Gustav Strniša / Poletno razpoloženje
V soncu
V plenice, sončne žarke sem ovit,
doji vesolje s sanjami me, trudnega otroka;
med žitom spim. —
Pšenica zlata spleta se v zibel, škrjanec poje nežno uspavanko; plenice sončne grejejo, ženjice, vile se mi smejejo. —
Srce drhti,
iz vsega stvarstva vanj žari radost.
Impresija
Mesečina curlja skozi zeleno tenčico vejevja, zlato valov je drhti čez bledeči jez: ognjena griva vihra vrhu brez, božanski pegaz brzi mimo drevja. —
Šepetaje se oglašajo vile in favni, ki za njim hite, da bi ga dosegli; a kje je odbegli,
smeje se jim vile in šumno zaplešejo. Završi veter, vile izginejo.
Ustavila se je draga sredi aleje, z roko prozorno
lovi kipečo bleščavo,
ki utrinja se biserna v svetlih laseh,
polzi skozi prste, žari na tleh.
Valovje brez obstane; naenkrat peneče plane, že moja draga v sijajini tone, lahna tenčica, nje sled trepeta. —
Večerna pesem lebdi
v mesečini noči.     /V*   š**rffrv®   ¦