223
Nekaj iz učilnice.
Čudno se obnašajo nekteri učitelji v učilnicah. Mnogo jih je, ki so pravi silniki do svojih učencov, ki menijo da ne gre učiti, če ni vedno pripravljena šiba za vsaki mali pregrešek mladine. Drugi godernjajo vedno v šoli kakor medvedje, ter grajajo kar jim dohaja nasproti. Kaj sledi takemu nespametnemu ravnanju? Da se ubogi šolarji šole in učni k a boje, da se malo uče, da tudi učilnica vse verovanje zgubi. Dopadlo nam je, kar je o totem predmetu pravil nedavno tukaj neki gospod.
V Šent-Jurji, prijetni fari blizo Šent-Lenarta na Šta-jarskem, ima ondotni učnik poseben način, po kterem se vede v šou. Pred vnem ravna on prav prijazno z mladino; on si prizadeva vcepiti koristnih naukov v mlade serca in razlasra tote nauke kolikor moč razumljivo. Ako so učeučiki pridni ter se učijo marljivo, jih hvali očitno, ter jim naprav-Ija kakšino nedolžno veselje; ako so pa zauikerui ali se ne učijo, jih pokori po nekoliko nenavadnem načinu. On ne jemlje šibe v roko, ne pretepava učencov, jim ne ukazuje klečati itd., kadar so kaj napčnega dopernesli ali ne učili se dovelj; on rabi nekaj drugega. Kadar, postavimo, kak učenec ne zna naloge svoje, ali ne odgovarja prav na vprašanje, mu reče učnik: 3?Ti si osel!" in obernivši se k drugim učencom jim veli: „Smejajte se temu oslu!" Ko bi trenul, zadoni po učilnici: „Hi, hi, hi; ha, ha, ha; ho, ho, ho!*4 in daleč ven razlega se glasni smeh šolarčkov. Uni i>a, se ve da se strašno sramuje, se tudi zjoka včasih, pa — poboljša se gotovo.
Kakor nam je omenjeni gospod pravil, so vsled tega ravnanja učenci ondotne farne šole tudi prav pridui, ubogljivi ter napredujejo v lepih naukih da je veselje; pa tudi glede sploh na čudoredno obnašo in na vednosti verlega učnika gre povedati, da je on očitne pohvale vreden poštenjak.                                                                        J. Š.