štev. 9. V Ljubljani, dne 1. septembra 1898. Leto XVIII. Pavliha na Jutrovem. XIV. Moteno zborovanje. Jim dalje lepše ... To je krik in vik! Narašča šunder po dvorani širni. Kot prožne žoge o dlet a vaj o Najlepše psovke že od ust do ust . . . In zdaj — in zdaj — vzdigujejo pesti, Grozeč pristopajo drug k drugemu. In tintnik tam-le zdaj leti po zraku; Pcroti je dobila črna stvar. A zdaj zabliskal se je handžar gol! Vihti nad glavami ga nekdo v gneči . . . Zaščegctala mc jc radovednost — In vprašal sem soseda poleg sebe: »Kje smo, efendi? Mar v kavarni bučni? Bazar jc morda to-lc ali krčma? Napili so možje se šerbeta? In zdaj divjajo . . . kaj ?« »»Haha, haha!«« Na glas sc sosed mi je zasmejal . . . »»Res, vam se vidi, da ste tujec tu! Pri nas pač bili niste še nikdar, V deželi slavni indijski deveti . . . Državni zbor je to, prijatelj moj! Naš parlament! ... Vi majete šc z»glavoj? Kaj, ne verjamete, gospod Pavliha? Moj ljubi, glejte te obraze vi! Inteligenca! — A? In noše premotrite! Gosposki dragi, svileni kaftani! Poslanci smo, zastopniki smo ljudstev In na 130 do v dežele te velike! / Tu sklepamo prevažne vam reči O blagostanju domovine naše; Za ljudstev srečo se potimo tu In za napredek in prosveto splošno In za omiko brigamo se resno. O, to je trud« . . . In nič več nisem slišal, Kaj pravil mi zgovorni je možak. Naraščal trušč in hrum je strahovito; In par poslancev se jc spoprijelo . . . Zaušnic težkih slišim plesk na plcsk . . . In handžarji že spet se bliskajo. Rdeči fesi, pestri turbani Lete iz kota v kot . . . Stoj, kaj je to? Glej, vse utihne kot okamenelo! Kdo, kot bi trenil, jc naredil mir? Vsi kot začarani strme poslanci. V dvorano prišla truma je ljudi Na tihem, ncopazovana z ulic. V zmešnjavi splošni so pozabili Zapreti vrata stražniki in vhod Zabraniti predrznežem ... Ta smola! In zdaj stoje ti državljani čudni, Ti neposlanci, nepoklicanci! Možje razcapani in bosonogi, Polnagc žene z deteti na rokah, Iztezajoč dlani na vsi strani, Molče proseč po zbornici sijajni Ponižne miloščine ... Ta nesramnost! Pa res! Da upajo si ti berači Tu motiti prevažno zborovanje! XV. Kako je molil sultan Akbar v svoji dvorni džamiji. © moj Allah! Pričakoval težko žc si Akbarja — jc-li? Glej, ponižal sem se, pa prihitel sem k tebi Počastit te in molit Za par kratkih trenotkov V tem svetišču prekrasnem, Ki sem jaz ga sezidal! Kje na svetu, tc vprašam, Imaš džamijo lepšo, Nego ta-le je moja? Veličanstvo ti moje Sto pošilja pozdravov Pred prestol tvoj v nebesa! O, saj vem, da najdražja Vseh molitev na svetu Jc molitev ti moja! O, saj vem, da najljubši Izmed smrtnikov tvojih Ti je sultan preslavni, Ti je sultan pobožni In pravični in sveti: Ti jc Akbar mogočni, Ti je Akbar bogati! Mar je čast to za tebe, Če tc suženj umazan, Če te pärija moli, Če tc delavec moli, Čc te moli berač? Ah, težave imava, Jc-li? midva z vladarstvom! Dan na dan, dan na dan Ti oskrunjajo čast In ime najsvetejše Ncumiti jeziki. Mene, mene pa žali Sužnjev množica drzna. In uporniki lačni in nagi Mi oskrunjajo prestol In ini trgajo žezlo Dragoceno, iz zlata kovano, Na katerega osti Se iskri dijamant, Iz pesti! . . . O moj Allah! Odpustiva za danes, Ko praznujemo selamlik sveti, Veledušno razžalnikom drznim In klevetnikom najinim starim! Oh, odpusti jim v mojem imenu Vsem zaslepljenim grešnikom! Amen. A. Aškerc. Kadi se njiva .l^adi se njiva razorana . . . Po razgonu koraka kmet, Zajema v sevnici semena, Po brazdah meče ga gredoč. In željno, zdi sc, in pohotno Sprcjcmljc zemlja seme to; Vsesava v krilo ga skrivnostno, Kjer zlati bode klil zaklad . . . Kadi se njiva razorana, Po brazdah seme seje kmet . . . A mislcc seje misli svoje, Po dušah živih seje jih. A. Aškcrc. . Za zabavo. - «c £> Spisal Laščan. b robu gozda jc plcla Molčinova dekla Rczika proso. Vroče junijsko solncc ji je žgalo obraz in črez komolec gole, zalito-okrogle roke. Marljivo jc drezala z ostro pralico v korenine osata, regrata in drugih nepotrebnih rastlin in jih rvala iz zemlje ter jih metala na kup, kjer jc takoj vse uvenilo, zažgano od pekočih solnčnih žarkov. Včasih je tudi s prsteno delavno ročico potegnila po lepem, povsem pravilnem, lc nekoliko zagorelem obrazku, kakor bi si hotela obrisati pot, kar pa ni doseglo zaželjenega namena; saj jc bila roka takisto potna, kakor obraz. Sčasoma se je privadila tudi ščegetanju, katero so ji provzročali curki potu, ki so se ji polagoma, v malih presledkih spuščali raz čelo doli po polnih, rdečih licih, preko male, polne bradice v bujno, vroče nedrije. Nič več sc ni brisala. Podvojila je le svojo pridnost, da bi plctev šc danes dokončala. Majhna, zasušena, prstena kepica jc padla v tistem hipu pedenj daleč prednjo. Dvignila jc glavo in se ozrla, toda uzreti ni mogla ničesar; na polju blizu okrog ni bilo videti nobenega Človeka, v gosto leskovo grmovje pa, katero se je razraščalo komaj deset korakov nad njivo, ni mogla natančno pogledati. Naposled ji jc prišlo na misel, da je bilo vse morda le navaden dozdevek, in je plcla dalje. Toda že zopet! Ozrla sc je drugič v leskovo grmovje in prav napela jc velike rjave oči, da bi zapazila nagajivca, ki jo draži. Toda široko leskovo perje se ni dalo prodreti z očmi, čeprav so bile Rezikine oči tako lepe, da so celo moško srce lahko prodrle. Napela je pozorneje ušesa, da bi ji morda kak šum razložil, odkod pada prst in drobni kamenčki. Pa ni duha, ni sluha! Parkrat jo jc že priganjala radovednost, da bi bila stopila v tisto gosto grmičevje, poiskala hudobneža in ozmerjala lenuha in postopača, ki nima o tako lepem vremenu drugega posla, nego da nagaja mirnim, delavnim ljudem. Toda s to prvo mislijo ji je šinila po drobni, čedni glavici hkratu tudi druga: kaj pa, če bi bila to kaka nastavljena past, morda bi jo kdo rad zvabil v ono grmovje ? In zopet se je premislila in je plela dalje. Zdajci pa ji je priletel v bok precej debel kamenček s tako močjo, da je skoro zakričala. To jo je ujezilo. Postavila se je na noge, otresla s krila prst in prah, stisnila v desnico pralico, lcvico pa položila na čelo, da se ji ni tako bleščalo; tako jc nekaj časa molče zrla v grmovje. Črez nekaj časa pa se je spustila proti lc-ščevju; toda kake štiri korake pred goščavo j c hipoma obstala, kakor bi sc bala dalje. »Kdo pa si, da nimaš drugega dela, kakor postavati in ljudem nagajati — kaj ?« Odgovora ni dobila. Čula Je samo malo šumenje, kakor bi kdo odmaknil vejo. »Sram tc bodi, sram, da veš!« je kliknila Rczika razjarjena; baš tedaj pa, ko se je hotela nazaj obrniti, se je razgrnilo pri tleh vejevje, in skozi napravljeno luknjo se je pojavila smehljajoča glava, zatem pa še dvoje slokih, ozkih ramen, oblečenih na pol gosposko. »O, saj sem vedela, da ni nihče drugi; kdo drugi pa ima sedaj čas postopati in se potikati po gozdu, ko je toliko dela in tako vreme!« Malomarno se je obrnila nazaj na ono mesto, kjer je bila prestala pleti. »Čakaj no, Rezika, malce postoj, samo malo — nekaj ti imam povedati . . .!« Smehljajoči obraz mladeničev je postajal pri vsaki besedi otož-nejši, bolj ko se jc dekle oddaljevalo od njega. »Slišiš, Rezika, pojdi no sem, tako rad bi ti nekaj povedal!» je poskušal oni drugič, ležeč na trebuhu, pol pod grmom, pol na planem. »Meni nimaš ti čisto nič povedati, kar s poti se mi poberi — ti nemarnež grdi, neusmiljeni! Zakaj si s tako močjo vrgel kamen?« Počcnila je zopet v proso in se jezno obrnila nalašč v nasprotno stran. »Ali si huda, Rezika ?« Pričakoval je zaman odgovora. »Moj Bog, jaz te nisem mislil zadeti, ponesrečilo se mi jc . . . ali slišiš, Rezika!« Glas mu je postajal mil, proseč,# vendar se ni dekle čisto nič zmenilo zanj. Ko mu dolgo ni hotela nič odgovoriti, je tudi on obmolknil, oddaliti se pa vendar ni mogel; čutil se je žc zadovoljnega, da jc mogel saj iz tolike daljine opazovati bujno, krasno rast in mehki, polni obrazek Molčinove Rezikc, ki jc bila siccr navadna, ubožna dekla, a poleg tega vendar najgorše dekle v vasi. To je pa nji presedalo, da se oni noče pobrati iz grmovja, dasi bi bil lahko opazil, kako ji je zoprn in nadležen. Šinilo ji je tudi v glavo, kaj bi se lahko izcimilo iz tega, če bi kdo opazil onega v njeni bližini; to bi se lahko na nos naneslo njenemu Andrejcu, in Bog ve, kaj bi bilo potem . . . Radi take gosposke jetike, ki utegne vsaki hip izkasljati svojo mlado, grešno dušo, se pa vendar noče zameriti svojemu Andrejcu, ki jc tako čvrst, vrl in pošten fant, in katerega ima tako rada. Premišljevala jc, kako bi onega v grmovju za vselej odpravila od sebe; saj ji že celih štirinajst dni ne da miru — kar se spet oni oglasi prav milo in mirno: »Jej, kako si lepo rdeča v lica — kakor jagoda taka si, Rezika!« To je bilo zanjo kakor nalašč. Ploha psovk se jc usula iz ust: »Ti gotovo nisi tak in nikdar ne boš — postavač nemarni! Radi tega si bolan, ker nič nc delaš in pohajkuješ po gozdu, pa poštene ljudi nadleguješ; sram tc bodi! Skoda časa, ki si ga porabil po šolah, pa se nisi toliko priučil, da bi vedel, kaj je lepo, in kaj ni, kaj prav, kaj ne . . .« To pa je bilo za mladeniča preveč. V bleda, bolehna lica mu je šinila sraga krvi, v motno oko mu je pljusknila solza, katero pa je naglo z robcem obrisal. Zlezel je nazaj v grmovje, v srce pa mu je sedla globoka žalost. Počel je razmišljati svoj položaj. On, cdinec bogatega trgovca, posestnika, gostilničarja in c. kr. poštarja, sam izučen, vreden vsega spoštovanja, povsod ugleden — le ona sama, navadna, zamazana dekla ga zaničuje, zmerja, peha od sebe — ona, ista, katero samo on ljubi. Koliko sto in sto drugih deklet bi se čutilo srečnih, ako bi katero vprašal za roko; ta pa, katero ljubi resnično, globoko, ta ga zaničuje, prezira! O, usoda! In ni-li tudi nje škoda, da se vdaja umazanemu, po konjih smrdečemu hlapcu, kateri je vrhu tega še prav nič rad nima, ampak jo bode danes ali jutri poskušal zapeljati in jo bode na cedilu pustil; in vdaja se mu baš radi tega, ker jc Andrcjec slučajno zdrav, krepak, rdeč fant, ker mu krivec najlepše pristoja, in ker zna najglasnejše zavriskati . . . Prokleto! Zakaj ni on tak? Ali more kaj za to? Prokleto! — prokleto! Tcmnozcleno, široko leskovo perje je trgal z obema rokama in ga mečkal v belih nedelavnih rokah, da se mu je cedil zeleni sok med prsti. Prokleto! * * * V soboto zvečer pa, ko je vasoval Andrcjec pri nji, mu je povedala vse . . . vse! Kako lazi za njo poštarjev Nande, da ji ne da nikjer miru, in naposled še, kako ga je ozmerjala in izpovedala zadnjič tamkaj gori pri gozdu. jSc enkrat naj se drzne . . . jaz mu že uro navijem . . . kosti mu polomim ... Ti naduha ti gosposka« ... se je hudo val in pri-dušal Andrcjec. Še dolgo sc jc jezil, kaj bode vse napravil s poštarjevim Nan-detom, ako sc šc kdaj drzne približati njegovi Reziki. Prvo pa, kar jc uresničil, je bilo to, da jc staremu natvezel, kako Nande lazi za Mol-činovo Reziko. In še tisti dan jc ostro, trdo prijel stari svojega sina. Sama sta bila na pošti; Nande jc nekaj pisal, stari pa jc hodil s samozavestnimi, mogočnimi koraki gori in doli. »Tako ne bo nič, kakor sedaj počenjaš; lotiti sc ti bo česa poštenega. Vaditi bi se moral v vsem gospodarstvu, pa le na pošti presedevaš; za vse drugo si bolan ... To ni nič! Učiti se moraš pred vsem trgovine, to nese . . . drugače mi lahko zapraviš vse . . . vse! Tega pa nc pripustim; jaz sem se moral mučiti celo življenje . . . hraniti, varčevati — trudil sem se vedno . . .« Polagoma je pričel stari iztresavati nauke. Spočetka je govoril mirno, in sin jc čutil že neko zadovoljnost, češ, saj ne bo nič hudega; kar je v hipu stari prešel na drugo stvar: »Praviš, da si bolan? Tako, hm! Pa slišim o tebi častne novice . . . častne, hm, da — da vse noči okrog laziš, da —« »To ni res, oče K« je viknil Nande jezno in vstal s stola. Bleda lica so mu malce pordela: »Siccr pa, da je tudi res, vprašal ne bi nikogar — star sem dovolj!« Poštar jc nekaj časa kar strmci ter molčal. Navajen je bil pokorščine od vseh, sosebno pa od sina; da sc mu jc pa danes Nande toli ponosno po robu 'postavil, to ga je spravilo v zadrego. Razburjen jc prehodil parkrat molče sobo, naposled pa se jc ustavil pri oknu. »Tudi govore o tebi, da se pehaš za babami — posebno za neko umazano, malopridno deklo —« Stari sc jc ozrl od okna v sina s polnim pogledom, le-ta pa jc bil prvi hip v zadregi in je obmolčal. »No — kaj praviš pa na to, ti vrli, pridni, pokorni sin ? Kaj ?« Očetov glas je postajal zopet močan spričo naraščajoče razjar-jenosti in navidezne zadrege sinove. Nande pa se jc boril s premišljevanjem, kaj bi bilo najumestneje odgovoriti. Razburila ga je bila psovka »malopridna dekla«, toda izdati sc ni hotel, vedoč, da bi se bilo zaman prepirati z očetom, ki jc bil grozen v svoji togoti. Izprcvidcl je, da bi se še najbolje izhajalo z zvijačo. Posilil sc jc v smeh. »Ha, ha — celo to so vam že nanesli na nos, ha, ha! Ljudje so pa res dobri, prav dobri; celo to . . . Nekoč sem se pošalil . . . tako seveda, za kratek čas ... za zabavo . . . ha, ha!« To jc vrlo vplivalo na starega. »Za zabavo ... za zabavo ... za kratek čas . . . tako, tako?! . . . No, tudi za zabavo mi nimaš takih reči počenjati! Razumel? . . .« Toda šinila mu je v glavo zopet misel na trgovino, in odšel je s pošte. — Nande jc bil bled od jeze. »Prokleto, da bi le vedel, kdo mi je to napravil — ustrelim ga, prav gotovo ga . . .« Proklinjal je vse . . . Od jonega časa pa ni stari nikdar ničesar očital Nandetu; še poučeval ga ni nič več, kakor ga je sicer. — Nande ni več lazil za Rcziko, dasi je ni mogel pozabiti. Premagoval se je na vse možne načine, dasi mu je bilo to silno hudo. Mudil se je večinoma na pošti, drugače je pa lazil po gozdu, zlasti po jelovem, da bi si v svežem zraku okrepil prsi, kakor mu je svetoval zdravnik . . . Vendar pa se mu ni hotelo zdravje prav nič obrniti na bolje, še hujšalo se mu je od dne do dne; pokaŠljeval je vedno, lica so mu bledela in se sušila, oči se udirale . . . V enem mesecu se jc bila Rezika docela izprcmcnila; rdeča, polna lica so ji bila splahnila in dobila nedoločno barvo, preje napete, rdeče ustnice so se bile zategnile, posinjelc, okrog njih pa se zarisale ostre, ravne črte . . . Iz vesele, smehljajoče, živahne dekline je bila hkratu postala postarna ženska z vedno ozbiljnim obrazom. Po zgoraj omenjenem dogodku je bilo postalo njeno znanje in občevanje z lepim Andrejccm bolj in bolj intimno, in jezikave babice po vasi so si vsakovrstne reči sikale in šepetale. Poslednji čas pa jo je jel hipoma zanemarjati in se ji izmikati; naposled pa se je umaknil popolnoma ter Šel v službo v oddaljeno vas, kakor da bi bil slutil, da mu ima Rezika nekaj neprijetnega povedati. Vse to jc preje živahno dekle spravilo skoro do obupa. V ti stiski se jc obrnila do neke starejše izkušene tovarišice za svet. Povedala ji je vse o razmerju do Andrejca, ki jo je sedaj na cedilu pustil, mimogrede se pa dotaknila onega dogodka s poštar-jevin\. Nandetom. Potem pa sta pretresavali, kako bi se dalo najbolje ukreniti. »Najbolje bo,« ji je pravila ona, ki je bila za tak nasvet do-voljno izkušena in pokvarjena, »da se lotiš Nandeta ... Z Andrejccm ni nič; prvič: te nc mara, drugič: denarja nič ... A Nandc — ta te ima rad, vrhu tega ima premoženje — če sedaj šc ne, črez nekaj časa ga bo gotovo imel . . . skratka: njega se drži!« Spočetka se je Rczikina preproščina protivila takemu nepoštenemu početju — saj je bila lc zapeljana, a ne toliko pokvarjena; toda zgovornemu prepričevanju in dokazovanju propadle tovarišice se je naposled vdala ter sklenila slušati njene nasvete. Čas pa je priganjal. — Nekaj dni potem sta se srečala Reza in Nande v mraku na samem za vasjo. Nande je bil sklenil, da je ne ogovori; toda ko se ji jc približal na tri korake, ko je videl nje smejoči se obraz, zazrl nje še vedno lepe oči, ki so bile odkrito, drzno uprte vanj — tedaj je bil pozabljen prejšnji sklep. Ko mu je pa ona sedaj celo prijazno, ljubeznivo odgovarjala, je bil Nande nebeško srečen. Saj ni vedel, kaj se je bilo poslednji čas pripetilo z njo; seveda je mislil, da je še vedno tisto nepokvarjeno, pošteno', ponosno dekle — ta Rezika. Dolgo časa se nista mogla razgovarjati, kajti po poti z njive se je bližal voz; obema pa je bilo ljubše, da ju nihče ne zapazi. Prosil jo je v hipu, če sme zvečer priti še kaj malega povedat, in nato je ona tako na pol prikimala. Takoj potem pa'je čutil Nande, ko se je vračal domov, da ga nič več prsi nc bole, da laže diha, in tudi kašljati ni hotel več; pri večerji pa je bil zgovoren, celo preklepetav. Potem pa je nekam izginil. Ko pa je bilo vse po vasi potihnilo, se je boječe, oprezno priplazil tja pod okno Molčinovc hiše. Pa lc ta kašelj, kako mu jc nagajal. Tako ga jc ščegetalo po prsih, a zakašljati ni hotel nikakor. Pristavil si je meter visok količ in se previdno povzpel do okna, oprijemŠi sc za oknjak. Rczika ni spala, takoj je bila pri oknu. Svojega pripovedovanja pa ni mogel nikdar zvršiti Nande tisti večer; dasi jc revež stal samo na eni nogi in še na ti lc tako za silo, da mu jc popolnoma otrpnila, se mu jc vendar zdelo nebeško prijetno. Ura za uro jc potekala . . . Lahna, poletna sapa je včasih po malem zašustela po vejah bližnjega oreha, in vsakokrat je tedaj tudi zalajal kak vzdramljen pes na vasi — drugače pa je bilo vse tiho . . . Na gorenjem koncu vasi se je začulo fantovsko petje. Nande je napel ušesa. Petje se je vedno bolj bližalo, razločiti je bilo žc vse podrobneje. Nandetu ni bilo nič kaj ugodno okoli srca. Od Rezike sc' ločiti zdajle, ko ni še prav nič zaspan, in je baš najprijetneje — tega nikakor ne mara. Toda ko bi prišel v fantovske pesti! . . . Umolknil jc za hip in premišljal. Petje je prihajalo bližje in bližje . . . Razločili so se žc posamezni glasovi. Nande in Rezika sta oba hkratu spoznala Andrejčcv glas, ki je »naprej« pel: »Jc pa davi slan'ca padla« . . . Vsakega izmed njiju so obšli različni občutki, toda za dolgo premišljevanje ni bilo časa; nekaj je bilo treba hitro ukreniti. »Skrij se!« je v strahu poŠepnila na oknu sloneča Rezika. »Kam?« je zmeden povpraševal Nande, in kolena so se mu pričele šibiti. ». . .Je vse rož'cc pomorila In vse žlahtne travice . . .« Tako je odmevalo žc prav izza bližnjega ogla. Sedaj se je bilo treba odločiti, »Oh, naj no grem v sobo, Rezika!« jc hitel in silil Nandc v srčnih stiskah. Obenem pa se je bil že vzpel na zeleno pobarvani oknjak, podrl z nogo prislonjcni količ, ki ga bi bil lahko izdal kakemu bistrovidnemu fantu, ter je smuknil v sobo. Sedel je na posteljo ter privil Rcziko k sebi. Fantje pa so peli pod oknom gredoč in dalje po vasi in še daleč tam izven vasi. Četrt ure pozneje pa zopet ni bilo čuti nič drugega, nego samo šumenje sape po listju in tu pa tam kako hripavo lajanje koleričnih ščenet. Nandetu pa tisti večer le ni prišlo več na misel, da bi šel zopet stat na količ pod okno. Čemu tudi, ko je bilo takole pri postelji poleg Rezike sedeti prijetneje in vsekakor varneje, nego viseti ob zelenem oknjaku. Šele, ko se je prikazala zora na vzhodu in je žc tu pa tam zavriskal kak koscc, se je poslovil Nande, da drevi zopet pride . . . * * * Tri mesece pozneje pa so Molčinovi odpovedali Rcziki službo. Jej, to je bilo govoričenje po vasi. Postarne, hinavsko-pobožne devicc pa so imele sedaj na perilih obilo snovi za svoj ljudomili posel. »Oh, oh, kaj se vse dandanes zgodi na svetu! . . . Tale poštarjev Nande je pa le revež, čeprav ima vsega obilo; bolan je ubožec — živel tako nc bo dolgo — sedaj ga gre pa še ta razuzdanka zapeljat — oh, oh, križani Bog!« Farizejsko sočutje so izražale vaške klepetulje druga drugi s kolikor možno živimi in drastičnimi vzkliki. In potem so vse glasno in goreče milovale jetičnega Nandeta, natihoma pa le prav iz srca privoščile oholemu poštarju grozno sramoto. Andrejec pa jc med svojimi tovariši zbijal mrzke dovtipc in tudi širšemu občinstvu je rad pravil, naj Rezika otroka lc zanese k poštarjevim, da bi bilo pa vendarle prav, če bi ga krstili za Andrejca... Vse te govorice so naposled prišle na uho tudi Nandetu; ko se je prepričal o njiK istinitosti, je naglo propadal. Vidno je ginil od dne do dne; celo stari je s strahom opazil, da bo njegov edinec pač le šc malo časa tlačil travo. To je bilo baš pred pustom. Zdravnik je Nandetu nujno svetoval, da bi bila zanj najboljša Opatija, kjer si morda vendarle utegne ukrepiti porušeno zdravje. Oče je hitro privolil. Vso skopost in trdosrčnost so vendar premagali očetovski občutki; kajti sina je trdi mož vendar iskreno ljubil, dasi tega ni kazal, in sedaj, ko je videl, da sinu v istini preti nevarnost, se mu nobena gmotna žrtev ni zdela prevelika. — O razmerju sinovem do Rezike po vsi sreči šc ničesar ni vedel. Dober mesec pozneje — mcscca sušca — je sedel stari poštar na klopi pred hišo na malo gorkem solncu, ko sc je prijavil sodni sluga iz trga, daleko znan in daleko viden po svojem rdečem nosu in zamazani, mastni in prašni uniformi. »To-le, gospod poštar, radi vknjižbe . . . to-le radi one dražbe v rovtah . . . to-le v zadevi proti Repiču . . . to-lc . . .« Z jako važnimi opazkami je vročal sodni sluga poštarju cclo kopo pisem in listov; le-ta sc ni najmanj čudil množini vročil, ko je bil vedno zapleten v različne pravde in sodbe in dražbe . . . »To-lc . . . to-le . . .«, jc stokal birič dalje z varčnim kance-lijskim obrazom, »to-le je pa za vašega sina za — gospoda Ferdinanda!« Poštarju se je spričo zanimanja in silne radovednosti zgubančilo čelo; segnil jc hlastno po podanem papirju in pričel natikati naočnike. Birič j c menda slutil, da se bliža nevihta, in se naglo poslovil. Poštar mu ni utegnil niti odzdraviti, tako se mu je mudilo s čitanjem vabila k sodišču za njegovega sina Nandeta. Spočetka jc menil, da je pozvan lc za pričo, a kmalu sc je uveril, da je nekaj drugega — »v zadevi Rezike B-ove, bivše dekle pri Molčinu, radi priznanja očetovstva . . .« Grozovito je ta nenadna novica zašumela starcu po glavi; njegova nada," njegov edinec ... za katerega se je mučil vse življenje ... pa se mu je tako'izpridil! Poštar je kar podivjal ter besno proklinjal. Sam ni vedel, nad kom bi se dovolj znesel. Tekel je v hlev nad hlapce, potem v kuhinjo, nato nad natakarico, nazadnje na pošto in zmerjal in psoval je povsod in vsakega, pa proklinjal . . . Ko pa se je zavedel, je oddal telegram v Opatijo . . . Potem pa se je pričel domišljati vsega . . . Kako je Nandeta nekoč učil, ga svaril in navajal na pravo pot; domislil se jc pa tudi, kaj mu jc bil tedaj rekel sin, ko ga jc prijel radi Rezike, s čim se jc bil izgovoril. »Za zabavo . . . za zabavo ! Prokleto !< Pričel jc sam s seboj govoriti, ko se jc domislil onega Nan-detovega vzklika, in se jc znova razburil do viška . . . .* * * Toda poštarjevih nezgod še ni bilo koncc; najhujše ga jc Šc čakalo. Na oni telegram ni dobil od sina nič odgo.vora, črez nekoliko dni pa jc dobil od hotelierja v Opatiji, pri katerem jc bival Nande nujni telegram, naj se požuri, ako hoče šc videti sina živega . . . Kmečka balada. Hj, jaz pa pojdem na semenj, Jaz fantič mlad, . I)a kupim svoji ljubici Tam prstan zlat; Da kupim svoji ljubici Srcc sladko — Morda potem me rajše kaj Imela bo . . . »»Ej fantič, le ne hodi na Semenj nikar! Poslušaj starca, kaj ti dem: Zapij denar! In kadar proti mraku žc Boš ves pijan, Gorjačo stisni grčavo V krepko si dlan; Potem po stezi k viru — veš — Napoti se, In kdor jo spremljal bo, njega Poloti se! Oj župnik, župnik, trdi mož! Zvonovi ne pojo . . . Pogrcbccv par ... in tiho ga Tja v kot neso . . . Aleksij Nikolajev. Narodna pesem. fic maraš šopka, ljubica, Iz vrtnih rož spletenega In zate narejenega, In zate narejenega? Nc maraš šopka lepega, Da deneš si ga na srcc, Ker meni roke krvave, Ker meni roke krvave? Oj ljubica, oj deklica, Ne veš, da teče meni kri, Ker trni vrtnic so ostri, Ker trni vrtnic so ostri ? A čc to veš, a če to znaš, Čemu pa šopka braniš se, In bolj hudo ti raniš me, In bolj hudo ti raniš me? Aleksandrov. piäf Nekaj o človeškem glasu in govoru. Spisal dr. Jos. Rakež. »Kako skrivnostno moč ima v sebi človeSki glas, to sc mi zdi Sc vse premalo xnano. On vzbuja simpatije in antipatije, kakor morebiti samo 5c oko človeško . . .« Siri/ar v »Dunajskih pismih*. venečo sapo, ki prihaja iz naših prsi skozi grlo na vzduh, zovemo — človeški glas. Tega glasu ni moči popolnoma posnemati z nobenim mrtvim glasbilom; zakaj to ni gola sapa, ni prazen zvok — le-ta sapa je napoj ena z našo nravjo, nasičena je z vsemi pojavi, ki se raz-igravajo v naši duši. Glas je najboljše in najpopolnejše orodje našega mišljenja in čuvstvovanja; ljubezen in črt, veselje in žalost, nadeja in strah se zrcalijo v njem. Zatorej je bila že pri starih Rimljanih »viva vox« jako v čislih in sicer dosti bolj nego dandanes, ko -je Gutenbergova iznajdba znižala Človeški glas na polovico nekdanje veljave. Najslavnejši učitelj govorništva, Kvinktilijan, povzdiguje na vso moč slavo »živega glasu«. Njegovi predpisi o izobrazbi glasu in govora so jako obsežni in temeljiti. ^ Kvinktilijan je razdelil človeški glas v deset vrst; razločuje namreč čist in hripav, mehak in raskav, tcnck in poln, trd in gibčen, zveneč in mrmrajoč glas. Ta ra'.delitev velja šc dandanes, zakaj glas vsakega človeka se da za silo vvrstiti v gori naznačene predele. Toda med ogromnim številom ljudi, ki prebivajo v naši solzni dolini, se zelo težko najdeta dva, ki bi imela čisto enak glas. »Kolikor glav, toliko misli,« pravi pregovor; z isto pravico smemo trditi: kolikor grl, toliko različnih glasov. Človeku rabi.glas za govor in za petje. Med govorečim in pe-vajočiin glasom jc velika razlika; nc samo glede na visočino in jakost, nego tudi glede na kakovost (timbre) glasu sta govor in petje dostikrat zelo različna pri istem človeku. Presenečeni včasih strmimo, kako se odurni in neprijetni glas, ki ga ima nekateri človek v naravnem govoru, pri petju izpremeni v potok prijetnih, milo donečih melodij. Razlika med govorom in petjem biva v tem, da pri govoru uporabljamo le malo število zvokov in sicer brez ozira na muzikalno razdelitev časa. Nekateri tudi sodijo, da je med govorom in petjem isti razloček, kakor med hojo in plesanjem; petje je poezija glasu. Govor in petje sta različni, rekel bi, nasprotni si vrsti človeškega glasotvorstva. V sredini med njima kot nekaka vez je dekla-macija in tako zvani recitativ. Najlepši primer v tem smislu je način, po katerem slepi »guslar« predava ali poje srbske junaške pesmi. Tudi je znano, da marsikateri govorniki, zlasti propovedniki, govore svoje stavke z ritmiškim padcem. In slavnostni govor starih Rimljanov je bil, kakor pravi Ciceron, nekako »zamolklo petje« (cantus obscurior). Toda predaleč smo zašli, kajti v letem spisku nameravamo razpravljati le o govorečem glasu in o govoru sploh. Človeški glas obsega navadno dve oktavi do dve in pol oktave. Toda obseg govorečega glasu je večinoma jako neznaten; poprečno uporabljamo le tri do štiri zvoke. Zvočna lega, ki jo nehotoma ra-rabimo za navadni govor, zavzema isto višino, v kateri naj lože in brez truda govorimo in se naš govor najbolje sliši. Seveda je tudi v drugih višinah moči govoriti, toda le z vidnim naporom. Ženski glas jc navadno za oktavo višji. Toda tudi moški glas ima včasih ženski značaj, narobe pa slišiš tu in tam na cesti bran-jevko, ki se prepira s tako nizkim in vztrajajočim glasom, da bi se z njim zlahka ponašal operni basist. Krepak človek z lepo obokanim oprsjem ima — seveda brez ozira na druge okolnosti — gotovo močnejši glas, nego šibak, nežno vzrasel človek. V starosti peša in slabeva glas ter izgublja svojo moč in lepoto. Toda tudi v tem pogledu so izjeme. Slavni starec Gladstone, ki je do najnovejšega časa z mladeniškim ognjem razvijal in zagovarjal svoje plemenite ideje in načrte, ni radi ničesar bolj vreden občudovanja, nego radi mogočnega in sonornega glasu svojega, ki si ga jc ohranil do skrajnjc starosti. — ♦ * * Kaj jc človeški govor? Odkod izvira ta prečudni pojav, ki nas usposablja, da v malo trenotkih podajemo drugemu človeškemu bitju natančno podobo o tem, kar se godi v sedežu naših misli, v možganih; kateri je skrivnostni izvor teh vzrokov, ki sleherno misel našo doneso na naše ustnice? — Govor je v najožji dotiki z našimi dihalniiVii organi. Da nastane umljiv govor, zato jc treba več bistvenih pogojev. Ti pogoji so : 1. Gibajoča moč, t. j. zračni tok, ki prihaja iz nabreknjenih pluč v grlo ter ondu piše skozi glasilno vrez. 2. Pravilni tresoči glasotvornic v glasilni 'vrezi. 3. Resonanca ali odmev v plučih, v ustni in nosni duplini. 4. Artikulacija, t. j. pretvarjanje glasov. Zvok, ki se porodi v grlu, se mora pretvoriti v razumljiv govor. Glasotvornc prvine spadajo v dve vrsti, vv nepretrgane in pretrgane. Pri govoru izpreminjajo ustnicc in z njimi vred tudi ustna do-plina svojo obliko. Prctrgajoče prvine se ustvarjajo s tem, da se zračni tok za trenotek pretrže. To se zvrši s pomočjo neba ali jezika ali zobovja. Znani zdravnik za bolezni v grlu, Marell Mackenzie je označil nastanek glasov z nastopno pesniško prispodobo: »Potok se vije po široki strugi, približajoč sc zdaj temu, zdaj onemu bregu. Mirno teče ter brez šuma vali svoje vodovje dalje. Zdajci mu zastavi pot tu majhen otok, tam zopet skale različne velikosti. Prej mirni potok se pretvori v šumeče slapove in hrumeče vrtince.« — Ni treba razkladati, da je potok zračni tok, ki se pretvarja v govor; mirno tekoče, nepretrgano valovje jc podobno nepretrganim glasovom — samoglasnikom in spirantom — šumeči vrtinci pa so oni konsonantje, ki jim fiziologi pravijo eksplozivni glasovi ali hipniki. * * * Glas človeški se silno izpreminja; odvisen jc od našega telesnega in od našega duševnega položaja. Dolgotrajna bolezen izpremeni glas v tih šepet. Glad in nedo-statek tečne hrane vplivata znatno na govor — glas postane tenak in votel. Jezen Človek ima raskav glas; naopak vpliva ljubezen in sočut-nost — po nji dobi tudi oduren glas nekaj nežnosti in prijetnosti. V obilici veselja, jeze in strahu glas popolnoma onemi, on obtiči v grlu — »vox faucibus haesit«, jc rekel Vergilij. Na najvišji stopinji dovršenosti stoji oni govornik, ki umeje govoreč posnemati vse tc različne vplive človeške nravi ter ima vendar poleg tega svoj glas popolnoma v oblasti. Tukaj jc tudi umestno, da izpregovorimo nekaj o napakah in nedostatkih govora. Nekatere izmed njih izvirajo iz slabe navade, iz malomarnosti in smešne prisiljenosti, drugim so vzrok razne bolezni v grlu, v ustni in nosni duplini. — Take napake so n. pr. jecljanje, nosljanjc, šepetanje in mrmranje. Cc opazujemo različne ljudi, ki imajo kako napako v svojem govoru, tedaj najdemo med njimi bistvene razlike; ta napaka ima svoj izvor v grlu, ona zopet v nedostatnem gibanju neba, jezika ali ustnic. Vzrok jccljanju je neki krč v jeziku. Na tri tisoč ljudi pride en jecljavec. Večina jih pripada moškemu spolu. Dostikrat jc jccljanjc poslcdica akutnih bolezni, n. pr. davice, škrlaticc i. t. d. Tudi močen in hipen strah vpliva v tem smislu. Brez dvojbe pa je jecljanje večkrat tudi podedovano. Jecljavec huje jeclja, ako vidi, da ga opazuješ. Naopak pa marsikdo, ki pri naravnem pomenkovanju ne more vladati svojega govorila, prav dobro govori kak slavnosten govor ali dcklamacijo, ki se mora glasno in počasi predavati. Ako človek, ki jc doslej gladko govoril, hipoma prične jecljati, je to največkrat znak, da se prijemlje bolezen možganov. Šepetanje in mrmranje obično izvira iz slabe navade ali smešne prisiljenosti. V nekaterih, pa le redkih slučajih jc res jezik nekamo predolg; njega koncc torej zlahka nehotoma zahaja med zobe ter kvari govor. Ako jc prekratka vez, ki pripenja jezik na dno ustne dupline, ne more dotičnik umljivo govoriti. Na ta nedostatek je sosebno pri novorojencih treba paziti; kajti zlahka se mu odpomorc z neznatno zarezo — »jezik se mu podreže«. Komur je nosna duplina od zadaj zamašena, ta noslja; m izgovarja kot b, 11 kot d. Vsakomur, ki je že imel kdaj močan nahod, je znana ta neprilika iz svoje izkušnje. Bolezni, ki pačijo glas in govor, so mnogobrojne in mnogovrstne. V grlu dostikrat ohromc one mišice, ki natezujejo in zbližujejo glasotvornicc. To se zgodi zlasti tedaj, kadar se prereže ali pa odtržc oni živcc, ki vodi k dotičnim mišicam. Izrastki — polipi — na glasotvornicah delajo glas hripav in brez-zvočen. — Brezmemo uživanje alkoholskih pijač, neredna hrana, takisto dolgotrajne vnctice, jetika i. t. d. provzročajo, da glasotvornice odebele — glas postaja raskav in oduren. Ako otcČcta bezgalki v žrelu, glas nekamo votlo doni. Dostikrat oboli tudi nebo. Po hudi davici ohromc nebne mišice. Zlasti zadnji del neba z malim jezičkom vred ima zapirati ustno du- 34 plino od nosne dupline. Ako ohromi njega mišičje, ne more več izpolnjevati svoje naloge ter visi v grlu nalik mlahavemu jadru. Spričo tega biva govor nejasen in nerazločen. Ako se jezik ognoji ali pa oteče, ni moči govoriti. Temu jc dostikrat vzrok brezmerno kajenje in žvečenje tobaka, ali pa tudi slabi, škrbinasti zobje. Ako nam nedostaje spodnjih zob, tedaj mrmramo. Homerjev »zobni plot« — herkos oddnton — je torej važen pogoj za razločen govor. * # * Prava izobrazba človeškega glasu je umetelnost, ki jc dandanes nc poznamo, ali vsaj nc gojimo več v polni meri. Z občudovanjem čitamo v starih grških in latinskih klasikih, kako skrbno in vztrajno je likal svoj glas vsakdo, ki je hotel postati količkaj imeniten ter vpliven govornik. Seveda ni smeti pozabiti, da jc v starih časih živa beseda bila dosti večjega pomena, nego v našem papirnatem veku, v veku časopisov in knjig. Glasovna izobrazba pa v starem veku ni bila samo duševna, nego tudi, in sicer v prvi vrsti — telesna. Bolj nego borivci za svoj poklic so sc vadili telesno oni grški in rimski mladeniči, ki so sc pripravljali, da nastopijo kdaj govorniški oder. Slavni Demostcn n. pr. jc krepil svoja pluča s tem, da jc, navkreber gredoč, dekla-moval verze; govoril jc ob morskem obrežju ter izkušal pre vpiti viharne valove, da bi bil pozneje kos ljudskim viharjem v narodni skupščini; ker se mu jc zaletaval jezik in ni mogel izgovarjati r-a, si je deval pri govorniških poskušnjah kamenčke v usta . . . Tudi Ciccron se jc v potu svojega obraza pripravljal za javni poklic; več let jc potoval od kraja do kraja ter se učil pri najboljših retorskih učiteljih svojega časa. In z železno vztrajnostjo je dospel v svoji stroki do najvišje stopinje dovršenosti. Treba pomisliti, da je bil mož majhne in šibke postave; in vendar je svoje govore predaval s tolikim zanosom, s toliko umetelnostjo, da si znanega velikanskega učinka njegovih govorov iz golega njih besedila niti približno nc moremo raztolmačiti. Fata morgana. Piše Evgen Štcfanič. XXI. (Dalje.) denka ju ni marala motiti v preživahnem pogovoru, zato jc odšla tiho po prstih in zavila ob voglu hiše v gozd. Na prvi klopici za mostičem jc sedela Dana z ročnim delcem v naročju, Rošer je pa z dvema možema iskal in gledal, kje bi se dala brez škode posekati dva lepa mlaja za procesijo, ki jc bila tod običajna osmega septembra. Ko je Dana zagledala Zdenko, je pritekla k nji in ji pošepetala: »Ostani pri meni zdaj, ko oni odidejo.« Zdenka je molče prikimala, in obe sta sedli na klopico ob visoki smreki. Rošer z vaščanoma se je zdaj približal klopici, zdaj zopet od-dalil, in dasi so bili že davno izbrali primerni drevesi, jc vendar še ostal v go:du, ker je onima naročeval nekaj dela. »Kaj sc neki Olga in Ncmcc pogovarjata tako skrivnostno?« jc vprašala Dana Zdenko. »Pripoveduje mu menda o svojem bratu,« je menila Zdenka ter vprašala: »Ali pride kaplan sem?« »Morda, pa nc vem gotovo,« jc odgovorila Dana. Oni trije so odšli. V gozdu jc bilo zopet vse tiho; Zdenka jc bila zamišljena, a Dana nestrpna, tako da sta molčali obe, a stresli sta se pri vsakem najmanjšem šumu. Zdenko je ob ti tišini zopet obšla otožnost; naslonila je glavo ob dlan ter nekako željno srkala vase gozdno samoto in tihoto, ki sc jc tako dobrodejno strinjala z njeno notranjostjo. »Nekdo prihaja,« jo jc zdramila Dana. »Več jih je,« jc rekla Zdenka, ko je bila vzdignila glavo in slišala več glasov. Črez mostiček so prihajali Olga, profesor Ncmcc in Rodič. »Evo, tu-le sanjarita,« je dejala Olga, ko jc zagledala Zdenko in Dano. »Ali misliš, da sc v gozdu samo sanjari?« jc vprašala Dana; »glej, da sem delala, dokler jc bilo videti.« Zdenki se tudi zdaj ni razjasnil obraz; jela se je čutiti nekako tuja in zapuščena kot edina nesrečnica med temi, kakor je mislila ona, zgolj presrečnimi ljudmi. Olga se je takoj oklenila Dane, se jela šaliti z njo in jo ljubkovati ter, misleč na kaplana, ji govorila dvoumno. Zdenki je bilo to danes strašno sitno. Nasmehovala se je nekako nervozno-porogljivo, potem pa stopila trdo k profesorju in ga vprašala: »No, gospod profesor, ali se nc bojite, da postanete sentimentalen fantast, ko med nas zahajate ?« »Dobro sem zavarovan proti taki bolezni, gospica; filozof sem, in zategadelj govori in prevladuje v meni vedno lc razum.« Mehanski in nevede sta se med tem pogovorom oddalila od drugih ter sedla na klopico, kjer sta prej sedeli Dana in Zdenka. Ko jo je Rodič videl, jc dejal Olgi: »Ali vi nc sedete?« »O, jaz tako obsedim!« je odgovorila Olga, šaleč se kakor obično s svojim samskim stanom. »Zakaj? Pride že tudi za vas čas, ko vas kdo vzdigne,« jc odgovoril resno RodiČ. »No, to jc pa huda lekcija,« si je mislila Zdenka. Profesor Nemec, ki jc bil jako ljubezniv in nenavadno fin družabnik, je hotel popraviti neljubo situacijo ter se je oglasil: »Gospica Olga, doktor je danes strašno slabe volje; kmetje so ga hudo razjezili.« — »Zapazila sem žc nekaj takega,« jc odgovorila Olga. »Zdravnik jc namreč sanjaril« — je nadaljeval profesor, ko so jima oni trije sedli nasproti — »da postane tu nekak apostol, ki prinese luč prosvete med nevedno ljudstvo; ubožec si jc izslikal svojo nalogo kot najidcalnejšo, zato so taki slučaji, ki so drugim le vsakdanje stvari, njemu žc prestopki«. »Kaj jc bilo žc zopet,« jc vprašala Dana. »Nič posebnega — zdravila, katera jc on zapisal bolniku, so izlili skozi okno ter lečili bolnika z domačimi zdravili.« »Pri nas je korajža, pri vas je pa ni!« je pripel črez mostiČ sem kaplan s šopkom korčkov v gumbnici. Gladko obriti, sedaj zardeli obraz mu je žarel od veselja, iz oči mu jc odsevala radost, življenje in mladeniŠki ogenj. Povabili so ga bili nekam na krst, in dobro vincc, s katerim so poslavili imenitni dogodek, ni bilo brez vpliva. »Povsod sem vas iskal in vpraševal po vas,« jc dejal vsi družbi. »Ali ne veste, da jc to naš »refugium?« jc dejala Olga. »Naprej, naprej! Kaj bi sedeli tu-lc,« je silil kaplan. »Idimo do slapa! — Glejte luno, ki je ravnokar izšla, ali nas prozaičnih pro-zaistov jc nihče ni opazil. Glejte jo, kako se nam smehlja izza smrek!« Vsi so se vzdignili; in — potrjujoč resnico, da se enako rado druži z enakim — so se kaplan, Olga in Dana sestali v eno skupino, a drugi trije zopet v drugo. Rodič jc lc molčal ter gotovo niti poslušal ni filozofovanja profesorja Nemca in Zdenke. In čudo! Profesor Nemec, ki je navadno govoril vedno lc malo in lc toliko, kolikor je bilo potrebno, je zdaj Zdenki na dolgo in široko razlagal radična vprašanja, kajti govoril je z njo tako lahko, kakor doslej še z nobeno žensko. Ona pa mu ni zgolj pritrjevala, ampak mu tako dolgo ugovarjala, dokler jc ni o kakem vprašanju dodobra prepričal. Pri tem jc pa široko odpirala oči ter nepremično zrla v daljavo. Nedolžni in v ženski družbi popolnoma neizkušeni profesor Nemec jc pa Zdenko strmeč gledal ter bil nevede kar zamaknjen vanjo. Zdenki ni bilo težko uvideti, da je to mož blagega, plemenitega srca in kristalnega značaja . . . Oni trije spredaj pa so bolj ali manj duhovito dovtipkovali ter sc prav radostno smejali. Ko je pa Dana iznenada omenila kaplanovcga premeščenja ter hotela postati otožna, jc zapel Zorko s svojim globokim, melodioznim basom, da je kar odmevalo: »O srček ti moj, Nikar nc žaluj, Veselo za vriskaj, zapoj!« In Dana se jc morala hote ali nehote nasmehniti . . . Pri slapu se niso ustavili, ker je Dana menila, da jih doma gotovo že pričakujejo. Olga, hoteč pustiti Dano nekoliko samo z Zorkom, je stopila k Rodiču ter šla z njim naprej. Toda poleg njega stopajoč, jc popolnoma pustila svoje obične šale in podajanje ter govorila z zdravnikom resno; vpraševala ga je po zdravnikih-znancih ter potem prešla na zdravilstvo, vedoč, da to Rodiča najbolj zanima. Za njima sta šla Zdenka in profesor Ncmcc, živahno sc razgo-varjajoč o bistvu ali nebistvu »usode«. Počasneje sta stopala za njima kaplan in Dana z roko v roki. »No, ali pojdeva oba v samostan, Dana?« je vprašal on. Odgovorila mu ni takoj. »Cc pojdete vi, Dana,« je nadaljeval milo, »pojdem jaz tudi«. »In kaj potem?' Videvala se itak ne bodeva več.« »Res, Dana, videvala se nc bodeva več, toda pripravljala se bodeva na drugo, prihodnje, boljše življenje, v katerem se snideva za večno tam gori — ali hočete?« »Ne vem — taka stvar se ne more odločiti tako naglo.« Molčala sta nekaj časa. Ko so bili konec gozda, jc postal kaplan nekoliko ter ji dejal milo: »Dana!« »Čevo vam nužno?« ga je ona šegavo vprašala z rusko frazo, katero je on čestokrat rabil v pogovoru. »Poljubčka nužno!« je odgovoril on naglo ter jo v istem hipu poljubil na ustnicc. Pospešila sta potem korake in, glasno govoreč, dospela do drugih. XXIII. Ko so prišli pred Rošerjevo hišo, sta se hotela profesor Nemec in Rodič posloviti, ko zakliče Rošer izza vrtnega omrežja. »Nič ,z Bogom', nič ,lahko noč1!« »Kjer je že toliko ljudi, sta lahko šc dva; lc noter, gospoda, le noter!« Mali Nikola Rošerjev, ki jc moral za kazen skoraj vse počitnice ostati v mestu, ker jc imel preskušnjo iz enega šolskega predmeta, jc bil sedaj obenem s profesorjem Vidom nenadoma domov prišel; z njima sta pa bila prišla tudi Josip Vid, sedaj absolviran jurist, ter oni parfumovani lajtnant s skrbno zaokroženimi brčicami in v debelo podloženi, tesno se oprijemajoči uniformi. Domenjeni so bili vsi štirje, da skupno iznenadijo Rošcrjeve. »Večer je lep, a hladen, gospoda, idimo noter!« je vabil Rošer, ki je bil med tein pristopil k družbi . . . V obednici jc bila že miza pripravljena za večerjo, in kakor bi se to umelo samo ob sebi, so posedli prostore tako, kakor so bili prišli po dva in dva: Zorko in Dana, Rodič in Olga, Ncmec in Zdenka so sedeli na eni strani mize, na drugi pa oba Vida, lajt-nanček in Nikola; gospodar in gospodinja pa sta bila vsaki na enem koncu mize. »O, kako mi je žal, da pojdete od tod!« je dejal profesor Nemec tiho Zdenki; zdelo se mi bode odslej tu vse pusto in prazno.« »Saj me komaj poznate,« je rekla Zdenka. »Res, pa meni se zdi, kakor bi se poznala že prav dolgo.« »Meni tudi!« jc pritrdila Zdenka. »Pa saj se vrnem; lc sedaj moram v mesto, ker mc nekje potrebujejo.« »Mene morda ne bo več tu, ko se vrnete,« jc rekel Nemcc. »Pa pisali mi bodete?« je vprašala Zdenka. »Vaša pisma mi bodo v zabavo in pouk.« »Rad, samo dolgočasen vam bodem. No, pa saj vam res ne bi škodilo nekoliko filozofije in malo več vere; potem bi bili ženska po mojem vzoru.« »Lepo vas prosim,« se je razvnela Zdenka, »ali mislite, ker sc nc ogrevam za neke stvari, ki so po mojih mislih postranske formalnosti, da zato nimam vere?« »Ko bi jo imeli, bi bili zadovoljnejši in srečnejši, nego ste videti.« »Vi je torej tudi nimate, ker ste vedno tako otožni.« »Oho!« jc dejal glasno profesor, se vzravnal pokoncu ter zopet postavil vilice na mizo. »Tega ne smete reči! Otožnost jc v moji naravi!« . . . Vsi so bili siccr v živahnem pogovoru drug z drugim, a zapazili so nehote, kako jc profesor vzkipel; umolknili so za hip ter sc vsi ozrli nanj. Ko je bilo tako nekaj trenotkov vse tiho, je vprašal Rošer mladega lajtnantčka: »Kaj ste prinesli iz Trsta novega?« I^ajtnantček se je zaničljivo nasmehnil ter dejal: »Bali — Trst! Dolgočasno gnezdo za nas vojake!« »Dolgočasno v Trstu?« se jc začudil jurist Vid. »Ženske so tam strašno puste!« jc odgovoril poročnik. »Vi ste po drugih krajih vajeni pač drugačnih sprejemov nego v Trstu,« je ironski priteknila Olga. »Obupati bi morali, ako bi bilo za nas povsod tako, kakor jc v Trstu.« »Kako, zakaj to?« jc pozvedoval Rošer. »I, zato,« seje posmihala Olga, »ker se Tržačankc niti nc ozrejo, kadar srečajo kakega vojaka; najsi bodo častniki tudi sami bogovi, v Trstu nimajo sreče/ In kakor se gosposke Tržačanke nc zmenijo za častnike, takisto sc tudi preprosta mestna dekleta in okoličanke ne bratijo z vojaki.« »Tržačankc kažejo s tem pač, da so brc/, vsega okusa,« jc dejal pomilovalno lajtnantčck ter si ponosno vihal svoje brčicc. »Mislim pa, da'kažejo, da so bolj modre, ker se ne pečajo z Martovimi sinovi, ki niso vzeli duhovitosti v zakup — seveda izimši navzočne gospode Martovce!« se je norčevala Olga. »In vi, ki se bavite s slovenskim slovstvom, gospica, bi lahko vedeli, da igramo prav mi Martovci v slovenskem slovstvu velevažno ulogo; godi se nam prav kakor Cezarju: pridemo, vidimo, zmagamo!« »Morebiti, da jc tako; saj se gotovo tudi v Trstu nekateremu izmed vas nasmeje sreča, vsaj pri nekih ženskih,« se je rogala Olga. »Odkod tolika antipatija do vojakov? Saj so vendar naši mladeniči brhki ljudje,« je dejal Rošer Olgi. »Pri Italijankah izvira antipatija bolj iz političnega nasprotja,« je važno razlagal poročnik. »A preprosta dekleta se vojakov ogibljcjo, ker nočejo biti ,soldatinke* . . .« Nemec in Zdenka sta pričela zopet tih razgovor, in naposled jc zopet vse drugo obmizje šepetalo le tiho. Med večerjo jc govoril le Nikola, ki se jc kaj postavljal, da jc preskušnjo srečno prebil, in bil jc ves srečen, misleč, da zanima njegovo pripovedovanje vse obmizje. Pripovedoval jc, kako je varal tega in onega profesorja, kako jc moško odgovoril temu, kako energično je zavrnil onega. Ni slutil, da ga poslušajo lc zato, ker se nobenemu ni ljubilo pričeti svojega pogovora . . . »Ali vas smem posetiti, ko pridem v mesto?« je vprašal profesor Nemec Zdenko, ko se jc poslavljal. »Veselilo mc bode,« je le-ta odgovorila. »Stanujem v Gosposkih ulicah, št. 4, pri Vronskih.« »Dana, ali pojdete v samostan?« jc vprašal kaplan Dano ob slovesu. »Pojdem,« jc odgovorila ona odločno. Zunaj je bilo svetlo kakor po dnevu. Profesor Ncmcc jc bil neobično živahen ter je predlagal zdravniku: »Pojdiva se še malo izprehajat; tako krasno je nocoj.« Zdravnik je privolil, in krenila sta kakor navadno proti najlepšemu kraju, proti gozdu. Nekaj časa sta hodila motČc drug poleg drugega. Nobena sapica ni pihljala, noben list se ni majal, le njiju koraki so glasno odmevali v toliki tišini, in oba sta se parkrat ozrla, meneč, da gre kdo za njima. »Jutri moram zopet v mesto k bratu,« je izpregovoril profesor. »Kaj mu hočeš žc zopet?« jc vprašal zdravnik. »Popraviti mora neki greh; Olga mi je vse povedala in me prosila, naj vplivam nanj, dokler jc še čas. Kakor ti je znano, se hoče on poročiti, a kjer je prej službovanje zapustil ljubo in otroka.« »Kaj se hoče, ko so pa dekleta tako neumna,« je menil zdravnik. »Poznam jaz svojega brata; tudi mi jc Olga pravila, da jc dekle pošteno in iz poštene rodbine, da se zdaj ubija noč in dan z delom, da preživi sebe in otroka, ker njeni nočejo nič več o nji vedeti.« »Dvomim, da kaj opraviš; kako naj se odreče bogate neveste, ko vendar znaš, kako on hrepeni po bogastvu, od katerega" pričakuje vso svojo srečo.« »Bodemo videli,« je rekel profesor, in zopet sta oba molčala nekaj Časa. »Kako pa ti misliš o Olgi?« jc vprašal črez nekaj časa zdravnik profesorja. »Vsa čast ji; blago srce, razumna glava! »To bi bila žena, kaj ?« »Zate ne, dragi moj, zate ne,« jc ugovarjal profesor. »Zakaj pa nc?« jc dejal malo užaljen Rodič. »Ali nisem zdravnik ?« »Vem, vem — zadržka ni radi tebe, toda ona se noče možiti. In ko bi se tudi hotela, zate vendar nc bi bila pripravna. Lc pomisli: ona je vajena bivati vedno med svetom, vedno v družbi, ti pa tičiš najrajše zakopan v svoje knjige. Pripravnejša bi bila zate Zdenka.« »S to nisem govoril vsega skupaj niti deset besed, a zdi se mi, da jc presamosvoja, preveč — emaneipirana.« »Ke, emaneipirana ni — le ponosna jc, ker se boji, da jc bol ne potlači; sirota jc, ki živi ob svojem delu, zato jc njen značaj bolj utrjen nego drugih.« »Poskusim vendarle pri Olgi — tako od daleč, diskretno,« jc rekel tiho, skoro sam zase Rodič. »No, pa daj,« jc rekel profesor; »videl bodeš, da ti poreče, da ji jc njena svoboda pri tako ugodnih razmerah, kakršne so njene, ljubša nego še tako slaven zdravnik; sirota Zdenka bi ti pa bila vse svoje življenje hvaležna, če jo rešiš skrbi in strahu pred bodočnostjo. — Bližaj se ji ter jo opazuj; moral jo bodeš spoštovati in kmalu tudi ljubiti.« Ko jc profesor Nemec tako Zdenko priporočal in hvalil, mu je postajalo tako milo in mehko okolo srca, ker je čutil, kakor da jc opravil plemenito delo. »Da bi jo kdo osrečil, jo rešil morilnih skrbi,« si je mislil profesor, »in Zdenka bi postala najpOhlevnejša žena; izginila bi njena trma in vsa navidezna? emancipiranost« ... Cerkvena ura je zdajci jela biti počasi polnoči, in njeni glasovi so veliko slovesncjc odmevali nego po dnevu. — Prijatelja sta pospešila korake proti domu. »Veš kaj?« jc dejal zdravnik, ko je odpiral vežna vrata, »naš kmet jc pa vendar še grozen nazadnjak!« »Ali misliš, da je italijanski ali nemški kmet kaj bolj prebrisan?« se je hudoval profesor. »Pomisli, ljubi moj, ko bi kmet pohajat univerzo, ne bi bil kmet. Ti ga ne smeš soditi s svojega stališča. Da se pa naši prosti ljudje še niso odrekli starih nazorov in tradicij — in seveda tudi starih vraž in urokov ne, radi katerih se jeziš ti in sc bode jezilo šc mnogo zdravnikov za teboj; to ima, s splošnega narodnega stališča sodeč, svojo slabo, pa tudi svojo dobro stran. Ako naš kmet ne bi bil tako konservativen, nas Slovcnccv že davno ne bi več bilo.« »Saj sem vedel, da jih boš ti zagovarjal,« je godrnjal zdravnik ter šel v svojo sobo. Profesor Ncmcc pa ni legel takoj; sedel je na divan in sc zamislil. Priznati si je moral, da mu Zdenka ugaja, morda celo preveč ugaja; prav zato jc bil Rodiča opozoril nanjo, da bi tako potolažil svojo tenko vest . . . Od Zdenke jc prešel na svojega brata. »Kaj naj storim, ako me brat ne bi hotel sluŠati ? Kako naj pomagam ubogi materi in otroku 1« Spomnil se je, da se je on sam prav nad takimi grehi v izpo-vcdnici najbolj zgražal. In zdaj je istega zagrešil njegov rodni brat! Zakril si je obraz z rokami. Črez dolgo je vstal in rekel poluglasno: »Izgubljeno ni še vse — Še je čas!« XXIV. Drugo jutro je bila Zdenka prav praznične volje, kakor vsaki človek, ki se napravlja na dobro delo . . . Dasi so bili Rošcrjevi z njo prav prijazni in dobri, jc vendar nekako zadovoljno vzdihnila, ko jc sedla na voz in je ta zdrdral doli po vasi. Olga in Dana sta ji obe bili prav srčno naklonjeni, toda Zdenka si jc vedno umišljala, da se tudi pri njiju potrjuje istina, da vleče enako k enakemu, češ, da Olga in Dana izkazujeta več simpatij znankam, ki so bile bogate kakor oni sami, nego nji ubožni Zdenki; zdelo se ji je, da bogate prijateljice celo na drug način objemata in poljubujeta nego njo. Včasih se je pač tolažila, češ, da je te različnosti v vedenju Olginem in Daninem kriva ona sama, ker jc proti njima prehladna, preresnobna in preponosna, da bi se klanjala zlatemu bogu. Dasi bi se bila včasih kaj rada ovila Dani ali Olgi okoli vratu ter si s tem utešila svojo srčno bolest, vendar tega ni nikoli storila, češ, da bi se utegnila njena sentimentalnost tolmačiti drugače. Sedaj pa se je peljala k Elzi, ki je bila proti vsem enako hladna in boječa; upala je, da ji izpolni najsrčnejšo željo ter jo zveze z Vronskim zakonito ter ji tako pridobi zopet srčni mir . . . Ko jc prišla v Elzino stanovanje, je našla le deklo doma. Le-ta ji je povedala, da gospa baš zdaj odide z brzovlakom k svojemu pravemu bratu, a gospod da jo je spremil na kolodvor. Zdenka je hitro pogledala na uro ter naglo zdrknila po stopnicah na ulicc, poklicala izvožčka, mu velela na kolodvor in ga prosila, naj se podviza. Na postaji je res še našla Vronsko dvojico. On je imel solzne oči, ona je pa kar ihtela; baš sta se objemala in poslavljala, ko je pristopila Zdenka. »Nikar, gospa! Vi se vrnete — takoj!« jc zaklicala Zdenka z najodločnejšim glasom. »Ne, jaz pojdem k bratu.« »Ne smete — morate nazaj! Videli bodete, da bode v kratkem vse dobro.« Vronski je gledal Zdenko radostno strmeč ter vzkliknil: »Glej, Elza, vrni se — še je čas!« »Iditc, Elza — jaz ostanem z vama — vrnite se,« je prosila Zdenka. Prijela sta jo Vronski in Zdenka vsaki za eno roko ter jo skoro šiloma odvedla s kolodvora. Elza se je pa otožno-boječe s solznimi očmi nasmihala zdaj enemu, zdaj drugemu. Ko so prišli do voza, je odšel Vronski po svojih opravkih, Elza in Zdenka sta pa sedli zopet na voz. »Kaj ste storili, Zdenka? Ali vas ni strah in sram v moji bližini?« jc vprašala Elza, še vedno grozničavo ihteč. »Nikakor . . . hego prišla sem prav zategadelj, da se stvar čim prej — popravi!« »Ncmožno,« je stokala Elza. »Nobena reč ni nemožna, tudi vaša zadeva bi se bila lahko že preje uredila, a Vronski — saj veste, kakšni so moški v tem pogledu — se je bil pdpolnoma vdal razmeram, se privadil takemu življenju, se privadil vednim prepirom ter postal naposled apatičen napram vašim hladnim, otožnim pogledom. Jaz vem, da je on izmed tistih pasivnih ljudi, ki se boje vsake vznemirjenosti in izpremembe v svojem življenju; take ljudi treba kar najodločneje prijeti.« »Sinoči sem mu razodcla, da sem se vam izpovedala, pa je bil hud zato; dejal je, da bi bila morala molčati sedaj, ko ste bili vi odpotovali.« »Dobro, da ste mi povedali, sicer bi bili Bog ve kako dolgo Še nosili ta težki kamen na srcu.« 'Kaj mislite ukreniti?« je vprašala Elza. »Govorili bodeva doma,« je rekla Zdenka, ko sta bili že blizu doma. Tu ji je Zdenka naglo, kakor je bila sploh njena navada, razložila svoj načrt ter v svojem optimizmu menila, da se gotovo izide vse srečno in gladko tako, kakor je ona želela. Toda Elza jo je žalostno zavrnila, češ, da sc jc nadejala bolj realnega načrta. »Pustite sanjarjenje, Zdenka; da bi midva izposlovala za svojo poroko dovolitev njegovih sorodnikov, tega ne pričakujte od teh trdih aristokraških src. Da bi bila tu le iskra nade, bi bila žc jaz izprosila milost. Edino, kar jc možno storiti, bi bilo, da se poročiva tajno. Enkrat sva že poskusila, in on je res že dobil nekaj potrebnih dokumentov iz domovine — saj veste, da je Vronski ruski podanik; toda obvestiti treba tudi tukajšnjega ruskega konzula, in le-ta je pa njegovega strica Javorskega intimen prijatelj« . . . Ko je opoldne prišel Vronski domov, jima je Zdenka tako govorila, kakor bi bila o tem že davno obveščena, in kakor bi se to umelo žc samo ob sebi. Vronski je obetal, da stori vse, kar bode v njegovi moči, da se stvar poravna, in da jc žc pisal v domovino po liste, katerih je še treba — sicer ne on sam, pač pa njegov prijatelj . . . Odslej ni Elza niti delala, niti igrala na klavirju, niti pela; posedala je po cele ure zdaj tu zdaj tam, vse misli so se ji vrtele ob istem predmetu: kdaj bode vendar žc prava zakonska žena, kdaj se ji žc vendar izpolni najbolj vroča želja, ko bode lahko s smelim obrazom in z glavo pokoncu zahajala v vsako družbo ... to bode najsrečnejši trenotek njenega življenja. Niti Zdenka jc ni mogla za dalje nego za trenotek zbuditi iz razmišljevanja. Ko jc prihajal domov Vronski ali Zdenka od lekcij, jc bilo prvo vprašanje Elzino: »Kaj je novega? Ali so prišli že papirji?« Dolgo so bili vsi odgovori negativni, in Elza bi bila že obupala in zopet zbežala, da je ni vedno in vedno zadržala Zdenka. Nekega dne jc Zdenka, ki jc znala rusko, povedala Elzi, da so vse potrebne listine shranjdhc v Vronskcga pisalni mizi. Elza, ki jc poznala Vronskcga bolje nego Zdenka, je vedela, da bode stvar zdaj še dolgo zavlačeval, ker mu jc največ do tega, da sc nc bi zameril stricu. In res, ko ga jc Elza začela opominjati, naj vendar že svoj ukrep prijavi ruskemu konzulu, ki mu potem tudi da izpričevalo o samskem stanu — Vronski je bil pravoslaven — tedaj se jc zvijal na razne načine. »Vidite, Zdenka, on noče — noče — tak jc kakor njegovi sorodniki . . . Tisti prokleti denar mu jc vse — jaz nič, nič! — Ko bi mi bil res vdan, se ne bi bal nikogar; živela bi lahko ob njegovem zaslužku brez strica, ko bi hotel živeti skromneje . . .« Tako jc tožila Elza. Tudi Zdenka je govorila na srce Vronskcmu, toda ta se je iz-govorjal, češ, da bi kmalu zvedel njegov stric, čemu si jc dal napraviti izpričevalo o samskem stanu; bogati aristokrat Javorski da pač ve, da živi on, njegov nečak, na veri z EIzo in mu tega niti očital ni, toda samo s tem pogojem, da ostane zveza taka, kakršna jc, zaroko pa da smatra za »mesalianso«. Ko jc nekega dne prišla Zdenka od lckcij domov, ji jc dekla izročila listič, na katerem jc bilo zapisano: »Morala sem oditi, ker vem, da je to edino sredstvo, ki morda prisili Vronskcga, da dobi potrebni list. — Oprostite! Elza«. (Dalje prihodnjič.) Pravilnost našega knjižnega jezika in „stara slovenščina". Spisal Fr. Ilcšič. cpremakljivc so besede (Miklošičeve), katere je dvakrat povedal v uvodu knjige »Vergleichende Lautlehre4 na VII. in XI. strani, da namreč »stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo«. Ce to velja za vsa narečja, mora šc posebno za slovenščino, poleg bulgarščinc prvo hčer čcstitljive matere. Zato naj bi se zdanji naš jezik učil, pretresal in sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje jc prazno. Kdor hoče iskati novi slovenščini pravil, pa stare nc zna, tak lc golomiši! Lahko jc razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi sc stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kak or snega jc vredna . . .« Poln toplega zanimanja za razvoj slavistike iti občudujoč velikega Miklošiča, je napisal tc stavke naš Levstik 1. 1862., naznanjujoč slovenskemu razumništvu Miklošičev slovar »Lexicon palaco-slovcnico-gracco-latinum« (Zbrani spisi V. 29). Kakor pa na vsako oceno leti sum, da ni doccla nepristranska, če jo jc provzročila srčna vnema in prevelika navdušenost za ocenjevano stvar, tako je tudi našega sicer hladno razumnega in razsodnega kritika pri onih besedah spravila s treznega motrišča pregorka ljubezen do našega jezika in njega gojitve. Kdo nc bi pristal njegovi trditvi, da nam jc bila prava slovnica šele mogoča po dokončanih Miklošičevih študijah! Dandanes, dobrih trideset let pozneje, ko duhovitega Grimma slovanskega žc ni več med nami, vidimo, da je gola rcsnica, kar je takrat Levstik napisal; takisto neovržne so tudi Miklošičeve besede, da nam hrani stara slovenščina najgloblje pravilo za vse slovanske jezike. Toda kar jc Levstik dalje sklepal in izvajal iz Miklošičeve trditve, to se mi zdi prenagljeno ali vsaj v tolikem obsegu neveljavno. Nikakor nc morem doccla pritegniti zahtevi, naj se zdanji naš jezik uči in presoja vedno le na stalu starega jezika, niti se ne strinjam s trditvijo, da bi pouk v slovenščini po naših šolah imel mnogo več uspeha, ako bi se stara slovenščina poučevala v širši meri. Brez dvoma jc tudi Levstik tako pisal lc trenotkoma, presenečen po čudovitih uspehih Miklošičeve učenosti; kajti kako bi si siccr ta njegov nauk zlagal z drugimi njegovimi nazori o jezikovni pravilnosti, ki jih je jasno določil v »Napakah slovenskega pisanja« (1858, Zbr. sp. IV. 21—86) in v polemiki »Gospodoma kritikoma« (Zbr. sp. IV. 86—150), v raznih razpravah o izdaji slovensko-nemškega slovarja, v »Odgovoru odprtemu pismu« (Zbr. sp. IV, 161 do 195). Lc-tu se je odločno obrnil zoper vse pisatelje in pisce svojega časa, kateri so brez potrebe segali za posebnostmi sorodnih slovanskih narečij ali pa so po stari slovenščini vkovali naš jezik v težke arhaistične verige. »Koliko let je, kar je bilo naše slovstvo tako daleč zabrclo, da nismo vedeli, ali smo krop ali vodar Pisalo se jc časi malo po ruski, časi malo po ilirski ali češki. Nekteri je tudi s kakim staroslo venski m ocvirkom zabelil svojo neslastno pičo, češ naj bo po starini duh imela« (Zbr. sp. IV. 107). Zgoraj omenjene krive nazore so imeli torej pravzaprav Levstikovi nasprotniki n. pr. Ilicingcr; toda semtertja jc tudi Levstiku samemu zdravi razum premotila ljubav do starega jezika, daje arha-izoval in sistem izoval. Vobče pa se je vendar posrečilo elementarni sili, s katero je baš on vplival na razvoj našega književnega jezika v šestem desetletju tega veka, da je onim zmotam izpodbil podlago — vse zaman seveda za one trdokornike, ki še dandanes v svojih slovniških razpravah kličejo »prastarine« na pomoč. Iz pomislekov, ki sem jih izrekel o zgoraj navedenih Levstikovih besedah, se jc porodila sledeča razprava, v kateri se bomo bavili s tcma-le vprašanjema: Ali je res, da je pravilnost našega jezika odvisna od stare slovenščine (Cirilo-Mctodovega jezika), in ali naj se uči in presoja naš je^ik les tega stališča? Drugič: Kako vrednost ima pouk stare slovenščine na naših srednjih šolah ? I. Torej pravilnost v jeziku! »Pravilnost v jeziku? Govori raje o brezpravilnosti,« mi poreče kdo, »saj ni v našem jeziku nobenega pravila, nasproti, tu govore tako, par korakov žc drugače; vsaka vas ima svoj glas . . .« Res je, res, kar praviš, dragi prijatelj; tako na gosto se menjavajo narečja naše ljube slovenščine, da ni mogoče o enotnem slovenskem jeziku govoriti. Najprej naj pripomnim, da se glede razno-ličnosti nikakor ne razločuje od katerega drugega jezika; saj si menda žc slišal, da je prepostega Tirolca govorica nemškemu gorenještajer-skemu kmetu vprav nerazumljiva »čiribirščina« — in vendar sta oba Nemca — istrski Lah nc govori baš tako kakor pristni Toskancc, in francoski seljak iz provengalskih pokrajin nc noslja do pičice tako kakor lahkoživi Parižan — i. t. d. po svetu. Še več! nc samo da v različnih vaseh iste župnije različno govore — tudi v isti vasi opazuješ lahko razlike po hišah, rodbinah; neredko je v ti obitelji posebno priljubljena ta oblika, ta beseda, v drugi ona. Spominjam se iz svoje domovine, da so naši sosedovi besedo »ponedeljek«, ki seje nam glasila »pondelek«, izgovarjali kakor »Pandelek«, da je moj tovariš, doma šest hiš dalje, pravil »göra«, jaz pa »gore = zgoraj. Da cclo isti glasnik ne zveni enako iz ust vseh vaščanov, ampak da kaže njega izgovarjanje drobne nuance, to uide vsakemu, ki posebe nc pazi na tanke podrobnosti, in čigar ušesa niso izvežbana za to, ali resnica pa je le. Potemtakem ima pravzaprav vsaki Človek svojo govorico, svoj jezik, ne samo tisti, ki »posebno« ali »čudno« izgovarja, kakor pravimo, ampak tudi vsaki normalno govoreči človek. Naučili smo se sicer kot otroci govoriti od svojega obližja, posebno od svojih starišev, bratov in sester in tako sprejeli njih jezik za svojega; toda pri tem smo dodali nekaj tudi iz lastne individualnosti, ker posnemajoč nismo mogli slišanih glasov natanko ponoviti, ampak lc približno po svojem grlu, svojih govorilih. Na ta način smo si ustvarili svoj govor, ki se morda neznatno ali vendar lc razločuje od govora našega trajnega obližja. Kakor pa se razločuje izgovarjanje osebe A od izgovarjanja osebe /?, tako se razločuje izgovarjanje osebe B od izgovarjanja osebe C i. t. d., pri čemer naj nam značijo črke čim dalje proti koncu alfabeta tem dalje vsaksebi bivajoče in tam manj med seboj občujoče osebe. Razlike A—B, B—C> C—D ... M—N navadno niso znatne — če kdo nima ostrega posluha, jih niti ne opazi; lažje pa je že opaziti razliko med osebama A—iV, zlasti če si mislimo, da jc razdalja med njima preccj velika, čc biva A v eni vasi, N pa v drugi; med takima osebama konštatuje celo manj tanko uho različno narečje. Nekak »continuum« ali nepretrganost neznatno različnih individualnih govorov je narečje vsake pokrajine, nepretrganost nc v podobi ene črte, ampak »continuum« v sliki kroga; kajti govor se nc izpreminja le v smeri A Ny marveč tudi v smeri A Nlt A Nt i. t. d. — skratka: od vsake osebe izhajajo liki od kamenčka, ki ga vržeš na površje mirne vode, valčki jezikovnega vpliva na vse strani — da lc nc pride čoln, ob katerem se razbijejo — izhajajo na vse strani kakor žarki od luči. Je-li sredstvo, ki ga morajo prodreti ti jezikovni žarki, na vse strani enako »gosto«, uporno, oziroma prodorno, tedaj se kaže moč onega vpliva tudi na vse strani enako; toda kakor se luč različno širi skozi zrak, steklo, papir i. t. d., a nepremagljiva ovira sta ji les in skala — tako nalete tudi jezikovne posebnosti kakega narečja, razširjajoč se na razno »gostoto« svojega sredstva, ali — da govorim bolj po domače: jako raznoliko je občevanje, in silno raznovrsten je promet med različnimi soseskami in pokrajinami. A baš občevanje in promet sta tisto sredstvo, po katerem se razširja jezik, pa tudi njega posebnosti. Intenzivnost občevanja in prometa pa je zavisna od raznih faktorjev in zlasti tudi fizičnih; bogate ravnine n. pr. pospešujejo promet, a visoke gore in široke reke obtožujejo medsebojno občevanje ljudi. V le-tem slučaju se narečje narečju ne prilikuje, ampak vsako hodi svojo pot: »continuum« je pretrgan. Zato ima v goratih krajih vsaka dolina svoj govor, in ondod se narečja bolj razločujejo nego po ravninah, kajti tu sc selo dotika sela, in promet jc neprenehoma živahen; celo naravno pa je, da obhajajo popotnika nova čuvstva, ko »pride črez goro«, kajti tam v drugi dolini je zares »nov svet« . . . Pa četudi ni takih vnanjih ovir, ki zapirajo jeziku pot, se vendarle narečja nc izpreminjajo v natančno koncentričnih krogih, tako da bi se vse posebnosti enega narečja nahajale na vse strani enako daleč na okrog, nego ena posebnost seže često preko druge, bodisi da imata obe isto ali pa različno središče. Okrožje bcscdice »prlje« (= prej) sc nc krije z okrožjem besede »zvara« (= mleko); koder govore »krilil«, nc govore tudi povsod »bia« (= bil), ampak tudi »bio«. Ker pa se krogi narečij križajo in presekujejo, zato je skoro nemogoče točno odgovoriti na vprašanje, kako naj po narečjih delimo kak jezik, nego preje je treba potanjc določiti razdelitveni princip, to se pravi, določiti posebnost, po kateri naj delimo. Na splošno vprašanje, katera so narečja slovenskega jezika, se nc da kar enostavno odgovoriti, pač pa n. pr. na vprašanje: kako sc razlikujejo naša narečja glede na odsev starih poluglasnikov ('b, h). Na vzhodnoscvcrnem (slovenskem) Štajerskem in Koroškem je iz poluglasnikov povsod nastal e (teknöti, den), drugod je v nenagla-šenih slogih ostal poluglasnik, v naglašenih se okrepil v a, v nekem beneškem narečju, ki sc bliža v tem oziru hrvaščini, jc a vseskozi njega zastopnik. Drugačna razdelitev pa se nam pokaže, čc se oziramo na odsev starega f ali č\ v tem pogledu se n. pr. koroška narečja naslanjajo na gorenjska in primorska. Toda vkljub pomešanosti dialektičnih posebnosti, ki kakor silno zapletena mreža preprezajo vsakega jezika torišče, se vobče vendarle da dognati naravna, neprisiljena razdelitev in siccr s tem, da se družijo v skupine narečja, ki so glede prav mnogih bistvenih posebnosti med seboj enaka, a od vseh drugih različna. Tako jc za praktične namene prav dobra in dejstvom poprek primerna znana razdelitev slovanskih jezikov po Dobrovskega načelih, dasi ni strogo znanstvena, ker se vrstne razlike »severnoslovanskih« jezikov nahajajo tudi v južnoslovanskih narečjih (»mor/liti«, »f/gred« i. t. d.). Sploh kdor preveč razločuje in razdeljuje, dostikrat le umetno razsekuje to, kar je naravno zvezano. Da, naravno zvezana so vsekdar narečja istega jezika; kje jc konec enega in začetek drugega, se pogosto ne da točno povedati. Kje govori zadnji človek slovenski, kje prvi hrvaški, to je nesmiselno vprašanje; slovenščina in hrvaščina prehajata tako polagoma druga v drugo, da bi jima zaman iskali določene meje, takisto na štajerko-kajkavski, kakor na primorsko - čakavski strani. Ta nepretrganost južnoslovanskih narečij se potem nadaljuje črez Bosno in Srbijo proti Bolgariji in Makedoniji, in makedonska govorica jc taka, da si često v zadregi, ali bi jo proglasjl za srbščino ali za bolgarščino; tudi po Šleziji v mnogih krajih govori narod neko »slovanščino«, ki ni niti odločna češčina niti poljščina. — Slovanski jezikoslovci — glede južnih Slovanov posebno Jagič in njegovi učenci — so v zadnjih letih neovržno dokazali, da slovanska narečja na vseh koncih in krajih prehajajo druga v drugo, da je ves slovanski svet vclcob-sežen »continuum« narečij, katerega so lc Madjari v dve veliki polovici pretrgali ter zakrivili, da ni prehodnih narečij med slovenščino in češčino ter poljščino; da, navzlic madjarski zagozdi se nc da tajiti, da se štajersko - koroška narečja bolj bližajo češčini nego, recimo, kranjska () Pislokler. Žc sem odrastel tvoji šoli. Pedagog. Učitelju da bi smel kateri učenec pretiti? •) In rečem mu, da se glagol »Vagire« (= stokati) ne nahaja v Kruski (velikem slovarju florentinske akademije »della Crusca«); Salvin je rabil »Vagito«; toda »Vagir« se na noben način ne more reči. — Grazie a lei, Don Buratto; ebbi il prurito D' usar questo Vcrbaccio in un Sonetto, Per me* schernire un vccchio rimbambito. — Me* per lei, ch' ance in tempo a me 1' ha dctto! Se non, 1' opra cd il tempo ella pcrdca; Che con si fatta macchia, addio Sonetto. Ben si), ch' cila Pcdanti ha noi chiainati; Poi c' č venuto il Signorino al jubc, Dopo i primi suoi vcrsi canzonati. — Don Buratto, pictä: sgombri ogni nubc D' ira grammatical dalla dott' alma, »E armonizziamo in concordanti tube.« Tardi, č ver, mi addossai la dura salma Grammatical; ma non ch' io mai spregiassi Del purgato sermon 1' augusta palma:') V naslednjih kiticah pravi, da mu je, ker jc hotel z malo besedami dosti povedati, slog postal tesen in kratek; nasprotnik pa ga svari, naj sam sebi ne šteje v zaslugo, kar jc lc napaka, in naj imenuje svoj slog naravnost »zoppo« (šepastega), posebno: Ai tanti uccisi articoli ella pensi, E a' suoi Pronomi triplicati a vuoto, Ne al tener sempre i suoi Lettori intensi . . . E ali' ostinato mio superbo voto Di non chicdcr consiglio, nč accettarlo Se non sc da Scrittor per farna noto: Dico ben, Don Buratto? E questo č il tarlo Che inimicommi la insegnante schiera, Al cui solenne Impcratorc or parlo. Ma via, si ammansi; io non son piu quel ch'cra: Molle son fatto, cd umile, c manoso; La. mi cavalchi da mattina a sera. l) Hvala Vam, gospod Buratto (marijoneta); hotel sem rabiti to grdo besedo v sonetu, da bi osmešil nekega starca, ki je postal zopet otrok. — Srečen ste, da ste mi to še o pravem času rekli! Siccr bi bili trud in čas izgubili. Kajti s takim madežem — z Bogom, sonet! Dobro vem, da ste nas pedante imenovali; potem pa je gospodič prišel cclo do zaukazovanja (iubc) takoj po prvih svojih verzih. Gospod Buratto, milost: razpršite vse oblake slovniške jeze od svoje učene duše, in »potem se bova zedinila na soglasnih trombah«. Pozno siccr sem si naložil težko breme slovniško; toda ni res, da bi kdaj preziral divno zmago očiščenega jezika. Io sto ad udirla, d' imparar bramoso; La non mi celi alcun dei begli arcani, Ond' csce il grave scriverc ubertoso.') — Nato mu najprej zabičujc pravila o jeziku, zlasti se zaletava v prekratki slog; premalo mu jc tudi oseb v tragediji . . . »Che son eile eodeste impertinenti Tragcdie, in cinque, o in quattro pcrsonaggi, Insultatrici delle antecedenti ?« češ, saj je iz prejšnjih dob toliko lepih dram, ki so drugače in vzgledno uprav-ljene vprav kakor grške, ali »Che moderni! che razza di saputi! Voler tutto rifarc, andando al brevc Spogliato di quei fregj a noi piacuti!s) O dramatičnih kontrastih govoreč, pravi: Ombra vuolsi, ombra molta; indi e il contrasto, Personaggio, che basso e inutil pare, Agli altri accrescc, c senza stento, il fasto.8) — Teh besed se poprime mladi nasprotnik »pedantov« in jih ironski obrne: Ombra sia, Don Buratto; ombra Lunare S' anco a lei piacc: ccco, abrcnunzio seco Ogni luce, che sia trappo Solare. Vo rifar mic tragedie in manto Greco; Strofe, Antistrofe, ed Epodo, e Anapesti, Tutto accatando dali' Ellčnio spečo: E alle eorte, a monstrarle in quanta stima Io '1 tenga, innanzi chc il mio dir finisca; *) Na toliko zamolčanih členkov mislite, na zaimke brez potrebe nakopičene in na to, da vzdržujete svoje bravce vedno v napeti radovednosti . . . In na svoj trdovratni sklep, da nikogar ne vprašam za svet in ga od nikogar nc sprejmem razen od pisatelja, ki je že na glasu. Kaj ne, da je res, gospod Buratto? In baš to mi je nakopalo jezo šol-niške zadrge, s katere slavnim poglavarjem ravnokar govorim. Toda pomirite se; nisem več isti, ki sem bil: postal sem mehak, ponižen in uslužen: jezdite me od jutra do večera. Stojim pred Vami, da Vas poslušam, želeč se učiti; nc prikrivajte mi pa nobene onih skrivnosti, po katerih prihaja tehtna pisava plodovita. 3) O ti moderni pisatelji, o ta zarod lažipametnikfov, ki hočejo vse pre-narediti in bodo v kratkem oropali vse one lepote, po kateri nam je dopadala. 8) Senca mora biti, mnogo sence; odtod prihaja kontrast. Oseba, nizka in na videz nepotrebna, vzvišujc druge brez težav. — Do '1 mio Sonetto al acuta sua lima Che inibiscc si bon, che 1' uom Vag i sea.1) Vzporednosti med to satiro in našo »Pisarijo« ni možno tajiti: tu in tam učenec in učitelj; učenec se skromno ponižuje, proseč, naj ga učitelj pouči o tem in onem, oblastni učitelj samooblastno razlaga o obliki in vsebini dobre poezije, obsoja moderno strujo; naposled se dela učenec, kakor da ga je »mojster« docela prepričal, ter obeta, da hoče natanko izpolnjevati njegove »zlate« nauke. Kdor šc vrh tega pomisli, da sta obe satiri pisani v tercinah, ta pač nc dvomi, da jc Prešeren poznal Alfierijcvo zabavljico. Seveda nc izgubi »Nova pisarija« radi tega ne pičicc svoje vrednosti. -) F. L Dott. Giuseppe Loschi, Resia, paesi, abitanti, pari at c. Firenze, M. Ricci, 189 8. — Aprila t. I. so imeli italijanski zemljcpisci, etnografi, topo-nomastiki i. t. d. svoj kongres v Firenci in dali natisniti svoje preiskave v smotri »Rivista gcografica italiana«, anno V. (1898). Profesor dr. Loschi — isti, ki jc izdal tudi slovensko slovnico za Italijane — jc dal natisniti v tem zborniku delce o Reziji, ki obsega siccr lc 38 strani, a jc vendar najbolj dovršeno in popolno, kar jih jc do sedaj izšlo o Reziji in Rezijanih. Literatura o tem predmetu jc zdaj že ogromna, počenši od Potockega (»Die Slaven im Thalc Resia«, Vaterländische Blätter, 1816) in Dobrowskcga (»Die Slaven im Thalc Resia«, Slavin 1834) pa do najnovejše Baudouinovc publikacije »Matcrjali dlja jugoslovjanskoj dijalektologiji i ctnografiji«. Sanktpctcrburg 1886 —1894. Lc-to ogromno in rao-numentalno delo je izdala cesarska akademija sanktpetcrburška, in že doba osmih let kaže, s kolikimi težavami sc jc moral boriti g. izda vatel j. Baudouin jc živel med ljudstvom, čigar jezik je proučeval in si ga tako popolno prisvojil, da so ga Rezijani smatrali za svojega domačina in ugibali, da je on njih rojak Franc Kündija, ki jc baje padel v bitki pri Sadovi. In vkljub temu priznava Baudouin sam, da jc njegova transkripcija rezi-janske govorice lc subjektivna, da se je ravnala bolj ali manj po njegovi osebni razpoložitvi in njegovem zdravju, po dnevni toplini, po bolj ali manj jasnem izgovarjanju njegovih pripovedovavcev i. t. d., in to tem bolj, ker on nima muzikalnega posluha. In vendar jc našel v petih vaseh in nekolikih zaselkih (vkupno 3700 duš) nič manj nego deset različnih govoric. Baudouin misli, da so Rezijani poslovenjeni Tur a nei; pri ti priliki napominja na Obre in Bolgare, ki 'so se z Langobardi vred priselili na Furlansko. On razločuje tri rezijanska plemena, ki so se od raznih krajev in morda tudi v raznih dobah v Reziji naselili. *) Naj lc bo senca, gospod Buratto; lunin mrak, če hočete; odpovem se z vami vred vsaki luči, ki preveč sveti. Hočem popraviti svoje tragedije in jih preobleči v grški plašč; strofe, antistrofe, epode, anapeste in vse hočem prenarediti po grškem vzorcu. Skratka, da Vam pokažem, kako Vas spoštujem, dam svoj sonet pod vašo ostro pilo, ki tako dobro pili, da človek pod njo ihti. *) Italijanski tekst mi je pojasnjeval gospod Laharncr, c. kr. profesor na tukajšnji realki; zato mu tem potem izrekam najtoplejšo zahvalo. Zanimivo je zvedeti, da imajo Rczijani tudi grške izraze, n. pr. jerej (joerö) — ts?sa; — duhovnik; celo rumunske, n. pr. rum unit — govoriti: »Ti stölbaski fStolvičani) rumumjo ruspih (zarobljeno), dnu ti ni vaški (Nivčani) ru-munfjo dole (sladko)«. Od 60 do 99 štejejo po francoskom načinu n. pr. »trikrat dwajsti, trikratdwajsti nu dan (61), trikratdwdjsti nu dwdnijst (72), štfrikradwujsti (80)« i. t. d. »Zelen« (zoeloen) pomeni zeleno, modro in višnjevo barvo. Čc hočejo izraziti, da jc nebo višnjevo, rečejo »kölör di djer« = zračna barva. Rczijani nimajo svoje književnosti; edina njih tiskana knjiga je »Res-janskii katichisis«, katero jc izdal prvikrat Baudouin v Varšavi 1. 1875, a drugikrat Loschi v Vidmu 1. 1894. z novim pravopisom. Zato pa imajo Rczijani svoje malo narodno slovstvo, ki obsega razne pripovedke, pravljice, basni in pesmi. Med pripovedkami jc omeniti one, ki pojasnjujejo izvor Rczijanov, med pravljicami pa zlasti živalske, v prvi vrsti one pravljice o zviti lisici; potem o sv. Alešu, o hudobni materi, ki jc znana tudi na Tolminskem i. t. d. Iz pripovedk zvemo vse polno krajevnih imen rezijanskih, tudi priimke posameznih hiš. G. Loschi nam jc podal na trinajstih straneh več zgledov narodnega slovstva rezijanskega; izmed pesmi prinaša pa samo dva kratka prevoda, ko bi jih bil prav lahko več priobčil po zbirki »Ella von Schoultz-AdaTcwski, Chansons et airs de dansc, recueillcs dans la vallče de Resia« v Matcrijalih za jugosl. dialcktologijo (St. Peterburg 1891). Iz Loschijevega peresa je zemljepisni in zgodovinski pregled od str. 5. do 16. Zlasti hvaležni smo mu za opis šeg in navad ter javnega življenja in mišljenja Rezijanov. Posebno nošo imajo le še ženske, moški se oblačijo kakor njih sosedje. Rczijani imajo tudi svoj posebni narodni ples, »rezijanko«, katero plešejo o velikih praznikih, n. pr. o sv. Jurju, o sv. Vidu, o »Šmarni misi« in »Mali misi«. Moški mislijo najbolj na to, da bi si pridobili »lipe kräjeerje«, ker bogatina vse spoštuje, siromaka in pijanca pa zaničuje. Na posebnem listku je moral g. Loschi opozoriti na veliko število tiskarskih napak in nedoslednosti v slovanskih besedah, katere je zakrivila floren-tinska tiskarnica; toda tudi v italijanskem besedilu jih je zadosti (»parla tadegli altri«). — Mi smo mu iz srca hvaležni za trud in za spoštovanje, s katerim govori o »grandc famiglia slava«. S. R. Šol nam dajte. Spisal D. L. Selški. Ponatisk iz »Slovenskega Lista«. Ljubljana 1898. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. Str. 28. — V prid zdravega narodnega radikalizma, katerega nas Nemci vedno in vedno uče, a se ga mi še nismo prav nič prisvojili — bi omenjeno brošurico našim mlačnim rojakom prav toplo priporočali. Stimmen aus Bosnien. Organ für Politik, Volkswirt h sc h aft und Literatur. Tako sc imenuje tednik — izide vsako soboto — ki je pričel izhajati m. m. v Sarajevu pod uredništvom našega rojaka, znanega leterata Fr. Sclaka. V došlem nam priporočilu pravi izdajatelj sam, daje namen listu, »da poda zanesljivo sliko duševnega življenja, posebno pa književnega napredka južnih Slovanov. Pogosto bode govora tudi o mojih milih rojakih Slovcncih.« — Žc ime izdajatelja, duhovitega cssaysta, nam je porok, da se bo obetani program v istini izvrševal, in res sc jc že pričela v 2. številki serija feljtonov slovstvenega obsega pod zaglavjem: »Slovenische Dichter«. Med duhovito razmo-trovanjc o razvitku in žitku našega naroda in naših velcumnikov so vpleteni nemški prevodi klasičnih naših poezij. — Na drugih mestih prinaša isti časopis prevode hrvaških in srbskih pesnikov (Preradoviča, Jovanoviča, Milakoviča). — Vse to, kar smo tu povedali, menda dovolj priporoča »Boscnske glasove« raz-umniškim našim krogom. Nove skladbe.' »Planinska«, moški zbor Ant. Foersterja na besede J. N. Res m ana, je izšla kot priloga zadnji številki »Planinskega Vcstnika«. Zbor je pisan v pristni obliki koračnice ter ima vsa svojstva, da postane popularen. Krepki ritem koračnice, lahko umljiva, sveža melodika in dra-žestni končni refren — la, la, la — kar vabijo k petju in k čvrstemu korakanju. Zbor je pisan v prav lahkem slogu. — Pri svojem letošnjem koncertu v Celju je proizvedlo »Slov. pevsko društvo v Ptuju« kot novost L. Pahorja mešani zbor »Domovini« (besede S. Gregorčiča). Ti s častnim darilom obdarjeni skladbi v ožjih krogih že poznanega skladatelja — ki je uradnik južne železnice na Rakeku — prisojamo v vrsti dobrih slovenskih skladi) odlično mesto. Pahorjeva »Domovina« ni po navadni šabloni ustvarjena, ampak je plod resnega, glasbeno zanimivega vznosa, vseskoz plemenitega izraza. Ker je har-monski nenavadna, zadobi po menjajočih se tempih slikovitost, živahnost pa po gibčnih, fino ritmovanih vložkih. Skladbo priporočamo vsem izšolanim zborom. — Besede Aleksandro vljeve pesmi »Kaj ne, da čuden sem«, katero je prinesel naš list v zadnji številki, je uglasbil dr. Benjamin Ipavec za moški četverospev v lepo ubranem, lahno se gibajočem, sanjavo zabarvanem spevu. Fino izvršen, bode četverospev odlična točka koncertnih vzporedov. Skladba je posvečena ljubljanskemu kvartetu »Iliriji«. — Janez La h ar nar je namenil za letošnje cesarske slavnosti dva moška zbora. — »Jubilejska kantata« in »Moja Avstrija« — pod naslovom »Glasi radosti«. Pisana sta v najložjem, vendar učinljivem slogu. Za prvi zbor sta tudi pribavljena ženska glasa ad libitum. —oe— Narodne slavnosti. Minoli mesec je pretekel v znamenju narodnega slavja. Ne spada v okvir našega programa, poudarjati veliki pomen poedinih slovesnih shodov, zlasti ljubljanskih, ki so se taknili najvitalnejših vprašanj naše narodne organizacije in narodnega napredka. Toda nc moremo si kaj. da ne bi z veseljem poudarili, da se je v večini zvršenih slavnosti lepo pojavila ideja narodne celokupnosti, ki sicer v javnem življenju nc sme nikjer na dan in jc bila doslej vedno le imaginarna — prava pravcata vladikovina »in partibus infklelium*. V tem pogledu so bili shodi dijaški, učiteljski in županski trajnega pomena. — O Koseskega slavnosti poročamo na drugem mestu. — »Curiositatis gratia« bodi povedano, da smo dobili za Čehovinovo slavnost v Branici dve — nemški vabili. Božena Nčmcova in Matija Majar. — Pisateljica svctoznanc »Babice« ') jc dopisovala med drugimi tudi M. Majarju. Dr. Ccnek Zfbrt, docent kult. zgo- ') Najprej jc bila Babička — Babica preložena v slovenščino od Cegnarja 1. 1862.; 1. 1863. v ruščino (E. Pctrovska; ruski prevod jc doživel kakor slovenski že drugo izdajo 1. 1871.); 1. 1870. v hrvaščino (L. Mafikovd), 1. 1881. v francoščino (Jos. Koppovä); 1. 1883. v Iužiščino (Fil. Rčzak); 1. 1885. v rumunščino (prof. dr. Urban Jarnik: Bunica de Bojcna Nčmcova, Kaduša diu limba boema); v nemščino od Ant. Smitala; 1. 1891. v angleščino (Ana Gregorova v Kawaunec v Scv. Ameriki). — Čeških izdaj jc doživela 13, med temi 2 ilustrovani. Pis. dovine na češki univerzi, jc že 1. 1895. v »Češkem Lidu« priobčil nekatere doneske k njenemu životopisu, v letošnji julijevi številki časopisa »Kvčty) (letn. XX., knj. XLI., str. 54.-69.) je pa natisnil mnogo njenih dopisov (Z dopisu Božcny Nčmcovč), ki se hranijo v češkem muzeju. Med temi so trije listi pisani Majarju — in to listi št. 19., 20. in 21. Prvi list, pisan 1. aprila 1857. 1., jc naslovljen: Jeho Blahorodi Pänu panu Maycrovi, faräri v Gerljachu(l); drugi list ni datovan, tretji pa je z dne 21. oktobra 1857.1. in je v originalu pisan v cirilici. — Nčmcova se jc seznanila z Majarjem po svojem možu, ki je bil nekaj časa pri eolnem uradu v Beljaku.') Temu je Majar izročil za Nčmcovo popis narodnih slavnosti v Ziljski dolini (žegnanje), katerega je potem ona izdala češki v »Čas. čes. mus.« (Sebranč spisy, zv. 9., str. 97. in si.). Nekatere druge stvari jc priobčila v časopisu »Škola a Život«. Nekaj narodopisnih Majarjcvih črtic jc predelala češki in jih izdala pod naslovom »Bajcčn£ prirodopis« (Sebranč spisy, d. 8). Narodnega blaga se tičejo večinoma tudi ti trije listi. Ivan Kunšič. Olaf Broch, znani švedski učenjak - slavist, ki jc žc v »Archivu für sla-visehe Philologie«, zv. XVII. in XVIII. priobčil razpravo*) o narečju ogrskih Rusov, je izdal popis vzhodno-slovaškega narečja, kakor se govori v Dubravki in Falkusu (v komitatu zemplinskem), s karto in popisom okolice ungvarske: »Studien von der slovakisch-kleinrussischcnSprachgrcnzc im östlichen Ungarn«. Videnskabsselskabets Skrifter. II. Histo-risk-filosofisk Klasse 1897, Nr. 5. Kristiania 189 7, str. 7 6. — Tuji učenjaki pišejo razprave o naših slovanskih narečjih, proučujejo govorico našo — in mi ? — Čas bi bilo, da se posebno Slovenci lotimo sistematičnega proučevanja svojih velezanimivih narečij in zbiranja narodopisnega inaterijala, da nam ne bodo mogli očitati, da so o nas največ in najbolje pisali — tujci.8) J. K. Prof. T. Florinskij. K ri tiko-bi bi i ogr a fič es ky obzor no vej ši h trudov i izdanij po Sla vj a no v čdenij u. Kiev 1898, str. 4 1 (odtisk iz uni v. Kijev. Izv.). — Poleg drugih čeških in hrvaških del ocenjuje prof. Florinskij tudi Strekljcvo izdajo Slov. narodnih pesmi (I. in II. zv.) in Glascrjcvo »Zgodovino slovenskega slovstva«. Strekljcvo knjigo hvali, posebno njegovo metodo, pa tudi o Glascrjcvi zgodovini govori pravično: . . . »Sistematičen svod zgodovinsko-literarnih faktov s podrobnimi biografskimi in bibliografskimi opombami in podatki. Popolnost je glavni značaj knjige, ki je neizogibno potrebna vsakemu, ki se zanima za slovensko literaturo. Toda Glaser ni razkril umstve- ') gl. Vine. Vävra, »Božena Nčmcovd«, str. 151., 152. 2) Obe razpravi izideta skoro skupno v ruskem jeziku. Pis. 3) Med mlajšimi tujimi učenjaki, ki pridno študirajo različna slovanska narečja, velja omeniti Fina, dr. Jos. J. Mikkolo, prvega profesorja slavistike na utrakvistični (finski in švedski) univerzi v Helsingsforsu, znanega žc po razpravi: Berührungen zwischen den westfinnischen und slavischcn Sprachen. Hclsingsfors 1894. Zanima sc posebno za kašubščino, o kateri je napisal do lanskih Mzvčstij« imperat. akad. v Pctrogradu: Neskoljko za- me tok po kašub. govora m. — Letos se mudi v Pragi in proučuje češčino. Pis. nega in duševnega življenja slovenskega naroda, kakor se zrcali v literaturi, ni določil, kako in koliko in v čem se kaže vpliv tuje prosvete in tujih literatur v literaturi slovenski. Taki nalogi, kakor se vidi, ni bil avtor kos, nekaj radi tega ne, ker Slovenci šc'nimajo monografskih del o posamnih dobah, pisateljih i. t. d.« A". Gebauerjcvc monumcntalnc historične slovnice češkega jezika (Historickä mluvnicc jazyka českčho) izide skoro drugi zvezek tretjega dela — konjugacija. Doslej jc izšlo glasoslovjc (I) in deklinacija (III, 1). — Za tisk jc žc tudi pripravljen popoln staročeški slovnik, ki izide takoj, če ga bode hotela založiti češka akademija. A. Velik slovnik poljski, »SI own i k j$zyka polskičgo«, bodo začeli izdajati v Varšavi: Jan Karlowicz, Adam A. Kryriski, Wladystan Nicdzwicdski. Obsegal bo 4 dele in 4000 str. Za vsako stroko (zoolog., bot., mineral., mat., kem., fiz., astron., filoz., pravosl. i. t. d.) je določen poseben sotrudnik. Staro-poljski del piše A. Krvriski, narečja Jan Karlowicz, etimologijo Baudouin de Courtcnay i. t. d. Pričakovati jc, da bo to vobče najboljši in najpopolnejši slovanski slovnik. J. A. Egiptovski slovnik. Z denarno podporo nemškega ccsarja izda berlinska akademija skupno z monakovsko velik egiptovski slovnik, ki bode obsegal kolikor možno vse besede hieratskih, hicroglifskih in drugih napisov in virov. Glavni sotrudniki so: Ebers, Erman, Pictschmann, Steindorff. K. Listnica uredništva. Samo V—je v: Vaše pesmi kažejo talent, ki ste ga nemara podedovali! Jezik imate prcccj v oblasti. V tehniki bo treba seveda šc šole. S preobilno rabo nepotrebnih akcentov nc kaže posnemati -Levstika. Siccr pa se menda nc motimo, čc pričakujemo od Vas s časom šc prav lepih stvari. Razen prve »Davi«, kjer se Vam jc primera v prvih verzih ponesrečila, so druge dostojne za naš list. Pišite samo takrat, kadar Vas sili srce! Festina lente! Slovenskim pisateljem! Učiteljsko društvo za ptujski okraj je pred nekaj leti od raznih p. n. častivcev dičnega, nepozabnega Slomšcka nabralo 200 kron kot nagrado za najboljši spis o ,Slomšeku kot pedagogu'. Ker po razsodbi occnjcvavcev takrat ni bilo za nagrado primernih spisov, se jc vložila zgoraj omenjena vsota v Ptujsko posojilnico ter bo narasla do prihodnje stolctnicc Slomšckovega rojstva (26. dne novembra 1. 1900.) na 300 kron. Opozarjamo torej s tem potom p. n. slovenske pisatelje in častivce slavnega pedagoga na to nagrado z domoljubne prošnjo, da se žc zdaj lotijo hvaležnega dela, katero bo uvekovečilo v preprosti in lahkoumevni besedi tega za štajerske Slovence toli zaslužnega moža. Učiteljsko društvo za ptujski okraj. Meseca julija 1898. Za odbor: K r. Žiher.