Štev. 6.	V Ljubljani 1. junija 1875.	Leto V.
Japäov cvet iii solnčni žarki.
?olétna doba solnčna ogrevala je svét, Ko se nakànil k vodi mlad jägodov je cvet ; ■ft, Nogé mu v skoku nese nizdólu gorski pot, j Iz vode lice bèlo vže vidi si od tód.
Še malo bliže stópi, svetlejši tam je kraj; Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj ? Okroglih lic v zercälu sladko se veseli, Na čelu čop rumeni krasöten se mu zdi.
„Uèé, da ogledalo ne zlaže se nikdar, In če je to resnica, kakó sem lepa stvar!" Od vseh stranij se gleda, pripògneno stoječ, Ter zadovoljen kima, sam sebi se čudčč.
Gorje! prelepa vila, ki nij je videl prej, Sedi na ónej strani pod bukvo senčnih vej, Povzdigne perst šaljivo in reče mu takó: „Sam sebi se čuditi, ne vem, če je lepó !"
Cvet jägodov se zgane, všibe se mu nogé, A listi bèli z glave v trepétu mu lete ; Kar berže more, smukne v germóvje pretemnó, In sram ga je. a v serci kakó mu je hudó!
To vide solnčni žarki, in z neba naopik Spuste se vanj v goščavo germóvja in mladik; Zaman se odmikäje, ne vé, ni kod ni kam, Ko njih plamén ga kara: „prepozno te je sram!"
Bagréna rudečica obràz mu pali bléd, Da kar oči povéSa osramočeni cvét, ' In ko za žarkom žarek mladost mu je odžgal, Pripogne glavo sladko v zelèni plašč do tal.
A v jagodah spomin se nikdar ne zamori, Da óne cvet so gizdav poprejšnje bile dni;-Obličje zagorelo prikriva vsaka še, Ker solnčnega pogléda še vedno sram jih je.
Liy'icrr Pesjakova.
V vseh bédah upaj na Boga.
(Po „Smilji" poslovenil I. T.)
V hervatskej väsi je živel kol&r sè ženo in imel troje otrók. Slata kćča, njivica in krava, to jim je bilo vse, kar so imeli.
Uže več let so živeli, če tudi siromašno, vendar srečni in zadovoljni. A ta njih sreča nij bila stalna. Strašna nevihta pride ter jim uniči vso letino ; malo pozneje tudi njih kravica pogine za govejo kugo, ki je grozovito morila živino po vseh obližnjih krajih. Tako siromašna obitelj brez nobedne pomoči ostane baš pod zimo.
Ker ga nij bilo človeka, kateri bi jim bil kaj posódil v velikej bédi, treba je bilo prodati njivo. Uboga žena je delala po dnevi in po noči, da bi možu pomagala odverniti siromaštvo od hiže; a mož je bil neskerbljiv ter se nij dosti pekel za dolžnosti, katere ima gospodar. Rokodelstva se nij deržal, v cerkev nij hodil, in kar je bilo še najžalostneje, namesto dobrih naukov je otrokom dajal slab izgled.
Njegova izverstna, blaga žena je stvorila vse, da bi moža krenila zopet na pravi pot, — a zaman. Delal je po svojej glavi, ne posluSàje njenih opominov.
Uboga žena, videč, da je dolžna sama skerbeti za svoje otročiče, nategne vse sile, da bi jim dajala kruha, a to jej k malu izpodkoplje zdravje.
Zdaj pride še druga nevolja v hižo. Najmlajše dete oboli za vročinsko boleznijo. Skerbna mati, ki je po vse noči stregla dragej hčerki, dobode isto bolezen, in — umerli sta obé.
Pomislite otroci, kolika izguba je to bila obema še živima otrokoma ! Bila sta devetoletna bratca, blizneca (dvojčka), po imenu Peter in Pavel.
Nesrečna otroka, izgubivši mater, ostaneta brez nobedne tolažbe na svetu. Mati jima nij pribavljala samo potrebne hrane, nego prizadevala si je tudi, naučiti ja vsemu, kar je dobrega in lepega.
A njiju brezskerbni oča se skòraj utési o izgubi krepostne žene in mlade hčerke. Zdaj je bil še nerodnejši nego li poprej, ter nij mu bilo niti naj-- manjše skerbi, poiskati si dela, s katerim bi hranil sebe in svoja otroka.
Tako mine nekoliko mesecev. Ne imejoč nikakoršnega posla, prodä kos za kosom od pohištva. Sosedi, videč lenuha, nijso vprašali pó-njem, ostäveljsi ga nesreči, katere si je bil sam kriv.
Ko prodä zadnje stvari, kar je še imel, zapiše se na vojsko ter otide, ostäveljsi mnogo dolžičkov in nesrečna otroka, brez nobedne pomoči bivša.
Kaj bodeta ubogi siroti ? Vsak ji je miloval ; a sosedi, sami siromašni, nijso ju mogli pod streho vzeti. Iz početka so jima pomagali vsi, a ta pomoč je bila od dné do dné slabejša ter naposled je vsa prestala.
Uboga otroka, videč, da nemata od nikodar podpore, nijsta znala, kaj bi počela ni kam bi se.déla. Po dnevi sta se klatila po vasi, a prenočevala sta na nečem pustem podu. Hrana jima je bila zelò siromašna, kajti da-si je bilo dosti usmiljenih ljudij, ki so jima darili, vendar je bilo še več takih, kateri tega ali nijso mogli ali nijso hoteli stvoriti. Otroka sta od glàdi tako
čverstega in zdra- —. v potoci, kakor on.
„Ne umejem, čemu bi se umival," odgovori bratu; „vse jednako je, ali sem čist ali ne; kdo mene gleda? Umazano lice bolje pristoji siromašnim kerpam, v katere sem zavit, nego li umito. Samo da bi imel jesti, vse drugo me nič ne skerbi.
„Oh! Pavel, misliš li, da bodeš menj gladen, ako bodeš nesnažen? Če tudi sva preuboga, da bi imela čestito obleko, vendar ne moreva zaradi tega pozabiti snage, inače utegneva izgubiti zdravje, česar bi sama bila kriva. A zdravje in krepost je največje blago, katero treba da čislava, osobito midva, ki nemàva ničesar druzega na svetu."
Tako sta živela, dokler jed noč za jutra ne srečata tujega tergovca, ki nij znal pota preko vasi v mesto. Petet se mu takój ponudi za vodnika, ter ga spremi do vélike ceste.
Tergovec se gredoč razgovarja s Petrom ter skoraj ugane žalostno bitje osamélib otrok. Na razstanku mu podari desetico, svetujćč, da bi z bratom šel v bližnjo graščino, kjer imajo mnogo lepib vertov, da zatorej lebko dobode kaj dela. Ta svet je Petru ugajal. Zahvalivši dobremu tergovcu na podarjenej desetici gre k pekàrju kupovat kruha sebi in svojemu bratu. Kruh in čista voda bližnjega studenca jima je bila hrana tega dneva. Zelò sta bila srečna gladna otroka.
Ko se zmrači, nemata kje nočiti, baš ta dan se je bil poderi stari pòd, v katerem sta do zdaj nočevala ; zategadelj ukreneta ostaviti domovino ter odpotovati kam dalje po svetu. Ne premisljàje za dolgo premim potem pomerita na graščino, katero jima je tergovec nasvetoval. Peter se je terdno nädejal, dobiti dela, a Pavel je mislil, da mu nikjer ne more biti slabéje, nego mu je uže zdaj.
Bivša preko mosta pri vasi ozreta se poslednjič nazaj v svoj kraj, kjer sta nekedaj z roditeljema živela srečna in zadovoljna. Sè solznima očima sta potovala, ne vedöö, kje prenočita. Uže pozno po noči prideta do neke stare zidanice (kleti), od vseh stranij odperte. Y temnem kotu najdeta slame, na katero padeta, trudna. od daljne hoje, ter zdajci mirno zaspita drug poleg druzega.
Jutrejdan se zgodaj prebudita, ker solnčni žarki so baš na-nja sijali skrozi raztergano streho. Hladni zrak in čisto nebo sta naznanjala krasen dan. Peter poklekne, kakor vsako jutro, hvaleč Boga, ka ga je ohranil tudi to noč, in proseč ga nove pomoči. Pavel, gladen ter nejevoljen, zasméje se bratu, govoreč": „ako bi vedel, da mi dobode molitev dober zäjutrek, tudi jaz bi molil!"
Tako otideta ; a gladna jameta k malu gledati, kam bi pri cesti sedla počivat.
„Kaj tukaj delata, otroka ?" oglasi se krepek moški glas tam izza ceste.
„Počivala bi rada, ker sva daleč prišla. Domä, sva tam iz 6ne vasi, ki je za berdom."
„A to nijsta denes od tamkaj prišla?"
„Ne, odšla sva bila uže sinoči ter sva nočila v starej zidanici, blizu od tod."
„Uboga otroka!" reče kmet. „A sta li uže to jutro kaj jedla?"
Otroka ne odgovorita ničesar, a solze jima oči zalijó. t „Vidim, da nijsta še jedla!" reče usmiljeni kmetič. „Zelò se mi smilita. Kako sta bleda in sterhla! Evo, pij ta malo mleka! Žal mi je, ka nemam vama ničesar dmzega dati."
S temi besedami jima ponudi posodo mleka, da se napijeta. Dobrega kmeta je zelò veselilo, ko je videl, kako je mleko okrepčalo uboga otroka. Potem ju vpraša, zakaj li sta šla iz domače vasi, in kje jima sta roditelja.
„Roditelja sva izgubila," odgovori Peter žalosten, „a ker nijsva imela o čem živeti, ostavila sva domač kraj, da si drugje poiščeva kruha."
„Še premajhena in preslaba sta delati," odgovori kmet.
„Vendar bi delala rada, ako bi nama kdo hotel dela dati," reče Peter.
„Če rad delaš, to je prav in lepo."
„Rad delam, rad! Pokojna mati mi je često rékala, da vsak človek je dolžen koristiti drugim, kolikor mu dadé njegove moči."
„Prav ti je rekla tvoja blažena mati. Žal mi je, ka nemam vama kacega lehkega dela; a vendar utegnem svetovati. Ne daleč od tod je bogat graščak,
Germovnik po imenu. Ta potrebuje v svoje verte mnogo otrok vajinih let. Upam, da vaju prime v službo, ker je dober in zelò usmiljen človek. Hitita k njemu in skoraj prideta do graščine. Z Bogom!"
„Z Bogom! Lepa vam hvala na mleku!" rečeta otroka ter otideta.
„Oh, kako je bilo dobro mleko!" izpregovori Pavel, ko gresta po cesti. „In kako zahvalna treba da sva blažemu človeku!"
„Dakako!" odgovori Peter, „a ne smeva pozabiti, da je najprej zahvaliti Bogu, kateri nama je poslal tako dobrega moža. Zdaj vidiš, da je prav govorila naša mati, ki je nama toliko krat rékala, da naju ne ostavi nebeski oča."
Pavel, ki nij bil vsega zloben, umeje resnico materinih besed, poklekne pervie poleg brata in zahvali višnjemu Bogu na dàru, kateri jima je prišel tako iz nenada. Skoraj potem dospéjeta do graščine. Bil je res lep, od vseh stranij s krasnimi verti opasan kraj. Nij bilo težko zvedeti za Germovnika ; a nekak čuden strah je njiju bil, ko sta pomislila, da bode treba stopiti pred neznanega gospoda.
Deček, katerega sta dobila v vertu, cvetice sadečega, odvede ja k svojemu gospodarju.
Otroka mu ob kratkem povesta, kako se jima godi, ter molče pričakujeta odgovora. Gospod Germovnik reče, da ima uže več otrok, nego jih je treba, ali ker sta takšna siromaka, da ja vzame k sebi, ako bodeta mogla kako vertno delo opravljati. „Premlada sta še," reče, „ne bode mi od vaju posebne koristi; ali," oberne se k Pavlu, „kako je to, da si ti takoneumit, a tvoj brat ima lice in roci snažni?"
Pavel se zarudi od sramote, kakor kuhan rak, ter ne reče ničesar. Peter bi rad brata kako kaj brand, a niti on se ne derzne govoriti neresnice.
„Vidim, kaj je to. Jeden od vaju je len in delomerzen ter s tega tudi umazan. Zatorej ne moreta imeti oba jednacega posla. Ti Peter, ki nosiš lepi, čisti roci, obiral bodeš ovočje in tergal cvetice, a ti Pavel grede trebil kämenja in plevela."
Pavel bridko zajoka, slišeč, da se bode ločiti od ljubega brata. Dal bi bil Bog vé kaj za to, ako bi se bil poprej umil v potoci, kakor brat Peter. A zdaj je bilo prepozno kesati se ; treba je bilo iti v vert, kjer sta delala ves dan, ločena drug od dražega. Z večera, zopet skupaj bivša, objemala in radovala sta se, da se je gospodu Germovniku milo stvorilo in je ukrenil, popraviti nevoljo ubozih otrok, ako se bodeta dobro vladala tudi po sedàj.
Gospodar Germovnik plača, kar sta zaslužila, dà za večerjo prinesti kos mesa in kruha ter jima odméni posteljo v podu, polnem senà, kjer sta zavita v dobre ruhe verlo sladko počivala.
Od tega dne Peter uže nij sam opravljal večerne in jutranje malitve; tudi Pavel, upoznavši dobroto in milost božjo, klečal je vselej poleg njega.
Jutrejdan opazi gospodar Germovnik, da ima tudi Pavel čisti roci, kakor Peter. Zadovoljen ukaže, naj bodeta po sedàj oba delala v istem vertu. Ta dobrota ja tako razveseli, da se zarečeta, s pridnostjo in lepim vladanjem gospodarju vedno delati veselje. Za nekaj dnij potem jima jè šlo vsako delo verlo dobro v spéh in Pavel nikdar nij tožil, da ima preveč pošla.
Skoraj sta si prihranila toliko, da si kupita novo obótal in čedno obleko.
Njiju bleda in upadla lica so bila zopet okrogla in rudeča, da je bilo veselje videti.
Tako mineti dve leta. Zdaj gospodar Germovnik oba pošlje v učilnico. Peter se je verlo dobro učil, a Pavel nij kazal toliko volje do nauka, nego rajši se je bàvil s cveticami in mladim drevjem ; odvàdil se je vseh nekedanjih slabili običajev in bil moder, pošten deček.
Pobožen in priden ter na vsako stran vreden zadovoljnosti gospodarjeve, čutil se je Pavel vsega srečnega. Tako sta osamela otroka bila po skerbi plemenitega graščaka verla mladeniča, dika vsej okolici. Gospod Germovnik nij imel niti otrok niti svojih ljudij, zato je pazil Petra in Pavla, kakor bi mu bila rodna sinova. A tudi ta dva sta si mnogo prizadevala, stvoriti vse po njegovo.
Gospodar izroči Petru gospodarstvo vsega svojega imetka; a Pavel, ki je bil vertnik na glàsu po vsej okolici, prevzame nepremično blago pod svojo skerb.
V tej velikej sreči mladeniča nijsta bila veličiva niti sta pozabila zahvalnost k svojemu dobrotniku.
Jednöö sta brata sedela poleg svojega gospodarja, kateri uže zelò star in slab, pri mizi slončč zadremlje. Peter, gledajoč ga z nežnima, zahvalnima očima, izpregovori :
„Nikoli ne moreva biti dovolj zahvalna svojemu plemenitemu dobrotniku!"
„Tudi jaz tako sodim," reče Pavel. „Serce se mi širi od velike sreče, kedar pomislim o vsem, kar je nama stvoril, — nama ubogima prosjakoma, ki sva bila osaméla in prezirana mej vsemi ljudmi. A nadejem se, da se naju oča zopet verne v domač kraj, kesàje se poprejšnjega življenja. Midva bi zdaj mogla, bodi Bogu hvala, pripraviti mu prijetne stare dni. To je vse, česar nama še nedostàje k doveršenej sreči, a Bog nama utegne tudi to željo izpolniti."
„Tako je prav, otroka!" izpregovori v tem trenotji gospod Germovnik, slišavši njiju razgovor. „Upajta zmirom na Boga, kajti on rad ustréza pravičnim željam ónih, kateri se mu priporočajo."
Sila kola lomi.
V razterganej koči slovenske vasice je bedna obitelj (družina) živela v velikej stiski. Napósled jim ponestane (izmanjka) tudi ovsenega kruha, a pomoči se nij bilo od nikodar nadejati. Terdoserčni pekàr, kateremu so bili do deset goldinarjev dolžni, uže nij hotel dajati kruha, dokler se mu dolg ne izplača do zadnje trohe.
Oča je gledal ženo in mnogo drobnih, od glàdi toličko da ne umirajočih otrok, a nikjer nij bilo ni drobtinice kruha, da bi jo ptica pobrala. Bridke solze njegove žene in otrok so mu segle globoko v serce.
Vsa brezupna zdaj začne mati nagovarjati očeta:
„Predragi mož ! hočeva li roci križem deržeč gledati, kako ljubi otroci nama od glàdi merjó ? Ali jim je Bog zato dal življenje, da od lakote poginejo ? Vidiš, kako so jim lica upàdla ter da jim je mertvaška bledóst na obrazu.
Konec me bode od žalosti in tuge. A ž njimi tudi jaz, tudi jaz umiram od glàdi in nevolje ! O da bi sè svojim življenjem mogla njihovo ohraniti ! Dvigni se ! — skoči, da naglo prideš v mesto in tam dobrim ljudem pripoveduj o našej velikej bédi, a ne sramuj se prosjdčiti ! Ne obotavljaj se, — sila vsako trenotje raste in k malu morebiti pride pomoč prepozno. Lehko, da se nas usmili dobri Bog — ter da najdeš ondu kako blago dušo, katera nam pomore."
Ubogi, v kerpe zaviti in izstradani oča, bolj smerti nego li človeku podoben, pohiti v mesto. Dospevši tja hodi po hižah imovitih ljudij, prosi pomoči, popisuje svojo in svojih nesrečo, kakor more oča v največjej skerbi za svoje otroke. Beseda mu je tekla, a vendar ga nihče nij poslušal, nihče mu v pomoč nij prihitel.
Temu se siromak nij nàdejal. Ves brezupen izza take terdosečnosti ukrene skerbni oča stvoriti najzlejše hudodelstvo, samo da bi otél ubogo obitelj. Otide v bližnji gozd, hoteč pervega, kdor ga bode srečal na cesti, popasti in mu vzeti, kar bode imel. Strast mu je oglušila dobro vést, in predno si je mislil, ponudi se mu v hudobno dejanje ugodna prilika. Po poti pride vesel raznoščik (kràmar). Ugledavši ga skoči nanj z nožem, ter zavpije : „daj novce, kolikor jih imaš.'" Ta se mu ne protivi, nego miren mu podà mošno, v katerej je imel do 30 goldinarjev. S trepétno roko siromak seže po novce ter zbeži.
A predno spravi novce v žep, prime ga strašna groza; vest ga jame peči, kakor živ ogenj; novci so mu utezävali, da je mogel jedva v rokah je deržati, in zemlja se mu pod nogama trese. „Bog moj! kaj sem stvoril!" zavpije. Naglo se verne, ter kakor opazi moža mirno za soboj bodečega, prédenj pade na kolčni, proseč ga milosti. „M svoje novce, katere sem ti šiloma vzel; novci nijso moji, nego tvoji, ter oprosti nesrečnemu človeku, ki te je oplénil. Serce me do sedaj še nikoli nij korilo o kakej krivdi. A idi z menoj do moje uborne koče, tam bodeš videl, kaj me je prinudilo v tako zločinstvo. Zaradi nesreče moje obitelji morebiti meni oprostiš ter nam pomoreš.
Blagi kupec prijazno vzdigne siromašnega moža ter ga potolaži z ljubez-njivimi besedami. „Pojdem s toboj," reče, ter ide za siromakom.
A kako se mu je zdélo, stćpeljšemu v raztergano kočo ! Čvetero golih otrók je ležalo na slami, umirajoč od glàdi; mati je sedela poleg njih, slika največjega terpljenja.
Oča zdaj pové ženi, kaj se je zgodilo.
„Znaš," veli, „kako sem hitel v mesto, misleč, tam dobiti pomoči. Našel sem sama terda serca ! Vsi grebó le bogastvo na kupe ali nakopičeno imovino prosipajo v razkošji in grešnem razveseljevanji. Povsod odgnan, ves brezupen, ves razdražen, skočim v bližnji gozd in — žena! moreš verjeti? bil sem razbojnik! Tega dobrega človeka sem zgrabil na cesti. Oh, dalje ne morem govoriti!"
„Usmilite se konči nedolžnih otrók!" prosi mati, kupcu koleni objemši; poglejte strašno uboštvo naše hiže. Oh'! če tudi siromašni, ljudje smo tudi mi, kakor vsak. Bodite milostiv mojemu možu, in stresni vas pogled nedolžnih, sè smertjo se borečih otrók!"
Tujec vzdigne mater, in kaj si ne more, da bi mu solze ne zalile očij.
„Prijatelj vam sem!" reče prijazno, „kar imam, to vam dam. Imejte ónih 30 goldinarjev ; to je moja terdna volja. O, zakaj nemam toliko, kolikor
bi trebalo, da vam pomorem! Kako bridko mi je, ka vam ne morem dati veseléjSih in boljših dnij!"
„Kaj?" prekine mu siromašni kmet besedo, „nijste mi sovražen, nego moj dobrotnik mi hočete biti? Otéti hočete mene in moje otroke strašne pogube? Ne, moje zločinstvo mi brani prejeti dar iz vaših rok; nevreden sem vaše dobrote ! Ako bi od glàdi poginü, novcev ne vzamem !"
Ali tujec se ne dà pregovoriti; ponuja in ponuja svojo plemenito pomoč, dokler jim je ne ponudi.
Vsa obitelj mu je zahvàlna poljubljala roci, kateri sta jo otéli smerti. Vsacemu je nedostàjalo beséd, razkriti vesela, seréna čutila, — a tem bolj se jim je na licih videla največja ràdost in zahvalnost.
Blagi kupec se je tékar pozno v noči razstàl z nesrečno obiteljijo. Slast in zadovoljnost njegovega blažega dejanja se ne dà kupiti za petkrat toliko novcev. Nikoli se nij pokesal tega svojega čina, ter vedno mu je bil v ràdost-nem spominu.
v.—i—.
Kozje oko.
(Stara šaljiva pripovedka.)
Zgodilo se je, da sta v nečem mestu živela dva zdravnika, dobra in znaj6ča vsako zdravniško učenost. Lečila sta boleznim vseh ljudij, kolikor jih je prišlo k njima. Svét nij vedel, kateri je umeteljnejši. Jela sta se jednčč prepirati mej soboj, kdo je večji in boljši. Pervi reče dražemu: „dragi moj, ne bodi svàde mej nama niti zavisti a ni prepira o tem, kateri je boljši, nego izkusiva se, in tist, kateri v tem izkusu ulčže, da bode sluga ónemu." Drugi vpraša: „„povej mi, kakšen ima ta izkus biti?"" Pervi mu dé: „jaz ti obé oči iz glave brez bolečine iztàknem ter položim na mizo, in kadar koli hočeš, vdénem zopet v glavo brez nobene kvare. Ako tudi ti meni stvoriš takisto, bodiva si oba ravna ter drug da druzega redi, kakor brat rodnega brata; a komur bi izpodlètel izkus, ta bodi sluga svojemu tovàrisu." Drugi reče: „„to jaz hvalim."" Tedaj pervi, ki je tako svetoval, svojemu tovarišu z nekakovim plemenitim mazilom oči namoči zunaj in znotraj, potem prime orodje, s katerim očiizname iz glave, ter ji položi na mizo. Zdaj ga vpraša: „dragi moj, kako se ti zdi?" On odgovori: „„samotovém, da ničesar ne vidim, ker nemam očij ; a hotel bi, da mi ji zopet vstaviš, kakor si obétal."" Pervi reče: „kaj ne bi!" Mazilo vzame novič ter z njim oči znotraj in zunaj namaže, kakor poprej, vdene ji v glavo in vpraša: „dragi moj, kako ti je zdaj?" Odgovori mu: „„krasno, ker me nič nij bolélo."" Tedaj veh' pervi : „treba, da tudi ti mene tako poslužiš." Drugi dé: „„evo me!"" Vzame orodje in mazilo, kakor je njegov tovariš delal, ter oči namaže znotraj in zunaj, a potlej mu ji izname in položi na mizo, govoreč: „„dragi moj, kako se ti zdi?"" Pervi reče: „zdi se mi, da sem oči izgubil a bolečine vendar ne čutil; nego hotel bi oči zopet v glavi imeti." — Ali okno je bilo odperto, kadar je zdravnik pripravljal orodje in mazilo, ter v sobo prileti vran, kateri, vidèé na mizi svetli oči, hitro jedno oko pobere ter z njim odleti, Bog vé kam. Zdravnik se ustraši zelò ter misli
sam v sebi: „„ako tovarišu ne vstavim očij, to mnbodem za slugo."" Oziràje se opazi kozo, katera se je vspénjala po vinskem tersji ob zidu in gledala skozi okno v sobo, ki je bila pri tléh. Mahoma tej kozi izdere jedno oko ter je vsadi tovarišu namesto ukradenega; potem reče: „„dragi moj, kako se ti zdi?"" Ta se ogtósi: „nijsem čutil bolečine, kadar si mi oči iznémal, niti ne, kadar si vtikal, nego jedno mojih očij vedno sili k višku na drevje." Ón mu odgovori: „„ker sem tudi jaz tako umételjno zveršil lečbo o tebi, kakor ti o meni, zatorej ostaniva si oba ravna ter mej nama ne bodi prepira."" In potlej sta res mej soboj živela mirno; samo to je bilo, da je kozje.oko vedno delalo zdravniku preglävico, ker je neprestano uhajalo k višku v listovite veje na drevji in v zeleno germovje, a mož sam nij vedel, kako je to.
Otročje igre.
(Priobčuje t). Miklavec.)
(Konec.)
V
3. Nožice (škarje).
Otroci sedejo v kolobär, — ako se dà tudi na stole ali klopi. Jeden stopi v sredo, imejoč v rokah dve šibici, ter povprašuje : „kje se nožice brusijo?" Sedeči odgovarjajo: „tam," ter vedno sedežeizpreminjajo. Ako v sredi stoječi otrok more na óno mesto sesti poprej, nego li tist, ki ga je hotel izpremeniti, potem je izpodrinenec dolžen v sredo stopiti in igro dalje igrati.
4. Rimski ključ.
Otroci stopijo v kolo, za roci se primši. Jeden stopi v sredo kolobära in začne po versti povpraševati : „kje je rimski ključ?" Vprdšanec odgovori : „ta ga ima!" To se vedno ponavlja, dokler kdo ne reče: „zunaj leži!" Zdaj si v kolo-bàru stoječi igràé prizadeva koló prodreti in priti iz kolobara, a v krogu stoječi otroci mu ne dadé. Tist, pri katerem je igräö ušel iz kolobara, ide potem na njegovo mesto, in igra dalje teče.
5. Zidan most.
Dva dečka se primeta za roci, k višku ji deržčč. Drugi stopijo v versto, in za roci se deržeč hodijo okolo ónih dveh. Zdaj tist, ki je pervec v versti, povpraša: ali je most uže zidan? Óna dva odgovorita: „še ne!" Zopet gredó nekoliko krat okolo, pervec v novič povpraša: „ali je most uže zidan ? „Óna dva odgovorita: „terd je most, kakor kamen in kost!" Zopet povpraša pervec : „morem li z vojsko iti preko njega?" Odgovore mu: „ako ostane zadnji rep (zadnji deček v versti)." Ko drugi uže gredó preko mostü, gledata onadva, ki delata most, ujeti zadnjega dečka ter ga potem nekoliko časa ujetega deržati. Ako je jetnik korenjašk, naglo jima uide in tako most podere.
Gledališke igre za mladino.
Star vojak in njegova rejénka.
Gledališka igra v dveh dejanjih. — Poslovenila 13 a r b k a Höchtl-nova.
IDru-g-o d-ejanje.
Tri leta pozneje.
pervi prizor.
Anička in Kätinka (sedèó pod drevesom citati na knjigo).
Anička. Ali se hitro mrači! Jedva je odzvonilo „zdravo Marijo," in nže je temà, da se ne vidi čitati. Mene kar oči bolita, — nà knjigo; to lepo povest hočevi jutri okončati. A da veš, ne čitaj brez mene. Knjigo moreš odpreti samo tedaj, kedar bodevi obé skupaj ; tako je naročila Tinica, v spomin jo nama dajčč.
Kätinka. Ne boj se; knjiga bode pri meni dobro shranjena, — tudi nijsem ni tako zvedava, da bi brez tebe čitala. A še nekaj, Anička! Veš li, ka je baš denes minolo tri leta, kar smo bili očeta Miška z desko na tem drevesu razveselili?
Anička. Kako bi to pozabila? Bil je najlepši, najveselejši dan vsem otrokom. Tédaj je bil pokojni Miško Tinico vzel za svojo rejénko, — in Ra-dovänöek, poprej zloben deček, bil se je potlej ves poboljšal. Stari Miško ga je zadnjo dobo ljubil zelò.
Kätinka. Žal, ka smo ga tako hitro izgubili, Tinica je bila jedva leto pri njem, ko je naglo izbölel, in —
Anička. Ljuba Kätinka! ne govorivi o tem; meni je težko ob serci, kedar se ga opomnim; vsi smo ga ljubili.
Kätinka. I zakaj bi ne govorili o njem? Sam je nam vèlel. Ne veš li, kako lepo nas je učil, ko smo jokäje klečali okrog njegove postelje? — „Öemü jokate, ljubi otroci? Ali ne veste, kaj je smert? Prestop v boljše življenje, v hižo nebeškega očeta. Bodite pridni, pošteni in pobožni ter zopet se bodemo tamkaj gori videli. Ne da bi pozabili svojega starega prijatelja Miška, nego često govorite o njem."
Anička. (briše si oči). In še je dostavil izrek : „konec dober, vse dobro!"
Kätinka. Skóraj potem je ugasnil tako tiho in mirno, da smo vsi mislili, zaspal je.
Anička. Nij ga bilo človeka, kateri bi ne bil žaloval po njem, — a kako je bilo ubogej Tinici, ki je izgubila ž njim dobrotnika in očeta ! — Iz početka je sirota bila vsa onemela, ni jokati nij mogla. To hoče biti bridko.
Kätinka. Ko je k malu potem odšla v mesto, bila je še poprej na pokopališči, spremila sem jo tudi jaz. — Pokleknivši na gomilo si je lici zakrila
z rokama, — mislila sem, da jej serce p6či, — a naposled je zopet vstala in oči sta jej prečudno sijali ter z roko je pokazala nebo in rekla: „tam gori je zdaj naš Miško." Te ure ne pozabim, dokler bodem živa.
Anička. Kako li je to, da je Tinica tako naglo odšla v mesto? Slišala sem govorico, da je Miško malo pred smertjo nečemu plemenitemu gospodu tja pisal, a nijsem ničesar za terdno mogla o tem zvedeti.
Kätinka. Niti jaz ne vem mnogo več nego ti. — Mislim, da je tist gospod nekov general, — a evo, tam ide Stépanek, kakor nalašč ; nesel je bil otódi zdravila bolniku Gregorju; on utegne več povédati o tej stväri, kajti njemu je znano vse o Tinici. (Kliče.) Stépanek! pojdi sem, če hočeš nekaj povedati.
DRUGI PRIZOR.
Stépanek. Prejšnji.
Stépanek. Kaj bi radi? Prosim, vprašajta naglo, ker se uže mrači in posla imam domä obilo.
Kätinka. Ne mislivi te muditi, Stépanek. Anička in jaz govorivi baš o pokojnem Mišku in o Tinici. Povej nama, kako, da je šla Tinica v mesto? — Ti veš!
Stépanek. Kako bi ne vedel ! Moj oča sam je čital oporoko in tudi pismo do generala, — imé sem uže pozabil, nekako čudno je.
Anička. Kako je govorilo pismo?
Stépanek. Miško je pisal, kakor je znal besedovati, a pisal je dobro. Samo toliko še zdaj vém, daje bilo zapisano tudi to: „gospod general! Roka roko umiva in dobro delo je vredno dobrega dela. Ko sem vas otél sovražniku iz pesti in vam ohranil življenje, izgubil sem pri tem delu sam svoje oko. Bila je vaša želja, naj bi vam uže tedaj povedal, kako bi mi vi to povernili. Zdaj vam hočem povedati. Imam rejénko, pridno in dobro deklico, — rad bi jo še dalje pazil pod svojim očesom, ali čutim, da se mi bliža smert in treba se bode prestaviti. Vzemite deklico k sebi, naj vam bode Miškova ostalina, ter skerbite zà-njo." — Toliko pómnim da je bilo v tem Miškovem pismu.
Kàtinka. Ali se je pismo oddalo?
Stépanek. Oddalo. — Volja umirajočega človeka je sveta. K malu potem iz mesta pride lep voz in na vozu imenitna gospoda, ki je šla na gomilo pokojnega Miška ter je Tinico potlej s soboj vzela s privolitvo nje matere.
Anička, Da, vse to še dobro pómnim; vem, kako smo jokali, ko je odhajala. — Kaj li počenja? Samo nje mati nam časi pripoveduje, da živi srečna ter da nas pozdravlja.
Stépanek. Bašti jo gosposki gojé ter učiti in učiti se je treba, kakor ménim.
Kàtinka. Bog zna, pride li še kedaj k nam?
Stépanek. Ali misliš, da stvori, kar se njej hoče? In kaj bi si počela taka gospöda v našej vàsi?
Kàtinka. Ali bi jo znali, ako bi k nam prišla iz nenada?
Anička. Jaz pervi hip; anti se nij mogla tako izpremeniti.
Stépanek. Povedal sem vama, kar sta želeli, zdaj idem.
Kàtinka. Postój, Stépanek!
Stépanek. Ne utegnem, Kàtinka; ako bi vama hotel odgovarjati k vsem vprašanjem, to kedaj bi potem bil domà ? Lehko noč !
Anička. Vselej se česa domisliš, da nas podražiš. Lehko noč, zaspanec! Stépanek. Kakor vidim, dobodeti dražbo. Zdi se mi, da je tam 6no dekle, ki semkaj prihaja, prosjačica. Baš prav; povprašajta je, od kod? kam? kedaj ? kje ? itd. (Otide smejoč se.)
TRETJI PRIZOR. Prejšnji brez Stépanka.
Anička (gledajoč za kulise.) Tuje dekle je, na vse strani se ozira. Ali ne bi šli tja, da je povprašavi —
Kàtinka. Ostani, — uže naju vidi, sama pride sem, ter naju ogovori. Tujim ljudem nij takój upati.
Anička. Bliža se nama. AH je počakavi ? Kàtinka. Počakaj vi l Vpraš&jvi je, česa išče. Anička. Nu, zdaj zdaj bode tukaj.
ČETERTI PRIZOR.
Tinioa (ubožno oblečena, z majhenim zvežnjem v roci. Na glavi ima robec, kateri jej pokriva nekoliko obličja). Prejšnji.
T i nie a. Ljubi dekleti! ali mi ne bi povedali, kje najdem dobre ljudi, kateri bi me nočili? Uže pozno je ter dalje iti ne smejem.
Anička in Kàtinka. Idite z nama, — pri nas lehko prenočite,
Tinica. Hvala vam lepa na vašej dobroti; a nijsem sama, mater imam pri sebi ; zunaj vasi malo počiva, trudna je ter ne more iti dalje, sirota nosi težek zvézenj.
Anička. Ali jedna ali dve, do tega nij toliko, — moja roditelja vaju rada vzameta na stàn. Idite z nama!
Kàtinka. Čuj, Anička, naša hiža je bliže nego li vaša; bolje, ako ideti z menój.
Ti nie a. Kako vama zahvalim, dobri dekleti, ker sta tako usmiljeni ubogim sirotam ?
Anička. To je dolžnost. Hitro pokličite mater; vaju tukaj počakavi.
PETI PRIZOR, Radovanček (z lopato na rami). Prejšnje.
Kadovanček. Dober večer! (Na tihoma Anički.) Kdo je ta uboga deklica?
Anička. Prosila je stanu sebi in svojej materi, a pri nas bodeta. Kàtinka. To se še ne vé, ali ostaneta pri vas, — déklica še nij pristala na to.
Radovànéek. Ako se mislita prepirati zaradi ubozega dekleta, jaz jo vzamem s soboj ; dovolj imamo pri nas prostora, in takój bode pravde konec. Ali sta pozabili, kako je rekel pokojni govoräc: „kjer se prepirata dva, tretji dobiček imä." — Kje je dekličina mati?
A nič k a. Baš je ide klicat; zunaj pred vasjó malo počiva, ker nese težek zveženj.
Radovänöek. Zveženj jaz odnesem, močen sem dosti. (Tinici.) Ali smem z vami iti?
T ini c a (ganena.) Hvala ti lepa, dragi Radovänöek!
Radovänöek (čudeč se.) Kaj? Radovànóek ? Od kod li me zna uboga déklica ?
T i ni ca. Ali vas nijso tako imenovali? Zdi se mi, kakor bi to ime bila uže slišala. (Sama s soboj.) Toličko da se nijsem zagovorila. — (Na glas.) Moj bratranec se tudi tako imenuje.
Radovänöek. Mislite si, da sem jaz vaš bratranec ter z vami da idem !
Ti nie a (razvezavši zveženj.) Da mi ne bode treba sem ter tja prenašati, prosim vaju, shranita mi te stvari. (Poda vsakej po sviléno ruto.) Imejta ruti; sköraj se vernem. (Radovančku.) Idiva ! (Otideta oba.)
(Konec prihodnjič.)
-K-
Sv. Višarje na Koroškem.
Znano vam je, otroci, da imamo po slovenskej domovini mnogo lepih cerkev, osobito materi božjej posvečenih, v katere pobožni ljudjé radi godijo na božji pot. Mej njimi svete Vi-Särje na Koroškem ne slujó samo po slovenskih nego tudi po obližnjih nemških
Višdrska gora, ali kakor jo nekateri imenujejo, „Lušarska gora" mèri 1721 metrov na visokost. Najbliže Visärij stoji gora „Viš," od tod bajè tudi ime ViSärske gore. Najkračji pot iz Kranjske na sv. Visärje ide po go-rénjskej železnici do Trebiža. Od trebiškega kolodvora se voziš debelo četert ure do gorénjega Trebiža, kjer se ustaviš v gostilnici pri „Filaferji." Od tod je treba potem iti peš. Nekaj časa greš po vélikej cesti, dokler ne prideš do „angelca," kateri kaže pot na góro. Od tod je debele tri ure hoda po mnogih
in laških deželah.
sterminali in kamenitih berdih, predno dospeješ do verha gore. Na gori oster-miš o prekrasnem razgledu, ki se ti razgerne pred očima. Tu vidiš na laško, tirolsko in kranjsko stran brez čisla planin, k nebu sezajočih. Kedar je obzor jasen, kažeta se tudi snežnika „Veliki zvon" in „Ahnkogel".
Cerkev stoji na gorskem bregu, oziräje se po dolgej trebiškej dolini. Na desno in levo so koče in kramarski šatori. Ob velikih praznicih na sv. Višdrje mnogo tisoč ljudij pride iz bližnjih in daljnih krajev, in ti se nastane v treh nizkih, romarjem postavljenih hižah, ter nočujejo v merzlej cerkvi. Duhovna sv. opravila na Visärskej gori terpé običajno od Duhove nedelje do male Go-spòjnice. Potem raz oltarje poberó svete podobe, cerkveno orodje in vsa duhovska oblačila ter prenesó v ždbniško župovino, a cerkev ostavijo odperto. Govore, da zaperta bi se odperla sama o sebi.
O začetku božjega pota na sv. Viäärje imamo pobožno pripovedko, katera ob kratkem tako slöve:
Ždbničani so uže od nekdaj imeli pravico, ovce pasti na ViSärskej gori. Pasel je je vaški pastir. Zgodi se 1360. leta, da neko soboto oväc nij büo na večerno molžo. Pastir jih išče po vsem gozdu, a ne najde jih nikjer. Iz-péhan pride na verh gore, in tam opazi čredo. A evo čuda! Vse ovce so klečale okolo brinovega germa, od katerega se nij genila nobedna. Pastir osupel stopi bliže ter pogleda v germ. Lesena podoba matere božje z détetom v nar6čaji stoji sredi germa. Svet strah in groza preleti pastirja; ponižen poklekne ter čudovito podobo vzame v roko. Vesel ukréne svojo srečo povedati žäbniškemu župniku ter mu izročiti podobo. Jedva se odpóti na Žäbnico, kar vsa čreda v lepem rédu kréne za njim, spremljajóé ga do župovine. Ljudje, videč ta neobični izprevòd, stekó se od vseh stranij poslušat, kaj se je dogodilo na göri. Župnik vzame podobo ter povpraša, kdo bi jo bil utegnil zanesti na Visàrsko goro ; a nihče ne vé o tem ničesar. On potlej dene podobo v svojo hrambo. Jutrejdan ovce ne mirujejo, kakor bi ne mogle dočakati, da se jim hlev odpre. Potem naglo odhité zopet na goro k brinovemu germu, in tudi podoba matere božje se najde sredi germa, kakor včeraj. Tako se je zgodilo trikrat zaporedoma, ter zato so cerkev zidali na Visàrskej gòri.
V zvoniku so trije lepo ubrani zvonovi ; največji mej njimi je 22 centov težäk in je na gòro prišel 1834. leta.
Posebno lep je izprevod gornjih Štircev, kateri na Diihov vtorek v mraku s prižganimi svečami v roci prihajajo na sv. Visärje. Velika množica ljudij 'se polägoma giblje k cerkvi, iz katere poje milo zvonjenje. Kakor sem slišal, pride vsako leto do 50 tisoč duš na sv. Visärje.
Lansko leto meseca avgusta sem tudi jaz bil z obiteljsko in prijàteljsko dražbo na sv. Vigärjih. V gostilnici pri Filaferji smo si vzeli vodnika, ki nam je po noči kazal pot na gòro. Bilo je uže pozno, ko pridemo do Buh-narjeve kerčme pod klancem, kjer si malo počijemo. Od tod se je bilo treba potem z veliko težavo propenjati po stermem klanci, predno smo stopili na sv. goro. V pervej hiži ugledamo luč na mizi, pri katerej je še pozno po noči sedel mlad človek in pisal na papir. Druzega dné zvem, da je to županska hiža, in mladi mož, kije tako trudoljubivo pisal še ob poznej uri po noči, bil je — yerli gospod Franjo Rup, katerega znate dovolj po njegovih lepih spisih
iz „Vertca". V serce me je razveselilo osobno znati gospođa, katerega še poprej nikoli nijsem videl. Poslovivšemu se od njega obetal mi je, da vam še večkrat kaj napiše v pouk in zabavo.
Ta gospod je vaš velik prijatelj in zato iz njegovega peresa dobodete še mnogo krasnih spisov, kakor ste jih uže do zdaj čitali gotovo z velikim veseljem.
I. Tomšič.
—-«-
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Kava.
Kavo je zasledil ob 1258. letu neki derviš v Moki, kakor v svojej „Sirskej zgodovini" pripoveduje Guys, bivši francoski konsul v Alepi. Tega turškega meniha so bili iz samostana zapodili za neko pregreho, in potem je prebival na gòri blizu Moke. Jedn6č je zelò ogladnèl. Z germa si nabere nekäcega zemija ter ga opeče. Ker je iz tega plodu šel prijeten duh, poskusi ga na vodi kuhati, — in res, dobra pijača je bila. K njemu so hodili tovariši, kateri so to videli ter sami delali, kakor so se bili tamkaj naučili, in zdela se je černa voda tudi njim dobra. To je kava, zaradi katere so dervišu opróstili vso njegovo pregreho, in knez mesta Moke je samostan sezidal tam, kjer se je pervič kuhala. Verlo naglo so jo začeli piti po sirskej zemlji, po Egiptu in po drugih deželah. V 1555. leto sta dva Sirca pervo kavàrno postavila v Carigradu. Glas je na široko p6čil, kako je kava prijetna in zdrava človeku. Od vseh krajev je privrelo toliko naroda v mesto, da so učitelji turške vere to pijačo hoteli do kraja prepovedati. Kékali so : „kava ljudém kali in mami razum;" a kavopivci so odgovarjali: „„nij res ! kava um bistri in razveseljuje serce ter budi v njem pobožna čuvstva."" Turška vlada je tako mislila, kakor nje učitelji, kateri so pretili, da bodo vsi kavopivci na sodnji dan černi, kakor je ta pijača; a vse to je bilo zamän, — kava je ostala mej ljudmi. Denes jo pijó vsi izobraženi rodovi, a kder jo pridelujejo in razpošiljajo po vsem svétu, ondod po tisöö in tisöö ljudij hrano dobiva samo od nje pridelovanja.
V.— i —.
-k-
Eazne stTSiri.
Drobtine.
(Koliko ljudij živi na vsem svetu.) Po najnovejšej štetvi živi denes na vsej zemlji 1397 milijonov ljudij. Posamezni deli sveta imajo: Azija 789,907.000 prebivalcev, Evropa 302,973.000 prebivalcev, Afrika 206,007.000 prebivalcev, Amerika 84,392.000 A v s t r a 1 i j a 4,563.000 prebivalcev.
Kratkočasnice.
(Nabral V. Jarc.)
* Kmetič, v deževji prišedši v mesto, potoži, da ima v črevljih mokroto. Meščan se mu smeje in veli: „oča, treba kupiti take črevlje, ki bodo vodo deržali." — „Moji črevlji," odgovori kmet, „vodo uže derže, kajti ako pride vanje, derže jo tako, da je ne morem iz njih spraviti,"
*	Profesor K. je imel sina, ki je bil tudi profesor. Piše sin očetu, da bi mu poslal nekoliko novcev. Oča mu odgovori: „dvoje utegne biti, namreč: da profesor ali ima novce, ali da profesor nema novcev. Ako profesor ima novce, nij treba, da bi ti je pošiljal; ako li profesor nema novcev, ne more ti jih poslati." —
*	„Kako mi je vroče!" trebu-šat gospod potoži prijatelju, katerega je baš na potu srečal. „Za Boga svetega ! zakaj ste li tako oblečen ? Čemu v takej vročini imate na sebi dve černi suknji?" — „O, dovolj mi je žal, da ji imam; a čujte, predvčeranjim mi je umerla svékerva in denes mi je umeri brat, ter zato sem dolžan nositi dvojno žalovanje," odgovori trebušnik.
Računska naloga.
(Priobčil Oto Mayr.)
Tonček, Francek in lvanek si razdelé 70 krajcarjev tako, da dobi Francek dvakrat toliko, kolikor Tonček, a Tonček trikrat toliko, kolikor lvanek. Koliko dobi vsak?
Narodni uganki.
I. V hižo stopi dvònoga, na rami nese trinogo; v dvònogo plane évetrénoga, a dvònoga verže trinogo serdita v čvetrenogo, in ta zbeži pod čvetrenogo, ter potem dvònoga sède na trinogo. — Kaj je to?
II. Iz konopljine v jelovino, Iz jelovine pod pečino, Izpod pečine v jelovino, Iz jelovine v konopljino. Kaj je to ?
(Rešitev io imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Slovstvene novice.
Na Dunaji je prišla te dni na svitlo : Podoba Marije. Mična povest za našo mladino. Izdal in založil M. Stergar. Knjižica obsega 16 stranij in stoji samo 10 kr. Našej slovenskej mladini, ki si nabira zbirko poučnih slov. knjig, priporočamo tudi to mično knjižico, da si jo kupi in vvrsti mej druge knjige. Na prošnjo zgoraj omenjenega izda-telja prevzelo je uredništvo „Vertčevo" nekoliko iztiskov, ki je daje po 10 kr. Kdor želi knjižico imeti, naj si pride k nam po njo. Po pošti stoji knjižica 2 kr. več.
Te dni smo prejeli 3. zvezek „Berš-ljana," ki je polhen lepega in poučnega gradiva za hervatsko mladost. Tretja številka ima 4 mične podobe, mej njimi sliko nepo-zabljivega škofa Slomšek a. „Beršljan" izhaja vsak drug mesec v Zagrebu in stoji za vse leto 1 gld. 20 kr. Priporočamo ga gorko tadi slovenskej mladini.
LISTNICA. Gg. A. P. v H. I. B.: 5 gl. 60 kr. prejeli in oddali po Vašem naročilu. Sprejmite naš priserčni pozdrav! — P. M. v A.: Ostale otročje igre nijso za natis, ker nekatere nijso dosti umévne, a druge so zopet otroškej zabàvi neprimerne. Poràbiii smo tedaj samo toliko, kolikor je našemu listu ugajalo. — O. M. v G,: Poslani napev nij sestavljen po muzikalnih pravilih, zatorej ga ne moremo priobčiti. Od ostalih drobtin porabimo, kolikor je dobrega zerna.
Obrazec za risanje.
ITmMIb k Mte&i.
S prihodnjo številko se začne drugo polletje; zatorej uljudno prosimo vseh ónih čast. gg. naročnikov, ki so si „Vertec" naročili samo za pol leta, da poteklo naročnino takój obnové.
Uredništvo „ Vertčevo."
V špitaUkih ulicah, liti. štev S'3. D^* 111'lini li J t'm u lisi u je priil «■jam» muzikalna priloga, "^jj
Iidatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. Tiskala Klein m Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani.
PRIiOGÄ k6. lišili yBKTCÄ". L.18T5.
Pomladanjsko

ytMca^JfW-Z-t/i-aye.

<2.	er u-

fccfo.
iE
è
le




S
S

£
r
o

le—sckt/ of &(y
Pf

M lì ' tv

il

-mmv.....f ; ' ;
<lJl0 ^ets-^rel/ù? Z^tt^. /et
V
7«

fi fi r' r i m
py711-1
la /tis lay la/ t
Itćs
/a, /a> /ca

let--.

/taf t/. dvt/yi'^'u-c/.
AJ1 i 1 i h fPH

/

im


Ì
f is-o - -
i	- a




t±
r


ffft j			-4-------ft- -	
«—I—	-f-*—1		LJ--f—	T-i---


\ s

XV - irW' ^ (/At
mg

5



/ctać/tc
s/i

it^fc
vw vw ^Vawcto (kxyi-aua » ^vJintam