NASILJE MED NAMI
»Mi« v naslovu našega razmišljanja ni napisan naključno. Pomeni pač to, da je nasilje, o katerem bo govor, nekaj nenavadnega. Ali drugače: na splošno velja, da »med nami«, denimo domačimi, ne bi smelo biti nasilja. Ce naj MI sploh kaj pomeni. Nasilje je po logiki stvari »rezervirano« za one druge, ki niso mi. Tako je pač od nekdaj, vse od časov, ko so človeški predniki šele postajali Ijudje.
Znotraj krdela so sicer veljala pra-vila nadrejenosti in podrejanja, ki jih bržkone ni bilo mogoče vzpostaviti in vzdrževati povsem brez uporabe moči, vendar pri tem, ni šlo za tisto vrsto izključujočega nasilja, ki meri na vzpostavljanje meje in praznega prostora med »nami« in »onimi dru-gimi« ali v končni nameri za njihovo izničenje, temveč predvsem za ohra-njanje takšnega »reda« v krdelu »mi«, kakršno je nujno za njegovo preži-vetje v sovražnem okolju. Samo po sebi se razume, da so »oni drugi« ali »ne - mi« nekaj, kar nas ogroža kot posameznike in kot skupnost, kar nam tako rekoč streže po življenju, zatorej je nasilnost. agresivnost. usmerjena navzven, zoper druge, so-vražnike. nekaj dobrega, zaželenega, nekaj, kar skupnost »mi« odobrava, nagrajuje in spodbuja. Glede zad-njega spodbujanja nasilnosti namreč. večkrat navajajo krasen primer iz lite-rature: Kozaško uspavanko ruskega romanatičnega pesnika Puškina. V njej mati prigovarja sinku v zibelki naj raste, naj bo močan. bojevit in tako naprej, da bo ugnal zlega če-čena, ki se z nožem v zobeh plazi
okoli kozaškega tabora. Manj po-etične načine spodbujanja nasilnosti so odkrili antropologi pri plemenih, ki so se morala za preživetje pogosto bojevati s sosedi: pri njih matere ne-nehno prekinjajo hranjenje dojenč-kov moškega spola. jih tako rekoč od rojstva naprej »jezijo«, da bi bili kot odrasli moškt čimbolj napadalni in bojeviti.
Pozorni bralec, ki malce razmišlja. je že ob povedanem spoznal da tako pojmovana nasilnost nikakor ne pri-pada samo davni preteklosti. temveč je - kot bi se učeno reklo - konstitu-tivni element vsakršnih človeških skupnosti. Je tako rekoč nenehno pri-sotna druga, temna plat osrečujočega občutka pripadnosti skupnosti in soli-darnosti z drugimi pripadniki tistega, kar z eno besedo imenujetno »mi« nasproti »drugim«. Kdor je še v dvo-mih, naj se spomni doživljanja ob spremljanju tudi najbolj plemenitih športnih iger, ko »naši« dobivajo ali izgubljajo. da ne tratimo besed o div-janju navijaških skupin na nogomet-nih tekmah ali o tistem, kar se je zgodilo teniški igralki Moniki Seleš ali nedavno    tega    tekmici    prvakinje
v umetnostnem drsanju ZDA. Po-temtakem je tudi jasno, da nasilnost ali agresivnost ni nekaj kar prosto lebdi nekje nad nami. Res je od vzgoje, zrelosti, razumnosti presoje in še česa odvisno, kako se v posamez-nih primerih odzovemo na izziv, ven-dar je mogoče trditi, da se je onkraj neke meje skoraj vsak človek sposo-ben odzvati z agresijo. To nasploh velja za normalno, če že ne za hvale vredno, razen v nekaterih ideologijah ali religijah, ki z dobrim razlogom posamezniku postavljajo tako visoke cilje. da jih v praksi lahko dosežejo samo svetniki. Ce ne bi bilo tako, kot bomo skušali pokazati, potem bi bilo nadvse preprosto končati vojne spo-pade in vzpostaviti trajen mir.
Dober zgled za našo trditev o vse-prisotni, denimo potencialni agresiv-nosti, je vojna v Bosni in Hercego-vini. Mnogi pričevalci zatijujejo, da so pripadniki treh, zdaj na smrt sprtih vojska še nedavno živeli kot dobri sosedje, strpni do etničnih, verskih in drugih razlik. Četudi upoštevamo, da se jim iz zdajšnje grozljive perspekfive preteklost lahko kaže lcpša, kot je v resnici bila, je neizpodbitno dejstvo, da so brez razvidnih sporov živeli drug ob drugem in drug z drugim toliko desetletij, da mlajša generacija, ki se zdaj pobija med seboj, ni bila neposredno udeležena v morebitnih prejšnjih delitvah. Prav tako je dej-stvo, da prepiri, ki so jih med sabo uprizarjali politični vtljaki v nekdanji
socialistični republiki BiH, nikoli niso segli tako globoko v tako imenovane množice, da bi kdo mogel vsaj slutiti bodoče delitve. Kako se je torej mo-glo zgoditi, kar se je zgodilo?
Vsekakor je nekdo, ki je bil za to zainteresiran, moral v ljudeh aktivi-rati tisto potencialno agresivnost, o kateri je bil govor poprej. Najlaže je to napraviti tako, da se namesto neke višje, največkrat tudi rahlejše civiliza-cijske vezi, npr. pripadnosti državi, poudari neka prvotnejša pripadnost, v našem primeru pripadnost narodu kot etnični in verski skupnosti, nato pa se »one druge« razglasi za krive vsega, kar je »nas« kadarkoli v prete-klosti ali sedanjosti prizadelo. Po tej logiki so bošnjaški muslimani za Srbe nenadoma postali Turki, torej krivi za znameniti poraz na Kosovu in tako imenovano petstoletno turško suženj-stvo, pretežno katoliški bosanski Hr-vatje pa so se brez ostanka spremenili v ustaše, krive za pokole Srbov med drugo svetovno vojno. Za kaj je srb-skim voditeljem v resnici šlo, je dovolj znano, vendar tu za nas niti ni po-membno. Bolj zanimivo je vprašanje, ali so konkretni Srbi verjeli, da so njihovi muslimanski sosedje res vsega zla krivi »Turki« oziroma katoliški Hrvatje »genocidni ustaši«. Odgovor je seveda negativen, niso verjeli ozi-roma so vedeli. da to ni res. In s tem so pravi gospodarji vojne na začetku imeli kar nekaj težav: ne toliko s svo-jimi ljudmi kot z nasprotniki, zlasti z Muslimani, ki nikakor niso mogli dojeti. ko so gospodarji vojne zbrali in pritegnili v operacije kriminalno sodrgo, kakršna se pač najde v vsa-kem narodu, da je nad Bošnjaki po-čela vse tiste grozovitosti, ki jih je pač
počela. Šele potem so se Bošnjaki pognali v beg, se med begom slednjič organizirali za odpor in za vračanje z bolj ali manj enako mero. Tako nazadnje ne ena ne druga stran ni več imela problemov s tem, kako vzbuditi največjo mero agresivnosti in s tem, kam jo obrniti- Tako to v glavnem gre. Tako preprosto, da je komaj tno-goče verjeti.
Z drugimi besedami je mogoče vso zgodbo povzeti z ugotovitvijo, da so-vražnika, ki si se ga namenil uničiti, sam tako ali drugače napraviš takš-nega, kakršnega hočeš imeti kot pred-met svojega sovraštva. Dober primer iz iste »basni« je srbski očitek Bošnja-kom, da hočejo na evropskih tleh ustvariti fundamentalistično islamsko državo. Bolj ko so se namreč Boš-njaki počutili osamljeni in življenjsko ogroženi, bolj so se morali zatekati s prošnjami za pomoč k takšnim in drugačnitn muslimanskim državam in navsezadnje se na njihovi strani menda res bori nekaj stotin mudžahi-dov, kar je mogoče uporabiti kot do-kaz za trditev, ki na začetku ni itnela nobene opore v dejanskosti.
Ko se zdaj vračamo k temi, ki je zaobjeta v naslovu »Nasilje med nami«, je treba povedati, da smo ho-dili po tem dolgem ovinku zgolj zato, da na velikem in dovolj znanem pri-meru prikažemo splošni vzorec, ko-pito tako rekoč, po katerem se odvi-jajo tudi majhne vojne, to je sprošča-nje agresivnosti tu med nami. V mi-slih imamo najprej spor, ki se je kon-čal s fizičnim obračunavanjem v naši ncposredni soseščini, »u Fužinama« - kot se norčujejo iz tega ponesreče-nega spalnega naselja novinarji Mla-dine. In o tem prihodnjič.
INA PETRIC