572
Listek.
Riflessi di poesia e prosa slovena. V Trstu, tiskarna Dolenc, založil Fran Pirman, cena i krona. — V lični knjižici 64 stranij nam podaja prelagatelj pesmi različnih pesnikov slovenskih, za temi dve narodni pesmi in koncem dve majhni povesti v prozi. Prelagateljev namen je plemenit, kar vidimo iz predgovora: pokazati hoče Italijanom bisere naše književnosti in tako vzbuditi v onem narodu simpatije do nas Slovencev ; še več, približati želi oba naroda. Iz tega je torej razvidno, da je knjižica namenjena najprej Italijanom, ki originalov ne poznajo in ne poznajo morda ničesar drugega iz književnosti naše. — Prelagatelj mora, ne le da umeje in »čuti« izvirnik, popolnoma vladati tako italijanskemu jeziku, kakor italijanskemu verzu, da poda v lepi gladki obliki to, kar si je izbral. Nas izvestno veseli, ako se mu posreči pokazati svetu, kar ima narod naš lepega, umetniškega, zato bi bili pa tudi od srca hvaležni njemu, kdor bi kaj izbral in prevedel takd, da bi prevod ohranil lepoto, preprostost v umetnosti in umetnost v preprostosti. Kdor bi pa naše umotvore kvaril in jih ponujal inorodcem v prisiljeni obliki, vreden je naše graje že iz ljubezni do resnice in iz narodnega ponosa. Italijani v svojem finem, umetniškem ukusu — reči moramo naravnost — ne dobe" po tej knjižici kaj dobrih mislij o naši literaturi in ne kaj dobrega mnenja o naših umotvorih, katere imenuje prelagatelj ,,serene e sublimi". Da ni jezik čist i 11 gladek, da ni skladnja povsod, kakor bi morala biti, krivo je morda to, da se je prelagatelj tako vestno držal izvirnika, kar je jako hvalno, če prevod zaradi tega ne trpi na okretnosti, harmoniji in blagoglasji. Prvih pet pesmij je Prešernovih. Kako težko je prevajati in kako lahko se spodrsniti ob Prešernovih poezijah, povedal je že Stritar, ko se je lotil tega dela Nemec. V italijanskih poezijah Prešernovih je to dobro, da prelagatelj nikdar ni krenil po svojem poti, ampak se tesno držal izvirnika. Ali te poezije so izgubile nežno neprisiljenost, originalno ženijalnost in so nekamo nedostatne, šepave. Dasi nam je jako žal, reči moramo vender prav tisto kolikor toliko o ostalih poezijah. — In onidve povesti v prozi? Teh povestij še pisatelja sama izvestno ne imenujeta „serene e sublimi". Takšen drobiž ima v izvirniku vrednost lahkega neprisiljenega pripovedovanja, v prevodu izgubi še to. Ker ni knjiga namenjena najprej Slovencem, ampak Italijanom, ne sme nam g. prelagatelj zameriti, da smo o knjigi govorili tako — težkega srca sicer — a morali smo, da bi nam Italijani ne očitali naše vzvišenosti, rekoč: ,,Ecco le vostre poesie e prose sublimi e serene" ! Slovanom, veščim italijanščini, ki poznajo original, pa knjižico priporočamo, ker za nje izvirnik ne more izgubiti ničesar. Nadejemo se, da se prelagatelju sčasoma prevajanje bolje posreči v izbiranji kakor obliki in da na naše obče veselje doseže svoj   namen.               P.
Pefem od fvetiga Alfonsa. — V knjižnici marnberški sem v lanskih počitkih našel majhno tiskovino z naslovom: Pefem od fvetiga Alfonsa. 7 str. 12°; na zadnji strani pod črto stoji: V Gradzi. Natifnjeno pri Tanzer Karoli. Pesem obseza 15 devetvrstičnih kitic brez doslednih stikov. V 1. kitici se ujemajo I., 3.; 2. in 4.; 5., 7. in 8., pa 6. in 9. vrsta; v drugih pa ne tako. Na 1., 4 , 5. in 7. strani so natisnjena pojasnila; 11. pr. v tekstu stoji v 2. kitici »fantizh« spodi je: Bubizh, dezhiz ; na str. 4. »obleke«, spodi »Oblazhila« »gvant«, na str. 5. »bukve«, spodi: »knjige«, na str.   7.   »veli«,  spodi   »guzhi«,   »rezhe«.
Kakor se vidi iz navedenih besed, natisnjena je pesenca v bohoričici; v nji je mnogo tiskarskih pogreškov, n. pr. greshviga nam. grešniga ; kerfhvnsko, favtičh (fantičh) fvnje (svoje);  tiskar se je večkrat zmotil pri črkah v in n.
Pesem poje o sv. Alfonzu, da je že izza mlada služil Jezusa, da je bil »pravizhen doktor«, ki ni hotel jemati »krivih mitev«; izvolil si je tedaj duhovski stan in bil končno škof. Za velike lakote je razdal vse imetje, celo svoj prstan je prodal. Bog mu je poslal izkušnjave in težave, toda Alfonz mu je služil zvesto do 90.  leta,
Listek.                                                                 573
Kar se tiče oblik, naj se omeni : puti se nam. poti se; is sagor (Ki is sagor prisije);  oblika  »veli«  kaže na štirsko narečje ob hrvaški meji.   10.  kitica slove:
V  desheli terda lakota
Ljudi slo hudo vije,
Alfonsus voljno  vbogim da
Prihodke vfe fhkofije,
In  kadar je she vfe rasdal
In  nima kaj  darvati,
Svoj laflen  perftan je predal
»Otrozi!«  je poflednizh djal:
Vam nimam kaj  vezh   dati.«
Dr.  K.   Gl.
Dve spominski slavnosti sta se praznovali v minulem meseci. ,,Zaveza slovenskih učiteljskih društev" je dne" 18. avgusta odkrila spominsko pločo dr. Fr. Močniku na njega domu v Cerknem; v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Lome"h pa se je postavil spomenik, oziroma odkrila se je spominska ploča M. Cigaletu. Močnikova spominska ploča ima napis: ,,V tej hiši se je porodil i. oktobra 1814. dr. Fr. Močnik, vitez Fr. Jožefovega reda in železne krone, sloveči matematik. -— Postavila „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" 18. avgusta 1894." — Cigaletov spomenik v Črnem Vrhu (marmornata piramida z železno ograjo) ima spredi napis : „V črnovrški občini, v Lomeh, št. 12. je bil rojen 2. kimovca 1. 1819. Matej Cigale, slovenski pisatelj, urednik državnega zakonika, umrl kot vladni svetovalec dne 20. malega travna 1. 1889. na Dunaju. — »Jeden poglavitnih stebrov mile slovenščine in jeden največjih dobrotnikov slovenskega ljudstva." Navratil. — Postavili častilci 1. 1894." Ne desni strani se čitajo besede: ,,Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti." M. Cigale. — Napis na levi strani slove: „Kar zrak stvarem, je narodu narodnost". M. Cigale. — Spominska ploča v Lomeli ima tako-le besedilo: ,,V tej hiši se je rodil dne" 2. kimovca 1. 1819. Matej Cigale,  slovenski pisatelj,  umrl dne- 20.  malega travna 1.   1889.  na Dunaju."
Iz zborovanja »Zaveze slovenskih učiteljskih društev.« Kakor posnemljemo iz poročil o letošnjem občem zboru »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«, oglasil se je na razpis pisateljskega darila za najboljšo mladinsko povest samo jeden pisatelj, Dušan Mladinski, kateremu se je dotična nagrada za povest »Dva brata« tudi prisodila. Na razpis druge,, nagrade za primerne mladinske pesmi pa se ni oglasil nihče. —¦ Vesela je novica, da bode v tiskarni g. A. Gabrščka izhajala »Knjižnica za mladino«; oblika ji bode tista kakor  »Slovanski knjižnici«, dobivali pa se bodo le vezani izvodi.
Drobne novice. Češka časopisa ,,Radhošt'", v Valaškem Mezeriči in ,,Opavsk^ T^dennik" sta priobčila v prevodu novelici ,.Marek" in ,,Prvni ldska", kateri je nekoč v našem listu objavil Alfonz Pirec. — ,,Wiener Abendpost" je nedavno v listku objavila simpatiško pisan članek „Die Edlinge von Tiichern" ; v rljem se pisateljica Mara Cop Marlet najprej spominja slovenske spevoigre ,,Teharski plemiči", nato pa podaja nekaj zgodovinskih drobnostij in mimo drugega navaja tudi pravljico, ki je podlaga rečeni spevoigri. — Dne" 3. julija je umrl v Dramljah pri Sv. Juriji na Štajerskem kapelan Ivan Kolarič, Pokojnik je bil sodelavec ,,Ljublj. Zvona" in je v njem priobčil nekaj pesmij  pod imenoma  ,,Ogin"  in  „Davorinov".  —
Kajkavački dijalekat u Prigorju. Napisao prof. "Vatroslav Rožič (poseb. od-tisek iz „Rada" knj. CXV, CXVI in CXVIII). U Zagrebu 1894, 8°., 192. — Nedavno je objavil Rožic prvo celotno  razpravo o kajkavskem narečji.   Prej  smo poznavali  to za-