi, v starosti trpi. (slovenski) Bilo bi čudovito, če bi mladost znala vse, kar zmore, in starost zmogla vse, kar zna. (burmanski) Mladost veruje v mnoge reči, ki so zmotne, starost dvomi v mnoge reči, ki so resnične, (francoski) Mlada kri mirno ne stoji, (slovenski) Če hočeš graditi visoko, moraš kopati globoko, (mongolski) Danes upaš, jutri ne upaš več, pojutrišnjem si že star. (holandski) April in maj dajeta moko za vse leto. (španski) je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Ore-har); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registro de la propiedad Intelectual No. 1.313.507 Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pi- sarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131, Tree-view Drive, Toronto 14, Ontario, Ca-nada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 8.000 pesov; v ZDA in Kanadi 12 dolarjev; v Avstriji 200 šilingov; v Italiji 8.000 lir; drugjeprotivrednost dolarja. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Zunanja oprema in stalna zaglavja ..Duhovnega življenja" in „Božjih stezic": Stane Snoj.