Tinče — ptičji lovec. Spisal Fr. Rojec. (Konec.) daj mi je bilo jasno vse! Deček lovi lačne ptičice ter jih zapira vkletke! Ni mu dovolj, da ima že eno jetnico, ampak hoče jih naloviti še več v past, ki jo jim je nastavil zunaj in sedaj nanjo preži tu v topli sobi! ,,ČaM> čakaj, ti mladi neusmiljenec, jaz ti že za-godem, kakor ti gre!" sem mu zapretil natihoma, nato pa dejal glasno in resno: ,,No, fante, ali si dobil v šoli tako delo za nalogo?!" Ogovorjenec se preplašeno ozre nazaj, ali ko zagleda in izpozna mene, se dobrovoljno nasmehne in reče: „0, ne! Niso mi v šoli naročili loviti ptic; jaz sam bi jih rad ujel nekaj in tukaj na gorkem preskrbel z vsem potrebnim, da bi zunaj ne trpele mraza in lakote!" -3* 67 hs- Ta nedolžni in mirni odgovor me je prijetno iznenadil, ker sem se po njem prepričal, da deček ni hudoben, kakor sem ga obsodil prej, ampak da mu le manjka potrebnega pouka. ........ Sedem poleg njega za mizo in začnem: ,,Jako se motiš, ako tneniš, da storiš kako dobroto pticam, ako jih ujameš in zapreš ter jim potem kot jetnicam strežeš s hrano! Pticam, ki so izgubile svobodo, ne gre v slast nobena hrana več. Nekatere take jetnice zobljejo le toliko, da nekoliko časa še ostanejo žive, ker tnenda upajo, da se še kako rešijo iz ječe, a ko ne morejo kmalu uiti, poginejo. Tudi sinice ne žive dolgo v sužnosti. Ali bi torej tebi ne bilo hudo pri srcu, ako bi nekega jutra dobil to-le ptičico, ki jo imaš zdaj tu zaprto, mrtvo ležati v klelki? In tako se gotovo tudi zgodi, ako je v kratkem ne izpustiš. In tedaj ti bo vest po vsi pravici očitala, da si ti njen morilec! Kaj hiidega ti je vendar storila uboga, ne-dolžna živalca, da ji hočeš vzeti življenje ?" BSaj ji ne manjka ničesar tukaj, in tudi ne zebe je kakor zunaj; mislim pa tudi, da ne pogine", se je deček začel opravičevati v zadregi. * nČe ji ne manjka drugega, ji manjka prostosti in svežega zraka, ker ga je navajena. In ravno to pomanjkanje je za nekatere ptice tako hudo, da jih umori", začnem jaz zopet nadaljevati. ,,Da pa boš lože razumel, kako res veliko zlo je izguba svobode, ti povem primero: Ti bi moral iti daleč po svetu. Na potovanju bi te zunaj v gozdu zalotila lakota in zima. Napol živ bi nazadnje komaj prišel do samotne bajte. Začel bi trkati na vrata ter prositi usmiljenja in pomoči; zakaj druge rešitve pred smrtjo bi zate več ne bilo, a umrje vsak tako nerad! V tisti bajti pa bi prebivali velikanski in mnogo drugačni ljudje kakor smo mi. Ko bi te ti čudaki zagledali, bi te hitro zgrabili in vtaknili v zadehlo izbo, kamor bi ti sicer pfinašali tudi vsakovrstnih dobrih jedi, toda pri tem povedali, da te za vedno tam obdrže za igračo in zabavo. Ali bi tedaj ne vztrepetal od groze in žalosti, ko bi pomislil, da ne pojdeš nikdar več od teh čudnih, divjih ljudi v lepo domovino k ljubim staršem in dragim prijateljem, med katerimi si užil toliko presrčnega veselja? 0, mislim, da bi ti v takem položaju ne dišala najboljša jed, če bi bil še tako lačen, ampak bi rajši umrl od lakote in žalosti, ako bi izgubil še upanje na rešitev! Glej, takisto se godi tudi ujetim pticam! Zaraditega jih ne lovi in ne zapiraj več, ampak jim zunaj nasuj živeža, tu skozi okno jih pa opazuj, kako veselo pobirajo nastavljeno pičo in hvaležno obletavajo vašo hišo! Za mraz pa se še zmenile ne bodo; zakaj modri Stvarnik je dal vsaki živali tako obleko, da v nji vedno lahko izhaja tam, za kamor je ustvarjena. Ko pa pride topla pomlad, bodo ptičice veselo prepevale okolo hiše, po-končavale škodljivi mrčes in tako povračevale dobrote, ki so jih prejemale iz tvoje roke poziini!" Med tem je prišla v sobo mati gostilničarka, ki je prej imela opraviti nekje zunaj pri živini ter mi dala zahtevano okrepčilo. Slišala je drugo polovico mojega pouka, dobrohotno prikimala z glavo in rekla z nasmehom svojemu sinku: ,,Vidiš, vidiš, Tinče, zdaj si pa slišal tudi iz drugih ust, H* 68 Hg- > kar sem ti že tudi jaz večkrat pravila, a me nisi hotel slušati, nisi mi hotel verjeti! Zdaj boš pa menda lahko pustil uboge ptičke pri miru, ko ti tudi drugi povedo, da nisi delal prav, ko si jih lovil in zapiral!" Tinče je bil vidno ginjen in ni vedel, kaj bi odgovoril. ,,Seveda, seveda se poboljša Tinče tudi v tej zadevi", pripomnim nato še jaz. nSaj je dober otrok, kakor sem že izprevidel, samo ptice ima tako rad, da bi jih najrajši vedno gledal. Tudi jaz sem bil tak, ko sem bil mlad. Pa tej želji se lahko odpomore. Dobe se namreč tudi taki ptiči, ki so navajeni le življenja v kletkah in bi ne mogli živeti pod milim nebotn. Imenujemo jih kanarčke, ki prav lepo pojo v naših stanovanjih. In, mati, kajne, da kupite takega ptička svojemu Tinčetu, ako bo odslej bolj slušen?" ,,Zakaj pa ne", pritrdi žena. Dečku se po teh besedah zaiskre oči od veselja; hitro skoči k materi, jo prime za roko in reče proseče: ,,Oj, mati, pa res, kupite mi kanarčka, in potem bom vedno vse slušal; pa tudi gozdnih in vrtnih ptičic ne bom več lovil! Ono-le sinico pa precej izpustim in nastavljen ptičnik zunaj po-derem za vselej." To zadnjo obljubo je takoj nato moško izpolnil in tudi ptic ni nikdar več lovil. Opomnil sem mu še, da naj tudi potem, ko dobi kanarčka, ne pozabi stradajočih ptičic zunaj, ker s tem, da jim poklada živeža, ne kaže le dobrega in usmiljenega srca, temveč izpolnuje le dolžnost, ki jo ima človek do živali. .