134. stev.
V Ljubljani, v četrtek 5. decembra 1878.
Letnik VI.
Inseratl ae sprejemajo in valjA triatopna vrsta:
8 kr., ie se tisk« lkrat,
"It WD И ' »
" « и n it 3 »i Pri večkratnem tiskanj 8« eena primerno «nunj&n.
Rokopisi
ue vručfvjo, Defrniikovnim pisma ae de aprejemujo.
Naročnino prejemi« opmviiiitvo fndm lolstraoijtt) in eknpedicijn na Starem trgu h. U. 16.
PolitiUn list za slomsli narod.
Po poitl	prejeman velja :
Za celo leto	. . tO gl. — kr,
na polletn	. , & „ —
ta četrt ieU	. . 2 ,, 50
V administraciji velja: Za celo leto . . S gl. 40 kr, «a pol let«. . , 4 „. 20 „ u» ('«trt leta . , 2 „ 10 „
V Ljubljani on dom poiiljnn voljA 60 kr. več ua leto
Vredntttvo Je v Roiuih olicali i Cev. 26.
Izhaja po trikrat na teden in sicer ▼ torek, četrtek in soboto
Angleško-nigaiiistnnskn vojska in nje važnost.
Angležem ве v Aziji več ne godi tako dol>ro kakor iz početka in en oddelek njihove vojne je bil celo prisiljen pred hudim napadom afganistanskih narodov se umakniti nazaj. Novejša poročila sicer trdijo, da je Cavegnari z dvema topovama odmarširal proti njim, in da se je en del Afridskrga naroda podvrgel, en del pa razpršil iu da je Kiberska soteska še nnikraj Dake v oblasti Angležev, vender se še ne ve, koliko da bode Angležem to koristilo. Emir jih hoče neki zvabiti v svojo deželo, potem pa od vseh strani prijeti.
Angleži bodo se ve da vse žile napeli, da zmagajo v tej vojski, ker dobro čutijo slabe nasledke, ki bi jih nesrečna vojska za nje imela Te nasledke smo v nekem članku že obravnavali. Med torn nam je od druge strani došel še en članek o tej zadevi, kterega priobčimo, če se tudi v cekterih rečeh vjema z našim prvim člankom.
Velevažen in (osodepoln je čas, v kojem živimo. Države bojujejo ве druga zoper drugo in siccr nektere z mečem uma, druge tudi z britkim orožjem. Vzdignili so se naši bratje na jugu, da si stresejo neznosen jarrn sužno-sti krvoločnega Turčina, kar je provzročilo, da so potegnili meč tudi brabri črnogorski sokoli in vrli srbski narod. A ker vsi niso zmogli divjega trinoga, dvignil je sevrni stric mogočna slovanska Rusija in poplavila je s svojimi četami Turško in gotovo bi ne bilo dandanes več evropske Turčije, da je ni zvita varuhinja
satnopošna Anglija podpirala, bodisi z gmotnimi vojnimi sredstvi, bodisi s svojim prekanjenim diplotnatiziranjem. A kako se vsaka pregreha sama tepe, tako bo morda tudi ADgleška kmalo okusila svoj grenki sad.
Kocka je pala. Zato hočemo preiskati, kake naeledkezna imeti angleško-nfganistanska vojska, koje pozorišče je daJjua Azija, ne samo za Azijo, marveč tudi za Evropo, da za vesoljni svet.
Da je nastala o drugem času in v druzih razmerah, bil bi se evet malo zmenil za ujo, a v sedanjih okolščinah, ko zna najmanjša stvar postati največje važnosti, je vse drugače. — Čeravno so kraj krvave borbe ozke soteske daljDe Azije, ni nemogoče, marveč še verjetno, da se razširi tudi v Evropo in poetane tako važen del vzhodnega vprašanja.
Ko ste ee po svetoštefanskem miru jeli Ruska in Anglija zavidljivo gledati, ker (je slednja na vse kriplje delovala na kongresu, da bi škodila Rusom in Jugoslovanom in je zbirala močno vojno v Indiji, takrat vže je nastopilo afganistansko vprašanje, Ipri katerem je očividno Rusija bila vdeležena; hotela je namreč razpor eebi v korist obrniti, da bi bila Angleška v slučaju vojske primorana svoje vojne sile deliti. Mej tem sklicali so kongres v Berlinu, ki je vojsko sicer odvrnil, a nikakor ni poravnal zavisti moj Rusijo in Angleško ; slednja skrbela je ondi le za se, a se ni zmenila za nenaravno sostavo, narejeno na balkanskem polotoku. „Berlinski kongres prov-zročil je nemogoč mir", to mora priznati vsak pameten človek; sedaj je evropska Turčija po-
dobna sodu smodnika, kteri se mora veakjtre-notek razleteti brez vsacega vnanjega vpliva, in prvi, ki bo v tej katastrofi zadet, je Ruska. Njeno sedanje stališče je nenaravno in samo začasno; zato bi se nihče ne čudil, ko bi ве emiru za hrbet vstopil Rus, in bi priliko porabil, da se postavi na naravno, realno in vla-stnim potrebam primerno stališče.
Zato zna priti z angleško • afganistansko vojsko zopet na dan vzhodnje vprašanje , ko-jega prvi čin je bil končan z berlinskim mirom ; a zdaj pričenja se razvijati ono dalje v drugem činu v Aziji, ker je bila z tirjatvo angleško, proti emiru žaljena Rueka. Ker je afganistanski vladar sprejel rusko poslanstvo častno, a preziral angleško, nastal je hud razpor. Zdaj pa do žali Anglije nič več, nič manj, kakor da ni emir zapodil ruskih poslancev in pripustil, da bi po njegovej zemlji se razpršili angleški agenti, se ve — zato, da bi delovali za agleške namene. Kdor pozna milo вгсе ruskega сага Aleksandra, more li misliti, da bo v nemar pustil emira , ki bi mu znal še mnogo koristiti, v krvavej borbi s kramarsko Angleško? Zato lahko zaključimo, da se Rus sam v Afganistanu bije z Angležem, dajoč emiru vsakoršnih pomočkov, gmotnih, pušek in streljiva , iu duševnih, ker jim pošilja izvrstnih častnikov, da prestroji in privadi afganistansko vojno in jo po modernih vojskinib pravilih vodi proti sovražniku. Tako maDjka le malo , da bukne tudi v Evropi vojska mej Anglijo in Rusijo ia sicer na obalih Črnega morja iu Bospora. Ako bode Afganistancem sreča kolikaj mila, doseglo bode vzbodnjo
Slovenci na Beneškem.
Popotnik gredoč iz Padove ali Benetk v gorenjo stran zagleda daleč proti severju sivo megleno obzorje, ktero mu zakriva, kar je naprej sveta. Ko ga je pa blapoa v malo minutah za miljo bliže oni megli potegnil, spozna zavzet, da ni pnbla megla na poti radovednim očem, marveč dolgo od mogočnega Stvarnika naetavljeno gorovje. Pred seboj ima karunske in juljske planine. Predeli in strmeče soteske, po kterih peljejo bele ceste nad kamnitimi strugami šumečih vodÄ, delć gorovje, po kterem so bili naseljeni že od nekdaj ljudje različne govorice in nravi. Vže 16. leta pred Kristusom sta podjarmila Druz in Tiberij več planinskih ljudstev posebno keltskega plemena. Še dandanes prebivajo po južnih planinah meječih na lombnrdsko nižavo ljudje romanske, german ske in slovanske narodnosti.
Stanovali so nekdaj Slovenci po teh gorah proti zapadu; segali so globoko v današnjo Furlanijo, kar nam jasno pričajo imena krajev in vasi. Segali so daleč čez Pontcbo in bili so v zvozi z gorotanskimi Slovenci. Pa dandanes se je njih število jako skrčilo in svet, (
kterega zavzemajo, je skoraj povsod le gorat in slabši od nižave.
Slovenci na Beneškem prebivajo od severa s spodne strani rezijanske doline tje do tistega kraja, kjer mejno rečica Idrija stopi nn furlansko ravnino, ia od goriške meje do vznožja juljskih planin. V nižavi ob gorovju je le malo vasi slovenskih. Njih dežela je tedaj dolga pa ozka tako, da stanujejo skoraj vsi le ob meji goriški.
. Število vseb beneških Slovencev znaša okoli 30.000. Veliko jih ni in še ti so po naravni meji ločeni drug od drugih. Rezijani prebivajo v svoji z gorami obdani Rezijanski dolini. Od kod prihaja to ime Rezija ? O tem se je že veliko ugibalo. Eni so izpeljevali to ime od starih prebivalcev Recije. Po tem takem bi bili sedanji Rezijani ostanki starih Retov ali Recijanov. Drogi pa so razlagali to ime od imena Rusija. Zadnja izpeljava se nekoliko potrdi, ker v mnogih besedah spreminjajo po Tolminskem u in večkrat tudi o, v, e. To pa problematično vprašanje naj rešujejo le tisti, ki so ee temu delu posvetili. Dolina rezijanska je blizo 20 italj. milj ali 6 ur hoda dolga in 8 italj. milj ali 2 uri pa široka. Rezijani se
ločijo od drugih Slovencev po kakovosti dežele, kakor tudi po posebnosti narečja.
Drugi Slovenci na Beneškem spadajo pa večidel pod župnijo in pravico šempetersko in žive tudi v farah Praprotno, Foida (FaÖdis) in N imia..
Ker je laški živelj prepodil slovenskega v teku več stoletij iz lepih ravnin na gorato mejo goriško, zato mislim bi bilo na pravem mestu našteti, kako daleč proti laškemu se še slovenski govori. Naj imenujem tukoj le skrajne slovenske vasi po vrsti od Pontebe do Kor-tnina. Noj bližja Pontebiin naj severnejša slovenska vas je Možnica (Moggio). V Reziji je Sv. Jurij (S. Giorgio), nad TrČentom je San Mardengio, potem dalje proti jugu Lusevero, Za vrhom (Villa Nuova), Visont, Skuršno (Monte aperto), černev, Melina (Forome), Porčinj, Pod vratmi, Sv. Helena, Pod cerkvijo, Mažarole (Mezorolis) in blizo Čedada je Most, kjer je vas na obeh krajih vode Nediže, severni del vasi je še slovenski, Ajžla (Osila) ki je pa še v ravnem, Stara gora, kjer je znana romarska cerkva, Praprotno, ki je ura hoda od Kormina.
Slovenci na Beneškem ве silno trudijo, da
vpraŠnujo н v njo t'oöltov im azijskih ravninah in ondotnlh Bkalovltih uoiuulcnh. Л no sam« Ц), marveč vzdignili ho bodo tudi Itnoisl In ljudstvu itiilljHku, ko epo/.naJo, du Anglija ui nepremagljiva, lici' ukinjali zdrobili verigo an-fcnoetl. Prva vuftjtt nezgoda niigleiilco-idgiinli'tiui-»ko vojsko mifli umetno aottldano vellkunuko poslopju, kuje ni stavljeno na trdno podlago, marveč nu vzdržuje нашо/,goljufijo In Bili); angleško gosjiodatvo v indiji топцшкош нмрлаЦ Iter kar Bila vzdržuje In nI naravno, mora prej nil alej razpaatl, —tnko tudi (davnin шоб Angloflko.
Politični pregled.
Avstrijsko deiolc,
V LJubljani 4. dooombr*.
(нгоС Лим1«'»»нну )е v dtdegacl)! vendar to dosegel, da niti bodo Uorbstova Btranka dovolila 16 milj. gld. zn vzdrfcovanjo vojno nv Btrljeko v DohiiI. N1 dvoma, da bodo dosegel tudi drugo reči, Iu da ho bodo nanproiovanjo llorbstovlli prlvrfconoov »kura) popolnoma razpršilo. Goepodjo menda Bprovldljo, da njihovo ravnanju bolj fikodujo njim in njihovi vlado-fcoljnostl kakor pa grofu AudruuHyu, zal.o ho začeli odjoujevatl, lUzun fco omenjenega ипевк», »prejel Jo namreč proraČmiHld odmik tnkraj U-lavtiku delegacijo tudi o«II proračun v trnu joga mlnlafcoi'Btvn, Itnr nllno v oči bodo 'l'nrkom prijazno liste, kor VHlod tega nu vodo, pri čom da ho z llorbstom iu njegovimi pogumnimi prijatelji.
Ili^avnl f,l»orHO»nlilo 10.1.111.; novo inlnliitm'Htvo pa bodo bojo sohI,avli grot Wklmatm.
«Jrol' llriiHt Jo .'10 novembra zvečer dofiol v Pariz, kamor jo Iv. Londona proslav-Ijon y.n poročnika, In rte Ju 2. t. ni. poklonil predsedniku Mac Mahonii.
1%'» lln atNKnm Jo pnvodonj napravila vnllko fikotlo, Ooaar 110 poškodovanim darovali 10,000 gld., kl,LMM) bodo razdelil vlfijl poveljnik barou Klllpovlč, kl jo v ta nammi odftul v ltrod.
Viiniij« dri*V«.
Лнр;1|'Д hI un vilo moč prizadevajo, da bi v Mali Aziji Ivtrdlll hvoJ« goupodntvo nad tu Krito vlado, Iii immornvnjo dvn polka Dvojih vojakov »aHtnvItl v meti tu Hkutnrl. l)n bi Jim vimnjo vlndo, y.lnnll Rusija toga no branilo, no i ugovarjajo, da Jo to »urad vnnttvn krfičitnslclh
prublvnloov potrebno, ker ho na Hlod prlfill nolc) mulminodansbi proti* kristjanom oHuovani zaroti.
nrhhki minister Ribiič Jo Jalio prijazno sprejo! nvatrljskoga poHlanoabaro na llorborta, Uir ({n jo že večkrat obiskal.
ICunkl poročnik knez ijobnnov velikemu vezirju prav «olo prigovarja, da naj Turčija n k leno posebno pogodbo z Utisljo, tor mu ju obljubil, da hoče Rusija fco dva muaoca potom hvoJo vojake umakniti I/. turških dofcol, dani bi morala po pogodbi to HtorUI do Iu čez tri шоноос.
.\u ltall|»iiNhnii uomrefilll okoli 110 DarsiintovHi društev iii aploh ojetro na nogo stopajo sooljallutom. Pa malokdo od to ojstro-»ti pričakuje »ivfcoljenoga vspohu, kur jo javno Al v l Jim jo ua 1 лнкши ft o proveč razjodouo,
Izvirni dopisi.
Iw»	I. dooouibra. (611 en-
krat po v odo n j.) — Tuko mokrega lota, kultur jo lotoftnjo bilo, hu no spominjajo naj-etnrojfii ljudje. — Oelo polnijo J« •/. redkimi pronohljojt defcovalo; nafto goro 110 bilo večidel v oblaku zakrite In обо Triglav ju lo rnlko pokazal svojo sivo glavo. Marsikdo jo od daljnih krajev »im prl&el z namenom Triglava obiskat ; p« lo malokdo jo ta immun doBOgel. N0-kturi uo čakali po dva, tri dal; pa kur so nubo lo nI hotlo razjasniti, 110 morali tako oditi, —-Pri tako mokroin vremenu so so fio nafil poljo-dolui undojall, da bo nastala gorka iu imha Jottou. All gin) I Na Jesen Jo fio lo prav «afiolo defcovnli. Noktnrl öo otavo iiiho mogli domu «praviti: krompir, ropo, korenju In zeljo pa jo sneg zapndol In 110 öo lo zadnji čas vso mokro domu zvozili} tudi sejati nujo lo po slll pustilo Niuitoljo pa нкогај nobeden nluift. —
Prvi hud naliv jo bil tukaj äd. Hoptombra, Irl pa votular ni toliko škodo storil. — Veliko hnjfin Iu nenavadna povodonj jo bila 14. 110-vombra, o kterl jo fco Blovonoc obširno poročal (v 1211. liiitu). Ko so ho 16. novembra vodo pologlo, nubo 110 razvedrilo In Jo goro Huog «apadol, Hiuo mislili, dnuinohudo nadlogo vhiij ха lotou prostali. Ali motili ншо sol Koma, 14 dni p rotečo od drugo povodnjl, fco linnnio Ж uovombra tretjo In naj vočl povodonj. Zadnjič Hava voiidar bregov fio nI prestopila,
zdaj pa jo toki« v Mojstrani fco po poti, v It Udi in v hlovo; zadnjič jo lo tu pn tam kak breg načela, — zdaj pa Jo odnašala. Odnusln Jo vštelo Moj litra nuko corkvo lopo njivo u ucogom vrotl; ravno nnuprol;! pa nn lovom brogn jo prodrla vollko 110110201(10(11110), ki Ju bila gobovo nad 1000 gld, vrutlua Iii jo jo Vso poplavila Iii poHula, tako da jo zdaj tmino čisti prod. žu« oxuo- oosto jo »opot na dvoli kraju h pofikodo valo; im llrušlol proti .1 esoulcatnl In pa pri UatoČnb. Skoraj dva dui, v potok, tu naboLo, nI bilo uoboiioga vlaka ua Dovjo Iii HO fctdo/.* ni&nrjl vondnr onkrat praznovali; IJudjo pravijo, tla lin m os to svetega dnovu,
Da jo Snva zopot tnko uariiHtla, pa prldo /.daj od tod, kor jo tudi nn zgornjih kritjih, v Kranjski gori in lUdritah dnfcoviOo in «o jo Um nabrani snog, kl jo pri drngi povodnjl pndul, ztlaj po vočoiii stojal. — Radofiko Jok aro Jo illo poprod sainorisnono; zdaj pa gn jo močni ufcnl votor pri liu H. gorkoto hitro tajni In »otoki г gorn bo svojo tmofcono vodo iirlllli in Ulico ju v čotrtole po noči je/,uro fco čok fcnlozno oobt,o nastopilo, iu ponočui vlnk Ju vor.ll fco po vodi. Tudi Plšouon v Kranjski gori, (prvi pritok dolinsko Savo ua dosttem brogu), jo'silno na-rnstla, Valila so jo v troli mogočnih curkih Iu odnottlu vso, kur jo dosogla. Vnela jo proooj vollko ujlvo u n Jtri» j Krnujtikogoro iu tudi vo-dotioč jo fcugaln otluostl. Močno koalo, ki ho bili za brambo nasprotutign broga, jo odroralu, d it so bili potom v srodl strugo. —
V soboto popoldne ju prlAol zopet prvi vlnk ua Dovjo. — Üloltmiloa so bo zdaj Izučila, da 110 n Savo nI norčuvatl, kakor ko pri zidanju noklorl zoinljoinuroi zanlčljlvogovorili,. K it j 1111111 bodo pnČ U mlaka шшмШп V Radovedni smo, kitko Jo bilo v drugih krajih, posilimo '/.Opel nit llroviiHkom Iu v Slavoniji I Tofcko bo bror. kiiolh nosroč; fikodn Jo pu tnko gotova.
I m	a V, 110 vom. Strašno
ne Ju lol«n razsrdil Jufcnl voter I Dati /-« dnevom podi od Juga vodouoHiio oblaku, lciullvu|o dcfcja na zemljo, kakor ob vosolitmn potopu. Kaj jo iicrok toinu Bi'dlMu? — Jugoslovansko vprašanje hoču llofcjn previdnost pravično re-fiii.1, a trmnstl inofcje, ktorlm jo blagi gosp, UohmnvnrUi na Onnajl lovite brni, kakor uo znslufclli, I10Ö0J0 mitnvitl to pravično rcflltov.
prhlolajo potreben fclvefc, ker lupo malo krajih rabijo kulovoKti Iu vozno fclvlno; večidel Jo Bvot gorat In strmun, zato pu morajo vso »n ljudi In fclvlno prinašali lu otlniiflatl, (lorovje, po kUtmn «ttiuujolo, nI Htaer tako mrr.le, Unkor bo drugo juljulco planine, pa vendar «memo ruf,I da oni 110 posedli slab, mordn eden nuj slabših dolov oele Hlovenlje. Noktoru ebčlnu «e v velikih Btmočlimh. Pridelujejo si cor pfienlee, rfci Iu Ječmena, ajde Iu lurfilo«, vlim in IcosUeja, а krompirja ropo In korenja pu slcornj poviiod iiajvoč. Ali domiičl pridelki no inorojo viioh prirediti, KUto zahajajo obilno mofcltl v „nvot" kopöuvnt; naj rujilo pa lioilljo naOosko, Ogor-iilco, Poljsko, Nomfilco Iu eolo ua Umike, kjer ргшшАвЈо narodno drelmlno ((Jalanterlourtlkol), podobo nil obleko od soirinja do mnenja, od lilfio do lilfic. Tudi Uoyiljunl, kterlli pofifionl Bfe» no more viieb prerod Iti, hodijo radi po Sloven-likom, kjur hI,rojijo kotle, popravljajo defcniko, vefcojo lonee In drugo ropotijo.
Drigomu filiatidju, Id iillfii pripovedovati ud ubogih imillli brni,ar na llimofiltem, 110 slll morebiti vprašanje, Icodaj lit kako 00 prlfill v te gorate iu firinlnpolitn krajo. To uiiin raxjau-ntijcjo rmj bolje bouefiltl Hlovonel nami, Iter
oni vojo vsi po eni poti povedati: „da 110 uo lo silam lil vojskam v to krajo odtegnili." Stari шоХЈо v Aoinpotoralrem okraju znajo povedati lako-lo: Ko je bil kralj AMI« moste OgltlJ raz-djul, je bila po Ufskmn (Vurlanljl) h«u«ka»Ua tnko VBO.popmikofilln, da nI bilo sllkti sodom let nobenega potellna pot). V tuj iiUhIcI , pravijo dalje, ee utekli njih oftetju v te kraje Iz lepih ravnin, da so tjl le fclvljonjo rešili. Takoj so si Kn&oll Izdelovati zemljo, dn ho He prorodlll." Oeravno se zgodovinarji nu zmenijo vollko za narodna uiitua sporočila, vendar bi v tem slučaju bo to ne mnolo popolnoma prodrntl. To sporočilo potrdi gotovo mnenje enih, ki pravijo, (In no Slovene! vhbJ doloma bill vfco prod letom Ш na uodnnjom Slovenskem.
Tudi Uozljani vefcojo hvoJo nnuolltov k liuniiklmi vojskami. Slavni MlltloslČ jo priobčil v svoji knjigi: „Kopitar« llnudsolirllien" staro narodno iiporočilo o začutku ilexljanov, Itter» pravil da je nek vellkafi od krnlja Ailla vtolcol In se iiniuilll v skrivni zaprti dolini roKlJaenkl Iu sedanji Itozljanl ho vid njegovi potomol. Tedaj obojno poročilo ne vjoiua In eno drugo podpira.
Hlovonel ua llonofilcom 110 lofionl po na-
ravni meji oil uvojlb sosednih bratov. Njih zgodovinn se pozgubl v zgodovini gorenju Italije ; ali ho Imeli oni kaj posebnih pravic, ali 110 «ploh kaj zgodovlnulco zanimivega storili, fcallbog hI t,turno, razuu da «e не v luftkoui punlu l. lHdb dali v bvoJI narodni mwnvod-iioiitl koli dobra mejna Htrafcn porabiti, V teku vekov BO bili Bloveuol na Иоиобкош pod uuto» geterlmi vlmlanil. Spadali ho pod Longobardo, ktdrlli vojvodi lu knozi 110 tiokaj čaim v bllfc-nJem starem Üedndu utolovall. Prišli ho potem kakor vui drugI Slovenci pod vlado Knrola Velikega, Iii v Oedttdu «o stolovall mogočni l'ut'luimkl vojvodi. Stegnila jo potom beneška IJutlovlada, kraljica morja, tinll Čoz nje iivoje porutl. To vlado bo pa zvali navadno ,vP(Hj" Markova", brfckono 11» jo imenovali tnlco po itjenem grbu. V zadnjih lito lotili pa 110 не Jim-prav pogostoma vlndo iipremlujalo: Napoleon i., Avstrija In tiodnj lafilco kraljestvo.
HlovonfiČItin v fiompeterskem okraju je alonr močne pomešana z laškimi beiiedaml ima pa tudi svoje poiiobnoatl In nanlmlvoiitl. öttdiie (o, da njih jezik Itafcu lie lepfie lu JntineJfiu kakor iiploh tilovenskl prvo In naj bllfcnjo iiorod-f itoHi u hrvatskim. Razločujejo namreč zunaj
Ta Irtnn , U Irdouröim i (u nouamllJonoHl <lo Hlovftitaklh krlaignnov v Turčiji jo, rokcl bi, nobo i'rtAHiHliluu} xnto žiiluj« ono In počlljn li o 11 k o g o r k I h h o U u» zemljo, dn bi ho iCrdourčnoHt vaeh KovriiÄiiIkov 81otttiiaivn ran« topitu. Dan miiftčovniiju jo prlftul. Nnrod tilu-vnnukl, v hiižoiihIvo ultlonjou trpol jo dolgo, trpol j« vollUo, trpol jo puhlo»««. Dopolnjen« jo mom trpljonjn; iinutopll Jo č<ih roflonjn. Nobo ho jo oxrlo im niirod Hloviumki, v aužuoutl «dihajoči outiko Imolonin v Kglptu, tor jo uklonilo rofilll gii in uiu dilti moč čror, novrnžnlko vHoi knjll u tlin unrodoni iiun BoŽ|n pi'ovldiiobt poaobno inunouo, i nJim bo proHtrojlln mlačni In broxbožul MVot. Toraj no bojmo но, arčuo dolnjmo y.n blagor uoroda, iu z nnutl dolnj Bo« I -
lilija uo oblolnlcn LiHiu odločilno krlntjnu-нко zmage, vHlod kojo но Jo Urftkn н11а v prah /.drobila in llolgnraki nvol xgublln; bi l ž a ho o b I o t n i o a m in ago pri L' I o v ц I, Plovna jo padla dno 10. duooiubra 1877.
ЛН no bodo vid južni Slovani Ugn dnova, to imenitno oblotnloo hIovohiio praznovali?
Kakor l/,raulootu rftdečo morju, tako bodi Plovna Blovnnoin v «pomliiu I Pri Plovni Jo bilo хпгон rudočo morjo človočko krvi. V ti Hloni morju jo utonila glnvun (určkn moč. Tatu jo JugOHlovnnot „vullkn noč" — dnu uhUJoiiJ» od nftrodn« emrtl. Tomj vohoIIiiio ho toga dnova in xnkličlmo luuiprotulltoin unfiliii : „Plovna jo padla I"
■sft C4il.|«. 118. novembru, (lisvrelna umu-ilćlna. Občni »bor člUlnloo Iii čiiHtul udjo.) Tu Vntn pofiljoni mmtfiko plHino HronJiikogn plHftčn i/. N N, v ktorum proui gonpodn ulravnika dr. T., naj nokugn d o ölt u i/, J. o rdi nI ni to jo v duhovnika poHvcU. Klnulčno Plniuo ho od hoHodo do hoHodo Uko-lo glnHl:
Herrn Dr. T........ Ar/.t
iu.....
Kuor Wohlgoboron worden ormioht, don K im bon N N von N auf lUohiiuiig don Ј1ов1гкон zu ortllulruit.
Uoiuolinloamli N N
dun . , i 117H. \u H.	N. N.
Hrtkrolttr
Po »lovouHki ho lo plmuo ц1ан1:
(loupodu dr. T . . »draviiiku
v , •. • •
Vnftn blngorodnoHl ho proal, da hioU J. J, J, nn ultrajno utročko v duhovnika pOHvočlU. Äupnnljnuo N N . . IH7H L. S.	J. J.
(ivjulk
l)o 7.dnj aoločkofjo Hinoli odrnalo mln-dunčo Iii nioor xaatonj v dtihovniko pouvo-Čovnti; po želji tega pienčn pa bodo ta pouol prihodnjo zdravniki In nioor ua okrajno Btročko Opravljali.
Dno 17. tiovoiuhra jo obhejnla ooljukn čl-tnluioa oböul »bor. Na dnotnom rodu jo bilo mod drugim: luionovanjo Čnetiilh udov. O. prof. Kolgar jo omonjnl v kratkih bouodnh xnjdugo g. dr. IHolwiitun /a ulov. nnrod: toda Itor jo g. jubllnr žu lota Ш12 Izvoljen bil v čnotiiogn uda ooljskn čitalnico, nI trobn, ga xdn) би enkrat ItiionovAlt; tomvoč gOHpodjo čitalnični iiiljo, ki groilö k HVoČnnoHtlm v Ljubljano, nuj ца v linouu ooljHko čltnluloo kakor njonegn čuhIii. uda pozdravijo. Kakor vuhIo, ho jo to (udi k godilo. 1/, volili ho ao pa pa v Umi občn. »boru trljo drugI /n nn6 narod kiihIu'AuI nioftjo öntituo udo, in h I oof HtnroHta Alajoruklh Slo-voiionv i;, dr. fttefnn Kodovar, o. Itr. Hvotovaluc n okrožni Kilravnlk v Oolju, ц. 6iiHtnl k omilil iindžupiillc l^iiih, vito/, o. kr. Гшпо-Јо&о-l'ovonii roda v (дАкош trp, pa g. Davorin Гогн tonjalc, Aiipnilc mi Ponikvi, nlnviionnaul olovoiiHkl pisnlolj. Diplomo mi tu fimiluo udo imflu (itnliiloo ho An Инкпјо in ho jim bodo po potioluiih doputncljiih ooljaklh čltalnifiiiijuv Izročilo
Pri lom ohĆnoui »boru tio jo nprojol tuill iiaHVot ({. Novakov: unj но prnviln оо1Јнко čl-(.itlnioo v noktorih točkah npromonljo Iu |ia im-Hvot k. moHlu. kpl. Ä.: nnj čitalnični odbor prolnltujo vzroke, vhIihI klorlh coljakn öitnlnloii tioknko hira, nnj poiAčo prlmortnh pripoinoč kov, tor (loin na to, da ueljnko filUlnluo »opot pov/.dlgiio im ono Hlopujo, na ItCorl Jo lilla projAiijo čnmi, ko jo mo«!» koukurlrnti /. шпп (IkIш knulnoni. • • /лгон nekako UiSuu prlkii xoii] innlo liiinino nn ^Ujnrnki'iu Hlovoutiklh druillnv In Ao In nine morajo prav opomngatl I I v. 1н4г«ц. UO. nov. (ItogoHloviikn knjigo.) Knjigo družb« by. Mohorn projoH no gotovo vhI udjo. ЛН ho pa brali vhI vnftuo niiKimnllo v Kolodnrju iitr. UOO lit. b) iu Hir aof», tor obrnili on ono Hvojo poKoruortt, nI vot'jolno. Du taka Imntiltiia Htvnr uo oiilnuo po/jibljivonti in dn no »brlAo Hriiuiolnl mndeft, unj Hnunuimnl Hlovnniikoiiiu hvoUi, poHobuo pa č. duliovMIui kuj več or. KoHOoveni „Korftau uko kiilollAklm NnrnvuHlovjii". Nnj uiiioroč. g Коноо logn nn кпшоп lo, nlco hI drugI p. I. goHpodJo čutil) h» knj prl/.ndoto, unj no vmuiiA кп y.lo, nuipiik »u korliit dobri utvari.
ппЛецп trdiigli Č, Imdl mohki hrvntuld 6 ti. pr. tič, nič, Illodlč Itd. äo xnnimojßn inutnout pn jo tn, dn ho koučnvnjo v n 1 nnmotitnvulkl u končnloo on pri njih knlcor pri llrvntlh н koučnloo no. u. pr. uboftno, Tonno, Njomno, mrtvno IUI. Poloiu jo mnogo boHinll, ki Imajo popolnoma ItrvnUiko oblolto n. pr. vuk, Jnbuko Itd. boHodn „Jodva" (o jo načo komaj, no tudi prt njih imhujn, unuio dn pravijo „ndvnu. Kakor povtiod po ttlovomikoui, Uko no unhnjn (udi po UvnoAlroui mii0({0 loplh, prvotnih, no od učoujiikov nkovnnlh bonod iu lxrn/,ov, ktorlh knjlžovitl joxlk do Hodnj Ao uo poxun, u. pr. brnnkvi — xoljo nil prnv /n prnv „brioku" lov-nlk —Wolhor Itd. Mod toni ko drugI Blovonoi «amoglniiiilko rildl Ixpuftftnjo, čo jim Jo lo tuo-Kočo, Hlovonol un lloiiočkotii vho Čluto Ikro-vnrjnjo; pa tudi uo npromlojnjo kultur ujlh ooModJo Toliuluol, HnmoRlnmilkn o, v n, u, v •o Itd.	(ICouoo ulodi.)
Muogoč. ц. Коноо, župnik v TruAknh pri Kopru, Hplnnl Jo prod voč loti „Blovmmko DoginnUko". PoHlnl Jo Jo v Ljubljano, naj lil Jo blnuovollU \u4\aod(U, da hI uo «pravila kako ua Hvltlo. Ook voč čmui dobil jo odgovur, dn delo ujogovo jo hvnlo v rodno, kor pa v lijubl|nm drugI goHpod Hphiujo HlovoiiHko dogmatiko, uo tu uo nioru dali nn hvRIo. Na to ju odgovoril g. Kohoo, čo jo Uko, nnj jo pa porabijo M knr jim drago. Po tnkotn vnpolui iivojogn trudu ho marljivi goupop plunlolj uo dil prootrnčlti; loti ho npiuovniijn ImonoviiooKn „NrnvoHlovjn" tor gn «ročno dovrfil. Äoljou bolJfloHi'oöo počijo jo v Trot /. onnklm UHiuonoiu, ko dognintiko v Ljubljano. Cuts voč ko pol lotn dobil jo rokoplu unxnj X blt/.o Uko-lo oouxilro: Ko hi g. plnn-Ulj dni knjigo Unkiitl v TfHtn, bi uiu Jo žo proglodnll, tako pn nnj Jo proglodnjo tniuo, kjer ho bo tl»knlnl '/idnj iiouo - žullhog da «o moramo Uko Ixrnxltl noutrudljlvl g. phiaUlj nvojo krmuo v Oolovoo, dn hl Jo Urno uhIIII ktoromu «antouJ,(l) knr priča Icolodnr I, IH71) utr. iltiO.
Dobro vodoč, dn „DruJ.ba «v. Mohorn" In'tw. yuoiitrnurtko podpor« duhovnov no bi Imoln
26.000 udov, nmpnk komaj 950 nil So no, liiiallf g. Koaoc, unj bi jim družba dnin knjigo, nin-gnri za j.prouilum", kor on tudi nič no xnlitova xn rokopis. Kor pn druŽbn, 'kakor raxvldno Ir. Kolodnrju, no moro tlafcatl knjigo, uo (In ho jI „garantira" xa 000 odvxonmlko*, prido vraU xopoli lo iia Č. duhovščino. Piantolj teh vrutlo upa hI toruj /.nkliontl: P. n. OantlU ulovuuuka dnhOTČčlun, kor hI Htoriln žo voč, ko „gnrnntl-rnln" (100 Ixtiiiov uiornlo, H tor), da но ho v/.olo no (100, toinuČ O krat (100 It.Uhov „Ivorfičnunko knUliökegn NrnvOHlovja". Tlrjitj pa tudi, dn upravi ho tudi ((. Kohoo v n dogmatika un uvUlo, uko jo mogočo šo izkopali rokoplu ir. prnhu. Sludl unj čo to lo: O. Kosec, noutrudljlv v Hvojom dolu, n n tu o n 11 ju plantl čo dnljo bogo-hIoviio knjigo, \kor pa vidi, kako ho godi n нр1н1, opiiHtll Jo nuhvnlcžiio dolu. Ml pn mu ldlčomo: Marljivi O oh pod, kor Vau ni utrudila TruškovHkn župnija н 1(100 dučiunl, н Hodmlinl po url dnljcč po hribih rnstroHoiilnil podruž-ulunint In dvojim ulužbn lložjn, nnj Vnu uo UHlriišI žnloHtun OHodn Vnfilh Ixvrutulh upluov; hočoiuo ho poholjčnlil, hočemo popraviti, knr onto pi'ogrefilU, Toliko pouvutulh knjig, čatml-kov Itd, plnčujimio, »tlnj hočemo plnčovntl čo unčo bogoHlovuo upino. Tomj unproj
Domačo novice.
V ljubilitnl 5, doanmbrn.
(Koi\fis«irm) jo bil xndnjl w8lovonoo11 fit. m znrnd vvodiii'Kn, po prnčkom ,,Öohu" od hoHodo do lu'ttodu ponntiHiijoncga člnnkn „o novum hoIhIvu". NI ho nam unojnlo, dn bo čln-nnk, Iti ho jn v Prngu tinkal brux opovir, v Ljubljani znpndol nlnvni policiji.
iHMtMtja mlborrt H. t. mi.) no jo » žiipiinom vdoložilo odbornikov. G. župnu prod obrnvonvo duovuogn roda nn/.nniil, da ho jo v xndnjl noji prod нк1орош čul neki lxm< kurogn lil bil gotovo grajal, čo hI no bil uojo žo uklonil.*) /,nl,o dniion xnvriio to bonodo kot nopnrlnmonUrlčno in proui gf{. odbornlko, dn nnj ul v prihodnji! prixndovnjo kolikor mogočo objukllvnim biti. - - K prvi točki dnov-liugn rod ti urIiihI ho dvorni tivuUivnloo g. Knl-loueggor Iu iiiiHvoUijoi du unj но goutirul baron iloulp llllpovlč v prl|K>*uaJo iijcgtivlli zuulug l/.voli po iinHvetu g. Urgnllju xn čnutuogn mu-Ačnun Ijubljniwkogn. (loHpod Hognll unsvotujo dn nnj uo mu kot Slovanu Izroči н1оте»нкп diploma, Pri glnHOVunjn ho uniivot g. KnlUu-oggorjn up roj mu oooglnuiio, proillog КоцаИја pn ohUiio n H glasovi v ninujčlnl. — Proračun uioutuo blngiijuloo 1!10.'ЈЛ«1 gld. dohodkov Iu Ш.(Ш gld. iilročkov uo polrdi. Sklop uojo bil Jo oh V*1'- url »vočor.
(i Viv/ />№>trn nodnijo) «Uli uo VHI, no-vutubra tleti trljo ninrkArjl lx TruU, ki ho !}. junija t. I. po noči unbljnll voluixdiijHko oklloo, pa ho bili od policijo xuhhčohI. Priča iStiuU trdi, dn jo »nUžoiiou vldll unbljatl omonjoiio oklicu. Zngovorulk dr. Močd oporoka, dn bi bilo rn/.člrjovniijo Uklh oklloov vololxdnjn Iii porotniki ho v lom И ujlin Htrlnjnjo Ur xato-J.mmo upoxnnjo lo krivo kntonjn Jnvnog» miru. Vnlod logn ho hill od uodnljo olmojonl: Mouo> glilnl un IH, U0/.I11I In lllnilor pa vunki na Ll uinhooov težko jočo Iu k povrnitvi tožbonlli
*) V imdiyjl iu\JI HO. nor. Jo litt unmrdil ff. Itoipill nlnvll mtjnl pmdloff, du ui\| 110 ffnnovnl lnl-llpovlA lurnll na KutnoffA mnfenn. (3, l)o-Xnmu Jo npodbljitl шфши« (njpi ivnuvnu Uir ju nnrudiilm Hxulopulkom, M uo um oppmkitU, v 1тпк\Ј obruv-uuvl oÜltal pnrllduüit (HW»v«iUi»t), 'Attrnd vollko^K notnim ju Kupim u<\Jo l,uk<\| uklonil In UepfuHJov prodlog pontmvll nu dnovnl rod prodvSlirnJIlnJo а<Јл.