ZGODOVINSKI ČASOPIS » 51 » 1997 » 4 (109) 599 
Ivan Jan, Korenine zla. Ljubljana : samozaložba, 1995. 530 strani. 
Sredi 1995 leta je izšla v samozaložbi zajetna, vsebinsko bogata ter s fotografijami in faksimili 
dokumentov opremljena knjiga Korenine zla. Pripravil jo je znani gorenjski publicist Ivan Jan. Kot vse 
njegove knjige opisuje tudi ta spoznanja človeka, ki je zrasel iz jeseniškega kovinarja, medvojnega 
mladinskega aktivista in bataljonskega politkomisarja ter po vojni oficirja JLA v urednika dolgoletnih 
radijskih oddaj »Še pomnite, tovariši«, pisca spominov na svoje partizanstvo, opisov življenja med okupacijo 
z literarnimi ambicijami ter dokumentarnih zgodovinskih orisov dražgoške bitke, Kokrškega odreda in 
gorenjskega domobranstva. Avtor izhaja iz družine, ki je polno doživljala žgoča nacionalna, razredna in 
politična nasprotja evropske družbe, njeni člani pa so samostojno, dejavno in kritično iskali najboljše možne 
družbene rešitve. Ivan Jan je sprejel med jeseniškimi proletarci vizijo socialno pravične družbe in ji ostal 
zvest vse življenje. 
V svojih esejih in zgodovinskih orisih posveča osrednjo pozornost bojem za svobodo in enakoprav­
nost vseh ljudi in narodov, s čimer vzbuja zanimanje širokega kroga bralcev. Kritičen do sebe in drugih je 
svoje knjige, ki so nekatere zaradi odmeva med ljudmi izšle v več ponatisih, nenehno dopolnjeval in 
popravljal v skladu z novimi ugotovitvami in spoznanji. Po korenitih družbenih zasukih z desne v levo in spet 
obratno je pisec spoznal, da mnogi ne zaupajo več svojim državnikom in političnim strankam ter njihovim 
»širšemu krogu ljudi dopadljivim programom«, marveč terjajo stvaren in dokumentiran prikaz razmer, 
dogodkov in dogajanj v preteklosti. To spoznanje kaže tudi Janovo postopno prehajanje od reportaž z ne 
povsem prikritimi propagandističnimi težnjami h kritičnim dokumentarnim zgodovinskim orisom. 
Korenine zla dokumentarno prikazujejo »Gorenjsko samozaščito«, ki ji višji vodja varnostne službe 
in policije general SS Erwin Rösener ni dovolil uporabljati imena »domobranstvo«. Kot prvi del Odstrtih 
zaves knjiga prinaša izbor izjav ter javnih pozivov posameznikov in ustanov, ki so od habsburškega časa 
navajali k pokorščini vsakokratnim oblastem. Avtor v nekaterih poglavjih obravnava ves slovenski prostor, v 
drugih pa prikaže dogajanja samo na Gorenjskem, od koder je okupator izgnal številne narodnjake z večino 
duhovščine vred, naseljeval nemške družine ter v urade in šolo uvedel samo nemščino. Posamezna poglavja 
obravnavajo sestavine okupacijskega sistema in nasilnega raznarodovanja: od orožništva do raztrgancev, 
skupin četnikov in (predimenzionirano ocenjenih) uspehov delovanja vodje gestapa Helmuta Rosumecka. 
Po pregledu v knjigi navedenih uporabljenih virov spoznamo, daje pisec podatke za svojo obravnavo 
črpal iz že objavljenih razprav kot tudi iz spominskih zapisov in arhivskega gradiva. Prizadevanje pisca, da 
bi obravnavo priredil za najširši krog bralcev in objavil čim več dokazov o dejavnosti proti narodnim 
interesom, je povzročilo navajanje številnih citatov, iztrganih iz obširnejših besedil, s čimer je prišlo ponekod 
do posplošitev in poenostavljenih ocen. Ob tem pa je avtor vendar znal prisluhniti tudi tistim piscem (zlasti 
iz cerkvenih krogov), ki so protinarodnemu in protiljudskemu delovanju svojih poklicnih kolegov oporekali, 
s čimer se je skušal izogniti stanovskemu in razrednemu determinizmu. Knjiga kaže, da pisec skrbno sledi 
sodobnim obravnavam in polemikam o narodnem vprašanju v dnevnem in periodičnem tisku. 
V knjigi bi kazalo bolje prikazati nastanek krajevnih deželnih straž, ki so delovale na Gorenjskem 
pod vodstvom nemških orožnikov od jeseni 1942, sprva nič manj množično kot vaške straže v Ljubljanski 
pokrajini, kasneje pa so zaradi sodelovanja njihovih pripadnikov z odbori OF in naraščajočega odpora proti 
vpoklicem Gorenjcev v nemško vojsko postale za okupatorja nezanesljive in nevarne, zato jih je aprila 1943 
opustil. Bolje bi moral pisec opisati tudi dejavnost »Domovinske fronte« in točneje določiti pomen četništva, 
ki je bilo na Gorenjskem omejeno skoraj izključno na morilsko dejavnost ozke skrivne organizacije »črne 
roke.« Izogniti bi se moral tudi nekaterim očitnim napakam. Kazalo bi tudi bolje predstaviti prizadevanja 
pokrajinskega odbora OF, da vključi v NOB tudi imovite sloje, s čimer mu je uspelo »Gorenjsko samo­
zaščito« omejiti na del kmečkega prebivalstva v vzhodnem in osrednjem ravninskem delu Gorenjske. 
Kljub navedenim pomanjkljivostim in nekaterim napakam so bile Korenine zla do izida knjige Škof 
Rozman in kontinuiteta doslej najbolj širokopotezno Janovo delo, za katero je zbral gradivo s pravo 
partizansko požrtvovalnostjo, pri tem pa se ni izogibal obravnavi širokega spektra žgočih tem, ki prožijo v 
sodobni slovenski družbi vroče polemike o značaju narodnoosvobodilnih in njim nasprotnih oboroženih 
slovenskih oddelkov. 
Ivan K r i ž n a r 
J a n k o P l e t e r s k i , Slowenisch oder Deutsch? Nationale Differzierungsprozesse in Kärnten 
(1848-1914). Celovec : Drava 1996. 487 strani. 
Da izide prevod neke knjige enaintrideset let po izidu originala, mora biti nek poseben razlog. Pri 
lanskoletnem izidu prevoda knjige Janka Pleterskega »Narodna in politična zavest na Koroškem« je tak