ATE MARIA
JULIJ 1943
LETNIK 35
AVE MARIA
35. LETNIK	JULIJSKA ŠTEV.
Kaj je kje na straneh te številke.
Poročila iz naselbin ................................................ str. 1
V	premislek — p. A. Urankar ............................................................................4
V	tem znamenju zmagaj — pesem — S. Sardenko ....	9
Kristjan in narod — F. T. ....................................................................................10
Zgodba o treh bratih - V. Bitenc ........................................................12
Vojni doživljaj — V. Iljič ..................................................................................14
Po pravičnosti k miru — S. Glavnik ............................................15
Ni se vrnil — črtica .................................. ..............................16
Legendo čudno si gotovo bral — pesem — A. Urankar	18
Jelenji lovcc — P. L. Coloma ............................19
Ruska pripovedka ..............................................................................................................22
Naša dolžnost — G. R........................................23
Novomašnik bod pozdravljen - pesem — A. Urankar	24
V	odsevu novih maš - P. H. Bren ................................24
Kako sem zgubil kar dve desni roki - P. B. Ambrožič	26
Slovenci na Koroškem — G. Brodnik ......................................28
Termometer naše srčne toplote za "Stari kraj" ....................29
Zvodnik - konec letne povesti ...... ......................................................30
4 strani za naše mlajše - P. Ciril Shircel ....................................33
AVE MARIA
mesečnik za slovenske katoličane v Ameriki.
Izdajatelji:
FRANČIŠKANI V LEMONTU. Naročnina velja $2.50.
Naročnina Tvoja je dar v podporo ubožnejšim slovenskim fantom, ki se izobražujejo za slov. duhovnike v lemont-skem semenišču.
Naročnikov in dobrotnikov &e spominjamo v lemontskem samostanu v vseh svojih molitvah, pri sv. mašah in drugih duhovnih opravilih. Opravimo pa zanje tudi sv. mašo in sicer vsako prvo sredo v mesecu.
Uredniški odbor lista:
REV. A. URANKAR,
urednik in upravnik REV. C. SHIRCEL,
angleški del
BRAT ANTONIN SEGA,
potovalni zastopnik
ROBERT HOČEVAR,
pomočnik v upravi
Naslov vseh:
Ave Maria, P. O. B. 608, Lemont, 111.
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at spcial rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, 111.
POROČAJO . . .
Iz Clevelanda—
» Začetkom junija so imeli v naselbini Sv. Lovrenca velik katoliški tabor pod vodstvom Zveze Društva Najsv. Imena, na katerem so bile zastopane vse clevelandske župnije. Nastopili so razni govorniki, ki so povdarjali važnost sloge med katoliškimi društvi in kolika naloga čaka katoličane v bodočih dneh, ko bo treba z zgledom in bogoljubnim življenjem svet na novo preustvariti. Poleg govorov so imeli tudi lepe pevske in deklamacijske nastope.
•	Prvega junija je bila v cerkvi sv. Vida spominska slavnost za padle slovenske in ameriške vojake. Mašo zadušnico je pel Monsignor Rt. Rev. Ponikvar, govoril je na tej slavnosti Rev. Fr. Ga-brovšek, ki je v svojem govoru lepo razglabljal misel slovenske pesmi: "Smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan."
•	Rojak F. Laushe, župan clevelandski je pričel serijo govorov v slovenskem jeziku, ki jih bo predajala National Broadcasting S. po kratkovalnem radiju v domovino. Župan Laushe bo v teh govorih navdušenal narod v stari domovini k odporu proti zatiravcem Evrope. Sam vojni informacijski urad ga je naprosil za te govore.
•	V Euclidu, Ohio, so praznovali srebrno obletnico maše Rev. A. Bombacha, ki že dolgo let župnikuje v tej naselbini. Slavljenec je znan vsej slovenski Ameriki kot dober svečenik in dušni pastir. Kakor mu je naselbina želela, mu želi vsa naša slovenska Amerika: Zdravje, srečo, mnoga leta, milosti, nebesa sveta naj Gospod mu podeli . . .
Iz Pittsburgha—
•	Rev. Edbert Staresinich, O.C. je dne 30. maja zapel novo sv. mašo ob 10:30 v slovenski cerkvi Marije Vnebo-vzete v Pittsburghu, Pa. ob asistenci Rev. Nicholas Jos. Staresiniča, svojega brata; Rev. Herman Golobiča in Rev. Rudolf Flajnika. Slovesno pridigo v angleščini je imel Rev. Arnold McCarthy, v slovenščini pa Rt. Rev. kanonik J. J. Oman, slednji iz Clevelanda, O.
Novomašnik je bil rojen leta 1919 v Pittsburghu, Pa. Najprvo je pohajal domačo slovensko šolo, ter isto dovršil leta 1932; potem je šel v Mt. Carmel kolegij v Niagara Falls, Ont., Kanada, zatem pa na katoliško univerzo v Washington, D. C.
Naše čestitke.
Iz So. Omaha, Nebr.—
•	V zgodovini slovenske naselbine tukaj v So. Omahi, še nismo imeli tako veselih dnevov, kakor so bili 12. in 16. maja, 1943.
Dne 12. maja je bil Rev. Martin J. Petrašič, sin slovenskih staršev posvečen v maš-nika v sv. Cecilije katedrali
v Omaha, Neb., in dne 16. maja je zapel novo sv. mašo ob 10:30 v irski cerkvi sv. Neže v South Omaha, Neb., ob asistenci Rev. Joseph Mi-cek in Rev. Joseph Mayers in še veliko drugih duhovnikov je prisostvovalo pri tej slavnosti.
Pa še enega ne smem pozabiti, to so naš rojak Msgr. John L. Zaplotnik, DCL, ki so prihiteli iz daljnega Land-say, Neb. Ta gospod so novo-mašnika krstili kot dete.
Novomašnik Father M. J. Petrašič je bil rojen dne 6-avgusta, 1917 v South Omaha, Neb. Najprvo je pohajal farno šolo sv. Neže in isto dovršil leta 1931, potem se je podal v višje šole na St. Lawrence College v Mt. Calvary, Wis., kjer je študiral šest let, ko je dovršil to učenje, se je podal za nadaljnih šest let učenja v Preparatory and Kenrick semenišče v St. Louis, Mo., kjer je dovršil bogoslovne študije.
Na mnoga leta!
Iz Rock Springs, Wyo.—
•	Meseca junija smo slavili srebrni spomin mašništva svojega župnika, Rev. Albina Gnidovca. Premnogo teh svojih let je posvetil jubilant delu v našem vinogradu Gospodovem, zato smo se vsi župljani na dan slovesnosti spomnili svojega duhovnega pastirja z molitvijo, da bi Bog še dolgo ohranil našega gospoda pri zdravju in v svoji milosti. Bog daj, da bi še zlato obletnico obhajali v naši sredi.
Iz Chicago, 111.—
•	Dne dvanajstega maja,
tega leta, sta si v cerkvi sv. Trojstva obljubila večno zvestobo nam dobro poznana Miss Eufemija Forjan in Corpl. John J. Kramer. Oba sta iz dobrih krščanskih družin. Miss Forjan je bila rojena v Prekmurju. Živela je pa že od 1936 v Ontario, Canada pri svojih starših. Pred leti je večkrat kaj pisala v list "Ave Marija". Opisala je celo svoje potovanje iz Jugoslavije v Canado. Tudi v Canadi je večkrat nastopila na raznih koncertih kot iz-borna pevka. Zato ji kličemo: "Dobrodošla v našo sredo." Tudi John je bil zmiraj dober krščanski fant, ki že služi nad eno leto v vojski.
Mlademu paru najlepše in iskreno "čestitamo" k njuni poroki, ter želimo vse najboljše v novem stanu. Želimo tudi, da ne pozabita na Boga, ki ju je tako čudežno lepo, zares očetovsko, pripeljal na življensko pot. — Prekmurka.
Iz L'Anse, Mich.—
• Velike priprave se vrše v tej bivši Baragovi naselbini Indijancev, kjer sedaj župni-kuje naš rojak Rev. Francis Scheringer, da se dostojno proslavi stoletnica Baragovega prihoda v L'Anse. Sam marketski škof vodi te priprave na stoletnico, na katero je baje povabil vse duhovnike svoje škofije, pa tudi vsem slovenskim duhovnikom je poslal posebno pismo in jih povabil, da se udeleže stoletne slovesnosti, obenem pa tudi romanja duhovnikov na Baragov grob. Slovesnosti se bodo vršile dne 29. ju-
nija. Ta dan bo imela tudi Baragova Zveza svoje letno zborovanje. Več bomo o teh proslavah govorili v prihodnji številki A. Marije, ki bo spričo važne obletnice vsa posvečena Baragovemu spominu.
Poročilo Baragove Zveze:
• Priporočajo se Baragu za razne zadeve sledeči: (Številke v oklepaju so njihovi darovi v dolar-jih.
U. Lavrin (1), M. Schuster (2), V. Kunz (2), K. Savnik (1), J. Ronchevich (5), A. Nemgar (1), G. Zeman (1), C. Jeglich (1), T. Lesar (1), M. Klunc (1), M. Ar-tach (1), F. Ulchar (1), M. Stare (3), J. Taucher (1.25) C. Gr-movshek (5), J. Shircel (1), M. Drchar (2), F. Klancar (2), M. Lavtižar (2), J. Brezar (2.25), A. Krec (1), J. Mavs (1), F. Hren (1), M. Bresar (1), M. Sajovic (1), A. Gradisher (1.25) Fara sv. Jurija (10), G. Mikus (5).
Zahvale:
•	Zahvaljujejo se Mariji Pomagaj in priprošnjiku Baragu za uslišane prošnje sledeči rojaki:
A. Breznik
j
M. Koter, F. Markon, M. Zelka, M. Zore, F. Rus, R. Stancar, M. Garzel, J. Ronchevich, F. Velepec.
•	Zahvaljujejo se sv. Jožefu, sv. Antonu, Srcu Jezusovemu in Mariji:
Mary Zelka, A. Breznik, Mrs. Kertl, Mrs. Rink Ana Muha, M. Pogačar.
Sedanja cerkvica v L'Anse, Mich.j kjer so imeli dne 29. junija 1943 stoletno slavnost, odkar je naš Baraga prišel v ta okraj in postavil prvo cerkvico. Odtod so potem škof iz Marquetta, Rt. Rev. Magner z svojo duhovščino in slovenskimi duhovniki poromali na grob Baragov. V Marquettu se je ta dan vršila tudi letna seja Baragove Zveze.
mw
MK O
Julij, 1943—
-Letnik XXXV
UMRL JE.
ZEMLJA MU BODI LAHKA.
Te ure premnogi čakajo, da bi lahko sporočili svetu to dobro novico. Umrl je zloben človek. Ne verjamemo, da bi mu kdo voščil lahko žemljico. Ker je tej zemlji zadal toliko ran, pustil, da se je zvijala v bolečinah toliko let, samo, da je svoji slavi postiljal in Germaniji pripravljal pot do zmage nad svetom. Urezal se je on, urezala se bo njegova Nemčija in upamo, da se bo urezal na tem nožu dvajsetega stoletja vsak narod, ki bi še kedaj hotel s silo podjarmljati duha človeštva. Seve tega zlobnega moža ni rodila le Nemčija, rodila ga je izkvarjena človeška družina, zato je treba vsej človeški družini nove vere v Boga in človeštvo, novega upanja v nebo in zemljo, nove ljubezni do Očeta v nebesih in do bratov in sestra na zemlji, če bomo hoteli kaj bolj mirnih dni v bodočnosti.
Če ne, bodo zibelke naših dni zopet le kotišča vojakov in današnja vojska priprava novega klanja.

V PREMISLEK
A. Urankar
AVIJONI NAD FARMO
OMAJ se sonce vzpne na nebo izza lemontskih gričkov, že plavajo visoko nad vso farmo, plavajo kot črni tiči od severa do juga, od vzhoda do za-pada . . . Prekopicavajo se, švigajo vznak in navzdol, z ropotajočimi motorji, ki časih utihnejo kot bi hoteli prisluškovati kaj ljudje zdolaj govore med seboj o teh svetlih orlih dvajsetega stoletja .. .
Kaj ljudje govore. Nič ne govore, samo gledajo, morda mislijo le-to z menoj vred:
Da, kot orli. Orli so ptiči sonca in višav. V nedo-glednih višavah imajo svoj dom, spuste se na zemljo, kadar jim želodček hoče nove sile. Hrana je na zemlji, zemlje je treba, da more orel v višavo . . .
Orel je bil vsem narodom znamenje veličanstva, po-vzdige, zmage nad vsem, kar človeka tišči k tlom . . . Orel je še danes skoraj v vsakem državnem grbu. Maloduš-nim ljudem naj državni grb pove, kako močna je njihova država, da more stresti vse zajedljive sosede in vse, ki bi hoteli prestopiti meje in si prilastiti domačega premoženja.
Kaj ljudje govore? Nič ne govore, samo gledajo, morda mislijo le-to z menoj vred:
Avijoni so kot orli. Znamenje zmage človeškega duha. Nad zemljo Zemljanov duh kraljuje. Ko bo ta orel v bodočnosti zakraljeval po vsem svetu, bodo vsi narodi eno.
Avijoni vežejo in predejo zastopnost krog zemeljske oble. Prepregli jo bodo tako, da bodo morali vsi, kar jih na zemlji živi, zanaprej živeti tudi drug za drugega. Noben ne bo ušel novim zakonom, da je bratstvo med narodi in medsebojno razumevanje brezpogojni temelj življenja brez vojske in prepirov . . .
Lepe misli mislimo.
Kaj, ko se nam kradejo v lepe misli tudi črne:
Ko bi bili avijoni božji avijoni z angelji za pilotskim kolescem, bi bile naše sanje opravičene. Pa so človeški piloti za njimi, človeški piloti, ki se jih zemlja z vsem svojim blatom prevarantstva, sovraštva in sebičnosti drži.
Kaj niso to piloti, ki bodo čez dobro leto in dan usi-pavali smrtne bombe nad tihe domove, kakor na plodove vojaške industrije; na nedolžne ljudi, kakor na nič manj nedolžne vojake . . .
Orel meni nikoli ni bil znamenje višav in poleta nad zemljo. Lepo ga je pogledati, da, toda v višave ne gre,
DRUGI PRAVIJO
•	Bog je ljubezen, kdor ima ljubezen, ostane v Bogu, pa tudi Bog ostane v njem. V tem je popolnost božje ljubezni, v njej imamo upanje za dan sodbe.
Strahu ni v ljubezni, popolna ljubezen nima z strahom nič opraviti in ga odklanja, strah nosi kazen s seboj, kdor pravi, da se boji, tak ljubezni ne more imeti.
če kdo reče, da ljubi Boga, pa brata sovraži, je navaden lažnjivec. Kdor namreč bližnjega ne ljubi, ki ga vidi, kako bo mogel reči, da ljubi Boga, ki ga videti ne more.
To postavo imamo od samega Boga, da kdor Boga ljubi, ljubi tudi svojega brata.
Apostol Janez.
*	Duh človeški največ trpi v tej vojni, trpel bo še bolj v povojni dobi, ker nimamo p r i pravljenih nobenih obramb zanj. Ko govorimo o obrambi telesa in domov svojih in domovine, nikar ne pozabimo svojega duha, ki je vse bolj nevarnostim izpostavljen. Sedaj je čas, da se pripravimo za sovražnika človeškega duha. Največji sovražnik njegov je bojazen. Strah za sebe samega, strah za svoje drage.
Strah rodi sovraštvo. Kadar se združuje strah s propagando, lažnjivo opravlji-vostjo in obrekljivim besedičenjem, bo rodil sovraštvo v srcu, predno se zavemo.
Bojazen in sovraštvo sta največja sovražnika naša v vsaki vojski.
da bi se kazal zmagoslavnega, v višave gre, zato, da lažje vidi zajčka na njivi, pišče na dvorišču, plen v gnezdu. Orel v kajbi si ga že videl? Tak je kot jastreb. Iz kljuna mu po mrhovini diši, uši je poln kot vsak drugi in trupa ni posebno lepega . . .
Pravijo, da bodo avijoni vladali prihodnje stoletje in vso bodočnost. Da bo na svetu mir, ljubezen in gorečnost za dobroto.
Avijonov nam treba ni^za mir, ljubezen in dobroto, človekov duh je božji avijon, ko bi mu le smel biti Bog pilot, pa človek sam ne pusti, ker hoče vladati kot se njemu zdi.
ŠE SMO ZDRAVIH MISLI
Z radijom smo si časih lajšali zemsko gorje, s slikami, ki so nam jih po glediščih kazali, smo se odtrgali od dnevnih skrbi.
Človek ni stroj, ki bo venomer delal, da mu le pare daš in ogenj kunriš, vijake namažeš z oljem in za popravila skrbiš.
človek hoče oddiha. Hoče v prirodo, da se nadiha svežega zraka, hoče na farmo, da se napije dobrega mleka, hoče oddiha, da si ozdravi dušo in oprosti duha vezi zemlje.
Mnogi ljudje niso mogli na farme, v prirodo. V mestih žive, v industrijskih krajih, kjer je sam dim, so same saje. Pa si je v svojem domu našel pripravo, ki mu je priklicalo življenje prirode prav med njegove štiri stene. Radio mu je s pesmijo in povžigajočo besedo povzdignil duha, da si je osvežil um in srce. S filmi in igrami si je pomagal do nadomestka sveže zabave in prirodnih uric.
Zadnje dni se mu je črv zalezel v radijo in teater.
Vojska je z svojimi kremplji prišla tudi do te priprave zabavnosti, zdaj radijo o drugem ne golči kot o borbi, o smrti, o uničevanju, o lažeh in neumnosti človeštva, ki v nemiru išče — mir, v sovraštvu — ljubezen in v klanju — zdravje.
Kot da ljudje res ne ljubimo svoje domovine in je treba porabiti vsako besedo, vsako pesem, vsako igro, da jih podžge k patrijotizmu, k požrtvovalnosti in boju za prostost besede, vesti in vsega plemenitega.
Od jutra do večera, od večera do jutra drugega ne slišiš kot vojska, sovraštvo in klanje in kako moramo delati, kako živeti, da se rešimo vsega gorja, ki nam grozi.
Pa smo ljudje še zdravih misli.
Zadnje tedne se je pričelo in oglaša se na sto zdravih glav iz naroda: čas je, da prenehate s tem odvišnim oznanjevanjem vojske, kaj nam toliko lažete o vsem, kar se godi in se bo še godilo. Kadar hočemo oddiha, hočemo
F. Hauslander "This war is the passion."
•	človek je vedno vedel, da je najboljša vez bratstva med človeškimi narodi bolečina in je prvo dejstvo življenja. Resnica, da ne moreš človeka z nobeno rečjo ute-šiti, da je njegov duh vedno nad zemljo in ga ne moreš pomiriti, nas spominja, da smo si ljudje bratje in v prvotnem pomenu besede — otroci drugega sveta.
H. Agar, "A time for greatness".
•	Nova sloga bo vstala med človeškimi družinami in narodi na svetu, sloga, ki se je rodila v podzemskih zakloniščih, ko so ljudje prisluškovali z grozo gromenju velike smrti in njenih kril, ko se bodo ljudje naučili, kako močne so vezi, ki jih vežejo drug na drugega v primeri z stvarmi in vprašanji, ki so jih preje razdruževali.
Lord Halifax.
•	Dosedanji svet je bil kakor kmet-oče, ki o njem pripoveduje ruska pripovedka. Peljal se je na saneh Ruski oče in svojih deset otrok je imel na saneh, kar jih napade velika čeda volkov. Kaj je hotel oče? Po vrsti je vse otroke zmetal volkovom v misli, da bo vsaj zadnje otroke in same sebe rešil. Nazadnje ^ so volkovi poleg njegovih otrok le še tudi njega požrli.
H. Agar.
® Človeško naravo treba spremeniti za novi mir. človeško naravo lahko spreme-
oddiha, ko bomo šli na delo, bomo delali, danes za vojsko, jutri za mir.
Protesti od nekaterih strani so vedno glasnejši: ne imejte nas za take gumpce, da bi ne vedeli, da smo v kalnem in se moramo sami izkobacati, da v vrtincih ne moremo plavati itd. Zdrava pamet nam vse to pove.
Pa če pridejo protesti od vseh strani, toliko bolje. Nazadnje ni res, da bi samo vladajoče glave in politiki vedeli, za kaj nam gre, čeprav še tako skrivnostno vojsko vodijo.
Meni ti protesti jasno kažejo: še je narod zdravih misli in narodi so se vedno vzdignili iz vseh katastrof.
Malo cinizma je dobro nam vsem: če je namenjeno, da je s to vojsko konec sveta, si ne moremo pomagati. Tako je v zvezdah pisano, če ni, si bomo tudi to pot rane zlizali v zdravje.
Brez hitlerjanskega načina propagande.
DANES ZA VOJSKO, JUTRI ZA MIR
Da bi mogli tako lahko delati za to načelo kot se to načelo napiše. Nismo še sedli k mizi, da bi prevdarili, zakaj se pravzaprav bijemo. Nekaterniki so sedli k mizi, da, in zapisali nekaj točk, po katerih bo plesala ciganka zemlja po tej vojski.
Točke so pisali v vseh vojskah in sestavili pesmi, po katerih bo človeštvo lahko pelo v novih dneh miru, blagostanja in zadovoljnosti. Pa je s to pesmijo kot je z vsemi drugimi pesmimi. En teden je nova, potem gre pa v staro šaro.
Danes za vojsko delamo, ali bomo jutri za mir?
Jutri bo prepozno, danes bi že morali delati za mir.
Pravijo komentatorji in resni poročevavci.
Pravijo novi vodniki starih narodov, ki jih je poga-zila germanska peta, pravi vsak trezni razum, ki ve, da mora v vsakem delu imeti človek vzor pred seboj, če ne, mu delo ne bo hasnilo in v takem delu brez vzorov še upanje utone.
Brez upanja pa ni življenja.
Naši mogočni vodniki pa pravijo: danes za vojsko, jutri za mir. Miljoni življenj se izčrpavajo za neki novi mir po vseh tovarnah sveta, miljoni življenj si pripravlja z vojsko neki novi mir po vseh kasarnah sveta, milijoni življenja se odpravlja na zadnjo uro po krvavih, slepih in gluhih bojiščih, odpravlja na zadnjo za neki novi mir, ki ga bodo uživali za-njimci.
Vprašuješ: za kakšen mir?
Za glorijo krščanstva. Bože, kaj ne vidiš, kako ga teptajo Germani, Japonci, Lahi?
Da, vidim. In vem: Treba zadati smrtno rano na-
niš. Noben, kdor je kedaj čutil v sebi duha Kristusovega, ne more te največje resnice utajiti, največje resnice v tem svetu majhnih laži.
Človeško naravo spremeniš, kadar se podvržeš Kristusovi volji. — Samo Kristus jo lahko spremeni.
B. Nichols, 'Christ and War'.
•	Dvanajst mož je pred dvemi tisočletji spremenilo obličje zemlje. Dvanajst pri-prostih mož, počenega groša niso imeli v žepu, na vetru bi se bili edino lahko prepeljali na druge kontinente, imeli pa so v srcu gorečo vero v nove dni . . .
Zakaj bi danes ne moglo vstati dvanajst mož in storiti isto. Storiti v dneh, ko lahko pošljemo svoje misli na vse kraje sveta in v šepetu govorimo z vsemi narodi zemlje?
B. Nichols.
•	Krščanska država bi morala, predno vstopi v vojsko, odstraniti vse križe iz cerkva, spremeniti cerkve v stavbe ;'a druge namene, dati duhovnikom drugačen posel in predvsem prepovedati, da bi pridigali Sveti Evangelij, če bi hotela biti dosledna, da, ne le to, preklicati bi morala vse postave in še božji zakon . . .
Tolstoj, "Krščanstvo in patrijotizem."
•	Zakaj bi se Kristus bolj pobrigal? Za meje Francije ali pa za dušo enega ubogega Francoza? Na kaj bi Kristus več dal? Na svobodo sedem oceanov ali na svobodo duše? Katerim bi Kristus ra-
pačnim naukom, ki uničujejo človeštvo. Z vso gorečnostjo se treba vojskovati proti sovražnikom plemenitosti, prostosti in narodnega bratstva.
Toda Kristusa iščem v tem boju in Boga. Na kateri strani pa je? I, seveda na naši.
Kako spoznaš, kje je Kristus, kje Bog? Vedno je veljalo, Kristusa boš našel, kjer so njegovi, Boga, kjer so božji ljudje.
Vodniki vojske se bore za krščanstvo, ali so sami kristjani? Ali je krščanska, križarska njihova vojska?
Ali gre za Boga, za mir, za ljubezen, ali le za boljšo skledo pri mizi človeštva, kjer bodo še vedno nekateri narodi psički z dušo. Psički, ki bodo pod mizo pobirali drobtine?
Glej, zato bi morali res že danes delati za mir, živo bi morali imeti pred seboj vzor krščanstva, ne pa vlačiti krščanstvo le po jeziku, po propagandnem časopisju in v političnih slovarjih.
Zopet zapišem: Bog je kakor podplat nekaterim vodnikom, kadar imajo v svojem čevlju luknjo in jih sila žuli, hajdi s tem božjim podplatom na dan, da si zakrpimo čevelj.
PETOKOLONAŠI
Nova beseda-skovanka. Skovala jo je vojska. Vsi poznamo besedo, poznamo, kaj poimenuje.
Poimenuje ljudi, ki drže z Germani, Lahoni in Japonci, poimenuje vse, ki z besedo in dejanjem pomagajo nasprotnikom našim. V to vrsto gredo državniki, ki so mislili, da je najbolje za dober čas na strani Hitlerja stati, ko bo prišla ura, bodo skočili nazaj v tabor predvojnih dni. V to vrsto gredo ljudje, ki nočejo nič storiti v dobro gigantski borbi, ki jo vojujejo Združeni narodi proti osišču.
Petokolonaši — z drugo besedo — Hitlerčki.
Ta druga beseda je kratka in jedernata razlaga sko-' vanki.
Hitlerja vsi poznamo, po vseh kontinentih, od najbolj odlikanega severnjaka do manj izobraženega črnca na jugu.
Besedo Hitler bodo lahko rabili neumni starši, ki tako radi strašijo svojo deco s strašili volka, črnega moža in zlodeja. Volk, črni mož in zlodej bodo iz mode.
Beseda Hitler bo pomenila v človeškem besednjaku napuh, laž, hinavstvo, uboj, umor, posilstvo, sovraštvo in vse druge grehe kapitalnega in postranskega kova.
Hitler kot oseba nič ne pomeni, to, kar bo v zgodovini predstavljal, bo pošastno in grozno.
Hitlerja pa ni ustvarila le Germanija. To bo vsak otrok vedel v zgodovini, če ima glavo na pravem koncu in
je govoril svoje lepe besede plačila: pridi zvesti hlapec in pojdi v veselje svojega Gospoda. Tistim, ki so pisali himne sovraštva, ali ljudem, ki jim je bilo krščanstvo še pri srcu in so radi načel raje prešli v tabor v tistih, ki so bili od pevcev sovraštva so-vraženi?
B. Nichols.
• Tudi pacifizem, gol in le v besedah ne bo nič pomagal. Pritrdim. Tudi jaz sem prišel do zaključka, da če še toliko mirovnih pogodeb in deklaracij podpišemo, če še toliko tisoč fantov in mož odpove, da bi vojaščini služili, ne bo vojska konec.
Dejstvo, da bi se 50 tisoč vojakov rešilo smrti, nič ne pomeni, dokler teh 50 tisoč fantov ne dokaže svetu, da lahko več dobrega store živi, kakor pa če bi zgubili življenje na frontah.
Koncem koncev je na tem, da veselje za vojsko nadomestimo z slastjo za krepost.
Vseh teh besed ne bodo razumeli ljudje, ki mislijo samo z številkami in milijoni. Toda tistim, ki kakor Kristus računajo Ludi z dušo, vse to ni kot nemogoča stvar. In če bi jim bilo treba, da gredo skozi ogenj in trpljenje, ne bi odnehali se boriti za Kristusov mir in Kristusovo ljubezen z besedo na jeziku in v odločnem srcu:
"Ne morem drugače."
B. Nichols.
daj meča besnemu človeku, svobodo mlademu, premoženje bedaku in denarja razsipnemu.
"Ne daj svobode mlade-
srce na pravem kraju, da je hitlerjanska pošast že dolgo živela, živela v človeštvu, odkar je Kajn Abla ubil, da še preje, se je lintvernu glava rodila. Po hudiču je bila spočeta s prvim grehom.
Od takrat imamo razne Hitlerčke.
Hudič je bil prvi, za njim jih je bilo legijon. Hitlerčke pomaga hudiču roditi njegovih sto žena.
Žena Ošabnost, Žena Zavist, Žena Nezaupljivost, Žena Kriva Sodba, Žena Opravljivost, Žena Obrekovanje, Žena Krivica, žena Nevera, Žena Obup, Žena Sovraštvo itd. itd.
Kaj bi stikal po tem haremu. Gabi se človeku gledati v ta hudišev tabor, ki je hujši od vsakega turškega.
Toda ena teh žena ima prednost, druge so mu slučajne ljubice. Kot je bilo navadno po haremu. Da seveda tekmujejo med seboj, se razume.
Zato je neumno praviti: s Hitlerjem bo šla vsa mize-rija sveta, lev bo poleg jagnjeta spal, volk se bo s pete-linčkom bratil . . .
Treba je globlje zasaditi lopato in izruvati plevel prav iz človeškega srca. In kolikor bolj pozno je začel človek ogrebati grede plemenitosti, tem težje bo delo.
S Kristusom je treba na delo. Ne reči, človeške narave ni mogoče spremeniti, če bi ne bilo mogoče, počemu je Bog Sina poslal na svet, da nam pokaže, kako se spreminja človeška narava.
Spremenili je seveda ne bomo po človeških načrtih, samo po božjem pravcu je mogoče človeško naravo spremeniti. Človek sam z svojo pomočjo samo — kvari. Zgledov imamo dovolj.
Hitlerček je torej vsak izmed nas. Najbolj pa tisti, ki se z božjo avtoriteto trka na prsa in pravi, da je Bog na mestu. Je morda božji namestnik, pa ne Bog na mestu.
Hitlerček je človek, ki bližnjemu ne privošči, kar mu gre po božji postavi in čednosti pravičnosti.
Hitlerček je tovarnar, ki misli, da mu bodo delavci z svojimi žulji postiljali za udobno življenje.
Hitlerček je delodajavec, ki pod vsako človeško dostojnostjo plačuje svoje zaposlence.
Hitlerček je človek, ki se hoče usesti v dušo bližnjega, misli, da ima tudi do te pravico, če je morda slučajno predpostavljen bližnjemu.
Hitlerček je človek, ki mu sosedovo zelje in sosedov talent bolje diši in prestavlja mejnike njive in duha.
Hitlerček je oče, ki hoče z lažjo vzgajati dobro deco in svojim otrokom ne da svobode vesti, duha in srca.
Hitlerček je mati, ki z grobostjo useja v srca otrok seme mržnje nasprotstva in maščevavnosti.
Hitlerček je vsak predstojnik, naj bo v tej ali oni službi, ki živi in dela kot da je on Bog in je on prosto voljo dal podložnikom in jo torej lahko po mili volji vzame,
mu" . . Z grozoto čitamo, kaj vse naši mladi počenjajo v stari domovini. Da, "ne daj svobode mlademu". Med vsemi zločini je bil ta največji, ki jih je vojska naprtila nad naš narod. Vojska je dala la-ži-svobodo mladim, da so šli v boj brez možgan za "svobodo" domovja. Zdaj ne vedo, kaj delajo. Ali moremo kaj drugega pričakovati od vojske, ki je vigilija hudičevega praznika?
Qšabnost zajutrekuje v izobilju, ima kosilo v siromaštvu in večerja pri "sramoti" in stekel pes ima kratko življenje. — Po tem pregovoru radi sodimo Nemca Brkača. Malo prepozna je ta sodba, ko bi bili lahko steklega psa spravili s pota, pred-no je začel grizti krog sebe. Mnogokdaj vidim Britanca v vlogi policaja, ki bi bil moral ustreliti psa v neki hiši, pa je otroke porival pred sabo. Kaj zato, če nekaj otrok okolje, lažje bo sam streljal na psa za hrbtiči drugih. — Tak policaj je bil, tak policaj bo ostal.
J^li ti je kedaj prišlo na misel, kako čuden je svet? Hitler je spravil v svet svoj nori evangelij rase in krvi, na drugi strani milijoni ljudi dajo svojo kri, da pomo-rejo Rdečemu križu za krvno banko, kjer spravljajo kri za potrebne operacije na fronti ali v zaledju ob bombardiranju mest. če bi bila kri podlaga plemenskemu razvoju, potem bo po vojski ves svet v žlahti. To bo lepo, vsi si bomo "bratje in sestre", če ne bo spet človeška velja-
kadar hoče in kadar se njegovi kapricijoznosti poljubi.
Hitlerčki, Hitlerčki, Hitlerčki s tisoči haremi.
Ne zgražajmo se toliko nad velikim Hitlerjem, začnimo se tudi nad majhnimi zgražati.
Majhen Janezek bo postal veliki Janez, kakor hitro zraste.
Če bi imeli vse prilike moči, greha in nadvlade, kot jih je Germanski imel, koliko več bi bilo teh zmajev po svetu, koliko strašnejše klanje bi drug drugemu pripravljali.
"Live and let live." Privošči si življenja sam, pa ga tudi drugim privošči, življenja takega, kot ga nam je Bog odredil, ne kot ga človek stoječ na merniku meri. "Live and let live" — To postavko je postavil prezident čikaške univerze Mr. Hutchins kot glavno postavko boljšega in trajnejšega miru, ko govori o mirovnih načrtih v junijski številki "Fortune".
Dokler se po njej ne bomo ravnali, bodo vojske, krvave in lažnjive.
Vojske, ki jih bijemo za lažnjivi in krvavi mir.
la: žlahta — raztrgana plahta.
Norveškem in v Danski zapirajo in z žeblji zabijajo vrata vsem duhovnikom in škofom, ki le kakorkoli sprejmejo kak denar od Nemcem prijazne vlade.
16 katoliških kolegijev je prevzela armada in mornarica v Združenih državah v svoje vodstvo.
63.433 svečenikov in bo-goslovcev raznih veroizpovedi se je registriralo za vojaško službo v Ameriki. Začasno so bili oproščeni vojne službe in nošnje orožja.
V TEM ZNAMENJU ZMAGAJ
S. Sardenko
Mili bratje! Žito smo, žito, kakor klasje soncu očito, kakor zrnje v grudi spočeto, v živi rasti čudežno, sveto. Božji bratje. Ista je hrana za življenje slednjemu dana; ista Kri nas žejne napaja, ista zarja v srcu nam vzhaja. Vsi smo bratje. Ni ga Romana, ni Germana, ni ga Slovana, svatje istih smo samostanov, božje mesto istih občanov.
Sveto življenje nas živi: Resnje Telo in Rešnja Kri. Širi v ljubezni srca vsa, kamor gremo, so rodna tla. Rožni smo venec zlat in živ, sveto smo seme z božjih njiv.
Bratje moji, en smo panj. Matica je legla vanj. Eno samo smo telo, eno sonči nas nebo; eno samo smo srce: Ljubi me, je vsem ime. Drug se zrasti v drugega in ga brani hudga. Matica, ki je njen si gost, Kristusova je skrivnost.
KRISTJAN IN NAROD
F. T.
OG je zemljo ustvaril kot raj, v katerem naj bi se človek, ki mu je Bog vtisnil svojo podobo, bolj in 3olj izpopolnjeval kot bitje, ki svobodno dela dobro in mu je vse življenje samo le poveličevanje božje vsemogočnosti in neskončne dobrote. Ker pa sta se naša pra-starša, hoteč se povzdigniti nad Boga, dala zapeljati od hudobnega angela v greh, se je zemlja za kazen izpremenila v dolino solz, človeško življenje pa je postalo trpljenje, v katerem si mora služiti kruh, se boriti za svoj obstoj in iskati pot nazaj k Bogu po velikih in hudih izkušnjavah ter borbah s svojo izkvarjeno prirodo in slabostjo. Toda božja ljubezen je bila tako velika, da je bil Bog že od vekomaj sklenil, da padlega človeka izveliča po svojem lastnem Sinu, ki je po neskončni vrednosti svoje žrtve na križu zaslužil človeku novo nad-prirodno življenje v neizčrpnem izobilju božje milosti. To naše novo nadprirodno življenje, po katerem se moremo zdaj povzdigniti še višje, kakor bi se bila mogla naša prastarša, pa sloni na vseh tistih dobrih osobinah naše prirode, ki so po grehu ostale nedotaknjene, namreč na našem razumu, ki po grehu ni bil izničen, ampak le zatemnjen, na naših dobrih čustvenih strem" ljenih in težnjah ter na naši volji, ki jo je greh oslabil, ni je pa pokvaril docela. Naša priroda, pa vse ustvarjene reči okoli nas, so zaradi padca naših prastaršev tudi padle, pogreznile pa se niso v brezno popolnoma, ampak so v svojem jedru ostale dobre, in mi imamo kot kristjani dolžnost, da vse te od Boga ustvarjene reči na zemlji kot velike dobrine in vrednote prav rabimo, se jih veselimo in se jih poslužujemo v svoje izveličanje in v telesni ter dušni blagor drugih. Med temi dobrinami našega zem-skega življenja pa je največja narod, je največ vredna domovina.
V tem oziru moremo vzeti za zgled prav našega očeta svetega Frančiška, ki je bil poln globoke in nežne ljubezni do svoje do-
movine, do svojega rodu in do svojega materinega jezika, v katerem je spesnil svoje čudovite pesmi Bogu in njegovemu stvarstvu v čast. Toda sveti Frančišek sam si je tudi, kar se domoljubja tiče, vzel za vzor božjega Sina samega, saj vemo, kako goreče je Jezus Kristus ljubil narod, iz katerega se je po svoji človeški prirodi rodil, kako je hotel najprej odrešiti ravno njega in kako se je obrnil do poganov šele in zato, ker so ga njegovi lastni rojaki zavrgli, tako, da se je bridko zjokal nad svojo domovino in njeno prestolico. Kako neizmerno je naš Izveličar ljubil vsako ustvarjeno bitje, od otroške duše do zlatega žita in belih lilij na polju ter ptic pod nebom, vemo iz njegovih prilik in pogovorov. Ni torej krščansko, ampak popolnoma proti božjim zapovedim, proti duhu Kristusovega evangelija in proti zadržanju naše matere svete Cerkve, če kdo meni in uči, da božje stvarstvo ni nič vredno, da je v greh in temo kar pogreznjeno, da ga je greh uživati, četudi samo v izvestni meri, in da je treba zemeljske stvari prezirati ali jih celo sovražiti, kakor da bi bilo to nujno potrebno, če hočemo biti pravi otroci božji, otroci luči in dediči nebes.
To velja tudi za narod, čigar člani smo in ki je od vseh zemskih stvari najbolj vreden, da ga spoštujemo, ljubimo in se zanj žrtvujemo. Pa ne samo vreden je tega, marveč nam je prav zapovedano ljubiti ga, se zanj prizadevati in zairj tudi največje žrtve doprinašati, kakor nam je zapovedano ljubiti Boga, nebesa in vse dobre in svete reči, ki nas do našega dušnega izveličanja vodijo. Kaj je narod? To se da težko povedati, celo nemogoče je v njega najskriv-nejšem bistvu narod opredeliti, on je končno skrivnost, kakor so skrivnost vse največje, najvažnejše in najsvetejše stvari, toda približno se da določiti, kaj pod besedo narod mislimo in čutimo. Narod, to je kri, ki v nas polje in smo jo enako iz rodu v rod po svojih očetih in materah podedovali ter jo predali svojim otrokom; narod, to je naša nrav, način mišljenja in gledanja, naš značaj, ki se v vseh, kateri smo ene krvi, kaže in ohranja iz stoletja v stoletje, bistveno neizpremenjen; narod, to je jezik, ki
ga govorimo in v njem povemo svoje misli, svoja čustva in svoje podvige, tako, kakor enako ne more noben drug narod ; ki v n.iem slavimo Boga in ga molimo, kakor bi ga v drugem jeziku tako goreče in prisrčno ne mogli; nrav, to je tudi naša zemlja in vse njene snovi ter plodovi, iz katerih je in se hrani naše telo in naša kri — tista zemlja, ki jo spominja duhovnik, ko pravi nad našimi zemskimi ostanki, ko nas pokopuje: Iz prsti si ga naredil — iz tiste prsti našega telesa, ki bo enkrat od Boga k večnemu življenju zbujena! Kakor je Bogu ljub vsak od nas, tako mu je ljub ves narod, čigar bistveni in neobhodni deli smo; po božji volji smo rojeni ne kot deli vsega človeštva, ampak vsak od nas kot del svojega naroda; Bog je hotel, da smo iz tega naroda izšli in v njem ustvarjamo dobra dela, ki ne koristijo za zemljo in za nebesa samo nam, kot posameznim osebam, marveč so v prid vsemu našemu narodu, da bi se iz njega porajali čezdalje boljši in vrednejši sinovi Bogu v slavo. Ljubezen do lastne krvi in rodu, do naše zemlje in njenih proizvodov, do narodnega jezika in omike je izpolnjevanje božje volje, je tudi sredstvo k našemu iz-veličanju, ker čim popolnejši, omikanejši in nravstveno popolnejši ter telesno krepkejši je narod, tem lažje bo gojil tudi vse nad-prirodne čednosti in tem zdravejši bo vsak njegov član na duhu, duši in telesu, ki je tempelj svetega Duha, da bo na takih tleh krepko rastla božja milost, vcepljena na plemenito prirodo. Zakaj pa je Bog zapo-vedal ljubiti očeta in mater? Zato, ker je s tem povedal svojo sveto voljo, da se naša ljubezen in naše spoštovanje na prirodnem področju raztezaj pred vsem na one, ki so nam posredovali naravne podlage našega življenja, to je po očetu in materi prirodo naših dedov in pradedov, našo narodno nrav in osobine, našo narodnost z eno besedo — in ker je zapoved ljubezni in spoštovanja ena največjih in najsvetejših zapovedi božjih, zato je sveta ljubezen do lastnega naroda, do njega običajev in miselnosti, do njegovega jezika in kulture, v kateri se izživlja in izdejstvuje, kot narod božji, kot krščanski in katoliški narod!
In kar velja za narod, velja obenem za
zemljo, za življenjski prostor, na katerem narod živi, od katerega se hrani, ga obdeluje ter lepša, za dom in grunt, za vasi in mesta, ki nosijo pečat našega truda, našega ustvarjalnega dela in našega narodnega značaja ter napredka. Vse to moramo z globoko hvaležnostjo do Stvarnika spoštovati kot njegovo in nam darovano, se okleniti svojega rodu, doma in dežele z vsemi silami svoje duše, si prizadevati, da bo naš narod boljši in boljši, naši domovi svetlejši, zdravejši in lepši, naša zemlja čedalje bolj rodovitna, naša obrt čedalje bolj cvetoča, narodovi delovni stanovi pa da bodo živeli človeka vredno življenje, vsi pa da bodo povezani po pravičnosti v občestvo trdne medsebojne ljubezni in sloge v Kristusovem duhu. In če zraven molimo, se zaradi Boga žrtvujemo, svoje strasti s samozatajeva-njem držimo v pravih mejah, da bi nam koristile tudi za naše izveličanje, da bi nas ne pehale v temo, zmedo in prevaro greha, ampak nas dvigale v višine ljubezni, ali ni to življenje, kakor ga sam Bog želi in hoče, življenje, v katerem sta naša priroda in naše nadnaravno življenje v Kristusovi milosti v najlepšem skladu, življenje, v katerem si razum in srce podajata roko? In zato smemo smelo reči: ni dober katoličan, ni dober član svete Cerkve, kdor bi trgal pri-rodne dobrine od nadnaravnih vrednot in bi ene omalovaževal in preziral ter se ne brigal za "take nizke ali nižje stvari", kakor so narod, domovina, zemlja, otroka božjega dostojno življenje itd. — ne! — to ni dober kristjan in tudi Cerkev ne more imeti za svojega dobrega otroka tistega, ki bi svoj narod smatral za nekaj nevažnega, za nekaj slučajnega in za dobro ter krščansko življenje brezpomembnega in bi zato tudi ne cenil svojega materinega jezika in omike svojega naroda ter njegove miselnosti in meni, da ga sme prezirati, zatajiti in zavreči. Ne! Kakor bi bil nekrščanski tisti, ki bi zaničeval mater svojo in očeta svojega, tako čisto gotovo ni Kristusov in njegove Cerkve, kdor zavestno zavrže rod in jezik in dušo svojega naroda, katero nam je Bog dal, da po njej Njega častimo tako globoko in prisrčno, kakor ga le v svojem jeziku in v svojem rodnem duhu moremo!
ZGODBA O TREH BRATIH
V. Bitenc
Zapisana v 1. 1939. — Kako preroška in pomenljiva tudi za jugoslovanske brate v letih 1942—1943.
gINKOŠTNI teden se je približeval z naglimi koraki, a mati Izabela, vdova s tremi odraslimi sinovi, še zmeraj ni vedela, kaj naj pripravi za praznike, ko niti za najpotrebnejše ni bilo denarja.
Vojne, te strašne vojne med brati kar ni hotelo biti konec. Neka peklenska sila mora tičati v ozračju, sila, ki z brezobzirno voljo poganja narod v vrtinec medsebojnega sovraštva, ki celo o praznikih sv. Duha noče mirovati in ne dovoli počitka do smrti izmučenim bojevnikom po frontah.
Tudi sinovi matere Izabele se borijo na fronti, prav za prav samo dva, ker eden je doma; tam na Guadalajari je bil med težko ranjenimi, ki so jih beli zajeli. Ko je toliko okreval, da je mogel stati na nogah, je pobegnil iz lazareta.
Zdaj poležkuje doma in čaka, da se bo spet mogel iti borit v vrste rdečih. Nobene prošnje, ne solze materine, ne morejo ustaviti ognja, ki tli v prsih sinovih.
"Grem, še se grem bit; maščujem se za rane, ki so mi jih prizadejali ti prekleti frankovci."
Po takih besedah se je mati Izabela zmeraj prizadevala s toplimi besedami odvrniti sina od maščevalnih misli.
"Nikar, sinko, nikar ne govori tako. Bodi hvaležen, da si doma, ne hodi spet prostovoljno tja, kjer žanje smrt. Ali ni dovolj, da sta oba tvoja brata tam? Zanju mi krvavi srce, ne daj, da mi bo krvavelo še bolj. Glej, prazniki se bližajo, prazniki Duha ljubezni, ki . . ."
Sin se je sunovo zasmejal.
"Ljubezni? Hahaha! Za nas bo ljubezen takrat, ko docela iztrebimo te izdajalce naše domovine."
Žalostno se je mati obrnila od sina, a upanja, da bo nemara nekoč vendar drugih misli, ni izgubila.
Znova so jo zaskrbeli prazniki. Sinu, ki je doma, mora pripraviti nekaj boljšega, mogoče bo potem bolj dovzeten, bolj sprejemljiv za njene prošnje. Pa tudi ostala dva se nemara vrneta za te dni — Bog ve? Saj se kdaj mora vendar že končati to prelivanje krvi, požiganje in pustošenje.
"Naj zmaga, kdor hoče," je premišljevala mati Izabela, "samo, da bi bil mir."
Odpravila se je k bogatemu donu Seba-stijanu. Ta je bil lastnik velikih zemljišč, ki so jih imeli v zakupu vaščani, da so se mogli preživljati.
Furija državljanske vojne pa tudi tem krajem ni prizanesla.
Pomandrana polja, požgani pomarančni nasadi so pričali o grozovitosti vojne.
"Žlahtni gospod," je nagovorila mati Izabela dona Sebastijana, "pomagajte mi! Vašo zemljo imam v zakupu, pa mi ničesar ne rodi, ker je vsa opustošena in pomandrana. Troje sinov imam, dva sta na vojni, eden je doma, bolan in nesposoben za delo. Prazniki so tu, veliki dnevi, a moje shrambe so prazne; jaz sem že stara, bolehna, ne morem delati kakor bi rada . . . Usmilite se, prežlahtni gospod, in pomagajte mi!"
Don Sebastijan je stal ob oknu in gledal na ulico. Ko je mati Izabela končala, se je obrnil in s prezirljivim nasmeškom dejal:
"Vi ste gospa Izabela, kajne? Poznam vaše sinove in tudi vem, da se borijo na strani rdečih. No, in vi pa tu moledujete za podporo."
"Samo dva sta pri rdečih, žlahtni gospod," je preplašeno pojasnjevala mati Izabela: "saj eden -— in ta je najhrabrejši — se bori na strani belih."
Don Sebastijan se je dostojanstveno vzravnal.
"Tako, eden? Naj bo torej, dam vam samo za enega podporo."
Vzel je listek z mize in nekaj napisal nanj.
"Tu imate; zglasite se pri mojem oskrbniku."
Mati Izabela je vzela listek, se s solzami v očeh zahvalila in odšla.
Bil je že zadnji dan, a mati Izabela še ni
ničesar pripravila za praznike. Dobila je nekaj malega podpore, a to je komaj zadostovalo za najnujnejše.
Vsa obupana se je mati popolne odpravila v katedralo. Mračna tišina je lebdela v svetišču, le malo ljudi, po večini ženske in otroci, je klečalo ob razpelu s Križanim.
Mati Izabela je goreče molila. Njeni zdi-hi so se mešali s šepetajočimi molitvami tistih mater, ki so nemara nosile v srcu isto bol kakor ona sama.
Potolažena se je mati Izabela vrnila domov. Našla je sina, kako se je odpravljal, da gre.
"Vsaj praznikov počakaj, če že res moraš iti," je prosila.
"Ne zdržim več doma, mati," jo je zavrnil. "Drugi se bore za čast, za obstoj Španije, jaz pa naj gledam? Ne — šel bom!"
Mati je vedela, da bi bilo vse pregovarjanje zaman in se je tiho vdala.
In kakor da je zadela novo težko breme, se ji je hrbet upognil še globlje.
Ker se je že večerilo, se je sin odločil, da odide naslednji dan zarana.
Pozno v noč — moralo je biti že proti jutru — je nekdo potrkal na okno.
Mati Izabela se je takoj predramila, saj niti spala ni, ampak samo ležala v nekakšni trudni omotičnosti.
"Kdo je?" se je dvignila v postelji.
"Jaz, mati; vaš sin Juan; odprite!"
"Za božjo voljo — ti si? Takoj, sinko!"
Ko je stal pred njo, v ponošeni vojaški obleki, ves porastel po obrazu, se ji je zasmilil v dno duše. Objela ga je in poljubila.
"Kako sem vesela, da si prišel za praznike ! So te pustili, kajne."
Sin je odkimal, povesil pogled.
"Ne; skrivaj sem šel; rad bi vas videl, mati. Koprnel sem po domu, rad bi preživel ta dni pri vas doma in —"
Tu je nenadno umolknil.
Zla slutnja je zrasla v materinem srcu.
"In — kaj še? Govori!"
Sin Juan se je sesedel na stol.
"No, sinko, povej; ti nekaj veš! Pa ne, da bi tvoj brat —?"
Sin je molče prikimal, mati je tiho zaih-tela.
"Vedela sem, takoj sem slutila . . . Kje, kdaj je padel moj najmlajši — govori!"
Sin se je medtem nekoliko zbral, naslonil se je ob steno in z zamolklim glasom povedal :
"Včeraj je padel. Rdeči so nas naskočili, šlo je za neko višino onstran reke. Srdito so naskakovali, mi smo se morali umakniti. Med spopadom sem zagledal brata, kako drvi ravno proti meni. Nisem nameraval sprožiti nanj, a moral sem, če ne bi bil on mene ubil. To je vojna, mati . . ."
Mati Izabela je brezumno strmela v sina, solze so ji tekle po licih in roko si je krčevito pritiskala na srce, kakor v bojazni, da ji ne poči.
"Za binkošti — še ta rana . . ." je zaše-petala, se vrgla na posteljo in zajokala.
Skozi okno se je prikradel prvi jutranji svit. Skoraj neslišno so se odprla vrata sosedne sobe, med njima se je pojavil starejši brat.
"Tako, tako," se je s predirljivim pogledom zapičil v brata; "beli se tudi vračajo — glejte no! Beli domov, rdeči pa v zemljo, kajne?"
Mati Izabela je zaslutila usoden položaj in je s strahom skočila pokonci.
"Ne tako, sinko; vojna je zares strašna in breobzirna. Veliko sem že prenesla, bom pa še ta udarec . . ."
"Da, mati, brezobzirna in strašna je vojna — med brati. A ta pes tu je ubil mojega brata, najboljšega mojega prijatelja . . . Tega mu ne prizanesem!"
Juan je planil s stola, prebledel in stopil za korak nazaj.
"Kaj mi pa hočeš, brat? Nisem mislil storiti, kar sem storil, če bi se ne bil branil, bi me bil on ubil . . ."
"Vem, vem, ni treba ponavljati, sem že slišal za vrati svojo samoobtožbo. Ampak, če bi bil tebe ubil — prava reč! Bele pse bi bilo treba pobiti vse do zadnjega!"
Mati se je s sklenjenima rokama približala sinu.
"Prosim te, sinko, lepo te prosim, pomiri se! Kar se je zgodilo, se je zgodilo; tvoj brat je srečen zdaj — nobenega trpljenja ni več zanj . . ."
"Nobenega trpljenja, da; zadosti je tr-
pel, saj sva se borila skupaj in vem to. Pa ti gre ta beli pes in ga ubije!"
Juan se je še za nekaj korakov umaknil proti oknu in je ves bled obstal v kotu sobe.
"Nisem pes — tvoj brat sem, kakor je bil on!" je vzkliknil, držeč roko za pasom.
"Pes — umri še ti!" je zakričal brat, planil in zamahnil.
Tisti trenutek je mati skočila pred sina, da bi ga branila.
A bilo je prezgodaj in prepozno.
Zamahljaj z nožem je bil tako silovit, da se je namesto v bratovo zapičil v — materino srce.
Mati je kriknila in zdrsela ob telesu sinovem na tla.
"U. . . mi. . . ram," je presekano zašepe-tala. "Hote-la . . . sem . . . vama . . . pripraviti . . . prijetne praznike . . . zdaj pa ne bom mogla . . . Dan ... sv. Duha ... je tu . . . bodita prijatelja . . . vsaj . . . vidva . . . Tudi . . . Španija ... bo .... vstala od smrti . . . v novo . . . življenje . . . škoda ... da me. . . več ... ne ... bo ... ah .. ."
Kri je pordečila deske, obraz materin je bledel zmeraj bolj; oči pa so ostale odprte; že vse osteklenele so se zazrle v strop in tako obstale . . .
Sin Juan se je zrušil čez materino truplo in zajokal kakor otrok.
Starejši brat pa se je s tresočo roko doti-pal bratove glave in z drgetajočimi prsti božal njegove lase in obraz . . .
Skozi okno so veličastno priplavali glasovi binkoštnega zvonenja iz mestne katedrale . . .
Boljšega stana si zastonj želi, kdor doma za pečjo leži in dolgčas po laktu ali komolcu prodaja.
Priden delavec ne jenja, dokler mu soln-ce ne zajde in ga večerni mrak počivati ne prisili.
Zadovoljnost je polovica življenja.
Ni prav, se svojega dela sramovati, naj si bo šilo ali šivanka; naj se časti, dokler pošteno človeka živi.
VOJNI DOŽIVLJAJ
(Vojislav Ilič. ml.)
■yOJNI doživljaj, ki se mi je najgloblje vrezal v dušo, se je dogodil v Albaniji.
Na to vratolomno pot sem bil odšel z dvema tovarišema. '
Eden je že po prvih desetih dnevih naporne pešhoje umrl od izčrpanosti — drugi pa je neke temne noči, ko smo hodili po strmi kožji stezi, nekako spodrsnil in končal spodaj v eni od temnih sotest Drima.
Nadaljeval sem pot popolnoma sam.
Vsak trenutek sem hodil mimo trupel mož, žensk in otrok, ki so umrli od izčrpanosti in lakote, ali mimo še živih nesrečnikov, ki so se zrušili od slabosti zraven poti in niso imeli niti toliko moči več, da bi napravili en sam korak ter so kar čakali smrti.
Nad njihovimi glavami je z vseh strani odmevalo kakor nepretrgana pogrebna pesem krakanje krokarjev in žvižganje orlov.
Po taki poti in v takih okolnostih, ko si gledal smrt desno in levo, je bilo iti naprej — in še več: z upanjem v srcu . . .
In šel sem.
Ko sem končno tudi sam opešal, sedem na kamen poleg poti, da bi se odpočil.
Zazdi se mi, da leži nedaleč od mene nekakšen človek ali kaj.
Pogledam natančneje.
Glej, vojak je v snegu !
Iz snega gleda samo glava, trup in desna roka, ki jo je porinil skozi sneg in jo iztegnil v smeri proti mimoidočim, kakor bi prosil skorjo kruha.
Obraz mu je voščeno bled, ustnice pomodrele in razpokane od žeje in lakote, bogve koliko časa že leži tukaj mrtvaško nepremično v snegu, ki neprestano pada po njem.
Oči — plave, velike in dobre kmetske oči — edino te so se še premikale in samo po njih se je še dalo spoznati, da je mladi nesrečnež še pri življenju.
Prav nič nisem pomišljal . . .
V vojaški torbi sem imel še en kos kruha.
Odlomim polovico in jo pomolim mrtvemu — lačnemu nesrečnežu. Ko je zagledal kruh, so se mu oči zasvetile od sreče, ni pa
imel moči, da bi kaj rekel ali toliko, da bi z roko vzel košček.
Torej mu sam potlačim kruh v pest, mu jo stisnem skupaj in jo tako pridržim nekaj trenutkov — tako da je tudi potem ostala skupaj.
škoda, ni imel več moči, da bi ponesel kruh v usta.
Ko sem mu ravno hotel pri tem pomagati, začno naenkrat od nekod pokati puške . . .
Na poti se pokaže nekaj potnikov — naših vojakov —, ki so hiteli dalje in klicali:
"Zaseda! Bežite!" . . .
Eden od mimo gredočih opazi nepremičnega vojaka ob poti, in ker je bil tudi sam močno lačen, mislil pa je, da je vojak mrtev, iztegne roko, da bi mu iz stisnjene pesti iztrgal kos kruha.
"Nikar, brate!" se tedaj naenkrat zasliši slab umirajoč glas poln prošnje, žalosti in bratskega očitanja . . .
Potnik se zdrzne:
"Glej no! Jaz sem pa mislil, da si . . ." pravi začudeno in si ne upa uporabiti besedo mrtev.
"Ne, ne bom, brate! Ne bom! Nikar se ne boj!" doda še očetovski, pozdravi z roko v znak spoštovanja in prošnje za oprošče-nje, potem pa se lačen urno odpravi dalje po poti . . .
Treba je bilo misliti na svojo lastno glavo.
Tudi jaz sem moral z njim.
Streljanje pušk se je slišalo vedno bliže...
Ko sem šel naprej, sem se ozrl.
Nesrečnež je še vedno ležal v snegu in z nasmehom buljil v kos kruha v svoji roki, sam, zapuščen, lačen, negiben, nad njim pa so krožile jate požrešnih ujed in smrt je razprostirala svoja materinska krila . . .
Kdor nekaj použije, nekaj si pa prihrani, ima lahko dvakrat obed.
Miza, ki se z molitvijo začne in konča, ne bo stradala.
Več ko zna, več velja, naj bo gospod ali kmet.
PO PRAVIČNOSTI K MIRU
S. G.
Prelepo geslo sedanjega sv. očeta Pija XII. — kako prepomenljivo za našo nemirno dobo ! Prava, krščanska pravičnost terja od nas, da vsakemu damo, kar mu gre. In ta je današnjemu svetu več ali manj tuja. Ne ravna se premnogokrat po njej ne v javnem, ne v privatnem življenju.
Ne ravna se po njej v javnem življenju, zlasti ne v odnosih med narodi in državami. Za te odnose bi menda morala še vedno veljati načela nekulturnih narodov iz stare in novejše dobe. Kdor je študiral zgodovino, je lahko opazil, da je vsako očividno nasilje končno popravila roka božje pravice in da se je vsaka krivica prej ali slej bridko maščevala. Tisti, ki bi zase zahteval neko pravičnost, pa bi sam tlačil druge, bi razodeval skrajno nesramnost, ki tudi ne more ostati nekaznovana, če pa kak narod ve-doma in hote krati temeljne pravice drugega naroda, naj ve, da ga bo zadela enaka usoda v bližnji bodočnosti. To so nauki iz zgodovine. Daje jih tudi krščanska vera. Nanje niso nehali opozarjati tudi poglavarji sv. Cerkve, dasi je njihov opomin navadno ostal glas vpijočega v puščavi, čisto v duhu pokojnega papeža Pija XI. tudi sedanji razglaša, da bomo le po pravičnosti prišli k miru. S tem geslom hoče izraziti isto, kar je povedal Pij XI. angleškima ministroma: "Vse življenje sem se boril in boril se bom do svoje smrti za ideje, ki so nam vsem skupne in drage: za obrambo duha pred surovo silo; za varstvo slabotnih proti zatiralcem; za pravice malih narodov napram velikim; za svobodo proti nasilju ; za resnično pravičnost proti samovolji."
Današnji svet pa ne pozna pravičnosti večkrat tudi v zasebnem življenju. Ne da vselej vsakemu, kar mu gre: ne Bogu, kar je božjega, ne bližnjemu, kar je njegovega, ne samemu sebi, kar je v resnici njegovega.
Bogu ne damo, kar je njegovega, če ne izpolnjujemo vestno in natančno božjih in cerkvenih zapovedi, če jih lahkomišljeno
prelamljamo. Pričakovati potem pomoči od zgoraj, kadar smo v stiski, bi bilo predrzno. Saj je morebiti stiska prišla nad nas radi tega, da nas izmodri. — Bližnjemu ne damo, kar je njegovega, če mu n. pr. škodujemo na imetju, če kratimo njegove osebne pravice, če ga opravljamo in obre-kujemo itd. Krščanska ljubezen do bližnjega zahteva od nas, da nobenemu ne storimo ničesar, kar ne želimo, da bi kdo nam storil, če bi se po tem v resnici vselej ravnali, bi ne moglo priti do medsebojnega sovraštva in maščevanja. — Samemu sebi ne damo, kar je našega, če se ne brigamo v zadostni meri za zveličanje svoje duše; če se bolj brigamo za posvetne, kakor za božje reči; če se udajamo strastem, namesto da bi se z vsem srcem posvetili božji službi.
Najlepši zgled prave pravičnosti v zasebnem življenju so nam nešteti svetniki, ki so našli v njej tudi svoj blaženi mir že tukaj na zemlji. Vzemimo samo zgled našega velikega ameriškega misijonarja, škofa Baraga. Prav kratko lahko rečemo o njem in njegovem življenju: do Boga je imel srce angela, do bližnjega srce matere, do samega sebe pa je bil strogi sorodnik, če hočemo biti deležni njegove uravnovešenosti in njegovega notranjega miru, potrudimo se tudi mi za pravo ljubezen do Boga in do bližnjega in do samega sebe.
Cenitev
"O, kako imate lepega psička. Ali bi ga prodali?"
"Bi ga, ampak za manj ne, ko za petsto dinarjev."
"Ali je psiček tako brihten?"
"Tako pamet ima skoraj kakor jaz."
"No, potem pa vam ne dam več zanj ko petdeset par."
Sebičnež
Krčrnar: "Kaj, z nadzornikom, tem za-nikarnim pijancem bi se rada poročila?"
"Hči: "Prisegel mi je, da ne pokusi nikoli nobene pijače več, če ga vzamem!"
NI SE VRNIL
(Cerezier, prevel R. S.)
ISOKO nad malimi vaškimi hišicami in mirnimi zelenimi livadami leti aeroplan. Jeklena ptica brni skozi zrak z brzino štiri sto kilometrov na uro proti daljnjemu cilju, na katerega bo treba zmetati več tisoč kilogramov bomb.
Tri življenja lete svoji neizbežni usodi v naročje.
"Moramo se prebiti," je mrmral skozi stisnjene zobe pilot, s strahom zroč na oblačke rumenega dima, ki so se naenkrat začeli pojavljati okoli aviona. Zapoved se glasi: Naloga se mora izvršiti za vsako ceno ...!
Za vsako ceno . . . Njegov trdi obraz postane še trši. Od njega zavisi, ali bo naloga izvršena. Da, trojica je odletela, trije avi-oni so startali, da izvrše nalogo. Kje sta sedaj njegova dva spremljevalca? Eden se je moral spustiti zaradi poškodbe v motorju. A kakšno je spuščanje v tistih vražjih soteskah! Njuna sreča, ako sta se ponesrečila . . . Diugega je zbilo na tla protiletalsko topništvo. Videl ga je, kako se je zrušil objet od plamenov na tla. Topničar-ji imajo na svojem topu en križec več, pač en sovražnikov avion manj . . .
Ubogi tovariši . . .
Pogledal je na posadko. V kljunu letala opazuje izvidnik z budnim očesom obzorje, da ne bi bili iznenadeni. Roka mu počiva na ročaju težke strojnice, pripravljene, da v trenutku izstreli nekaj sto kosov svinca v sovražno letalo, če bi se le prikazalo v daljini. V stolpu na repu aviona čaka stroj-ničar z dvema naperjenima cevema, da vsakogar dostojno pozdravi, kdor bi le poskušal, da jih napade od zadaj.
Pilot se je pogreznil v občutek spokojnosti. Motorji pojejo svojo monotono pesem — pesem, ki vzbuja v človeku občutek varnosti in brezbrižnosti.
Naenkrat je bilo letalo ponovno v dežju rumenih oblakov. Videti je, da se protiletalsko topništvo tukaj ne šali.
Pojavi se oblak na levem krilu in trenu-
tek na to se že odlomi kos krila in izgine v globočini. Toda, kakor da je s seboj povleklo oblačke dima, kajti mahoma so izginili.
"Glej jih, prihajajo!" je zakričal skozi govorilno cev strojničar in pokazal čez rep.
Pogledal je proti repu. "Tisti so" — pet sovražnih enomotornih letal mu je sledilo z vso brzino. Sovražni lovci so imeli nekoliko večjo višino in sedaj se spuščajo kakor meteorji na osamljeni plen.
Začela se je neenaka borba. Borba na življenje in smrt. Eden proti petim! Pet skobcev je v besnem naletu napadalo že ranjenega orla, ki se je besno branil. Strojniške cevi so bruhale ogenj, motorji so zlo-kobno sikali in brenčali v silnem naporu, jeklene ptice so se vzpenjale in drhtele, dajajoč iz sebe vse, kar so mogle.
Spoznal je, da je to njegova poslednja borba in že vnaprej je vedel, kakšen bo konec. En sam aparat proti petim, trije ljudje proti petim, tri strojne puške proti petim topovom in dvajsetim strojnim puškam — razmerje je preveliko! Da bi vsaj lahko pobegnil. Le kako? ! V službenem seznamu bo zapisano, da se nekaj naših letal ni vrnilo, in stvar bo rešena. — Zapoved "za vsako ceno' ni mogla biti izvršena. — S pritiskom na gumb se je osvobodil bomb, premaknil višinsko krmilo, dal motorjem plina in se dvignil v višino.
Napadi lovcev postajajo bolj in bolj silni. Občuti, kako mu po nogi teče nekaj gorke-ga — kri. Umikajoč se z drznimi okreti temu napadalcu, je naletel na drugega. Kroglice neusmiljeno rešetajo trup in krila njegovega aviona. čudovito je, da sploh še vztraja!
Strojničar se je sključil v svoj sedež. Na njegovem izčrpanem licu se že odraža spokojnost. Roke mu še vedno krčevito stiskajo držaj strojnice. Ta ima že dovolj . . .
In tudi čez obraz izvrdnika, začrnelega od smodnika, curlja kri. Ali njegova strojnica še vedno drži lovce v dostojni oddaljenosti.
Ozrl se je po obzorju. Kakor nalašč ni nikjer niti enega oblačka, da bi se zatekel vanj. To bi bila rešitev. Edina . . .
Občutil je trudnost in oslabelost telesa.
Pa popolnoma mu je bilo jasno, da se bo bitka končala v nekaj minutah. Letalo ga ne uboga več: krmila se ne odzivajo. Desni motor še samo slabo hrka. Gotovo je tudi vanj zašel kos svinca. Poslednji utripi bombnika se bližajo koncu . . .
Avion se besno zavrti okoli svoje osi in z nosom, naperjenim v zemljo, začne padati, vrteč se vse hitreje. Kosi platna se trgajo od krila in trupa in zaostajajo za njim. Lovsi še vedno spremljajo svojo žrtev, misleč, da je to trik.
Pilot sedi popolnoma brez moči na svojem sedežu, čevlji so mu polni krvi.
"Skoči" — vpije skozi govorilno cev izvidniku, ki ga gleda z izbuljenimi očmi.
"Ne morem . . . levo roko imam zdrobljeno in noge so mi odpovedale."
Niti njega ne slušajo več noge. Tempira-ne svinčenke so storile svoje. Nagonsko je pobožal padalo, škoda, niti zadnji in edini rešitelj mu ne more več pomagati.
Zemlja se vrti pod njim z blazno naglico. Še nekolkio sekund, pa bo vsega konec. Sedaj opazuje sovražnik njegovo padanje in škodoželjno pričakuje, kdaj se bo razbil na drobne kosce. Kolikokrat je on sam tako opazoval sovražna letala! Zdaj je on v istem položaju. Samo, da bi bilo čimprej . . .
Strojničar je mrtev. Njegovo telo niha, kakor da bi bil pijan. Njemu vsaj ne bo treba dočakati trenutka, ko bo letalo udarilo ob zemljo. Doma pa ima staro mater in sestrico. Mogoče sedaj molita pri Bogu zanj, da bi se srečno vrnil. Niti ne slutita, da se je njegova življenska borba končala, šest tisoč metrov nad zemljo. In da ga ne bosta več videli. Pa boljše je, da ne vesta... Jokali bi se.
S strahovito brzino se bliža zemlja. Samo, da ne bi moral čakati na konec — na finis igre, v kateri je izgubil. O, ta zemlja, kako je daleč! Tako čakanje ubija človeka.
Izvidnik leži nem, kakor mrtev v kljunu. Tudi njemu je težko zapustiti mlado ženo in malo dete. Zlata, mala deklica krasnih plavih las. Mlada vdova in ena sirota več...
On pa nima nikogar. Niti ena solza se ne bo zaradi njega prelila. Roditelji spijo že več let pod hladno zemljo. A ljubezen. Bolni smeh mu je skrivil lica. Tista, ki jo je
nekdaj blazno ljubil, sedaj gotovo nanj niti ne misli. Po razstanku mu ni več odgo-varjaal na pisma. Pa zdaj je itak vseeno. Še mnogo težje bi mu bilo.
Uh, za vraga! Kako se zemlja polagoma premika. Še 500 metrov. Cela večnost . . .
Naenkrat mu postane žal. Življenja, usode, vsega. Vendar je življenje lepo z vsemi svojiim razočaranji in radostmi!
Eh, še malo, pa bo vsega konec. Zemlja je že čisto blizu in mu hiti z velikansko brzino naproti. Kmetje radovedno opazujejo letalo, kako se vrtinči in pada k zemlji. Toda oni ne vedo, niti ne morejo razumeti, da sta v tej lupini dva človeka — dvoje življenj, ki se bosta v naslednjem trenutku umirila za vedno . . .
Strahoviti udarec mu je prekinil tok misli. Zaradi silnega zloma, ki je ob udarcu nastal, je mislil, da mu bo razneslo ostanek možganov, ki jih je še imel. Tedaj je začutil, kako ga je neka nepoznana, nepopisno močna sila vrgla nekam daleč, globoko . . .
Grobna tišina je nastala okoli njega, ko se je prebudil. Nejasno se je spominjal, da je doživel nekaj groznega, toda ne more toliko urediti misli, da bi vedel, kaj je v resnici bilo. Skozi misli mu je hitelo s filmsko brzino na tisoče dogodkov. Poskušal je vstati, toda ni mogel. Telo ga ni hotelo poslušati, kakor da ga nima. Vendar bolečine ni občutil. Je mrtev? . . .
Toda ne! Pred njim je gomila platna, cevi, železa — borni ostanki njegovega letala. Pohlepni rumeni jeziki ognja oblizu-jejo ostanke zrušenega aviona.
To se pravi, da torej vendar ni mrtev; lažje mu postane. Občutek lagodnosti ga prevzame.
Tedaj začuje iz ruševin bombnika strašen krik:
"Pomagajte, ljudje božji . . . Gorim, oh... Prijatelj, če si mi drug, ubij me . . . o joj . . . stori mi to ... Ne morem več zdržati . . . ne morem . . . Joj, kako peče . . ."
Obraz je imel kamnit, medtem ko je prosil:.
"Prijatelj, prosim te . . . Kakor Boga te prosim, skrajšaj mi muke . . . Ubij me . . . o joj . . . vidiš, kako trpim . . . Oh, ma-ma moja . . ."
Tišina . . . Prijatelj je izdihnil tudi brez njega. Ostane še on. Sam. Prsi ga bole in na ustnice mu prihaja krvava pena. Dihanje mu postaja težje in težje. Kakor da bi ga nekdo pri vsakem dihu zbodel z nožem. Tipa z roko po telesu. Skozi raztrgano usnjo jopo mu štrle polomljena rebra. In tisto, kar je on včasih imenoval noge, je sedaj le brezoblična gmota kosti in krpa mesa.
Na oči se mu je spustila megla. Vse postaja neprozorno. Niti bolečine ne čuti več. Zdi se mu, da odhaja. Svečan mir je zagrnil njega in okolico s svojim plaščem. Tišina, blažen mir . . .
Poročilo piše: ". . . nekoliko naših letal se ni vrnilo . . ."
LEGENDO ČUDNO SI GOTOVO BRAL
A. Urankar
Legendo čudno si gotovo bral: Goslač Andrej je novo pesem si iskal.
Za Novo pesem-čudi se pregrešni misli-
bi bil še dušo od Boga zveličano prodal.
Mladina veternjaška mu je takt skakljala, potoček v rebri mu popevko je šumljal, vrh holma mu je cerkvica pritrkovala in slavec melodijo Drejcu je žvrgljal. Dvorane so mu pele, žvižgale sirene, udarjali žerjavi, stroji, dimniki tovarn: palače, hiše, bajtice, Iažnjice in iskrene so bile spevov polne, spevov praznih marnj.
Goslač Andrej
ni našel rvoje pesmi prej,
dokler ni Jezus s smrtnim lokom
šel mu preko strun:
Tedaj zvenelo je in pelo mu
od vseh nebeških mej.
Te naše pesmi so le drobni drobci - meteorji,
ki od velike zvezde so v svetovje se zgubili. Prehodi svet do zadnjih cest, vasi in mest: ne boš jih zbral, da sliko zvezde bi dobili.
Vse naše pesmi so odjek slaboten večnega Boga in misli naše iskre iz vulkana božjega Srca.
JELENJI LOVEC
P. L. Coloma S. J.
I.
DEN izmed največjih naukov, ki jih ima v sebi sveto pismo, je ta, da vedno kaže božjo previdnost, kako dela na viden in zato čudovit način, ravno tako v velikih kakor v malih dogodkih človeškega življenja. Bog je tisti, ki ga vidimo zmagovati v vojskah, razdevati mesta, podirati prestole, pokončavati kraljestva ; kralji so v njegovih rokah šiba jeze, s katero udari druge kralje; ljudstva so nesreča, s katero kaznuje druga ljudstva; moči zemlje pa dekle njegove pravice, ki na eno samo znamenje njegovo lahko pokončajo vesoljni svet. Nasprotno ga vidimo drugič držati zibko otrokovo, ki plava na vodah; položiti oljčno vejico v kljun golobov, ki se vrne v barko; voditi polet lastovke, ki ima oslepiti moža pravičnika; zagnati kamen pastirčka, ki si ga je izbral za kralja svojemu ljudstvu. In v tej združitvi velikih dejanj in malih pripetljajev, velikanskih prevratov in neznatnih dogodkov, razkrije človek .ona čudovita pota, ki jih neka neskončna modrost druži in spleta z vsemogočno previdnostjo: vidi pred sabo in takorekoč pred svojimi očmi tisto svete dobrotljivost, s katero Bog uravnava dogodke v dobro svojim otrokom; in v senci te ljubezni brez mej, in pod varstvom te moči brez mere, je človeku sladko spati kakor otroku, ki ga čuvata ob njegovi zibki sladko srce materino in srčnost očetova.
In ta nauk ni nauk, ki ni več poraben, ampak nauk, ki ima veljavo za sedanje čase. Gotovo da je prešla tista doba očakov in prerokov, ki so kakor družina občevali z Bogom in sprejemali njegove ukaze po nebeških poslancih in čudežnih znamenjih. Toda resnica je starejša kakor čas, in ni podvržena ne starosti, ne smrti; časi so se predrugačili, ljudje so že drugi; Bog pa ostane vedno isti in včasih mu dopade, da odgrne zaveso, ki nam ga zakriva, da pokaže ljudem z čudežnimi dejanji, da je tista vsegamogočna roka, ki je ravnala od-
krito in vidno dogodke in prevrate v svetopisemskih časih, ravno tista, ki še zdaj vodi skrita in kakor zagrnjena ravno tako male pripetljaje kakor mogočne prevrate naših dni; da ravno tista očetovska skrbnost, ki je polagala živež pred roke Izraelcem v puščavi, ga polaga danes v roke siromaku, ki stavi vanj svoje upanje; da je ravno tako danes, kakor včeraj in jutri treba zamenjati v vseh jezikih pogansko besedo "slučaj" s tisočkrat blagoslovljeno besedo "previdnost božja".
En tak dogodek hočemo povedati svojim bravcem z ravno tisto natančnostjo, kakor nam ga je povedal neki misijonar iz družbe Jezusove, ki ga je spet slišal iz ust prevzv. g. nadškofa Jožefa Ignacija Arciga samega, ki je prvi razkril to čudo.
II.
V tistem najbolj vročem pasu Meksike, ki preprega deželo od vzhoda proti zahodu in ki mu pravijo Vroča zemlja, stoji vas z imenom Uakana, oddaljena kakih 300 kilometrov od Morelie, glavnega mesta pokrajine Mičoakanske. Uakana ima k večjemu 5000 prebivavcev in je vendar v tistem kraju, ki je najbolj redko naseljen v celi Mehiki, glavni kraj vseh vasi in selišč 100 km naokrog. Množina zveri, ki jih velika gor-kota tudi po zimi tako razmnožuje, da mora človek strmeti, potem neprestane vročinske bolezni vročih krajev, držijo človeka proč od te krasne zemlje, bogate kakor ni nobena druga, kakor od smrtonosnega paradiža, v katerem človeku ni dano prebivati. Živalstvo in rastlinstvo se bujno razvija v vsem veličastju in lepoti; reke šumijo po dolinah, celi gozdovi palm, platan in sadnih dreves pokrivajo deželo in se vrstijo z gostimi šumami dragocenega lesa. Tukaj živijo tiste ptice s prelepim perjem, za katere se trgata veda in moda, prva za svoje muzeje, druga za svoje muhe; tukaj se nahaja divjačina vseh vrst, od zajca do leoparda, od jelena, ki ga je v velikanski obilici, do velikega amerikanskega panterja, ki se odlikuje po pisanem kožuhu in potuhnjeni in zvijačni divjosti. In v sredi tega potratnega razkošja narave se najde-
jo tudi bogate žile železa, bakra, srebra, skrite v notranjščinah te negostoljubne zemlje, kakor da so jih nagajivi duhovi tam zakopali, da se norčujejo iz lakomnosti človekove . . .
Lenoba, katero goji in opravičuje velika rodovitnost zemlje in vročina podnebja, je splošna pregreha teh ubogih domačinov, ki izhajajo večjidel od starih naseljencev iz južne Španske. Vendar niso zvitega značaja, kakor večina lenih ljudstev, ki s svojo navadno krotkostjo zakrijejo,, kadar je treba, še togoto. Nasprotno, ti ljudje so preprosti, gostoljubni, ponosni in tako srčni in bojeviti, kadar se sprejo in spoprimejo, da se še krempljev panterja iz njihovih šum ni tako bati kakor preostrega noža ali bodala, ki ga sučejo v svojih tepežih z ročnostjo in urnostjo brez primere. Sukati bodalo kakor nihče drugi, to je po njihovi besedi največja slava, ki jo iščejo ti nesrečneži.
H koncu leta 1868. je prišel k župniji sv. Janeza v Uakani nadškof Mičoakanski, prevzv. Jožef Ignacij Arciga. Višji pastir je prvič prišel pogledat ta del svoje škofije in ubogo ljudstvo ga je sprejelo s takim navdušenjem, da je bilo vse iz sebe. V gostih rojih so prihajali možje in ženske doli z gora; prišli so iz svojih grap in dolin peš in na konjih in z veselim vriščem, ki je imel na sebi mnogo otroškega in ne malo ganljivega, so tekli pozdravit nadškofa in dali so mu po svoji navadi vsak izmed njih kako darilo, ki je imelo za te ujudi v njihovi veliki revščini posebno vrednost.
"Jaz sem Vam pripeljal par junic."
"In jaz par bikov," je rekel drugi.
"Jaz pa to mlado žebico," je pristavil tretji.
Vsakega je sprejel nadškof z očetovsko ljubeznijo in se čudil tej prisrčni radodar-nosti, ki je bila prepričevaven dokaz, da se hvaležnost in pa ljubezen nikdar ne zapišeta v srce in se ne omejita na prazne besede; ampak da se hočeta kakor izvirek voda razliti v čist in rodoviten potok in se razo-deti z zgovornostjo dejanj, četudi stane velike žrtve. Zakaj velike žrtve so bile res ti skromni darovi, ki jih je to ubogo ljudstvo poklonilo svojemu pastirju, in ki si jih
on ni upal sprejeti iz usmiljenja do tolike revščine in tudi ne zavrniti iz spoštovanja pred toliko plemenitostjo. H koncu se je odločil, da ne sprejme teh darov, ki so si jih s tako težavo utrgali in da bi njegove odklonitve ne vzeli za ponižanje, jih je prosil, naj mu namesto tega dado nekaj sadežev te dežel. In tedaj so videli, da so ljudje nanesli na kupe kokosovih orehov, pomaranč, dinj in sploh sadja vseh vrst v toliki množini, da ga niso mogli spraviti v v veliko in prostorno izbo, ki so jo odločili v ta namen.
Nekega dne je bil nadškof v spovednici, kakor je imel navado, kadar je šel po svoji škofiji, da je delil zakrament sv. pokore odraslim, ki so imeli potem prejeti sv. birmo. Med množico spokornih, ki so stali okrog spovednice, je zagledal od daleč ubogega hromca, ki je potrpežljivo čakal, da pride na vrsto; nadškof ga je takoj poklical, da mu prihrani težave tako dolgega čakanja in ga je začel izpraševati, kakor je imel navado; zakaj to ubogo ljudstvo je v krščanskem nauku silno nevedno, ker je v celi pokrajini duhovščine tako malo.
"Odkod si?" ga vpraša nadškof.
"Z neke gore, ki je od tukaj dlje kakor 80 kilometrov, očka!" mu odgovori hromeč.
"In kako si prišel sem?"
"Na muli sem prijahal."
"V kakem stanu si?"
"Vdovec, očka, z dvema hčerkama, ki sta že za možitev."
"In kaj delaš?"
"Lovec sem, očka."
"Lovec, ti?" se začudi nadškof in ne more se smeha vzdržati.
"Res, očka," mu odgovori prav resno hromi ubožec.
"Kaj pa vendar loviš?"
"Jelene lovim, očka."
"Jelene? . . . Beži, to ni mogoče!" odgovori nadškof napol v smehu napol nevoljen, ker je mislil, da ima opraviti ali z norcem ali pa z nagajivcem.
Toda njegovi dvomi so zginili in živa radovednost se je polastila njegovega duha, ko je videl, da je hromeč zmignil z rameni in pristavil s preprostim prepričanjem kakor človek, ki ima ključ do kake uganke.
"Gotovo bi ne bilo mogoče, če bi mi moj Oče Bog ne pomagal."
Nadškof je ostrmel nad tem tako preprostim in globokim odgovorom in je prosil hromca, naj mu natanko popiše, kako živi.
"Torej poglejte, milostni gospod," mu odgovori ravnotako mirno in preprosto kakor prej; "kakor sem že prej rekel, sem veliko let vdovec in nimam več družine kakor dve hčerki. Dneve, ki mi jih Gospod da živeti, preživim na ta način: ko se zjutraj vzdignem, zmolim molitev k svojemu Očetu Bogu ; pozajtrkujem, kar sta mi hčerki že pripravili, in potem se vlečem, kakor morem, in grem ven na polje s svojo puško. Par korakov naprej, ki jih preidem zunaj svoje hiše, mi moj Bog že postavi je-lenčka, kakor sem ga prosil v svoji molitvi. Ustrelim ga, hčere pridejo, ga spravijo domu, in z mesom in s kožo, ki jo prodamo, se živimo že veliko let."
Začuden nad ubožčevim pripovedovanjem in nad prisrčno preprostostjo, s katero je v svoji nenavadni govorici opisoval svoj dogodek, ga je prosil nadškof, naj mu pove molitev, s katero je vsak dan prosil jelena od tistega Boga, ki ga je z resničnim sinovskim zaupanjem imenoval vedno "svojega očeta".
"Tega pa ne storim, očka; tega pa ne storim!" odgovori živahno.
"Pa zakaj ne?"
"Zato, ker me je sram."
"Ampak, sinko moj, ali ne moliš te molitve pred svojim Očetom Bogom?"
"A kako pak, očka; ampak moj Oče Bog . . . e, bežite, moj Oče Bog, to je druga reč . . ."
"Glej, ko te pa jaz prosim, da mi povej... Zakaj bi mi ne ustregel tega?"
"Očka, vse bom storil, kar mi ukažete, samo tega ne, ker me je hudo sram."
"Ampak to je ravno, česar te prosim. Beži, beži, daj, ustrezi mi to; saj tega te ni) sme biti sram."
"Ampak očka, ko se pa te molitve nisem naučil iz nobene knjige, in me je tudi nihče
ni naučil."
"Naj bo, kakor če . . . Povej mi jo."
"Torej glejte, očka, Vam bom. povedal, pa za malo naj se Vam nikar ne zdi . . . Kadar se vržem, torej na kolena na sredi svoje bajtice, pa rečem svojemu Očetu Bogu: E, Oče Bog! Ti si mi dal te dve hčerki, ki jih imam in Ti si mi tudi dal to bolezen, ki mi ne dopusti hoditi. Jaz moram živeti svoji dekletci, zakaj one Te ne smejo žaliti. Tako, Oče moj, postavi mi tukaj blizu enega jelenčka, kjer ga bom lahko ustrelil, in tako ostane tvoja pomoč pri tej ubogi družini."
Strme ga je poslušal nadškof, kakor da se je on, cerkveni knez naučil nekaj od tega nesrečnega hromca. Ta pa, ki ni opazil njegovega čudenja, je preprosto skončal:
"To je tista molitev, očka. In kadar jo izmolim, se napotim na polje in vem za gotovo, da bom našel, česar sem prosil svojega Očeta Boga, in tudi vselej najdem. In v dvajsetih letih, odkar sem bolan, mi nikdar ni zmanjkalo te pomoči; zakaj moj Oče Bog je jako dober, jako dober . . ."
III.
Ali strmite nad tem čudom? Morda dvomite nad njim, ker se spomnite, da tudi vi prosite Boga dobrot, pa vam jih ne da? Morda vam more dati ravno ta hromeč ključ do te skrivnosti, čujte nadškofa mi-čoanskega samega, ki vam bo prav tiho povedal na uho, pa prav tiho, morda zato, da vas ne bo sram, da je ta ubogi napol divji človek iz amerikanskih pragozdov klical svojega Očeta Boga iz dna srca, ki je bilo popolnoma vdano v božjo voljo; da je k njemu vzdigoval, kakor veleva sv. Pavel, svoje roke čiste, čiste. Tako čiste, da je v dvajsetih letih, odkar je nosil svojo bolezen, bil njegov največji greh, da je naklestil nekega psa, ki mu je ravno hotel požreti jelenovo kožo. Pri tem bo pa tudi izginil izpred vaših oči čudež, zakaj to ni noben čudež, če Bog stori, kar obljubi. Največje čudo bi bilo, če bi tega — ne storil.
RUSKA PRIPOVEDKA
H"~j|EKOč je živel za vasjo star invalid, I' ki je bil v vojni četovodja. Pod _|j nosom je imel kot konjski rep dolgo brado, na hrabrih prsih železno medaljo, ki se je lesketala kot sajast lonec, nogo pa je imel leseno in je z njo glasno ropotal po tleh, tok-tok, tok-tok, kadar je hodil.
Razen lesene noge je imel hrabri invalid tudi sina, ki je imel tako trdo betico, da bi mogli z njo lomiti led na reki.
"Joj, sinko, golobček moj, kaj bo iz tebe?" je včasih tarnal invalid in se v skrbeh praskal za ušesi. Sin pa je molčal, kakor da bi bil mutast.
Nekega dne pa je vendarle odprl škrbasta usta in odgovoril:
"Očka, veš kaj? Veleposestnik bom postal!"
"Prav je tako, golobček moj !" je starček veselo zaklical in odkrevsal, tok-tok, tok-tok, k veleposestniku sredi vasi.
"Dobrotljivi gospod, žlahtni gospod, moj sinko bi rad postal veleposestnik. Ali bi ga hoteli vzeti v uk?" ga je pohlevno vprašal.
Gospod se je glasno zasmejal in odgovoril :
"Očka, pojdi lepo domov in zlezi na zape-ček! Tvoj sin ne more postati veleposestnik, preveč butast je."
Invalid je ves potrt odštorkljal v svojo kočo in povedal sinu, kaj in kako.
Fant pa ni bil prav nič žalosten. Rekel je:
"Očka, veš kaj? Oženil se bom."
"Prav je tako, golobček moj, se je razveselil starček in odkrevsal v knežji dvorec.
"Vaša milost, moj sin bi se rad poročil. Ali bi mu dali svojo hčer za ženo?" je ponižno vprašal in se klanjal do tal.
Knez se je na vse grlo zagrohotal in odgovoril :
"Očka, pojdi lepo domov in zlezi za peč! Tvoj sin je preveč neumen, da bi mu dal svojo hčer."
Invalid je ves poparjen odštorkljal v svojo kočo in povedal sinu, kako in kaj.
Sin pa je rekel:
"Očka, nič zato, bom pa postal vojak."
"Prav je tako, golobček moj!" se je razveselil invalid in jo je mahnil, tok-tok, tok-tok, naravnost h generalu. Strumno se je postavil predenj, se hrabro izprsil, udaril z leseno nogo ob zdravo, salutiral in rekel:
"Pokorno javljam, gospod general, da bi moj sinko rad postal vojak."
General si je zavihal košate brke in se zasmejal :
"če je fant lepo zraščen kot smreka in če ima zdrave ude, ga kar privedi sem! Poskusil bom napraviti iz njega dobrega vojaka."
Tiste dni je izbruhnila ljuta vojna med Rusi in Tatari. Car je poklical k sebi generala in mu velel:
"Udari s svojimi rekruti na nevernike in jih pobi j!"
General je udaril s petami skupaj, pokorno salutiral in obljubil:
"Šel bom in jih pobil!!"
Ko so prikorakali na bojno polje, so zagledali široko reko, čez katero je držal lesen most. General je vedel, da bodo Tatari prihrumeli čez ta most, zato je ukazal podčastniku, naj z dvajsetimi vojaki brani most, dokler ne bo prikorakala carjeva armada. Med temi dvajsetimi rekruti je bil tudi neumni invalidov sin.
Podčastnik se je postavil s svojimi rekru-ti pred most in ga hrabro branil tako dolgo, dokler ni zagledal sovražne vojske, ki se je začela valiti proti reki. Takšna mogočna armada je bila, da so se hrabremu podčastniku začele tresti hlače. Zapovedal je svojim vojakom, naj se junaško obrnejo in odkorakajo nazaj. Vojaki so ga pri priči ubo gali in odkorakali tako hitro, da se je vse kadilo za njimi.
Neumni invalidov sin pa je zmerom razumel in storil vse narobe. Ko je podčastnik velel, naj se obrnejo in odkorakajo, je bil on obrnjen na to stran reke. Ubogljivo se je obrnil na peti, krepko stisnil svojo puško in odkorakal nazaj na most. Stopal je po mostu sem in tja — en, dva, en dva — in mu še na misel ni prišlo, da bi se bal. tako neumen je bil.
Ko so Tatari zagledali vojaško stražo na mostu, so obstali in priredili veliko posvetovanje. Bili so prepričani, da se za rekru-
torn skriva vsa carjeva vojska, ko pa je straža tako moško in samozavestno korakala po mostu. Kaj storiti?
Po dolgem posvetovanju so modro uga-nili, da je nemogoče priti čez most in da je najboljše, če se obrnejo in jo popihajo domov. Kar so sklenili, so tudi storili.
Ko je car izvedel, kako je invalidov sin hrabro branil most, ga je poklical k sebi. Ves ganjen ga je objel in poljubil ter ga pri priči povišal za generala.
Nekega dne se je sinko spet vrnil v rodno kočo. Zlezel je na peč in zaklical očetu:
"Očka, general sem z božjo pomočjo že postal, zdaj bi postal rad še veleposestnik."
"Kakor misliš," je rekel očka in jo urnih korakov mahnil k veleposestniku.
"Hej, vampež siti, lenuh nemarni," je oblastno zakričal nad njim. "moj sinko, tisti, ki je postal general, bi bil rad veleposestnik."
Gospod se je sladko nasmehnil in se po-žuril z odgovorom:
"Moj dragi, ljubi očka, zakaj pa ne? Vse kar imam, je blagorodnemu tvojemu sinu na razpolago."
Invalid se je vrnil, povedal sinu, kaj je dosegel in sin se je preselil v veleposestniko-vo hišo in dobro se mu je godilo. Pa se je kmalu naveličal samotariti in rekel očetu :
"Očka, veleposestnik sem z božjo pomočjo že postal, zdaj bi se pa rad oženil."
"Kakor misliš, sinko," je rekel očka in jo na vso sapo ubral v knežji dvorec.
"Hej, vampež, lenuh nemarni," je oblastno zakričal nad knezom, "moj sinko, tisti, ki je postal veleposestnik in general, bi se rad oženil. Daj mu svojo hčer!"
Knez se ni prav nič obotavljal, ampak je prijazno pokimal z glavo in rekel:
"Moj dragi, ljubi očka, zakaj pa ne? Tvoj sin je daleč naokoli spoštovan mož in bistre glave, da nikoli tega. Naj kar pride po hčer! Težko ga že čaka, noč in dan koprni po njem . . ."
In tako je postal invalidov sin mož knezove hčerke, general in veleposestnik.
Prav po rusko, včeraj, danes in jutri.
NAŠA DOLŽNOST
G. R.
APEŽ Pij XI. je v svoji poslanici "Z gorečo skrbjo" povdaril sledeče besede: "Celi narodi so v nevarnosti, da bodo padli nazaj v še hujšo neomiko in neizobrazbo, kakor je vladala nad večjim delom zemljekroga, ko je prišel Odre-šenik". Zdi se, da je cel svet dvignjen iz tečajev. Vsi čutimo, da stojimo pred časovnim preobratom. Ali bolje rečeno: stojimo sredi preloma časa.
Bil je čas, ko je zapad tak prelom časa do dna preoral. In kakor kaže zgodovina, ne ostane Cerkev nikdar nedotaknjena v takih časovnih preobratih. Danes kakor takrat stoji v gorišču boja. Kakor takrat se mora tudi danes Cerkev zavedati svoje notranje sile in moči. Kakor takrat mora tudi današnji dan srčno zastaviti vprašanje, zakaj se danes toliko strmečih ljudi spodtika nad krščanstvom in Cerkvijo. Ali ni v krščanstvu, kakor ga mi sedanji kristjani živimo, vse preveč brezdušne vnanjo-sti, ki ne čuti več tiste velike resnobe, s katero je Kristus zahteval odločitev? Mogoče je pa Bog zato dopustil, da tako silno hrumi vihar okoli drevesa Cerkve, da bodo odpadle strohnele in suhe veje in da bo drevo samo na ta način prisiljeno, da požene svoje korenine še bolj globoko v osrčje
zemlje?---Silni udarci, ki padajo na
krščanstvo in Cerkev, nas morajo predramiti, da bomo tudi mi razumeli glas božji ter si odkrito izprašali svooj vest. če smo pošteni, bomo spoznali, da boleha naše krščanstvo na dvojnem zlu — boleha ponekod smrtno nevarno.
Naše krščanstvo je postalo nekako brez-miselno, nekako krščanstvo iz navade. Saj še molimo, hodimo ob nedeljah in praznikih k sv. maši, prejemamo sv. zakramente. Toda vse te pobožnosti navadno ne zapu-ste globokih sledov v naši duši. Ljudje s takim krščanstvom ne zdrže v boju, ampak omagajo pri prvem spopadu. Zaradi tega si moramo sveto katoliško vero na novo osvojiti. Njene resnice, ki smo jih izza
dni svojega otroštva slišali in poslušali, nas morajo notranje prevzeti. Postati moramo zopet živi kristjani.
Naše krščanstvo je postalo preveč omejeno samo na nedelje in praznike. Ob Gospodovih dnevih vršimo svoje verske dolžnosti, toda docela ločen od tega vernega človeka živi v nas svetni človek. V zakonu in družini, v trgovini in pisarni, na cestah in delavnicah, na polju in v tovarnah ter na vseh poljih našega dela živimo tako, kakor mnogi drugi ljudje, ki ne verujejo v Gospoda Boga. V tem oziru moramo postati popolnoma drugačni. Gospodove dneve mo-
NOVOMAŠNIK BOD' POZDRAVLJEN!
A. Urankar
Tisoč sonc gori to jutro v našem mestu in v veselju sije vsak obraz. Ceste vse so polne mlajev, dobrodošlic, sveta glorija gre tja v deveto vas.
Svojo dediščino narod si proslavlja: v novi maši, pesmi čudovitih dalj . . . Vero kliče v dan, svetinjo svojih mater, kadar stopi v svet mu novomašni kralj.
Kdo bi te ne ljubil ljudstvo naše sveto: časih sekaš hraste svoje nam za križ, kleplješ nam lopato za prerano rušo kolneš lastni sad in kolneš paradiž.
Pa se zopet vrneš kot otrok in sladko ljubiš svojih starih dedov milostni spomin. V tvojih novih mašah, himnah brez odmeva spev vstajenja poje ti sam božji Sin . . .
ramo praznovati, da bomo mogli pravilno obrazovati svoje delavne dni. Svoje delavne dni z vsemi njihovimi dolžnostmi in nalogami, z vsem njihovim veseljem in trpljenjem moramo obvladati in oblikovati iz moči in po vzorih naše vere.
Taki živi, globoko verni kristjani so današnjemu svetu potrebni. Zakaj samo taki kristjani bodo branili in gradili v dušah kraljestvo božje. Vsi drugi v tem boju ne pridejo v poštev. Te in take kristjane bomo Bogu priporočili in ga prosili, da ne izumrjejo.
Tako mora biti. Naše poslanstvo v se-
danjosti ne obstoji v besedah, nazadnje tudi ne samo v obrambi vere. Postati moramo zopet živi kristjani; vsak izmed nas drugi Kristus; vsi prevzeti Boga, vsi prevzeti Kristusa. Modernemu svetu moramo zopet pokazati, da je krščanstvo duševna velesila, da dejansko posega v kolesje življenja, velesila, ki dela čudeže.
V ODSEVU NOVIH MAŠ
P. H. Bren
JUNIJU in juliju začne vstajati zarja novih maš. Seveda je to tista
_ zarja, ki se ima zdaj zdaj preliti v
zlato evharistično Sonce. Kajti prva motna zarja začne vsaj našim kmečkim materam starega, vernega kova rdeti takrat, ko je bilo sklenjeno: študent naj bo! Saj bi do tega sklepa sploh ne prišlo, ko bi tam-daleč, še globoko za gorami, ne svitala nova maša sina študenta. In čem višje se on v latinskih šolah vzpenja, tem slajše upanje navdaja zlasti matere, tem gorečnejše molijo, da bi ne šla po vodi in da bi jo dočakale.
Nihče, morda niti bodoči novomašnik sam, se s tolikim koprnenjem ne ozira v to vstajajočo zarjo, kot njihove dobre matere. In še nekaj lahko rečemo. Zarje novih maš prižigajo pred vsem matere s svojo vzgojo in z molitvijo. Zato je ponekod lepa navada, da se sinovi novomašniki tik pred posvečenjem, ali po posvečenju, za Bogom najprej hvaležno oddolže svojim materam za veliko milost mašništva Gospodovega. Lep način hvaležnosti do matere za to milost je zamislil neki ameriški re-dovnik-novomašnik, Hugo Calkins. Pred duhovnimi vajami za posvečenje je na svojo mater naslovil sledeče pismo.
Predraga mati:
Naznanili so nam čas posvečenja. V nedeljo bo. Danes začnemo duhovne vaje. Vem, da Vas bom v nedeljo pri po posvečenju videl. Vem pa tudi, da bom preveč ginjen, da bi Vam mogel tisto povedati, kar imam na srcu. Zato naj pismeno po-
vem! O, novomašnik ima pred posvečenjem zlasti svoji materi veliko povedati!
Mislim pa, da morem vse to strniti v en kratek: Bog Vam povrni! Pred vsem Bog povrni Vam mati! Kajti kar bom prihodnjo nedeljo, je za Bogom v prvi vrsti Vaša zasluga! To že radi tega, ker bi me ne bilo, če bi Vas ne bilo. Bog Vam povrni za tisto noč pred leti, ko ste bili v smrtni nevarnosti radi mene. Dejali so Vam, da bi na račun mojega življenja svoje rešili. A Vi ste rekli, da hočete raje svoje življenje žrtvovati, da bi jaz živel! Ljubi Bog Vam je to žrtev poplačal, da sva oba živa ostala. Najprej hvala Njemu, a za njim Vam, ljubljena mati za tisto noč. Bog Vam povrni mati za tisti prvi najslajši usmev, ki so ga videle moje oči v Vašem miljenem obličju, a se mu takrat nisem mogel tako oddolžiti, kot zasluži. Hvala Vam torej zdaj!
Do nedavnega časa se nisem dosti živo zavedal, koliko žrtev sem Vas stal. Zdaj se zavedam. Bil sem Vaš Benjamin med mnogimi. Modrijani, ki so hoteli več vedeti kot Bog, so Vam namigavali, da bi posegli v njegove pravice. A Vi ste to prepustili njegovi neskončni previdnosti. Zdaj vem, da je bilo tako. Vi in oče in drugi bratci in sestrice ste se žrtvovali za najmlajšega, ki Vam ga je Bog poslal. Ker zdaj to vem, Vi pa ste že takrat vedeli, pa se niste sebično branili mi dati neprecenljivega daru življenja, sprejmite zdaj prisrčni: Bog plačaj!
Marsikak težek dan ste doživeli, ko smo otroci odraščali. Ko smo se mi malčki brezskrbno na polna usta smejali, je vam skrb stiskala srce. Katoliško šolsko vzgojo ste nam omogočili in še razna razvedrila ste nam privoščili. A zato sami sebi niste privoščili nikake zabave. Odklanjali ste vsa vabila v vesele družbe, da bi nam privoščili malo mladostnega veselja. Mati, nikdar nisem bral Vašega imena v kakem časniku, kot Vaših sovrstnic, ki so se pri tej ali oni organizaciji kakorkoli odlikovale in dobile za to javno pohvalo. Najbrž bi tudi ne vedeli ničesar povedati, ko bi Vas v taki družbi pozvali k uradni besedi.
Toda, ljuba mati, kako zgovorni ste bili, ko ste nam govorili o Bogu, o Mariji in
sploh svetih rečeh. Obličje Vam je žarelo, kot v nadzemski luči. In kadar ste se vračali od vsakdanje sv. maše ter vsakdanjega sv. obhajila, ste se nam zdeli kot bi videli pred seboj Marijo, o kateri ste nam vedeli toliko lepega povedati. Mati, za ta lep zgled, s katerim ste potrjevali to, kar ste nas učili: Tisočkrat Vam Bog plačaj!
Zakon Vam je bil v Vaših očeh vedno božji drug za gojitev novega mladega življenja. In to življenje Vam je bilo samo čakalnica za večno življenje. Mi otroci Vam nismo bili nikoli nadležno, nezaželje-no breme, ker ste gledali v nas neumrjoče duše. Kajne, težko je bilo ohraniti naš pogled vprt v rajske zarje, ki ste nam jih vedno znova prižigali. Pa Vam je vspelo, čeprav z žrtvijo marsikake prečute noči in živce ubijajočega dne.
Moje svečeniško dostojanstvo za Vas ni bilo nekaj slučajnega. Vi ste vsa leta mojega študiranja veliko molili in se mnogo žrtvovali v ta namen. Jaz sem že klonil pred težavami, Vi nikoli. Več, kot kateremukoli drugemu naravnemu činitelju, se imam Vam zahvaliti za to, ker bom, duhovnik Gospodov . . . Na vse to se bom v nedeljo pri svoji prvi sv. maši spomnil in tudi pri svojih sledečih sv. daritvah nikoli ne bom pozabil. Moj zadnji: Bog povrni mati, iz globočine hvaležnega srca!
Hugo Calkins, O.S.M.
Pa ne samo sinovi novomašniki so dolžni se za svoj najlepši dan svojim materam na ta ali podoben način oddolžiti, čeprav je nova maša sina zanje že sama najlepše zadoščenje. Ne, to je dolžan tudi narod, katerega Mojzesi voditelji bodo novomašniki skozi puščavo mesa v obljubljeno deželo duha. Matere novomašnikov so obenem narodne matere, katerim je ves dotični narod, če ne zaničuje samega sebe, dolžan hvaležnost in spoštovanje. Na to naj se v odsevu novih maš ne pozabi!
KAKO SEM ZGUBIL KAR DVE DESNI ROKI
(Iz spominov starega župnika.)
gšj^pISTI čas sem prejel pismo od škofa, taj-j naj pustim svojo majhno faro in se §yy|j| preselim na precej večjo. Poslovil sem se torej od svetega Petra in se podvrgel varstvu svetega Andreja. Oba sem pa prosil, naj mene in obe moji čredi, staro in novo, priporočita Materi božji in samemu vsemogočnemu Bogu.
Na novi fari so me zelo lepo sprejeli.
Prejšnji župnik je bil tako neroden, da je •
ljudem povedal, kdaj imam priti. Pa če tudi bi ne bil povedal, ljudje so bili tako navdušeni za svojega novega dušnega pastirja, da so takoj začeli pripravljati — banket. Ko sem bil enkrat pri njih, se nisem mogel izogniti te zelo nepotrebne in nespametne naprave. Od svetega Petra sem odšel tako nenadoma, da je bilo za "poslovilni banket" prepozno. Pri svetem Andreju pa ni bilo prepozno — razen če bi me bil škof že čez teden dni spet odpoklical. Tega pa ni naredil in treba se je bilo vdati in vzeti banket za pokoro.
Da bom pa popolnoma pravičen, naj povem, da je bilo na banketu prav lepo. Dobro smo se imeli, pili smo in jedli, govorili in govorančili skoraj brez konca in kraja. Vsem so že iz oči gledale tisočere dobre žel.ie za dober uspeh meni in moji fari pod mojim vodstvom, čestitk in voščil od vseh strani nič koliko, če so pa vse te lepe reči gledale ljudem že iz oči. kaj naj šele rečem o njihovih besedah? Ker ne mislim cele številke tega meseca napolniti z opisovanjem našega banketa, bo najbolje, da kar tukaj preneham.
Bom rajši kaj drugega povedal.
Na banketu sem zvedel, da sta pri svetem Andreju kar dve župnikovi "desni roki". Obe sta stanovali v eni hiši in sicer prav blizu cerkve. Bili sta zraščeni skupaj in radi tega imeli še toliko večjo moč. Zato so nekateri govorili, da je prav za prav treba smatrati obe za eno "desno roko" in stvar takole povedati:
"Gradnikova hiša je župnikova desna roka!"
Mr. Gradnik je bil namreč predsednik društva Najsvetejšega Imena, njegova žena, Mrs. Gradnik, pa predsednica materinskega društva. S tem je za poznavalca razmer po naših farah približno vse povedano.
Preden je bil banket pri koncu, sem moral obljubiti, da pridem naslednji dan na večerjo k Gradnikovim. Opazil sem, da se je vsem mojim novim faranom zdelo to samo po sebi umevno. Obljubil sem torej in naslednji večer res zavil proti Gradnikovi hiši.
Spet sem bil sijajno sprejet. Iz kuhinje je dišalo po najboljših jedeh in najrazličnejše črvčanje mi je udarjalo na uho. Nisem mogel pomagati, z roko sem si zastrl usta in se na skrivnem obliznil okoli ust proti vsem štirim vetrovom. Da je bilo nespodobno, prav rad priznam — ravno zato sem prikril nespodobno oblizovanje z roko. Nihče me ni videl.
"Ježeš Marija, kako smo veseli, da ste prišli," me je hitela pozdravljati predsednica materinskega društva in si brisati roko ob predpasnik. "Sedite, gospod, takoj bom poklicala moža, da se bosta malo pozabavala. Samo pol drobne urice bosta posedela, pa bo vse na mizi in v redu. Samo trenutek in moj mož bo pri vas. Preoblači se, pa sem mu rekla, naj pohiti."
Sedel sem in dobra žena je hitela priganjat moža.
"Ježeš Marija, ali se še ne boš napucal? Pridi no hitro dol, gospod te čakajo, jaz sem pa tako busy. Obrni se hitro, in ne pusti jih čakati."
Sedel sem v predsobi in takoj pozabil, da v kuhinji čvrči in da diši iz nje kot na največji vohceti. Nekaj me je bilo neprijetno dirnilo in na tihem sem premišljeval, zakaj je bilo treba, da je Mrs. Gradnik že dvakrat vzkliknila svoj — Ježeš Marija . . .
Kaj vem, kako in kaj, prišla mi je na misel tista resna zapoved: Ne imenuj po nemarnem božjega imena . . .
Toda že sem zaslišal korake Mr. Gradnika, ki se je začel spuščati navzdol ž drugega nadstropja. Že sredi stopnic je stegoval roko in me prisrčno pozdravljal.
"Dobrodošli, naš novi dušni pastir! Is-= kreno me veseli, da ste prišli. Upam, da vam bo ostal v prijetnem spominu vaš prvi obisk pri nas. In da takoj pristavim, upam, da boste od danes naprej še stokrat in še dvakrat stokrat prišli."
"Bomo videli, bomo videli. Saj zdaj bomo takorekoč sosedje. Ni zlomek, da se ne bi pogosto videli. Ste trdo prijemali danes v tovarni?"
"Tisto pa, Father, tisto.pa! Žizes Krajst, kako priganjajo! še dihati skoraj nimaš časa!"
In mi je začel slikati delo v tovarni in pri vsaki peti besedi je moral priti na pomoč — Žizes Krajst . . .
Zeblo me je in vse veselje sem zgubil, da bi ostal v tej hiši do večerje in še čez. Postal sem redkobeseden in zelo sem se moral premagovati, da nisem takoj prepovedal Gradnikovih "Žizes Ki-ajstov" in pozneje njenih "Ježeš Marij". Da, ko je bila večerja na mizi in je Mrs. Gradnik ostala z nami v razgovoru, je bilo zares hudo: Pri vsaki peti besedi — Ježeš Marija . . .
Kmalu sem se poslovil in sem še tisti večer naredil za naslednjo nedeljo dolgo pridigo : Ne imenuj po nemarnem božjega imena ! Prav iz srca sem pridigal in povedal, da ne more biti brez greha, če se krščanski človek tako navadi takih besed, da sam več ne ve, kdaj jih izreče.
Nekdo mi je povedal, da je po pridigi rekel Mr. Gradnik pred cerkvijo:
"Žizes Krajst, takega pridigarja pa še nismo imeli . . ."
Bila je torej take vrste pohvala, da je nisem mogel biti preveč vesel. Govoril sem pač v zrak, poboljšal nisem niti samega predsednika Najsv. Imena ... če je tudi Mrs. Gradnik kaj pohvalila tisto pridigo, mi ni znano.
Dva tedna pozneje sem bil spet pri Gradnikovih. Menili smo se o neki prireditvi,
ki naj bi jo skupno vzela v oskrbo društvo Najsv. Imena in materinsko društvo.
Gradnik mi je dejal: "Boste videli, da bo imenitno, žizes Krajst, če se mi zavzamemo . . ."
In Gradnica je dostavila: "Ježeš Marija, saj ne boste vedeli, kam bi z denarjem . . ."
Tedaj mi je bilo dovolj. Videl sem, da s samimi pridigami v cerkvi ne bom nič opravil, treba je kar tu v hiši z besedo na dan. Pridige v cerkvi ljudje ne obračajo sami nase — saj se niti ne zavedajo ne, da jim je pridiga potrebna. Poslušajo iz same navade.
Rekel sem torej: "Draga moja, teh in takih izrazov se morata pa res odvaditi. To je tisto, kar sem mislil oni dan, ko sem pridigal o zapovedi: Ne imenuj po nemarnem božjega imena."
Kar usta sta odprla od začudenja. Gradnik je vprašal:
"Kaj ste hoteli reči? Ne razumem vas."
"Da nikar ne vpletajte v svoj pogovor zmerom in zmerom besede Žizes Krajst. Saj veste, da je to v angleškem isto ko po naše Jezus Kristus."
Gradnik pa hud: "Kdaj ste me slišali kaj takega reči?"
In Mrs. Gradnik je vprašala: "Ali niste tudi meni nekaj oporekali?"
"Sem prosil, da se odvadite svojega vzklika: Ježeš Marija!"
"Meni to naročate? Kdaj sem pa rekla kaj takega?"
Zdaj sem bil seveda v veliki zadregi. Nisem vedel, ali se res tako malo poznata, ali sta, podomače rečeno, toliko žleht. Nič več nam ni mogla steči beseda tisti večer in hitro sem se poslovil.
Ko je pa imela biti prva seja obeh društev radi one prireditve, je prišlo veliko ženk in moških, Gradnika in Gradnice pa od nikoder ni bilo. čakali smo in čakali. Nazadnje je stekel eden klicat njega, neka ženska pa njo. Ko sta se odposlanca vrnila, smo zvedeli, da je Gradnik bolan in misli, da ne bo mogel biti več predsednik društva Najsvetejšega Imena . . .
Gradnica je pa dejala, da mora ostati doma, ker je mož bolan, in sploh ni vredno
hoditi k sejam in biti v društvu, ker novi župnik itak nima nobene prave manire. Kar v obraz objeda ljudi in jih hoče učiti... Na, zdaj še govoriti več ne znamo, odkar smo dobili novega gospodarja k svetemu Andreju. Naj dela ž njim, kdor more, ona se takemu ne bo ponujala za delo, ki nima nobenega rešpekta pred predsednico materinskega društva in pred predsednikom Najsv. Imena . . .
Tako smo morali iti na delo brez Grad-nika in Gradnice. Težko je šlo in slabo je šlo. Tudi drugi farani in faranke so zamerili novemu župniku . . .
V decembru, na letni seji, smo izvolili novega predsednika in tudi novo predsednico. Pri Gradnikovih je še vedno vladala bolezen ... Težko smo jih izvolili. Vsak se je branil in vsaka se je branila. Bilo je že podobno, da bom moral oba urada sprejeti jaz sam. Vendar mi je pomagal sveti Andrej, da tega ni bilo treba. Dobil sem novi roki, vsako v drugi hiši, in obe sta pomenili komaj eno slabo levo roko.
Svojih "desnih rok" pa nisem nikoli dobil nazaj. Še k maši sta najrajši hodili od takrat naprej v ajriško cerkev . . .
Nenadoma je prišla prva svetovna vojna! Z vso silo je udarila tudi na Koroško. Ž njo so prišla strašna preganjanja našega naroda. Najboljši slovenski ljudje so romali v ječe . . .
Ksaver Meško in župnik Arnejc sta bila opljuvana. Župnik šturm je bil obsojen na pet let ječe, poslanec Gra-fenauer na šest let. Nemci so "čistili" na Koroškem temeljito tudi to pot, kot je že od nekdaj njihova navada. Preko 50 slovenskih voditeljev je moralo v ječe in v koncentracijska taborišča. Vsa Koroška je bila kmalu ustrahovana po avstrijski soldateski; narod je bil zbegan do kraja; na meji proti Italiji, pri Trbižu, so stali Italijani.
Tako so minila tri leta. Tedaj se je začelo svitati. Oglasila se je MAJSKA DEKLARACIJA ! Med ljudstvom je našla nepričakovano živahen odziv, splošen odziv — čeprav so nabiralke podpisov, vsaj prve, romale v ječo druga za drugo. Na njihovo mesto so takoj stopile nove. Prvič v zgodovini je
SLOVENCI NA KOROŠKEM
G. Brodnik
(Dalje.)
koroška slovenska mati govorila silne besede, in za njo je ponavljala koroška slovenska deklica:
"Pridi, Jugoslavija, pridi!"
In res je končno prišla Jugoslavija, porojena iz potokov krvi . . .
Odkod se je naenkrat vzelo toliko slovenskih zastav v tužnem Korotanu? Od šmo-horja do Dravograda je bilo kot poje pesem:
"Včasih puške so, včasih pesmi pele . . ."
Praznik je, bratje prihajajo. Srbi se prikažejo, za njimi general Majster s svojimi. Toda zakaj ima Ljubljana toliko pomislekov- Beljak čaka, Celovec čaka. Najbolj zagrizeni nemšku-tarji so mehki kot maslo: "Saj je vse pozabljeno;
saj nismo mislili tako hudo, ko smo zapirali Grafenauer-ja in pljuvali na Meška. Saj smo vsi Slovenci. Živela Jugoslavija, živel kralj Peter!"
Toda kako da še ni naših južnih bratov, težko pričakovanih "Kranjcev"? Prihaja glas, da se zbirajo na Jesenicah in v Ljubljani sami. Toda Korotan je nepočakan. Zdaj je pravi trenutek, da se izvije Nemcem iz rok. Pa se čuje od juga, da Majster ne sme prodirati, da ni živeža za vojsko, ki naj bi zasedla Koroško?
Pa čemu bi hiteli, pravijo drugi glasovi, saj je itak vse naše, vse naše. Antanta nam bo dala vse, kar si bomo mi, njeni miljenci le poželeli . . . še Visoke Ture bomo dobili in sam Gradec! Samo če bomo hoteli . . .
Tako in podobno se je o-glašal slovenski optimizem.
Naenkrat pride iztrezne-nje, ž njim bridek preobrat. Med tem, ko je slovenski jug čakal in se tolažil z antanto in mislil, da ima že itak vse v rokah, so pa utihnili nemšku-tarji in se niso več "navdu-
sevali" za Jugoslavijo, čez noč so skrili in spravili slovenske zastave. Lepega dne začno pokati puške pri Pod-
kloštru. Kdo strelja? Zilja-ni, nemškutarji, slovenskih mater nemški sinovi so napadli narodne straže. Razoro-
žili so jih! Vse do Podrošči-ce in do Velikovca žanje skrivaj nagromadena nemšku-tarska premoč svoje triumfe.
Termometer naše srčne toplote za "Stari kraj"
(Iz tajništva Pomožne Akcije Slovenskih Župnij.)
$10,000
$9,000—
$8,000—
$7,000—
$6,000—
$5,000—
$4,000—
$3,000-
$2,000—
$1,000—
Zbirka za deset tisoč dolarjev, torej za cilj, ki si ga je pred kratkim zastavila Pomožna Akcija Slov. Župnij, napreduje. Kako ravno napreduje, najlepše pokaže skoraj vsak dan "termometer" v listu "Ameriška Domovina" v Clevelandu. Takole nekako je stal ta termometer okoli srede meseca junija. En sam pogled na ta termometer pove, koliko se je že nabralo, pa tudi — koliko je še treba . . .
"Ameriška Dom ovina" tudi skoraj vsak dan prinaša podroben seznam darovalcev in njihovih darov. Za to skrbi v prvi vrsti blagajnik te pomožne akcije, Mr. Anton Grdina. "Ameriška Domovina" izhaja šestkrat na teden in rada daje na razpolago svoj prostor v ta namen. Naj ji bo izrečena javna zahvala!
Ave Maria prihaja le enkrat na mesec. Njej ne kaže, da bi vsa imena in darove po-natiskovala. Toda tudi ta list ne pozabi, vsak mesec omeniti kaj malega o tej akciji in — poprositi. Tudi temu listu lepa hvala. In prav enako lepa hvala vsem tistim, ki na pobudo tega lista pošiljate na en ali drug naslov. Saj to je vse eno, na koga pošiljate, samo da pride v prave roke. Zadnje "prave roke" so pa blagajnikove, torej roke Mr. Antona Grdine v Clevelandu.
Pozneje enkrat bo tudi list Ave Maria prinesel seznam posameznih župnij in njihove skupne svote, da se bo videlo, kje so bili najbolj pridni. Finančni tajnik, Mr.

Frank Jakšič v Clevelandu, vodi posebno knjigo s podrobnimi zapiski vseh darov in pravi, da bo tisto knjigo po vojni poslal v stari kraj, češ, naj tam vidijo, kdo so bili tisti, ki so živo mislili nanje v času, ko je bila pomoč tako nujno potrebna. Dobra je misel našega finančnega tajnika in je bila odobrena od celokupnega odbora — gotovo bo tudi od vaš vseh. Poskrbite torej, da bo tudi vaše ime (in čedna številka zraven) zapisano v tisti knjigi.
Na temle mestu naj bo dovoljeno, da damo poseben kredit župniij svete Družine na Willardu, Wis. Je med našimi malimi župnijami, pa v tem pogledu spada med najbolj veljavne. Ne davno tega je prišel od tam dar $34.00, ki ga je poslal kot uspeh posebne kolekte v cerkvi Mr. Frank Pe-rovšek. Morda se to ne zdi tako veliko. Toda, če povem, da je ta župnija že pred poldrugim letom, kmalu po tem, ko je naša akcija stopila prvič na dan, poslala že okroglo $200.00, je to vendar le nekaj drugega. Takrat nismo nič objavljali, zato se nam zdi v redu, da to sedaj poudarimo. RAZMEROMA se ni še nobena druga naša župnija tako obnesla. Zasluga gre willardskim možem, ki nosijo imena: Perovšek, Gosar, Vo-lovšek, Rev. Rafael, itd. Bog jim povrni!
Na koncu teh vrstic naj bo še nekaj povedano, kar naj vzamejo na znanje vsi naši nadaljnji darovalci in prijatelji. Naš tajnik se je "premufal" iz New Yorka in je sedaj njegov naslov tak, da se ga ni prav nič težko zapomniti, namreč:
P. Bernard Ambrožič OFM., Box 608, Lemont, Illinois.
Blagajnik je pa še vedno tam, kjer je bil: Mr. Anton Grdina, 1053 E. 62nd Street, Cleveland, Ohio.
ZVODNIK
Povest. — Napisal dr. Ivan Pregelj.
(Konec)
S prihodnjo številko pričenjamo z lepo povestjo "Tonče s Sloma." Zanimiva resnična zgodba, ki jo boš, bralec naš, užival od prve do zadnje vrste. Napisal jo je znani naš pisatelj. P. Bernard Ambrožič. Opozori tudi svoje prijatelje na to povest.
12. ZADNJA ADVENTNA.
OSPOD Ignacij je stal na prižnici in bral evangelij po evangelistu Lukežu v tretjem poglavju od 1. do 14. vrste:
"Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze. Vsaka dolina naj se napolni in vsak hrib in grič naj se poniža; kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladka pot . . . Rodite vreden sad pokore! Sekira je namreč že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se torej izseka in vrže v ogenj."
Pridigar je povzel evangelijsko besedo in jo trpko vrgel med vernike:
"Sekira je že nastavljena. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se torej izseka . . ."
Prenehal je za trenutek, nato je dejal vsakdanje:
"Včeraj sem se vozil v Gorico in nazaj. Pa so govorili, da jih je v enem dnevu vzelo v Renčah petnajst, v Šempasu devet, osem v črničah in pet v Prvačini."
"Pri nas, hvala Bogu, smo imeli doslej eno samo smrt. A pred vrati je. Krvava bolezen ji je ime in prav nič ne izbira."
Pridigar ni plašil v prazno. Res se je bila razpasla huda krvava griža in vsi so to vedeli. Zato je tembolj udarjala govornikova svareča, k pokori opominjajoča beseda v srca.
Trenutno pa je gospod Nace utihnil in plaho strmel nekam v cerkev. Ljudje niso vedeli, kam gleda, niso vedeli, da je stopilo iz množice obličij predenj znano lice Valičeve Rože, a strašno bledo, spačeno. Le še nekaj ( trenutkov je strmel duhovnik, potem pa je zaklical med ženske:
"Pomagajte vendar. Držite jo, padla bo."
MARIJA ROMA
(Nadaljevanje.)
Na VSej poti od Ljubljane do št. Vida stoje ob cesti romarski vozovi. Ljudje pokle-kujejo na tla in na vozove, kleče in čakajo, kdaj se milostna podoba pripelje mimo. Na vseh oknih plapolajo svečke, ponekod so narejeni majhni oltarčki s svetimi podobami. Že od daleč sije i*az-svetljeni križ na šentvidski cerkvi in pri Marijini kapelici pred vasjo čaka vrsta voz z narodnimi nošami. Pred cerkvijo je zbrana množica ljudstva, v tisoče bi jo našteli. Številna duhovščina čaka, mnogo profesorjev iz škofijskih zavodov, celokupno u-čiteljstvo s šolsko mladino, zastopniki občinskega odbora. Ko se avto s podobo prikaže izza ovinka, zaigra godba iz škofje Loke Marijino pesem. Željne oči, a vendar utešene — saj spet vidijo našo zaščitnico. Množica poje tisto najlepšo pesem: Lepa si, lepa, Roža Marija... Potem duhovščina zapoje li-tanije, ljudstvo razvneto od-peva. In spet zaigra godba, avto je že ves obsut s cvetjem.
Šmarna gora dobiva črne obrise, gore v daljavi čakajo zamaknjene v večerno tišino in Marija roma čez šentvid-sko polje proti Šmarni gori. Ob cestah kleče ljudje, v Mednem so postavili mlaje, tam zopet oltarčke na okna, ljudstvo čaka kleče, četa kolesarjev kaže pot v Presko, kjer že čaka množica ljudi. Povsod je še kongresno raz-
Pokazal je na Valičevo Rožo, ki se je tisti trenutek onesvestila in omahnila . . .
Tri tedne pozneje je bila v grobu. Gospod Ignacij je izvedel za njeno smrt šele tri dni po pogrebu. Njega samega je bila bolezen položila na smrtno posteljo. Zdravnik mu je vse pozneje povedal, ko je bil že davno okreval.
"čudna bolezen," je dejal, "šibki jo laglje prenesejo, zlasti otročnice ne zbole kmalu. Kadar pa katera zboli, v sto slučajih komaj eno otmem."
"Ali je tudi pri nas katera kot mati umrla?" je vprašal kaplan. Zdravnik je zamahnil z roko. Nič drugega ni povedal, še doma pri Valiču ne. čemu bi žalostil očeta, ki je že tako dovolj trpel in osivel v treh urah. Eno je pa tedaj povedal zdravnik duhovniku:
"Prav učite. Ni bilo prvič, da sem to spoznal, še enkrat pa v tej bolezni, da je resnično, kar pravi apostol: Plačilo za greh pa je — smrt."
13. NIČEMURNOST NIČEMURNOSTI . . .
Potem so minila tri leta. Lepega pomladnega dne je šel učitelj Lojze Kerkoč s svojo ženo Almo, ki je bila svoj čas poštarica, od Dornberga proti Prvačini. Učitelj se je bil spremenil. Bil je sicer obilnejši, a očitno manj srečen in veder. Zato, da se ni preobjestno razmahnil, je znala poskrbeti gospa Alma, ki si ga je bila neusmiljena podjarmila. Nekaj mesecev po poroki se je bil nekoč poskusil otresti težke ženine roke, češ, da ga je bila prav za prav "ujela". Strašno mu je dala čutiti to žalitev. Odslej se je smel pritoževati le še sam pri sebi — v mislih.
"Prokleti Rokovnjači," je klel. "Slave mi niso prinesli. Nadlogo pač in babo, zares rokovnjaško. Upetaj, šmolar!"
"Upetaj, šmolar!"
S to rokovnjaščino si je tudi tisti dan učitelj hladil bridkost življenja na šetnji z ženo. Zdajci pa je postal sredi ceste in se zagledal predse. Naproti mu je prihajal mlad, a strašno izmozgan in zanemarjen gosposki človek.
"Kaj pa, kaj?" se je ozrla gospa Alma po možu, ki je še vedno stal in strmel.
"Servus, Lojze," se je tedaj približal popotni in stegnil učitelju roko v pozdrav.
"Štefan!" je vzkliknil začudeno učitelj.
Prepali dijak in nesrečno oženjeni učitelj sta nato prestala nekaj najbridkejših minut v življenju. Prijatelja sta si bila, dolgo se nista videla, pa ju je moralo biti zdaj sram drug drugega spričo nejevoljno in prezirljivo oprezujočih Alminih oči.
"Upetaj, šmolar!" je mrmral pozneje sam vase in do
položenje, saj so se večinoma pravkar vrnili iz Ljubljane. Domača godba zaigra Mariji v pozdrav, vrsta narodnih noš poklekuje ,otroci mečejo cvetje na avto. Iz src privre : "Ti, o Marija . . ." in potem vsi zbrani molijo: "Pod Tvoje varstvo pribežimo". Nato se spet oglasi pesem.
Povsod toliko ljudi, da mora avto voziti počasi, da ob cestah klečeči vsaj za hip pogledajo milostno podobo. Zdravamarijo zvoni po cerkvah proti Sori in Škofji Loki in se razlega čez polja, kakor da bi vedeli, da se Marija vrača na Brezje. V Sori je toliko ljudstva, da ne moremo naprej, čeprav imamo že pol ure zamude.
Veličasten je pogled na škofjo Loko. Vse razsvetljeno. Uršulinski samostan sije v rdečih lučih daleč čez polje. Na trgu je na tisoče ljudstva, sami znani obrazi. Ne sicer po imenu, ali videli smo jih v Ljubljani stotisoč in vsi so enaki. Tistr ogenj v očeh, v obrazih umirjenost, hrepenenje utešeno v svečanih trenutkih kongresa.
Med zvonenjem se je Marija pripeljala na Glavni trg med gostim špalirjem otrok. Ljudsko petje. Ganljiv je bil trenutek, ko so otroci peli:
"Otročiče, o Marija, sprejmi v milostno srce ..."
Med petjem so Marijo obsipali s cvetjem. Seveda je morala nazadnje zadoneti še ona: "Lepa si, lepa . . ." Med špalirjem otrok, kapucinov in uršulink se je sprevod avtomobilov pomaknil proti kapucinski cerkvi in nato mimo razsvetljenega evhari-stičnega križa pred mestom
skrajne bridkosti učitelj. Gospa Alma pa je menila vsakdanje mirno, ko sta bila z možem sama:
"Ti! S tem falotom se mi ne boš več bratil."
"Upetaj!" je klonil učitelj glavo . . .
Štefan je kmalu izhiral in umrl v bolnici. Tako na tihem in pozabljen, da na vasi doma skoraj vedeli niso. Rekli so, da ga je pobrala jetika. To zadnje sporočilo je prinesla iz mesta Tončka, ki se je kot samaritanka, edina iz Dornberga, udeležila njegovega pogreba in Štefana vsaj še pred smrtjo obiskala.
"Jetika," je rekla prezirljivo gospa Alma. "Če ga je pobrala jetika ... če ni umrl za kako bolj gnusno boleznijo. Fej!"
"Upetaj!" se je uprlo učitelju Lojzu. "Vsaj o mrtvih govori z usmiljenjem."
Tako je pač na svetu in to njegova vsa in polna vrednost.
Kako pravi Modri v Pismu?
"Ničemurnost ničemurnosti in vse je ničemurnost."
I kako pravi evangelist?
"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle."
Veruj mu!
Evangelist ni — zvodnik!
Modri v Pismu ni — zapeljivec!
Naš potovalni zastopnik bo prihodnji mesec in dva nadaljna meseca, v državah Kansas, Colorado in drugih zapadnih državah. Brat Antonin je ta-mošniim rojakom že dobro znan, vseeno prosimo Slovence tam okrog, da mu gredo na roko. V vsako naselbinico sicer ne bo mogel, upoštevajte to, ker so velike težave s potovanjem in tudi denarja ni, da bi mogel vse rojake obiskati. Če bi ne prišel po kaki zapreki tudi k Vam, bodite tako prijazni in pošljite naročnino naravnost v Lemont,
Poročilo o naših umrlih
• Sporočili so nam prijatelji, da so umrli sledeči naši dobri naročniki :
Mary Snežič, Bessemer, Pa. Agnes Ivancich, Braddock, Pa. Marija Walte, Sheboygan, Wis. Marija Bohte, Denver, Colo. Josie Koss, La Salle, 111. Mary Rožnik, Waukegan, 111.
Anton Stefanich, Tower, Minn. I. Trontel, Denver, Colo. John Lintol, Barberton, O. Jera Podpečnik, Barberton, 0. Johana Jartz, Cleveland, O. Ana Rus, Cleveland, O. Mary češnovar, Cleveland, 0. Frances Pirnat, Cleveland, O. Johana Merkun, Cleveland, O. Uršula Peshel, Ely, Minn. Bog jim daj večni mir in pokoj
tja v Sorško polje.
Po vseh cerkvicah zvoni. Vse hiše so razsvetljene. Ne samo ob cestah, tudi globoko v vaseh gore sveče. Ob cestah kleče ljudje ponekod v dolgih vrstah in drže goreče sveče v rokah. Hrepeneče se ozirajo, kdaj pride Marija. Cele vrste svečk so nasejane ob cesti po tleh. Nepopisno lepi prizori. Ponekod mizice pri cesti, na njih Marijine podobe, zraven kleče ljudje, matere drže v naročju otro-čiče, da jim vsaj za hip pokažejo Marijo . . .
Kje ste tisti, ki našemu narodu trgate vero iz srca? Kje ste tisti, ki pljujete na naše svetinje? Pridite in poglejte in boste videli, da je naš narod veren, iz dna duše vdan in Mariji ! Ko človek gleda te prizore, mora nehote biti ponosen na svoj narod, ki trpi in si trpljenje lajša — z vero!
Za molitveno fronto
darovi zadnjih dveh mesecev, prejeti v uradu Ave Marije. — Poročilo darov, ki so bili poslani P. Za-krajšku, nimamo pri roki, ker je gospod bolan. Takoj, ko je prejmemo, ga bomo natiskali. Morda v eni prihodnjih številk.
Mrs. L. Pičman nabrala 22 dolarjev. V zadnji številki je bila pri tem imenu velika pomota.
M. Urik $5.00, A. Gornik $1.00, A. Plemel 50c, M. Lautar $1.00, R. Ušnik $20.00.
J UlfN 3 O
ID) 9
F1SEMD
Greenwood, 0ur country-school Junior from- Greenwood, Wisconsin, JULIA GOSAR, R. No. 3, Box 27, pens us another letter. She writes: "In last month's Ave Maria you asked what it is like to attend a rural school. Well, 1 don't believe that it is much different from the schools in the city, except that we have more places to go at recess. Our school is quite large and we have pine woods on three sides. During our free time we love to go into the cool and shady woods to picfc flowers and do many other things which T do not have the time to write about. Our Pastor, Fr. Raphael Stragishar, O. F. M„ was at our home recently and told us that there will be instructions in Christian doctrine in our Churcli this month. Two Slovene Sisters from Lemont, Illinois, will teacn us. Instructions will take place every day for a few weeks. It sure will be fun to have Sisters around our neighborhood." And we are sure, Julia, that you will attend those instructions every day and benefit by them. Thames for telling us about the rural school. We are still convinced that it must be more fun attending a country school than a school in the city. And now, that vacation is here, you will most likely do a lot of fishing and get a lot of exercise on the farm even if you are a girl.
Little Falls,
New York
Chicago, YeP> Chicago ts J|J	heard from again.
This time it's .MARGARET PETROVCIC, 1920 Wes t Cermak Road Chicago, Illinois. She writes: "Well, here's news from the Windy City again. I hope you'll be quite busy with letters from Chicago. Have you heard from Theresa Tomec? I haven't heard from her for a long t.ffie. She is one of my pen pals (We have heard from her, Margaret, and her letter appears in this issue. So she is still alive and kicking.—J. F.) I can't blame her for she is preparing for graduation. We at St. Stephen's were busy too. We had a Mothers' Day celebration with dances, plays and drills . . . Perhaps some boys and girls in our school are not too busy they will write to Junior's Friend during the summer." Without any home-work to do, Margaret, those boys and girls should have plenty of time to drop a line to Junior's Friend every once in a while. By the way, thanks for your card and congratulations on your graduation !
From R.F.D. No. 1, Little Falls, New York, DOROTHY PEiTOVSEK follows up her first letter. "Here I am again just as i promised in my first letter. First of all I want to thank you for publishing my letter. My plea for pen pals has not as yet beosi an.-'wei-cd, -but I'm quiie ; u-fc that it will be soon. (Well, Juniors, wo can't afford to lie down on the j . b eve n if vacation days are here. So don't hesitate to drop Dorothy a few lines. —J. F.) The weather liere has been terrible lately. Today was ihe first nice day we have had ail week. How is the weather there? (The weather is still a military secret Dorothy, but believe you me, as I write these lines it is awfully uncomfortable.—J. F.) How are you getting along with your rationing problems? We are getting along swell. I guess we can do without a few things when our boys are sacrificing so much over there." That's the real patriotic spirit. Dorothy. Rationing, however, is not affecting us too much out here in the West. There is a little less gas, a little less meat, and a little less canned goods, but these items don't bother us at all. We expect rationing to get stricter as the war goes along. So what? So, as you say, we will learn to sacrifice and to deny ourselves. And we all need quite a bit of that.
Joliet, Another graduate of in 1943 writes. She is BERNICE RESETIC, 1017 N. Center Street, Joliet, Illinois. She says: "This week is exam week. What a hard time I'm having. Some tests will be easy, others rather difficult. i just wonder how I will turn out when it's all over. The best part of it is that after these exams school will be over. I will graduate on the 13th of June. The number "13" is supposed to be an unlucky one, but I'm not superstitious. I entered the May contest, but did not expect to win at all. I was in luck. I really think that I didn't deserve any prize." Now, now, Bernice, don't be so humble. You certainly did desrve a prize and most likely by now you already have it in your possession. The prizes given to the May contest winners are the best yef, and I am sure you will like yours. By the way, neither are we superstitious. We picked out 13 winners. Congratulations on your graduation! I wonder just what many of our graduating Juniors intend to do next September. Don't forget us this summer, Bernice.
Cleveland, UI was vei'y Ohio surprised today when I looked in the Ave Maria to find that I was one of the thirteen lucky winners of the May contest. The happy winner is CAROLE E. BERNOT, 16001 Holmes Avenue, Cleveland, Ohio. She continues: "I want to thank you very much for the beau iful gift. And, while I am at it, I may as well let you in on p secret: I never won anything before. This is the first time that I've eve1, been a winner. (Well, there must always be a first time, Carole, and we do hope that it will not be the last time.—J. F.) My ocn pa1 also won. I have one T-e-i val si far, but I would like to have many more especially now when the Juniors will have more time to write. I passed to the seventh grade today—only two more years to go! And now I'm praying that God will keep all the
children out of trouble this summer." That is very kind of you, Carole. Junior's Friend hopes, too, that all our Juniors will spend their vacations wisely and to good purposes. And, of course, we wish you a very enjoyable and pleasant summer.
Cleveland, Not so vei'y lon£ Ohio ag0' one of our
former Juniors— now a Senior—was vacationing in our neck of the woods with a girl-friend. She is VICKIE HOCHEVAR, of Cleveland. While here, she could not resist the temptation to devote a few minutes to a letter to Junior's Friend. She writes: "Time flies —pa še how! Nevertheless I find a few spare moments to gree.. you once again in this corner. Thanks a million for publishing my letter which appeared in the April issue of the Ave Maria. It was swell to find my letter among the letters of other pals of Jun-
GRADUATES
from the
EIGHTH GRADE:
Our Lord needs workers in His Vineyard. He will need many Priests and Brothers to help bring back to a weary, sick, and war-torn world the Holy Faith and that peace of the soul which the world cannot give. That passage from the Bible "The harvest is indeed great, and the laborers few," will be more true than ever before. The Franciscan Order has helped to replant the Faith throughout the world for over 700 years. If you feel you have a vocation or are called to serve God as a Missionary Priest or Brother, write to:
THE VERY REV. FR. COMMISSARY
ST. MARY'S SEMINARY Lemont, Illinois
ior's Journal. I noticed that our boys and girls are really keeping you busy with their contributions for the Corner. I hope they keep it up. (Shucks, we've got such a terrific organization, Vickie, that we could start a regiment against our Axis enemies next week.—J. F.) Once again I had the pleasure of visiting at Mt. Assisi. I must say that it is really beautiful there. It was good to see all of my friends again. But, oh time does fly fast, especially on a vacation. I notice, too, that Seniors are sleeping on the job so maybe I ought to fall into a deep sleep also until some other Senior decides to write." Well, Vickie, I guess it's the war jitters that keeps most Seniors from writing. Perhaps they will now follow your lead. Now that you have spent your vacation we are sure that you and your girl-friend returned to Cleveland refreshed and ready for work for another year. A good rest does no one any harm. May we hear from you again?
Joliet	are very sorry thnt
jjj we didn't write sooner, but we were too busy with all our other work." Thus DOROTHY AND DOLORES BOSTJANCIC of 1119 Summit Street, Joliet, Illinois, start another letter to Junior's Friend. They continue: "A lot of thinvs have been happening here in Joliet. On May 12th, we members of the Saint Agnes Sodality sponsored a roller skating party. Did we have the fun! After school during the whole month of May all of us children attended special May devotions. It was a real pleasure to attend these devotions because we prayed for all the boys in the parish who were in the armed forces." That, Dolores and Dorothy, certainly was a fine thing to do There is no way in which you can help those boys more than by prayer. Keep it up and don't forget those boys during your vacation days. Here's hoping both of you are enjoying a delightful vacation.
Johnstown, From R- D-Penna. tBox 351' Johns"
town, Pennsylvania, THERESA TOMEC sends us another regular report. "Well, here I am again, although I've been so busy I just about forgot to write this letter. We had so many tests this week that I don't quite know whether I'm coming or going. Anyway, I'm hoping that I pass them. Since the last time 1 wrote you I had two pen pals but now I have five more, thus making a total'of seven, l sure am kept busy writing letters." Good for you, Theresa. Writing and receiving letters is interesting in spite of the work that it entails. It is a grand feeling to know that you have friends all over the old U. S. A. Some day, perhaps, you may meet them. There is one Junior, for instance —a Senior now—who visits her former pen pals regularly in this section of the country. You may be just as fortunate some day . . . May we hear from you again.
Sheboygan, Sti11 as faithful <yyjs	as ever t o our
Corner, littie MARY HERZEN, 1524 Main Ave., Sheboygan, Wis., drops us another note. "We had a beautiful Easter this year," she says. "Our school children marched in procession at the Resurrection services on Holy Saturday night. During the week after Easter we had Forty Hours' devotion and the priests from the neighboring parishes preached the sermons. It was all very nice. But the happiest day of all was May 16th when I received my First Holy Communion. I will never forget that day." And it is a day you should never forget, Mary. I suppose you read your sister's letter in Junior's Journal last month. I'll bet you were happy to read it. Most likely she is already home on her vacation by this time, and now you two will be able to do a little "bumming" around together.
THE DOGWOOD TREE
The dogwood bush, an old legend tells
Once grew in the forest shade As strong and tall as the mighty oak
And of its timber the cross was made.
When our Lord was nailed to that
cruel cross, The soul of the dogwood tree Was crushed with shame and pity
for Him, That so cruel a thing should be.
And the gentle Lord from His
place on the cross Sensed the grief of the dogwood tree,
And its tender compassion for all
suffering, said, "Because of your pity for me.
I make you this promise, O dogwood tree, That never again shall you grow Strong or tall enough for a cross, My suffering no other shall know.
But slender and bent shall your branches grow,
And dwarfed shall your stature be,
That the woodman's ax shall never again
Lay low the dogwood tree.
Your blossoms shall be in the form
of a cross, And the stain on the petals band, Brown with the blood and rust, in
the mark Of the nails that pierced my hand.
And in the center a crown of thorns
They placed upon the brow, And all shall know that for the
sins of the world "I died on Calvary's brow."
And so, whenever I see a dogwood bush
The sign of the cross I make, For 'twas on a cross from the dogwood tree He was crucified for our sake.
Emily M. Adams.
Chicago, "My name is BET" U|	T Y ZALAKAR,
and I liVe at 1840 West Cermak Road, Chicago Illinois. I attend the seventh grade at St. Stephen's School. Billy Reich and Stephany Majcen who wrote to you some time ago are all in my class. There are some thirty-five children in our class. I believe that the Sisters and Fathers of St. Stephen's parish are the best in all the world. 1 have a brother and sister. My brother and I are in the same class and we are twins. I'll have to close now because lessons are about to begin. You see, I am writing this letter before school." Well, Betty, you won't have to worry about these classes anymore by the time you read this in the Junior's Journal, at least not for a few months anyway. It's wonderful to be free from classes, free from study and homework, isn't it? Shucks, now you can do all the swimming and playing you wish—or, perhaps, even do a little work in your victory garden, if you have any. Thanks for your letter, Betty. We hope to hear from you again. Lemont, Well, Juniors, there are a lot more letters on my desk, but they will have to wait another issue of the Ave Maria. So please be patient. Next month all of the Ave Maria will be devoted to Bishop Frederick Baraga, the great Slovene missionary in this country, so we will omit our English section. The September issue, however, will continue with the English section as usual. So don't think for a moment that Junior's Friend has passed away if you should miss the English section next month. Then there is another suggestion. Junior's Friend is convinced that the Juniors themselves should fill the pages of the English section. So we will welcome any little articles, stories, or even stabs at poetry by our Juniors. If you have anything to write about, write it and mail it to Junior's Friend and it will be published. Until the September issue, then, the best of everything to all you Juniors.!
JULY 4. 1776 S'iX
4, 1776 is an important date—and dates remind you of history. But don't pull out your books for more information. Just leave them gather a little dust until next September. A little dirt won't hurt them. But 1 am sure that all of you know what July 4, 1776 meant. It meant freedom of America from any foreign domination. It meant America's independence. America became free to develop as she saw fit. And before long she became one of the mightiest and most powerful countries in the world. She became the haven, the home, for all freedom-loving men and women. They spoke freely, voted freely, and practiced religion without intei-ference.
July 4, 1943. Many things have happened since 1776. Your history books have much to say about events between these two dates. But things really have not changed much. Another world war is here. It is unquestion-
ably the worst war that the world has ever witnessed. Again we are fighting l'or freedom—freedom from foreign domination and control freedom to think and speak what we believe to be right, freedom to practice the religion which we believe to be true. These are important things. Without thenv America would not be America. She woud be but another Germany, another Italy. Without them life would not be worth the living, neither for you nor for me.
I wonder how many of you Juniors will have pockets-full of firecrackers this July 4th. Those firecrackers, you will remember, usually had a little line under the trademark with the words: "Made in Japan." Most of our firecrackers always did come from Japan. Now that we are at war with Japan there will be very few firecrackers. In fact, because of the war, there will be very little of many other things. And these will get scarcer as the war goes along.
This summer you will no longer
take those beautiful drives in the country with dad and mom as you used to. Perhaps you will not be able to go farther than the backyard for your vacation. You will no longer enjoy those picnics which were famous for their hot-dogs and hamburgers. Our soldier boys need them more than we do. These are but some of the things that you Juniors will have to do without this year, and perhaps the next. These are things that you will have to give up in order that, when September rolls ai-ound again, you may still attend a Catholic school and adore God in a Catholic church. This is the price that you Juniors must pay in order to speak and vote as you please when you grow up. Is it worth that price? It certainly is. So don't mind if things will be a little different this summer. Don't mind if they are a little different on July 4th. We are still fighting for freedom. And we will win it. You will be able to say that you did your little share for it.
Fr. Louis Ule, O.F.M.
TUTACATION days will be happy ones " too for some of our Fathers who are doing post-graduate work. Fr. Louis Ule, O.F.M., has been busy during the past year at De Paul University in Chicago while he has been pinch-hitting as assistant at St. Stephen's Church. His interest lies in mathematics and physics. He will receive his Master's Degree—M.A.— in the near future, and then take up his teaching post in the philosophical faculty of St. Mary's Seminary. Fr. Martin Stepanich, O.F.M., spent the last school-year at Catholic University in Washington, D. C. His interest is theology. Last month he received his Licentiate Degree — S.T.L.—in theology. After a few months of rest he will return to Washington where he will continue his studies until he obtains the Doctorate in theology. After that he will return to Lemont to teach our young Slovene Franciscans. To both of these Fathers we extend our sincere congratulations! May these days of respite from study refresh them for more and more study in the future!
Fr. Martin Stepanich, O.F.M.
BOG PLAČAL DOBROTNIKI
(Darovi do 31. maja.)
•	ZA LIST—R. Schneider $2, K. Pavlic $5, J. Habjan $), A. Zol-nar $3, Mrs. Bambič $1, A. Gunde 50c, Mr. J. Kitek $1, C. Kuhar $2.50, A. Krec $2.50, C. Ferk $2,
F.	Peterka $2.
•	ZA SEMENIŠČE, taberna-kelj, Kruh Sv. Antona študente in drugo—M. Pogachar $1, F. Klan-čar $2, A. čučnik $5, M. Konech-nik $1.50, Mrs. J. Shircel $5, F. Gorenc $5, M. Lavtižar $2.50, Mrs. A. Muha $1, M. Grill $3, M. Vau-potich $3, M. Zore $2, Mrs. A. Boncha $5, M. Levar $2, K. Lo-pich $2, m. Težak $2, m'. Artach $1, J. Radež $2, K. Lopich 50c, M. Artach $1, J. Simonich $1, M. U-rick $5, V. Ruppe $10, V. Kunz $3, N. N. $1, V. Kunz $2, M. Shu-ster $2, F. Nahtigal $5, I. Taljan $1.
•	ZA APOSTOLAT—J. Sintič $10, M. Govednik $10, M. Korevc $8, A. Kaplanovich $10, C. Jarc $10, M. Wagner $7, Mrs. Rink $10, Mrs. Čertolich $10.
•	ZA LUČKE—A. Markelc $1, M. Kremesee $1, Fr. Petrič $1.50, Mrs. Kurent $1, F. Petrovčich $1, J. Zadnik $1, M. Modic $2, G. Flaj-nik $1, J. Mrarnor $3, U. Stupnik $1, A. Gradisher $1, M. Ogolin 50c, M. Jevnikar $1, A. Bukovec $3, A. March $2, M. Lavsh $1, J. Starin $1, A. Hochevar $1, J. Fer-lich $2, A. Mozina 40c, J. Trusnik $1, C. Jarc $1, F. Mohorich $2, F. Flajnik 50c, J. Sterle $3, J. Bavce $1, J. Pike $1, A. Kozlevčar $2, A. Špinich 50c, J. Leskovitz $1, M. Bresar $1, F. Hren $1.50, A. Von-čina $2, Mrs. Prhne 50c, M. Bav-han 50c, Mrs. Kiselmiler 50c, F. Gorenc $5, J. Chacata $1, Mrs. J. Terlep $1, F. Klančar $2, M. Der-char $1, H. Thoren $1, M. Vider $1, A. Ribnikar 30c, T. Pavlich 50c, A. Unetich $1, R. Glavan $1, M. Buchar 25c, J. Mohar $1, A. &
G.	Gašper $5, F. Papesh $1, U. Tarcher $1, M. Konechnik $1, J. Brgles $1, F. Jerme $2, Mrs. M. Kaučich $1, A. Kochevar 50c, F.
Starman $1, A. Ferenchak $3, A. Skolaris $1, J. Taucher $1, E. Ga-brenja $2, J. Zuzek $2.50, F. We-har $1, M. štimetz $1, F. Petrich $2, F. Russ $2, A. Godec $5, L. Jenich $1, B. Omahne $1, M. Vese-lich $1, M. Zore $1, M. Stare $2, M. Šteblaj $1, M. Kersnik $1, R. Bahor $1, F. Ulčar $1, M. Lushi-ne $1, B. Ancel $1.50, J. Vidmar $1, M. Koren $6, S. Podgornik )0c, M. Težak 50c, M. Delach 50c, M. Knez 50c, J. Vesel 50c, M. Lesjak $3, M. Klunc $1, F. Jarc $1, A. Zagorc $1, K. Mihelich $10, A. Pogorele $1, M. Prostor $1, Mrs. Su-starsich $1, K. Klaus $5, A. Nema-nich $3, E. Grbeck $1, F. Russ $1, A. Zadnich $2, F. Leban $1, M. Kurent $3, J. Kozlevčar $3, M. Jerele $1, G. Zeman $4, M. Zitko $1, Mrs. Telbich $1, Mrs. F. Prhne $2, M. Urik 50c, N. N. $1, Mrs. Cesarek $1, J. Habjan $1, V. Ruppe 50c, U. Erhatic $1, A. Osolnik 50c, M. Le-gisha 50c, Mrs. Bambič $1, K. Pfeifer 50c, J. Habjan 50c, A. Ves 50c, M. Shuster 50c, J. Mala-lan $2.50, M. Grill $1, A. Seme 50c, Mrs. M. Rovanšek $1, Mrs. Movrin 50c, Mr. J. Kitek $1, F. Gosar 50c, F. Kolišek $2.50, T. Gregory $1, A. Konchan $2.50, M. Zaubi 50c, M. Zabret 50c, F. Nahtigal $2.50, R. Birk 50c, P. Petek $1, A. čolnar $1, J. Anžlovar $1.50, M. Shne-lar $l,Mrs. A. Anžlovar $1, Mrs. Bučar 50c.
J. Bregar $1, J. Svetina $5, A. Nemgar $1, G. Gajner $2, M. Gr-bec $2, F. Castello $3, F. Horzen $2.50, A. Matkovich $3, J. Somrak $1, M. Oblak $2, A. Nemgar $1, A. Skrinar $1, R. Martinovich 50e, A. Kroteč $2, G. Polajnar $2, J. Hochevar $5, J. Erlach $1, J. Cajnkar $2, L. Bačnik $1, F. Škul $1, A. Zupančič $2.50, J. Belčič $1, M. Knaus $1, M. Pirnat $3.10, L. Me-hlin $1, J. Jaksha Sr. $1, J. Logar $1, Mrs. Mencinger $2, A. Petere $1, F. Kovačich $2, M. Gregorich $2, A. Brozovich $5, T. Peterlin $1, Mrs. I. Godec $5, F. Jershin $1, J. Kirn $5, K. Lopich $2, A. Kozlevčar $2, M. R. Gruden $2, J. Gruden $5, N. J. Vranichar $1, Mrs.
T. Dercher $5, A. Setničar $5, J. Tursich $1, J. Jernejcich $1, A. Kutnar $1, T. Ellis $5, T. Gorjanc $1, K. Petrovich $2, M. Smarker 50c, J. Pugel $1, A. Stazinski 50c, L. Kobilšek $1, L. Kobal $1, F. Horvath $1, A. Krejčič $1, Math Hrebar $1.50, J. Stribby $1, F. Gregorčich $1, H. Judnich $1, A. Plemel 50c, A. Konta $1, A. Zo-kal 50c, M. E. Stajduhar 50c, G. Stajduhar 50c, J. Panion $1, M. Čolnar $1, B. Panion $1, F. Pajk $1, M. Swagel 50c, Mrs. Fink 20c, F. Horvat $1, J. Drobnich $1, M. Golobic-h $2, J. Stimetz $1, F. Kre-belj $2, F. Drassler $1, M. Laurich $1, R. Gabrielčič $2, F. Tomsich $1, T. žužek $1, K. Andren $1, M. Hochevar $1, F. Tegel $1, K. Govednik $2, C. Gregorčich $1, K. Traven $2, J. Varšek $1, M. Dragoman $1, F. Tomsha $2, J. Poljak $3, J. Sever $3.50, Mrs. J. Jalovec $1, A. Grdina $5, A. Bukovec 50c, T. Kodrich 50c, Mrs. F. Skoren-shek $2, N. Haffnar $5, L. Koren $2, J. Smrekar $2, Mrs. Hlabše $1, J. Pucel $1.60, F. Ambrosh $1, J. Perme $1, F. Gerchman $2, J. Troja 50c, M. Mihelich $1, M. Lebar $2, F. Vončina $5, A. Molek $1, M. Prepodnik $2.50, F. Branich $2, F. Wačak $2, M. Schmitt $1.50, I. Koželj $1, T. Valpotich $2, J. Režek $1, M. Hochevar $1.50, A. Gollop $1, L. Mladič $3, M. Gregorich $2, Mrs. Hojnik $1, M. Sajo-vic $1, F. Kokel $2, F. Fink $1, S. Nedelko $1, J. Gustinčich $2, J. Sabec $1, L. Požar $2, M. Stefa-r.ich $2.50, R. Pozlep $2, J. Okorn $1, Mrs. Zvonich $1, M. Milavec $2, K. Butala $1, F. Lesjak $1, M. Jar-nevick $2, J. Champa $1, Druž. Ke-be $2, K. Triller $2, N. Kekič $2, L. Verbech $2, J. Mlakar $2, L. Russ $1, A. Somrak $1, J. Gruden $1, M. Slabe $1, B. Strmec $1, M. Hočevar $2, J. Pauc 50c, J. Kraus $5, K. Boyce $3, A. Orehek $2, M. Vidmar $2, J. Traiber 50c, J. Zrnec $2, M. Vidmar $2, F. Pogačnik $2, M. Perko $1, M. Logar $T, M. čekada $2, A. Urbas 50c, I. Krek $1, J. Panchar $1, M. To-mažin $2, M. Prsa $1, F. Grchar $1, M. Arko 50c, Mrs. V. Hochevar $1, A. Berus $1, A. Možina $5, F. La-muth 50c, F. Stegu $2, A. Savor $3, C. Žagar 50c, Mrs. Berdick $1, J. Uhernik $1, A. Mlakar 50c, M. Marinich 50c, C. Krize $2.50, M.
JOHANA GORNIK D
6217 ST. CLAIR AVE. B
CLEVELAND, OHIO
Hotujec $1, M. Petelin $1, A. Shir-
cel $5.
• ZA SV. MAŠE—F. Petrič $1, A. Kožel $2, M. Prasnikar $1, F. Koehevar $2, A. Koseč $1, T. Gornik $2, Mrs. Krzišnik $2, F. Pe-trovčich $9, D. Zlogar $1, G. Flaj-nik $10, F. Tomsha Sr. $1, J. Bra-tush $2, U. Stupnik $1, Mrs. Petelin $2, M. Ogolin $1, M. Jevnikar $2, M. Sajovic $5, M. Lavsh $2, U. Kragel $1, J. Hoehevar $1, A. Ho-chevar $1, M. Koračin $15, A. Šti-glic $1, A. Možina $4, F. Flajnik $2, J. Pike $2, A. Kozlevčar $2, A. Blaskud $2, M. Bresar $1, A. Von-čina $3, M. Bovhan $3, Mrs. J. Trlep $1, M. Pristow $5, F. Klan-čar $4, M. Derchar $2, E. McKeni-ca $25, R. Glavan $1, A. čučnik $3, M. Buchar $2, M. Nartnik $4, N. N. $2, F. Papesh $1, M. Nasen-benny $1, J. Grdina $2.50, Mrs. M. Chernich $1, Mrs. A. Kaučich $1, Mrs. M. Kaučich $2, Mrs. Bam-brick $3, A. Kohevar $7, A. Rogel $2, M. Dolmovich $2, F. Buchar $3, M. Skrinar $2, Mrs. Kozjek $2, Mrs. Duller $4, Mrs. A. Muha $4, M. Grill $2, P. Prah $4, A. Bogo-lin $1, M. Jelenčich $1, A. Feren-čak $3, F. Wehar $1.50, A. Russ $1, J. Somrak $2, F. Petrich $3, F. Russ $3, J. Hochevar $2, Mrs. Stuts $1, L. Jenich $1, J. Benkshe $1, M. Wagner $2, M. Zore $1, K. Koehevar $1, M. Steblaj $2, M. Kersnik $9, F. Frank $2, M. Zore $1, J. Hren $2, B. Ancel $1, Mrs. Conway $2, R. Montag $1, F. Mo-horko $2, Mrs. Osolin $2, U. Črn-kovich $1, J. Stark $1, J. Jamnik $1, T. Galich $1, Mrs. Stefanich $2, M. Per $5, J. Hochevar $3, M. Klunc $3, A. Zagorc $1, J. Radež $2, E. Premetz $1, A. Pogorele $1, M. Pristov $3, J. Brgles $1, R. Zallar $2, F. Leban $1, J. Škerl $2, M. Habjan $10, M. Kučič $2, J. Šmrkel $10, M. Jerele $1, R. Slak $2, Mrs. Sellak $1, J. Majnik $2, R. Schneider $28, A. Polic $2, M. Gombach $2, A. Kodrich $5, J. Hochevar $1, J. Frankovich $1, Mrs. Mlakar $2, Mrs. Dolan $1, J. Baz-nik $4, A. Zorman $10, Miss J. Peterka $5, A. Osolnik $1, Miss K. Urbanič $1, M. Habjan $5, K. Ke-pič $7, M. Shuster $5, M. Skar-vanska $1, M. Shuster $1, Mrs. Se-lak $3, P." Vesel $2, A. Petric $1, M. Krasovec $3, J. Vesel $2, A. Čolnar $5, Mrs. A. Anžlovar $4, R. Habjan $2.
Dve posebni zahvali
• Zahvaljujem se Presv. Srcu in Materi božji za zopetno zdravje. —John Habian.
• Blaženi Devici in Srcu Jezusovemu se zahvaljujem, kakor tudi priprošnjiku Baragu za srečno prestano operacijo. — Marie Pun-char.
Z GRIČKA ASIZIJ
Dragi dobrotniki:
Zopet se oglašamo, da ponovno izrazimo svojo hvaležnost vsem tistim, ki so se nas spomnili z darovi za naš samostan. Dobri Bog naj povrne vsem in usliši vaše pravične želje. Marije Pomočnica Kristjanov naj vodi čolnič vašega življenja in vas enkrat srečno pripelje v pristanišče večnega miru.
Po $32: Neimenovana. — Po $25: Društvo Sv. Križ za Križe, Društva Najsv. Imena v Clevelan-du. — Po $20: Mr. John Potokar. — Po $15: Mr " ^n Potokar. — Po $10: Neim'	i, Mrs. Jose-
phine Kranz,	try Spehek,
Mrs. Mary RoT , i.+ts. Alojzija Verhovec za tabernakelj $10; Mrs. Stukelj za okna $10.; Mrs. Louis Oblak, Neimenovana, Mr. in Mrs. John Adamič. — Po $7 : Mrs. Mary Pavlesic, Amalia Ursic $5.50. — Po $5: Mrs. Leo Adamic, Mrs. J. Erjavec, Mrs. Amalia Gale, Mrs. Karolina Gregorich, Mr. Lawrence Grošelj, Mr. Frank Lamuth, Mrs. Josephine Martincic, Mrs. Joseph F. Muhic, Mrs. Aloysia Nasemberg, Mrs. Frank Papesh, Mrs. Josephine Russ, Mrs. John Simonich, Mrs. Agnes Skedel, Mrs. Mary Skulj, Mrs. Joseph Slapničar, Mrs. Martin Zmajic, Mrs. Johanna Zu-gelj, Mr. & Mrs. Frank Zupančič, Mrs. Mary Bezek, Mrs. Valentin Belec, Gabriel Drashler, Maria Go-risek, Math Ivanetic, Mr. Andrew Kosir, Mrs. Antonia Mozina, Frank Shebenik, Frank Zorc, Mr. & Mrs. Steve Bolazic za križe. — Po $2: Mrs. Jennie Mazovec, Mrs. J. Kranjc, Mrs. Ursula Strubelj, Družina Anton Baznik, Mr. Tičaric,
Mr. M. Svete N. J., Tončka Jevnik za lučke, Mrs. Josephine Radez, Mrs. Yarc, Neimenovana, Rose Stefanich, Neimenovan, Mrs. Tony Yarc. — Po $4: Mrs. Frances Hart, Jakob Gombach, Rosie Glavan. — Po $3: Mrs. Antonia Stu-ber, Mrs. Barbara Ancel j, Mrs. Frances Avsec, Mrs. John Drago-van, Mrs. George Flajnik, Mrs. Matt Judnich, Mrs. Anna Kozlevčar, Mrs. Andrew Kolman, Mrs. Theresa Koleto, Mrs. Anna Mlakar, Mrs. John Mutz, Mrs. Anna Rogelj, Mrs. N. J. Vranicar, Agnes Cepon, Jakob Celesnik, John Dolinar, Mrs. Jennie Grimsic, Mrs. Ignac Hodnik, Mrs. Katherine Ko-lens, Mrs. Rosie Kancic, Mrs. Frank Mivsek, Mrs. John Marolt, Mrs. Agatha Miholic, Mrs. Jennie Novak, Mrs. John Petrovcic, Mrs. Martin Svete, Mrs. John Zalor, Mrs. Mary Rosenberger, Mrs. Mary Sukle, Mrs. Frances Derglin, Mrs. Mary Kalar, Mrs. John Major J. B., Miss Buntach za sveče.
—	Po $2.50 Mrs. Anna Skolar, John Vidmar, G. C. Slov. Catholic Union, Joliet, 111., Paul Laurich.
—	Po $2: Mrs. Ursula Ambrose, John Azmen, Mary Bradeskas, Frances Dornik, Mrs. J. Fabjan, Ignac Gregoric, Anton Jarsino-vich, Michael Juresich. — Po $2: John Kirin, Mrs. Johanna Muster, Alois Muren, Josephine Omota, Alex Pluth, Barbara Prus, Mary Puncar, Mr. Joseph Rus, Mary Saja. Mr. & Mrs. Jakob Terlep, Mr. & Mrs. Martin Tezak, Peter Vidmar, Frank Zivetz, Anna Dolenc, Frances Gerchar, Frances Drobnik, Josko Herour, Family Herour, John Jamnik, Mrs. Margaret Leben, Mrs. Johanna Miks, Mrs. Louis Mehlein, Mrs. Apolonia Madric, John Plut, Apolonia Traven, Mary Teraar, Family Varsek, Mrs. Lojze Zupec, Martin Zupec, Mrs. Theresa Nimek, Mrs. Jenie Sveg'el, Mrs. John Uhernik, Mrs. E. Cadez, Mrs. Lawrence Zakraj-šek, Mrs. Anna Springer, Matt Medic, Joseph Stanisa, Mrs. Selan, Mrs. Frank Krulc, Mrs. Agnes Benchan, Mrs. Frances Tomsic, Mrs. Anna Buntach, Anna Prišel, Mr. & Mrs. John Ponikvar, Mary Cook, John Prišel, Tončka Jevnik, Mrs. M. Filak, Eva Ponikvar, Mrs. Mary Bolazic, Mrs. J. Lopert. —
(Dalje prih.)